V 19. stoletju so se oblikovale moderne nacije in jezikovni korpus posameznih narodov. V takšnem vzdušju se je jezikovno vprašanje, kot tudi narodna identiteta, prebudila tudi med južnoslovanskimi narodi. Ivan Macun je bil slovenski narodni buditelj, ki je podpiral ilirsko idejo Ljudevita Gaja o integraciji slovenskega in hrvaškega jezika. V delu se analizirata dva Macunova potopisa, ki sta predvsem spodbuda za razmišljanje o vprašanju avtorjevega odnosa do lastne identitete. Avtor se odkriva skozi primerjavo z identiteto in kulturo drugih, ki jih gleda in opisuje ter na ta način izkazuje svoj vidik ljudi, prostor in svojo podobo. Drugi pristop odkrivanja avtorjeve identitete pa izhaja iz primerjave teorije recepcije pri analizi pisanih del za hrvaško in slovensko občinstvo. Z analizo dveh potopisov lahko sklepamo da se Macun zaveda svoje slovenske identitete, ne enači se z ostalimi južnoslovanskimi narodi, vendar poudarja pomembnost njihovega medsebojnega povezovanja.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-FBFREBK7

COBISSID

12538957

Objavljeno

02.07.2015

Metapodatki

Citiranje

APA:

Riman, Kristina (2014). Naznake identiteta u hrvatskom i slovenskom putopisu Ivana Macuna. Razprave in gradivo - Inštitut za narodnostna vprašanja (1990), številka 72, str. 43-62. URN:NBN:SI:DOC-FBFREBK7 from http://www.dlib.si

MLA:

Riman, Kristina. "Naznake identiteta u hrvatskom i slovenskom putopisu Ivana Macuna." Razprave in gradivo - Inštitut za narodnostna vprašanja (1990) številka 72 (2014) str. 43-62.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-FBFREBK7>

Razprave in gradivo
1990-
(Zbirni zapis)