Velik križ sta imela Podravšeka z Mar. Delati ni bil navajen, in tudi ni hotelostopal je le in drugo raladino pohujševal. tariši pa so bili slabi, premehki, da bi mu ovedali moško besedo in njegovemu počeanju naredili konec. Tudi Jožef, ki je bil riden in veliko bolj pameten in moder kot rat, je moral veliko trpeti od Martina. Povod ga je ta zaničeval, sam se je pa povieval. — Prazen klas pač visoko stoji! Jožef, če je le čas imel, prebiral je dobre asnike in Mohorske ter druge dobre knjige, n tako se ie naučil veliko lepega in koristnega. Tako je bilo nekaj let. Podravšeka sta e že precej postarala in zato sta sklenila repustiti skrb za gospodarstvo enemu sinov. ogovorila sta se, dati gospodarstvo Martinu. artin bi se moral toraj preje oženiti. Našel i je hitro v mestu neko gosposko nevesto.  gospodarstvu ni vedela ničesar, le lepo bi e rada oblačila in kratkočasila. Slari Poravšek je sicer razodel ženi svoj dvom, da a dva ne bosta sodila za gospodarstvo, pa ena se je zopet potegnila za Martina. Podravek je nazadnje privolil. Ko so to g. župnik zvedeli, ki so tudi oznali rodbino, iz katere si je mislil Martin zeti nevesto, poklicali so starega Podravšeka n so mu razložili svoje misli, rekoč: »Sami obro veste, da raorata dandanes gospodar !  gospodinja pridno gospodariti in se po- | ru, aoočea vsajznajat.o mojsodbi bi pridni Jožef bolje gospodaril na vašem lepem posestvu. Ako pa le hočete Martinu prepustiti gospodarstvo, potem bi moral vsaj dobiti pobožno, pridno in resno ženo, katera kaj ve o gospodarstvu in hoče tudi za njega skrbeti in ipomagati, drugače ne bo blagoslova ne sreče, ampak se bo vse v kratkem razletelo!« Podravšek je sicer čutil resnico teh besedi, a ni se ravnal po njih. Gostija je bila sijajna in vesela; kmečkih ljudi malo, največ le gospode iz mesta. Še po gostiji je bilo pri PodravSeku dosti ljudi. Zidarji, mizarji, slikarji so imeli veliko dela. Mlada gospa }e hotela imeti vse po mestni šegi. Okna so ji bila premajhna, deske na tleh že slabe, pohištvo priprosto, slikarija že stara. Hotela je imeti vse imenitno. Staremu Podravšeku in njegovi ženi se je delalo kar temno pred očmi, ko sta videla tako potrato. Reči pa nista smela ničesar. Imela sta že vendar prej vse sobe lepe in snažne, pa za mlado gospo je bilo vse preslabo. Ker sta pa tudi videla, da sta novi gospodinji le na poti, pobrala sta se v hišico, kjer sta imela izgovorjeno stanovanje. Tudi Jožef je kmalu spoznal, da ga mlada ne vidita rada pri hiši, zato je začel misliti, kako bi si pripravil svojo lastno domačijo in kako bi se srečno oženil. Ko si je iskal nevesto, ravnal je pri tem drugače, kakor Martin. Boga je najprej prosil, da mu pri tem imenitnem delu pomaga, s stariši in sam s seboj se je posvetoval in vse dobro premislil. In res, kmalu je našel družico. Blizu dve uri daleč je bil premožen posestnik, imel je le eno pridno, poSteno in precej olikano hčerko. Tam je Jožel potrkal. Ker so ga poznali kot pametnega in pridnega mladeniča, dali so mu hčerko Nežiko za ženo. Veliki razloček je bil med hišo Martinovo in Jožefovo! Martin se ni veliko zmenil za gospodarstvo; najrajši je hodil po lovu, še ob nedeljah, namesto k službi božji, je popival in igral v družbi veselih gostov. Njegova žena pa se je namesto k službi božji, vozila v mesto iu tam obiskavala svoje nekdanje prijateljice, katere so ji ta obisk vselej rade in pogosto zopet vračevale. T? 'rat se je seveda dobro jelo in pilo, a tudf veliko obrekovalo in opravljalo. Ko je pa doma bila brez prijateljic, takrat ie zopet najraje sedela pri klavirju, katerega si je iz mesta pripeljala. Družina se je menila in pravila: »Celi dan sedi pri tej omari in vedno le brenka, da nam se po noči brni po ušesih!« Stari Podravsek in njegova žena sta na tihem žalovala, ko sta videla, kako se gospodari pri Martinu! »Ali slišiš tam gor ta krik in vik«, reče nekega dne stari Podravšek svoji ženi, ko je bilo zopet veliko prijateljic iz mesta pri mladi gospodinji pri vinu in kavi, »ali slišiS, kako tam gospodarijo? Gospod župnik so imeli prav, vse se bo kmalu razletelo! Ti si pa na tem veliko kriva, vedno si ga zagovarjala!« >Ljubi mož«, odgovori jokaje žena, »ne množi §e ti moje bolečine z očitanjem! Ne veš, koliko trpi moje srce, ko vse to gledam 5 vem, da sem tudi jaz kriva, pa prosim te, dragi mož, ne očitaj mi zdaj tega, česar več popraviti ne morem!« Od tega časa stari Podravšek ni očital več tega svoji ženi. Oba sta sicer tiho, pa hudo trpela. Drugače pa je bilo pri Jožefu. Molitve n službe božje nista izpustila nikdar brez vzroka. Tudi družino sta lepo vodila in učila. Pridno in skrbno sta gospodarila. Posvetnega veselja nista iskala pri drugih; najbolj srečna ta bila v krogu svojih domačih. Zato pa je udi angel božjega miru in ljubezni vladal v njihovi hiši, zadovoljnost in sreča sta kraljeala v njej. Redkokedaj sta obiskala Martina, ker ta videla, da to Martinovi ženi ni ljubo, in a le zaničevalno ravnata ž njima oba, Martin in niegova žena. žena prisla v Martinovo hišo, reče Martinova žena pogovarjaje se z Nežiko: »Ne vem, da moreš tako živeti, nobenega veselja si ne privoščiš; gotovo si nesrečna v zakonu, toliko skrbi in dela imaš!« »Nasprotno, ljuba moja«, odgovori Nežika. »Ne veS, kako sem srečna z Jožefom! Vem, da me Jožef Ijubi, in jaz njega, in to je gotovo velika sreča za zakonske, to nama tudi lajša skrbi in delo. Tudi pri nas si privoščimo včasih kakšno dovoljeno razvedrilo!« »Pri nas pa ni tako«, globoko vzdihne žena Martinova. »Veselim se, kakor se jaz hočem, moj mož pa tudi, kakor se njemu dopada!« Martin in njegova žena pa se nista dolgo veselila. Ker nista nič skrbela za gospodarstvo, le zapravljala, zmanjkalo je kmalu denarja, da, že precej dolga sta naredila. Upniki so začeli tirjati, denarja pa ni bilo. Martin je zdaj začel očitati ženi, da je ona vse zapravila, in da nič ne skrbi za gospodarstvo; žena }e isto očitala možu. Zdaj je bil prepir, kreg in jok v hiši Martinovi vsakdanji gost. Nekega dne, ko je imel zopet Martin s svojo ženo tako zakonsko vojsko, pripelje se žena Martinova k Nežiki. Stopi hitro z voza in hiti v hišo. Tam najde Nežo samo doma. Beži k nji, jo objame in začne jokati in tožiti rekoč: »Draga Nežika, nesrečna sem, silno nesrečna. Med menoj in Martinom ni prave zakonske ljubezni, ni miru, ni zadovoljnosti. Uči me in povej mi, kaj naj storim, da bo med nama vladala taka ljubezen in zastopnost, kakor med vama. Ne morem dalje tako živeti, nesrečna sem!« »Nežika io začne tolažiti in svetovati, rekoč: >LJuba moja, moraš najprej Boga prositi pomoči. Zato ni pri vas prave ljubezni in zadovoljnosti, ker sta zapustila Boga. K Bogu se vrniti, to je prvo. Potem pa lepo doma ostajaj, prijateljic preveč ne vabi in skrbi za gospodarstvo. Potrpežljiva moraS tudi biti. Ako ti mož kaj hudega reče, nič ne odgovarjaj, ali vsaj nič hudega in ne v jezi. Rada pa v vsem, kar ni f ih, postreži možu. Tako ga boS prisilila, di te bo začel ljubiti, in da se mu bo dopadlddoma in ne bo iskal veselja pri drugih!« »Poskusila bom«, odgovori žena Martinova, »ravnati se po tvojem nasvetu, le prosim te, obišči me kmalu, da me potrdiS, ako bom pešala, ali popraviš, če kaj prav ne storim.« Kmalu sta se potem poslovile. Hudo se ie morala premagovati žena Martinova, da se ravna po nasvetu Nežike. Ni bila navajena. S pomočjo božjo pa se je srečno premagovala. In res, Martin je postajal tudi bolj pohleven. Začelo se mu je doma dopadati. Le še upniki, ti so ga skrbeli. Tu mu je pa pomagal pridni Jožef. Nežika je svojemu možu vse razodela, kaj se je menila z ženo Martinovo, in ga prosila, naj pomaga Martinu, da bi mogel poplačati vgaj najbolj nadležne upnike. Jožef se je nekega dne sam napotil k bratu; in ker je videl, da zdaj krščansko živita in pametno gospodarita, ponudil je sam Martinu posojilo. Martina \e to kar osupnilo zt