List e.
Prečastitimu, milostivimu
ru i s iona r j u v severni Ameriki od leta 1830..
zdaj novoizvoljenimi! škofu Aiiiizonian-kimn in apo-stolskimu namestniku na Zcornjiiii >liši«aiiskiiii.
o njegovim prihodu r rojstno deželo oreseljeni rojaki \ pozdrav*
Slovenja! majhna si, vender leskeče Prekrasnih »lave zvezd obnebje tvoje: Zašitima vsakorsna ima jih broje. In sjajnosti so daleko sloveče.
Pa milši ni je v množici svitleee
Od nje. ki perva iz domovine svoje Se dvignila mej neznalio«ov roje. .lini svetit iz divjaštva tmiti. nesreče.
Ta zvezda Ti si. Vliroslav preblagi! In Bos zdaj Tvoj lesket še poveliea.
Ile duš po njem še več razsvel'. zveliča.
Zastonj ne da tud domovin' Te drami
Prisjati v njem! — To mig je nam. rojaki! Zastajat' ne v nasledbi za — divjaki.
Matevž Hladnik.
Od iretliiosti človeške duše. II.
Duša je nar dražji zato, ker je več vredna kakor ves svet, ker se ne da zameniti, ker jo je sam Bog odkupil, ker je neumerljiva. — Velik je svet, veliko dražila in cene vrednima blaga je v njem in na njem; in vender nobeno blago, tudi vse blago skupej, še ves svet v vsi svoji vrednosti ni še senca memo ene same duše. — Ti imaš polje in travnike, vinograde in gojzde, senožeti in planine: ti premoreš čez kopno in mokro, čez kaninje in drevje, čez žito in rudo, čez srebro in zlato, čez bisere in diamante: ti gospoduješ čez hiše in vasi, čez terge in mesta, čez dežele in kraljestva, čez zemljo in morje; tvoja, postavim, je zemlja, in vse. kar je na nji in v nji: ali rkaj ti pomaga, če res sret pridobiš, sro jo duš<t pa pogubiš ?u Mat. 16. 26. — Kaj ti pomaga, če imaš polne hleve živine, polne pode žita. polne kleti blaga, polne skrinje denarjev, če reči zamoreš, kakor evangel-ski bogatin: lluša! za prav veliko let imaš veliko blaga spravljeniga: počivaj, jej, pij. in bodi dobre volje: če pa ti Bog poreče: Neumnež! to noč bodo
p ) Zakasnjeno.
tvojo dušo od tebe tirjali: kar si pa spravil, čigavo ho? Luk. \2, 111. 20. Kaj ti pomaga, če >i vselej dobre, zidane volje, če se mehko, gizdasto, v tančice, škerlat oblačiš, če se po tvoji hiši veselje, petje, godbina odmeva, ako ho pa tvoja duša, kakor evangelskiga samogoltnika, v pekel pahnjena, v strašnim plamenu gorela? Luk. 1(5. 22. 24. Kaj ti pomaga, če se vse glave tebi odkrivajo, vse kolena priklanjajo, če te vsi jeziki hvalijo, častijo, povzdigujejo, ako te pa angel (>ospodo\ . kakor prevzetnima Herodeža, maline, in tvojo dušo v pekel pahne"? Iljan. ap. 12, 23. — Kaj ti pomaga, če se pred tabo vsi ljudje tresejo, trepetajo, če so tebi vsi dolžni, vse kraljestva podveržene, vsa zemlja podložna, ako pa tvoja duša od storjenih hudobij, kakor od strupenih kač, vsa opikana, oklana, kakor hudobni kralj Anlijoh, na smertni postelji ječi, stoka, obupuje, in se v peklenski brezen po-grezne? I. Mak. 6. — Kai ti pomaga, če sc, ves terdovraten, Boga nc bojiš, če katoliško cerkev in nje služabnike preganjaš. Božje kraljestvo zatiraš, ako bo pa tvoja duša. kakor Karaon v valove rudečiga morja, v temno jamo večniga terpljenja pokopana? II. Moz. 14, 27. 28, — Kali ne spoznaš iz t i It strašnih prigodeh in zgledov svetiga pisma, koliko de človeška duša velja? — Ako pa še nisi te resnice prepričan, ako še nisi omečen, stopi z mano v peklenske ječe. in poslušaj v pre-mišlovanju, kako nesrečne duše pogubljenih tipi-jejo, tulijo, stokajo: Zašli smo od poti resnice, luč pravice nam ni svetila, solnce razumnosti nam ni sijalo. 1'trudili smo se na poti hudobije in pogubljenja: po nevarnih potili smo hodili, za (»ospo-dovo pot pa nismo vedili. Kaj nam je prevzetnost pomagala? in halianje z hlagam kaj nam je prineslo?— Nehali smo za vselej živeti, nobeniga znani-nja čednost nismo mogli pokazati: v svoji hudobii smo strohneli. Tako upijejo v peklu, kateri so grešili. Mod. 5, 6—14. — (I strašno tcrpljenje pogubljenih duš! Naše duše v take grozovitne muke pahniti, si peklenski satan vse perzadeva. hodi okoli, moti, rujove. kakor lev, de bi koga pozerl I. Petr. 5. H. Povsod zaderge nastavlja, vse zvijače poskuša, ves svet na ponudbo postavi, de hi le eno dušo v svoje kremplje dobil. Ile je to resnično, poslušaj, kako Jezusa skuša. Vzame hudič Jezusa, ga pelje na visoko goro, in mu v hipu pokaže vse kraljestva sveta, ter reče: „Tcbi bom dal vso to oblast, in njih veličastvo: zakaj meni je zročena, in jo dam. komur hočem. Ti toraj, ako me moliš, bo vse tvoje-. Luk. 4, 5- 7. (I peklenska skušnjava! Satan sam dobro ve, de ena sama duša je več vredna, kakor ves svet. Ali ni tedaj res, de
tvoja duša, kristjan moj! je nar dražji? Poslušaj še dalje.
Duša jc nar dražji zato, ker za njo ni nobene menje. Ako premoženje, zdravje zgubiš, ga za-moreš zopet zadobiti, kakor pravični Job; ako jc tebi poštenje, čast, dobro ime ukradeno, še se da tebi poverniti, kakor nedolžni Suzani; tudi ako se tebi po nedolžnim življenje vzame, saj mirno vest in terdno zaupanje imas, degaboš zopet enkrat našel. -Kakošno menjo bo pa človek dal za svojo dušo?" Mat. 16. 26 Nobene. Duša enkrat zgubljena, je na vselej zgubljena. Vse tedaj, kristjan moj! prešlo j. prenesi. poterpi, dc le dušo izveličaš. Poslušaj. kaj pravi Jezus svojim licencam: „Ne bojte sc teli, kateri telo umore, in po tem nimajo kaj storili. Hočem vam pa povedati, koga se bojte. Bojte sc tistiga. kateri, ko jc umoril, ima oblast, vreči v pekel. Kes vam povem, tega se bojte!-Luk. 12, 4 -5. Vse tedaj % kar jc lebi v izveli-ranje napoti, od sebe odpravi, odzeni. Zapri oči, zatisni ušesa, zamaši lista, zveži roke, vkleni noge, taraj telo. križaj meso, de le duša zaveržena nc bo. \e slusaj ne očeta, nc matere, kadar tebi kaj zoper Kozje zapovedi ukazejo: oe poslusaj ne brata ne sestre, če tebi v izveličanje branijo: ne pora j la j žene, če te k grehu vabi: pozabi na otroke, ce imas zavoljo njih grešiti: prodaj premoženje in daj ubogim, če je tebi k nebesam napoti: odpovej se svetu. če je tebi nevaren: sovraži tudi telesno življenje, dc Ic dušo izveličaš. (Luk. 14, 26. J — tiorje tebi. ako si enkrat dušo zgubil, z vsim ^včlani je vec ukupiii nc moreš: blagor tebi. ako m enkrat dušo izveličal, na vselej sc bo veselila. Duša v peke! pahnjena, ostane v peklu: duša v ln-bcsa vzeta, ho vekomaj pri Kogu. -Med nami in med vami. odgovori Abraham nesrečnimu bogatinu. je velik prepad postavljen, de. kteri hočejo cd lod k vam iti. nc morejo, in tudi od ondod sem prtti, ne**. Luk. 1<>. 26.
Duša ni samo zalo nar dražji, ker je več \ redna, kakor ves svet. ker ni nobene menje za njo. temuč sc bolj zalo. ker jo je sam Kog, Jezus Kristus, s svojo presveto rešnjo, na križu prelito kervjo odrešil in ukupil. — Mogočni, silno mogočni so angeli Kozji. Veliki angel Mihael je Luciferja v boju premagal, iz nebes pahnil: en sam angel je eno noc vse pervorojence v Egiptu pomoril; en angel je v eni noci 1N5.000 Asircov pobil. (IV. Kralj. 19. 35.) In vender vsi angeli skupej. ki jih jc toliko milijonov iu milijonov, vsi ljudje, ves svet niso mogli ene same duše odkupili. Satu Kog, Sin Kozji, se jc svojimu Očetu za poroka, plačavca dal. Pa kako je Jezus naše duše ukupil? Kakošno ceno je «<al za nas? „Z veliko ceno nas je ukupil-. I. Kor. (5. S£0. Morebiti z denarjem, srebram, zlatarn? O. nc. piše sv. Peter: -Niste odkupljeni /. minljivim zlatarn ali srebram. ampak s predrago kervjo nconiadeževaniga jagnjeta Jezusa Kristusa?-I. Pet. 1.1* Odrešil nas je s svojo grenko smert jo na križu. Ohcrni sem, grešnik! na ta leseni steber svoje oči. glej svojiga križaniga Koga in spoznal boš. koliko tvoja duša velja, (»lej Jezusa, vsiga na z i ga, stepeniga, kervaviga, ranjeniga! glej ter-njevu krono na »veti glavi. glej. z žeblji prever-tane roke in nage! glej. s sulico prebodeno stran! glej, bledo s sveto rešnjo kervjo polito obličje! glej. svojiga nicrlviga Jezusa! Sej si vender zdaj prepričan, kako draga je tvoja duša. za katero jc Kog Sin svoje življenje dal. vso svojo rešnjo kri prelil.
Zadnjič sim rekel, de duša je nar dražji zavoljo svoje neumerljivosti. Vse sedanje bo nehalo enkrat biti: „Svet in njegovo poželenje bosta prešla-, piše sveti Janez. T. Jan. 2, 17. „Nebo in zemlja bosta prešla", Luk. 2 1, 33. govori Jezus. Ostala bo duša, ostala bo večnost. Kakoršna pojde duša iz tega sveta: ali v gnadi Božji, ali v smert-nim grehu, takošna bo v večnosti ali na vselej srečna v nebesih, ali večno nesrečna v peklu. Veselila se bo pred Božjim obličjem, terpela bo v temni ječi. Gorje duši, katera bo pahnjena v peklenski oginj! Nje dolg bo večen, kakor je večnost brezkončna. Milijonov let bo plačevala, in dolg je ravno le tisti, in zopet milijonov let preteče, in še vinarja dolga ni zbrisaniga. Pri tem strašnim pogledu nezmanjšaniga zadolženja bo pogubljena duša bledela, stermela, trepetala, mcdlela, sc grozila, in želela ho umreti, ali smert bo pred njo bežala. Skriv. razod. J). 6. Molj storjenih krivic jo ho gri-zel, červ zamujenih dobrih del jo bo glodal, ognjeni plamen sovraživa jo ho žgal, strupene kače nevošljivosti in obrekovanja jo bodo. pikale, zakaj Jezus pravi: -Njih červ ne umerje, in oginj ne ugasne". Mat. S). 43. ..Dežil ho čez grešnike, pogubljene. zaderge: oginj in žveplo in piš ho del njih terpljenja-. Psal. 10, 7. — Vzemi, kristjan moj! bukve svojiga življenja v roke, in glej, ali je tvoja duša v zlatih bukvah vstajenja, ali v černili bukvah obsojenja zapisana. Nikar se ne obotavljaj je iz satanovih bukev izbrisati in jč v bukve izvoljenih zapisati. Hiti, podvizaj se, dc te suiertna nra ne prenagli: skerbi, trudi se, de bo tvoja duša na desni tistikrat, kadar sc bodo Jezusove besede spol n i le: ..In pojdejo pogubljeni v večno terpljenje, pravični pa v večno življenje". Mat. 24. 46.
Tomaž llutar.
Gotov pripomoček zoper sedem naglavnih grehov.
IV. Misel na smert je nadalje nar boljši pripomoček zoper ostudno in zjedljivo notranjo bolezen. ki se nevošljivost imenuje: zakaj če človek prav pomisli, kako sc vse djanje in nelianje, vse trujenjc in prizadevanje, tudi neprijaznost in nevošljivost konča, in kako se vsi tisti, kteri se iz zgolj zavidnosti kar viditi ne morejo, nazadnje vender vsi na pokopališi snidejo, in kako se grobovi, poslopja mertvaškiga mesta, stikajo, kakor hiše ljubih sosedov, in kako tako složno, poterpežljivo in prijazno skup leže, — mertvi kakor ljuba družina — kakor mož in žena in mali otročiči v eni spavnici, kakor bi se poprej nič zgodilo, nič per-petilo nc bilo, — tedaj se mora serditost pač v prijaznost spreoberniti. Tedaj premišljuj na pokopališi: Ali nisim neumen, de sam sebe zjedam, sam sebe glojem. sam sebe ranim, sam sebe terpinčini, zavoljo reči, nad kterimi bi se mogel veseliti, in de svojo srečo raji manjši vidim, srečo svojiga bliž-njiga pa raji veči? Ali nisim velik grešnik, ker se prav prederzno zoper ljubezen do bližnjiga pre-grešam. in pregrehi služim, ktera je Jožefa sužnji-ga storila, poiiožuimu Abelnu pa in Svetniku vsili svetnikov smert naklonila?
Poprašnj se nadalje na pokopališi: Zavoljo česa sim pa nevošljiv? Zavoljo denarja, kteriga je kdo komu zročil, de ga ogleda, ali nekoliko dni hrani, ali ga kterimu tretjimu splača, zavoljo reči, ktere niso nič vredne, ktere moremo le malo časa imeti, kterili seboj v grob ne vzamemo, iu jib v
večnost ne ponesemo. Zavoljo česa sim nevošljiv? Zavoljo hiše, v kteri človek le nekoliko časa gostuje, iz ktere nas zamore gospodar, kadar mu ljubo, pregnati, in glej, poslednje stanovanje, v ktero se mora tudi tvoj nasprotnik preseliti, sej je majhno, ozko, iz desk zbito. Sej je ie perstena koča. Zavoljo eesa si nevošljiv? Zavoljo rodovit-niga polja, in vender je poslednje posestvo dovolj pičlo, nekoliko čevljev zemlje, obrašene z maham, s travo in divjimi rožami. Zakaj si nevošljiva? Zavoljo drazih oblačil svoje verstnice: pomisli, de bote nazadnje obe enako oblečene, s perstani, z biseri in z zlatimi sponami vas na zadnje resnično lišpali ne bodo. Zavoljo česa si nevošljiv? Zavoljo njegove imenitne službe, ktero sam sebi privošiš, zavoljo časti, ki mu jo ljudje skazujejo, in ktere se vrednišiga misliš. Neumnež! sej bo tvoj brat ne-privošeno službo dovolj naglo zgubil, moli, de bota oba tam gori kaj imenitnosti zadobila, in leseni križček ali pa tudi kamen na grobu mu boš pač privošil? Toliko bo tudi zate še ostalo. Zavoljo česa si nevošljiv? Zavoljo lepote bližnjiga, ktere pa v grobu gotovo nič viditi ne bo, čez nekoliko let se ne bo na vajnih glavah razločilo, kteri de je bil lep, kteri de ne. Kdo ne privoši otroku nežice, s ktero se igra, ali cvetlic ne, s kterimi se venča, ali pa beraču cap ne. ali pa tudi boljši obleke ne, ktero je za nedeljo, ali za svatovšino ali za kerst na posodo vzel, in jo mora doma precej sleči in nazaj dati? Kdo ne privoši metulju pisanih perut, zlasti, ker za lepimi ptički otroci nar bolj hitajo, in se barve o pervi dotiki že razgubč, in se lepi ptiček kakor preoblečena gosenca pokaže? Kaj je neki posvetno blago in posvetno veselje kaj boljiga prav za prav, kakor vse pred naštete nečimurnosti ? Kaj ti le koristi tvoja nevošljivost? Veči 'del ljudje le na svoj dobiček mislijo. S tem si ie krajšam že tako kratko in britkostno življenje, nič ne pridobim, razun revšine, vse druge pregrehe imajo kaj sprednjiga, ali saj spremljajočima veselja, in še le potem pride bolečina; pri nevošljivosti pa gre bolečina pred njo. bolečina ž njo, bolečina za njo. Ljubezen do bližnjiga teptaš z nogami, žališ Očeta vsih ljudi, si pripravljaš neprijetno smertno uro, in ostro sodbo pri Hogu ljubezni. To premišljuj na pokopališi, in nevošljivost s svojim navadnim pajdašem, sovraštvani, bo zginila, in ne daj svojiga serca tako dolgo strastim tirati, dokler ne počiva in ne mora počivati v — tihim grobu. Široka zemlja je nevošljivim in sovražnim ljudem mnogokrat premajhna, in morajo vender nazadnje s tako majhnim prostoram zadovoljni biti! O nečimurnosti o brezpametnost! o prcderznost in hudobija! —
L o t o r i j a,
Živel je v Parizu bogat grof, Montvile po imenu, kteri, desiravno blaziga stanu, ubozih ni pozabil; bil jim je velik dobrotnik in ljubeznjiv oče. Ne Ie sam, tudi druge je vedil ubozim pridobiti in k milosrčnosti uneti. Snide se neki večer mnogo gospode pri njem; med družim začnejo govoriti tudi od lotorije. Kar jim nasvetuje blagi grof med seboj lotorijo narediti in staviti na štiri drage ali žlahtne kamne, kteri se pri zlatarju hranijo, in de so res pravi, se jim sam poroka ponudi. Ker je bil grof rad vesel, si mislijo, nam bo kako igračo napravil, in ker so bili premožni, plačajo vadijo (loz) po goldinarju io 55 kr. vsak svojo, in nekteri še več;
kar jih je bilo ostalo, jih je pa grof podpisal in plačal. Dans teden zvečer bomo vlekli, pravi on; toraj vas takrat povabim. Teden mine in množica je spet skupej. Radovedni so, kako bode stava stekla. Grof pride, svate lepo pozdravi, ter reče, de bodo precej vlekli. Radovednost še le veči prihaja, kar migne svojimu hlapcu, stranske duri se odpro, in tri revne ženske stopijo med nje.
Reve imenitno drušino ugledati osterme in se verniti hočejo; ali grof jih prijazno ogovori. pred svate pelje in zbrano gospodo vpraša rekoč: Ali niso te reve tudi ljudje, po božji podobi stvarjene? Ali ni življenje človekovo več vredno kot zlato in drago kam nje ? Ko mu vsi poterdijo , vzame posodico, v kteri je hranil zastavljeni denar in ga razdeli med uboge rekoč: „Nate, kupite si kruha, rešite sebe in svoje družine lakote, in plačajte neusmiljene dolžnike." Uboge ženske to slišati popadajo na kolena in v očeh jim igrajo solze veselja in hvaležnosti. — Grof pa se k s vata m obernivsi reče: rGlcjte, ljubi moji! v očeh teh nesrečnih ve lesketajo dragi kamni, od kterih sim vam pravil. Zlatar je Hog sam. ki mi je to misel dal. Tacih le kamnov si naberajte v zaklad svoje vesti: oni so veseli spomin storjene dolžnosti, veseli spomin ska-zane dobrote, veseli spomin hvaležne ljubezni do ubozih in zastava obilniga zasluženja pri Hogu. Ste li zadovoljni s tem dobičkam ?~ — Pač dobro in pametno je znal blagi grof svoje premoženje, svoje bogastvo obračati. Kar se ubogim stori, se Hogu stori, se Hogu posodi, kteri bo slednjimi! obilno povernil. O ko bi pač blaziga moža hotli kteri posnemati in po njegovim zgledu staviti v lotorijo . ktera bi bila po tem hvale vredna! Sicer je gotovo, de:
I.oiorija ji* heraška oilertija :
Tii pa l>ila I »i tieraska kosatij*.	Janez.
3Inogo in mulo.
Sin se je na pot po svetu napravijal in očeta prosil, dc naj bi mu mnogo popotnice dali. Matka njegova pa, ki mu je bila mačeha in silno skopa, je moža pregovarjala, de naj bi mu malo dal. Oče, ženi in sinu ustreči, da sinu mnogo in malo rekoč:
„Sinko moj! zdaj pojdeš po svetu, in ne vem, ali te bom še kdaj vidil, zato ti dam za popotnico mnogo, kakor sam želiš, pa tudi malo, kakor matka hoče: Verjemi ljudem malo. sliši mnogo: glej mnogo, govori malo; uči malo, sam se pa uči mnogo: piši malo, ali beri mnogo: boj se malo. ali vari se mnogo: grajaj malo, pa prikrivaj mnogo s plajšem ljubezni: sodi malo, pa misli mnogo: žaluj malo. pa tolaži sc mnogo; malo govori, in poslušaj mnogo: malo greši, nar bolje nič, in mnogo moli". — Po tem očetovim ukn se je sin vestno ravnal, in akoravno je malo dobrih dni imel, jc vender mnogo skusil in se naučil, tako, de so starši njegovi malo žalosti in mnogo veselja nad njim dočakali.	Hlas jedn. kat.
O^led po Slovenskim«
Iz Ljubljane. V založbi Igri. Klemen«a je na svitlo prišlo: „Zerkalo lepih izgledov iz cerkvene zgodovine"1. Te čedne bukvice je za otročiče spisal bogoslovee v Terstu, gosp. Fr. Bla/. i č. Perpravne so sosebno za darila v začetnih šolah. Tudi uj:h cena je nizka; veljajo namreč le 18 kr.
Cerkvene novice z Berda per P o d p e č i.
f Halje.) Težko so pa farmani ze čakali in močno želeli. 'le bi r-e le orgle kmalo spet postavile in oglasile. kakur hitro se je na koru dosti osušilo, so zatorej gospod fajmošter precej po znaniga umoiga in skušeniga orglarja poslali, de je orgle spet nazaj postavil. \ravnal in dobro vbral. Veliko veselje je bilo, ko ho čez štiri mesce, kar orgel ni bilo, v nedeljo pred veliko Gospodnico (pred velikim Šmarnam > s prostornima kora in lepo vbrane spet zapele.
ker je tedaj z Božjo pomočjo na prošnjo Marije device, pomočnice te fare, vse omenjeno delo o podaljšbi in popra\i cerkve prav srečno izpeljan« in dodelano bdo, se je za toliko veči dolžnost spoznalo. Bogu in Marii v ča-t slovesno zahvalo obhajati. To pa se je zgodilo v veliko Gospod niča ali v praznik vnebovzetja device matere Marije s praznovanjem ceikveniga varstva vred in z zahvalno pesmijo; v namen za cerkvene popravila je bilo ludi darovanje, per kterim so se domači in viianji iz hvaležnosti prav radodarue skazali. Per tem tudi farmanam sploh vsa hvala gre. ker se mora spoznati, dc so z vožnjo in rokami, z darovanjem lesa in drugih reči. kakor tudi v denarjih prav radi in z veseljem po svoji moti pomagali, ker jih je mnogokrat še po več na delo prišlo, kakor pa jim je napovedano bilo, tako de je zavoljo obilne radovoljne pomoči mojster sam ljudi močno pohvalil. Pa tudi gospod fajmošter so jih o zahvalni slovesnosti milno pohvalili, de so radi slušali in pridno pomagali. V teh štirh mescih, kar so se poglavitne poprave per ccrkvi delale, se je tudi v denarjih toliko pomoči dobilo, de so gospod fajmošter — z omenjenimi 1 18<> goldinarji začemši — do konca velikiga serpana že vsiga skupej 1530 goldinarjev izplačati zamogli. vse iz radovoljiiih darov, brez naklada. Ta radovoljnost in radodarnost je pa toliko bolj hvale vredna, ker zavoljo slabe letine ljudem za denar zdaj hudo gre. Spoznali se pa mora, de so tudi nekteri vnanji farmani in drugi dobrotniki — nekteri z vožnjo iti delam, nekteri p» v denarjih radi in po svoji moči obilno pripomogli. Bog naj za to vsim v dušnih in te-le-nih potrebah obilno poverne. (D. sl.~)
I/. Gorice. I.aene siliti, žejne napajati, uage oblačiti, iu kar jc šc druzih del usmiljenja, je bila vsaki čas naj perva skerb vsih pravih kristjanov. In de bi take dela usmiljenja zamogli vsi in v vsih časih oprav-liati. in si tako nebeško plačilo služiti, nam je Večna Itcsiiica zagotovila: 1'božčikov boste vselej med sabo imeli. Resnico tth besed smo sicer vselej občutili ali nikoli tako. kakor to leto. ki nam je v resnici slabo — hudo leto. Naj potrebniši živež je dvakrat, trikrat dražji, kakor jc bil druge krate, in marsikteri kmet. ki ima mnogoštevilno družino, nima že sadaj ničesar. de bi sebe in svoje otroke do prihodnje žetve preživil. Vse vpije: kaj bo" kaj bo? — Kavno tako huda, ako nc hujši, sc godi mnogim v našim mestu, v Gorici: ubogi grozovitno stradajo in terpc in zmiram veči trupe beračev se vidijo po mestnih ulicah in cestah. — Ako le toraj bilo kadaj potrebno, odpreti svojo milodaruo roko. in potrebniga kruha ubogim deliti, je sadajni čas očitna potreba. Blagor tadaj iniloserčnim dušam, v mestu in sem ter tje ludi po vaseh, ki so sklenile, milo-dare v ta namen nabirati, de se preskerbe ubogi, dokler ta silna reva terpi, z naj petrebnišim vsakdanjim živežem. Tu v Gorici dtle žc celo zimo vsaki dau tu-kajšnim ubogim potrebniga živeža zastonj po več ali manj. kakor se spozna veči ali manjši potreba: ravno tako se jim derva dele. dc si morejo kuriti. Pa tudi od nekiga blagoscren ga fajmoštra na kmetih slišimo, de »c v kratkim čez 500 gold. v svoji fari za uboge na-
bral. Naj pred je on sam 50 gold. v ta namen podaril, in pr.tem je šel k vsakima bolj premožnimu posebej prosit, de bi tudi oni kaj maliga za ubožčike podarili; in skoraj vsak njih mu je po 50 gold. dal, ker ni hotel nobeden zastati za svojim fajmoštram. S temi denarji so nakupili potrebnih reči za uboge. Ubogi, ki nimajo prav ničesar, s čimur bi se živili, dobivajo zastonj vsaki dan toliko, kolikor jim je ravno treba, de žive. Drugi ubogi pa, ki imajo kaj svojiga, dobivajo, kakor je, ali za pol vrednosti, ali pa tretji del bolj po ceni. česar potrebujejo. Na ta način bodo ubogi tistiga kraja celo to zimo in spomlad prevideni. dokler nam bližnje leto, kakor zaupamo v Boga. zopet dovoljniga živeža ne podeli. Pač je vreden izgled tega blagiga fajmoštra, de bi mnogo posnemovavcov dobil! S.
Razgled po keršanskim svetu.
Družba katoliških rokodelskih hlapcov je že 78 v raznih mestih po Nemškim in Avstrianskim. Predsednik imenovane družbe na Dunaju, Dr. Anton G ruš a. prosi v časniku ^Oester. Volksfreundu svoje duhovne brate, de naj družbe, kjer so že. ohranijo, in de naj jih napravijo, kjer jih še ni, de nc bodo tisti udje pohvaljene družbe, ki morajo po svetu iti. v mestu ali tergu, kamor bodo peršli. ptuji, de v dobrim ne opešajo, de dobro, keršansko delavnico dobijo. — Bog daj, de bi se temu terkanju tudi v Ljubljani serce kaciga verliga moža odperlo!
V	Lincu so prečastiti škof Frančišek Jožef 25. prosenca odrašenimu judu zakrament sv. kersta podelili.
V	V e r o ii i je bilo O. prosenca 13 zamurkinj iz srednje Afrike v cerkvi sv. Pavla keršenih, v cerkvi sv. Štefana pa so ravno takrat sv. kerst prejeli 4 zamurčik i in 1 t ur k.
Iz T uri n a se naznanja, koliko dc si anglikanski protestanti prizadevajo, v Sardinskim kraljestvu in po druzih laških deželah krivoverstvo razširiti. To doseči trosijo njih služabniki denar in krivoverske bukve. 1'asnik rKcho du Montblancu pravi. de se je v ta namen že 40.000.000 frankov porabilo. Ali le malo jih je, ki se dajo preslepiti, in tudi ti so večidel hinavci in razuzdaniga življenja; pa še ti se iz mreže zmuznejo, ako nič več denarja ne dobivajo.
V	Rimu jc bilo 1853. leta v 54 farah: škofov 31 , duhovnov 1288. redovnikov 2185. redovnic 1788. bogoslovcov 424, nekatoličanov brez judov 488. vsih prebivaveov 177.014.
V	Freiburgu bo začel cerkveni časnik pod vredništvam Dr. Schleverja izhajati. Nadjati se je, dc bo obilno izverstniga donašal.
Marseiljski časniki so naznanili, de je 11. prosenca 9 šolskih bratov v Carjigrad odšlo, in de se jih je 23. ravno tega mesca zopet nekoliko v kairo podalo. 10. pretekliga mesca se jih je pa 9 v Algierio napotilo, kjer imajo žc v več krajih šole. Pismo algier-skiga škofa jih močno hvali.
Jlili darovi.
Za afrikanski mision: Gosp. J. V. 20 gold. in dva zlata uhana. — Iz Berda 12 kraje. — Iz Sent-Maura 7 gold. — Nedviet 30 kraje. —
Za Baragov sponii"ek: rZa",u-' krona" t gold. — L. J. 30 kraje. — „Gospodovig« pomaziljenca imej v časti lu 1 gold. - rMlačni so pred Bogam gnusoba1" 1 goldinar. —
Olrovorni vrednik: Andrej Zamejc. — Zaloinik: Jo**f Btm*mk