Zgled otroške Ijubezni.
Nežica, hči neke udove in najrevnejša deklica v vasi, bila je prav mimega in spodobnega obnašanja. Pri izpraševanji v šoli je znala na vsako vprašanje izversfcno odgovoriti; vsi so hvalili njeno lepo pisavo. Pohvalili so jo vsi nazoči in gospod župnik so jej podarili verh tega še lepo vezano knji-žico. To jo je zeld veselilo in z največo radostjo je ogledovala prelepo knji-žico od zunaj iri znotiaj.
Po končanem izpraševanji gre k gospodu župniku in se serčno zahvali za podarjeno knjižico. Vendar pa vidijo gospod župnik, da jej leži še nekaj na serci; vprašajo jo prav prijazno, kaj želi. S solznimi očmi jim odgovori: ,,Prečastiti gospod župnik, kajižica, ktero ste mi podarili, mi je zeld zeld draga, zato ker bi se iz nje mnogo koristnega lehko naučila. Pa doma imam bolno mater. Osem dni so že v postelji, nobenega krajcarja ne morejo za-služiti. Prosila bi gospoda župnika, da bi mi dali raje denar, kolikor velja ta knjižica, da ga ponesem bolnej svojej materi, da si kupijo gorke juhe.
Ginjeni otročje ljubezni, pravijo gospod župnik dobroserčnej deklici: ,,Le obderži knjižico, dobro dete, zaslužiš jo, ker si tako dobroserčna, da bi jo rada cel<5 vernila in to zafcegadelj, da bi pomagala svojej materi, čeravno, kakor pravis, fci dela knjižica veliko veselja. Tii imaš nekoliko denarja za 8vojo bolno uiater; danes je bodem sam obiskal, pa bom za naprej tudi jaz za-nje skerbel, ker so te tako Iepo in dobro izredili. Le bodi vedno tako dobra in usmiljena deklica in Bog ti bo dal srečo že ua tem svetu."
— 154 —
"'¦ Tako so govorili gospod župuik. Deklica pa urno tece domii, ter pove bolnej materi, da je bodo gospod župnik še danes obiskali. Mati pritisaejo dobro hčerko na svoje persi in solze veselja jiin v očeli zaigrajo. Odslej so skerbeli gospod župaik za dobro deklico ia tudi za mater, in mati so imeli še v sivej svojej starosti dobro svojo hčerko kot zvesto postrežnico!
Ivan V.        _,