naslovna tema Zavod za gozdove Slovenije Območna enota Slovenj Gradec v letu 2004 PftEiV.. 'žl.. ' Jr* jpg gozdarstvo Konceptni način sečnje v Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec kmetijstvo Uporaba gnojevke v času vegetacijskega mirovanja veterina Koprološke diagnostične preiskave mm gozdarstvo O delu Zavoda za gozdove Slovenije v letu 2004 spec. Milan Tretjak, univ. dipl. inž. gozd. pozno poletje > zgodnja jesen > zgodnje poletje > pomlad - pred vegetacijo. Veliko strokovne pozornosti je namenjeno tudi »spomladanski« uporabi gnojevke, saj zaradi hitrega dviga temperature tal, odjuge, pre- nasičenosti tal z vodo, velikega spreminjanja poteka hitrosti naravnih procesov v tleh, signifikantne denitrifikacije itd. prihaja do velikih izgub dušika kot hranila. Nekatere države na podlagi dovoljenja pristojnega okoljskega organa v neki določeni skrajni sili dovoljujejo uporabo gnojevke tudi pozimi, vendar tudi v teh primerih tla ne smejo biti nasičena z vodo, zmrznjena, pokrita s snežno odejo (več kot 10 cm) ali izsušena. V teh primerih predpisujejo še večje odmike od vodovarstvenih pasov, vodotokov, drenažnih jarkov, strožje pogoje glede naklona zemljišča, maksimalne skupne uporabljene količine in najmanjši odstotek obvezne pokritosti terena z ostanki pridelka oz. posevka. Letni gnojilni načrt ne sme nikoli vsebovati zimske uporabe gnojevke kot običajno prakso ali pa kot način, da se s tem zmanjšuje potrebna kapaciteta zgrajenih skladišč za gnojevko. Dušik (gledano kemijsko) iz gnojevke izgineva z odtekanjem ali izpiranjem, izhlapevanjem, denitrifikacijo ter bakterijsko absorbcijo. K temu največ pripomore nepravilni čas uporabe, ko gnojevka ni več hranilo, ampak postane odpadek, njiva, kjer je bila uporabljena, pa odprto odlagališče, kjer se hranila izgubljajo. Gospodarjenje z živalskimi odpadki je kompleksna znanost, ki zajema več področij bioloških ved, tovrstni odpadki predstavljajo bogastvo rastlinskih hranil, ne pa zgolj stranski produkt živinoreje, ki se ga je potrebno enostavno znebiti. Uporaba živalskih odpadkov ima za kmeta gospodarsko korist, na okolje pa ne sme imeti negativnih vplivov. ODGOVOR: Meja obstaja teoretično, v praksi pa so jo tudi mnogi slovenski kmetje zabrisali z nepravilnim načinom rokovanja z gnojevko. Koprološke diagnostične preiskave Martina Sušeč, dr. vet. med, VP Slovenj Gradec Koprološke preiskave so preiskave iztrebkov invadiranih živali in spadajo med najpogostejše parazitološke preiskave. Z njimi ugotavljamo notranje parazite - zajedavce: jajčeca in ličinke ter razvojne oblike, in sicer njihovo velikost, barvo, obliko in notranjo zgradbo jajčec. Uporabljamo naslednje metode: - sedimentacijska koprološka diagnostična metoda: ugotavljamo tako imenovana »težka« jajčeca (digeni sesači, ježerilci, pljučni zajedavci pri prašiču); glede na specifično težo se delci razpršenih iztrebkov v vodi sesedejo. Opravimo dve sedimentaciji in sediment pod mikroskopom pregledamo; - flotacijska koprološka diagnostična metoda: na podlagi fizikalnih lastnosti jajčeca hel-mintov, nematodov (razen Me-tastrongylidi) in oociste kok-cidijev v nasičenih raztopinah (raztopine s specifično težo 1.3 ali več) splavajo na površino; - preiskava brisov iztrebkov: je najbolj enostavna metoda. Na predmetnico damo drobec iztrebkov, dodamo nekaj kapljic vode, pokrijemo s pokrovnico ter jajčeca mikroskopsko pre- gledamo (Strongyloides spp., askaridi, anisakidi); - metoda po McMasteru:]e modificirana flotacijska metoda; - metoda po Vajdi: temelji na biološki lastnosti ličink, da se premikajo k viru toplotne energije; - metoda po Baermannu: je modificirana metoda po Vajdi. Na okužbo z zajedavci pri živalih nas opozorijo bolezenski znaki, kot so hujšanje, kašelj, driska, toga nesvetleča dlaka itd, ki pa so netipični. Ravno zato je potrebna zanesljiva diagnostična metoda, da je tudi zdravljenje uspešno. Po pravilniku o pridelavi in predelavi ekoloških kmetijskih pridelkov in živil mora ekološki kmetovalec v primeru suma na invadiranost živine z endoparaziti obvezno dati pregledati blato v pristojen veterinarski laboratorij. Le na podlagi diagnoze lahko zdravi živali z antibiotiki oz. kemično sintetiziranimi veterinarsko medicinskimi preparati, kajti preventivna uporaba teh izdelkov ni dovoljena. Na naši postaji rutinsko opravljamo zgoraj naštete metode. B m—mm Janez Bauer mmmmmmmmmi Po dolgi zimi je le prišla. Tista topla pomlad, ki je ozelenele travnike prekrila z regratovimi cvetovi. Od ranega jutra do noči jih obiskujejo čebele in na nogah prinašajo v panj drobne grudice cvetnega prahu. Res se je letos pomlad kar malo zamudila, zato se tudi čebelje družine razvijajo malo kasneje. Lani smo imeli takle čas že prve roje, letos pa so hladni vetrovi in mraz v marcu dodobra zavrli razvoj in rojenje. Pa to rojenje ni toliko odvisno od vremena, kakor od velikosti čebeljega doma. Naša čebela, kranjska sivka, je znana kot čebela, ki rada roji. Mogoče ji delamo krivico, mogoče jo napačno obsojamo in je za pojav rojenja pravzaprav kriv način čebelarjenja. Pred časom smo imeli v Slovenj Gradcu zanimivo predavanje čebelarskega mojstra Matjaža Vehovca. Naslov njegovega predavanja, ki ga v nadaljevanju na kratko povzemam, je bil Vpliv velikosti panja na razvoj čebelje družine. Naša čebela, kranjska sivka, je zelo prilagodljiva. Pozimi se njeno številčno stanje zelo zmanjša, zato porabi malo hra- ne in lahko prezimi v majhnem panju. Zaradi tega vsi starejši čebelarji zagotavljajo, da čebelja družina v devetsatnem panju bolje prezimi in se spomladi hitreje razvija. Spomladi pa se njeno številčno stanje do srede maja silovito poveča. Tudi za več kot šestkrat. Poveča se poraba hrane, poveča se tudi prostor v panju, ki ga zaseda. V vrhuncu razvoja v juniju doseže tudi sto tisoč čebel in te čebele potrebujejo tudi veliko prostora. Tako za med, ki ga prinesejo, kakor tudi za zalego in cvetni prah. Če naše čebele visijo v dolgih bradah na pročeljih naših panjev, potem je to zato, ker nimajo dovolj prostora. Taka čebelja družina ob pomanjkanju paše hitro preide v rojilno obdobje in izroji. Roj in izrojenec pa nikdar ne prineseta toliko medu kot močna čebelja družina. Torej je takrat, ko opazimo čebele, ki brez dela počivajo na pročeljih naših panjev, tak panj premajhen. Takšna družina bo kmalu izrojila in s seboj odnesla vse medene viške. Kaj nam je torej storiti? Skozi letošnjo zimo, bila je kar huda, sem naredil zanimiv preizkus. V čebelnjaku sem zazimil čebeljo družino v plodišču in Pomlad prihaja ! n h O medišču, jo dobro nahranil s petnajstimi kilogrami sladkorja in odel z deset centimetrov debelo izolacijsko volno - tervo-lom, da jih čez zimo ne bi zeblo. Ob čebelnjak pa sem postavil majhno družino v petsatnem panju, prav tako sem jo dobro nahranil, odel je pa nisem. Samo pokril sem jo, da panj ne bi zmočilo. Preko cele zime je panj, zbit iz navadnih desk, stal na prostem in nudil zavetje majhni čebelji družini. Spomladi sem ugotovil, da sta obe družini preživeli. Vendar pa se je čebelja družina vpetsatnem panju razvijala veliko hitreje, saj je za ogrevanje majhnega prostora porabila veliko manj energije. Kmalu je postala utesnjena in sem jo moral prestaviti v večji panj. Razvija se bistveno hitreje, kot čebelja družina v velikem panju, ki je sicer dobro zaščiten pred zunanjim mrazom, a čebele porabijo za ogrevanje takega panja veliko energije in se zato čebelja družina počasneje razvija. V vrhuncu razvoja pa bo tak panj premajhen, prostornine ne moremo več povečevati in čebele bodo počivale na pročelju panja in prej ali slej izrojile. Kako se temu izogniti, nam je svetoval že naš najslavnejši če- belar Anton Janša, prvi dvorni učitelj čebelarstva na dvoru cesarice Marije Terezije. Čebele prezimijo v majhnem kranjiču, nato dodajamo naklade, pod-klade in priklade, kar je vse popisal v svojem Popolnem nauku o čebelarjenju. To je tista knjiga, £ katere nauki veljajo še danes, čeprav je že več kot sto let, kar je izšla. Naša kranjska čebela mora prezimiti na majhnem prostoru, a brez vlage. Spomladi ji moramo preudarno širiti prostor, da se bo lahko razvila v veliko čebeljo družino v panju, kjer bo imela toliko prostora, da ne bo pomislila na rojenje in bo nanosila polno medu. Kako priti do tega, pa je skrivnost izkušnje in posluha za razvoj čebelje družine, ki je ne obvlada vsak. e Marelice Milena Cigler Gregorc, inž. agr. Nepozabni so dnevi, ki smo jih z družino preživeli v lepem delu Ljubljane - v Trnovem, pri svakovih sorodnikih, ki so ob južni steni svoje hiše gojili kaj drugega kot slastne marelice. Jaz sem bila še otrok, sestra, ki je dvanajst let starejša, pa se je na začetku učenja kuharskih spretnosti na vse možne načine trudila trikrat dnevno uvrstiti v jedilnik - marelice. Tako smo uživali marelične cmoke (fenomenalni, preliti s kislo smetano), marelični kompot, sok ali modemi juice s stepeno smetano, vmes je kuhala marelično marmelado; skratka, cedile so se marelice in mleko ... Že barva tega sadeža da slutiti, da vsebuje izredno veliko ka-rotinov (kot korenček), ki imajo pomlajevalni učinek. Zato ni čudno, da ljudstva v gorah Karakoruma živijo povprečno deset let dlje kot Srednjeevro- Katarina Žagar pejci. Marelica je sadež, ki ljubi toploto. Gojenje v naših krajih je sicer tvegano, toda ob južnih stenah ali s pokrivanjem v času cvetenja (spomladi hitro zacveti) se da tudi tukaj pridelati lep pridelek, seveda za ljubiteljsko rabo. Domujejo v južni Kitajski, južni Evropi, Avstraliji, Severni Afriki in Kaliforniji. Polovico količine karotinov, ki jih potrebuje odrasel človek, vsebujejo že tri marelice. To sadje vsebuje tudi veliko nia-cina, (za živčevje in energijo), folne kisline (za obnavljanje krvi in rast celic), pantotensko kislino (vitamin B5 - za vitalnost, razgradnjo maščob, lepe lase) in vitamina C - za krepitev imunskega sistema. Skratka, če naštejem še nekaj koristnih lastnosti marelic, npr., da krepijo sluznico kože, lase, nohte, pomlajujejo, lajša- jo astmatske težave, izboljšujejo krvno sliko, pomagajo pri suhem grlu in žrelu, pri utrujenosti in slabi koncentraciji, varujejo celice pred imunskimi strupi in prostimi radikali, poleg tega so strašno sladke in okusne, torej se ni treba siliti z njimi, da bi jih jedli, je to več, kot sploh lahko pričakujemo od sadeža. Marelice so tudi idealen sadež za privajanje otrok, ki ne marajo sadja, na uživanje le-tega, saj ob pogledu na mehke, nežne, rahlo rdeče plodove otroške roke kar same sežejo na pladenj, mi pa smo zadovoljni, ker otroci uživajo in se zdravo hranijo. Marelice so idealne tudi za slabokrvne ljudi, to pa otroci in starejši pogosto so. Žal tudi za marelice velja isto kot za vse južno sadje, da jih je potrebno temeljito oprati, ker jih v južnih deželah škropijo, zaradi česar se škropiva naha- jajo pretežno v lupini. Operimo jih v topli in hladni vodi ali pa jih olupimo. To storimo tako, da plodove za pet sekund položimo v vrelo vodo in jih potem zlahka olupimo. In še recept: Mareličina skodelica Sestavine za 2 do 4 osebe: 8 naravno pridelanih marelic 1 lonček jogurta 1 lonček smetane 2 jedilni žlici medu 1 ščepec ingverja Marelice operemo in jih neolupljene narežemo na majhne koščke. Zmešamo jih z jogurtom in medom. Smetano trdo stepemo in vmešamo v jogurt. Naložimo v skodelice in v hladilniku ohladimo. Potresemo s ščepcem sveže naribanega ingverja. d Uporaba zelišč v vsakdanjem življenju Daše v vsakodnevnem življenju centra Slovenj Gradec v febru-čedalje bolj povečuje uporaba arju 2005 spregovorila o pome-zelišč, je potrdila tudi ljubitelj- nu in vlogi zelišč. Pred številska zeliščarka Fanika Jeromel, nimi obiskovalci je predstavila ki je na povabilo Podjetniškega več kot petdeset različnih vrst zelišč ter prikazala tudi možnosti uporabe zelišč pri kuhi. Obiskovalci so lahko poskusili kruh z orehi, zeliščni biskvit in se okrepčali s čaji. Posebno povabilo! Ljubiteljska zeliščarka Fanika Jeromel bo za vse, ki vas zanima spoznavanje zelišč, pripravila 24-urni sklop delavnic, ki bodo potekale od aprila do junija 2005. Program delavnic je celosten in obsega vse od seznanjanja in spoznavanja različnih zelišč, ki uspevajo na mislinjskem Pohorju, do sušenja in predelave zelišč v npr. tinkture, živila (kruh itd.). Govorili bomo o možnosti registracije dejavnosti in trženja izdelkov: nabiranje, sušenje, shranjevanje, zdravilni pripravki in nasveti za pripravo (čaji, tinkture, oljni izvlečki, sirupi, mazila, kreme, vino itd.); o zeliščih v kuhinji in praktični pripravi le-teh (začimbe, olja z zelišči, zeliščni kisi, namazi, konzerviranje, zamrzovanje zelišč itd.), spoznavah zelišča v domačem vrtu in na mislinjskem delu Pohorja, se seznanili z domačo lekarno (zelišča za lajšanje bolezni di- hal, srca, ožilja, želodca itd.), spoznavali strupene rastline ... (delavnico vodi Podjetniški center Slovenj Gradec). Delavnice bodo potekale v zeliščni sobi Fanike Jeromel in v naravi: travniki, obronki gozdov, zeliščni vrt. Prvo srečanje bo 23. aprila 2005 ob 10. uri na Medvedovi kmetiji pri ge. Faniki Jeromel, Velika Mislinja 15. Prijave na delavnico so obvezne pri Podjetniškem centru Slovenj Gradec, Ronkova 4, Slovenj Gradec, po telefonu 88 42 927 ali preko e-pošte: info@podjetniskicenter-sg.si. Delavnice so za občanke in občane občine Mislinja brezplačne, saj jih financira občina Mislinja! E> Ferdo Smolnikar - obrnil je osemdeseti list Nevenka Kotnik »Življenje ni praznik, mladost se ne vrača, a vendar ga je vredno živeti, saj vse se z leti poplača.« Ferdo Smolnikar Večino sončnih nedeljskih dni me poti, peš ali s kolesom, za razvedrilo vodijo vse do Podgorja, kjer me vedno razveselita nasmejana obraza dedka Ferda in babice Fanike. Oba zdravega videza ne kažeta svojih let, zato nam je vsem devetim vnukom kar nemogoče verjeti, da je naš vedno poskočni in za delo vnet dedi obrnil osemdeseti list svoje knjige življenja. Ob našem obisku zadovoljno sede za domačo mizo in si mane svoje žuljave roke, ki si jih z občudovanjem ogledujem, saj se na njih kažejo sledi težke, a vseeno lepe življenjske zgodbe. Na ta svet je privekal še pred prihodom pomladi, 12. marca leta 1925, v Nebojseči bajti na Gradišču. Njegova družina je bila velika. Spremljalo ga je pravljično število sedem; toliko je bilo bratov in sester, s katerimi je spoznaval veselje in krutost tega sveta. Da svet ni vedno rožnat, je uvidel, ko je že kot otrok moral pošteno poprijeti za delo, ki mu je bilo poplačano z vsakdanjim kru- hom. Vse pa se da prenašati, če živiš v domačem gnezdu, ob najdražjih, ki te tolažijo ob hudih urah. Dedijevo toplo družinsko gnezdece pa je prehitro razdrla sovražnikova roka, ki ga je prisilno poklicala v tuji svet. Se ne polnoleten je moral med vojake. Vojna vihra ga je zvlekla daleč od doma, v Nemčijo in Francijo. Konca vojne pa mu ni bilo dano se veseliti, saj je bil še sedem mesecev ujetnik v Angliji. Ko se je na božič leta 1945 končno vrnil domov, mu življenje zaradi povojnega časa ni bilo nič lažje. Nič ni križem sedel, takoj je pljunil v roke. Da ne bi čutil pomanjkanja, je šel služit na Plešivec, kjer je kot »furman« prevažal les v dolino. Težko delo, ki pa mu gaje usoda na trenutke zabelila s kančkom sladkosti, kakršna ne povzroča sladkorne bolezni. Tako je lahko brezskrbno okušal svoj sadež ljubezni, ko je pri Verjan-šeku, gori na Plešivcu, spoznal Faniko, ki je gospodinjila in stregla delavcem in popotnikom, da niso lačni in žejni zapuščali Križanove gostilne. Mladi Ferdo je začel misliti na toplo družinsko gnezdece, ki bi si ga bil rad ustvaril in za katerega je bil zaradi vojne močno prikrajšan v svoji rani mladosti. Ljubezen dveh preprostih mladih ljudi je naglo zagorela in začela roditi sadove. Kmalu po poroki jima je življenje ob izgubi prvorojenca zarisalo neizbrisen pečat, ki še danes skeli v njunih srcih. Bila sta vztrajna in kljub bolečini borbena za svojo srečo. Leta 1951 se jima je rodila hčerka Zofka, za njo pa še sinova Milan in Ferdo, s katerimi sta se leta 1958 preselila v Podgorje, kjer sta si kupila hišo. Ferdo je bil s svojo mlado družinico končno na svojem. Zdaj je bila njegova skrb preskrbeti družino, ki je postajala čedalje številčnejša. Zaposlil se je v Tovarni usnja, kjer je sprva kot delavec v proizvodnji in nato kot vratar pridno delal vse do upokojitve. Da pri hiši nikoli ni bilo lačnih ust, je skrbela tudi žena Fanika, ki je pridno gospodinjila in bila nepogrešljiva delavka na velikih sosednjih kmetijah. Družina se jima je izpopolnila še z rojstvom dveh otrok, Mire in Matjaža; za svojo petperes-no deteljico sta si z roko v roki močno prizadevala, da bi ji nudila lepše življenje, kot sta ga bila deležna sama. Danes se lahko štirikratni pradedek Ferdo pohvali, da se mu je ta vseživljenjski trud bogato obrestoval. Otroci so si ustvarili svoje družine in z vnuki in pravnuki se radi vračajo v topli in vedno veseli dom. Življenje je dedija že kot mladega fantiča, polnega energije, naučilo, da je škoda časa, ki bi ga preživel v brezdelju. Zato se ni čuditi, ko dandanes stopimo na dvorišče in ga zasačimo sredi vnetega izdelovanja brezovih metel, ki čarobno švigajo in puščajo za seboj urejeno dvorišče in čist hlev, po katerem bi lahko stopali tudi bosi, pa si ne bi umazali nog. Še do nedavnega je sam skrbel za živino, ki mu je zelo pri srcu. Še vedno, kljub zdravstvenim tegobam, ki jih s seboj prinese starost, rad poprime za delo v hlevu in pomaga svojemu zetu Kristjanu. Kadar ga zmoti slabo vreme ali pa se mu zahoče sproščenega klepeta, se spravi za kuhinjsko mizo in začne s svojim posebnim pipcem v spretnih rokah rezljati zobotrebce iz smrekovega in vrbovega lesa, za katerega pravi, da je za tovrstno delo najprimernejši. Na takšen način z neverjetno hitrostjo nastaja domača »ribnška solata«, s katero dedek oskrbi vso družino in še sorodnike ter znance po vrhu. Rada ga obiščem, saj je vedno pripravljen za pogovor in ko pride čas za slovo, vedno pravi z nasmehom na obrazu: »Ostani še, pa zlaži se še kaj!« Potem- takem človek kar ne more hitro iz hiše. Vse nas okrog sebe razveseljuje s svojim smislom za humor in rad pove kakšno zanimivo zgodbo iz časov, ko je bil še otrok. Ob okrogli obletnici mu njegovi otroci z družinami, vnuki in pravnuki z velikimi črkami pišemo v čestitko, DA GA IMAMO RADI. »Naj te misli vodijo še veliko srečnih, mirnih, zdravih let, zaklade tvojega življenja spoštuje naj celi svet!« B NASMEH OBLJUBLJA Nasmeh obljublja, nasmeh! Kaj temu pravijo oči? So mar prijazne? So mar zvijačne? Iskrijo se, iskrijo res, a kaj mi pravijo, ne vem! Kaj temu pravi bog? In kaj reče temu vrag? Ljubezen, strast, smehljaj - ki reče vse, nič ne pove! Prijateljev ni več, ginevajo ... odhajajo kot se preteklost z mene lušči, pada ... Črto naredim in - zate črto. Naj bosta dve, ki sta za eno. In ti? Prihajaš k meni? Ali zapuščaš me, še preden te je dih objel!? Nasmeh obljublja, nasmeh Zlatko Verzelak Vihirnik Hl olalnuzBjd Rudi Rebernik - osemdesetletnik Ida Robnik So ljudje, ki z vsakim letom pridobijo nove vrline, potem pa rečemo, da postajajo modri; tako je pridobival leta naš sodelavec Rudi Rebernik. On pa Rodil seje na grofovski kmetiji pri Kristavčniku kot najmlajši izmed šestih otrok. pravi: »Tako hitro so minila, še včeraj sem bil mlad!« Poznamo ga po njegovem pisanju o krajih in ljudeh, ki jih je v svojem življenju srečeval, z njimi delal ali jih kako drugače doživel. Ti zapisi bodo ostali kot dragocena pričevanja, zgodovina načina življenja in dela ljudi iz krajev pod Uršljo goro. Svoj osebni jubilej je Rudi praznoval 4. aprila letos. Čeprav mu je pred leti bolezen že hotela upočasniti tempo življenja, se ni predal, »spravil jo je v tire« in aktivno, polno živel naprej. Vse življenje se z mislimi, čustvi in s pisanjem vrača v svoj rodni kraj, na Kristavško na pobočju Suhega Dola, kjer mu je stekla zibelka kot najmlajšemu izmed šestih otrok. Rasel je v lepem naravnem okolju, med gozdovi, s pogledom na suhodolško dolino, Pohorje in Uršljo goro. Gozd ga spremlja od njegove rane mladosti, ko je kot pastirček pasel živino na travnikih, obdanih z gozdovi, in nemalokrat tudi v gozdu, pot v šolo ga je vodila skozi gozd, prvo zaposlitev po končani osnovni šoli je našel v plešivških gozdovih, kasneje je delal kot revirni gozdar, zadnjih deset let pred upokojitvijo pa je delal v Tovarni ivernih plošč, tudi z lesom. Svojo zgodbo o preživljanju obdobja vojne, ujetništva in vračanja domov nam je Rudi sam opisal v enem izmed svojih številnih prispevkov. Zgodbo o njegovem družinskem življe- nju smo objavili ob praznovanju petdesetletnice njegovega skupnega življenja z ženo Tončko, Jogovo s Plešivca. Knjige so njegove sopotnice vse od mladih dni, rad pa prebira tudi drugo čtivo. Še do nedavna je ustvarjal lepe in uporabne izdelke na svojih statvah, šival gobeline, vedno pa je rad kaj zabeležil, napisal zgodbo, fotografiral. Večino njegovih zapisov smo lahko prebrali v Viharniku, že nekaj časa pa razmišlja, da bi pripravil zbir le-teh v knjigi, ki bo gotovo dobrodošla kulturna in zgodovinska publikacija, pomembna za prihodnje rodove. Želimo mu še veliko lepih in ustvarjalnih let. Uredništvo Viharnika Ko se srečajo veterani Mirko Tovšak, oec. Ivan Čas, ki ga domačini in zadružniki bolje poznajo kot Marovškovega očeta iz Turiške vasi, je v lanskem letu zajadral v devetdeseta leta življenja. Nam zadružnikom je njegov visoki jubilej kar nekam ušel s seznama praznovanj starih, zaslužnih zadružnikov. Enako se je zgodilo na Zvezi hranilnih kreditnih služb Slovenije in Zadružne zveze Slovenije, kjer je bil Ivan Čas eden tistih, ki so orali ledino pri ustanavljanju teh pomembnih zadružnih institucij. Pred kratkim pa se je na njegov jubilej spomnil dolgoletni di- Upnikova mama in njena harmonika Hans Franc Jurač ■■ Ivana Hribaršek s Pake nad Velenjem, ki bo letos meseca avgusta dopolnila 83 let, že vse od svojih otroških let igra na harmoniko. Če je slabe ali dobre volje, ji je harmonika vedno v veselje, vzame jo v roke, zaigra in pozabi na tegobe. Radi ji prisluhnejo domači, še posebno pa vnukinji Veronika in Katarina, ki ob poslušanju zlezeta na krušno peč in babico spodbujata pri igranju. rektor Zveze HKS Miha Demšar, ki prav tako že nekaj let uživa zasluženi pokoj. Obiskal ga je na domu in v prijetnem druženju sta se skupaj spomnila na prenekateri pomemben dogodek iz zgodovine zadruž- ništva in zadružnega hranil-ništva. Tako kot se spodobi, pa sta nazdravila tudi Ivanovemu jubileju z iskreno željo, da bi v krogu svoje družine preživel še vrsto zadovoljnih in srečnih let. e Znebimo se izrabljenih avtomobilov Jože Lesjak, komunalno cestni inšpektor občine Ravne na Koroškem Nekaj besed o novi zakonodaji Že meseca maja lani je bila domala v vseh medijih razširjena informacija, da je z vstopom Slovenije v Evropsko skupnost dne 1. 5. 2004 začel v Sloveniji veljati novi sistem ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili, po katerem morajo lastniki svoja stara izrabljena ali uničena vozila oddati v razgradnjo. Določilo se nanaša na vsa osebna vozila, namenjena za prevoz potnikov do osem oseb, ter tovorna vozila z največjo maso 3,5 tone. Razgradnja vozila pomeni, da pooblaščeno podjetje vozilo v celoti razstavi na osnovne sestavine, uporabne in odpadne materiale pa pošlje v nadaljnjo predelavo. Razgradnja je tehnološko čist postopek brez negativnih vplivov na okolje. Za območje koroške in savinjske regije je država podelila koncesijo za razgradnjo vozil velenjskemu podjetju Karbon, d. o. o. (tel. 031 320 084). Stara bremena V novi sistem ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo pritegnilo k sodelovanju tudi lokalne skupnosti - občine - in jim ponudilo priložnost, da organizirajo zbiranje starih odpadnih avtomobilov, tako imenovanih starih bremen, za katere bo odvoz krila država, in sicer do 30. aprila 2005. Za staro breme se štejejo izrabljena motorna vozila, ki so bila odjavljena iz prometa pred 1. majem 2004. Tako so občine v sredstvih javnega obveščanja že vse od lanskega maja objavljale opozorila glede ravnanja z izrabljenimi vozili, vendar ugotavljamo, da ta glas nekoliko težje prodre na podeželje. Na marsikateri kmečki domačiji za vogalom hleva ali pa kar na dvorišču še danes stojijo popolnoma neu- porabna stara vozila, ki čakajo tudi po več let, da bo gospodar iz njih izvlekel še kaj uporabnega. Običajno se takšna vozila demontirajo kar po domače, da je zemlja vsa prepojena z odpadnim motornim oljem. Nazadnje pa so tako izropana vozila odrinjena nekam v naravno okolje. Prav takšnemu ravnanju z odpadnimi avtomobili, ki pomeni za okolje in zlasti za podtalnico enega najhujših ekoloških obremenitev, je treba narediti konec - ne le zaradi predpisov, ampak predvsem zaradi našega okolja, v katerem živimo. Kako ravnati z izrabljenim vozilom? Zadnji uradni lastnik izrabljenega motornega vozila je pravno odgovoren za svoje vozilo, zato ga je dolžan odpeljati oz. oddati na določeno prevzemno mesto. Za bralce Viharnika navajamo več takšnih prevzemnih mest na območju koroških upravnih enot, in sicer: • Surovina Radlje ob Dravi, Mariborska c. 44 - tel. 887 11 28 • Surovina Slovenj Gradec, Pameče 163 - tel. 884 10 08 • Surovina Ravne na Koroškem, Dobja vas 188 - tel. 822 39 61 • na območju Občine Dravograd pa so na voljo kar štiri manjša odjemna mesta, in sicer: - v Crnečah (Sušnikov klanec) - na Zgornjem Viču (Blaže-jeva uta) - Na Meži (na stari lokaciji skladišča kmečke zadruge) - v Otiškem Vrhu (pri podjetju PUH blizu restavracije Korošica) Na teh mestih prevzema vozila Javno komunalno podjetje Dravograd - tel. 872 1110. Za prevzem izrabljenih vozil lahko dobijo stranke točne informacije pri navedenih prevzemnikih, ker so pogoji prevzema različni, odvisno od tega, ali je vozilo kupljeno pred 1. marcem 2003 ali po njem in tudi od tega, ali gre za staro breme ali za redni postopek odjave vozila. Vsi zgoraj navedeni prevzemniki izrabljenih motornih vozil opravijo po naročilu občanov tudi odvoz vozila do prevzemnega mesta na stroške naročnika. Vse lastnike oziroma imetnike izrabljenih motornih vozil želimo s tem prispevkom opozoriti, daje že skrajni čas, da se znebijo teh avtomobilov. Najbolje je, da to storijo po lastni odločitvi najkasneje do 30. aprila 2005, ko koncesionar še prevzema tista vozila, ki predstavljajo staro breme, brezplačno. S tem se bodo lastniki teh vozil tudi izognili neljubim inšpekcijskim ukrepom in nepotrebnim stroškom, če bi zamudili navedeni rok. b Tako je končalo zadnjo vožnjo vozilo v rokah mladih vinjenih voznikov. Domačija, ki je »bogatejša« za ekološko breme. Foto.: J. Lesjak ljudje in dogodki Avto leta tudi v Koprivni Janez Švab, inž. gozd. Bralci Viharnika poznajo He-dovega Vanča iz Koprivne v drugačni vlogi, kot sem ga spoznal sam. Na turističnih tednih v Črni so ga srečali kot skoraj najbolj umazanega oglarja, marsikateri ima doma njegov unikatni vitel, nekateri imajo cepilec za cepljenje drv, redki se ponašajo z njegovim traktorjem ali motornimi sanmi, nekoliko več je v uporabi »topov za delanje salam« in še kaj bi lahko naštel, po čemer je prepoznaven zanimiv možak. Tega vitalnega moža pri dobrih sedemdesetih letih že od nekdaj zanima inovatorstvo. Rojen v veliki družini ni imel možnosti za šolanje, torej so ga učili odprte oči in življenje. Do prestavnih razmerij, do medsebojne usklajenosti delovanja ni prišel skozi zapletene formule iz fizike in matematike, pač pa skozi poizkušanje. Po pogovoru s prijateljem iz Avstrije, ki je iskal primerno »pisanko« za svoje vnuke, je prišel do ideje, da bi naredil majhen avtomobil. Projekt je poimenoval »AVTO LETA« in se zadeve lotil. Zbral je ogromno starih delov iz drugih strojev in pričel sestavljati. Cilj mu je bil majhen avto, težak do sto kilogramov, ki dosega hitrost tja do 30, 40 km na uro, do cene nekje okoli 300 000 sit, ki ima baterijski vžig in je varen. Uspelo mu je. Avto je dolžine 1,5 m, širine 1 m, težak okrog 70 kg, ima štiritaktni bencinski motor, nožne zavore, April Viktor Levovnik »Zimske muhe« prinesejo v mesec april kar nekaj nevšečnosti. Pravijo, da april devetkrat kmeta spodi s polj. Prav tako ne štedi z mrazom. Večkrat se je zgodilo, da so v aprilu sneg orali. Ta sneg drevju ne škodi, razen če polomi veje. Kmet v aprilu ne sme zamuditi s setvijo, kajti če se to zgodi, take posevke uničijo živali: krti, miši, bramorji in mnogi drugi podzemni prebivalci. Zato v zgodnji vigredi kmetje radi hitro posejejo. Mesec april je šegav mesec. Naivni fantje pišejo ljubezenska pisma dekletom, ki čakajo princa iz sanj. Marsikje po prispe- lem pismu temeljito čistijo hišo in se pripravljajo na obisk, potem pa spoznajo, da jih je april »nategnil«. Vraže: Če na dan prvega aprila prideš v hlev in se ti mačka dobrika okrog nog, pomeni, da boš zbolel. Če vidiš podgano, da teče na skedenj, pomeni sovraštvo. Če na večer v mesecu aprilu pogosto vidiš na nebu zvezdni utrinek, pomeni, da boš to leto srečen vse do drugega leta tega dne. Budno moraš paziti, da naslednje leto še isti večer opaziš zvezdni utrinek, da se sreča nadaljuje. e sklopko, skratka ima vse, kar Verjamem, da bo Vanč še iz-imajo »veliki«. delal kakšno »pisanko«, še Ta mali »veliki« avto je terjal bolj pa mu želim izpolnitev okrog tristo ur dela in prvi je življenjske želje - izgradnje že v Borovljah kot »pisanka«. pravega helikopterja. Nova ptičja krmilnica Franjo Štern, inž. gozdarstva Na podružnični šoli Leše smo skupaj z učenci in učiteljicama postavili novo ptičjo krmilnico, stara je bila namreč že dotrajana. Gozdarji iz KE Prevalje smo prispevali ptičjo krmo in tako je bilo veselje otrok še večje. d Nova ptičja krmilnica pred šolo na Lesah. Leški otroci pred šolo. 4/2005 Viharnik Velikonočni žegen Leopold Korat ai^ Od blizu in daleč (celo iz sosednjih župnij) se na veliko soboto zberejo ljudje pri kmetu Anžeju v Velunji. Ta kmetija spada še v župnijo sv. Urha v Podgorju. To srečanje ni kar tako, saj vsi prinesejo košarice polne dobrot - lepi prtički, ki pokrivajo vsebino košaric, in rože na njih naredijo stvar še bolj slovesno. Tako je bilo tudi letos. Po končanem blagoslovu jedil, ki ga je opravil župnik iz Podgorja, je že bilo čutiti veselje praznika. Da bodo naši zanamci še vedeli in videli, kako smo praznovali, kako so se praznikov veselili njihovi dediji in biče, smo pred lepo domačijo kljub bolj kislemu vremenu naredili spominsko fotografijo. Veliko smeha in dobre volje je polepšalo dan, ki je bil še postni, pa vendar poln vere in upanja v življenje. b Pred domačijo Anžej v Velunji Jožefov sejem Franc Jurač ijll Letošnji tradicionalni Jožefov sejem v Slovenj Gradcu je bil po številu razstavljavcev in obiskovalcev naj večji do zdaj. Sejmarji so ponujali bogato paleto raznih izdelkov domače obrti, ni pa manjkalo tudi živil - od suhega sadja do orehov, ki so jih obiskovalci na veliko kupovali za velikonočne praznike. Seveda pa letošnji sejem ne bi bil popoln brez orodij za spomladansko delo na vrtu in na polju. Na svoj račun so prišli ljubitelji okrasnih rastlin in dreves, manjkalo ni niti stojnic z oblačili in nakitom, največ kupcev pa se je zbiralo okoli pletenih košar, ki so jih kupovali za velikonočno žegnanje. C Letos so velikonočne košare izbirali predvsem možje. Foto: Franc Jurač Na sejmu je obiskovalce zabaval Vinko s harmoniko. Vih&rnik 23 ljudje in dogodki "0 O m o TJ Marta Krejan, prof. Običajno je pač tako, da celo leto tuhtamo in načrtujemo, kje bomo zapravili denar, namenjen za dopust, predvsem pa, čemu vse se bo treba odpovedati, da bo načrtovanje sploh imelo kak smisel. Gotovo je poležavanje na plaži nekje na hrvaški obali eden naših najpopularnejših načinov preživljanja dopusta, vendar pa zgolj mivka in morje nikakor nista dovolj, da bi lahko V mislih imam (med drugim) Paklenico, eno izmed najbolj atraktivnih področij narodnega parka v severovzhodnem Mediteranu. Sotesko, ki jo objemajo visoki velebitski vrhovi, najdemo blizu obmorskega mesta Starigrada; Zadar je oddaljen nekje ... hm, morda štirideset kilometrov. Čeprav je Paklenica vendarle raj za plezalce, ga gotovo ni ljubitelja narave, ki bi se iz Anica kuk - najmogočnejša stena v kanjonu rekli: »Ej, kk fajn smo se pa letos meli na morju!« Nekje pač moraš postaviti šotor, kuhati, se tuširati, morda najeti apartma ali pa »iti jest ven«. In potem smo tu tisti, ki imamo raje hribe in gremo na morje bolj zaradi tega, ker namakanje v slani vodi obožujejo ostali člani družine. Hrepenenje po hribih pa je potem še toliko večje (zanje namenjen proračun pa toliko manjši). Kakor koli, življenje je samo eno in še to zelo kratko, zato je vsekakor treba početi stvari, ki nas tako ali drugače zadovoljujejo in nam dajejo energijo. Zaradi množice želja in prioritet je pač treba sklepati kompromise. Za nekatere je lahko potemtakem idealen dopust, če lahko uživajo morje in hribe hkrati. parka vrnil razočaran. Stari gozdovi ter številne živalske in rastlinske vrste, sploh tiste, ki so zelo redke ali pa specifične, vsekakor pritegnejo pozornost sprehajalcev in pohodnikov. Klimatske in geološke raznolikosti, ki se pojavljajo zaradi višinske razlike od 0 do 1700 metrov, gotovo vplivajo na razvoj več kot petsto rastlinskih vrst, med katerimi so tudi endemiti, in na življenje bogatega in izredno raznolikega živalskega sveta. UNESCO je 10. 2. 1978 razglasil Velebit za bioenergetski rezervat, že pred tem, in sicer leta 1949, pa je bilo zaradi naravnih lepot in znanstvenega pomena celotno območje Paklenice proglašeno za narodni park. Ime sicer označuje dva kanjona, Malo in Veliko Paklenico, Morje malo drugače in v obeh ima vsak hribolazec možnost dodobra pretegniti noge, plezalci pa se zgrinjajo v Veliko Paklenico, kjer kljub že mnogim še vedno nastajajo nove plezalne smeri, različno dolge in vseh težavnosti. In kaj se po nekajurnem planinarjenju ali plezanju v poletni vročini še prileže bolj kot skok v morje? V kanjonu za prvomajske praznike vsako leto organizirajo tekmovanje v hitrostnem plezanju, »Big wall speed climbing«, in takrat se tam res gnete plezalcev in tudi gledalcev, ki jih sicer plezanje niti ne zanima. Zadeva je vendarle izredno atraktivna... In verjetno jih je malo, ki vedo, da je ravno v tej soteski nastajal tudi film o Winnetouju ... Za pokušino pa si morda preberite, kako sama doživljam »morje malo drugače«. Predlansko jesen, ko smo člani Alpinističnega kluba Ravne organizirali nekakšen podaljšan vikend v Paklenici, sem prvič zares otipala tamkajšnjo skalo. Kar dosti smo plezali, čeprav smo imeli malce vremenske smole pa še mraz nam nikakor ni dopuščal kratkih rokavov, kar je botrovalo odločitvi, da smo lani vzeli s sabo malce več toplejših oblačil. Pa smo se ušteli: predzadnji vikend v oktobru je bil izredno topel, vsi dnevi so bili sončni in prvo noč smo prespali kar na prostem ob obali; pravo olajšanje po nekajurni vožnji, ko se nas je pet z ogromno prtljage tiščalo v fordu. V petek zjutraj smo na hitro postavili šotore (tam okoli je kar nekaj kampov, ki so odprti celo leto, in verjeli ali ne, izredno poceni), se našli z Jurčkom in Mucem (AK Kozjak in AK Slovenj Gradec), katerima se je vikend začel že v sredo, potem pa jupiiii, gremo plezat! Zgrešena se imenuje smer, za katero smo se odločili Izi, Železni in jaz. Večina plezalnih smeri v kanjonu je že opremljenih s klini ali svedrovci, to pomeni, da se pri plezanju varuješ na kline, ki so jih s tem namenom v steni pustili oz. navrtali drugi, kjer jih ni ali pa so razdalje med njimi predolge, pa uporabljaš drugačno vrsto varovanja (razni zatiči ipd.). Običajno sta v navezi dva plezalca, ki izmenično plezata naprej vsak en raztežaj, tokrat pa smo bili trije, pri čemer je malce bolj enostavno (predvsem časovno), če ves čas pleza prvi le eden. Dame imajo prednost, sta se strinjala soplezalca, zato sem se ovesila z vso ropotijo, ki smo jo imeli in »potegnila vrv« čez prvi raztežaj. Ta je v vsej smeri najtežji, zato sem polna adrenalina in prepotena, kot bi pretekla vsaj dva kilometra, na varovališču pričakala fanta. S par požirki cedevite sem nadomestila izgubljeno tekočino in se lotila naslednjega »cuga«. Plezala sem naravnost nad soplezalcema, zato me je bilo še toliko bolj strah, kajti v primeru padca bi priletela naravnost nanju ... Po nekaj metrih sem jima veselo zaklicala, da bosta v trenutku rešena bojazni, da vsi trije obvisimo na vrvi, ko sem pred sabo zagledala dva klina. No, bili so trije, vendar je bil v tretjega vpet en drug plezalec, ob katerem so se mi postavili lasje pokonci: skozi uho tretjega klina je lezel, za moje pojme izredno dolg, rjav cikcakast plazilec! »Kača, kača!« in že sem plezala ritensko navzdol. In šlo je dosti hitreje kot prej, čeprav je plezanje navzdol precej težje. Dejansko povsem neupravičeno, vendar se dokaj bojim kač, zato smo s spustom po vrvi načrt spremenili. Čeprav smo se potem kar nekaj časa »navijali« v kratkih desetmetrskih smereh, pa z Izijem nisva mogla zaključiti dneva brez vsaj ene malce daljše. Izbrala sva si Snoopyija, splezala pa sva eno čisto drugo Risanko, tako da imava zdaj po pomoti v Pakle-nici svojo prvenstveno smer. Tako pač je, če plezata skupaj pubertetnik in filozofinja, ki vsako vejo in senco zamenja za kačo. Kar malce nevoščljiva sem bila ostalim, ko so potem pri večerji pripovedovali o preplezanih smereh in o vsem, kar se je tam še dogajalo. Sobota in nedelja sta minili brez bližnjih srečanj s plazilci in »zlezli« smo kar nekaj lepih smeri, srečali dosti zanimivih ljudi, naši fantje, še posebej Domč in Stehi, pa so se dvakrat izkazali, ko so reševali iz zagate ljubljansko plezalko, ki je imela težave z avtomobilom; se pač zgodi, da med »plezari-jo« izgubiš ključe od avtomobila in podobne stvari. Eni so se naučili tudi nekaj francoskih zadev ... hočem reči izrazov in podobnega, in to iz prve roke; v kampu sta namreč taborili ammmm Bernarda Skoraj vsak dan poslušamo in po TV gledamo grozote vojne. Ob vseh teh prizorih se lahko le zamislimo in smo srečni, da živimo v miru in blagostanju. Pa se zavemo, da letos mineva že 60 let, kar se je končala druga svetovna morija, ki je prizadela vse ljudi. Hvala Bogu, naša generacija tistega časa ni doživela, poznamo pa ga iz pripovedovanja naših staršev in iz šolskega programa, ki smo ga predelovali vsa učna leta. Leta in leta se je pela slava in hvala le naši strani, a šele po padcu komunizma so se odkrile še druge plati. Nimamo pravice kogar koli obsojati, a vseeno čast ge. Spomenki Hribar, ki se je zavedala, da so bili vsi vojaki ljudje, čeprav na napačni strani in so svojo pripadnost kruto plačali. Ona je želela spravo med enimi in drugimi in tudi tistim »nepravim« izkazati čast pokojnika. Mnogo je grobov po naših gozdovih, mnogo pokopanih mladih ljudi, ki so bili proti svoji volji mobilizirani. Veliko jih je padlo med borbami, do- dve prikupni Francozinji, izredno dobri plezalki kratkih smeri, ki sta se zadnji dan pridružili koroškim fantom v eni stopetdesetmetrski smeri. V Paklenico zelo radi prihajajo ljudje iz vse Evrope: srečali smo nestrpne Nemce, ki so nas hoteli prehiteti v Centralnem kaminu, predlani smo se naučili nazdravljati madžarsko, na Cehe tako ali tako naletiš povsod, sonarodnjake pa itak srečaš prej vse kje drugje kot doma. Ker sem običajno šla v Paklenico le zaradi plezanja in še to v ne ravno toplem letnem času, so se temu ostali člani družine izognili, vsekakor pa - Tekma - s plezalske perspektive sti pa že v svobodi, ko so se po vsem hudem vračali proti domu. Mnoge grobove je zasulo listje in nihče niti ne ve zanje, so pa tudi taki, za katere vemo, ne vemo pa imena padlih. Tudi blizu mojega doma je bila gomila z dvema nemškima vojakoma, ki sta se po končani vojni vračala iz pekla Rusije proti domu. Doma sta bila v Sobotah, v sosednji Avstriji, in tako rekoč pred domačim pragom sta nesrečno končala svojo življenjsko pot. Lansko leto sta se pojavila otroka - hčerka in sin enega od pokopanih. Vsa ta povojna leta sta koprnela po očetu; zlasti sin, ki očeta ni poznal, saj je bil rojen med njegovo odsotnostjo. Poizvedovala sta za njim in želela najti njegov grob. Uspelo jima je zbrati dovolj informacij in najti kraj, kjer je počival njun oče. Letos v januarju so izvršili izkop in poslednje ostanke čez en mesec pokopali v Gradcu. Tako osamljena sta počivala sredi gozda, le peš pot je vodila mimo. Zapuščena od vseh ljudi, saj sta bila vojaka sovražne vojske. Le moj oče, ki je pod prisilo služil nasprotno stran in poznal trpljenje in grozote fronte, jima je podaril majhen spominček na smreko ob grobu. Križ, ki je mimoidoče opominjal, da tu nekdo počiva. Ko sem bila še otrok, sva z očetom pogosto hodila tam mimo in takrat mi je vedno dejal: »Poglej, kako sama sta! Tako sam leži nekje daleč v Rusiji tvoj stric in Bog ve, ali je kdo našel njegovo gomilo. Cvet, ki ga položim tu, naj bo spomin njima in tvojemu stricu, kjer koli že je pokopan!« Te njegove besede so mi ostale globoko v srcu in moja družina je nadaljevala očetovo delo. Za dan mrtvih so tudi na njunem grobu gorele sveče in je cvetelo jesensko cvetje. In takšen grob sta našla njuna potomca in bila srečna ob pogledu nanj. Srečna zato, ker se je našel nekdo, ki je pokopana, čeprav nemška vojaka, priznal za ČLOVEKA. Mogoče bodo moje besede koga izmed starejših, ki so bom kmalu tudi njim pokazala čudovite kotičke in mogočne stene, ki se dvigajo iz soteske le dva kilometra od jadranske obale. Prepričana sem, da nikomur ne bo dolgčas, sploh hči bo gotovo uživala, saj obožuje morje, hkrati pa je vedno bolj navdušena nad plezanjem. Za vstop v park je treba plačati vstopnino, ki pa pravzaprav niti ni visoka, dijaki in študenti imajo popust, plezalcem in navdušenim raziskovalcem pa se splača vzeti večdnevno karto. Tisti, ki se bojimo kač, moramo morebitna srečanja z njimi vzeti v zakup, saj lahko nanje naletiš tudi ob precej prometni poti, vendar pa, roko na srce, se plazilci bolj bojijo nas, kot mi njih. »Tko je lepo, da je že skor kičast,« je Paklenico nekoč opisal Tomaž Humar. Prepričajte se sami! e Sprava preživeli vojno vihro, prizadele in me bo pri sebi obsodil, a vsi tisti vedite, da so tudi moji starši prispevali visok davek k tedanjemu režimu. Mogoče so vojno še težje previharili, ker je bil oče nemški vojak. Pa ne samo on, večina teh okoliških fantov. Ne morem z besedami povedati, kaj sem občutila ob odprtem grobu teh dveh vojakov; ob odprti jami, ki je razodevala dve popolnoma ohranjeni okostji s prestreljenima lobanjama. Tako me je stisnilo pri srcu in me presunilo ob tem, da lahko samo želim in molim, da se takšni dogodki ne bi kdaj ponovili. Mislim, da so sedaj našli svoj mir in zadoščenje tako pokojni kot njegova otroka, ki sta očetove ostanke z vsemi častmi položila v grob na domačem pokopališču. Upam in srčno želim, da smo tudi mi s svojimi dejanji (čeprav nevede) vsaj malo pripomogli k spravi in ublažili krivico tistega nesrečnega dne leta 1945. B> ljudje in dogodki Stanko Hovnik V Slovenj Gradcu v Galeriji likovnih umetnosti je 24. marca 2005 Turistično društvo Slovenj Gradec podelilo plakete venetskega konja. Turistično društvo Slovenj Gradec podeljuje priznanja venetskega konja posameznikom in institucijam, ki so zaslužni za razvoj turizma v mestu. Častna člana društva: Jože Berce in Karel Pečko. V uvodnem govoru je predsednik društva, Ivan Bošnik, predstavil bogat program načrtov za leto 2005 s poudarkom na Podelili plakete venetskega konja uveljavljenih projektih, kot so Dežela škratov, Gozdna turistična pot Plešivec in Gozdna učna pot Rahtel. Podžupan Mestne občine Slovenj Gradec, Jože Jeromel, je zagotovil sodelovanje občine pri izvajanju programa turističnega društva. V zahvalo za požrtvovalno delo in tudi za finančne prispevke so plakete prejeli: Jože Ješovnik za kiparske mojstrovine, izdelane iz naravnih materialov, ki jih lahko občudujemo ob reki Suhodolnici in v parku Splošne bolnišnice, Ivan Leskovšek za prispevek na področju amaterske kulture, še zlasti pri organizaciji številnih prireditev v okviru Odprtih vrat Slovenj Gradca, Jože Kozmus, ki finančno podpira Turistično društvo Slovenj Gradec (izpostavili so ureditev Aerodroma - gostišča na letališču v Mislinjski Dobravi in sodelovanje pri vrtini za toplo vodo v neposredni bližini letališča), in Ivan Škodnik, ravnatelj Poklicne gostinske in lesarske šole Slovenj Gradec, za ohranjanje ljudskega stavbarstva Mislinjske doline. Vzgojno-varstveni zavod Slovenj Gradec si je priznanje zaslužil za dolgoletno sodelovanje pri organizaciji prireditev v okviru Odprtih vrat Slovenj Gradca in v zadnjih letih pri nastajanju projekta V deželi škratov, Zavod za gozdove Slovenije, Krajevna enota Slovenj Gradec, pa za požrtvovalno delo pri nastajanju številnih pohodniških poti v Mislinjski dolini. Večer so popestrili učenci glasbene šole Slovenj Gradec. B Foto: Metoda Hovnik Z leve v prvi vrsti: Karel Pečko, Ivan Bošnik, Jože Jeromel, Jože Berce, Ivan Škodnik in Ivan Leskovšek, v drugi vrsti: Jože Ješovnik in Tone Leve. Stanko Hovnik Gasilci bi uredili mini muzej Pameški gasilci štejejo dolgost delovanja svojega društva s številom občnih zborov, ki so enkrat letno. Na letošnjem je predsednik društva, Milan Mavsar, v svojem poročilu na- Udeleženci Občnega zbora GD Pameče. 84. letni občni zbor GD Pameče štel vse opravljene akcije po letnem programu, poudaril je veliko skrb društva za izobraževanje članov ter novo pridobitev - tehnično opremo in video tehniko za te namene. Največ sredstev so namenili nabavi osebne in tehnične zaščitne opreme. Tudi vzgoja mladih je bila ena izmed prioritet, zanjo pa je skrbel operativni del društva. Veterani vsako leto aktivno sodelujejo na tekmovanjih, kjer dosegajo zavidljive uspehe. Lani so se udeležili občinskega in regijskega tekmovanja ter se uvrstili na zbirno državno tekmovanje. Vse tekmovalne enote so dosegle dobre rezultate. Skupno so osvojili trinajst pokalov in številna priznanja. Tudi gasilke so vedno dobro delovale; v preteklem letu so usposobili desetine članic, ki vidno napredujejo. Pameški gasilci skrbijo za ohranjanje gasilske opreme, ki ima že muzejsko vrednost, in upajo, da jim bo uspelo urediti mah muzej, za kar bodo seveda potrebovali denar. V mesecu požarne varnosti so pripravili razstavo te opreme in organizirali dan odprtih vrat za šolarje in krajane. Gasilci Pameč in Trobelj so lani v požarih in nesrečah posredovali osemkrat. Zelo dobro sodelujejo s krajevno organizacijo ZB NOV Pameče, še posebej pri organizaciji proslav, pohodov k Jesenku nad Pameče, pri spominskih proslavah ustreljenih dvanaj- stih talcev 11. julija 1944 v Pamečah in drugih, za kar so jim krajani izredno hvaležni. B Predsednik GD Pameče, Milan Mavsar, bere poročilo o delu društva. Foto: Stanko Hovnik Velikonočni pogrinjki nekoč in danes ■■■■i Aleš Tacer V prostorih društva upokojencev in invalidov v Radljah ob Dravi je od 18. do 28. 3. 2005 potekala razstava z naslovom Velikonočni pogrinjki nekoč in danes. V okviru razstave so se pod skrbnim mentorstvom Majde Vidoz predstavile članice sekcije društva Nagelj s čudovitimi prazničnimi pogrinjki, ročnimi pleteninami in kvačkanimi izdelki. Njihove umetnine so lepo dopolnjevala ročna dela ljubiteljskih rezbarjev Vlada Smrečnika iz Št. Janža pri Radljah in Mihe Zlatarja iz Sp. Vižinge, poseben ton vsemu temu pa so vdihnile razstavljene slike slikarjev Alojza Erjavca in Saše Plevnik iz Radelj. Ustavil sem se, da si oko za kratek čas odpočije na čudovitih umetninah in da spregovorim par besed z ustvarjalci, ki so bili veliko ur teh dni navzoči, vsakomur na voljo za podrobnejša pojasnila in razlage o razstavljenih delih. Prav je, da bralcem Viharnika predstavimo te čisto navadne ljudi iz naše sredine, ljudi, ki se vsak po svoje trudijo ohranjati umetnost ročnih spretnosti tudi poznejšim rodovom. In zaradi tega so res nekaj posebnega. Vlado Smrečnik: V lesni stroki živim in delujem že iz otroških let. Očetu sem pomagal pri vseh delih, tudi tkati, tako sem spoznal statve. Po upoko- jitvi sem se resneje lotil svojega dela. Neutrudno sem tesaril in rezbaril, naredil nič koliko lepih lesenih stropov, opažev, balkonskih ograj, kolovratov. Svečkov mlin na Remšniku krasi moje kolo na vodni pogon. Lansko leto sem naredil čisto ta prave statve in organiziral predstavitev predenja. Sem eden redkih, ki še obvladajo to obrt. Izdelujem veliko spominkov, kmečkih orodij, mnogo se ukvarjam z intarzijami. Tako skrbim, da ne zbledijo v pozabo stara kmečka orodja in opravila, ki so povezana z njimi. To je moja četrta skupinska razstava, svoje izdelke pa sem predstavil že tudi na VTV-ju. Delo mi je v veselje in lahko rečem, da bi menda kar zbolel, če ne bi imel tega svojega vsakodnevnega hobija. Mihael Zlatar: Z rezbarstvom sem pričel pred dvanajstimi leti. V miniaturnih oblikah izdelujem stara kmečka orodja: gare, binte, stare kmečke hiše, vodnjake, vinogradniška orodja, sode, predstavljam nekdanji način pridelave lana. Dokler sem bil še mlajši, sem pomagal drugim pri postavljanju ostrešij, izdeloval sem razne uporabne izdelke za prijatelje in znance. Zdaj sem v penziji in z velikim veseljem preko svojih del ustvarjam in obnavljam pridih nekdanjega življenja ljudi v naših krajih. Alojz Erjavc: V letih aktivnega dela sem imel odprto obrt soboslikarstva in pleskarstva, kasneje tudi aranžerstva. Že iz tega je razvidno, da me je slikarstvo vedno privlačilo. Rad sem se posvečal sakralnim objektom, kot so križi, kapelice, cerkve ... Tam človek res lahko odkrije prave mojstrovine v stoletja odmaknjenih stavbarskih in slikarskih mojstrov. Poslikal sem petintrideset kapel, v barvni slikarski tehniki renoviral župnijsko cerkev sv. Jurija na Remšniku in sv. Urbana na Radelci. Uporabljam različne tehnike: olje, svinčnik, kredo (portreti, tihožitja), sem pa tudi pokrajinski slikar, kajti narava nudi neizčrpen vir lepot tistemu, ki to zna videti in morda s svojo roko tudi prenesti na slikarsko platno. Razstave: nekajkrat v Radljah, v Ribnici na Pohorju, v Studenicah pri Poljčanah, na Ravnah ... Saša Plevnik: Čeprav sem po letih še relativno mlada, sem po težki bolezni pristala med prijatelji starejše generacije. Sklenila sem, da prosti čas, ki je naenkrat zazeval v mojem življenju, zapolnim z nečim, kar bo osrečilo in napolnilo tudi mene samo. Slikam z vso vznesenostjo, v svoja dela polagam čustva in dušo. Koliko mi to uspeva, bodo presodili drugi, v dimenzijah časa, ki bo najbrž za nas že odmaknjen. Mirno lahko zapišeš, da sem našla svojo pot in svoj stil. Ta hobi, s katerim se ukvarjam zadnja štiri leta, mi je pomagal prebroditi krizno obdobje in mi tudi danes pomaga živeti polno in z majhnimi radostmi osmišljeno življenje naprej. Rehabilitacija je še kako pomemben del človeškega življenja v določenem obdobju in slikarstvo je ena izmed terapij, ki daje priložnost vsakomur, da po kratkem za(o)stanku smelo krene naprej. Zelo rada slikam tihožitja, posebej pa krajine. Tehnike: olje, akvarel. Takole! Sklenil sem krog in se ustavil še pri predsedniku društva upokojencev, Konradu Klemencu. Prijazno mi je povedal, da se v društvu zelo trudijo z raznimi aktivnostmi, da so zadnje leto postorili marsikaj. Naredili so klančino za invalide pred vhodom v prostore društva, obnovili so sanitarije, v prostorih se večkrat letno odvijajo razne dejavnosti in razstave. Tudi za naprej so polni načrtov in idej, pa kaj, ko se vedno in povsod zatakne pri denarju. A z veliko srčnosti, prostovoljnih in udarniških ur bodo kos vsem zastavljenim ciljem, je optimistično zaključil Kondi, kot ga kličejo prijatelji in znanci. Naj se jim želje uresničijo, kajti sreča je na strani srčnih, dodajam. c kultura in jezik Odmev iz zamejstva ob izidu knjige Viktorja Levovnika Koroški narodopisec Viktor Levovnik nas je pri starosti 74-ih let presenetil s svojim knjižnim prvencem Kitice iz moje doline. Narodopisec Viktor Levovnik je v preteklem letu v samozaložbi izdal svojo prvo knjigo, in sicer kot nekakšen zbornik, v katerem je zbral najlepše in najznačilnejše, kar je v svojem življenju zapisal za razne publikacije v Sloveniji in zamejstvu. Vsebino knjige je razdelil na tri dele: v prvem je zbral splošne črtice, v drugem narodopisne in v tretjem svoje pesmi. Urednica Milena Cigler Gregorc pravi v spremni besedi: Kar ni uspelo njegovi razgledani in talentirani mami, je uspelo Viktorju, čeprav šele v jeseni življenja. Njegov prijatelj in sodelavec iz avstrijske Koroške, ljudski skladatelj Hanzi Artač, nam želi prikazati njegovo človeško in umetniško podobo v naslednjem sestavku. Dragega mi prijatelja Viktorja Levovnika spoštujem, občudujem ter z njim sodelujem že skoraj četrt stoletja. Čisto po naključju sem ga spoznal po gospodu Francu Kattnigu pri celovški Mohorjevi. Od takrat sem ga večkrat obiskal na domu v vasi Zelovec pri Dravogradu. Tam živi v krogu svojih dragih v lično preurejeni 160 let stari hiški. V tem idiličnem okolju že nad 50 let ustvarja in piše za razne pu- blikacije, časopise in revije. Je naš koroški narodopisec; je tudi član znanstvenega raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani; je stalni sodelavec Mohorjeve v Celovcu itd. Izpod njegovega peresa so izšle številne črtice, igrice, pesmi, razni spominski zapisi ipd. Je vsestransko ustvarjalen in angažiran človek. Že nad 40 Bil je pravi samorastnik in v tem sva si precej duhovno sorodna. Zato je name vedno napravljal vtis izjemno dragocenega človeka. Spominjam se njegovega prvega obiska, kako sva nekega dne poromala k fatimski Mariji na Sedelce. Takrat sem prvič občudoval njegovo globoko verovanje, ko mi je med potjo govoril o krščan- let je priljubljen in zaželen govornik na pogrebnih slovesnostih. Je posvečen za stalnega diakona in tako krajevnega župnika desna roka. Vsako leto ga otroci komaj pričakajo kot Miklavža, kajti nanje in tudi na odrasle sije iz njega posebna dobrota. Kaj vse bi lahko še in še naštevali. skih vrednotah, kako nujno so potrebne za naše življenje. Mati - Domovina - Bog so zanj najdragocenejše svetinje, ki jih uresničuje v svojem vsakdanjem življenju. Najin pogovor se je potem prelil v molitev, ko me je povabil, da bi skupaj zmolila del rožnega venca. V drugo me je počastil s svojim obiskom, ko se je udeležil javne predstavitve moje 4. glasbene zbirke Sedelški zvonovi v farni dvorani v Selah. Takrat je pogumno stopil na oder ter z jasno in odločno besedo nagovoril zbrano občinstvo: »Dragi rojaki, z vsemi silami se boste morali boriti, da vam vaša slovenska beseda in pesem na Koroškem ne bo izumrla. Kaj žalostno bi bilo, da bi koroški Slovenci začeli obstajati le še na papirju ...« Odgovorili smo mu z navdušenim ploskanjem. Ko sem izdal svojo 5. glasbeno zbirko Dežela mojih sanj, mi je v spremni besedi zapisal več lepih spodbudnih besedi, kako naj nadaljujem s svojim samorastniškim skladateljskim poslanstvom, čeravno vsi vemo, da je to na našem Koroškem izjemno težko. Tej zbirki je posvetil tudi nadvse duhovito, a nekoliko otožno pesem V slovo. Dragi prijatelj Viktor, kaj naj še dodam tem mojim skromnim vrsticam hvale in zahvale. Iz vsega srca ti želim, naj ti vsemogočni Bog, ki ga tako iskreno in vdano častiš, nakloni še veliko krepkih in ustvarjalnih let delovanja. Napiši nam še veliko lepega, bodi še naprej svoji družini in vnukom skrben in ljubeč angel varuh, nam vsem pa za plemeniti zgled, ki ga naj posnemamo. Ti želi nadvse hvaležni prijatelj B Borza znanja BORZ A znanj/ V SLOVENJ GRADEC tel. 02 88 38 30 Člani Borze znanja Slovenj Gradec ponujajo različna znanja in spretnosti: • znanja nemškega jezika, • znanja slepega tipkanja, • znanja igranja na kitaro in klavir, • znanja izdelave krpank (patchwork), • znanja izdelave rešiljejev in vezenja, • znanja izdelave nakita in lasnih okraskov, • znanja izdelave sveč in • znanja slikanja na tkanine. V zameno pa iščejo: • nasvete, kako opremiti prostore po metodi feng shui, • znanja o protokolu ter • računovodska znanja. Več podatkov o ponujenih in iskanih znanjih vam bomo posredovali po telefonu: 02/ 88 46 402, lahko pa nas obiščete tudi osebno v Javnem zavodu MOCIS, Centru za izobraževanje odraslih na Partizanski 16 v Slovenj Gradcu (III. nadstropje Zdravstvenega doma Slovenj Gradec). B Jezikovne drobtinice: viri in literatura m—mmm Marta Krejan, prof. Pisci takih in drugačnih sestavkov pogosto povzemamo ali citiramo druge avtorje, kot vir nam služi različna literatura, pogosto se poslužujemo spletnih strani ipd., ob tem pa se zgodi, da pozabimo zapisati, kje smo te podatke dobili. Tako pri citatih kot pri povzemanju je zelo pomembno, da bralec ve, kje je pisec podatke dobil (to je določeno tudi z zakonom o avtorskih pravicah), kar mora biti razvidno že med samim sestavkom, natančni podatki o virih pa so običajno navedeni na koncu prispevka. Načinov za navajanje virov in literature je kar nekaj, običajno ima vsaka ustanova (npr. šole, univerze, časopisi ...) svoj način zapisovanja, vsem pa je skupno to, da so navedeni bistveni podatki. Da ne bi prišlo do zmede ali kakih težav znotraj naše revije, smo se z uredniškim odborom Viharnika dogovorili, da tudi mi zapisovanje virov poenotimo. Ker je za vsako vrsto publikacije zapisovanje virov specifično, je le-teh kar precej, zato mislim, da je dovolj, če se zaenkrat posvetimo le najpogosteje uporabljanim. Med mnogimi možnimi načini zapisovanja se je pač treba od- ločiti za enega, torej predlagam naslednje: citat damo v narekovaje, če vmes kaj izpustimo, to označimo z oglatim oklepajem in tremi pikami; na koncu (tudi pri povzemanju, česar seveda ne dajemo v narekovaje) v oklepaju navedemo avtorja, letnico izdaje in stran: »citat [...] citat.« (Šuster 1998: 115-116). Če večkrat zapovrstjo povzemamo ali citiramo istega avtorja iz iste knjige, lahko v oklepaju namesto priimka in letnice v nadaljevanju napišemo prav tam: »citat.« (prav tam: 115-116). Natančnejše podatke o publikacijah, omenjenih v besedilu, napišemo v seznamu literature na koncu sestavka, in sicer po abecednem redu. Pišemo takole: za knjigo: Priimek, Ime, leto izdaje: Naslov. Kraj: Založba. Šuster, Danilo, 1998: Moč argumenta. Maribor: Pedagoška fakulteta. če je več knjig istega avtorja: prvo knjigo enako kot zgoraj, nato v novi vrsti namesto avtorja dve črtici, letnico izdaje itd. Knjige zapisujemo po vrsti od najstarejše do najnovejše. Če je več knjig istega avtorja z isto letnico izdaje, potem na koncu letnice stično dodajamo črke abecede po vrsti. Poe, Edgar Allan, 1985: Kro-kar.Izbrano delo. Ljubljana: Mladinska knjiga. - - 1993a: Konec Usherjeve hiše. Izbrana dela 1. Ljubljana: Karantanija. — 1993b: Maska rdeče smrti. Izbrana dela 2. Ljubljana: Karantanija. — 1993c: Tisoč druga Šehere-zadina povest. Izbrana dela 4. Ljubljana: Karantanija - če je znan samo urednik: Priimek, Ime (ur.), leto izdaje: Naslov. Kraj: Založba Logar, Tine (ur.), 1995: Svetovna novela 19. in 20. stoletja. Ljubljana: DZS. za del knjige (če je npr. več avtorjev v eni knjigi, če povzemamo iz spremne besede ipd.): Priimek, Ime, leto izdaje: Naslov dela v knjigi. Priimek, Ime avtorja knjige: Naslov knjige, (če gre za zbrana, izbrana ipd. dela vedno zapišemo tudi to). Kraj: Založba. Stran. Udovič, Jože, 1993: Edgar Allan Poe. Poe, E. Allan: Tisoč druga Še-herezadina povest. Izbrana dela 4. Ljubljana: Karantanija. 115-127. za članek v reviji: Priimek, Ime, leto izdaje: Naslov članka. Revija letnik/številka. Stran. Kranjc, Simona, 1996/1997: Slovenščina v vrtcu. Jezik in slovstvo 42/4-5.135-146. za leksikon: Priimek, Ime (ur.), leto izdaje: Naslov. Kraj: Založba. Stran. Javornik, Marija, 1997: Veliki splošni leksikon. Ljubljana: DZS. 198. za spletne strani: Priimek, Ime, datum objave: Naslov. Pridobljeno datum, kdaj so bili podatki pridobljeni s spleta, iz naslov spletne strani. Hladnik, Miran, 5. 7. 2002: Povest. Pridobljeno 15. 7. 2003, iz http ://www.ij s .si/lit/povestl. html-12. Zaradi lažjega razumevanja je priporočljivo, če se naslovi publikacij, ki jih pisec morebiti omenja v svojem sestavku, pišejo z ležečimi črkami. Bralec namreč pogosto ne ve, kje se naslov, ki je uporabljen sredi povedi, pravzaprav konča. B Mlinarsko v Bistri 1. maja 1926 Jožica Šavc, oec. Fotografija je nastala 1. maja leta 1926 na Mlinarskem v Bistri. Spredaj sedi gozdar Šepul z otroki, drugi z desne je gozdar Germadnik z ženo Lizo, nato je prepoznan gozdar Fortin, ostali so krajani Bistre in pomembni vaščani Črne. Morda jih bo kdo prepoznal. Mlinarsko je pogorelo poleti leta 1944 in je bilo ponovno zgrajeno takoj po vojni. Taka struktura objektov je še danes. B Lastnica fotografije je bila Marija Napotnik Viharnik 4/2005 prgišče zgodovine ■m Janez Švab, inž. gozd. ■■ Čas velikonočnih in čez nekaj časa tudi prvomajskih praznikov je potrebno obeležiti. Že davno tega so pokali možnarji, so pokale stare mlečne kangle ali velikokrat tudi stare škatle, ki jih je nemška vojska uporabljala za plinske maske. Po drugi svetovni vojni pa v naših krajih ni bilo samo to. Čez Zavodnjo in Črno so se v sredini maja 1945 valile kolone Nemcev, Hrvatov, s krvjo Slovencev popackane roke domačinov. Kar dva dni in tri noči se je valila čudna kolona strganih vojakov, bosih otrok in zaradi negotovosti preplašenih odraslih čez Sleme, po dolini Javorškega potoka do Črne in naprej do Polane. S seboj so tovorili vsemogoče, od vojaške opreme do tistega najnujnejšega. Topovi, mitraljezi, municija, plinske maske in še kaj je ob dolgi poti največkrat končalo v bližnjem grmovju ali za smreko, najnujnejše pa je nadaljevalo pot proti Poljani in naprej proti Pliberku. Trije mladi domači pobje v starosti od osem do dvanajst let s polnim raziskovalnim elanom so pogledali za uporabnimi stvarmi. Očetje partizani so jim že kaj povedali o orožju, nekaj pa so zvedave glave tudi same pogruntale. Ob Javorškem potoku so nabrali kar nekaj »dumdumovk«, kar precej protiavionskih metkov kalibra 12,7 mm in na koncu so v potoku našli tudi petkilogramsko glavo granate. Granata sama po sebi ni bila nevarna, kajti kot sem omenil, je bila to samo glava brez tiste energije, ki povzroči eksplozijo več kot 4,5 kg trotila. To so pa nadebudneži že vedeli. Na precej skritem kolovozu v globačo so nanosili suhe stelje in ostale suhljadi iz gozda in pripravili vse za ogenj. Vedeli so, da morajo prešteti vse tisto, kar bodo vtaknili v ogenj in po eksplozijah ne smejo pogledati prej, dokler ne bo vse počilo. Na ogenj, ki je bil v velikosti današnjih kresov, so nastavili pet »dumdumovk«, pet »proti-avioncev« ter granato. Lepo je pokalo, vse po vrsti, na to so se seveda kot izkušeni mladi vojaki že spoznali. Spodnji rob travnika jim je nudil dobro zaščito in tudi večkratno pokanje »dumdumovk« jih ni prevaralo. »Kaj pa zdaj, že kar dolgo je, granata pa še ni počila?« so se spraševali pobje in se pričeli dogovarjati, kdo bi šel pogledat. Ognja že ni bilo več, torej je pretekla že več kot ura in nestrpnost je rasla. »Grem jaz pogledat,« je moral biti pogumen Albin, najstarejši med njimi. »Kaj pa če gremo pogledati vsi, menim, da je bila granata mokra,« je rekel srednji Nanta in počasi vstajal. V tistem času pa je oglušujoč pok dobesedno za- brisal vse tri mladeniče na tla in kar nekaj časa so potrebovali, da so se spogledali in vsi dobro prebledeli. Po dolgem času so šli pogledati razdejanje. Tam, kjer je bil ogenj, je zijala luknja, v katero bi lahko takoj pripeljali za dva voza gnoja in ostanki oglja so bili raztreseni kar do sto metrov daleč. V nedeljo, pri maši pri sveti Magdaleni so bili otroci najbolj pridni, ko so se starejši pogovarjali o silovitem poku pred tremi dnevi. Stara Krištanca je povedala, da so pri njih popokale vse šipe na spodnji strani hiše in da je samo spustila vedro s hrano za prašiče, ki jih je šla krmiti prav v tistem času. Fantje so stvar pridno tajili, pa tudi starši so vsi srečni, da se ni nikomur nič zgodilo, na stvar kmalu pozabili. Bilo je v času, ko je bilo potrebno marsikaj postoriti na kmetiji in takšnih stvari pač niso utegnili pogrevati. Sreča v nesreči Trije mali heroji so raziskovali še naprej. Pridružil se jim je še mlajši Jožek, prav tako živega raziskovalnega duha. Tudi tokrat so našli tisto, česar je v teh letih in na teh krajih bilo v izobilju, »dumdumovke«. Zakurili so ogenj. V sredino ognja so naložili eksplozivna Sreča telesa in šteli poke. Vse poke so pridno beležili, vendar se tudi izkušenim rado primeri, da stvari ne jemljejo dovolj resno in samo enkrat eksplodiran »dumdumovec« je priletel pred fante v zaklonu. Najmlajši Jožek, še neizkušen v teh stvareh, je hitro skočil iz varnega zaklona, prijel metek in ga hotel vreči nazaj v ogenj. Takrat pa je zabliskalo, močno počilo in iz fantovih rok se je pocedila temnorjava kri. Fant je prebledel in močno zajokal. Hitro so pogasili ogenj in nagloma odšli domov. K sreči Jožek ni izgubil roke ali prstov, vendar sta mu strah in znamenje na rokah ostala. Šiba ni pela le po Jožekovih hlačah in tazadnji, pač pa so brezovo bolečino čutili vsi trije. V nedeljo so se starši med seboj že zmenili in tudi močan pok pred dnevi je bil na ta način raziskan. Dumdumovke - manjše bombe, ki so počile večkrat zapored. Služile so predvsem za vnašanje nemira, negotovosti med vojake. Protiavionski metki - metki kalibra 12,7 mm, ki so imeli to lastnost, daje počilo eksplozivno polnjenje v srajčki (hilzni) in pa sam metek, ko je zadel ob trd predmet. E> Ročno narejeni izdelki zanimajo tudi najmlajše Katarina Žagar V marcu so se na ogled ročno narejenih izdelkov v Podjetniški center Slovenj Gradec odpravili tudi najmlajši. Otroci iz slovenjgraškega vrtca so si skupaj z vzgojiteljicami ogledali izdelke iz gline, lesa, čipke, porcelana, stekla. Najbolj so jih zanimali stekleni prstani, nakit iz školjk, dišeča zelišča, igrače iz lesa, z veseljem pa so se za spomin tudi fotografirali! Spomini na konec druge svetovne vojne ammmmm Milan Razdevšek Druga svetovna vojna je prizadela mnoge Slovence, povzročila je veliko trpljenja in gorja in tudi naši družini in meni je spremenila nadaljnje življenje. Nemške oblasti so takoj po zasedbi uvedle nov strog policijski red. Vsakemu poskusu upora je za mnoge Slovence sledila smrt, pa tudi grenkoba v naši družini. Oče je umrl v Dachauu, brat je bil obešen pri Frankolovem. Sam sem dočakal konec vojne v partizanski uniformi v obveščevalnem centru Tomšičeve brigade. V majskih dneh leta 1945 sem bil udeleženec zadnjih bojev druge svetovni vojne v Evropi, in sicer na Poljani pri Prevaljah. Pred krvavim spopadom z Nemci in njihovimi sodelavci sem od obveščevalnega centra Tomšičeve brigade dobil posebno nalogo, da pohitim v 3 km oddaljeno Mežico. Tu naj raziščem trenutne razmere, zlasti v meščanski šoli, kjer sta bili zaprti dve nacistični učiteljici. Zadolžitev naj opravim takoj, se čimprej vrnem na Poljano in poročam o stanju v Mežici. Ker je bila cesta zatrpana z umikajočo Lehrvovo armado, ki je bila še vedno opremljena in do zob oborožena z oklepnimi vozili in tovornjaki, sem se odpeljal s kolesom. Pot je bila izredno nevarna in tvegana, saj sem se peljal mimo nemških vojakov in ustašev. Nekateri so celo s puškinimi cevmi merili name in me na ta način ustrahovali. Streljali sicer niso, toda moral sem krepko zadrževati svoje živce. Ves čas sem bil na sovražnikovi strelni muhi. V Mežici sem takoj ugotovil, da je šolska stavba v plamenih, učiteljic pa nikjer. Ko sem se vračal proti Poljani, sem opazil, da so se sovražnikove enote že razporedile v obrambne in ofenzivne položaje. Nadrejenim sem poročal o stanju v Mežici. Med bitko sem bil na položajih, najprej pod cerkvenim zvonikom, nato pri Hrustu. Bila je nedelja, 15. maja 1945. Krvava bitka je trajala tri četrt ure, bila je zadnja v drugi svetovni vojni v Evropi. Po bitki na Poljani je bilo nekaj tisoč vojnih ujetnikov. Te smo spremljali preko Železne Kaple v zbirališče v Kranju. To nalogo so imele nekatere pri-štabne enote in del 3. bataljona Tomšičeve brigade. V dolgi koloni je med ujetniki prihajalo že do nemirov. Pri Železni Kapli so nas hoteli zaustaviti ustaši. Da ni prišlo do večjega pobega ujetnikov ali spopada z ustaši, so imeli zaslugo tudi Angleži, ki so prišli v močni koloni s tanki in ustaše razorožili. Kljub temu je bilo med ujetniki čutiti nemir in težko smo vzdrževali disciplino in red, ker so zaslutili, da se vračajo na jugoslovansko ozemlje. Toda v dogovoru z nemškimi ujetimi oficirji smo skupaj prevzeli komando in vzdrževali red v koloni ujetnikov. Nemški oficirji so zahtevali, da jim vrnemo opasače in pištole. Pojasnili so, da bodo le tako imeli avtoriteto in ugled, ki so ju potrebovali, da bi se ujetniki podrejali skupni komandi. Po kratkem posvetovanju je vodstvo našega bataljona na ta pogoj pristalo. Tako smo končno brez večjih težav vse ujetnike predali v Kranju. V tem spremstvu smo imeli tudi zasežena nemška vojaška vozila. Z Ludvikom Dolarjem, doma iz Velike Pirešice, sva se z motorjem odpeljala v Ljubljano z namenom, da bi na komandi mesta dobila bone za bencin. Dobila sva nakaznico za gorivo, ki naj bi ga dvignila v gasilskem domu v Kamniku. Toda med potjo nama je zmanjkalo bencina, zato sva morala polovico poti iz Ljubljane do Kamnika hoditi peš in potiskati motor znamke Ziindap. V Kamniku sva dolgo časa iskala človeka, ki nama je končno dotočil gorivo. Pot sva nadaljevala po Tuhinjski dolini do mojega rojstnega kraja, Ponikve pri Žalcu. Med vožnjo sva v vaseh doživljala veselje ljudi, plapolale so zastave, ljudje so praznovali in se veselili, da je domovina končno osvobojena. Tudi v Savinjski dolini, v Šentilju in Ponikvi je bilo veselje, sreča in veliko praznovanje. V živem spominu so mi ostali zvoki potrkavajočih zvonov, ki so oznanjali konec vojne. Povsod je bil praznik - konec vojne. Le doma ne. Ko sem prestopil hišni prag, sem našel mamo, solzna me je objela in žalost je bila velika. Naša družina je v teh dneh izvedela, da se oče ne bo nikoli vrnil, pogoltnila so ga žrela dachauskega krematorija, in tudi resnico, kaj se je zgodilo z bratom. Povsod vrisk in veselje, mitingi in ples, pri nas doma pa ena sama žalost, jokanje in solze. S tovarišem Ludvikom sva naslednje jutro nadaljevala pot v 14. divizijo, ki se je tedaj zadrževala v Eibiswaldu na avstrijskem Štajerskem. Javil sem se v štabu brigade in prosil za nekajdnevni dopust. Poiskal sem komisarja Bojana Škrka in povedal mi je, da je naša enota že v sestavu III. jugoslovanske armade in da so dopusti začasno ukinjeni. Komisar je še dodal: »Že jutri odpotujemo do Ormoža in nato z vlaki v Vojvodino, v Zrenjanin.« Ko smo se pripeljali v Zrenjanin, smo se pred mestom ustavili, pripravili in postrojih za paradni vstop v mesto. Ker smo bili tedaj že vsi oblečeni v lepe uniforme, smo se bistveno razlikovali od partizanov domačinov, ki so bili še napol v civilu. Zato so nas meščani Zrenjanina izredno navdušeno in prijazno sprejeli, saj smo predstavljali tedaj sodobno organizirano vojsko. Naj dodam, da sem pri opravljanju svojih dolžnosti v Tomšičevi brigadi spoznal, da je bil komandni kader izredno razumevajoč in tovariški do soborcev, zlasti pa mi je ostal v lepem spominu moj predpostavljeni tovariš Vinko Žužek. Ob koncu teh utrinkov iz mojih spominov lahko zapišem, da sta bila moj oče in brat v drugi svetovni vojni, kot mnogi drugi, umorjena samo zato, Milan Razdevšek, fotografija je iz časa opisane zgodbe. ker sta bila Slovenca, kot je zapisal za podobne slučaje Fran Ksaver Meško: »...ker so se uprli okupatorjevemu nasilju in raznarodovanju«. Bila sta v vrsti med tistimi Slovenci, ki so se zavzemali in borili za osvoboditev in socialno pravičnost. Po demobilizaciji v jeseni leta 1946 sem bil z odločbo okrožja Maribor dodeljen za šefa personalne službe na tedanjem okraju Prevalje. Po dveh letih sem se zaposlil v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, kjer sem neprekinjeno delal do upokojitve leta 1989. B osmrtnice, zahvale, spomini Andrej Ajtnik Dobnikov oče Jožefa Tamše, Kumrova mama Kako je prazen dom, dvorišče, naše oko zaman te išče. Ni več tvojega smehljaja, le trud in delo tvojih pridnih rok za vedno nam ostaja. Pomlad se je začela prebujati. Prve cvetlice že poganjajo svoje cvetove. V naravi se prebujajo nova življenja, dragi Andrej pa je za vedno zatisnil svoje utrujene oči. Andrej Ajtnik se je rodil pred 87 leti med obronki Pohorja, natančneje 9.11.1917 v številni družini na Dobnikovi kmetiji pod Kremžarjevim vrhom očetu Antonu in mami Heleni. Ostal je doma na kmetiji, veliko znoja, solz in bolečin je pustil na teh poljih. Življenje kmeta je bilo hudo, a vendar je imel za vsakega toplo in prijazno besedo. Čeprav mu je življenje naložilo težka bremena, ni nikdar klonil. Že kot mlad fant je poprijel za vsa kmečka dela, ki pa so bila v njegovih mladih letih vse prej kot lahka. V mladosti je občutil tudi vojno, ki je divjala nad našo dolino. Leta 1942 je spoznal svojo življenjsko sopotnico Katarino, s katero si je ustvaril dom in skupaj sta krmarila skozi življenje v slabem in dobrem vse do današnjega dne. Kljub težkemu življenju je v njegov dom velikokrat posijalo tudi sonce. Zaslišal se je otroški jok in smeh. Rodili so se mu štirje sinovi: Jože, Andrej, Ivan in Albert. Še večja sreča je bila, ko so začeli prihajati vnuki in pravnuki, za katere je bil vedno pripravljen s kakšnim dobrim nasvetom. Kljub temu, da je imel svojo družino, kateri je nudil veliko ljubezni, jo je imel tudi za sorodnike, sosede, znance in prijatelje. Otroci so počasi zapuščali ognjišče, sin Albert pa je ostal z njim na kmetiji. Pridno je pomagal na poljih, njivah in v gozdu, vse dokler ni prišla težka bolezen. Res je bilo njegovo igrivo srce še polno ljubezni in volje do življenja, vendar gaje huda bolezen tokrat premagala. Bolezen, ki se ga je lotila, ga je vedno bolj težila, dokler ga ni priklenila na posteljo. Sin Albert pa mu je bil v veliko oporo. Še naprej bodo šumeli ti pohorski gozdovi, tudi polja in travniki bodo še naprej dehteli, le njegove tople besede in toplih rok ne bo več. Ostali pa bodo sadovi njegovega poštenega življenja in spomini na njegovo nesebično ljubezen. Bog, v katerega je tako veroval, je zdaj za vedno zaprl knjigo njegovega življenja. Jožica Jeromel ZAHVALA Ob boleči in nenadomestljivi izgubi dragega moža, očeta, dedka in pradedka ANDREJA AJTNIKA, DOBNIKOVEGA OČETA iz Trobelj 52 pri Slovenj Gradcu, se vsem, ki so ga spremljali na zadnji poti ter mu darovali vence, cvetje, sveče in za svete maše, najlepše zahvaljujemo. Iskrena hvala vsem sosedom, sorodnikom in prijateljem, ki so nam kakorkoli pomagali v najtežjih trenutkih. Posebna hvala tudi družinama Šmon in Lakovšek. Hvala tudi govornici Pogačovi Jožici za izrečene besede slovesa, g. župniku Petru Leskovarju za pogrebni obred, Maticu Vrčkovniku za odigrano Tišino ter pogrebni službi Komunalnega podjetja Slovenj Gradec. Žalujoči: žena Katarina, sinova Albert in Jože, sinova Ivan in Andrej z družinama, vnuki in pravnuki ter ostalo sorodstvo, sosedje, prijatelji in znanci. Prvega marca 2005 je v devetinosemdesetem letu umrla Jožefa Tamše, Kumrova mama iz Podgore pri Kotljah. Rodila se je 17. marca 1916 pri Božanku v Podkraju v hiši, kjer je luč življenja zagledalo kar sedemnajst otrok. Preživljala je težko otroštvo. Še rosno mlada deklica je morala hoditi na dnino k sosednjim kmetom. Zelo mlada je odšla delat v gostilno v Savinjski dolini. Tam se je izučila za kuharico. Pot za kruhom jo je vodila naprej v Split v Dalmacijo. Ko se je vrnila domov, je spoznala Ivana Tamšeta, kmeta iz Podgore, izučenega krojača, in kmalu je postala Kumrica. Junija leta 1940 sta se na Prevaljah poročila. V zakonu je rodila tri otroke: Francija, Ivana in Jožico. Bila je dobra, pridna gospodinja, žena in mati. Možu Ivanu je pomagali šivati obleke. Šivala je predvsem perilo. Skrbela je za to, da je bilo vse postorjeno po hiši, hlevu in na polju. Skrbela je za otroke, jih vzgajala, da so rasli in se razvijali. Odrasli so odšli na svoje, ustvarili so si družine, Jožefa in mož Ivan pa sta živela, delala in šivala na svoji mali kmetiji sama dobrih osem let. Ko bi jima moralo biti najlepše, se je prikradla bolezen in se lotila obeh. Hčerka Jožica se je z družino vrnila domov, da bi jima bila v pomoč. Življenje je zopet steklo, bolje sta zaživela, dokler ni Jožefa ponovno hudo zbolela, tako hudo, da so jo namesto domov iz slovenjgraške bolnišnice odpeljali v dom ostarelih v Črneče pri Dravogradu. Tam je ostala vse do svoje smrti. Mož Ivan ji je umrl julija leta 2002 doma pri Kumru. Neprecenljiv je Jožefin doprinos v narodnoosvobodilnem boju, ko je partizane aktivno podpirala vse od leta 1943 pa do konca vojne. Jožefo Tamše bomo poznali kot prijazno, zgovorno, šegavo mater, ki je svoje otroke vzgojila v poštene, ponosne in pridne Slovence. Bila je babica šestim vnukom in prababica devetim pravnukom. Bila je nežna, globoko čuteča žena. Svoje občutke je vestno zapisovala v pesmice. Nabralo se jih je za drobno brošurico, ki jo ji je pred leti uredila nečakinja. Svoje slutnje smrti je večkrat izrazila v verzih. Pesem Slovo je ena takih: Ko odhajala sem na pot, oči sem svoje si zakrila, ker v žalosti točile so svoje svetle solzice. a kaj ko leta tečejo, nikogar nič ne vprašajo. ■ Ko sem se poslavljala, roko vsem podajala, s poljubom vsak mi zaželi, ljubega zdravja še mnogo dni. Mladost jaz sem že prebila, starost me je zajezila, kaj mi je še storit? Le od svojega sveta se poslovit. Zdrava bi še bila rada, rada bi še bila mlada, Sedaj pa znanci, prijatelji vi, ljubiti moramo se vsi. Ne vemo, kje nas čaka smrt, ker je vsakemu grob odprt. Vlh Štefanija Krivonog ☆ l912 $■2005 V soboto, 29. januarja, se je na naša lica prikradla žalost in v srce bolečina, saj smo izgubili svojo najdražjo mamo, babico in prababico, Lesnikovo bico s Sel. Biča se je rodila 19. decembra 1912 v Ložnikovi bajti v Podgori pri Kotljah kot prvi nezakonski otrok izmed desetih. Svoje otroštvo je preživljala skupaj z mamo, sestro Micko, polsestro Pavlo in polbratom Lojzom. Živeli so skromno in preprosto, ker pa so se težko preživljali, je morala biča že kot desetletno dekle zapustiti toplo domače gnezdo. Odšla je služit na strmo kmetijo, obdano s kamenjem, na Sele k Lesniku. Vzljubila je te bregove in šumenje gozdov, z veseljem je opravljala delo pastirice in vsa ostala kmečka opravila. Lastniki so kupili kmetijo na Dolenjskem, Lesnikovo pa so dali v najem. Bico so vzeli s seboj, vendar se je tam počutila zelo osamljeno, pogrešala je selske bregove in domače ljudi. Čez nekaj časa se je odpravila na obisk k svoji mami na Koroško. Na poti je srečala Krivonogovega Feliksa, s katerim sta se poznala že od mladih let, saj sta skupaj služila pri Lesniku. Feliks je pred kratkim ovdovel in ostal sam s tremi otroki: Tončko, Ivanom in Angelco. Med njima se je spletla ljubezenska vez, prijateljstvo je raslo iz dneva vdan in leta 1936 sta se poročila. Sprva sta živela v mežnariji, kjer sta opravljala vsa cerkvena dela. Mežnarijo sta zapustila in se kot podnajemnika preselila h Klančniku. Njuna ljubezen je postajala še trdnejša in močnejša, ko so na svet pričeli prihajati otroci: Milka, Liksi, Štefka, Milan, Pavlika in Anica. Dva otroka pa sta umrla kot dojenčka. Biča je hodila okrog po tavorkah, deda pa je delal »rušte«. Tako sta preživljala veliko družino. Leta 1955 sta se skupaj s svojimi otroki preselila nazaj k Lesniku na strmino, ker sta domačijo podedovala od lastnikov. Obnovila sta hišo, ki je bila med vojno požgana, obdelovala sta travnike in njive ter se lotila vseh opravil v gozdu, bila sta ključarja na Uršlji gori, v pomoč pa so jima bili tudi otroci, ki so z dneva v dan postajali zrelejši in odgovornejši. Preprosto in delovno so v medsebojnem razumevanju in ljubezni preživljali vsak dan. Pred 35 leti pa jim je srečo skalila nenadna smrt moža in očeta Feliksa. Bico je smrt moža zelo pretresla, saj je izgubila nekaj zelo dragocenega, nekaj svojega, v njej sta se naselili žalost in bolečina. Kljub temu se ni vdala. Otroci so si pričeli ustvarjati svoje družine, biča pa je z veseljem sprejemala rojstva vnukov in pravnukov. Pred letom dni pa je postala tudi praprababica. V zimskem času je rada prihajala k hčerkam na koline, zlasti k hčerki Pavliki, kjer je ostala po cel teden; luščila je fižol, trla orehe in pletla tople nogavice. Z veseljem je opravljala ta dela, saj so ji dajala moč za poslednje dni. Leta 2000 si je zlomila kolk, bila je na operaciji, a je kaj hitro spet stala na nogah; čeprav s palico, se je rada podala po Lesnikovi domačiji in še postorila razna dela. A tudi trdna volja in žuljave roke so omagale pred skoraj tremi leti, ko je bolezen postajala močnejša od nje in jo je priklenila na posteljo. Nemočna je obležala in iskreno bi se rada zahvalila snahi Lenki, ki jo je skrbno negovala in hranila, da je bila vedno čista in sveža. Lepe besede pa ji je polagal na srce sin Milan, ki je dolge dneve kramljal z njo. Biča se je veselila obiskov, rada je kramljala z ljudmi. Ko je snaha Lenka šla v bolnišnico, so bico peljali k hčerki Milki, da jo je negovala. Tam so jo po njenih srebrnih laseh božale vnukinje in pravnukinje in ji prinašale radost na obraz. Čeprav v postelji, je pred dvema letoma v krogu najdražjih praznovala 90 rojstni dan. Njeno srce pa je iz dneva v dan postajalo šibkejše, želela je iti k svojemu možu in želja se ji je v soboto, 29.1. 2005, tudi uresničila. V življenju nimamo ničesar, kar bi bilo naša last. Vse nam je samo dano za določen čas, tudi ljudje, ki jih imamo radi V imenu Lesnikovih se iskreno zahvaljujem zdravnici Hartmanovi in patronažni sestri Marjani. Prisrčna hvala moškemu pevskemu zboru Ksaver Meško za lepo petje, govorniku Antonu Lahu, gospodu župniku Gabrijelu Knezu, pravnukinji Nini za ganljivo zaigrano žalostinko na rogu ter vsem, ki ste nam v težkih trenutkih stali ob strani, prinesli sveče in cvetje ter darovali za svete maše. Vnukinja Anica 25. aprila mineva petnajst let žalosti in trpljenja, odkar si nas po hudi in neozdravljivi bolezni v starosti petindvajsetih let zapustila, draga žena, mamica, hčerka in sestra Irena Kotnik - Timošek (1965-1990). Človeka, ki ti je drag, je težko pozabiti, še težje za vedno izgubiti. Tako je v trenutku tolažbe, smrt pa je kruta resnica, ki nam iz naše sredine iztrga najdražje. Ni besed, s katerimi bi opisali bolečino, ki prebiva v naših srcih, odkar si nas zapustila. Naš dom je brez tebe prazen, ostali sta nam le bolečina in tiha žalost večnega spomina. Lepoto in ljubezen do svojih najdražjih ti je počasi, a vztrajno grenila bolezen. Uničevala te je in globoko v očeh je bila vidna sled trpljenja in bolečin, ki sijih morala prenašati. Izmučena od bolezni si se morala posloviti. Umrla si med njimi, ki si jih imela najrajši. Iskrena hvala vsem, ki postojite ob njenem grobu in ji prižigate sveče ter z lepo mislijo obujate spomine nanjo. Vsi njeni Nekje v tebi je bolečina bila, a le zamahnila si z roko in rekla: »Saj zmogla bom - močnejša sem.« A vendar ni bilo tako. Mnogo težav v življenju si premagala, a v boju z boleznijo si, žal, omagala. 4/2005 osmrtnice, zahvale, spomini osmrtnice, zahvale, spomini Angela Rupreht ☆ 1914 1i,2005 Ko pojdem jaz počivat, mi zvonček milo poj, po smrti srečno uživat mir večni in pokoj. A. M. Slomšek Dotrpela je naša draga mama, babica in prababica Angela Rupreht - Stablovška babica s spodnjega Razborja. Tiho in mimo, kakršno je bilo njeno življenje, je odšla od nas, da se pridruži svojemu možu Karlu na razborškem pokopališču, kjer jo je čakal že skoraj 10 let. Tu si bosta skupno, kot sta skupno v ljubezni in sreči živela, tudi odpočila od zemeljskih skrbi in težav. Toda v naših srcih in spominu bo živela naprej, kot da je še vedno med nami. Pokojna Angela se je rodila leta 1914, malo pred začetkom prve svetovne vojne. Svojo mladost je preživljala v kmečko-delavski družini na mali grofovski kmetiji pri Kristavčniku nad Suhim dolom. Bila je tretjerojena v naši družini in ko sem jo jaz pričel spoznavati, je bila že skoraj odraslo dekle, pridna in ljubeča hči našim staršem, nam mlajšim bratom in sestram pa skrbna varuhinja in ljubeča sestra, ki nas je s svojim zgledom in dobrimi nauki pripravljala na težko pot v življenje. Ko je lani meseca maja praznovala svoj 90. rojstni dan v krogu svojih otrok, vnukov in pravnukov, smo prišli k njej zaželet ji zdravja in sreče ter ji čestitati, saj si nismo mislili, da prihodnjega rojstnega dne ne bo več dočakala. Bila je vesela našega obiska in se je še vedno rada pogovarjala o starih časih in doživetjih, ki smo jih nekdaj skupaj preživljali. Pokojna Angela se je poročila s Karlom Ruprehtom, gozdnim delavcem iz Plešivca, s katerim sta se spoznala že med vojno, ko sta oba sodelovala v njej. Počakala sta, da se je po vojni pod domačo streho spet zbrala cela družina. Poročila sta se 7. julija leta 1946. Po poroki sta Angela in Karl pričela gospodariti na Stablovški domačiji, ki jima je bila dodeljena po agrarni reformi. V zakonu so se jima rodili štirje otroci, katere sta lepo vzgojila, jim svetovala in pomagala, da so danes vsi pri svojem poklicu in delu ter vsak v svojem lastnem domu. Angela je bila dobra in ljubeča mati, babica, prababica in sestra. Priljubljena je bila pri sosedih in prijateljih, kar se je pokazalo tudi na njeni zadnji poti, ko so jo k njenemu počitku spremljali v obilnem številu. Za vso ljubezen in skrb, ki ju je v življenju razdajala svoji družini, so ji ti obilno vračali zadnja leta njenega življenja, ko je bolehna in onemogla sedela v svoji sobici pred oknom in gledala na kraje, ki so jo spominjali na njeno otroštvo in mladost. Posebno hčerka Angelca in njen mož Marjan, ki sta prevzela vso njeno oskrbo in nego v starosti in bolezni, sta se trudila, da je lažje prenašala tegobe bolezni in osamljenost. Vsi ostali otroci, vnuki in pravnuki pa so vedno radi prihajali domov k njej, če jim je le čas dopuščal, da so preživeli nekaj časa v njeni družbi. Sedaj jim preostanejo le še spomini na ljubljeno mamo, babico in prababico. Obiskovali jo bodo na njenem zadnjem domu na pokopališču pri sv. Danijelu, kjer počiva s svojim možem in njihovim očetom Karlom. Tudi mi ju nikoli ne bomo pozabili. Hvala ti, Angela, za vso dobroto in ljubezen, ki si nam jo v življenju izkazovala. Počivaj v miru v rodni razborski zemlji. Marija Napotnik Iskrena hvala vsem, ki so prišli na njen dom, poklonit se njenemu spominu, vsem, ki so jo spremljali na njeni zadnji poti, prinesli sveče in cvetje ter plačali za svete maše. Še enkrat prisrčna hvala. Vsi njeni Rudi Rebernik Na siv, mrzel dan, 26. februarja 2005, smo se na pokopališču v Črni na Koroškem poslovili od drage mame Marije Napotnik. Rodila se je ob koncu prve svetovne vojne, natančneje 29. julija leta 1918. Na Pestoti v Bistri ji v zibko ni bilo kaj lepega in dobrega položeno. Težke socialne razmere in odraščanje pri pradedku. Brez mamine ljubezni. Šolo je obiskovala v Črni, kolikor so dopuščale razmere. Z dvanajstimi leti pa je ostala sama. Služila je na bližnjih kmetijah, kjer je morala poprijeti za najtežja kmečka opravila. To jo je utrdilo in izoblikovalo njen pravi značaj. Leta so minevala in z devetnajstimi leti se je poročila z Jožetom, gozdnim delavcem, in postala gospodinja delavske družine. V družini pa se dogajajo lepe in žalostne stvari. Težko otroštvo in socialne krivice, ki so jo čustveno zelo prizadele, sojo takoj na začetku druge svetovne vojne postavile na stran partizanskega gibanja. Že spomladi leta 1942 je pričela sodelovati in pomagati pri prenašanju pošte iz Črne v Hlipovec in naprej v partizanske tabore pod Smrekovcem in Belo pečjo, kjer je takrat deloval Pavle Žavcer - Matjaž. Organizirala je zbiranje in pripravo hrane za partizane, ki so se nahajali v okoliških gozdovih. To je bilo drzno in hrabro početje, bila je kot pravo, močno, mogočno drevo iz bistriških gozdov. Od leta 1953 je bila članica ZZB Črna. Pomanjkanje v mladosti, vojna leta, povojno garanje in odrekanje so ji priklicali nešteto bolezni. S svojo trdoživostjo in potrpežljivostjo, vedro naravo, s pomočjo sopotnika Ivana in s požrtvovalnostjo dr. Fajmutove je premagovala težave vse do četrtka, ko se je ustavilo njeno dobro in plemenito srce. Siv in mrzel dan; mogočne smreke v Bistri so strmele v zimski idili, kot da se nič ni zgodilo. Mogoče so pričele z življenjem prav takrat kot Marija ... Svečke bodo odgnale zimo, tudi rože se bodo prebudile in spet bo toplo. Naš spomin na Marijo Napotnik bo vedno topel in živ in nikoli se ne bo izgubil iz naših src. Predsednik OO ZZB Črna ZAHVALA Marija Pečovnik Ob izgubi naše drage mame Marije Napotnik iz Bistre se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste jo v velikem številu pospremili na zadnji poti, darovali cvetje in sveče ter nam izrekli sožalje. Posebna zahvala njeni zdravnici gospe Fajmutovi in sestram Zdravstvenega doma Črna za dolgoletno zdravljenje in spodbudne pogovore ob obiskih na domu. Prisrčna hvala župniku gospodu Vrisku za opravljen pogrebni obred, sveto mašo in lepe besede o njej, ki so nam v tolažbo.Hvala predsedniku Zveze borcev Črna, tovarišu Gvidu, za izbran poslovilni govor, pevcem za občutno zapete njej ljube domače pesmi, godbenikom za odigrane žalostinke.Hvala delavcem Komunalnega podjetja Log Prevalje za skrbno opravljeno zadnje slovo. Vsem, ki ste našo mamo obiskovali na domu in vsem, ki ste v teh težkih trenutkih bili z nami, iskrena hvala. Za njo žalujejo: Ivan, hčerki in sinova z zakonci, šest vnukov, sedem pravnukov in ostali sorodniki. Skromno smo živeli, lepo in zelo radi se imeli. Prišla je pomlad in z njo tvoje slovo, ki večno bolelo bo. Nihče ne ve, kako boli, ko tebe več med nami ni. I Petega aprila je minilo deset let žalosti, odkar je kruta smrt iztrgala iz naše sredine dragega moža in ljubega očeta Jožeta Pačnika iz Mislinjske Dobrave 77. Iskrena hvala vsem, ki z lepimi spomini postojite ob njegovem grobu, mu poklonite cvetje in prižigate sveče. Žalujoči: žena Vera, sinovi in ostali sorodniki. V spomin 16. aprila je minilo eno leto, odkar nas je zapustil vaš prijatelj, naš dragi oče in dedek Ludvik Mori. Na mizi očetovi pisma listi beli, pero, ki čaka na roko tresočo, je omahnilo - več je ni. Prijatelji, nikar pozabil ni na vas, samo daleč, daleč je od nas. Iz večnosti vam kot obnovo piše pisma, knjigo novo. Napisal vam bo tudi to, da z vami mu je bilo lepo. Hvala vsem, ki ob njegovem grobu postojite, zanj molite, prižigate sveče in v mislih k njemu pohitite. Njegovi ☆ 1923 'O12004 V Javorju je kmetija, ki se kar nekoliko loči od sosednjih. Je manjša, leži v veliki strmini in nima dela zemljišča v osojni legi. Na to kmetijo, ki se ji po domače reče Juvan, se je pred davnimi leti priselila Nagernikova Marija in z možem Ivanom sta pričela gospodariti. Bilo je to trdo povojno življenje, obvezne oddaje in še množica otrok, ki so po eni strani delali to življenje lepo, po drugi strani pa so mami Mariji in očetu Ivanu povzročali obilo brige. Dokaj revna, strma kmetija je gnala Ivana, da si je iskal še dodatna dela, vsa skrb za otroke in kmetijo pa je dostikrat ostala na pridnih materinih rokah. Kar devet otrok se jima je rodilo. Naučila sta jih ceniti delo, ljubezni do partnerja in ljubezni do zemlje. Otroci so od staršev prejeli lepo popotnico: poštenost in delavnost; ta dota je vsem zadostovala, da so postali cenjeni sosedje in krajani. Čeprav je morala večina od njih kaj kmalu v svet, so se radi vračali domov. V njihovo malo kuhinjo pri Juvanu se je včasih nagnetlo veliko otrok, vnukov in pravnukov. Radi so se pogovarjali, obujali spomine na težke in lepe čase in ob zvokih harmonike tudi zaplesali. Velika srečna družina, ki se je kalila skozi težke čase. Zadnja leta so si za takšna skupna srečanja ob Marijinem rojstnem dnevu izbrali gostilno, kajti število vnukov in pravnukov se je že kar povečalo. In na teh srečanjih je mati žarela. Vesela je bila, da je vseh svojih devet otrok vzgojila v poštene, delovne ljudi, ki so svojo ljubezen do mame pokazali tudi s stalnimi obiski. Rada je imela svojo kmetijo. Veselje jo je bilo gledati, ko je pazila na otroke, ko sta »ta mlada dva« marsikaj na kmetiji na novo preurejala, ko sta sinova, ki si nista ustvarila družine, po napornem delu v gozdu sedla k pogrnjeni mizi in ko je bilo potrebno splesti nove nogavice ali rokavice, ko je bilo potrebno kaj zašiti, skratka, ko je do zadnjega ostala tista, ki je znala vse. Zanjo so bila to srečna leta, kajti tistega najtršega kmečkega dela na manjši kmetiji je bilo v mladih letih več kot preveč. Tisto res pravo podpiranje treh vogalov kmetije ji je jemalo moč in želela si je le, da bi pred koncem ne trpela, da bi vedra pričakala tisti dan, kateremu nihče ne ubeži. Marija, hvaležni smo Vam; ne le hčerke in sinovi, vnuki in pravnuki, hvaležni smo vam tudi vsi znanci, prijatelji vaših otrok ali pa naključni obiskovalci Juvanove kmetije za vse lepe, včasih tolažilne, drugič vedre besede. Izrekla jih je ženska, ki je imela veliko tiste energije, ki jo samo nekateri oddajo sogovorniku, da tudi ta razmišlja drugače, prijaznejše, vedrejše. Naša Marija se je rodila pri Nagerniku v Javorju in tudi nam gozdarjem dala štiri močne, delovne »holcarje«, ki pa so že vsi v pokoju. Marija, narodna pesem sprašuje o polju, kjer bo po smrti generacije raslo grmovje in drevje. Pri vas tega ne bo; s svojo vzgojo in odnosom do zemlje ste vzgojili dostojne naslednike in Juvanova kmetija bo še vedno lepo obdelana in na njej bodo vaši nasledniki še vedno prijazni gospodarji. Naj Vam bo lahka koroška zemlja! Domači se zahvaljujejo vsem sosedom, prijateljem in znancem za pomoč, za ogromno sveč in cvetja in za vse besede izrečenega sožalja. I osmrtnice, zahvale, spomini Terezija Pantner ^ ' 4. marca se je v petkovem popol- dnevu množica pogrebcev molče 4 poslavljala od Lubejeve mame. Terezija Pantner, ki ji je šele zadnjih šest mesecev zdravje začelo obračati hrbet, je umrla dva dni prej v slovenjegraški bolnišnici. V Dovžah, na Lubejevi domačiji, ki je ostala zvesta vse svoje žive dni, pa se je 13. oktobra 1913 Terezija rodila. Od mladih nog je morala pridno grabiti za deli, ki jih na kmetijah nikoli ne zmanjka. Skromnost in revščina sta spremljali njeno otroštvo in mladost. To je razburkal še čas 2. svetovne vojne, v kateri je po svojih močeh pomagala z obveščanjem ter zbiranjem hrane in zdravil. Tudi konje, s katerimi so vozili žito v mlin, so si na njeni kmetiji partizani pogosto sposojali. Pozneje, v svobodi, se je rada spominjala teh zgodovinskih trenutkov in bila vsa leta članica ZB. Ta čas ji je prinesel še nekaj prelomnega, saj je spoznala mladega Ivana, ki je v njenem srcu prebudil najlepša človeška čustva. Okronala sta jih leta 1945 in v dvoje postorila vse za čim prijetnejše trenutke življenja. Njuno ljubezen so obogatili otroci, saj jih je Terezija povila kar osem. Vse prehitro je izgubila dva, kar ji je v srce zarisalo prvi boleči brazdi. Zatekla se je k molitvi, vse življenje pa srčno rada hodila v cerkev. Rada je imela svoje otroke, skrbela zanje in jim po večerih pridno pletla nogavice in šivala. Vselej je našla zanje čas in lepo besedo, pa čeprav jo je delo klicalo od zore do mraka. Pa je rada prijela tako za kuhalnico kot za motiko ali vile. Prehitro se je nanjo zgrnila nova bridka preizkušnja, saj je zakonsko srečo uživala le dve desetletji. Pa se je morala zravnati, saj so na njeno pomoč čakali otroci in jo je klicalo delo. Oprtala si je težko breme in zmogla postoriti za dva. Na pomoč so ji z leti vse bolj stopali tudi že otroci in bila je tega vesela z enako mero kot vsakega njihovega uspeha in dosežka. Ko so drug za drugim odhajali v službe, je znala pregovoriti Cvetko, da je še tri leta ostala pri njej doma. In ko so si našli svoja življenjska gnezdeca, je Terezija vedela, da se bodo vselej radi vračali domov. S sinom Ivanom, ki je ostal na domačiji, sta poskrbela, da je delo steklo kot je treba. Dobro se je ujela s snahami in zeti in še zdravje ji je dopuščalo, da je lepo preživljala jesen življenja. Začeli so ji jo lepšati še vnuki, ki jih je lahko naštela že štirinajst. Življenje je Tereziji obračalo sončno plat, saj so zanjo skrbeli tudi hvaležni otroci. Njene misli v jeseni življenja je bogatilo druženje v skupini Jesen. Deset let se je pri Sinreihu, pozneje pa v popularnem dovžanskem »Kotičku« zbiralo nekaj starejših žena, ki so v živahnem klepetu sejale dobro voljo in vedrino. Pa je čas kar prehitro bežal in za bonboni, ki jih je babica ponujala vnukom, so se že začele stegovati ročice pravnukov. Vsak jo je po svoje osrečil, najmlajša Barbara jo je pa kar pomladila. Z njo se je morala igrati in skakati ter za hip kar pozabiti na kolena in križ. Posebno presenečenje pa so Tereziji pripravili ob njeni 90-letnici otroci. V Slomškovem domu so pripravili zabavo, ki je nikakor ni mogla pozabiti. Kot bi se v tistih trenutkih otresla let, je plesala še, ko so urni kazalci oznanili polnoč in so mladi že omagali. Dobro se je držala ta dobra babica in prababica. Še vedno ni pozabila na rože, pa še v vrste gasilskega društva Dovže je leta 2000 stopila. Lepo je zanjo skrbela snaha Ida, kar je hvaležna ženica rada povedala. Še posebej jo je božala snahina pozornost, ko ji je v lanskem septembru zdravje začelo 4/2005 obračati hrbet. Nikakor se ni hotelo več obrniti na bolje in pred tednom dni je morala Terezija v bolnišnico. V sredo, 2. marca zjutraj, je za vselej zatisnila oči. Vsem sorodnikom in sosedom se njeni bližnji zahvaljujejo za skrb in pozornost, tudi dr. Birku, patronažni sestri, gospe Gamsovi, pevcem, govorniku in duhovniku za opravljeno pogrebno svečanost. Marjan Križaj Olga Strmšek Al957 U'2005 Pesnik Kajetan Kovič je nekoč zapisal, da je naše življenje tako čudno, srečno in hkrati nesrečno. Prav je imel. Pridejo dnevi, ko si poln vedrine, veselja in doživljaš lepe nepopisne trenutke. Pride pa tudi dan, ko ne veš, kam bi se dal, ko ne veš, na kaj bi mislil ali kaj bi dejal. Vsi pa natančno vemo, kaj čutimo, kaj smo doživljali s teboj. Tvoji sodelavci lahko rečemo: Bila si naš vzor, tvoja podoba se je razločno zarisala v nas. S svojim delom in zagnanostjo si nas vodila, bodrila, nam dajala pogum in iskrenost. Ne bom razglabljala in razmišljala o tem, koliko časa si bila naša sodelavka, ne o tem, koliko časa si bila vzgojiteljica, koliko časa ravnateljica - saj to zate nikoli in nikdar ni bilo pomembno. Vsi pa vemo, daje bil ta čas dolg in hkrati kratek, za nas vse prekratek. Odšla si, ne da bi pozabila na nas, dala si nam popotnico, kakršne ne dobi vsak. Naučila si nas delati, naučila si nas, da smo marljivi, največ pa preprosti in potrpežljivi; vse to si nosila v sebi in nam dokazovala, da to zmore vsak. Toda ti si bila, si in boš v naših srcih nekaj posebnega. Z vztrajnostjo in trudom si dosegla vse, kar si želela, le nase si pozabila. Spodbujala si nas, naj ne obupamo ob zahtevnejših nalogah in naj uživamo v času in prostoru, ki nam je naklonjen - tega pa sama nikoli nisi storila. Razdajala si se za vsakogar izmed nas, za vse v svoji bližini - pa naj so bili to otroci, njihovi starši, sosedje, sodelavci, posebno pa še tvoji najbližji. Res je tako, vrtec je bil zate drugi dom, zelo, zelo pomemben kraj za tvoje srce. Vedno si bila ponosna na »svoja dekleta«, tako kot smo bile tudi me ponosne nate. Hvala ti! Tvoj boj z boleznijo in naše upanje sta bila zaman. Sonce je zate ugasnilo, luna zate ne bo več svetila, le lahen vetrič bo vsem nam dan za dnem šepetal na uho, da kadar umre človek, ki ga imaš tako rad in ga tako spoštuješ, kot smo mi tebe, ne odide za večno, pač pa je le nekje daleč ... Kot drobna kapljica pomladnega dežja je življenje spolzelo s tvojega obraza in se stopilo v potoku večnosti. Naj ti bo miren počitek pod Uršljo goro in domačim Pohorjem, ki si ju imela tako rada. V mislih te globoko spoštujemo. Možu, sinu in njegovi družini ter tvojim najbližjim izrekam globoko in iskreno sožalje v svojem in v imenu delavcev slovenjgraškega vrtca. Marjeta Pori - Gostenčnik rutic Spomin na srečanje s papežem Leopold Korat Imel sem veliko srečo in enkratno priložnost, da sem leta 1990 za mesec dni odšel v Rim. S še dvanajstimi duhovniki iz Slovenije smo bili sprejeti v slovenski dom Slovenikum na Via Apia cesti. Hiša slovenskih študentov, ki so na izobraževanju v Vatikanu, je postala naš novi dom. Ob dopoldnevih smo poslušali predavanja z najrazličnejšo vsebino in se srečali z mnogimi strokovnjaki, ob popoldnevih pa smo imeli v programu obiske pomembnih cerkva in ustanov v mestu Rimu in v Vatikanu. En popoldan sem s podzemno železnico sam odšel na ogled svetovne razstave jaslic, skupaj pa smo si ogledali veliki komunikacijski center Telespazio, kjer zbirajo signale z vsega sveta. En dan smo se odpeljali proti Neaplju in si med potjo ogledali še samostan Monte Casino. Blizu Neaplja smo doživeli in premišljevali veliko nesrečo prebivalcev Pompejev, ki jih je na začetku našega štetja zasul in uničil vulkan Vezuv. Prišel je četrtkov večer. V »domu« so nam sporočili, naj se pripravimo, ker bomo drugi dan lahko obiskali svetega očeta, papeža Janeza Pavla II. V trenutku smo postali »veliki otroci«. Začeli smo polirati čevlje, pripravljali srajce, čistiti obleke. Po slabo prespani noči je prišlo petkovo jutro, 12. januar. Pripravljeni in urejeni kot »iz škatlice« smo se popeljali na trg sv. Petra. Tam nas je pri- čakal v Vatikanu pomemben Slovenec, gospod Maksimilijan Jezernik. Po mnogih stopnicah iz sobe v sobo in po nekaj pregledih naše osebne prtljage smo prišli v papeževo osebno kapelo. Pred oltarjem je klečal sveti oče, zatopljen v molitev. Glavo sije podpiral z obema rokama. Ob strani lepega oltarja je bila gora cvetja, bele božične zvezde. V kapeli, kjer smo so-maševali, je bila še družina iz Sirije, oče, mama in dva otroka, ki jih je papež osebno sprejel na obisk. Po sveti maši je papež še enkrat pokleknil pred oltar in se v tišini zahvaljeval za ta obred. Mi pa smo se postavili pred kapelo v veliki dvorani, kjer papež sprejema goste. Čez nekaj časa so se odprla vrata in med nami je bil sveti oče Janez Pavel II. Z vsakim izmed nas je spregovoril, vsaj vprašal, od kod smo doma. Ko sva si podala roke, mi je dal za spomin lep rožni venec. To mi je najdražji spomin, ki sem ga kdaj koli od koga dobil. Šele v teh dneh, ko sem spremljal velike trenutke njegovega trpljenja in njegove smrti, ko sem spremljal dogajanje po svetu in pri nas v Sloveniji, sem se začel spraševati, ali je to srečanje s svetim očetom bila resnica. Bila je resnica. Res je tudi, da ga ni več med nami. V mojem srcu je ostal lep in nepozaben spomin na srečanje s papežem Janezom Pavlom II. Naj bo ta kratek zapis spomin in zahvala za vse, kar je za nas Slovence in našo domovino naredil ta veliki papež. Hvala mu za vse! Zbogom, Janez Pavel II. B 'E *i o a w ■m Franc Jurač Brane Dolinšek, vodja Trgovine LES »Trgovina LES je specializirana trgovina za prodajo gozdarske opreme in zaščitnih sredstev za delo v gozdu. Poslovne centre Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec ter druga gozdna gospo- darstva v Sloveniji oskrbuje z gozdarsko opremo in rezervnimi deli za popravila strojev in naprav, potrebnih za opravljanje dejavnosti družbe, ravno tako pa s svojimi proizvodi oskrbuje tudi večje firme, ki potrebujejo opremo za posek in spravilo lesa, kmetijsko-gozdarske zadruge ter Zavod za gozdove Slovenije. Trgovina LES je poslovno povezana s švedskim proizvajalcem Husqvarna in nemškim proizvajalcem Stihi, prodaja njune proizvode ter opravlja servis le-teh, servisira pa tudi izdelke znamke Trgovina LES O E > a Jonsered, Viking in Partner. Trgovina LES opravlja svojo dejavnost v Slovenj Gradcu in v Radljah ob Dravi. Na obeh lokacijah smo zaposleni štirje, dva prodajalca in obenem serviserja, nabavni referent in jaz kot vodja trgovine.« Viharnik 4/2005 37 Darko Pušnik »V trgovini v Slovenj Gradcu delam kot serviser in prodajalec. V okviru servisne dejavnosti popravljamo motorne žage znamke Sthil, Husquarna in Jonseres. Te znamke v naših prodajalnah tudi prodajamo. Okvare na motornih žagah poleg mehanskih poškodb povzroča tudi nepravilna uporaba goriv - mešanice, lastniki pa premalo skrbijo za redno čiščenje in vzdrževanje. Priporočam, da bi lastniki žag redno prihajali v naš servis, kjer jim bomo nudili vso strokovno pomoč in svetovali, kako upravljati in delati z žagami, da bodo imele čim daljšo življenjsko dobo.« Danilo Uran »V Trgovini Les v Radljah ob Dravi kot serviser in prodajalec motornih žag delam že dvanajst let. Prodajamo tudi orodja iz »Hobi programa«, vrtno orodje in druge pripomočke, ki jih kmet potrebuje pri svojem vsakodnevnem delu tako v gozdu kot na polju. Zelo sem vesel, ko priha- jajo stranke v našo trgovino po razne nasvete, zlasti o uporabi naprav in orodij, katere prodajamo. Z veseljem pa dajemo tudi razne koristne napotke za delo v gozdu in za pravilno in varno upravljanje z opremo in stroji, ki jih prodajamo.« Ivan Slemenik »Moje delo je v glavnem na terenu. Skrbim za nabavo materiala in rezervnih delov za potrebe profitnih centrov. Poznam tržišče materiala, ki ga v naši družbi potrebujemo za nemoten potek proizvodnje, zato lahko izbiram najugodnejše ponudnike. Kljub temu pride včasih do reklamacij, ki jih poskušam rešiti v čim krajšem času. Moje delovno mesto je pravzaprav avtomobil, saj moram marsikdaj po kakšen rezervni del na drugi konec Slovenije. Mi pa takšno delo tudi ustreza, saj rad vozim.« Trgovina Stajer LES Ptuj Bogomir Janžekovič, vodja trgovine »Stajer les je trgovina, ki potrebe kupcev zadovoljuje s širokim spektrom najrazličnejših vrst lesa in lesnih izdelkov vseh kvalitet in dimenzij. Skladiščni prostor se razprostira na površini 4.844 m2 in je v celoti asfaltiran. Polovica skladišča, kjer skladiščimo suh, mizarski les ter raznovrstne obloge in drug material, je pokrita, v nepokritem skladišču pa skladiščimo vse vrste žaganega lesa iglavcev in listavcev. Na samem vhodu stoji novo zgrajen poslovni prostor z veliko trgovino, kjer nudimo stavbno pohištvo ter ostali drobni mizarski material. V sami trgovini nudimo kupcem v ločenem razstavnem prostoru vso gozdarsko orodje ter zaščitna sredstva. V času od ustanovitve do danes je trgovina pridobila ugled, za katerega se trudimo vsi zaposleni. Trgovina ima že dolga leta stalne kupce, ki jih je iz leta v leto več. V glavnem so kupci iz Slovenije, veliko jih je s Ptuja in neposredne okolice, kar precej pa jih je tudi iz sosednje Hrvaške in Italije.« LES JE ČUDOVIT MATERIAL V VSEH KULTURAH ČLOVEŠTVA JE SLUŽIL KOT SUROVINA ZA IZDELAVO ORODIJ, NUDIL JE ZAŠČITO IN TOPLINO TER OČARAL S SVOJO LEPOTO. ŽE SKOZI VSO ZGODOVINO PREDSTAVLJA DREVO ČLOVEKU POSREDNIKA MED NEBOM IN ZEMLJO. MI GA PRODAJAMO ZA VAS! Zaposleni v trgovini Štajer les Andrej Bezjak »Prodajalna na Ptuju spada pod Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec. Tu v glavnem prodajamo žagan les, od gradbenega do suhega mizarskega, ter orodja za delo v gozdu, na polju in na vrtu, kot so vse vrste žag, motorne kosilnice, kose in drugo. Najbolj UPANJE NAŠ OTOK Križanka "PAJA" UČENJE SLOV. HUMOR- IST PREGIN- JALO VRSTA JEDI GESLO DEJANJE MEDNAR. OZNAKA ZA VISKOZ. 100M2 KOMAD NASELJE KAR NOVA- ČENJE PACINO Ž. IME SPEV LJUB- LJANA PODALJ. TRUPA HRIB NAD SL.GR. GERM. OREL ZNAMKA AVTOMO- BILA BRAZ. PLES ČRESL. KISLINA M. IME IGRALNA KARTA OS. ZAIMEK PRITRDIL- NICA VRSTA JEGLIČA PRITRDIL- NICA ČOLN ŽILA ODVOD- NICA INDIJSKA DRŽAVA ENAKA VOKALA PLES VODITEL. IDA HVAL- NICA VRSTA VIRUSA RASTL. BARIJ TONALIT. RIBJA KOST NAPIS NA KRIŽU UMET- NOST PRITRDIL- NICA KORJ. AVTO DOJINA CELJE PRIČ NOG. KLUB URE- JENOST OS. ZAIMEK SILICIJ ZNAK ZA ASTAT PRAVOS. DUHOV. TURKU (ŠVED) UN. POVEST BOG LJUBEZNI CIGAN BANJA DVOJICA ALAMEIN VRSTA RIB PIHALA (VRSTA) NAŠE ŽITO LETNI ČAS Križanko sestavil: Zlatko Verzelak Viftcirnifr izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d., Vorančev trg 1, 2380 Slovenj Gradec GOZDNO gospodarstvo SLOVENJ GRADEC D.D. telefon: 02 88 43 332 faks: 02 88 42 684 e-mail: viharnik@gg-sg.si direktor: Silvo Pritržnik glavna in odgovorna urednica: Ida Robnik uredniški odbor: Ida Robnik, Brane Sirnik, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik, Marta Krejan, Franc Jurač lektorica: Marta Krejan idejna zasnova, grafično oblikovanje in priprava za tisk: Jože Repas, @design tisk: ZIP Center Ravne na Koroškem avtor fotografij na naslovnici: Franc Jurač Na naslovnici: Katja Tasič in Nika Založnik Na podlagi mnenja ministrstva za informiranje z dne 30. 1. 1992 je Viharnik proizvod informativnega značaja (tč. tarifne številke 3). «Tj 4/2005 Vifidrnilr Brane Dolinšek, vodja trgovine LES Bogomir Janžekovič, vodja trgovine Štajer LES smo veseli, da se za naš les zanimajo velika podjetja, ki ga pri nas redno kupujejo in so z njim zelo zadovoljna, v glavnem pa kupci prihajajo po manjše količine lesa in druge proizvode. V trgovini smo zaposleni trije, dva prodajalca in jaz kot poslovodja. Z delom in samo prodajo smo zelo zadovoljni.« Srečko Pal »V trgovini na Ptuju sem zaposlen že enajst let. Upravljam z viličarjem in opravljam delo prodajalca ter vsa potrebna dela v skladišču lesa. Zelo sem zadovoljen, da stranke rade pridejo k nam in kupujejo naše proizvode; veliko je takih, ki prihajajo stalno, iz leta v leto.« Jure Šmigoc V času našega obiska na Ptuju ga nismo ujeli v fotoobjektiv, ker je bil bolan. Darko Pušnik opravlja servis motorne žage Danilo Uran ima skrbno urejeno prodajalno v Radljah Štefan Kušenič - kupec iz Tra-koščanov »Najmanj enkrat mesečno prihajam v trgovino Les na Ptuj, kjer kupujem les iz pohorskih gozdov, ki je prvovrstne kakovosti. Tokrat kupujem les za izdelavo vrtne mize in klopi, ki ju bom sam izdelal.« ZAVAROVALNICA MARIBOR d.d. Cankarjeva ul.3 PE Sloveni Gradec j ŽIVLJENJE GRE NAPREJ IN Ml Z VAMI Francetova ulica 7, 2380 Slovenj Gradec, tel.: 02/881 27 00, faks: 02/881 27 37 e-mail: pe-slovenj-gradec@zav-mb.si PRIZMA MBimmmimmmim Ivan Slemenik Srečko Pal, prodajalec in upravlja-lec viličarja Skladišče na Ptuju Andrej Bezjak, poslovodja v trgovini LES na Ptuju Kupec Štefan sam izbere blago Štefan Kušenič, redni kupec v trgovini LES na Ptuju 1 Roaozniška cesta 25 Ptui gofpODARSTVO mmm SLOVENJ GRADEC D.D. dobre shari ostajajo ! Vhod v trgovino LES na Ptuju