8
   Med in pelin.
Človek, vedno le človek in nobeden drug-kakor le človek! Zmirej le on — kakor de bi vse druge stvari Božje na zemlji clo nič ne bile! Ali niso to ošabne, pregrešne misli? Zatorej pa tudi taki ljudje neumno, ubogo, nedolžno žival terpinčijo in mučijo brez vesti, za nečimerniga, hudobniga, prevzetniga človeka pa, kterimu je Bog pamet dal, de naj lepo živi in de se sam lahko krivice varje, se potegovajo, zato ker je — človek. Zares! to se ne pravi Stvarniku vsih stvari služiti; tako ravnanje je nasprotno namenu stvar-jenja, pravici Božji, človeški pameti in človeški dostojnosti, in je očitno znamnje človeškiga napuha, gerde ošabnosti, njegove silne prederznosti! Človek v svoji strasti je nar gro zovi t niši živina, pravi star pregovor, in res je to. Če vidimo okoli sebe ljudi brez iskrice ljubezni do vsih bližnjih stvari, napuhnjene in i ošabne, — bi skorej rekli: oh, kako lepo bi bilo nasvetu, ko bi nič ljudi na njem ne bilo !              Fr. Gräfer.