^Štev. 4.              V Ljubljani,  I.malega travna 1916.              Leto XVII.
¦H-------                                                           —                                                      —                                                                                                 -                                                  ¦¦--¦¦ — f^
Pod   gradom.
Visoko v oknu grajskem       In kjer me noč doide,
graščak bogat sloni,              tam posteljo dobim,
z brezčutnimi pogledi            pod drevjem v travi danes,
po svetu v dol strmi.              na skednju jutri spim.
Pod gradom  pa počiva         Ti pa v prekrasnem gradu
prosjak upadel, bled;             razkošno tu živiš,
na licih se pozna mu            od sreče v dar prejemaš
trpljenja, bede sled.               vse, česar si želiš.
V ponosno grajsko stavbo    A če te jaz ponižno
pogled solzan upre               za dar poprosim mal,
in tožno beseduje,                 z nevoljo daš mi vinar,
ko nje lastnika vzre:              ko si me opsoval!
,,Jaz kakor ti sem človek,      O, vi, ki le dobrote
in v meni srce to                   uživate sveta,
za srečo in veselje                vi, ki ste do trpinov
kot v tebi je čutno!                brezčutnega srca:
Pomankanje moreče            Za en vsaj dan naj sreča
in bol le moj sta del,             vas zapustila bi
od davnih let otroških           in v haljo siromaka
še nisem bil vesel.                 naj vas zavila bi!
Od hiše hodim k hiši,            Pod haljo to spoznali
in le, kar podeli                      ubožcev bi gorje—
usmiljena mi duša,                to morda omečilo
to mene preživi.                     vam trdo bi srcel" ¦                                                                               Fr. Rojec