ZAPISKI  O  ELIJU   VIT T O R I N IJ U OB  PREVAJANJU  NJEGOVEGA ROMANA  L J UD J E  IN  NE L J U DJ E
Dušan   Žel j e z n o v
Siciljanee iz Sirakuz, danes šestinštiridesetletni Elio Vittorini (rojen 25. julija 1908.). predstavlja brez dvoma ne samo pomembno, temveč tudi kaj zanimivo ime v sodobni italijanski književnosti. Elio Vittorini je zanimiv iz dveh razlogov: iz političnih, idejnih in etičnih načel, ki jih zastopa in tolmači v svojih delih ter zaradi svojevrstne stilistične in pripovedne književne forme, ki prav tako rezultira iz njegove celotne človeške, pisateljske in politične koncepcije.
Elio Vittorini sodi namreč med tiste pisatelje, ki zelo radi govore skoraj naravnost o sebi, o svojem delu, o svojih načelih in svojih prepričanjih. Zate je v glavnem celotno njegovo delo ena sama izpoved človeka in pisatelja Elija Vittorinija. In prav ta neposredna izpovednost. ki jo sicer Vittorini zavija in zapleta v svoje značilne formalne oblike, polne novih in presenetljivih invencij, kar bomo še kasneje videli, daje neverjetne možnosti, da jasno in lM'ez težjih zaprek rešujemo uganko za uganko, vozel za vozlom v njegovi duši, ki vznemirjajo in mučijo pisatelja samega.
Elio Vittorini je pričel svojo pisateljsko pot leta 1933, ko je v nadalje-^anjih objavljal vse do leta 1937. v florentinski reviji Solaria svoj prvi roman 11 garofano rosso (Rdeči nagelj). V tem svojem prvem romanu je Vittorini še ves vklenjen \' duha in način stare in preizkušene šole italijanskega ve-rizma z Vergo in drugimi na čelu. Vendar pa je ob temeljitem .študiju italijanskega realizma in italijanske klasične književnosti sploh kaj kmalu prišel do prepričanja, da nima več smisla in pomena graditi na tradicijah teh .starih šol ter se je odločil, da bo sam iskal in seveda tudi našel novih poti, novih vsebin in novih form. Kako se je iztrgal iz vezi tega skoraj stoletnega psihološkega realizma, ki je prevzel in zamrežil skoraj slehernega italijanskega pisatelja zadnjih sto let, pripoveduje nazorno sam Vittorini v predgovoru k svojemu prvemu romanu II Garofano rosso. ki je prvič izšel v knjižni obliki šele v začetku leta 1947. V prvi vrsti, ko opisitje svoj lastni pisateljski razvoj, trdi Vittorini. da je prva in osnovna dolžnost pisatelja, da vedno govori resnico, da »vedno in vedno govori resnico prav s sleherno svojo knjigo, z vsakim svojim sestavkom, da jo ponavlja vsak dan, ne v kaki drugi obliki, temveč z drugim pogledom, ki jo ustvarja sicer različno, da jo obnavlja in s ponavljanjem podaja vsakokrat (oziroma, jo podati poskuša) v popolnosti ...« 2e zato in zaradi tradicije Vittorini vsekakor ni mogel biti dovolj zadovoljen s svojim prvencem, ni pa se mogel pomiriti tudi z jezikom italijanskega klasičnega romana, kajti ta jezik je »izvrsten za zbiranje eksplicitnih dejstev kake stvarnosti, sposoben jih je eksplicitno povezati, eksplicitno pokazati v njihovih spopadih, toda danes ni več adekvaten tistemu tipu prikazovanja, v katerem želimo izraziti kompleksno občutje, kompleksno idejo, ki sama v sebi   vsebuje   upanja   oziroma   nestrpnosti  ljudi   nasploh,   posebno  še,   če   so
91
te skrite.« In zato Vittorini uadalje nujno zahteva poetski jezik, ki naj bo impresionističen iu miizikaličeii, kajti naloga takšnega jezika je prav v tem. »da spozna iu stremi za tem, da se o resuici spoziui tisto, kar se z jezikom pojmov iie da spoznati.« ,še bolj ktuikreteii je o tem ])robleinn Vit-toi'iiii v slojem roiiuinu I.Judje iu neljiidje. ki je izšel leta i94T in kjer v tako imenovanih kurzivnih interludijih ali intermezzih. ki lun služijo pred\s(>m za osel)ne izpovedi, pravi: :>.\li pa uasprot^io pišemo pra\ za((j. ker je bila nekoč iud<a muzika. ne mislimo lui besede, v mislih nam jo sanu) uuizika, tisti takti, ki so prihajali trije. pet. sedem in sedem. pot. trije krat petdeset in tri sto petdeset krat vsa tista l("ta. ko je trajal nek odnos.« Kajti, z drugimi besedami. Vittorini se izogiblje eksplicitnega jezika, ki more zaobseči samo en pogled na resničnost, brez moči poezije, kajti le poezija lahko po Vittoriuijcvem prepričanju iu njegovi lastni praksi v ostalih romanih, zaobseže hkrati vse poglede lui- realnost, kajti ta poezija, ki bo muzi-kalna. bo mogla imeti d\()juo moč s svojim načinom izražanja neke bolj stvarne iu globlje realnosti. Toda tega poetsko muzikalnega načina izražanja v prozi, konkretneje \ ronuinn. ki je po klasičnih izročilih nara\ nost nasproten lemu načinu, pa ni Vittorijiiju prinesla z^olj sau)o notranja potroha njegovo lastne stvariteljske moči. K temu je v veliki meri prispevala tudi sama stvarivosl okoli njega, ko je leta 1959. napisal svoje Coincrsazioni in Sicilia (Pogovori na .Siciliji, izšli letos pri Cankarjevi založbi). 'Torej, stvarnost sanui je ]irisilila tudi Vittorinija. da je v tej poetsko niuzikalni konee|)eiji svojega romana, ki dopušča v sebi dokaj ezopovščine in dvoumiuisti. lahko okoli ovinka povedal in izpovedal ¦\se tisto, kar je čutil, mislil, trpel in \idel pod mussoliuijcvsko diktaturo. Saj  [iravi sam:
^. ..Ciitil sem ])otrel)o. da poveiu nekaj, kar si je \ fašistični kraljevini Italiji čl()\ek sploh tipal p<)\edali občinstvu a brk. kralju v brk. dueeju v brk samo na oni način, kakor to izraža muzika. lui kakršen način prikazuje lo melodrama, poezija . . .«
In dalje: Iz te notranje ])otrebe se je rodila moja misel, kot se je ta potreba rodila iz mojega tedanjega življenja, iz ljubezni, ki sem jo vse bolj in bolj občutil do svoje dežele, do ljudi, do dragih tovarišev Ijtidi, ki sem jih že poznal, do dragih tovarišev Ijndi. ki jih tiisem poznal... do otrok, ki so bili moji otroci, pa do otrok, ki niso bili moji lastni, do ene same žene. ki na žalost ni bila moja. medtem ko so bili istočasno polljtidje. za katere bi želel, da bi ne bili uuxl ljudmi, polžene. za katere bi prav tako želel, da bi ne bile žene nikomtir od  ljudi.«
V   teh Vittorinijevih izjavah že jasno slutituo rahli iu osnovni akord, koncept njegovega bodočega dela o ljudeh, kajti Vittorini je takrat z delavci že poslušal vesti iz španske državljansko vojne in zdelo se mu je. da iz teli \esti vse bolj in bolj lušči samo dve besedi »mas hombre,« to pa je pomenilo >več človeka«. Od takrat naprej sta ti dve besedi njegov poetski motto — piit uomo ~ več človeka. In ta motto kasneje tako glasno, skoraj hituničuo zapoje kot lajtmotiv njegovega romana o italijanski, v glavnem proletarski antifaSistični borbi in Odporu prav v romanu i.judje in ueljudjo.
V   ljudeh in neljudeh prihaja Vittorinijev globoki humanizem, skoraj zagrizeni antifašizem in velika Ijubezeti ter povezanost z italijanskim prole-tariatom najbolj izrazito in pretresljivo do izraza. Še je v tem romanu njegov
92
stil poetsko rafiniran, v intcrinezzih se rad vrača k osebnim problemom s\'ojeg-a pisateljskega poklica in ustvarjanja, vendar »več človeka« je tu že prisotno v slelienii vrstici, ki je vsa borbena, nestrpno zmagujoča, pa če pričnemo že pri samem naslovu romana, ki je dokaj značilen in že kar simboličen.
»Prepričan sem,« pravi Vittorini v kurzivnih intermezzili romana Ljudje in neljudje. >da je velika skromnost biti pisatelj. To vidim po svojem očetu, ki je kovač, pa je pisal  tragedije in to svoje pisanje tragedij ni smatral za nič bolj  vzvišenega kakor svoje podkovanje konj . . . Bil  je zelo skromen  v sNojeni pisanju. Pripovedoval je, da je jemal od vseli. In poskušal je biti  iz ljubezni   do  svojega pisanja  skromen  v  vsem:   da  v  vsem  jemlje  od  vseli.« /);;   D  osem  jemlje od vaeh.  to  je osnovni princip  Vittorinijevega  pisanja,  ki ga   na  drugem   mcsui   v isti  knjigi  takole  razvija:   »Nekdo  v mali sobici  piše. On ve za to, kar je v človeku po vsem tistem, kar je v njem. Po vsem tistem pa, kar je pretrpel, lahko reče, kaj je počenjal nekdo drugi, jaz sem trpel.« ]ii še naprej  na tretjem  mestu  v isti  kiijig'i:   -Radovednost nad ljudmi,  nad tem kakšni so in kako gredo njihove stvari. Potovanje okoli njih. fn pogovori: o njih  in z njimi samimi, sredi tistega, kar delajo, ali pa kar kauijo storiti, pogovor  o  borbah  iii   porazih,  iskanje   vzrokov  tistemu  kar  počenjajo,  celo pomagati jim pri  delu, to je... biti  v življenju in  istočasno pogledovati po življenju:   to   je   eden   načinov   obstoja,   ki   mi   je   bil   vedno   všeč,   lahko   bi dejal,  moj   način  in  prav   rad  sledim   vsakomur.  kat(U'ega  morem   videti   na la  način.    In   zaradi  tega  načina   je  Vittorini   globoko  prodrl   v   italijanske jneproste ljudi, da jim je enak med enakimi, neznanec med neznanci povedal in  zapel   o njihovi   veliki  človečnosti v borbi  proti  nacističnim neljudem in njihovim  ilalijanskini  fašističnim pomagačem. Tz  te  njegove koncepcije, metode, iz katere rezidtira tudi stil, o katerem btnno posebej govorili v naslednjih odstavkih, je uspelo Vittoriniju v polni meri združiti napredno humano idejo  z novo formo  v čudoviti  spev  hrabremu italijanskemu proletariatti  v borbi  za  njegovo  lastno  svobodo  in   svobodo  rodnih   tal.   Se  več.  v  svojem doslednem in miselno ter čustveno dogiianem antifašizmu Vittorini povsod, na vseh  ua]Msaiiih straneh, poudarja  solidarnost vseh  narodov Evrope in sveta v borbi proti  fašizmu. V tem svojem  iiifernacionalnent  nntifašističnem koii-cejitu   daje   l)rav   v   knjigi   Ljudje   in   neljudje  Vittorin   ])riziiaiije   tudi   nam Slovencem,  češ.  da   so  za  isto  st\ar  padali   italijanski   delavci   po  ])ločiiikih Milana, kjer se roman sam dogaja i)ozimi  1944 leta,  kot Grki  v (irčiji, Slovenci v SloNeniji ali pa Norvežani na svojih tleh. To pa je že cvroj)sko. širše in globlje zagrabljeni problem iz nedavnih minulih dni in v borbi milanskega proletariata   lahko   torej   vidimo   veliko   antifašistično   borbo   vseh   narodov L\ro'pe in sveta. In pra\  1" tem. v tej solidarnosti do vseh ostalih zatiranih narodov Evrope, postajajo Ljudje in neljudje iie samo dokument o borbi italijanskih množic proti fašizmu, temveč evropski, svetovni dokument o teh dtieli, ki pa se iz golo dokumentarnosti pod pisate]je\im peresom Elija \ ittorinija razrašča tudi v visoko poetsko in umetniško podobo minulih težkih, krvavih, a velikih dni, na katere pa žal zdaj tako radi pozabljamo.
Vittorini pa ni samo napreden pisatelj, temveč tudi po svojem političnem prepričanju pravi komunist. Vendar strog« loči čisto umetniško ustvarjanje od vsakodnevne politične  prakse:  »Iskati   v umetnosti,«  pravi namreč,  »progres
93
človeštva je eno. drugo pa je boriti se za ta progres na družbenem in političnem polju.« lu nadaljuje: ->V umetnosti ni važna volja, ni važna abstraktna zavest, niso važna racionalna prepričanja, vse je vezano samo na človeko\ psihični svet in ničesar novega se ne more manifestirati v njem. če ni ljudsko in^prepi^osto človeško odkritje.«
Dejali smo že, da raste Vittoriuije\a idejna in umetniška koncepcija iz njegovega globokega humanizma, da raste iz njegove ponižane in razžaljene človeške osebnosti, ki jo je teptal, žalil in poniževal nečloveški fašezem in da se je iz srda in u[)ora do vsega tega rodila knjiga Pogovori na Siciliji in kasneje. 1945 leta. roman kjudje in neljudje.
Stilna forma, ki je presenetljiva že v Pogovorih na Siciliji, se zvesto in dosledno razvija imprej tudi v Ljudeh in neljudeli. Tn če je v Pogovorih na Siciliji dogajanje samo še bolj pičlo in speljano zgolj na potovanje pisatelja' iz Severne Italije domov na Sicilijo, potem so dogodki, napetost, dramatičnost in končno fabula sama v Ljudeh in neljudeh neprimerno bolj razgibani, dramatični in pestrejši. To je tudi razumljivo, saj je že tema po svoji imravi takšna.
Prva posebnost Vittoritiijevega stila, ki najbolj pade že pri površnem branju v oči. je njegovo stalno ponavljanje, iteracija. bodisi posameznih besed, bodisi celotnih stavkov. To ponavljanje brez dvoma vsebuje v sebi elemente muzikalne gradnje, saj se osnovna melodija dominantno povrača in spremlja \ tej. zdaj \ oni obliki celotno glasbeno kompozicijo. In ta muzi-kalni prepis v prozo je hotel Vittorinni poudariti piav s stalnim ponavljanjein istih besed, stavkov, predvsem vprašalnih stavkov v dialogih, kjer na vprašanje vpraštuii odgovarja z istimi besedami kot so v vprašanju, samo v pritrdil-icem smislu.
Druga značilnost Vittorinijevega pisanja so številni dialogi, ki zavzemajo več kot polovico celotnega teksta romana. Ti dialogi naj učinkujejo melo-dramsko, hkrati pa omogočajo Vittoriniju tudi neposredno karakterizacijo oseb. Ne po klasičnem principu z opisovanjem, temveč direktno iz dialoga samega, načina izgovorjave, besednega zaklada, misli, izraženih v vprašanjih ali pa odgovorih, vse to naj samo, brez okrasja, karakterizira osebo. In priznati moramo, da ta način psiholoških karakterizacij v glavnem Vittoriniju plastično in prepričljivo uspe.
tretja posebnost je naravnost hotena preprostost besednega zaklada, ki pa v bistvii le ni tako preprosta. Samo na videz. To pomaga Vittoriniju na eni strani, prav pri dialogih in karakterizacijah, na drugi strani pa mu prav skopost izraza, nekaj golih potez, daje večjo možnost plastičnega prikazovanja kot pa iDodrobni, detajlni in besedno nagrmadeni opis v stilu Balzaca in realistov sploh. V nekem smislu spominja ta skopost besed in njihovo skoraj monotono ponavljanje na moderno slikarstvo v žanru krokijev, ki z nekaj črtami in barvami impresivno podaja objekt, ki ga hoče posredovati gledalcu. Ničesar preveč v besedah, morda celo rajši manj. bi mogoče Vittorini sam zapisal za svoj  skopi in hoteno preprosti besedni izraz.
Ta skopa sredstva pa spominjajo tudi na italijanske neorealistične filme, ki brez ateljejskega dekorja, kar po ulicah, cestah in barakah s sodelujočimi igralci-nezvezdniki hočejo biti in tudi so bolj neposredni, nenarejeni in prepričljivi.
94
!)alj<' se litioiiiii ira (ioločcnih mestih. |)redvs('in \ svojilt kurzivnih meditacijah ]Hi ttidi driigotl. rad poslu/.uje holene nerazumljivosti, tako zaplete staM'k, dialog, ali pa misel samo zato, da bi tudi ua ta način pokazal bolj prepričljivo in nazorno, kako je včasih človeško življenje nerazumljivo in nejasno kot so včasih neitiziimiii. skoraj nrartikiiliraiii tudi človeški pog'o^'ori. misli, čustva in predstave.
Svojevrstni učinek dostv.a Vittorini tudi z uepiiciziraniini iiiuMii svojih junakov, tako n. pr. v Ljudeh in ueljudeh skozi ves roman vemo za gla\iiega junaka samo njegovo ilegalno ime En 2, ničesar konkretnej.šega pa ne vemo o njem. kaj je bil prej. samo bežno to, da je bil intelektualec. S tem je hotel Vittoiini spet čim bolj plastično prikazati globoko ilegalo in konspiracijo v kateri so se ljudje poznali samo po ilegalnih imenih in nis« vedeli o življenjskih usodah in podroijiiostih svojih sobor(e\ prav ničesar. S tem načinom je Vittorini še bolj povečal atmosfero milanske ilegale. Sploh pa je Vittorini več ali manj kaj malo konkreten v nasprotju z realizmom, pač zato, ker hoče s tem poudariti neko negotovost in nestainost kot je pač stalno spremenljivo vse človeško življenje v vseh  svojih oblikah.
Uspešno uporablja pisatelj tudi nasprotja med banalno vsakdanjostjo, v katero \ pleta nenadoma \ isoko poetske in lirične vložke, kar spet povečuje inipresivnost j)ripovedi ter omogoča širšo zajetje diapazona čustev, misli, prostora, časa  in oseb hkrati.
V gradnji sami pa gradi Vittorini skoraj s sredstvi filmske montaže, kjer nas n. pr. ob drobni omembi kakšne osebe ali dogodka v naslednjem poglavju že popelje k tistemu dogodkti ali osebi. Tako spretno montira in varira s ])osameznimi osebami in dogodki, ki pa vendar v celoti tvorijo skoraj popoln, pester in raznolik kaleidoskop Milana v zimi leta 1944. Hkrati ])a mu takšen imčiu omogoča tudi razmeroma kratka poglavja, ki jih je v romanu ljudje in neljudje točno 117 in v nekem smislu tako spominjajo na posa-n)(>zne kadre v filmskem scenariju. Tudi ta svojevrstna filmska in montažna tehnika prispevata po svoje k ditiamiki in čim večji širini tega romana. Ta napisani film« pa dopolnjujejo še muzika besed, dialogov in stavkov, skopa s<c'iiarija besed — in že imuino nekaj podobnega neorealističnemu filmu v stilu, kakega de Siee ali drugih  italijanskih filmskih ustvarjalcev.
Očitno se pri Vittoiinijeveni stilu pozna tudi vplive Dos Passosa. I''aul-kn(M-ja in Heminguava. katere je Vittorini sam talentirano in timetniško ])revajal v italijanščino.
Vittorini je danes urednik ene največjih naprednih italijanskih založb Einatidi. kjer ureja knjižno zbirko 1 Ccttoni (Žetoni), v kateri izhajajo samo prva dela italijanskih pisateljev-začetnikov. Tudi v tem se kažeta skrb in Ijuhezen naprednega ijisatelja Vitiorinija za bodoči naraščaj mladih italijanskih piscev.
Danes je Vittorini zelo ploduvit pisatelj. Če bežno preletinto njegov dosedanji pisateljski opus. potem bonto tudi v njem kot celoti odkrili muzi-kalno. simfonično zgradbo in hkrati občtitili dva glasbetta .teinpa-<: adagio in allegro. Za PogoAori na Siciliji, ki so uglašeni bolj na adagio. da ne rečemo skoraj lanientoso. sledi 1945. leta izšli roman Uomini e no< (I^judje in neljudje). ki je v celoti napisan v izrazitem adagiu. Toda že leta 1947 je izdal Vittorini novo knjigo pod naslovom »II Sempione strizza 1' occhio al Frejus« (Simplon  mežika  Frejusu).  ki  je  nasprotno  uglašen  na  izraziti  allegro.  Le
95
dojine (le Messiiia (Mesiuske /ene), izšle leta 1949, pa se spet \ raeaj« na tenui adagia iz Ljudi iu neljudi: v njih načenja Vittorini spet problem človeka in nečlo^eka. ki se skrila t« pot v eni in isti osebi. Toda adagio Mesinskih žena preide spet v veselejši allegro v naslednji Vittorinijevi knjigi :>]1 soldaio e Ja garihaldinac (Vojak in garibaldinka), ki je izšla leta 1950. V tej knjigi se Vittorini spet vrača na plodna tla rodne .Sicilije, kjer upodablja sicilijanske družbene spopade med kmeti in fevdalnimi plemiči ter kmetskimi delavci in ])ogatejšimi kmeti. Kaj pa ustvarja sedaj, ali se spet vrača na temo adagia. ne vejno. vemo pa samo iz njegovega pisma, ki Jiam ga je jjisal. ko smo ga prosili za avtorizacijo Ljudi in ludjudi. da je letos impisal spet luiv« delo. o katerem pa nismo mogli razi)rati iz njegovega pismenega odgovora niti raznih podrobirosti luti jiaslo\a.
Vittorini ima (hmes v Italiji in v inozemstvu mnogo navdušenih bralcev iu pristašev, prav tako pa tudi dokaj nasprotnikov. Kajti dejstvo je, da piše Vittorini zelo intelektualno, prefinjeno in "marsikje hoteuo komplicirano in da se je treba za razumevanje njegovega pisanja bolj poglobiti in včasih tudi malo več razmišljati kot pa samo udobno slediti teku fabule in nič več. Vendar pa ostaja dejstvo: na temo, na še blizko in veliko temo antifaSističiie borbe je Vittoriniju unu^tjiiško in idejno prepričljivo in tudi artistično nova-torsko v skladu s povsem novo temo v sodobni evropski književnosti uspelo napisati morda najbolj prepričljiv, human, globoko idejen in skoz in skoz napreden roman o borbenemu antifašizmu in bistvu fašizma prav v romanu Ljudje in neljudje.
96