Gasilci so zaustavili ogenj
StevUni Horjuki so nedavnega nedeljskega po-poldnč nemalo prestrafeno pogledali, ko so se na pobočjn kopastega Luparjevega griLa nad Horju-lom nenadoma pokazali ognjeni zublji. Vnela se je suha gosta trava, kl poluiva ie zlsti najbolj stimi del tega hriba in ogenj se je jel naglo širiti proti gozdu, ki se razprostira le nekoliko viie.
Stanovalci najbližjih hiš, ki so prvi opazili po-žar, se niso obotavljali niti hip, pač pa so se z vsem mogočim orodjem, ki jim je bil tisti hip pri roki, kar najhitreje spravili nad uničujoče zublje. Toda kakor naglo se je (kljub temu) že širila ognjena ujma, tako hitro so bili tudi to pot na mestu horjulski gasilci, ki so že po nekaj minutah stopili v akeijo. Kljub težavnemu terenu, so potegnili svoje cevi prav na vrh griča in preprečili, da bi ogenj zajel sam gozd. Na kraj požara so hip nato
prihiteli tudi gasilci iz sosednjih krajev in prav kmatu se je ognjeni venec, ki je že ogrožal prvo drevje, spremenil zgftlj v orjaško črno liso, iz katere se je le še tu pa tam sukljal dim.
Požar je tako minil brez večje materialne ško-de, lahko pa bi bilo tudi drugače, ko bi bile drugačne le nekatere okoliščine: ko bi na primer pihal močnejši veter (to pot je bilo k sreči popol-no brezvetrje), ali pa ko domači gasilci ne bi posredovali tako hitto. Ta srečni splet okoliščin bi morali ne toliko kot tolaibo, pač pa prej kot opozorilo vzeti v razmislek tudi vsi tisti, ki se radi igrajo z ognjem v naravi in ki - kot je bil tudi tokrat vzrok - kaj radi pozabijo na odvržen čik ali vžigalico, ki se v hipu lahko spremeni v uničujočo silo z nepredvidljivimi posledicami.*
BRANKO VRHOVEC