0 pravopisju v slovenski Ijudski šoli. (Spisal Janko Leban.) (Konec.) 5. šolsko leto. 1. Nareka besed z r-vokalom. (Brdo, brzda, krst itd.j 2. Nareka besed, v katerih ima . svoj polni in čisti glas in ga je zato tudi treba pisati. N. pr. Jmiej, meterski, primerjam, večernice. 3. Gibljivi poluglasnik se ohrani tudi, če bi sledilo preveč tihnikov zapored (navadno že po 2 tihnikih); n. pr. Ciper — ciperski; Oger — ogerski; mojster — raojsterski; Koper — koperski. (Vse take in enake besede se lahko uporabljajo v primernih stavkih za narekovanje). 4. Z veliko začetno črko pišemo zairake v pisraih, a kalerimi nagovarjamo dotično osebo, ki ji pišemo. (Jaz pravim otrokom: Pišemo z veliko zato, da tistega počastirao, komur pišemo.) Takisto velja pri naslovih na velike dostojanstvenike; n pr. Vaša cesarska Visokost! Vaša škofovska Milost! 5. Za c, č, š, šč, ž, j, Ij, nj se pokazuje e namesto o (Ta stvar sodi prav za prav v slovnico. Jaz svojim otrokom to tako preprosto pojasnirn: C, č, š . . . imajo tako moč — kaj pa da slovniško raoč — da v sklanjavi izpreminjajo o v e. Otroci to dobro umejo in mi jako dobro pogajajo dotične sklone, recimo: Učencem, učenc.ma (ne: učencom, ucencoma). 6. Od osebnih in družinskih imen izpeljani svojilni pridevniki se pišejo z veliko začetno črko; n. pr. To je Janezova suknja. To je Levstikova slovnica. — Pridev- niki pa, ki so izpeljani iz drugačnih lastnih irnen, se pišejo z malo začetno črko; n. pr. To so učitelji Zogaškega okraja. Ta gospod je ^oriški župan. 7. Z veliko pišemo tudi pridevniške pristavke, ki s svojim imenom zrastejo v eno celoto, v en pojem. N. pr. Ferdinand Ztobrotljivi, Rudolf //absburški. 8. V lastnih imenih, ki so iz pridevnika in samostalnika, ki sam zase ni lastno ime, rabimo le v prvi besedi veliko začetno črko. N. pr. Gorenja vas; Stari trg; Novo mesto. Tu so mi nekateri gg. tovariši ugovarjali, češ da naj bi se pisalo skupaj: Staritrg, ali pa vsaj Stari Trg. Povdarjalo se je tudi, da vlada sama želi poslednjo pisavo; zato da se bere tudi na zidu pri Logatcu „0 e rkovska Vas". Jaz sem seveda zahteval stroge doslednosti in edinosti v tem obziru, priporočujoč, da poslušajmo in se klanjajmo v tem obziru p. St. Škrabcu, ki uči tako, kakor poročam jaz. Po konferenciji sera pa vendar še pisal g. patru, ga proseč, kako sodi on. Na to sem dobil sledeče pojasnilo: ,,Stariterg bi bilo prav, ako bi pisali tudi starioce, staramati i. t. d. Vi ste bili torej po pravici zoper tako pisavo. Ako Varn vlada ukazuje pisati Cerkovska ^as, pišite, ker to slovenščini nič ne škoduje. Kompetentna vlada v tem seveda ni in taka pisava sarna na sebi neopravičena, ker Vas ni lastno ime, temuc obe besedi skupaj. Zakaj ni vlada pomislila, da pišejo tudi Nemci le Kirchrforf, ne Kirch-Dorf?" 6. šolsko leto. 1. Razlogovanje po črkah. a) Po tein se tihnik med dvema samoglasnikoma jeralje k drugemu zlogu, n. pr.: go-ba, so-va, ke-pa. b) Kakor stojita dva različna tihnika med dvema samoglasnikoma, jemljemo prvega k prvernu, drugega k drugernu zlogu; n. pr.: or-li, ječ-men, per-ce. 2. Ko je sredi besede več različnih tihnikov, jih krojimo kakor v govoru, ločivši deblo od pritiklin; n. pr.: list-ki. konj-ski, ljud-stvo. 3. Sestavljenke ločevamo po njih sestojnih delih; n. pr.: boso-nog, nad-učitelj, kolo-vodja. 4. Biva li prvi zlog kake besede iz edinega samoglasnika, bolje, da se ne loci. N. pr.: oče, oko, idi (ne: O-če, o-ko, i-di.) 5. Izjemno razlogovanje se pokazuje v nastopnih besedah: gro-zdje, poo-stri-ti; bi-strost; čvr-stev; boga-stvo; člove-štvo. 6. Kdaj se piše v družilniku z in kdaj s? (To pravilo, ki ga najderao v vsaki slovnici, naj si prisvoje otroci le bolj praktično, ker dotično teoretično pravilo je presuhoparno in kraalu izgine iz spomina. Jeziški čut ali — če hočete — u h o naj otrokom pove, kdaj se piše z in kdaj s; n. pr.: z bratora, 6- palico i. t. d.) 7. Narekovati besede z j, ki se glasi kot i; n. pr.: pij, lij, umij i. t. d. 8. Narekovati besede, ki se začenjajo s s, z, iz, vz, v, u. 9. Ostala bistvena in nebistvena ločila. 10. V lastnih imenih, ki so iz pridevnika in samostalnika in ob katerih je že samostalnik sam lastno ime in se rau pridevnik spredaj pristavlja le zaradi razločevanja, v tem primeru se pišeta obe besedi z velikima začetnima črkama; n. pr.: $kofja Loka, /lirska J5istrica, M&\e Laši&e, Felike La.sice. 11. Podobno se pišejo tudi krajna imena, sestavljena iz Šent ali kakor piše p. Škrabec : a) Šant, (ker je iz latinskega sanctus) in imena svetnika, ako sta ohranjeni ne nadalje okršeni obe besedi; n. pr.: Sant Jakob, Šant Jarnej. />) Ako je pa prva nadalje okršena in morebiti tudi druga kaj drugačna, kakor je sicer, potem se pišeta vkup kakor ena beseda z eno samo veliko črko; n. pr.: Šmartin, Šanklavž, Štvarjan i. t. d. c) Ako se rabi namesto Šant doraačinka: ,,sveti% gre v krajnih imenih tudi to pisati z veliko začetno črko; n. pr.: Sv. Lovrenc, Sv. Lenart, Sv. Križ, Sv. Trojica. Ako se piše le: sveti Lovrenc, pomeni to svetnika, ne kraja, ki se po njera imenuje. V tem obziru mi piše p. Stanislav Škrabec: nNa Vaše vprašanje Vas rnoram opomniti, da narod v resnici ne govori Š«?nt Jakob, Šent Jernej; šent je le neka kletvica, kaker veste, najberž iz kake stare nemške besede, ki nirna nič opraviti se šznt = sanct. Poslednja besedica se izgovarja ne z e, temuč s polglasnikom, keterega pišem jaz v natančnišem slovniškem pravopisu z d torej: Šant Jernej, v navadnem pisanju pa pišetn seveda tudi jaz Šent Jernej ne Šant Jarnej. 12. Najnavadnejše kratice (Glej Končnikovo slovnico § 14.)! Opoinnji. a) V vseh šolskih letih naj se pridno prepisuje in piše po nareki vse leto b) Takisto je treba v vseh šolskih letih pridno ponavljati!