Petruška: Prišli so zimski dnevi . . .
305
Ha, očetu je manjkalo denarja! Ali res? Ali se ni tega samo domišljeval zaradi tega, ker me je videl v gostilni in sklepal iz tega, da moram imeti njegov denar? No, najbrž si je vse to celo izmislil, da je lahko zopet rohnel ter mučil mojo nesrečno mater! Saj bi bilo prelepo,  če bi ne  bila velikonočno nedeljo pretakala solz! . . .
Ali najsi je bilo že to ali ono, meni ni mogel storiti hujšega, nego mi je storil! Njegove besede je cula Gabrijela! Ah, kaj si je mislila? Če reče oče lastnemu sinu tat, kdo bi ne verjel? Moja sreča je bila uničena v tistem hipu, ko sem ji bil najbliže, ko sem se je hotel že okleniti z obema rokama, ko sem bil uverjen, da mi ne odhiti več! . . .
Vse moje nade so bile izgubljene, strte, uničene . . .
In to vse je bilo delo mojega očeta . .  . mojega roditelja . . .
Kakor še nikdar sem bil prepričan, da je zame izgubljeno vse, da je bil ves moj odpor zaman, vse materine prošnje brezuspešne...
Kakor še nikdar sem vedel zdaj, da je oče dosegel svoj namen in da mi ni rešitve . . .
„V ječi stori konec!"
Da, da, moj dobri, skrbni oče, v ječi!
*              *
*                                (Dalje prihodnjič.)
Prišli so zimski dnevi . . .
f
rišli v deželo zdaj so k nam      Na božjo pot v Velesovo,
vsi težki zimski dnovi                 na Brezje, Šmarno goro,
in vse doline, vse gore               da odpusti mu Bog vsaj greh,
pokrili so snegovi.                       bo romal za pokoro . . .
Zoranih polj, sejanih polj           Ubogi kmet, kak mi je žal,
ni vidno več okoli.                      ker nimaš v prsih sile,
Da vesno lepo Bog bi dal,         da bi raztrgal vse vezi,
po cerkvah kmetic moli.              ki so te oklenile.
No, če ga ne usliši Bog             Moj narod, kak te mi je žal,
in da pomlad z viharjem,           ker moraš od bogov prositi,
ki plod uniči, kmetic naš            kar s svojo voljo in močjo
bo molil pred oltarjem.               bi mogei sam dobiti . . .
Petruška.
..Ljubljanski Zvon" 5. XXVII. 1907.
20