Listek. Oče in sin. Spisal Jože Selski. (Dalje.) II. Čudak je takoj začel pripravljati, kar je bilo potrebno. Zelo je pogrešal Jurija, ki je prijel za vsako delo, lahko ali težko. Bil je naibolj delaven in potrpežljiv izmed Matijevih otrok. Kot deček se v Soli ni bil posebno odlikoval. Njegova črepinja je bila tako trda, da si še niti i-jeka ni mogel prisvojiti, temveč ga je same jeze nekoč iztrgal iz začetnice, ko ga je gospod učitelj po štiritedenskem Solskem obisku zopet vprašal, kako se pravi onej črki, in mu jih je nameril, ker ni znal odgovoriti. Sedel je Juri zmirom v prvi klopi. Kajti tisti učitelj je imel navado, da je prestavljal marljivejše učence v zadnje klopi, lenuhe in malopridneže pa v sprednje, kjer jih je imel vselej pred očmi. Tako je prebil Juri nekaj let na tem častnem prostoru, dokler ga niso izbacnili iz šole pred postavno starostjo, ker se ni mogel niti naučiti, da bi zapisal svoje ime. Rasti je bil velike in krepke, duh mu je bil pa precej skromno odmerjen. Razen tega je bil, kakor so mu pravili sovaščani, velike jedi in ne premalega pitja. Kadar je šel kana mlatit in je ravno tako srečno naletel, da je z drugimi vred obhajal «likof,» pri kterej priložnosti se navadno mastijo, tedaj je ponavljal svoj navadni dovtip, posebno če ga je kdo opominjal, naj j6: «RajSi pa že meso jem, kakor da bi Struklj pustil*. Da ima prevelik želodec, to je najbolj žačel čutiti pri vojakih. Zajtrk mu je bila «eksercirka,» obedoval je često pozno popoludne, in Se tedaj se mu ni bilo mogoče nasititi, za večerjo pa je moral iti spat. Komis je snedel vselej isti dan, ko ga je dobil. Njegovi tovarisi so takoj spoznali, kake slabosti in napake ima. Dražili so ga, kakor so znali, da so si delali kratek čas. Nekoč so mu še zadnji košček komisa ukradli. Seveda je to Jurija bolj bolelo, nego vse sitno in mučno nagajanje. Tedaj se je v resnici razsrdil in jel razbijati po sobi ter pretil, da naklesti vse od prvega do zadnjega, ako mu ne vrnejo kruha. Njegove žilave roke in tedaj divje oči so navdale poredne tovariSe s strahom, in vrnili so mu celi hleb. Cenjeni bralec, ko bi bil v tem trenutku videl Jurijevo veselje in radost, mislil bi, da on sploh ne pozna jeze. Na tihem si je želel, da bi se mu posrečilo večkrat kaj takega. Sedel je na svojo posteljo in začel «štruco» ometati ne poslušajoč rezkih opazk nagajivih tovarišev. Prišla mu je pametna misel: Očeta hočem prositi, naj mi pošljejo kruha; saj imajo dovolj moke. Zakaj bi stradal, ko so oče mlinar? Naprosil je Antona Zvita, naj piše zanj domu, on mu hoče narekovati. Zvit je rad privolil in pisal: Dragi oče! Pri vojakih je zelo hudo, ker moram stradati no6 in dan. Pajki mi predejo po želodcu, in če ne bo boljše, mi bodo začele tudi v njem rasti divje gobe. Prosim Vas toraj, usmilite se me! Mati naj spečejo dva kolača kruha in potem mi ju pošljite, da bom še vendar enkrat poSteno sit, ko že dolgo nisem bil! Ker mi pa tudi denarja primanjkuje — šest krajcarjev na dan nimam dosti — izposodite si za-me deset gld., če jih sami nimate, ter jih požljite Antonu Zvitu, ki mi jih bo kot dober prijatelj izročil; kajti jaz ne znam svojega imena prebrati, in lahko bi me drugi goljufali. Škoda bi bilo lepega desetaka. 0 binkostih pridem domu z zvezdo na ovratniku. Zdaj Vas pa vse vkup lepo pozdravi VaS laCni sin Juri. • Prečitaj, kaj si napisal,» prosi Juri Antona! Ta čita, kakor mu je bil Juri narekoval: Dragi o6e! Pri vojakih . . . ko že dolgo nisem bil. 0 binkoStih pridem domu na nekaj dnij in.Vam hočem prinesti kos komisa, da bodete vedeli, kakšen okus imaj če se me ne bo med potom lotilo poželjene, po njem. Vi oče ste sicer bili sami pri vojakih, a vem, da ga bodete radi zopet pokusili. Nosili ste tudi dve zvezdi, na vsaki strani eno. Meni so obljubili, da bom avanziral za poddesetnika ali «frajtarja,» ker znam zelo dobro eksercirati, posebno pa pri korakanju treskati ob tla, da bi s peto še tisti trdi suhor (cvibak) zdrobil, kterega moram včasi glodati, ker drugega nimam. Zdaj Vas pa vse vkup pozdravi Vaš hvaležni sin Juri. III. «Dobro jutro, Čudak!» «Bog ga daj! Si vendar le priSel, kakor si mi bil obljubil. Šimon, Ti si mož-beseda; nate se sme vsakdo zanesti. Res me veseli, da sem dobil tako poštenega in zanesljivega pomagača, ki se ne vlači pri delu počasi od enega konca bruna do drugega, kakor bi ga grizlo. Liudje, pri kterih si že delal, so mi večkrat pravili, da si vesten delavec. Zato Ti pa tudi radi plačujejo, kolikor zahtevaš, ker vedd, da si si zaslužil. Veš, Šimon, Sel sem enkrat po zaslužek v grad, kterega gospodu sta sadila moja dva mlajSa sina po gozdnih planotah mlado borovje itd. Bil sem sedaj ravno namenjen v trg in sem hotel med potom tudi to opraviti. Mimo gredoč sem videl pri neki hiši dva tesarja — bilo je ob dveh popoldne — ko sta prihajala od kosila. Legla sta na trato pod košato lipo, basala vsak svojo pipo tako dolgočasno, da sem si mislil: ta dva služita in strežeta bolj svoji navadi nego gospodarju, ki iu je najel. — Še to ti moram povedati, kako je bilo v gradu. Nikdar bi ne bil mislil, da je gospoda tako ošabna in ohola. Ko sem stopil v sobo, kjer se je delavcem izplačevalo, Cakalo je tam že precej ljudij. Grajščak sam je sedel za nizkim železnim omrežjem, da bi ne mogel nikdo blizu. Ker se mi ie mudilo, priril sem se skozi ljudi ter sem hotel stopiti prek omrežja in izplačevalca prositi, naj mene prej odpravi nego druge. Kaj misliš! Zavpil je nad menoj, da sem takoj potegnil nogo zopet nazaj. In glej! Ta spaka me je pustila čakati, da sem priSel najzadnji na vrsto. Bila sva sama. Tedaj še le mi je začel ušesa polniti in levite brati. Hotel sem se opravičiti in rekel: «Gospod, saj Vam nisem hotel nič žalega storiti. PoSten človek sem; drugaCe bi ne bil nosil pri vojakih dveh zvezd. Mene so tam zelo obrajtali ...» «Molči!> se je zadrl in mi vrgel denar pod nogp, da sem ga moral iskati po vseh kotih. Kaj sem si hotel? Spravil sem se iz sobe, kakor bi me bil kdo s kropom polil. Zunaj sem še vlekel pri ključavnici na uho, če še kaj mrmra zlodej. Slišal nisem nič drugega nego cvenk denarja in pri tem mislil na svoj stroj. Vesel sem bil, ko sem dihal zopet na prostem. Celi teden mi \e hodila ta spaka po glavi, še v sanjah me je vznemirjala. Zarotil sem se, da mu ne grem več pred oči, ko bi tudi ne vem kaj bilo.» Med tem je iskal svoje orodje in peljal Šimona v delavnico, kjer je ležal potrebni les že pripravljen. (Dalje prih.) Smešničar. Trajno blago. Zid ie hvalil svoje blago neki ženski, rekoč: «To blago je za večnost in potem je daste lahko še obrniti!» Mati: »No Matijček, ali so te katehet že vpraSali v Soli, kdo je bil prvi človek na svetu. — Matijček: »Ne, mamica; to so že sami vedeli«! Dober zagovornik. Sodnik: Zatoženec! Imate li zagovomika ? Zatoženec: Svojo ženo sem prignal s seboj; ta ima jezik za tri dohtarje!»