Leto V.
Szombathely, 24. februara 1918
Štev. 8.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence.
PRIHAJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin na leto je vsakomi na njegov naslov 8 K. Sküpno od deset več   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .    6 K.
Naročniki k Novinam brezplačno dobijo vsaki mesec „Marijin List“ I na konci leta „Kalendar Srca Jezušovoga.“
Cena ednoga drobca je doma 10 filerov.
VREDNIK:
KLEKL JOŽEF
pleb. v Dolencih, NAGYDOLÁNY, Vasmegye.
K tomi se more pošilati naročnine i vsi dopisi, ne pa v tiskarno ali v Črenšovce.
Lastnik i izdajatel Novin i Marijinoga Lista je Klekl Jožef vp. pleb. v Črensovcih, Cserföld, Zalamegye.
II. postna.
Vzeo je Jezuš s sebom Petra i Jakoba i Janoša brata njegovoga i pelao je nje na breg visiki zosed i preobrazo se je pred njimi. Mataj. XVII.
Preobrazo se je Jezuš, njegov obraz se je sveto, kak sunce, obleč pa beli grato, kak sneg. I skazala sta se Mojzeš i Elijaš i z njim sta gučala.
Od trplenja Jezušovoga je guč bio na bregi. Vu svetom postnom vremeni i pred nas se more postaviti Kristušovo trplenje.
Po slednjoj večerji je Kristuš vö šo s apostolami na Oljsko goro. Na poti je slobod vzeo od njih. Kda so na breg prišli, je dale šo i Boga molo. Veliko stiskavanje, velika žalost je na njega prišla, kak človek bojao se je mantre, štera na njega pride, naprej je vido, da njegova moka za dosta lüdih zaman bode: Jezuš je krvavi znoj točo. Krv njemi je tekla z lica, liki kapljice. Prišli so židovje pod voditelstvom Judaša. Vküp so pribežali i apostolje i so šteli Jezuša braniti. Jezuš se je sam rad dao zvezati. Odpeljali so ga k popovskim poglavarom, apoštolje so pa razbežali.
Naprej so stopili krivi svedocke, nego nika hüdoga so ne znali na Jezuša povedati. Na slednje je višji pop pito: Je li si ti Kristuš, Sin božji? Ti praviš, jas sam, je Kristuš krotko odgovoro. Višji pop si je razčeso obleč i pravo: Čüjete, da blazni, sebe za božjega sina drži! Jezuša so na smrt osodili.
Med tem je Peter tüdi vu popovski dvor prišo. Hladna noč je bila, vojacke i drüga držina se je pri ognji segrevala. Peter je ta k njim stopo, da bi zvedo, ka se s Jezušom godi. I kak je začno gučati, edna hlapica je včasi pravila: Vište, te je tüdi Kristušov
vučenik. Ne guči po našem, nego tak, kak tam v Galileji gučijo, kde je Kristuš včio. Peter je vse tajio, tajio je, da bi on Kristušov vučenik bio.
Vu tom vremeni se je sod skončao, Jezuša so v temnico peljali. Mimo Petra je šo Jezuš. Njegov mili pogled je Petri do srca segno: vö je šo z dvorišča i se je začno britko jokati.
Kda je Peter Jezuša na bregi vu diki vido, je gori skričo: Gospodne, dobro nam je tü biti, napravimo tri šatore, Peter je tam na bregi šteo vu veselji stanüvati. Vu poposkom dvori pa, kda je Jezuš vu žalosti bio, se je zbojao od edne ženske i pravo: Ne poznam jas toga človeka.
Smo mi ne takši? Čeden človek, liki sunce, nori pa liki meseč. Sunce sija. Mesec pa ednok sveti, drügoč je pa vu kmici. Nori — grehsnik ravno tak. Što zajimle nazaj vodo vövlejano? To ste vi, nazaj idete k starim grehom.
Rusija končala bojno.
Mir je sklenjeni med centralnimi državami ino ukrajinskov republikov (lüdska vlada.)
S tem je v teški položaj bio postavleni g. Trockij. Po miri s Ukrajinov se je on tüdi mogo podati. 10 februara je Trockij naznano vu imeni svoje vlade, da bojna skončana i da odredi taki popuno demobilizacijo, razoroženje ruskih bojnih čet. Mirovna pogodba pa se ne sklene.
Drügo smo ne mogli čakati. Ruski vojaki so odavali konje, kola, živež, strelivo, orožje, štüke (topove) austrijsko — nemškim vojakom, zdaj pa je povedani konec bojne. Vu zgodovini se je ob prvim zgodilo, da odredi vlada razorožbo svojih čet, mirü pa ne sklene.
Naše armade so zdaj na ruskom bojišči oslobojene pa do šle proti fran-
cozom i anglušom. Ino bojna de se nadaljavala. Iz Ukrajine dobimo živež.
Na poti k miri je ešče dosta težav. Indašnja Rusija je razno spadnola na več vlad. Tak pri Doni je nastavo Kaledin ljüdsko vlado. Jeli se on pridrüži k miri? ka pa Rumuni? Či se ne pridrüžijo, novo bitje bode. I s novov poljskov državov tüdi žmetno naprej idejo. V mirovnom sklepi s Ukrajinov meje ukrajinske prek segajo na zemljo, štero poljaki za svoje držijo. Mlada Ukrajina de mogla premagati ešče velike težave i notrašnje boje. 
Mirovna pogodba s Ukrajinov odloči:
Člen I. Nemčija, Austrija, Bolgarija i Turčija z ene strani ino ukrajinsko ljüdsko zastopstvo z drüge strani izjavlajo, da se je vojno stanje med njimi končalo. Stranke so se odločile, da bodo od sega mao živele mirno i prijatelsko.
Člen II. Med Auštrijov i ukrajinskov ljüdskov vladov bodo ostale one meje, štere so bile pred bojnov.
Člen V. Vojni izdatki, stroški, kvari se ne povrnejo.
Člen VI. Obojestranski vojni zgrabljeni se domo püstijo.
Člen VII. Pogodbeniki se obvežejo, da do 31. julija poljedelskoga pova i industrijskega dela preostanke — ka više ma — eden ovomi prek da. To je, mi dobimo živež, ukrajinci pa dobijo od nas fabrična dela, mašine i. t. d.
13. febr. je grof Czernin v Wien prišo. Ukrajnski mir — pravi — začetek konca znamenüje. Naši zgrabljeni na Ruskom slobodno hodijo. Župan Weisskirchner se je njemi zahvalo, da prineso krühšen mir mesto gladnoga mira, šteroga nam sovražniki spravlajo.	
Od nemške strani je rusko premirje gori povedano. Znovič je bojno stanje.
2.
NOVINE
1918. februar 24.
Gospodarski navuki za našega kmeta.
Dober gospodar si lehko prišteva za veliki kinč in bogastvo tüdi svoje deco, če jo ma dobro versko in pošteno vzgojeno. Še več, dužnost je vsakoga gospodara, vsakoga stariša, da svojo deco dobro versko in pošteno vzgaja. S tem, da je vstopo v hišni zakon, je z ednim tüdi napravo obljübo pred Bogom, da bo svojo deco versko gojio; vzeo je vso odgovornost na sébe, da kak krščanski stariš šče po božjoj volji živeti, Božja volja je pa tüdi ta, da stariša ne dovolila svojoj deci na kriva grešna pota zajiti, nego da sta njemi podpora k dobromi.
Vzgoja decé je eno najbolj težavno, pa tüdi najbolj umetno delo. Ta se ne da dosečti po mehaničnoj poti, nego samo z velikim trüdom in požrtvovalnostjov samoga sebe. En stariš bo lehko svoje deco po pravoj pošteni poti vodo, če jo pred svojimi očmi ma. Človek je že po naravi bolje k slabomi, kak dobromi nagnjen; trbej njemi zato vernoga in za dobro delo ljübečega voditelja, da ne opeša v dobrom in se ne da premagati od grešnih slabostij. Najboljši pomočnik in voditelj v tem oziri je pa deteti gotovo lastni stariš ali pa njegov veren namestnik. Deca, če je že tüdi odraščena, more biti pod dobrim nadzorstvom, ovači se poštena vzgoja težko dosegne. Kak bo to dosego on stariš, ki svojo deco v tühino pošila? Tam je mladina sama sebi prepüščena, nema pravoga voditelja, ki bi njoj pravo: „To je dobro, to smeš včiniti; to pa ne dobro, toga pa ne smeš napraviti . . . .“ Tam je vsaki v najslabše razmere postavleni. Pride vküp
lüdje različne vereizpovedi, pošteni in hüdobni. Vsi so pri enoj skledi, vsi spijo v enoj štali ali pa v enom kukorčnjaki, vsi vküpno delajo. Počasi se navadijo takše grdobije, da si prisojajo za najlepšo čednost to, što bo bolje preklinjati znao, nesramno gučati, se pretepati z drügimi in drügim krasti. Tam tak zvani fosmejster, ki bi mogeo vsakomi dober voditelj biti, je navadno najvekši preklinjevač, ovači se ga nihče ne boji in bi ga tüdi težko k deli prisilo. Takše grobijane preklinjavače si mladina računa potem za mogočne može, šterih se vsaki boji. Da bi se pa ona tüdi mogočnoga v dejanji pokazala, je začne posnemati, ne samo tam, nego kesne tüdi doma, če se ide zapostaviti proti bratom ali starišom.
Dobro se še spominam, kak se je godilo na senji v Brezovaci. Eden iz med moškov, ki je za voljo svoje grobijanščine veliki vpliv meo na vse 140. ljüdi, je včio mladino, kak se more kradnoti. Zbrao jih je vküp veliko čredo, šo ž njemi na senje in jih je rezvrsto po svojem v tom deli mojsterskem znanji in jim dao navodila, kak bodo kradnoli, kam okradjeno blago nosili. Žalibog so pokradnoli precej različnoga blaga in ga tüdi domo v štale znosili, kje so ga med drüge delavce razdali po polovični ceni. Vsi so znali zato pa vendar med 140. ljüdmi se je samo eden najšo, ki je opomino, da vkradnjeno blago greh küpivati. S smrtjov so se njemi pretili, če ne bo tihi. Srmak, tihi je mogeo postati in je žalostno premišlavo düševni napredek svojega naroda. Ta je do tedaj poštena deca postala ropari, preklinjevači, nečistoči, pobijači pri vsakoj malo njemi nasprotnoj reči.
Zadosti je bilo, če je starejša sestra dala en verski opomin svojemi mlajšemi brati, že so ga drügi včili: „Pa si ti dovolišo, da ti ona pridga, da te ona vči? vej si pa ti pojep pa ne mlasé! to si ne dopüsti, pokaži ji, da nosiš krščak na glavi pa ne robec!... Kaj je potem včino mlajši brat? Vzeo je motiko, srp, kamenje, kaj njemi je pač bliže bilo in je vse v svojo njemi dobro želečo sestro zlüčao, ji prekuno očo in mater, tak či bi zdaj njega drüga mati porodila. To je ne laž; to in dosti podobnih zgledov sem jaz meo priliko opazovati skoz celi šest let. Keliko takših zgledov bi lehko prineso; še imena bi lehko imenüvao, ali to ne moj namen.
Pomisli zdaj, slovenski gospodar, ali je ne reparstvo šola pohüjšanja našega naj lepšega kinča, naše mladine? Ali neide tam na nikoj sad tvojih trüdov in vüpanje dobre — srečne bodočnosti? Z kakšim veseljom si gojio svojega sinčka, svojo hčerkico, da bi li postala poštena versko izobražena, da bi ti postala tvoje veselje, tvoja pomoč ednok pa poštena gospodarja. In zdaj? Vse je šlo na nikaj, vse je pogübleno! Kje je tü dobiček? Sama nevola in žalost. Le poslüjšaj me še malo. Keliko dobrih starišov žalüje nesrečo svojega sina, svoje hčeri, ki sta prvle poštenjaka bila, zdaj pa križ in sramota celi drüžini. Ali naj človek ostane trdosrčen in brezbrižen za nevolo svojega ljüdstva pri eti dogodlajih? — V rasburjenosti in sramoti je mati prekunola svojo hčer, ji pridjala imé mrcina in jo gonila od svoje hiše preklinjajoč je z najžalostnejsimi rečmi. — Drüga malo bolj krščanska: — M. Kaj si mi to včinila? Ali se zdaj smemo mi očitno pred drügimi
Po žganico.
Nikaj mam proti mojemi brati. Obečao je meni žganico za moje pijance pa mi ešče do sega mao ne dao. Lüdje, ne spačite se, či jas, kak slovenski duhovnik za moje pijance žganico prosim. Samo mirovno poslüšajte, bodete vidili, ka krasno lejpa zgodovina je to. To so je etak zgodilo: čüo sam, ka moj brat tak čüdoovitno dobro žganico ma, ka, ki samo edno kaplo ž nje gutne, več nikdar nikše zapojilne pitvine ne žele, ár ki je samo ednok gutno z te čüdovitne žganice, si etak misli: tak je dobra, ka či takše nemam piti, drüge tüdi ne bodem pio, ár je ne vrejdno.
Ja sam to zvedo, ka je moj brat z tov žganicov okraj navado od pila ešče, te najhüše pijance, tak, ka v njegovoj fari so krčme prázne dománji nikdar ne idejo v krčmo, i nikaj ne pijejo samo zdravo, brežno vodo . . .
Žalostno jas mam v mojoj fari tüdi pijance, ki prej „pošteno“ znajo piti. To reč, „pošteno“ bi po mojem goričkom jeziki etak mogeo praviti: mam pijance, ki ešče kačo spijejo .... Ze 4 leta je opominam, kažam, molim, prosim, i nikaj ne valá, strašanko dale pijejo.
Že sam malo ne v gübe spadno od žalosti i čemerov, kda mi na pamet pride ta čüdovitna žganica mojega brata. Sam ti mislo: čakajte vi, moji pijanci, vej vam jas že postelem ne bodete dugo pili. . . Kda sam naj obprvim vküper prišo s bratom, sam ga proso: daj mi žganico za moje pijance. Dam ti dam, odgovori ali pridi si sam po njo. To ne želi prijatel, sam pravo, na tvoje velike brege nemorem priti.
Te bodeš pa dale meo pijance govori.
Ka bodem činéči? Sam si mislo, Bog z tebom, küpim si eden motor,
pa te obiščem. Te dár ešče prinesem za moje pijance. . . Tak sam včino. Küpo sam si motor, denem v žep edno soldačko mapo naše krajine, na šteroj je ešče ta najmenša pot vödjana, brrrr. . . . i pelam se k mojemi brati po vrástvo, žganico za moje pijance. Ali ka se zgodi?
To moj brat je tak v skritom mesti, ka sam ne tá najšo, nego nindri na Čretniki sam na pamet vzeo, ka sam dol z poti prišao. Tak se je zgodilo, ka je meni obečana žganica ešče zdaj pri mojem sosedi, na to najvekšo veselje moji pijancov. To je zrok ka jas v mojoj fari ešče itak pijance mam. Ali čakajte tepeške: ne vujde, ne mine, ka se odláša, že prinesem jas ednok to čüdnovitno žganico, vrástvo za vas i te ednok gutnete, pa več nikdar ne bodete meli vola piti.
Gorski.
1918. februar 24.
NOVINE
3.
kazati? Vidiš, teliko let si ti pri meni doma bila in se je to ne zgodilo, tam pa si se ne znala toga čuvati, o ti ne srečno dete ti!...
Na omaro so je naslonila in jokala pa pretakala bridke suze pa znova nadaljevala: — Ti nesrečen sad reparske slüžbe! Brez tebe smo prvič tüdi živeli pa smo bili pred vsemi poštena in vzgledna drüžina; ali ti si nam zdaj prinesla, sramoto, nemir, in prepir med domače brate in sestre, pogüba si dobre in mirne bodočnosti! . . — Tüdi M. se je zajokala in pravila: — Mama, mama, bila sam med takšimi ljüdmi, ki so nam najgrše gučali, hüjše so počenjali kak stari nekrščeni pogani; dobroga sem ne čüla; celi šest mesecov sem ne čüla pridige, ar vogrski nerazmin, slovenskoga pa tom nega, ali je potem mogoče bilo misliti na poštenost na cednosno živlenje?!... Ar so pa to pogosti pripetlaji med nami, človek nemore enako meren ostati pri tak žalostnih gospodarskih razmerah našega vernoga naroda. V tem je pogüba našega kmeta, našega gospodarstva, tü se ne more viditi dober düševen napredek.
Drüžine, ki so bile primožne, dobri kmeti, vsi so lehko doma živeli iz svojih pridelkov. Ali počasi se jih je tüdi prijela miseo nesrečna reparska slüžba, šli so skorej vsi na repo, le ta dva stara sta doma ostala. Poljedeljstvo je vsikdar bolj na slabše šlo, ar sta slaba bila, da bi tak dobro opravlala, kak so to prvle delali. Deca so li teliko zaslüžili, da so se lepo oblačili. Gospodarstvo je če duže bolj na nikaj šlo; deca so se reda odvadili in so začeli vsaki sebi vžep slüžiti pa peneze po svojoj volji zapravlati. Po takšem ne pametnom ravnanji so se po mali v dugé pokopali in s svojim gospodarstvom na vse zadnje tak žalostno končali, da so mogli proti svojoj volji iz svojga iti.
Što je tomi kriv? Starišje ali deca? ■. . . Zakaj so pa začeli svojo domačijo zanemariti? Zakaj püstili svojo deco v takšo slüžbo, kde je sama sebi bila pripüščena in se navadila na gizdost, štero je v tühini vidila in je nasledüvala z ravnanjem svojega zaslüžka razkošence pa ne poslüšala tanač svojih starišov? . . . So pa tüdi drüžine (in meni znane) ki so redko srečo slavonske slüžbe opazile, so jo povrgle v pravom časi, so se doma vzdržavale in skrbno obdelale svoje malo verstvo. Krmile so živino, jo za lepi penez tržile. Dug so hitro poplačale in zdaj to pot naprej tlačijo. Spravlajo svoj skromen penezek iz svoje domačije vküp
in živijo pošteno v miri in ljübezni vküpno v domačoj hiši. Prosto živijo in ne nosijo se gizdavo, pa so vsi zadovolni. Vsaki njim zavida drago drüžinsko srečo; stari oča njemi pa po svojoj navadi pravijo: Pomagaj si in Bog ti bo tüdi pomago! — Kelikokrat bi boljše bilo, če bi se od teh drüžin včili našega gospodarstva. — Redka je slavonska sreča ali pogosta je reparska nesreča. — Najboljše je što se more svoje domačije držati, ar po vnogih sküšnjah je tühinska sreča zaistino redka.	Kerec.
Dom i svet. — Glási.
Na znanje. Kalendare dobijo v tom redi fare: Törnišče, Beltinci, Tišina, Štrigova, Cankova, Sv. Jurij, Sv. Sebeštjan. Potrpete, vsi na red pridete, ednoga knigovezača mam samo, petrolja pa nej. Balkányi Ernest, štampar.
Dnevnik. Petek, 1. marc. molba Olt. Sv. v Dolencih.
Uniforme iz papirja. Železničarje i poštni slüžbenci dobijo od države papirnate uniforme po 36—40 koron. Uniforma se lehko šestkrat opere. Kelikokrat jo pa sme dež oprati?
Zakaj ne ga petrola? Kamenoga vogelja ne ga, fabrike ne morejo delati.
Na Francuškom bojišči topovski boji. Tak i na Balkanskom.
Štrajk delavcov na Nemškom je vlada potrla. Poslanec Dittmann je bio za volo nekšega govora obsojen pred vojaškim sodiščom na 5 let trdnjavske voze.
Nova rekvizicija. Na Železno županijo je bilo vö navrženo 3000 vagonov silja, vküper je prišlo 583 vagonov. Zato je kvota znižana od 15 kil na 13 kil. i od 12 kil pa 9 kil. Okrajni glavarje dobro stojijo, da vküp pride 808 vagonov krumplna. Rekvizicija de se vršila s orožnatov močjov. Maloga travna pride znovič kukurčna mela. — V zimi na transporti je dosta krumplnov zmrznolo, to nišče ne šče na sebe vzeti. — Glasi se, da Sobočka okrajina za volo švercanja živeža vladnoga komisara dobi. V Radgoni celo s uradnov pomočjov ide premenjavanje blaga.
Drage jaboka. Na dunajskom (Wien) zahodnom kolodvori odavajo jaboka po 10 K 40 fil. kilogram.
Narava vrači. V Berlini je dr. Holländer predstavo več vojakov, pri šterih so bili čüdni slüčaji ozdravljenja brezi zdravniške pomoči. Eden med njimi je bio ranjeni s šrapnelovov kruglov, štera njemi je predrla pljüča,
jetra i žalodec. Sreča je bila, da je krugla vojaka zadela, kda je njemi žalodec prazen bio. Ranjenec je mogo prehoditi pet kilometrov dugo pot, dokeč je prišo do prve zdravniške postaje. — Pri drügom vojaki so ne naišli krugle, odišla je iz tela z blatom. — Drügoga vojaka je krugla zadela vu srce. Mož s kruglov se čüti zdrav. — Včasi je narava dober zdravnik.
So kovranje škodljivi? Že več let se od toga guči brezi toga, da bi se nasprotniki zjedinili. Profesor Rörig (Berlin) je žalodec več sto kovranov preisko i je naišeo, da več skodljivoga (kuke i miši) pojejo, kak poljskoga sada. Poleg njegovoga mnenja je kovran ne škodljiv. Nego kde jih dosta je i zemlo obležejo, ka je vse čarno, je pavri ne vse edno, pšenico njemi preveč prerečijo. V takšem mesti ne ga kaštige pužov i miši. Kda pa paver orje, dobroga delavca brezi najema dobi vu kovrani, pomaga njemi zemlo čistiti od škodljive stvari.
Dari. Na podporo Novin so poslali vel. g. plebanoš Horvat Jožef vu imeni Martjanske fare 189 Kor., na misije pa 116 kor. Na podporo Novin : Kati Oletič. Ujudvar major 2 Kor. Antonia Lanz, Gradec. 2 Kor.
Vdobljeni so penezi vojaka Nik. Stesl 7 Kor. Vojni Kurat Ficko Károly 10 Kor. Andrej Sarjaš 8 Kor. Ivan Rogač 10 Kor.
Iščem konjsko šker (omode ali ame). Ponüdbo na vredništvo „Novin“.
Lagoje je račune do zdaj vsaki, ki si misli, da peneze prišpara, či na videnje fal bazarno vöro küpi. Že za mali čas je vöra pokvarjena, postane i samo stroške redi. Na slednje pa niti popravlanje ne vala i je človek prisiljeni novo vöro küpiti. Ki se vsega toga šče rešiti, naj si küpi s ednov potjov stalno i točno hodečo pravo švicarsko vöro vu svetovnoj hiši razposljitve vör H. Suttnera Laibach 945. Ta firma ma svojo fabriko vör na Švicarskom i vöre rozposilja privatnim neposredno fabričnih cenah, zato pa vsaki ma priliko, da si fal za istino dobro vöro lehko küpi. Dosta jezer zahvalnih pisem spoznava dobroto Suttnerovih vör. Te izvrstne firme cenik na prošnje vsaki brezplačno i brezi poštnine dobi. Firma zvün Leibacha nikdi ne ma vu monarkiji skladišča, na štero delo vas opominamo.
Pripovest	6)
Kapelica na Smeči. Spisao J. Vandor.
V srci je čüto, ka zaistino dosegne planinko. Po svetoj meši se je paščo domo. Obüo si je podkovane črevlje in vzeo dugo palico. Nikomi je nikaj ne povedao, kama ide. Samo k staroj Maruši je šo v tmično hižičko. Maruša njemi je napunila turbo. Trikrat ga je prekrižala in pravila,: „Idi z
4
NOVINE
1918. februar 24.
Bogom Simonček! Samo pazi se, ne ka bi se preveč vüpao i Bog daj, ka bi najšeo tisto vrastvo . . . Molila bom za tebe, celi den bom molila. Idi Simonček, pa pridi srečno nazaj !“
Šo je pastirček Simonček veseli, niče ga je ne vido, kda je odišo na gore. Preplezo je strme pečine Martuljeka, zdaj pa stoji na kraji strmoga hrbta Široke pečine . . .
Ne dugo . . . Včasi začne pleziti kak mačka po gladkih pečinah. Bistro gleda okoli sebe, če bi kde vido tisto planinko. Liki na po pečinah ne raste niti najmenša travica, samo tü pa tom zeleni kre razpok malo meha. Simonček ne obvüpa. Plazi se naprej in ne čüti trüjave. Pride do kak stena vednake pečine in vidi, ka ne more naprej. Eden trenutek premišlavle, ka naj včini. Zna, ka more naprej, nazaj njemi je pot zapreta. Tüdi to ga ne postraši. Naglo se prime za os tostre pečine. S hrbtom se upre v steno, z nogami se pa oprijema v nasprotnih pečinah. Tak se zdigavle dugo, dugo po vozkoj razpoklini, viseč med nebom in zemljov. Včasi pogledne prek roba, če bi vido planinko s trinajstimi lističami. Pa nikaj! Od velikoga trüda se njemi znoj vlevle s čela, pastirček Simonček si ga pa nanč obrisati ne more da se more z rokami oprijemati po nasprotnoj steni. Dugo, dugo še tak plazi, že cela večnost se njemi vidi od tistoga trenutka, kak se je začno plaziti po razpoklini. Noge njemi trepečejo od trüjave, že se boji ka odnemore, prle kak pride iz te duge razpokline. Kama pa te? Vednako v čarni prepad, v globočino, smrti v naročje. . . Pastirčeka je steplo. Ali ne obvüpa.
Naprej se porivle gor pa glej — naednok je na vrhi razpoke, na razdrapanom vrhi široke pečine. Globoko si odehne in veselo zajufka. Pogledne okoli sebe divje z vežnim snegom pokrito gorovje, štero se razteza kroginkrog v daljne, meglene daljave. Tüdi na sunce pogledne pa spozna, ka je že davno prehodilo sredino nebe.
„Moram iti včasi dale si je pogučao. „Ovak me noč najde tü“. — Stepe si in poje falat krüha s slaninov. Malo zmržnjenoga snega dene v lampe, ar žeja, vode pa nega najti med mrtvmi pečinami. Nato se začne spüščati po zapodnih stenah. Široke pečine navzdol. V začetki je šlo lehko, ar je bila polica pri polici, ali kem niže priplezi tem nevarnejsa je pot.
Dale.
Rešimo si vlase

da nam popolnoma ne odido. Mnogo okolščin zroküje, ka nam vlasje pred časem odido, osivijo, slabo rastojo, ka plešljivi gratamo, sa nam vlasje terejo. Zrok je to tüdi, ka se koža naglavi čisto ne drži, se gosto setkani, zrak skoz ne püščaješi klobüki nosijo, nadale vlasne igle, žganje i farbanje vlasi. Potom postanejo vlasje lomljivi, püsti, hitre oserijo, izkapljejo i ne doraščajo zadostno. Nadomesti se pa to z Fellerovov Tannochina pomadov za vlase, štere jakost potrdi vnogo jezero zahvalnih pisem. Vlasje mladih let dorastéjo po njej, püste vlesé mehči, svetli, da se dajo lepo česati. Vnogim gospam so zrasli po njej bujni lasje, gospodje so preprečili plešo, starci pa oserelost. Lonček I. Št. 3 K močnejše kakovosti II. št. 4 K 50 fill. Za negovanje brk (mustačov, bajusi) piporačamo Fellerova mazalo za brke. Lonček 1 K. 80 f. Fellerova sredstva za negovanje lasi so po denešnjem stališči znanosti neobhodno potrebna za vse, ki si ščejo ohraniti najlepšo naravno diko i jo negovati. Naročajo se jedino pri lekarniki E. V. Feller, Stubica Centrale 146. Horv. Poštnina i pakivanje po sebim 2 K 30 fill.
Tei preparati so sestavljeni po znanstvenih načelah so od takših pomad i past več vredni, kakše ponüjajo nelekarniki.
Neuničljivo
je kolesje Suttnerjevih ur, kajti sestavljeno je le iz najbolšega materijala najskrbneje. Dobra Suttnerjeva ura traja pri veščem ravnanju z njo dalje nego tri navidezno „cene“ bazarske ure.
410. Št. Nikel anker Roskopf vöra 500. „ Roskopf vöra s kazalcom sek. minut 513. „ Tula nikel vöra, dvoje pokrivalo 114. „ Duble zlati lanc na šinjek 1546. „ Lederna narokvica s srebrno v vörov 330. „ Duble zlati privesek 468. „ Duble zlati privesek da se odpreti 25. „ Križ na zlatom srebri 463. „ Duble zlati križ 1575. „ 14 kar. zlate zavühnice 1212. „ Srebrni prstanek s lepim kamlom 188. „ 14 kar. zlati prstanek 188. „ On isti iz novoga zlata 989. „ Srebrni privesek, žmeten 600. „ Radium žepna vöra vnoči sveti 1544. „ Narokvica, poleg mode.
Za volo bojne i nje posledice pred tiskom toga glasila je ne mogoče bilo točne cene odločiti. Ki se interesirajo, se cena vu pismi naznani.
Razposiljatev
po povzetju ali naprej-pošiljatvi denarja. Za kar ne dopade, Premeniti je dopüščeno.
Tisoce
ure za gospode in dame, verizic, prstanov, predmetov za kinč iz zlata in srebra dobite v bogato ilustriranem krasnem ceniku, ki se pošilja zastonj in franko, krščanske svetovne razposiljalnice
H. Suttner
samo
v
Ljubljani
štev.
945
Firma nima nobene filijalke. — Lastna fabrika ur v Švici Svetovno znana vsled dobave najnatančnejših ur.

6
škatül
cena brezi poštnine 7 kor. 30 fil.
Pri potrebnom i cenjenom deli od cene se ne pita. Nego dvakrat vekša je radost, či štero potrebno i vredno blago s ednov potjov i fal lehko si spravimo i to je pri küpčiji žalodec okrepčajočih, po mali poganjajočih, prekühanje regulirajočih Fellerovih Rebarbara
„Elsa-pilul“
Na pomoč so nam:
čl ne mamo teka, či naj sklezen peče, čl krč mamo vu žalodci, či za volo bolezni vu žalodci nas glava boli, či za volo božnoga prekühanja
bojaznost čütimo, či vu žalodci tišči nas hrana čl moremo vömetati, či za volo žmetnoga stolca smo odnemogli i smo vt-
ragljivi
či je naš stolec ne vu redi, či nerednost prekühanja nas lagoje vole včini, či smo božno skühano hrano vživali, či smo ne mogli meso zgrizti,
či smo božno zgrižno hrano požrli,
či smo preveč dosta i preveč hitro jeli, s rečjov, či poleg kakšega zroka smo stekom, s prekühanjom i s spremembov ne zadovoljni. Po reguliranji spremembe materij krv čistijo i odstranijo nepotrebno doli sedanje tučave. Celo so neškodljive, gotovoga vspeha, ne navadimo se jih i ojačijo žalodec. Za volo toga so več vredne, kak one poganjanjoče sredstva. štera oslabijo človeka, dražijo ga i so škodljiva. 6 škatül pravih Elsa pilul 7 K 37 fil, 12 škatül samo 13 K 47 fil.
Što te že davno skušane, neobhodno potrebne sredstva vu pravoj kakoršnosti šče si spraviti, naj je naroči i naslovi
Lekarnar V. Eugen Feller Stubica Centrala 146. Žup. Zagreb.
Naši čitatelje se najboljše branijo
proti menje vrednomi imitiranomi blagi, či pri küpčiji bol vtihšajočega Fellerovoga „Elsa-fluida“ vsikdar pazijo na „Fellerovo“ ime i na znamenje „Elsa“. S temi rečmi ne ščemo reklam delati tomi davno sprobanomi sredstvi. Što ga ešče ne pozna, naj pita doktora, kak to pomaga pri posledbah prepiha, mraza i mokroče
Pri bolah reumaticnih i protinskih
i pri drügoj nerednosti zdravja. 12 malih al 6 duplinskih ali 2 specijal glaša brezi poštnine 14 K. 32 fil., 36 malih ali 18 duplinskih ali 6 specijelnih glašov brezi poštnine 39 K 32 fil. vu pravoj kakoršnosti pri lekarneri V Eugen Feller Stubica, Centrale 146. Zup Zagreb.
Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda gyorssajtóján, Szombathelyen.