Politične stvari.
Govor poslanca Kluna
v državnem zboru dne 1. maja 1888.
Visoka zbornica!
Kedarkoli kak govornik na desnici visoke zbornice ne hvali naravnost vladnih naredeb. in odlokov, oponaša mu kaj rada levica, da bi se moral všteti med opozicijske govornike. Pri obravnavi o budgetu naučnega ministerstva zaslužili bi to očitanje skoraj vsi govorniki z desnice in tudi jaz. Zato si dovoljujem takoj v pričetku opomniti, da ne bom pobijal nobenega postavka naučnega ministerstva, marveč si le srčno želim oni čas, ko bi bilo mogoče pogrešati velike svote za vojaške namene in jih mnogo koristneje uporabiti za ljudsko omiko in vzgojo.
Vendar me to ne ovira, da se ne bi popolnoma odločno obrnil proti sedanji upravi za uk in bogočastje in izjavil, da jaz in moji ožji somišljeniki, in kakor ste se prepričali iz dosedanjih govorov, tudi druge skupine v visoki zbornici nimamo nobenega vzroka, da bi bili zadovoljni s sedanjo naučno upravo (Prav res! na desnici), in sicer mi zato ne, ker tudi najskrom-nejšim našim zahtevam in željam ni pokazala najmanjše prijaznosti in blagovoljnosti.
Leto za letom smo v tej visoki zbornici pri raznih prilikah izražali svoje želje, nismo zahtevali koncesij prednostij, in privilegijev, marveč le v naponižnejši obliki svoje pravice, ki so z davkom naše krvi in premoženja dovolj drago plačane in tudi zajamčene v državnih temeljnih postavah, vendar je nas naučna uprava prezirala in nikakor ne uslišala navzlic krepki podpori in visoke zbornice, ki je sprejela od nas na-svetovane resolucije. (Prav res! na desnici.)
Morda bi imeli večji vspeh in bi več veljali pri gospodu naučnemu ministru, ko bi sedeli na levici visoke zbornice (Pritrjevanje na desnici. — Čujte in veselost na levici) in bi po vzgledu, ki smo ga videli pri prvem branji akademične društvene postave, najglasneje vpili in napadali vse mogoče osebe.
Akoravno je razdražen slovenski narod in njegovi zastopniki vsled preziranja, vendar bi ne hotel, da bi bila visoka zbornica priča takih prizorov, ki smo jih tedaj videli in ki niso primerni časti visoke zbornice in tudi ne časti člana vlade.
Listi, ki so v ožji zvezi z naučno upravo, opomnili so tedaj po pravici, da se kaj tacega ne more zgoditi v nobenem parlamentu na svetu.
A ti listi niso storili pravo, ko so zatajili dogodke, ki so se vršili pred našimi očmi in katere je gosp. poslanec Pernerstorfer potrdil v „Deutsche Zei-tung", dne 28. februarija; in so hoteli krivdo izostale graje zvaliti na desnico visoke zbornice. Bolje bi bili storili, ko bi bili molčali, ali če so že hoteli deliti nauke, obrnili naj bi se bili na drugo adreso.
Gospoda moja! Slišali ste včeraj pritožbe slovanskega prebivalstva na severu. Dovoljujem si navesti pritožbe, ki leže na srci deželam, v katerih prebiva moj narod.
Najprvo moram izraziti svoje obžalovanje, da visoka naučna uprava tako malo ceni sklepe visoke zbornice (Tako je! Cujte na desnici), in nam očitno dokazuje, kolike vrednosti je zbornica v njenih očeh. V tej visoki zbornici so se večkrat sprejele resolucije ki so se živo vladi polagale na srce, da bi v južnih kronovinah tako vredila srednje šole in pripravnice za učitelje in učiteljice, da bi slovensko, oziroma italijansko in hrvatsko prebivalstvo moglo v svojem materinem jeziku vzgajati otroke.
Kar se tiče ustanovitve slovenskih pararelnih razredov, rekel je prejšnji naučni minister v budgetnem odseku, da hoče pokačati najprvo poskus v Ljubljani in po tem aavnati se v ostalih deželah. Kakor pa je sedanji gospod naučni minister moral že lansko leto priznati v budgetnem odseku, izkazal se je ta poskus. Toda beseda ministrova se ni uresničila. (Pritrjevanje na desnici.) V Mariboru, Celji, Gorici, Trstu, Pazinu se še sedaj niso ustanovili slovenski, oziroma italijanski in hrvatski paralelni razredi; zato je moral bud-getni odsek letos zopet ponoviti dotično resolucijo.
Danes smo torej ravno tam, kakor pred leti,.al? v resnici smo še na slabejšem, kakor prej (Tako je! na desnici), ker so nam vzeli edino spodnjo gimnazijo za slovenske učence v Kranji.
Kot glavni vzrok te naredbe navajali so oflcijozni listi, da je odpravljena gimnazija slabo obiskovana, da se mora štediti v državnem gospodarstvu in se je treba bati preobile množice duševnega proletarijata. Jaz znam dobro ceniti varčnost v državnem gospodarstvu in želim, da bi konečno prišli na dan vspehi in nasveti pred nekimi leti v ta namen sestavljene komisije. Kajti gotovega ravnotežja v državnem gospodarstvu ne moremo pričakovati edino le od večjih dohodkov, ako se ob jednem tudi ne zmanjšajo  troški.
Ali ravno pri tem ministerstvu, o katerem sedaj razpravljamo, glede varčnosti v drugih slučajih niso tako natančni.
Kranjski deželni zbor je v zadnjem zasedanji obravnaval o premembi postave glede odkupa bire duhovnikov in cerkva in jo po želji prebivalstva in ustavnih načelih tako premenil, da se ta odkup še le tedaj izvrši, ako ga zahteva večina zavezancev.
Akoravno je jasno, da bi po odkupu bire državni zaklad imel večje breme, ker bi moral po novi kongrui večje svote plačevati katoliški duhovščini, in da torej hitra izvršitev te postave ne bi bila na korist upravi bogočastja, vendar se je vladni zastopnik izrazil jako reservirano in nam dal le malo upanja; da bo potrjena ta postava. In, gospoda moja, kaj mislite, zakaj ?
Samo zato, da bi se ne predrugačila birokratska „šablona", kateri bi se precej izpodmaknil temelj z novo  potrjeno  postavo o kongrui, in da bi se postava
161
na Kranjskem strinjala z dotičnimi postavami drugih dežela. Tako torej je bila vlada pripravijena takoj odbiti gotove prihranke in prevzeti večje državno breme.
162
—   177____
Politične stvari.
Govor poslanca Kluna
v državnem zboru dne 1. maja 1888.
(Dalje.)
Sicer pa tudi ni res, da si bo država kaj prihranila, ako odpravi gimnazijo v Kranji. Ravno nasprotno, gospoda moja. (Čujte! na desnici.) Gospod naučni minister je rekel v budgetnem odseku, da ne zadostujejo ostale šole, in nam je obljubil novo gimnazijo v Ljubljani.
Vprašam pa, gospoda moja, ali si bo država res kaj prihranila? V Kranji je občina preskrbela gimnazijsko poslopje, v Ljubljani bo naučna uprava morala še-le zidati poslopje, in brez dvoma s svoto, katere letne obresti bodo znašale najmanj tretjino vseh troškov, ki jih potrebuje za kranjsko gimnazijo. V Kranji je mestna občina plačevala 1000 gld. za učitelje in poleg tega še vse šolske potrebščine.
V Ljubljani bo država morala prevzeti vse te troške in še večje letne dokiade profesorjev. Čestitam torej gospodu finančnemu ministru, da mu je njegov tovariš pripravil tak  prihranek.
A ne samo državni zaklad, tudi stariši imajo vsled ministrovega ukaza veliko škodo. Že pri šolnini morajo stariši toliko več plačevati, da bi za to svoto lahko svojim otrokom kupili obleko. Dalje se ne sme prezreti, da sta stanovanje in hrana v Ljubljani dražja^ kakor v Kranji, in da bo pomanjkanje stanovanj v Ljubljani še občutljivejše, ako bodo učenci še v večjem številu zahajali v Ljubljano, ko se bo ustanovila nova šola.
Tudi drugi navedeni vzrok ne velja, da je namreč treba omejiti duševni proletarijat. Kamor obrnete oči v naši deželi, povsod primanjkuje potrebnih omikanih moči. Duhovskih služeb je po letošnjem šematizmu 180 praznih. Deželna uprava ne more dobiti potrebnih jezikov zmožnih kandidatov in mora si pomagati, kakor more. Pravosodje je pobralo že vse moči, in zdravnikov nam tako primanjkuje, da sta deželni odbor in ljubljanski mestni magistrat bila v največji zadregi, kedar je bilo treba nastaviti sekundarija v civilni bolnišnici ali zdravnika v Ljubljani. Kje bomo dobili potrebnih zdravnikov, ako bo treba po novi sanitetni postavi nastaviti 30 novih zdravnikov? Torej pri nas na Kranjskem ne moremo govoriti o duševnem proletarijati, marveč nam manjka toliko inteligentnih delavnih moči, da jih nikakor ne moremo še v druge dežele pošiljati, kakor se je prej godilo, in zato bo v sosednih deželah še večje pomanjkanje od leta do leta, ako se mora po mislih naučnega ministra celo zmanjšati število srednjih šol.
Zato je jasno, zakaj je odprava kranjske gimnazije tako razburila in vznemirila slovensko prebivalstvo, in to je tem jasneje, ako pomislite druge razmere, ki so v zvezi s tem dogodkom. Šola je sicer res imela koncem šolskega leta 1887 le 85 učencev, in akoravno ni malo število učencev v primeri z veliko manjšim številom dražje zgornje realke, ki po izkazu šteje le do 130 in povprek 30 do 40 učencev, in akoravno ni to nobena nesreča, ker je pouk tem temeljitejši; vendar temu ni nikdo drugi kriv, kakor šolska oblast, ker ni izvrševala ukaza ministerstva z dne 13. sept. 1861, po katerem so gorenjski učenci morali v Kranj, in je vse sprejela, ]Ldor se je oglasil v Ljubljani.
Naslednik je bil, da je število učencev na ljubljanski gimnaziji naraslo na 828 (Čujte! Čujte! na desnici.), kar ni na nobeni drugi šoli v državi, in da je bilo treba 10 paralelnih razredov. Koncem lanskega leta zdelo se je deželni šolski oblasti potrebno, da je ponovila imenovani ministerski ukaz in poostrila z opombo, da more le deželna šolska oblast dovoliti izjemo, in da morajo vsi gorenjski dijaki iti na gimnazijo v Kranj. In res je deželna šolska oblast odbila vse dotične prošnje. Nasledek je bil ta, da se je že v juliji oglasilo 39 učencev, ki so naredili sprejemne skušnje, plačali takse in bili sprejeti.
Mej poletjem se je oglasilo še deset učencev in v jeseni bi se bilo gotovo oglasilo še nekaj učencev, tako da bi bilo v začetku šolskega leta gotovo 120 učencev. Mej tem pa je bila kranjska gimnazija odpravljena s znanim ministerskim ukazom z dne 8. avgusta 1887 in je bilo zapovedano, da se mora takoj opustiti prvi razred. Da bi se že sprejeti učenci ne odgnali, prosila je mestna občina kranjska ministersko predsedstvo, naj ostane prvi razred vsaj še letošnje leto, in je obljubila, da hoče prevzeti tudi one plače za suplente, katere si bo država prihranila z odpravo prvega razreda. Šoli prijazno prošnjo pa je naučni minister odbil, češ; da ne more dovoliti prvega razreda na tej šoli, tudi ko bi občina prevzela vse troške (Cujte! Cujte! na desnici.)
Stariši, ki so zopet nazaj  dobili   vplačane takse,
niso vedeli druzega storiti, kakor da so šli v Ljubljano z
otroci,  kjer  prej   imenovani ministerski ukaz sedaj ni imel pomena.
Oni, ki so prišli prvi, mogli so svoje otroke vpisati brez ovire, tisti pa, ki so prišli drugi dan, našli so na črni deski naslednje naznanilo, katero je tudi uradna „Laib. Ztg." dne 15. sept. : 887 objavila (čita):
„Vsled ukaza Nj. ekscelence gospoda ministra za uk in bogočastje do, 6. sept. 1887, št. 22.784, došlega od visokega deželnega šolskega sveta do. 14. sept 1887 št. 1795, določeno je število oseb slovenskih paralelnih razredov po 60 učencev, in se nikakor ne dovoli nov paralelni razred, ker se je že v juliji in pri včerajšnjem sprejemu  prekoračilo   število,  ne  mora   se  nikdo  več
—178   —
sprejeti v slovenski oddelek prvega razreda'' (Klici na desnici: Škandal!)
Razburjenost, katero je ta korak visoke naučne uprave provzročil mej slovenskim prebivalstvom na Kranjskem, more si le oni misliti, ki je videl prizore, ki so se isti dan vršili pred gimnazijskim poslopjem in na javnih prostorih po Ljubljani; razburjenost je bila še toliko večja, ker so bili stariši večinoma iz boljših krogov naše Gorenjske, ki po navadi pošiljajo svoje otroke v srednje šole, in se jim je nemogoče zdelo, kar je v večni spomin objavila „Laib. Ztg." Premožnejši so se vrnili v Kranj, kjer puste na svoje troške poučevati otroke kot privatiste ljubljanske gimnazije. A ni veliko manjkalo, in naučna uprava bi prepovedala tudi privatni pouk. (Čujte! Čujte! na desnici.) Večje število revnejših pa morda bolj nadarjenih učencev je morda za vedno odgnal iz šole ta korak naučne uprave, ki je brez primere v avstrijski kulturni zgodovini. To lepo osvetljuje učno prostost v Avstriji.
Na dotične razprave našega zastopnika v budgetnem odseku opravičeval je gospod naučni minister, kakor sem že opomnil, svoj ukaz s tem, da seje nekdaj spodnja gimnazija v Kranji nstanovila v ta namen, da bi se zmanjšalo število učencev v Ljubljani, da se pa ta namen ni posrečil.
(Dalje prihodnjič.)
194
Govor poslanca Kluna
v državnem zboru dne 1. maja 1888.
(Dalje.)
Na Kranjskem res tišče učenci le v glavno mesto, zato bo treba v Ljubljani nove spodnje gimnazije pod posebnim vodstvom, in potem se ne bo moglo več govoriti o pomanjkanji šol.
Torej vprašam visoko naučno upravo, kedaj se bo ustanovila nova gimnazija v Ljubljani? Za prihodnje šolsko leto je to popolnoma nemogoče, ker je treba novega poslopja, ki pa se ne more zgraditi o pravem časi in tudi ni v proračunu potrebne svote. Ako hoče g. minister v prihodnje imeti „numerus clausus" za ljubljansko gimnazijo, zopet se veliko število na-depolnih učencev ne bo moglo obrniti v srednje šole, akoravno bi država morala za to skrbeti, in sme prebivalstvo tudi to tirjati od države. Zato naj bi ostala spodnja gimnazija v Kranji tako dolgo, da se v Ljubljani ustanovi nova gimnazija. Ko bi potem v Kranji ne bilo dovolj učencev, kar dvomim, lahko bo naučna uprava še vedno storila svojo dolžnost, in se ji ne bo moglo očitati, da nam ne dovoli potrebnih šol.
Pri reševanji tega vprašanja pa je treba uvaže-vati še drugo stvar, ki tudi naučna uprava ne bo prezrla. Tudi z narodno-političnega stališča se mi ne zdi primerno, da se z novo gimnazijo še pomnoži število učeucev v Ljubljani, ker bi ne bilo v nikaki prav razmeri s prebivalstvom in bi z realko znašalo skora dvajsetino skupnfga prebivalstva.
Ker je naša srednješolska mladina lahko razburjena in se ne more vedno ločiti od javnih dogodkov, prav lahko se nasprotnikom narodnostnega miru posrečijo razna izzivanja in mladino zapeljajo do divjih razgrajanj, o katerih slabih nasledkih mladina navadno še le ta čas premišlja, ko je že prepozno. Videli smo tukaj na Dunaji, v Ljubljani in drugod, kakor hitro se mladina poprime nove ideje in stori korake, vsled katerih oblasti pričao preiskavanja; slabe nasledke morajo ljudje prenašati, akoravno obsojajo in kaznujejo potem moralne povzročitelje takih izgredov in zapeljivce. Disciplina, nadzorovanje dijakov in zabranjevanje takih izgredov pa je vedno težavnejše, kolikor večje je njihovo število.
Zato mislim, da bi bilo bolje, naj se pusti spodnja gimnazija v Kranji, in če bodo razmere zahtevale, razširi v zgornjo gimnazijo, kakor pa v Ljubljani ustanoviti novo šolo. Kmalu se bodete prepričali, da bo število učencev na novi zgornji gimnaziji ravno toliko, morda še več, kakor pa na drugi srednji šoli v Ljubljani, ker bi pobrala precej učencev ljubljanske gimnazije. In ker se vedno povračajo časi, da brezvestni agitatorji te ali one stranke podpihujejo nemire in motijo brezskrbne mlade ljudi, zato bi v takem odločilnem trenotku tudi disciplina na ljubljauski gimnaziji bila ložja.
Opomnil sem že, da tudi spodnja gimnazija v Kranji ni bila tako slabo obiskovana, da bi se naredba naučne uprave s tem mogla opravičevati, in da bi v tem oziru enaka osoda prej morala zadeti več drugih šol.
Tako n. pr. ima nemška spodnja gimnazija v Ko-čevji že s početka vedno manj učencev, kakor ona v Kranji in bi torej zaslužila tudi večjo pozornost varčne naučne uprave.
Jaz tega ne pravim zato, kakor da bi želel, naj se odpravi gimnazija v Kočevji, nasprotno, po mojih mislih ima vsaka šola pravico svojega obstanka, in mi privoščimo od srca svojim nemškim sodeželanom lastno šolo, ki bo Kočevarjem morda še bolj potrebna in koristna, ako bodo omejili ali prepovedali krošniarstvo, ki je Kočevcem glavni vir dohodkov, in se bodo morali obrniti do drugih virov. Zato bi obžalovali, ko bi se odpravila gimnazija v Kočevji, za katero je mestna občina že veliko storila. Opomnim to le zato, ker hočem reči, da mora človek po treznem premišljevanji vseh razmer iskati pravi vzrok, da se je odpravila gimnazija v Kranji, v antipatiji visoke naučne uprave proti slovenskemu prebivalstvu (Tako je! na desnici), in ker je bila ta šola v očeh naučne uprave slovenska. V teh mislih potrjuje nas tudi to (Čujte! na desnici), da je gospod naučni minister določil numerus clausus le za slovenske oddelke na ljubljanski gimnaziji (Čujte! na desnici.) in je prepovedal le slovenski paralelni razred; gotovo pa ne bi ugovarjal, ko bi stariši hoteli vpisati svoje otroke v nemške oddelke. (Klici na desnici: To on hoče!)
Gospod minister je danes temu odločno ugovarjal, toda slovenski narod tako sodi, in gospod naučni minister moral bi si že prej misliti, da bo tako sodil, in zato od njega ni bilo politično modro, da je spravil v nevarnost svojo veljavo, in se več, dobro ime vb de zaradi malih troškov, katere država plačuje za gimnazijo v Kranji. (Tako je! na desnici.)
Ko se je jeseni minolega leta zopet sešel državni zbor, opustili smo parlamentarne demonstracije, ker smo pričakovali od previdnosti in nepristranosti gospoda naučnega ministra, da bo temeljito presodil korake kranjskega deželnega odbora in mestne občine v Kranji in na najvišjem mestu priporočil njeno prošnjo.
Govor poslanca Kluna
v državnem zboru dne 1. maja 1888.
(Dalje.)
Zal, da smo se varali v svojih nadah; gospod naučni minister se je gotovo bal, da bo kaj zgubil na časti, ko bi se bil po načelu „sapientis est mutare sententiam" udal našim prošnjam, ker bi se morda potem ljudem zdelo, da njegove naredbe niso vedno primerne in včasih potrebujejo popravil. Zato se je glede gimnazije v Kranji do sedaj upiral in bi nam prej ustanovil z večjimi troški novo šolo v Ljubljani, kakor pa pustil gimnazijo v Kranji in tako preklical svojo naredbo, nasproti današnjim besedam, kje bi sploh bil minister, ki se ne bi moral ozirati na finančni položaj države. Prebivalstvo na Gorenjskem visoko ceni gimnazijo v Kranji, in zato je 36 občin poslalo v zadnjem zasedanji peticijo deželnemu zboru, kar morejo spričati gospodje od one (leve) strani, v kateri prosijo, naj bi deželni zbor posredoval v tej stvari — da namreč ostane gimnazija v Kranji. Deželni zbor je spoznal potrebo spodnje gimnazije v Kranji in naročil deželnemu odboru naj stori primerne korake, da se ohrani gimnazija.
Jaz pa mislim, da ima o tem vprašanji govoriti več ali manj tudi ta visoka zbornica. Ni treba posegati v pravice eksekutive in ji dajati navodila, vendar ima visoka zbornica važno, rekel, bi odločilno besedo. Kajti gospod minister nam ne more dati obljubljene nove šole, ako mu ta visoka zbornica ne dovoli sredstev. Pameten človek ne bo nikomur odrekel potrebnih sredstev, ali ravno tako umevno je, da mora zbornica presoditi, če so sredstva potrebna. Kakor sem dokazal je šola za nas na Kranjskem potrebna, ni pa potrebno, da bi morala biti v Ljubljani, marveč je želeti iz mnogih vzrokov, ki sem jih prej navel, da se ustanovi v Ljubljani. Na korist je državi, prebivalstvu in disciplini, da gimnazija v Kranji ostane, in če bodo zahtevale razmere, razširi v zgornjo gimnazijo.
Zato bom pri dotičnem naslovu nasvetoval resolucijo, da ostane gimnazija v Kranji, in to resolucijo že sedaj priporočim visoki zbornici, da bo pokazala gospodu naučnemu ministru, da hoče k vsem naredbam g. naučnega ministra reči „da in amen" (Prav res! na levici), in tudi ne le zaradi tega naložiti državi večje breme, da ostane malo premišljena ministrova naredba.
(Dalje prihodnjič.)
Govor poslanca Kluna
v državnem zboru dne L maja 1888.
(Dalje.)
Glede nasvetovane resolucije v budgetnem odseku rekel je naučni minister, kakor je v poročilu na strani 35, tako-le (čita):
„Nau6na uprava bo z največjo pazljivostjo zasledovala predmet resolucije ter letos resno skušala rešiti to vprašanje, ki more na eni strani ustreči željam slovenskim, na drugi pa opravičenim zahtevam naučne uprave, ki želi, da se učni namen v nemščini zaradi tega kolikor mogoče doseže, da morejo učenci v višjih razredih lahko poslušati pouk v nemškem jeziku/'
Ravno tako je danes govoril Nj. ekscelencija. Res je čudno, da leta in leta potrebuje naučna uprava, da se odloči ustreči zahtevi slovenskega naroda, in da ni treba dolgih preiskavanj, kedar se gre za to, proti željam in pravicam slovenskega naroda kaj storiti. (Tako je! na desnici.)
Kar čez noč nas iznenadijo pomenljive naredbe in ukazi, kakor se je to n. pr. zgodilo glede zvišanja šolnine, z ukazom, po katerem so se odpravile srednje šole; o tem si dovolim opomniti, da o gimnaziji v Kranji ni potreboval nobenih informacij in poizvedovanj in če sem prav poučen, izdal se je ta ukaz proti nasvetu, ki ga je s tehtnimi vzroki izdalo oblastvo, ki ima v prvi vrsti o tem soditi. Mogoče, da je gimnazijsko vodstvo v Kranji izrazilo svoje mnenje, ki pa po mojih mislih ni bilo odločilno za ministerstvo, ker bi to bila sodba o lastni stvari, ker je znano da učitelji raje bivajo v glavnih mestih nego v mestih po deželi.
Pa tudi od Nj. ekscelencije posebno povdarjani vzrok glede nemščine ne more opravičevati tega koraka visoke naučne uprave. Omeni sem že, da se je poskus s slovenskimi oddelki v Ljubljani popolnoma obnesel, zato smemo misliti, da manjka le dobre volje, ker se odlaša s takimi paralelnimi razredi v ostalih deželah.
Smešno je že, da nam vedno povdarjate važnost nemškega jezika, ker o tem od nas nikdo ne dvomi. Najbolj smešno pa je to, kakor je storil gospod pred-govoruikj da nam priporočajo nemščino, ker je svetovni jezik. Ravno zaradi tega ne potrebuje privilegija, si ga marveč sam pridobi. (Prav res! na desnici.)
Prav brez potrebe se sklicuje na armado in vojno upravo, ker kmalu nebo potrebnih sposobnih podčastnikov, kakor smo nedavno slišali od enega govornika z one (leve) strani visoke zbornice. Vprašam: Ali nimamo skupne armale in ali se podčastniki nabirajo samo iz dežel te državne polovice in ne tudi iz dežel ogerske krone? (Prav res na desnici.) Od kod torej pride, če je to res, da se vojna uprava obrača vedno le na naše dežele in ne tudi v enaki meri na dežele ogerske krone?
(Dalje prihodnjič.)
—   210  —
Govor poslanca Kluna
v državnem zboru dne 1. maja 1888.
(Dalje.)
Gospod vojni minister je sicer nekedaj s zadovoljstvom povdarjal v delegacijah, da ogerska vlada skrbi za to, ker je nemščina obligaten predmet v srednjih šolah. Pri nas smo mnogo dalje. Pri nas nemščina ni le obligaten predmet na srednjih šolah, marveč po-čuni predmet, in kot obligaten predmet že na četiri in večrazrednih ljudskih šolah v višjih razredih. Na Kranjskem je še za to preskrbljeno, da se nemščina poučuje kot neobligaten predmet tuli na več kakor dvorazred-nicah, in zato dobe učitelji še posebne nagrade. (Klici na desnici: Nepostavno!)
če je torej visoka vojna uprava zadovoljna z Ogrsko potem ne more biti z nami nezadovoljna in se o nas pritoževati; in če prej ni manjkalo podčastnikov, ko je bilo le malo šol, in so se večinoma še le pri vojakih učili brati in pisati, tudi sedaj jih ne bo manjkalo ker je šola v vsakem večjem kraji, in ker se nemščina mnogo poučuje.
Da nam je visoka naučna uprava le malo naklonjena, razvidi se jasno tudi iz druzih slučajev. Nedavno je bilo izpraznjeno  mesto skriptorja v ljubljanski
217
licejski knjižnici. Njen največji zaklad je bogastvo staroslovenskih rokopisov in slovstvenih del sploh v tem jeziku. Omenim le zbirko našega učenega rojaka Kopitarja, in jasno je, da taka zbirka potrebuje slavista, in da bi skriptor moral biti slavist, da bo zbirka na razpolaganje učenjakom, kar je njen namen. Skriptor bi že zaradi tega moral biti slavist, ker je sedanji knjižničar rodom Nemec od Rena ob holandski meji (Čujte! (Čujte! na desnici), ki je popolnoma nezmožen slovanskega jezika, torej tujec v slavistiki.
Tudi se ne sme prezreti, da ima skriptor vedno opraviti s slovenskimi učenci, katerih jezik bi torej moral znati. Akoravno je bilo več dovolj sposobnih prosilcev vendar je visoka naučna uprava dala to službo slovenščine nezmožnemu matematiku. (Čujte! (Čujte! in veselost na desnici!) Tako sta v naši knjižnici nameščena dva uradnika, ki ne moreta razumeti največjih zakladov naše knjižnice, kaj še znastveno predelati. Jaz nimam ničesa proti osebi novega skriptorja; on je morda izvrsten mož iu bo dobro opravljal svojo službo. Jaz to le zato omenim, ker se je že dolgo pred imenovanjem čulo, kdo je izvoljeni, in sicer na priporočilo višjega državnega uradnika, ki se prišteva stranki leve strani visoke zbornice. (Čujte! Čujte! na desnici.)
Ker se je ta govorica pozneje uresničila, zopet sklepamo , da visoki naučni upravi več velja priporočilo pristaša liberalne stranke, nego znanost in potrebe slovenskih učencev in slovenskega naroda.
Enako antipatijo kaže naučna uprava proti slovenskemu narodu pri ljudskih šolah. Izvanredno je hitra in odločna z ukazi proti slovenskemu prebivalstvu a zelo počasna, kedar je treba zanj kaj storiti. Evo Vam dokazov: Nemški „schulverein" je pred nekimi leti ustanovil v Ljubljani štirirazredno nemško deško ljudsko šolo, za katero je kranjska hranilnica preskrbela prostore in tudi plačuje velike letne doneske. Gospod naučni minister je tej privatni šoli hitro dal pravico javnosti; a pri tem ni ostalo. Akoravno ta šola mnogo škoduje po ukazu vlade ustanovljeni mestni nemški deški šoli, ker jo učenci jako slabo obiskujejo, in akoravno je bilo gotovo, da bo še slabeje obiskovana ako dobi privatna šola nemškega „schulvereina" pravica javnosti, vendar je vlada naročila kranjskemu deželnemu zastopu, da razširi mestno deško šolo in ustanovi drugi razred.
Ker pa je šolski poročevalec deželne vlade v kranjskem deželnem zboru moral priznati, da tukaj ne zadostujejo potrebni postavni pogoji za razširjenje šole, kranjski deželni zbor ni dovolil brezpotrebnih troškov za drugi razred. Vendar je Nj. ekscelencija g. naučni minister nedavno ukazal, da se v prihodnjem letu mora odpreti drugi razred. (Čujte! Čujte! na desnici.)
Kranjski deželni zbor bo že vedel upreti se proti temu novemu nasilstvu naučne uprave in zagovarjati svojo budgetarno pratico. (Dobro! Dobro! na desnici.) Ako Nj. ekselencija na vsak način hoče imeti to šolo,
218
naj jo vzame v Laučno opravo, ako hoče visoka zbornica dovoliti te troške, ali naj jo plača iz svojega pavšala (Veselost na desnici.), ali pa naj se obrne do nemškega „Schulvereina", ki mu bo iz hvaležnosti tudi to šolo sprejel pod svoja varna krila.
Visoka naučna uprava ni tako odločna, ako mora kaj storiti za slovensko ljudstvo. (Prav res! na desnici.) Nerešene so ostale resolucije glede srednjih šol in tudi druge potrjene od visoke zbornice glede učiteljskih pripravnic, ki priporočajo vladi, naj se bolj ozira na slovenščino kot poučni jezik na onih šolah, ki vzgajajo učitelje in učiteljice za slovenske ljudsKe šole, akoravno je v teh resolucijah dovolj skrbljeoo za nemški jezik.
(Dalje naslednjič.)
Politične st\ ari.
Govor poslanca Kluna
v državnem zboru dne 1. maja 1888.
(Dalje.)
Enako se godi tudi drugod. Štajerski deželni šolski svet je izdal mnogo ukazov, ki imajo namen, popolnoma izpodriniti slovensko šolo na južnem Štajerskem in tako tudi prebivalstvo. Več občin, krajnih in okrajnih šolskih svetov je vložilo pritožbe pri naučnem mimsterstvu proti ukazom deželnega šolskega sveta; akoravno so bile te pritožbe vložene pred letom, odgovorila je naučna uprava še-le na jedno, in sicer, to moram priznati, v smislu prosilcev, ker je visoka naučna uprava razveljavila naredbo štajerskega deželnega šolskega sveta, ki je hotel nemški poučni jezik vpeljati še v drugem razredu, in razsodila, da ostane na ljudski šoli v Šmariji poučni jezik slovenski, in da se v nemščini poučujejo le tisti ostroci, ki se za to oglasijo.
In t<) je edina svetla pika, ki nam brli z oblačnega neba naučne uprave. (Veselost na desnici.)
225
Pa tuđi ta odlok ni posebnega pomena, ako pomislimo, da velja le za ta slučaj in nima veljave mini-sterijalnega ukaza, ki bi veljal kot vodilo za vse deželna šolska oblastva. Če pomislimo, da je rekel danes Nj. ekscelencija, da sicer načeloma prizna materni jezik kot opravičen poučen predmet, pa pristavi, da se bo po teh načelih ravnal v vseh slučajih, kjer se bodo oglasili s pritožbami, potem tudi od te obljube gospoda naučnega ministra ne moremo ničesa pričakovati; narodi bi si morali istaki pri ministerstvu svojih pravic le s pritožbami, katere pa jako počasi rešuje, ker se prej vrše vsakovrstna preiskavanja, ki navadno nimajo ugodnega vspeha.
Tako je v Trstu 1429 v mestu stanujočih slovenskih starišev že dne 20 marca 1883 (Čujte! na desnici.) vložilo pri mestnem zastopu prošnjo za slovensko šolo; enako prošnjo je vložilo politično društvo „Edinost". Mestni zbor tržaški je potreboval poldrugo leto (Čujte! na desnici.), da je o tej opravičeni zahtevi slovenskega prebivalstva prešel na dnevni red, kakor je razvidno iz njegovega ,'dopisa z dne 15. decembra 1884, št 33.056. Politiško društvo „Edinost" se je pritožilo proti tej naredbi pri cesarskem namestništvu v Trstu, in to je potrebovalo dve leti in pol (Čujte! (Čujte! na desnici.), da je zavrglo to pritožbo z dopisom z dne 5. julija 1887.
Predsednik društva „Edinost" se je obrnil že dne 6. avgusta 1887 na visoko naučno upravo, a še do danes ni dobil odgovora (Čujte ! na desnici.), tako da je moral slovenski zastopnik tržaškega mesta v vče-rajšni seji o tem interpelovati gospoda naučnega ministra.
Gospod poslanec mesta Prage je včeraj opomnil, da Čehi ne morejo več lahko postati đvorni svetn'ki, temveč le še vratarji ali uradni sluge.
V Trstu pa gospoda moja, Slovenci in Italijani že več ne bodo mogli biti učitelji. V Trstu namreč imamo šolskega nadzornika, ki ne zna jezika učencev, kakor je včeraj nekdo rekel o nadzornikih v severnih deželah. Dotični šolski nadzornik ni le po rodu, temveč tudi po mišljenji Nemec in je nedavno pretil, da za ljudske šole v Trstu, za italijanske in slovenske, ne bo imenovan drug učitelj, kakor nemški (Čujte! Čujte! na desnici.)
S tem bi bil torej prvi korak storjen za oni ve-liko-nemški program, ki ga je včeraj tako krepko razvijal prihodnji gospod naučni minister, poslanec baron Dumreicher. (Veselost na desnici.)
Lansko leto sem dokazoval potrebo postave za ljudske šole v Trstu, toda zastonj; visoka naučna uprava je imela gotovo preveč posla s srednjimi šolami ki jih je razpustila (Tako je na desnici,) in ni mogla misliti na postavo za ljudske šole v Trstu. Tu se gre le za varstvo slovenskega prebivalstva proti italijanskemu zatiranju, in zato se po mislih Njih. ekselencije ravno ne mudi.
226
Ako pa mislijo v Trstu izhajati s staro politično šolsko ustavo, potem ne razumem, čemu nam bo nova državna šolska postava, in zakaj se gospodje z one (leve) strani tako trdovratno upirajo vsaki premembi ker po trditvi gospoda poslanca za Leopoldovo in mojega gospođa predgovornika prete v tem slučaji z opozicijo, kakoršne še nismo doživeli v tej zbornici.
Gospoda moja! Velikanski strah imate, da se bi šola podeželila. Vprašam Vas: Kaj druzega pa je v Trstu, ker je tam šola popolnoma izročena samovolji mestnega zbora?
___    234    ___
Politične stvari.
Govor poslanca Kluna
v državnem zboru dne 1. maja 1888.
(Dalje.)
Če so torej v Trstu te razmere mogoče s privoljenjem vlade, in se ne pritoži ona (leva) stran visoke zbornice, ki se tako rada imenuje čuvajka državnih koristi, in če s tem ne škoduje državnim koristim potem ne vem, zakaj bi šolska avtonomijo sploh tudi drugje bila nevarna, kakor so pisala glasila liberalne stranke o Heroldovem predlogu. Sicer pa moram opomniti, da si ne želimo take deželne avtonomije kakor je v Trstu, marveč hočemo najvišje šolsko nadzorstvo, ki naj skrbi, da imajo vsi narodi po vseh deželah po državnih temeljenih postavah zagotovljene pravice in da večine ne bodo zatirale manjšin. (Tako je! na desnic.) Ako pa visoka naučna uprava more ali hoče to storiti potem nam ni treba srelišča za šole.
Obrnimo svoje oči iz Trsta v Gorico. Nedavno je svet iznenadila novica, da je tamošnji deželni šolski svet sklenil, vpeljati nemščino v vseh, tudi enorazrednih ljudskih šolah. (Čujte na desnici.) Kakor sem že omenil mi znamo ceniti važnost nemščine in ji hočemo dati toliko prostora, kolikor ne škoduje elementarnemu pouku. Vprašam pa, kateri namen pa more inceti nemščina kot obligaten predmet v ljudskih šolah na Goriškem, kjer je po zadnji štetvi 53 odstotkov Slovencev 36 odstotkov Italijanov in le 1 odstotek Nemcev ? (Čujte na desnici.) In kako mora trpeti naučna visoka uprava, da more le trenotek veljati sklep, ki nasprotuje jasnim besedam dvžavnih postav in državne šolske postave in vsem pravilom zdrave pedagogike? Goriški deželni zbor je tudi soglasno sklenil ugovor proti temu sklepu de-že nega šolskega sveta, in gospod naučni ministe je rekel v budgetnem odseku, da bo rešil ta ugovor po obstoječih postavah. Pričakujemo, da se bo to zgodilo brez pridržka in stranskih vratic. Opomniti pa moram da Nj. ekscelencija ne sme tega smatrati kot koncesijo Slovencem, ker je njegova dolžnost, da razveljavi ne-postavne sklepe šolskega oblastva, in ker smo potem zopet tam, kjer smo bili pred tem sklepom. (Tako je! na desnici.)
Kaj naj konečno rečem o šolskih razmerah na Koroškem (Klici na levici: Prav nič! — Ugovori na desnici), kjer visoia naučna uprava še nadalje dopušča zatiranje, ki sem je opisal laasko leto.
Ko je v zadnjem zasedanji koroški deželni zbor obravnaval o zgradbi prisilne delavnice za koroške prisiljence, ki so sedaj v Ljubljani, priporočal je koroški deželni predsednik prisilno delavnrco z opomnjo (Čujte na desnici), da se prisiljenci v ljubljanski pri-siln^ci zato ne bodo poboljšali, ker ni za to sposobno slovansko narečje v tej prisilnici (Veselost na desnici); na to j3 opomnil poslanec pl. Hillinger, da nikdo drugi ni kriv poslovenjenju tega zavda nego gopodujoči sistem ki uvaja take razmere. Grof Taaffe naj le reče deželnemu predsedniku baronu Winklerju, naj koroški prisiljenci imajo nemški krščanski nauk, kakor zahteva enakopravnost, in gotovo ga bodo imeli v nemškem in ne v nerazumljivem   in   nepriljubljenem   slovenskem jeziku.
Tako telegram v graški »Tagespost" z dne 18. januarja t. 1. Kakor je vodstvo ljubljanske prisilnice delal-nice obširno razložilo v kranjskem deželnem zboru, so te trditve popolnoma neresnične, zato jih je kranjski deželni zbor tudi zavnil po zasluženji.
Toda načelo, na katero se naslanjajo besede koroškega deželnega predsednika in opazka poslanca pl. Hillingerja, je popolnoma resnično. Prisiljenci se ne morejo poučiti in poboljšati, ako se celo v krščanskem jeziku poučujejo v nerazumljivem jeziku. Pa to načelo ne velja le za prisiljence, marveč sploh tudi za otroke, ki se tudi ne morejo poučevati in vzgajati v nerazumljivem jeziku, in če se jim še krščanski nauk razlaga v tujem jeziku. Toda ne gospod koroški deželni predsednik, ne šolska oblastva in tudi ne visoka naučua uprava, nočejo priznati tega nsčela za slovenske otroke.
Koroški deželni predsednik je rekel v koroškem deželnem zboru 1. 1883., da bo skrbel, da se bodo slovenski otroci učili v svojem materinem jeziku moliti, brati in pisati. Te lepe besede je koroško slovensko prebivalstvo z veseljem pozdravilo. Ali ostalo je le pri besedah, dejanj ni bilo. Slovenski otroci na Koroškem ne znajo brati v svojem jeziku, še manj pa pisati, ker so na teh šolah nastavljeni učitelji, ki ve znajo jeziifa šol-skih otrok. (Poslanec grof Lažanskj: Škandal!) Ce pa so učitelji, ki morda čutijo ljubezen in željo za slovenski pouk, gvspoda moja, potem že skrbi koroška deželna šolska oblast, da ti učitelji niso nevarni, in premesti jih v nemške kraje, kjer imajo čas premišljevati, kako velik. pregreha je ljubezen do naroda. (Poslanec grof Lažansky: To je obsolutno gospoparstvo. — Poslanec dr. Steinwender: Toda res ni!
Ako se mi kaj tacega očita, morem reči, da vsako stvar dokažem z akti. Koroški otroci pa tudi moliti ne znajo slovenski, (čujte na desnici.)
(Dalje prihodnjič.)
L48
Politične *tvari.
Govor poslanca Kluna
v državnem zboru dne 1. maja 1888.
(Dalje.)
Veroučitelji se vedno pritožujejo o malih vspehib verouka in kot glavni vzrok imenujejo zanemarjenje materinega jezika, ker se nemščina začne poučevati že v prvem razredu, dočim so se prej v prvih dveh letih učili slovenski. Odtod pride, trdijo veroučitelji, da otroci ne znajo brati katehizma, torej se tudi učiti ne morejo iz njega.
Na to pritožbo odgovoril jim je knezoškofijski ordinarijat — tudi besede iz dotičnega dopisa — naj iščejo pomoči proti nepravilnostim pri šolskih oblastvihr
243
ki bodo gotovo v interesu ljudskega šolstva stvar objektivno presodila. To se je zgodilo v mnogih krajih, katehetje so se obračali do šolskih oblastev, in eden je svoji prošnji uložil še peticijo starišev, 4&bi prošnjo bolje vteme jil. Toda od knezoškofijskega ordinarijata ni bilo odgovora, in dotičnega duhovnika, ki se je predrznil izročiti peticijo, tožili so pri ordinarijatu, kot narodnega hujskača. (Čujte! Čujte! na desnici — Poslanec dr. Russ: Ordinarijatu pa ni treba verovati.)
Drugim veroučiteljem so odgovorili s cinično mirnostjo — navedem zopet bosede iz aktov: Če otroci ne znajo brati slovenskega jezika, naj se tak jezik vpelja. ki ga znajo brati. (Smeh in čujte! čujte! na desnici.)
Če pa ga razumejo, za to se ne briga deželno šolsko oblastvo. Slovenski otroci, ki so ravno tako dragi svojim starišem, kakor nemški svojim nemškim starišem, in ki so ravno tako veselje in ponos svojih starišev, cvet in upanje države ter imajo poklic, postati koristni državljani in trdni stebri države, niso toliko vredni v očeh koroškega deželnega oblastva, kakor 'nemški prisi-Ijenci (Oujtelčujte! na desnici), ki morajo biti na deželne troške v prisilnih delavnicah (Prav dobro ! na desnici) in delati koristna dela. (Dobro! Dobro! na desnici.— Poslanec Ghon: To so pretiravanja! — Poslanec groi Lažansky: Bodemo videli!)
To povem po uradnih zapisnikih. Vendar ne, pravičen moram biti tudi nasproti deželnemu šolskemu oblastvu; da ne bodo rekli, da pretiram, moram tudi dobro o njem povedati.
Deželno šolsko oblastvo je bilo tako milostno, da je katehetom dovolilo privatno poučevati otroke v krščanskem nauku; toda s tem pogojem, da se to ne zgodi v šolskih urah, in da morejo imeti dovoljenje od krajnega šolskega sveta, če hočejo biti v šolskih prostorih. (Čujte! na desnici.)
(Dalje prihodnjič.)
-----    249    -----
Politične stvari.
Govor poslanca Kluna
v državnem zboru dne 1. maja 1888.
(Dalje.)
Ker pa se slovenščina stalno zatira, torej pomislite, kako težko še more dobiti dovoljenje od nemško-liberalnega krajnega šolskega sveta. In ta terorizem! Le jeden vzgled ! V nekem kraji, kjer je prebivalstvo večinoma slovensko in se krščanski nauk poučuje slovenski, bili 80 delavci poklicani k tovarniškemu voditelju, ki jih je vprašal, v katerem jeziku naj se otroci poučujejo v krščanskem nauku. Odgovorili so naravno: „Kakor doma molimo". „Potem^ — pravi voditelj — ^pojdite k župniku ali kapelanu, ki naj vas redita". (Poslanec grof Lažanskj: To je liberalizem!) Vsled tega so delavci v strahu rekli oskrbniku, naj stori kar hoče, in zato je moral katehet učiti v nemščini krščanski nauk. Slovenski otroci se torej ne morejo učiti krščanskega nauka v materinem jeziku, za nemške otroke pa že skrbi deželni šolski svet, da se jim ne jemlje ta dobrota.
Koroški deželni šolski svet je zvedel, da se v nekaterih šolah, kjer je poleg velike večine slovenskih otrok tudi nekaj nemških, krščanski nauk poučuje v slovenskem jeziku. Hitro se je pritožil pri duhovniški oblasti, da nemški otroci ne razumevajo slovenskega pouka, zato trpi škodo versko-nravna vzgoja, kar se gotovo ne strinja z nameni knezo-škofijskega ordinarijata.
To je vse lepo in prav, zakaj pa se deželni šolski svet ne drži tega pravega načela tudi nasproti slovenskemu prebivalstvu? (Poslanec Salašek: Inferijorno pleme!)
Zakaj ni dosleden, zakaj v enem in istem slučaji meri z dvojno mero in prezira vso pravičnost?
Tako se je neki okrajni šolski svet pritožil, da se učenci ne uče krščanskega nauka v nemščini, akoravno je v šoli poleg množice slovenskih otrok tudi osem nemških; zato je prosil, naj se nemški otroci v vseh razredih uče krščanskega  nauka v nemščini.
Duhovniška oblast je stvar hitro preiskala in se prepričala, da se je to doslej že godilo, in da je pritožba okrajnega šolskega sveta neopravičena. Ob enem pa je okrajni šolski svet pozabil pravičnosti nasproti slovenskemu prebivalstvu, ker je nasvetoval, naj se otroci v tretjem in četrtem razredu uče krščanski nauk popolnoma nemški, akoravno je večina učencev slovenska. Torej slovenski otroci naj se darujejo osmerim nemškim! (Poslanec Salašek: Popolnoma Dumreicher!) Kolik krik bi bil v Izraelu, ko bi slovenska šolska oblast stavila enak nasvet z nasprotnim namenom ?
(Dalje prihodnjič.)
Politične stvari.
Govor poslanca Kluna
v državnem zboru dne 1. maja 1888.
(Konec)
Tam se ustanovljajo šole, grade ceste in železnice in varuje verski čut prebivalstva (Klici na levici: To vse se storina deželne troške!), in jezikovna ravnopravnost je v večji meri vpeljana, kakor pri nas.
Umevno je, gospoda moja, da so razmere, katere sem opisal, vzbudile veliko nevoljo mej slovenskim prebivalstvom, in da je nevolja še večja, ker so vse pritožbe na višja oblastva ostala brez odgovora. Navel sem nekaj slučajev. Opomnim še, da so se že pred letom pritožili proti nemški šoli občina Bilčovas in trije krajni šolski sveti v Rožni dolini, a še sedajniso dobili odgovora. (Cujte! Cujte! na desnici.) Tako se dotični prosilci ne morejo pritožiti na kompetentna sodišča in zahtevati svoje pravice   pri   upravnem sodišči, oziroma državem sodišči.
Te nevolje, gospoda moja ne bodo potolažile lepe besede, katere je govoril Nj. ekscelencija v budgetnem odseRu in danes tukaj (Tako je! na desnici.), ker take lepe besede smo že večkrat slišali, ne da bi se uslišale ter-slovenskega prebivalstva in uresničile resolucije. Ta nevolja je vedno večja, in zato je umevno, ako sprejmemo besede, katere je danes govoril gospod naučni minister z nekakim dvomom, da z odločilnim nezaupanjem. (Dobro! Dobro! na desnici. — Klici na desnici: Mi vsi!) in da nismo zadovoljni s tako garancijo, marveč da ji še-le tedaj prisodimo vrednost, ako nam jo da zanesljivejši porok, kakor je gospod naučni minister.   (Živahna pohvala
266
in ploskanje na desnici.) In s tem končam.   (Pohvala in ploskanje na desnici. — Govorniku castitajo.)