Vasa Pavkovič
Lamentacija
Sting v New Yorku
Ne zanima me črni predel
(izgubljeni ribnik poln avtomobilskih gum) Svetloba na vrhovih omorik
(rdeče bistvo mojega drobovja).
Ne zanima me zunanji svet
-	preklajo se in božajo, brusijo živce
-	streljajo iz baretarja v slepo oko.
Stojim, sedim, legel sem na stopnišče, vrnil sem se, brijem sem, bugi-vugi, vržem jajce na olje.
Jaz sem sprehajalec! pojem! Jaz sem sprehajalec! Zagledam osico - Stinga
(odletel je skozi razbito okno) zdaj brenči po Central-parku.
Lamentacija
Oddaljena so močvirja kjer so utonili moji sledovi skozi gnilobo daljnega leta, osmerske stopice.
Lahko sem videl svoj obraz v obrazu severnice -
dobro se spominjam, iskren sem.
Kje je sen tega časa?
Brazgotine po bosih stopinjah -
teptal sem hišice
močvirskih polžkov,
hodil po zapuščenih oklepih želv,
sem puščal lačnim kačam, da gredo
svojo pot,
vsaka jo je ubrala.
V gnezdu, na trski so se zibali repnikini ptički.
Sredi življenja bi se ustavil in stopil tja -
hrbet obračam prihodnosti in začenjam hoditi vzvratno -vse dlje in dlje.
Enostavno podvajanje
Vsak trenutek izginja še ena tema, kot dež,
hlapi prenekateri vonj preteklosti,
tudi danes nisi nič bolj izkušen kot včeraj.
Mežikamo kot oblak, včasih pade kaplja, razdeli se stavek, kane pika, vejica, prepuščena brezumju.
Prisluškujemo krvi
ali pa je to nekaj drugega -
ritem tal,
vrtinec neba,
kopičenje besed
pred metaforskim skokom.
Groza, pričakovanje. Blesk, hitre radosti. Določena fascinacija.
Razpeti zrak, oblačno krilo žuželke, nasmejana pot mravlje, bolniško podvajanje telesa / duše.
Hej, vzklik, vzklik približevanja v vsakem trenutku, v vsakem trenutku vzklik pričakovanja.
Enostavno -brez molitve, brez iluzije -stojimo na dežju in čakamo kot psi in mačke.
Vsakdo sam stoji na srcu zemlje/ s sončnim žarkom prehoden:/ in je takoj večer.
Salvatore Quasimodo
In takoj večer
In je takoj večer.
Most je padel v reko, potonil, na dnu so se pomirili vrtinci. Ne šumi.
Zjutraj se prikaže sončni žarek, njegova dolga konica boža zasanjana telesa. V temi stelje gnije orehov plod. Bogomoljka se koncentrira na molitev.
Struga. Rovka žre žuželko. In
se plazi, plazi erotika, temni srp, čez obličje.
Konkretnost se lahko izgubi vsak trenutek: in je takoj: večer. Ugaša,
bledi. Zbledeli.
Žuželka hišica. Votla luskica.
Hrošč.
In je takoj večer.
Prevedel Esad Babačič