Ureditev dolgov. 2e več ko 3 leta se vleče ikakor morska kača vprašanje, kaiko urediti ikmečke dolgove. Določbe, ki so jih izdajale prejšnje vlade, so to vprašanje reševale tako, da so podaljševale od leta do leta moratorij (odlog plačil) in zniževale obrestno mero. Dne 30. septembra 1935 pa je izšla nova uredba, Iki hoče to vprašanje rešiti dokončno, v kolikor je to sploh mogoče. Pr&dlogov, kako je to ©toriti, je bilo stavljenih vfeč. Nekateri predlagajo, naj bi država prevzela ikmečke dolgove ter bi upnike —• denarne zavode in zasebnike odplačevala z obveznicami, ki naj bi se izdale v to svrho. So pa proti izdaji takšnih obveznic prav tehtni pomisleki. Njihov kurz bi bil nizek radi nizke obrestne mere, denarnim zavodom bi ne bilo z njimi nič pomagano, iker potrebujejo za poživitev svojega poslovanja likvidna denarna sredstva, pa ne obveznice. Drugi predlagajo, naj bi država prenesla kmečke dolgove na kak že obstoječ ali nanovo ustanovljen državni zavod ter naj bi se v to svrho izdal nov državni denar. Na ta način bi ikmeeki dolžniki dobili ugodnejše pogoje za obrest-ovanje in odplačilo, morda tudi znatnejši odpis dolgov, d^narni zavodi in drugi upniki pa bi dobili denar. Proti temu se javljajo stvavni ugovori, češ, da bi takšen denar — vse eno ali ga izda država sama ali pa Narodna banka — pomcnil inflacijo, ki bi imela za državne finance in za vse narodno gospodarstvo usodne posledico. Saj dosogajo kmečki dolgovi v državi višino 3 milijard Din. Če bi država hotela odplačati vse upnike, bi morala izdati 3 milijarde novih novčanic, kar bi pomenjalo inflacijo z vsemi slabimi poslodicami. Tretji predlagajo, da je treba vzpostaviti prejšnjo vrcdnost dolgov z znižanjem zunanjo vrednosti dinarja v razmerju, kakor jo to storila Anglija in tudi Zedinjeno države Sev. Amerike, ikjer se je vrednost funta, odnosno dolarja, znižala prcko 40%, dočim je kurz dinarja znižan za 23%. Z večjo tlevalvacijo (znižanjem zunanje vrednosti) dinarja bi se doseglo zvišanje cen raznih izdelkov in zlasti kmelijsikih pridelkov. Po takšni devalvaciji dinarja bi državi tudi bila na razpolago denarna sredatva za izplačilo kmetskih dolgov, in sicer iz valorizacije zlate in devizne podlage Narodne banke, ki bi donesla državi okrog 800 milijonov Din dobička. Ta svota bi se lahko porabila za izplačilo kmetskih dolgov. Po devalvaciji bi tudi bila dana možnost povečati obtok bankovcev do one višine, kakor to zahteva stvarna potreba denarnega prometa glede na višje cene. O teh in kličnih predlogih se sedaj razpravlja po zborovanjih in časnikih in tudi v narodni skupščini. Kateremu načinu rešitve se bo dala pi'ednost, se še zdaj reči ne more. Vsekako bi kazalo, da država, ki smatra razdolžitev kmetov za važno zadevo narodnega gospodarstva, prevzame sama vsaj del bremen te razdolžitve. Upiiiki vseh bremen nositi ne morejo, saj so de* narni zavodi sami potrebni zaščite. Kar pa se tiče povišanja denarnega obtoka, ne ipameni vsako povišanje inflacijo. Sedaj znaša naš denarni obtok v bankovcih Narodne banke Din 4752.3 milijonov. Koncem leta 1929 pa je znašal 5871.9 milijonov Din, iko sz je izvršila stabilizacija. dinai'ja (28. junija 1931). je znašal 4563.8 milijonov Din; torej imamo sedaj samo za par sto milijonov Din večji obtok, iko ob stabilizaciji. Zadnji čas pa so nastopile v našem gospodarstvu razmero, ki same na sebi zahtevajo večji obtok. Kopičenje denarja in počasnejše kroženje vsled izločitve denarnih zavodov iz prometa je imelo za posledico, da je za promet potrebna večja množina denarja, ki bi j-o naše gospodarstvo preneslo brez vseh inflacijskih posledic.