Plačilo sveta


ali 

hlastna usoda umeteljui g a . 
-

Resnična prigodba. 

Slovenskemu ljudstvu zapisal 

.éS', RDSKI. 

V LJUBLJANI 1885.
Založnik prodajalec Janez Gion -fini .



nogo dni in noči je presedel in premišljeval vrli umeteljnik Izak Habreht iz Safhavzna, predno je leta 1574 dovršil svoj o 
duhovito, prekrasno, umetno delo, astronomsk o 
uro za stolno cerkev v Strassburgu . 

Skoro cele tri leta je vporabil k temu 
delu. Tri leta je deloval med kolesjem in 
zmetmi, med verižicami in vijaki, med nihali , 
vádi., grebeni in vreténi, da je dogotovil vs e 

po svojem velikanskem načrtu, in zdaj je stalo 
delo, najznamenitejše vseh časov, dovršen o 
pred svojem stvariteljem. V prvič je začelo 
gibati se, in tisoče ljudi je občudovalo umotvor strmeč, kako se posamični deli mej seboj 
vjemajo in čudovito vrté . Ne samo ure, minut e 
in sekunde je kazala ta ura ; naznanjala je tudi 
dneve v mesecu in tek planetov po nebeške m 
prostoru. Cetertinke so kazale štiri dobe človeškega življenja in sicer : dete, mladenič, mož 


in starec. Vsak izmed teh štirih je držal v 
roci majhno zlato kladivce, s katerim je udar

jal na zvonec naznanjajoč prvo, drugo, tretj o 
in četerto č'etertino . Pred nastopom vsaceg a 
se je pokazal odrešenik, ki je blagoslovi l 
vsako č'etert posebej . Polno uro pa je naznanjala zopet druga podoba s koso v roci, strašna smrt, ki naj bi spominjala lahkomišljeno 
ljudstvo na cesti, da sleherna teh ur utegne 
človeku zadnja biti! Razun tega pa je bilo 
še marsikaj druzega čudovitega na tej uri, da 
se obč'arano oko ni moglo nagledati krasote ! 

Med radostne klice občudovanja in strmenja pa se je mešalo nevoljno godrnanje . 
Starokopitno meščanstvo zmajevalo je z glavami o nečuvenem čarobnem delu . 

„S Habrehtom ne more vse pošteno biti, ” 
šepetali so si na ušesa, „gotovo mu je mora l 
kdo drugi pomagati, nego ljubi odrešenik ta m 
v nebesih!” Ta glas je prišel tudi do uše s 
modrih gospodov mestnega svetovalstva, o 

čudoviti stvari so pogostoma modrovali in si 
glave belili . 

Ko stopi Izak Habreht možato pred nj e 

ter prosi za pogojeno plačilo, pozvali so g a 
prav trdo na odgovor, kako H da ie moge l 
to čudesno delo izvršiti? 


Umetnik pa ni dolgo pomi gljeval ; ponosno 
je pogledaval svetovalce druzega za drugem 

rekši z zaničljivim glasom : 
„Izmed Vas, častita gospoda, mi — se ve 
da — nihče pri delu ni pomagal ; a tudi drug 
živ krst ne! Ako bi Vam pa hotel razkladati, kako da sem to umetno delo izgotovil, 
tedaj bi. Vam po glavi rojilo in šumelo, — 

hujše gotovo nego zgoraj v predalu moj e 

ure! Zato ne zahtevajte pozvediti, česar bi 
nikdar ne uveli. Dajte mi gospoda, pošteno 
zasluženo plačilo in pustite me v miru, d a 
oti.dem še v druge kraje, kjer sem dobil tudi 
naročila na taka dela . ” 

Gospodje starašine so si pomiž'kovali pomenljivo, in predsednik se obrne srpim urad

nim pogledom k Habrehtu rekoč : „Dognano 
je! Mojster se je bil v svojem govoru sam 
vjel priznavajoč, da mu je nekdo pomagal, ki 
ni človek, kakor smo drugi na zemlji, in kdo 
da je oni bil, o tem ni dvoma ; bil je sam 
peklenšček! Bog nam grehe odpusti! ” 

Vsi svetovalci so se pokrižali v tihe m 
strahu; umetnik pa še bolj ponosno svojo glavo 

povzdigne in odločno vpraša : 
bodem svoje plačilo dobil ali ne ?" 


»Plačilo bodete dobili, kakoršno Vam gre! " 
zarohni razžaljeni predsednik, in na njego v 
migljaj zagrabita neustrašenega mojstra dva 
rablja, pahneta ga, v temno, ostudno ječo, in 
tukaj mu rabelj obej očesi stakné! — Njegov o 
umetno delo naj stoji na korist in kinč mestni." 
glasila se je razsodba starešinstva, on pa mor a 
pokoriti se za zločin, katerega je počenjal vs e 
svoje žive dni." 

V trde okove in ;pestnice utaknili so ne

srečnemu roke, in ostudno, mokrotno luknjo , 
katere ni solnce ne luna razsvetljevala, odločili so mu v ječo za ves čas njegovega življenja. Tu je torej bival veliki umetnik, ki je 
ustvaril na veke slavno delo, tu je ležal na 
trohneli, plesnovi slami med kačjo in podgansko zalego, lzi je izpred ust ubogemu slepcu 
borne kruhove skorjice požrla ; tu je ležal blagi 
umeteljnik samoten, zapuščen, neizrekljivo 
trpinčen in n.eusmeljeno mučen ! 

In vender njegov ponos ni bil upognjen ! 
Kar je premišljeval, kar je duhtal, ako ni pe

koča vročina zavdanih mu ran morila in temnila njegovega duha, bilo je je~ino njegovo 
delo, njegova slavna umeteljnost ! 

„0 ti sveta, blažena solnčna svitloba,” j e 
vzdihoval, ,,nikdar več te ne bodem gledal, in 


vender svetiš še z isto krasno bliščobo raz 
večno nebo. Ravno tako bode na veke žarilo , 
kar mi je Bog v prsi vsadil, in kar sem p o 
njegovi milosti ustvaril, ostalo bode, dokle r 
bode njegova sveta volja." — „Bedaki Vi, ki 
si toliko mogočnosti domišljujete. Slepiti in 
usmrtiti Vam je moč, a uničiti to pa je mogoč e 
le stvaritelju. Vašim sponam se le smejim, 
ječe se ne bojim ; kar sem izumil in izgotovil , 
mi je draže od mojega bornega življenja. Dobro 
vem, da bode ime moje slovelo še stoletja, a 
vašega niti kamen niti pergamen ne bode pričal, kajti dlje kot pergamen in kamen bode živelo delo mojih rok! ” 

Ječar je donašal jetniku vsak dan kos suhega kruha in vrč vode ter je imel prilik o 
slišati dostikrat take govore. V srce se mu je 
smilil krepak, plemeniti mož ; in necega dne , 
ko mu postavi kruha in vode v 'kot, ni odše l 
kakor sicer, ne da bi ga bil ogovoril in pozdravil ; temuč vzame svojo čepico raz glavo, kakor 
da bi slepec to mogel videti, ter ga nagovori 
z milosrčnim glasom : 

,,Dovolite mojster! Ni dobro, da ste cel i 
ljubi dan božji sami in da Vas grizejo težke 

srčne bolečine od zore do mraka . Ako Vam j e 
drago, hočem se nekoliko pri Vas pomuditi i'u 


z Vami razgovarjati se, kolikor to priprost 

neolikan človek mojega stanu more storiti? " 

„To Vam naj povrača in blagoslovi usmiljeni odrešenik na Vašo smrtno uro, dragi Tobija !” vzklikne Habreht iznenadjen in taplj a 
v isto stran, od koder je čul glas, da bi milosrčnemu Samaritanu podal obe roki. Tobija 
postavi svojo svetilnico na tla in se ne pomišlja 
vsesti se na vlažno slamnato posteljo pole g 
ubozega jetnika. Kako dobrodejno je bilo t o 
zanj, da sme jedenkrat razkriti svoje srce sočutnej duši! V jedno mer govori in pripoveduje, Tobij a pa verno posluša umetnika po Bog u 
tako blagodarjenega, da si komaj sopsti upa. 
Razodel je, potrpežljivemu poslušalcu, kako je 
prišla misel mu na um, sestaviti tako velikansko delo, in kako je potem svoj načrt modr o 
in premišljeno izgotovil . Prikrival mu tudi ni 
težav, katerih je mogel mnogo premagovati . 
Zamolčal mu ni različnih vnesrečenih načrtov, 
katere je moral vedno ponoviti in zboljševati , 
da je konečno po mnogi težavi in duhomornem 
trudu na pravo pot ukrenil in pravo zadel . 

Tiho je poslušal vrli možak navdušeneg a 
govornika in ko ta umolkne, Tobija sklene 
roki ter povzame besedo z glasom popolneg a 
prepričanja : ,,Ako Vam je kdo pri orjaškem 


delu. pomagal, dragi mojster, tedaj so Vam l e 
nebeške trume ljubih angeljev kaj pripomogl e 

ne morem pa več verjeti, da bi Vas bile podpirale peklenske moči ! Vaša nedolžnost mi j e 
tako jasna pred očmi, da bi srčno rad zanj o 
pričal, ko bi Vam kaj koristilo . " 

»Blagi, žlahtni mož !" vzdihne umetnik ve s 
ginjen. »Tvoja volja je preslaba nasproti sili , 
ki mi je nakopala to gorjé ! Ne dosegel bi druzega s svojim dejanjem, nego da bi še Teb e 

sumničili peklenske zveze . O, dobro poznam 
ta občutek ! Takoj bi mislili, da sem te tudi zaplel v peklensko omrežje in namesto da bi men e 
rešil, pahnil bi samega sebe v pogubljenje! " 

Globoko je izdihnil nesrečnik in vprl svoj o 
glavo na roko . Njegovo vpadlo in bledo obličj e 
je zrlo s praznima očesnima otlinoma po slabo 
razsvetljeni temnici, kakor da bi bil od smrt i 
ustal. 

Tobiju je mraz pretresal kosti. „Vi utegnete pravo imeti,” odgovori Tobija bolj tiho, 
»rešiti Vas ne morem, a nekaj Vam more m 
vender storiti . Polajšati Vam hočem Vaš pre

žalostni, nesrečni stan . " 

Ne da bi počakal odgovora, ki ga je ime l 
v sanjah zibajoči se Habreht už'e na jeziku , 
brzih nog otide Tobija iz ječe, a kmalu vrnivši 


10 

se prinese seboj toplo odejo, drugo snažno i n 

suho slamo za posteljo in kupico krepčalneg a 
vina iz svoje lastne pičle zaloge . 

Odsihdob je bila usoda Habrehtu dokaj 
olajšana. S telesno postrežbo ohranil mu j e 

vrli, blagi Tobija telesno moč, po preprostem 
a pametnem prigovarjanji in prisrčno tolažbo 
varoval mu je duha grozovite blaznosti. Tedni 
in meseci so minuli na ta način, in skoro so p o 
mestu pozabili oslepljenega jetnika . Kar nekeg a 
dne jetničar razburjen prihiti k Eabrehtu . 

„Mojster,” kliče vpehan, „mojster! Zdaj 
vem, zakaj Binete tu v ječi! To je sramotno ! 
0, v nebo vpijoče je! Ne zaradi peklenske pri 
pomoči pri Vašem delu so Vas oslepili in vklenili zbog nečimerne ošabnosti in častilakomnosti se je to zgodilo, da ne bi Vi naredili še 
druzega takega urarskega umotvora in da b i 
Strassbm-g jedino mesto na svetu ostalo, ki b i 
se ponašalo s takim čudom! ” 

Slepec je pazno poslušal, kakor da bi hote l 
besedo za besedo pobirati iz ustnic govornikovih. Molčeč je sedél na svoji postelji z roko 
vtaknjeno v sive lase, ki so mu krile otožn o 
glavo. Po životu ga je mraz pretresal ; a krepki 
mož se je vedel premagovati . Silil se je, d a 
se je kazal mirnega obraza, ki je bil mrzel 


11 

kakor led, ko ga je obrnil k jetničarju s trdnim , 
krepkim glasom rekoč : »Hvala vam, Tobij a ! — 
Nekoč ste mi hoteli pomagati, vedite : Danes 
ste mi prinesli pomoči ! Vendar Vas prosim z a 
to jediuo, da me pustite samega za jedno uro , 
ker bi rad nekaj premislil!" — 

» Ne jemljite si preveč hudo k srcu moji h 
besed, mojster," reče Tobij a odhajajoč ; „Vašemu 
ponosu mora to posebno vgajati, da prekrasno 
delo Vaših rok tako visoko cenijo! ” 

Mojster nj.0 odgovori prikimajoč z osivelo 
glavo. — Drugo jutro pa ga najde ječar mir 
nega, skoro veselega. „Tobija,” nagovori vstopivšega, ,,pravo ste imeli, ko ste mi včeraj dejali, da se ponašati veseliti smem svojeg a 
po sreči dovršenega dela. Pa vedite, samo nekaj 
me skrbi. in mi ne da pokoja! Sredi ure je nek o 
kolesce nekoliko upognjeno ; dobro sem to čul 
pri prvem poskusu. Prav čuditi se moram temu, 
da je ura toliko časa mogla iti s to napako , 
in če se je ne popravi, potem kolesje ne bode 
gibalo čez pol leta; potem mora kolesce počiti 
in popravljanje bode jako težavno! — Tobija, 
dragi Tobija, povedite to modremu svetovalstv u 
in pristavite še to, da sem pripravljen na čast 
svojemu delu popraviti napako sam. Dasiravno 
sem slep, moje delo mi je po vsem tako na 


[2 

drobno znano, da bodem to storil brez vsakoršnega tru.da." 

Tobija je vestno vse sporočil premodremu . 
mestnemu starešinstvu, ki je milostno dovolilo 
in sprejelo umetnikovo priponudbo. -

Ob 12. -tiri drugega dne pomikala se je dolga 
in izvanredna množica ljudi proti stolni cerkvi . 

Naprej so korakali svetovalci opravljeni 
v uradni obleki in nališpani z velikimi kodrastimi, belo poštupanimi barovkami na glavi . 
Za njimi je stopal mojster Habreht, katereg a 

je stražilo 6 oboroženih mož z mečem v roci , 
spremil ga je zvesti. Tobija potrtega, bledega 
obraza vodeč ga za roko. Visoko in ponosno 
je stopala častna osoba umetnikova na stran i 
usmiljenega vodnika oblečen je bil v temno praznično suknjo, katero so mu za prevažno, za njegovo zadnjo pot dovolili. Srebernosivi lasje so v 
gostih kodrih kinčali mu vrat in rameni, ogrnjen i 
s črno baržunosto suknjo. Nad visokim čelom je 
lahka čepica odéva,la belo glavo, in verige, v katere je bil vklenjen, so visele kakor čuden kinč o d 
njegovih spretnih rok, ki so se nežnobelo svetile 
iz zapestnic obšitih s tankimi lepo nabranimi 
zobci. 

Tisoč in tisoč ljudi je drlo za sprevodom 
in so tiščali k slepemu umeteljni.ku tako nav


dušeno, da je morala tropa opravljenih jahače v 
(konjikov) braniti nasilstvu . Z visoko vzdignjeno 
glavo, mirno in ponosno na vse strani pozdravljajoč, je stopal T[abreht skozi množico kako r 
kralj, kateremu se podložni narod uklanja. 

A tisočeroglasni veseli kriki so bili ušeso m 
mestnega starešinstva zoperna godba, ko se j e 
umetnik prikazal ; šepetali so si na uho vsak 
svoje opazke ter so jezno grbančili čelo . 

Zdaj dospejo na določen kraj . Obdan od 
starešinstva in prvih mestnih dostojanstvenikov , 
stopi slepi umetnik k svoji uri. Za trenutek 
nagne glavo na stran, da bi poslušal in skuša l 
rahlo šumenje kolesja, katerega je samo jedenkrat vidil v popolnem teku. 

Izraz neizrekljive, ponosne radosti zlije s e 
po njegovem častitljivem obrazu, in neznano 
vznemirjen povzdigne roki proti nebu, da s o 
verige glasno zarožljale, rekoč : „0 Bog, ti 
vsemogočni, ki si bil tako močan v meni slabemu človeku, dodeli mi moči v zadnjo izvršitev!” To je tako glasno izrekal, da je vs a 
na tisoče broječa a popolnem omolkla množic a 
pod stolpom morala razločno slišati vsako besedo. Potem prime z levico težko verigo, da 
mu ni bila na poti, in s prosto desnico segne 
mod kolesje in vretena. 


Mali pritisek, — rahlo rožljanje , in 
grozno šumijo ter škripljejo kolesa med sabo ; 

zdaj se razlega zategnjen škripajoč glas dalje č 
na okoli kakor smrtni krik živega bitja, potem 
kmalu nastane smrtna tihota in — ura se ve č 
ne gane!! Smrt, ki je ravno vzdignila kosó , 
da bi naznanila poldanski čas, obstala je z 
povzdignjeno roko kakor grozeča, da hoče 
maščevati grozoviti zločin izvršen nad nedolžnim umeteljnikom. - - -»Storjeno je !" izdihne mojster ter pobesi glavo globoko na 
svoje težko sopeče prsi. ,,Uničiti je mogel le 
oni ki je ustvaril, uničiti svoje delo sem bil 
samo jaz v stanu ! 

In ko gospoda tu gori in meščanje zdole j 
vsi prepadeni zró na umeteljnika, vzdigne se 
Habreht še jedenkrat po konci in vzklikne s 
s povzdignenima rokama ,,Ti, ki si mi dal moč 
ustvariti in ugonobiti, bodi tudi moj maščevale c 
nad tem nevrednim rodom, ki ne zasluži tvoj e 
milosti! — Kolikor let je to umetno delo tre 
balo za njega postanek, toliko stoletij mu daj 
stati v očitno kazen grozovitemu zločinu, ki j e 
po krivici zadel mene, nesrečnega človeka. In 
zopet obstopijo mojstra orožniki, da ga odvedejo nazaj v ječo, pa če so ga morali na prvi 
poti varovati z orožjem proti množici veselja 


vneti, morali so ga sedaj braniti razljuten e 
jeze, vsled katere bi ga bili živega razmesarili. Nepopislji.va ustaja se je naroda polastila 

zaradi maščevanja užaljenega in oslepljenega 
umetnika. On pa se je vedel, kakor da bi n e 
slišal niti kletvine ljudstva, niti žuganja mestn e 
gospode. Nem in brezčuten je šel svojo pot 
naprej, kakor oni, ki je od življenja že slov o 
vzel, ter se ni ozrl niti na desno, niti na levo. 
Peljali ga pa niso v prejšno ječo. Vrgli so ga 
v globoko, temno klet. Železom okovane duri 
so zaprli in ključ pa slovesno vrgli v valovj e 
mogočne reke Ren, ki teče mimo mesta Strassburg. 

Nobeno uho ni čulo zadnjega zdihljeja 
neusmiljeno zapuščenega mojstra, ko je žej e 
in gladu izdihnil svojo blago dušo. On pa, ki 
je rekel : „Maščevanje je moje!” On ga je 
slišal. 

Tako je končalo borno življenje blagega , 
duhovitega moža, ki je po božjej milosti izredno nadarjen posvetil vse svoje dušne moč i 
samo umeteljnosti a namesto da bi se mu bil 
venec slave ovil okoli modre glave, bil je 
neusmiljeno pogubljen ter je za „plačilo tega 
sveta” moral storiti strašno mučeniško smrt! — 


Dasiravno so umeteljnike iz vseh krajev 
sveta pozivlj ali, naj popravijo pohabljeni umotvor, a nijeden ni bil v stanu, potrte ure 
spraviti v tek. Skoro 300 let je stala v miru. 
Se le 1842. leta jo je nek franeosk mehanik, 
po imenu Sehwilgue, zopet oživel, da je začela 
veselo in robo gibati. 

,;,---,,-

Natisnil . §eber v Postojni.