SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARIUM ET ARTIUM SLOVENICA RAZRED ZA NARAVOSLOVNE VEDE CLASSISIV: HISTORIA NATURALIS INSTITUT ZA RAZISKOVANJE KRASA • INSTITUTUM CARSOLOGICUM ACTA CARSOLOGICA KRASOSLOVNI ZBORNIK XI 1982 LJUBLJANA 1983 SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA NARAVOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 25. NOVEMBRA 1982 IN NA SEJI PREDSEDSTVA DNE 16. DECEMBRA 1982 UREDIL AKADEMIK SVETOZAR ILEŠlC ZAMENJAVA — EXCHANGE: BIBLIOTEKA SAZU, NOVI TRG 5/1, 61001, P. P. 323, JUGOSLAVIJA Tiskano s subvencijo Raziskovalne skupnosti Slovenije VSEBINA — INDEX Hahič, Peter Kraški pojavi v Krškem hribovju (s 3 slikami)......... 5 Karst Phenomena in the Hills around Krško (with 3 figures) ... 18 Gospodaric, Rado — Kogovšek, Janja — Luzar, Marjan Hidrogeologija in kraški izviri v Rakovem Škocjanu (z 8 slikami) . . 19 Hydrogeology and Karst Springs in Rakov Skocjan near Postojna (with 8 figures).....................40 Habič, Peter Kraški izviri Vipave in njihovo zaledje (s 7 slikami).......41 Vipava Karst Springs and their Background (with 7 figures) .... 57 Kogovšek, Janja Prenikanje vode in izločanje sige v Pisanem rovu Postojnske jame (s 5 slikami)......................59 Water Percolation and Sinter Deposition in Pisani rov of Postojska jama (with 5 figures)..................75 Habič, Peter — Gospodarič, Rado — Mihevc, Andrej — Sušteršič, France Movraška in Smokavska vala ter Jama pod Krogom (s 7 slikami in 1 prilogo).......................77 Movraška and Smokavska Vala and Jama pod Krogom (with 7 figures and 1 annex)......................96 Kranjc, A. Andrej Dinamika odpadanja sige v Golobji luknji, Predjama (s 4 slikami in 6 tabelami.......................99 Frequency of Dripstonefall in Golobja Luknja, Slovenia (with 4 figures and 6 tables)....................115 Ikeya, Motoji — Miki, Toshikatsu — Gospodarič, Rado ESR Dating of Postojna Cave Stalactite (with 5 figures)......117 Datiranje stalaktita iz Postojnske jame z ESR metodo (s 5 slikami) 131 KRAŠKI POJAVI V KRŠKEM HRIBOVJU (S 3 SLIKAMI) KARST PHENOMENA IN THE HILLS AROUND KRŠKO (WITH 3 FIGURES) PETER HABIC SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA NARAVOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 25. NOVEMBRA 1982 VSEBINA Izvleček — Abstract............................................8(4) UVOD .....................................................9(5) GEOLOŠKA ZGRADBA..........................................9(5) RELIEFNE ZNAČILNOSTI IN MORFOLOŠKI RAZVOJ........10 ( 6) KRASKI VODNI POJAVI....................14 (10) KRAŠKE VOTLINE IN NJIHOVE SPELEOLOSKE ZNAČILNOSTI .... 14 (10) SKLEP...........................16 (12) LITERATURA........................18 (14) KARST PHENOMENA IN THE HILLS AROUND KRSKO (Summary) . . 18 (14) Izvleček UDK 551.44(497.12-11) Habič Petex: KtašM pojavi v Krškem hribovju. Acta carsologica, 11 (19S2), 5—18, Ljubljana, 1983, Lit 9 Obravnavani so uvalam podobni doli, majhni kraški izviri, ponikalnice in ponori ter izvirne jame in brezna v zgornje krednih in triasnili apnencih, med katerimi so nepropustne lapornate plasti. To je poseben tip osamljenega plitvega fluvio krasa v subpanonskem predelu Slovenije, s sledovi postopnega zakrasevanja v odvisnosti od širšega morfološkega razvoja in lokalnih hidrogeoloških razmer. Abstract UDC 551.44(497.12-11) Habič Peter: Karst Phenomena in the Hills around Krško. Acta carsologica, 11 (1982), 5—18, Ljubljana, 1983, Lit. 9 Ouvala-like valleys, small karst springs, sinking streams, ponors, active caves and potholes in the Upper Cretaceous and Triassic limestones, interbedded by impermeable marl beds, are treated. This is a special type of isolated shallow fluvio karst in the subpanonian part of Slovenia, NW Yugoslavia, with the traces of progressive karstification, depending on wider morphologic development and local hy-drogeological conditions. Naslov — Address Dr. Peter Habič, znanstveni svetnik Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU Titov trg 2 66230 Postojna Jugoslavija UVOD V nižikih vinorodnih hribih med Savo in Krško kotlino je razvit poseben tip osamljenega krasa. Razporeditev in značaj kraških pojavov sta v tem pre-d^u predvsem odvisna od svojevrstne geološke podlage, ki se razlikuje od prevladujočega apniško dolomitskega dinarskega krasa. Kraške globeli, izviri, ponikalnice in ponori ter jame in brezna so razviti predvsem v zgomjekredneni apnenem fhšu ter triasnih plastnartiih apnencih in dolomitih, ki jih obdajajo miocenski laporji, pliocenske in kvartarne gline ter prodi. Poleg najdaljše in najbolj zn,ane Ajdovske jame pri Studencu je še nekaj drugih, zlasti za biologe-in arheologe zaraimivih speleoložkih objektov. Razmeroma številne so tudi ponikalnice s pripadajočimi izviri in ponori. V morfološkem pogledu so posebno zanimivi od 20 do 50m globoki kraški dQli,jki so podobni uvalam v dinairskem krasu, nekateri med njimi pa imajo vse značilnosti malih kraških polj. Takih ndiefnih in hidrografskih kraških mačilnosit drugod po Sloveniji tudi na podobni geološki podlagi ne poznamo, zato se nam je zdelo primemo opozoriti nanje s tem prispevkom na zborovanju stovensikih jamarjev in raziskovalcev krasa maja 1982 v Novem mestu. GEOLOŠKA ZGRADBA V geološkem pogledu spada Krško hribovje k posavskim gubam. Vzhodna od škocjanskega preloma ločijo geologi v njih posebno grudo Krškega hribovja. Obsega najjužnejši hrbet med semovškio-mirensikim in krškim miophocenskim zalivom Panonskega ntiorja in se pnoiti vzhodu nadaljuje v višjo Orliioo nad Bizeljdkim. Po novejših spoznanjih pripada Krško hribovje narivu Golega Cir-nika, ki je ugotovljen tudi v Gorjancih in Žužemberku (U. Premru, B. Ogo-relec, L. Sribar, 1977). Narivna zgradba Dolenjske je dokazama z vrtinami, nastala pa je v ilirsko pirenejski fazi iz poleglih gub zaradi bočnih pritiskov od NE. Tu obravnavamo le dal tega hrbta v območju med Impoljsko in Zavra-ško doMino ter dolino Save pri Krškem. Podobna geološka zgradba se nadaljuje tudi vzhodno in zahodno od obravnavanega predela z manjšimi razlikami v kamninskem sestavu. Triasne in kredne plasti so v osrednjem delu Krškega hribovja manj nagubane, zato je v tem delu kras bolj izrazit. Na severni in južni strani ga obdajajo miocenski laporji in peščenjaki, v manjši meri tudi apnenci ter pliocenske in kvartarne ilovice s peski in prodi. Ob Savi in njenih pritokih so aluvialne prodne in glinaste naplavine. V geološkem in pokrajinskem pogledu so torej kraški pojavi v Krškem hribovju razporejeni na 10 km dolgem in 6 km širokem pasu, to je na okrog 60 km^ površja v višinah med 170 in 470 m. Triasne kamnine so predvsem na vzhodnem in zahodnem obrobju, v osrednjem in najvišjem delu Krškega hribovja pa iprevladujejo ploščnati zgomjekredni apnenci pelagičnega razvoja, ki prehajajo navzgor v nekakšen fliš. Med apnenci so tudi vložki rožencev, glinastih laporjev in leče zrnatega tar brečastega apnenca (U. Premru, M. Pleničar, 1975). Podobno se menjavajo karbonatne in nekarbonatne triasne kamnine v zahodnem delu Krškega hribovjia. Prevladujejo sicer dolomiti, vmes pa so vložki apnencev, peščenjakov in laporjev. V drobnem se torej menjavajo prepustne in nepropustne plasti, kar vpliva na zakrasevanje ter oblikovanje kraškega površja in podzemlja. Skozi zakrasele karbonatne kamnine voda podzemeljsko odteka in odnaša drobir ter s tem oblikuje zaprte kraške globeli. Vložki nekarbonatnih kamnin prispevajo več prepereline in usmerjajo površimsko odtekanje. V takšnih razmerah nastaja poseben tip mero- ali fluviokrasa, kjer je le malo golega skalnatega površja, pa tudi relief oblikujejo hkrati erozijsko denudadjski in kraški procesi. RELIEFNE ZNAČILNOSTI IN MORFOLOŠKI RAZVOJ Krško hribovje v morfološkem pogledu še ni bilo podrobno preučeno. A. Meli k (1959, 287) je opozoril predvsem na nesimetričnost savske doline med Sevnico in Krškim, k čemur naj bi prispevalo hitrejše dviganje ozenolja v severnem obrobju senovške terciarne kadunje z Bohorjem vred. Savska dolina naj bi bila epigenetsfea, kar pomeni, da se je postopoma zarezala skozi mlajše terciarne kamnine do trše kredne in triasne podlage. I. Rakovec 0931), M. Pleničar in U. Premru (1975) so mnenja, da je splošnemu spodnje-pliocenskemu uravnavanju sledilo postopno in različno intenzivno tektonsko dviganje ter ugrezanje posameznih blokov ob dinarskih prelomih in prelomih smeri vzhod-zahod. V območju Krške kotline je prevladovalo gre-zanje še skozi starejši, srednji in mlajši pleistocen. Na njeni severni in južni strani pa se je svet dvigal, najmočneje v Gorjancih, kjer segajo hrbti preko lOOO m, manj pa v Krškem hribovju, ki seže le nekaj nad 450 m visoko. V. Kokole (1953) je primerjal razvitost nivojev na obeh straneh Save med Sevnico in Krškim. Skupna naj bi bila uravnava v višini okrog 320 m, nižji nivo med 260 in 280 pa je bolj razvit le na levi strani doline. Slabo so ohranjene tudi erozijske terase v soteski med Brestanico in Krškim. Vzrok lahko iščemo v kamninski podlagi in morda v pretočitvi Save iz Senovškega podolja proti nastajajoči Krški kotlini (I. Rakovec, 1931). Savska struga je med Sevnico in Krškim poglobljena v prodno kvartarno ravnico, ki je v višini med 170 in 160 m. Nekako v tej višini je tudi nasuto kvartarno dno Krške kotline ob južnem vznožju Krškega hribovja. Osrednji hrbet Krškega hribovja se postopoma znižuje od najvišjih slemen okrog Velikega Trnja (470—440) z bolj ali manj izrazitimi policami v višinah med 420 do 400, 380 do 360 m, 350 do 340, 320 do 300 m ter 280 do 270 m, 240 do 230 in 220 do 200. (S. Lipoglavšek-Rakovec, 1951, 94). Navedene police so lahko erozijsike terase ali pa strukturne stopnje, ki so različno obsežne in neenako ohranjene, saj so jih drugotni erozijski denudacijski in kraški procesi ob pritokih Save in Krke že precej preoblikovali. Na najvišji polici na obeh straneh osrednjega slemena so razvrščeni najobsežnejši in najgloblji kraški doli, ki so bolj podobni uvalam kot vrtačam v dinarskem krasu. Siiroki so od 500 do 1000 m, njihovo dno sega 30 do 50 m pod najnižjo vrzel v obodu, najvišji obodi pa so tudi do 100 m nad dnom globeli. Na nižjih robnih pciicah so doli plitvejši in bolj podolgovati, saj so očitno nastali z mlajšim kraškim razčlenjevanjem in lokalnim poglabljanjem sprva noirmalnih dolin. Največja takšna globe! pri Studencu spominja na manjh-no kraško polje, saj ima ravno nasuto dno in ponikalnico z izviri na eni ter poinoiri na drugi strani. Občasne ponikalnice, izvire in pomore lahko sledimo tudi v drugih kraških dolih Krškega hribovja (slika 1). Kraško razčlenjevanje se je očitno najprej uveljavilo v osrednjem najvišjem predelu, na obrobju pa so sprva pritoki Save in Kr'ke oblikovali normalne doline. Nekatere od njih so kasneje zakrasele, ko je Sava izdatneje poglobila svojo strugo. Pritoki na manj prepustni podlagi kot Impoljca, Stegina, Račna in Lakavec so se ohranili, oni na bolj prepustnih tleh pa so skioraj v celoti pomknili in različno skrajšali svoj površinski tok (slika 2). Poleg Impoljce in Račne imata Stegina in Lokavec najobsežnejše površinsko zaledje. Najnižji preval med njima je v višini okrog 340 m. Ta reliefna vrzel deli Krško hribovje na dva dela. Ožji je zahodni hrbet okrog Studenca (Huči vrh 458), širši pa osrednji okrog Velikega Trna (469). V zahodnem delu so zakraseli predvsem levi pritoki Stegine, manjše -kraške globeli pa so nastale tudi ob pritokih Impoljce, Račne in Lokavca. Čeprav so globeli različnih oblik in velikosti, ležijo v različnih višinah in se razlikujejo tudi po razsežnosti ter debelini naplavin v dnu, jim morda še najbolj ustreza oznaka dol. Nekateri doli imajo posebno ime že na karti 1:25.000, druge smo poimenovali po bližnjem kraju. V zahodnem delu so Studenec (1),* Pod Re-ženco (2), Novo (3), Ponikve pri Studencu (4), Hudo Brezje (5), Pod Breško goro (6), Planina pri Raki (7), Koritnica (8) in Volčje jame pri Ponikvah (9). PoHca med Stegino in Savo je, podobno kot na drugi strani Štegine pri Lomnem im Dol^, iTazčlenjena tudi z manjšimi vrtačami, ki so sicer v Krškem liribovju bolj redko posej-ane. Med Stegmo in Pušenskim grabnom so na nižjih policah doli Lomno (10), G. Dole (11), Dolice (12) in Crešnjice (13). Ob srednjem trnjanskem hrbtu pa slede globlji doii Koljzica (14), Loka-Tm (15), Smečice (16) ter Koprivnik (19), Globok (18) in Ločica (20). V povirju Ledenskega grabna je največji dol Dragmar s ponikalnico in dolino Mrziice (26), globlji pa je dol pri Kalcah (21). Ob pritokih Krke, zlasti v povirju Senuše, so ob osrednjem hrbtu razvrščeni Vocen dol s poixxkom Ciganom (17), Kartušev dol (23), Me-denca (22), Robovec ali Ivan dol (24) ter Strženca (25) in Dole (27). Suhe doline z neizrazitirni doli so še pod Goro nad Ledensikim grabnom ter libelj (28) nad * Številke v oklepaju se nanašajo na si. 1. SL 2. Razvojne faze vodnega omrežja v Krškem hribovju rig. 2. Evolution phases of water nets in the hills around Krško 1. suhe doline prve faze zakrasevanja dry valleys in the l^t phase ol karstlfication 2. suhe doEne druge faze zakrasevanja dry valleys In the 2i<ä phase of karstlflcatlon 3. suhe doline tretje faze zakrasevanja dry valleys in the S^d phase of karstlfication i. aktive doline — active valleys 5. površinsko razvodje — surface watershed .6. obmoCje postopnega zakrasevanja — territory of each phase of karstiäcatäcm izvirom Dol pri Breacwski gori. Na levem bregu Save je na polici pri Sremiču v višini okrog 400 m plitev dod Mučile (30). Med kraške globeli lahko uvrstimo-tudi Podulce (29) nad izvirom Dule pri Raki v miocenskih litotamnijskih apnencih. KRAŠKI VODNI POJAVI V večjih dolinah so stalnii ali pa vsaj občasni krašild izviri, ki jih napajajo podzemeljske vode bližnjih suhih grap in dolin. Po kratkem površinskem toku te vode znova poniknejo in odtekajo v kraške izvire površinskih pritokov Save in Krke. Le redki doli v osrednjem delu Krškega hribovja so povsem suhi. Izvire, ponikalnice in ponore smo zasledili v 17 dolinah in to pri Studencu, v Ponikvah, v Hudem Brezju, v Smečicah, v Loki pod Velikim Trnom, pri Malem Trnju, v Dragmarju, v Stržend, v Koritnici, pod Plafliano pri Račni in pod Vršo. Poleg omenjenih vodic smo ob pritokih Save in Krke zasledili še okrog 20 manjših izvirov. Na savski strani so med pomembnejšimi izviri Cagoš, pod Ponikvami, v Pušen grabnu in v Ledenskem grabnu. Manjši izviri so tudi v dolomitnih grapah v savski soteski med Brestanico in Krškim tako v Borah, ob Zlapovcu, pod Osredkom in Golekom. Ob Krkinih pritokih so izviri v zakraselih krednih kamninah pri Selcah ob Velikovaškem potoku, izvira Dol in Srednik, izvir Senuše, Rijavec ob Lokavcu ter Dulo pri Račni v miooenskem. Utotamnijskem apnencu. Ob Račni sta dva manjša izvira pri Rovišču. Ob Im-poljci pa je poleg izvira pod jamo v Zavraški dolini pomembna še Studenčica, ki odvaja kraške vode zahodno od Studenca v Impoljco. Podzemeljske zveze ponikalnic v kraških dolih z izviri ob površinskih pritokih Save in Krke so ponekod nakazane z vmesnimi suhimi dolinami, z geološko zgradbo in položajem ponorov ter izvirov, niso pa preverjene z barvanjem. Površinska in podzemeljska vodna mreža je zelo razdrobljena in očitno ni hidrogeoloških pogojev za oblikovanje sklenjenega podzemeljskega kraškega bazena. Potrebna bodo še podrobnejša hidrološka in hidrogeološka preučevanja za razjasnitev in oceno praktičnega pomena kraških vodnih razmer v Krškem hribovju. Znaten del studencev je namreč zajet za lokalno oskrbo. KRAŠKE VOTLINE IN NJIHOVE SPELEOLOSKE ZNAČILNOSTI V skladu z navedenimi geološkimi, geomorfološkimi in hidrološkimi razmerami ne moremo pričakovati v tem krasu razsežnejših jam in globokih brezen. Prevladujejo torej manjše votline in doslej je znanih 8 brezen in 7 jam (P. Ha bič, 1980, 26). Prve beležke o jamah v okolici Krškega je posredoval jamski biolog Scheibel leta 1917, za njim pa E. Pretner v letih 1935 in 1938. Nekatere jame sta pred drugo svetovno vojno obiskala tudi A. Serko in S. Bro-dar. Najbolj znane so tri ajdovske jame, v njih so arheologi odkrili sledove obiskovalcev iz mlajše kamene in železne dobe (F. Leben, 1970). V Kartuševi jami pa ponovno izkopava P. Korošec. Zanimvo je, da leže omenjene ajdovske jame ob kraških izvirih in so z njimi tudi genetsko povezane. Podobnega nastanka so še tri druge jame, dve manjši sta ob potoku Stegina, tretja pa ob Impoljci v Zavraški dolini. Ob zgornjem toku Stegine je na njenem levem bregu 16 m dolga suha vodoravna jama (6), ki po legi in obliki spominja na prvotni izvirni rov. Podzemeljske vode pa AJDOVSKA PEC TLORIS - GROUNDKANE 1 S^o 2 3 ir- 4 10 m PROFIL - PROFILE M * 1 IZRK ,2RC-SAZU SI. 3. Ajdovska peč pri Studencu Fig. 3. Cave Ajdovska peč near Studenec 1. podome skale — bouiders 2. Ilovica — loam 3. siga — sinter 4. voda — water SO Že našle nižje pati v površinsko Stegino. Podobno velja tudi za 10 m dolgo Lisičjo jamo v Arškem grabnu (7) na desnem bregu Stegine. V Zavraški dolini je 18 m dolga jama (4), ki ima komaj dober meter visok vhod pod manjšo prepadno skalno steno ob cesti v Zavratec. Rov v notranjost dvakrat kolenasto zavije in se nekoliko razširi ter zviša. Stene so korozijsko zelo razčlenjene, redki nizki kapniki pa so po dnu rova zablateni in tudi sicer je po skalah nekaj poplavne ilovice. Voda se v jami pojavi najbrž le ob visokih vodah. Izmed vseh jam je speleološko najbolj zanimiva 80 m dolga Ajdovska peč pri Studencu (5, si. 3). Vhod vanjo je le nekaj metrov nad s-talnim kraškim izvirom na zgornji strani Ponikevskega dola. Kratek podomi rov nas privede v aktivno vodno jamo z zasiganim dnom in majhnimi jezerci, ki jih napaja stalni tok. Na pritočni strani je rov do stropa zalit, jamski potok pa izginja ob srednjih in nizkih vodah nekako na sredi jame v neprehodni razpoki, ob zelo visoki vodi pa se lahko prelije po vhodnem rovu na površje. Vse kaže, da je podzemeljska struga na pritočni strani Ponikevskega dola ostala nekaj metrov nad površinsko. Najbrž je manj prepustna podlaga onemogočila znižanje podzemeljskega toka v času, ko so površinski erozijsko denudaeijski procesi poglobili dno dola. Nekdanjo višjo gladino podzemeljske vode nakazujejo tudi druge suhe jame v dolih in dolinah nad današnjimi izviri. Najprostornejša med njimi je Ajdovska ali Kartuševa jama (14) na pritočni strani Kartuševega dola pod Nemško vasjo. Ima dva vhoda, ki nas privedeta v osrednjo lijakasto dvorano s premerom 12 do 15 m. Njeno nadaljevanje je zasuto s podorom. Okrog 3 m pod vhodom v jamo je občasni bruhalnik, iki nas navaja k domnevi, da je Kartuševa jama erozijsko korozijskega nastanka ob nekdanjem izviru. Po prekinitvi njene hidrogralslte funkcije so jo preoblikovali podori in korozija prenikajoče vode. V dnu rovov so poleg grušča in 'podomega skalovja nasute in naplavljene plasti ilovice s sledovi nekdanjih obiskovalcev tega podzemlja. Tretja Ajdovska jama pri Karškem, imenovana tudi Jermanova jama ali Jama pod Viževcem (8) je občasni bruhalnilk vzhodno od vasi Arto v strmem bregu nad cesto, nekako tam, kjer se ji Sava najbolj približa. Lijakasti poševni rov je globok dobrih 10 m z vodo na (inu, njena gladina precej niha. Hidro-grafsko zaledje tega občasnega bruhalnika je precej obsežno, sega od Gk>renjih Dol in Lomnega tja gor do Velikega Trnja, kjer je znanih 5 brezen. Dve sta na Gadovem hribu (12, 13), dve pri Sr. Artu (10, 11) in eno na Kralovem hribu. Poleg omenjenih je še troje brezen na Ilovcu zahodno od Studenca, in -sicer Darkova jama, Gkjspodarička in Maitkovo brezno. Brezna so globoka od 10 do 50 m, vendar še niso vsa podrobno preiskana. Zanimiva je njihova lega na slemenih in v debelejših triasnih karbonatnih kamninah, redka pa sio brezna v zgornje krednih ploščatih apnraidh. Brezna so povečini korozijskega nastanka in delno preoblikovana s podori, niso pa povezana s starejšimi aH aktivnimi erozijskirni vodnimi rovi. SKLEP V nizkem Krškem hribovju med Savo in Krško kotlino so razviti vsi tipični površinski, vodni in podzemeljski kraški pojavi. Vkljub temu se ta kras, ki zavzema okrog 60 km^, razlikuje od klasičnega dinarskega krasa in ga lahko označimo kot poseben tip plitvega fluviokrasa v osamljenem subpanonskem krasu Slovenije (P. H a b i č, 1982). Vzrok temu so predvsem svojevrstne geološke razmere^ saj se menjavajo bolj ali manj pfrepiistne karbonatne, lapomate, skrilave in peščene kamnine zgornje kredne in triasne starosti. Relief oblikujejo erozijsko denudacijski in kraški procesi. V komaj 460 m visokem hrbtu vzhodno -zahodne smeri med senovško mirensko miopHooensko kadimjo na severu ter mlado tektonsko Krško kotlino na jugu so nad današnjim nasutim dnom v višini med 160 in 170 m ohranjene značilne reliefne police v več stopnjah, ki so bodisi erozijskega ali tektonsko strukturnega nastanka. Uravnave in police so razrezane z dolinami površinskih pritokov Save in Krke ter kraško razčlenjene v zaprte 20 do 50 m globoke kraške dole in obvisele suhe doline. Oblika in razporeditev okrog 30 dolov in 10 suhih dolin nakazuje postopno kraško razčlenjevanje prvotnih površinskih dohn. Najgloblji so doH v osrednjem najvišjem predelu, phtvejši pa na nižjih obrobnih policah, kar naj bi bila posledica različno starega zäkrasevanja. Številni kraški izviri (35), ponikalnice (17) in ponori (17) v dnu dolov in v povirju površinskih pritokov so po vsej verjetnosti pogojeni tudi z razporeditvijo manj prepustnih plasti. Značilne kraške reliefne oblike in številni vodni pojavi so potemtakem v veliki meri odvisni; ne le od širših mor-:fog0netskih dogajanj in različno trajajočega zakrasevanja v prehodnem območ- ju med Pamonsko kotlino in Posaivskim hribovjem, temveč tudi od drobnih hidrogeoloških razmer, značilnih prav za Krško hribovje. Takšnim razmeram so prilagojeni tudi kraški podzemeljski pojavi, tako vodoravne aktivne in suhe izvirne jame kot tudi tipična korozijska brezna. Kraške votline so manjših dimenzij, saj so znane jame dolge le od 10 do 80 m, brezna pa so globoka od 10 do 50 m skupno je doslej znanih 6 jam in 8 brezen. V izoliranem kraškem podzemlju so ugodni pogoji za diferenciacijo podzemeljskega živalstva, zato je Krško hribovje tudi speleobiološko zanimivo. Redke votline in kraški izviri v navidez nekraškem svetu pa so zgodaj privabljali človeka, kar se odraža že v imenih ajdovskih jam pa tudi ,po arheoloških sledovih v njih. LITERATURA Ha bič. P., 1982: Pregledna speleološka karta Slovenije. Acta carsologica 10 (1981J, 5—22, Ljubljana. Habič, P. in drugi, 1980: Osnovna si)eleološka karta Slovenije, 5. nadaljevanje. Naše jame, 21 (1979), 13—17, Ljubljana. Ko ko le, V., 1953: Morfološki razvoj področja med Savo in Sotlo. Geografski vest- nik, XXV. 167—187, Ljubljana. Leben, F., 1970: Arheološka podoba dolenjskih jam. Naše jame, 11 (1969), 25—40, Ljubljana. Lipoglavšek-Rakovec, S., 1951: Krška kotlina, Geografski vestnik, XXIII, 85—108, Ljubljana. M e 1 i k, A., 1959: Posavska Slovenija, Slovenska matica, Ljubljana. P le ni čar. M., U. Premru, 1977: SFRJ, Osnovna geološka karta. Tolmač za list Novo mesto, L 33—79, Beograd. Premru, U., B. O g o r e 1 e c, L. S r i b a r, 1977: O geološki zgradbi Dolenjske. Geologija, 20 (1977), 167—192, Ljubljana. R a k o v e C, I., 1931: Morfološki razvoj v območju posavskih gub. CJeografeki vestnik. VII, 3—66, Ljubljana. KARST PHENOMENA IN THE HILLS AROUND KRSKO Summary In low b-'Us around Krško between river Sava and Krško valley aU the typical su-perfical, water and underground karst phenomena are developed. Anyway, this karst, extending on about 60 km^, differs from classical dinaric karst and can be defined as a special type of shallow fluvio karst on isolated subpanonian karst of Slovenia (Peter Habič, 1982). The reason lies in peculiar geologic conditions where more or less permeable carbonate, marl, shale and sandstone rocks of Upper Cretaceous and Triassic age are intermingling. The relief is formed by erosion denudation and karst processes. In at least 460 m high ridge, oriented east westwards between Senovo and Miren IVIiopliocene valley on the north and young tectonic Krško vaUey on the south, there are over actual sediments in the height between 160 and 170 m preserved characteristic relief shelves in several levels which have erosional or tectonic structural origin. The flattenings and shelves are cut by valleys of superficial Sava and Krka tributaries and karstically dissected into closed, 20—50 m deep dales and hanging dry valleys. The shape and distribution of about 30 dales and 10 dry valleys show the progressive karst dissection dt former superficial valleys. The deepest are the dales in the central highest region, the shallow one are on lower marginal shelves; the reason is differently old karstification. Several karst springs (35), sinking streams (17), and ponors (17) in the bottom of the dolines and in the river basin of the superficial tributaries are most probably conditioned by the distribution of less permeable beds. Thus charasteristics karst relief forms and numerous water phenomena are greatly dependent not only on wider morphogenetic facts and differently lasting karstification in transitive region between Panonian valley and Hills of Posavje but also on hydro-geological conditions in detail, characteristic just for the hills of Krško. To such conditions also the karst underground phenomena are adapted, the horizontal active and dry effluent caves as well as typical corrosional potholes. Karst caves are of smaller dimensions, the known caves are long only from 20 to 80 m, potholes have 10 to 50 m of depth; in totai there are 6 caves and 8 potholes known. In isolated karst undergroimd there are favourable conditions for differentiation of underground fauna, therefore the hills of Krško are interesting in biospeleological point of view too. Already early scarce caverns and karst springs, on apparently non-karstic area attracted man, which is reflected in the names of »Giant caves« and in archaeological traces found in them. HIDROGEOLOGUA IN KRAŠKI IZVIRI V RAKOVEM ŠKOCJANU PRI POSTOJNI (z 8 SLIKAMI) HYDROGEOLOGY AND KARST SPRINGS IN RAKOV ŠKOCJAN NEAR POSTOJNA (WITH 8 FIGUBES) RADO GOSPODARIC JANJA KOGOVŠEK MARJAN LUZAR SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA NARAVOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 25. NOVEMBRA 1982 VSEBINA Izvleček — Abstract......................22 ( 4) UVOD............................23 ( 5) HIDROGEOLOSKE RAZMERE RAKOVEGA ŠKOCJANA.......24 ( 6) HIDROLOGIJA KRAŠKIH IZVIROV...............27 ( 9) Prunkovec........................27 ( 9) Izvir v Biserjevem lazu...................29 (11) Izvir v Biserjevi ločici....................29 (11) Izviri v Burjevki......................29 (11) Kotliči..........................30 (12) Studenec pod žago.....................31 (13) Izviri v Farovki......................31 (13) Izvir Raka........................34 (16) FIZIKALNO-KEMICNE LASTNOSTI IZVIROV PRI NIZKI VODI.....35 (17) FIZIKALNO-KEMlCNE LASTNOSTI POPLAVNE VODE........36 (18) SKLEPI...........................37 (19) LITERATURA........................39 (21) HYDROGEOLOGY AND KARST SPRINGS IN RAKOV SKOCJAN NEAR POSTOJNA (Summary)..................40 (22) Izvleček UDK 551.49(497.12-14) Gospodaric Rado, Janja Kogovšek, Marjan Lazar: Hidrogeologija in kraški izviri v Rakovem Skocjanu pri Postojni. Acta carsologica 11 (1982), 19—40, Ljubljana, 1983, lit. 21 Razprava obravnava geološko zgradbo, kraške izvire in ponore v kraški depresiji med Cerkniškim in Planinskim poljem. Podrobno preučena struktura terena in sistematske fizikalnokemične meritve izvirne vode kažejo, da so hidrogeološko prevodne cone v zahodnem in vzhodnem obrobju depresije. Tu se pretakajo tokovi, ki ob srednjem in visokem vodostaju napajajo izvire v depresiji, sicer pa tečejo ob njej proti Planinskemu polju. Prevodnost in trdote izvirne vode se med letom spreminjajo skladno s pretoki in padavinami ter niso odvisne od temperature. Dobljeni rezultati dopolnjujejo dosedanje znanje o hidrogeologiji krasa med kraškimi polji Slovenije. Abstract UDC 551.49(497.12-14) Gospodaric Rado, Janja Kogovšek, Marjan Luzar: Hydrogeology and karst springs in Rakov Škocjan near Postojna. Acta carsologica 11 (1932), 19—40, Ljubljana, 1983, Lit. 21 The study deals with geologic structure, karst springs and ponors in the karst depression between Cerknica and Planina jxiljes. Terrain structure, studied in detail and systematical physico-chemical water measurements show that hydrogeologically transmissive zones are situated in the western and eastern depression border. There flow the streams feeding the springs in depression at medium and high water level, otherwise they flow along it towards Planinsko polje. Spring water conductivity and hardness change during the year corresponding to discharges and precipitations but they are not dependent on temperature. The received results complete the previous knowledge on the hydrogeology of karst among karst poljes in Slovenia. Naslov — Address Dr. Rado Gospodarič, znanstveni svetnik Mgr. Janja Kogovšek, raziskovalni sodelavec Marjan Luzar, tehnični sodelavec Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU Titov trg 2 86230 Postojna J ugoslavi ja UVOD Porojne hiidrogeakuške inrtierpiretacije ozemljia Rakovega Skocjama so se spoTva opirale še na geološko karto F. K o s s m a t a (1905), kasneje (M. Breznik, 1963) pa že na izsledke kartdranja v zvezi z načrti o akumulacijah na sosednjih kraških poljih (M. P1 en i č a r, 1953; M. P1 en i č a r in D. Kerč-rn a r , 1959). Po geološki karti list Postojna (1967) in njenem tolmaču (M. P1 e -n i č a r , 1970) je območje Raikovega Škocjana zgnajano v fosilno revnih apnencih spodnje krede. Pri speleološkem delu v Zelških jamah (R. Gospodarič, 1970) so bile med apnenci najdene plasti pešečnega dolomita in apnene breče. Ker so ti manj vodoprofpustni vkljuekä vplivali na oblike dostopnih podzemeljskih rovov, se je odprlo vpirašanje ali so nanje vezane tudi hidrogeološike bolj ali manj prepustne bairiere v obrobju kotline in številni izviri v ikotlini sami. Pri sipeleološkem delu so bild kartirani tudi strukturni elementi, razpoke in prelomi ter različno usimerjene in nagnjene plasti. Analiziran je bil njih pomen pri usmerjenosti in oblikah podzemeljskih kanalov, ne pa tudi pri hi-drogeoloških razmerah Rakovega Škocjana v celoti. Vodne razmere Rakovega Škocjana so raziskovali speleologi v izvirnih Zelških jamah in pononnii Tkalci jami ter dmgüi tukajšnjih jamah. Njihove ugotovitve so delno objavljene (I. Gams, 1961; R. Gospodarič, 1970; P. Habič, R. Gospodarič, I. Kenda, A. Kranjc, 1975), delno pa še shranjene v zapisnikih jiam-airskih Mubov na Rakeku, v Postojni in Ljubljani. Pri teh raziskavah so bili uspešni tudi jamarji-potapljiači, saj so v Tkalci jami preplavali sifone in za njimi odkrili skoraj 2 km dolg vodni rov, v Kotli čih in Zelških jamah pa opravili več potapljaških posikusiov, žal, brez pričakovanega us:peha, da bi se občutno približali sklepnim kan^alom Velike in Male Karlovice, ponomiima jamama Cerkniškega jiamskega sistema. Pri dosiedanjih preučevanjih podzemeljskih voda med Cerkniškim in Planinskim poljem so bili vedno upoštevani tudi nekateri kraški izviri in pomori Raka v Rakovem Škocjanu. Medtem ko so pri sledenjih pred letom 1941 Rak le občasno opazovali, ker je bil onsitran meje (A. Ser ko, 1946), so ga po osvoboditvi in v šestdesetih letih že vključili v liiidrološko mrežo in temeljiteje opazovali (F. Jenko, 1959). Izvir Raka in Kotliče so posebej merili tudi pri raziskavah za 3. mednarodni simpozij o sledenju podzemeljskih voda, o čemer pričajo številne objtave (H. Moser in sodelavci, 1976; J. J. Miserez, 1976; M. Zupan, M. Kolbezen, 1976; K. Žibrik, F. Lewicki, A. Piči-nin (1976). V zvezi z načrti o zajezitvah na sosednjih kraških poljih so bile podrobneje študirane podzemeljsike zveze med požiralniki na Cerkniškem jezeru in izviri v Rakovem Skocj.ainu (I. Gams, 1966, 1970). Na podlagi sledenja in občasnih hidirološikih ter hidrokemičnih analiz je I. G a m s sMepal na manj propustni coni v vzhodnem in zahodnem delu kotline ter na bolj propustno cono v osrednjem delu kotline. Ker bi naj bilo na te cone vezano tudi različno mešanje cerkniških in javomiških voda v odvisnosti od vodostajev, se je pokazala .potreba tudi geološko dokazati njihov obstoj. Po delni umetni zajezitvi Cerkniškega jezera 1.1969 so bili leta 1970 in 1971 izvedeni sledilni in hidrološki poskusi, ki so pokazali delno uspešno zajezitev, poleg tega pa posredovali tudi dosti hidroloških in hidrokemičnih podatkov o vodah ter hidrogeoloških lastnostih krasa v obrobju Rakovega Skocjana (R. G o -spodarič, P. Habič, 1979). Ugotovljeno je bilo, da se voda med Jamskim zalivom in Kotliči preitaka niže (med 540 in 510 m) kot med Veliko Karlovico in Zelškimi jamami (med 550 in 520 m) ter da se vpliv toplejše in hladnejše vode, ki iz jezera odteka, izrazito odraža tudi v izvirih Rakovega Skocjana. Prva ugotovitev je speleološko in hidrogeološko zanimiva, ker govori za različno globoko zakrasevanje, ki zna biti tudi geološko pogojeno, druga ugotovitev pa odpira vprašanje, kakšne so fizikalno-kenücne lastnosti izvirne vode v Rakovem Skocjanu med letom, ko je dotok iz jezera večkrat maiksimalen, a tudi minimalen, ko tudi donmevni dotoki javomniških voda lahko vplivajo na kvaliteto izvirne vode. Poleg vzdolžnih hidroloških situacij za karakteristične vodostaje, kakor so uspiešno pokazani v navedenih študijah, bi bilo koaistno spoznati, kako se v tem pogledu med seboj razlikujejo aH ujemajo kraški izviri Rakovega Skocjana v daljšem časovnem obdobju, denimo enem letu pri različnih vodostajih ne glede na izvor vode. Poznavanje letnih karakteristik kraških izvirov bi koristilo pfi morebitnem ponovnem študiju hidroloških razmer v krasu med Cerkniškim in Planinskim poljem sedaj, ko jezero že več kot deset let deluje kot delno zajezeno. Nekaj odgovorov na zgornja vprašanja smo poskušali dobiti s ponovno preučitvijo geoloških razmer neposrednega obrobja Rakovega Skocjana in izdelavo ustre2]ne hidrogeološke karte v merilu 1:5.000 ter s kontrolo tukajšnjih štirinajstih kraških izvirov, ki smo jih med avgustom 1981 in julijem 1982, razen decembra 1981, približno vsakih 14 dni vzorčevali. Na terenu smo merili temperature in cenili pretoke, v laboratoriju pa analizirali prevodnost in trdote. Ugotovljene rezultate in probleme podajamo v tej razpravi. HIDROGEOLOŠKE RAZMERE RAKOVEGA SKOCJANA Tako kot predel med Cerkniškim in Planinskim poljem, je tudi Rakova dolina izoblikovana v apnencih spodnje krede. Kamnino sestavljajo drobno-zrnati pretežno temnosivi apnend,, ki jih vidimo v cestnih usekih, v strmih skalnih stenah ob Raku, nadalje v udornicah in kraških jamah ter na zakraselem, z vrtačami posejanem površju. Med skladi apnenca se pojavljajo sedi-mentacijske apnene breče s peskastim dolomitnim ali apnenim vezivom. Obojne breče nastopajo v obliki skladov in phodolgovatih leč, ki so do 10 m debele, z izjemo v osamelcu Farovke in zahodno od Velikega naravnega mostu, kjer znaša njih debelina tudi do 50 m. V primerja\'i s stratigrafsko debelino apnenca je teh breč o območju Rakovega Skocjana komaj 5 % pa jim ne moremo pripisati večjega pomena pri oblikovanju doline ali pri razporeditvi izvirov v ■»M- Skladi vpadajo za največ 30° proti zahodu, jugozahodu in severozahodu. Zato imamo na vzhodni strani dolinio razgaljene stratigrafsbo starejše ikiamnine kot na zahodni strani (slika 1). Skladi so na gosto prepreženi z vzdolžnimi in prečnirm razpokami, pa tudi z razpokami, ki potekajo od severa proti jugu ne glede na usmerjenost plasti (R. Gospodarič, 1970, 113). Te razpoke sestavljajo tako imenovane razpo-klinske cone (J. Car, 1982), ki na površju izstopajo kot skalni zidovi s številnimi škrapljami in jarki med nizi vrtač. To so kamnite oone brez prsti, kjer padavine brez zadrževanja hitro odtekajo v podzemlje im šele tam bolj učinkovito korodirajo. Najbolj markantni takšni ooni smo ugotovili med Rakovskim gričem na severu in Cerkniškim lazom na jugu terena ter v območju Velikega naravnega mostu. Obe coni se prepletata s prelomi tako, da obojne rupture ni moč uspešno razlikovati. Območje Rakovega Skocjana je prepreženo tudi s številnimi prelomi, ki jih označujejo različno vpadajoči skladi in tektonske breče. Najbolj izstopajo prelomi NNW-SSE smeri v tektonski coni med Farovškim lazom in Cerkniškim lazom, kjer je osrednji, najširši del doline. Morfološko dvojnost Rakove doline, ki jo je opazil že A. S e r k o (1949), ko je vzhodni del imenoval Gornjo, zahodni del pa Spodnjo uvalo, ima zasnovo v tej strukturi, ki je tudi hidrogeološko pomembna, saj dosežejo izviri v Burjevki (5) in Kotliči (6) površje zahodno, izviri Biserjevega laza (3) in Biserjeve ločice (4) pa vzhodno od te cone. Vzporedno z navedeno cono potekajo prelomi v višjem obodu doline tako, da je zgradba sestavljena iz podolgovatih paketov apnenca. Ti paketi so nadalje presekani s pa-elomi NNE-SSW in N-S smeri, ki imajo zmione drsine in tudi leče tektonske breče. Takšni prelomi so bolj izraziti ob udornici Globoščak, med Rakovim gričem in Cerkniškim lazom ter v območju obeh naravnih mostov. Cez Cerkniški laz in Zelške jame se vleče dislokadja NE-SW smeri. V navedeni množici ruptur ni mogoče izdvojiti posebej vodilnih, ki bi se ob njih pojavljali izviri. Prej bi lahko rekli, da kraška voda priteka v dolino skozi bloke neporušene kamnine med prelomi, kjer so prevodniki tudi pogostne lezike. Prevodne cone, dotočne in odtočne kanale v območju Rakovega Skocjana domnevamo tam, kjer so skladi usmerjeni od jugovzhoda proti severozahodu, se pravi tako, kot je s sledenjem ugotovljena splošna smer podzemeljskih tokov iz Cerkniškega jezera v Rakov Skocjan. Takšno hidrogeološko prevodno cx>no imamo južno od Cerkniškega laza, kjer se verjetno pretakajo itokovi, ki napajajo Kotliče. Hidrogeološko situacijo dovodnih kanalov Raka pa lahko pobliže spoznamo v dostopnih Zelških jamah. Pri speleološkem opisu in na objavljenem načrtu te jame (R. Gospodarič, 1970) so že pokazani nekateri litološki podatki, ki jih tokrat lahko dopolnimo še z novejšimi najdbami na površju nad jamo. Sifon Vodnega rova je ob dislokaciji NW-SE smeri, rov sam pa sprva rahlo vijuga proti severu ob razpoki N-S smeri tudi skozi plast dolomita, nato pa prečka prelom NE-SW smeri, da bi sledil proti zahodu usmerjenim lezikam. Nadalje prečka več prelomov NNW-SSE smeri in skozi neporušene bloke de-beloskladnatega apnenca s strmcem 3 % doseže vhodni del jame oziroma vzhodni začetek Rakove doline. Rečemo lahko, da se podzemeljski Rak v ZelSfcJh jamah pretežno izogiba prelomom in ima najbolj široko strugo ohranjeno v neporušeni kamnini. Za suhe rove Zelških jam, ki so do zgoiriije polovice žsasuti s sedimenö, in za nedosežene rove onkraj poni točnega sifona pa bo zanesljivejšo hidriogeološko situacijo možno povedati tedaj, ko bo v tem .pogledu upoštevan tudi kras tja do Cerkniškega polja. V obravnavanem delu Rakovega Skocjana vsekakor on geoloških ovir, ki bi bolj zadrževale pretok jxjdzemeljskih voda kot denimo v osrednjem ali zahodnem delui doline. Odvodni ali ponorni kanali Raka so na zahodni strani doline. Veliki naravni most je neporušeni del nekdanjega rova v antiklinalno izbočenih skladih med prelomoana NNE-SSW smeri. Skozi -most in v ponore pred njim teče Rak v Tkal00 jamo ob 5 % strmcu. Onkraj udomega kanjona ima Tkalca jama sprva šiirok in visok pon-orni rov, ki pa se razčleni in zniža brž^ ko se usmeri proti vzhodu v sklade sedimentacijske breče. Kakor je po načrtu, ki so ga izdelali potapljači, sklepati, pa je nadaljnji kanal onkraj sifona izdelan v sorazmerno manj porušenih blokih dix>bnoskladnatega apnenca. Kanal je usmerjen proti zahodu, verjetno vzporedno s pagoetnimi prečnimi razpokami v skladih, ki so do 20° nagnjeni proti zahodu. Kjer se kanal približa pobočju vzpetine Korenine pa naenkrat ostro zavije proti severu v smer skladov tja do doseženega končnega sifona, ki je od jamskega vhoda oddalj^en v zračni črti o^krog 1200 m in znižan za 30 m do kote 470 m. S hidrogeološkega stališča je zanimivo, da Sita strmca podzemeljskega Raka na pritočni strani (v območju udomic Malega naravnega mosibu) in odtočni stirani (med Velikim maravnim miostom in prvim sifonom v Tkalci jami) za 10 do 20-krat večja kot strmec površinskega Raka v dolini (slika 2). To lahko pomeni, da ima površinski Rak svojo strugo v pleistocenskih naplavinah, ki še več metrov na debelo pokriva skalno •dno, v predelih bolj nagnjenih pritočnih in odtočnih kanalov pa je ta naplavina že esrodirana in zakraselo sikalno dno vniovič razgaljeno. Geološka zgradba pa. nakazuje tudi možno razlago, da se tokava Raka prilagaja različnemu dviganju in spuščanju zakraselih paketov med prelomi. Ker leže nadalje dotočni kanali in sifon v Zelških jamah okrog 20 m više, odtočni kanali s prvim sifonom v Tkalci jami pa okrog 20 m niže od struge Raka v uravnani dolini, se odpira tudi vprašanje, če ne gre v tem primeru za speleogenetsko različno stare rove, se pravi, da Zelške jame genetsko niso ekvivalentne Tkalci jami. Vsa ta vprašanja so povezana z geomorfološkim in speleogenetskim razvojem Rakovega Skocjana, ki pa jih bo treba še podrobneje preučiti, da bomo razumeli današnje hidrogeološke razmere. HIDROLOGIJA KRASKIH IZVIROV Pričakovati je bilo, da se bodo pokazane hidrogeološke razmere Rakovega Skocjana odrazile delno tudi v lokacijah kraških izvirov in v fizikalno-kemič-ni sestavi izvirne vode. Zato poglejmo, kje se izviri pojavljajo in kakšna voda je v njih izvirala v opazovalnem obdobju med avgustom 1981 in julijem 1982. 2 — Prunkovec sodi med najbolj znane kraške izvire na vzhodni strani Rakovega Skocjana. Med bližnjimi domačini slovi kot izvir z najboljšo vodo, M nikoli ne presahne. Izvir je v skalnem zatrepu nad levim bregom Raka, Prunkovec TEMPERATURE PREVODNOST- CONDUCTIVITY 6 H 26' 7 17 11 21 ' 4 15 «/6UST IX X XI i 13 2? ii 23' 6 21 12 JANUAR 11 ni IV 1982 11 25' 5 18 V VI I2RK ZRC SAZU 882 SI. 3. Kraški izvir Prunkovec. Diagrami nekaterih fizikalno-kemičnih lastnosti izvirne vode v opazovalnem obdobju med avgustom 1981 in julijem 1982, I>ojasnilo v tekstu Fig. 3. Prunkovec kai^st spring. Diagrams of some physicochemical characteristics of spring water in the observation period between August 1981 and July 1982, explanations in the text kjer so debelosikladnati apoienci in apaiene breče prepleiteni s prelomi NW-SE in N-S smeri. Voda stalno izvira iz skalne luknje, občasno pa tudi iz podornega pobočja in se zbira v strugi, ki se po 100 m steka k Raku. Po podatkih sledenja (I. Gams, 1966, 24; 1970, 197) se v izviru pojavlja voda iz bližnjega zaledja in le ob visoki vodi tudi iz Cerkniškega jezera. V opazovalnem obdobju so temperature izvirne vode enakomerno padale od 15 °C poleti na 2 °C pozimi in obratno, pretoki pa se spreminjali med 2 l/s pri nizkih in 500 l/s pri visokih vodostajih (slika 3). Pri poplavi v začetku januarja 1982 je bila izdatnost cenjena na okrog 3 m^/s. Prevodnost vode (v enoti [iS cm"') je bila v prvi polovici leta nižja kot v drugi polovici. Trdote (1 mval r' = 2,8 °N = 50 mg CaCOs 1"^) so se le malo spreminjale pri ustaljenem majhnem pre(>aku jeseni, nmogo bolj pa pri spremenljivem pretoku večji del leta. Videti je tendenco, da so trdote višje pri manjšem in nižje pri večjem pretoku. Dne 18. 8. in 4. 7. 1982 smo merili zanimiv pojav, da je v stalnem niže ležečem izviru pri pretoku 20 l/s bila voda za pol stopinje hladnejša kot voda. k: je s 100 l/s pretoka izvirala više iz pobočja, pri čemer pa se trdote in pre-\odrost niso razlikovale. Tudi I. Gaims poroča o istočasno različna temperaturi vendar obratno, da je voda stalnega izvira toplejša za pol stopinje.. Ce ri zamenjal meritev, potem gre v tem primeru za hidrološke razmere, ki se M JO spreminjajo v odvisnosti od pretokov, na kar je opazoril tudi I. G ams (196:-, c7). 3 — Izvir v Biserjevem lazu (= pod hotelom, = za zajetje, = za vodovod) priteka stalno izpod skalnega roba pa tudi iz sosednjih špranj v robu iamem, kadar je dosti vode. V opazovalnem obdobju smo cenili najmanj 0,5 l/s in največ nad 1000 l/s pretoka. Ob visoki vodi jianuarja 1982 je bü izvir poplavljen. Pozimi je imela voda najmanj 3 °C, poleti največ 14 °C. Pri zelo spremenljivem pretoku sta prevodnost in celotna trdota nekoliko bolj variirali kot pii sosednjem Prunkovcu. Najnižji (0,14mvair^) in najvišji (1,06 mvall"^) Mg trdoti sta bili merjeni poleti in sta med najnižjimi v primerjavi z drugimi izvirnimi vodami na južni strani Rakovega Skocjana, v nasprotju s Ca trdotami, ki so med najvišjimi. Po tem kemizmu je voda tega izvira bolj podobraa Prunkovcu kot Kotličem, ki ga bonoo obravnavali kasneje. fti pretoku 5 l/s dne 21. 10. 1981 smo ugotovili, da je izvirna voda bila še primerna za pitje (BPK5 = 1 mg O2Ker pa zajetje ni zavarovano, obstaja Jievamost onesnaževanja. 4 — Izvir v Biserjevi ločici (= pod bungalovi) je nastavljen pwd skalnim robom ob razpoki NE-SW smeri, ki se pod hotelom najbolj približa strugi Raka. Nizka voda priteka iz 8 m dolgega nizkega rova, ki se sifonsko zaključi, visoka voda pa tudi iz grape, ki se zajeda pod oesto v teraso 51.5 m in ovakiSi rob na višini 525 m. V opazovalnem obdobju je voda v izviru nekajkrat mirovala, pozimi tuidi zamrznila, nekajkrat pa imela tudi okrog 1000 l/s pretoka. Ob poplavi v začetku januarja 1982 je bil aktiven iztok pod oesto. Ob zelo spremenljivi izdatnosti so se trdote relativno malo spreminjale, kar posebej velja za Mg trdoto (min. 0,38mvair\ cmax. l,lmvair^). Celotne trdote so büe največje februarja (4,48 mval 1"'), najmanjše pa marca (3,0 mval obakrat pri komaj zaznavnem pretoku. 5 — Izviri v Burjevki, travnatem lazu pred Kotliči ali tudi pod MUčevim gričem, so razporejeni ob 100 m široki tektonski coni med vzhodnim iln zahodnim delom Rakovega Skocjana. Odvisno od vodostajev so izviri stalni in občasni. Ob nizkem vodostaju je voda izvirala stalno v ilovnati in z grmičevjem zarastli strugi sredi travnika, ob višjem vodostaju pa više pod gozdno mejo v pobočju Milčevega giliča, ikaterega grapi prečkata cesto in se ovalno skleneta pod izohipso 525 m. V opazov^em obdobju smo kontrolirali stalni, izvir na travniku ali pod gozdno mejo. Ugotovili smo veliko nihanje temperatur (med 2 °C in 19,3 °C) in prevodnosti (med 311 in 476 [jim S cm"') ter manjša nihanja pri celotni trdoti (3,14 do 4,68 mval ki je bila najvišja jeseni in pozimi, najnižja pozno pomladi in -začetku poletjia. Mg in Ca trdote so se med letom spreminjale skoraj tako kot V izviru v Biserjevi ločici. Po kemizmu in temperaturah se v skupino izvirov v Burjevki uvršča tudi prvi občasni izvir pod skalnim onobom na zahodni strani laza, kjer se rta rob najbolj približa strugi Raka. Nadaljnji trije občasni izviri v tem robu pa so že v sestavu Kotličev, saj imajo z njim enako vodo kot so poikaziale serijiSke anialize. Pri izvirih v BurjeVki smo dne 18. 6. 1982 ob naraščajoči vodi tudi ugotovili Sipcxinjo plašit hladnejše in zgoimjo plast toplejše vode tato kot istega dne v Prunkovcu. Ker so tedaj tudi bližnji Kotliči izkiazovali toplejšo vodo in podoben kemizem sklepamo, da se visoke vode Kotličev pahljačasto iztekajo k Raku skozi številne stranske izvire in ne samo skozi glavnega. 6 — Kotliči so že dolgo znani kot izviri, ki dovajajo vodo iz Cerknišk^a jezera. Kot so pokazali sledilni poskusi prevali voda razdaljo med Jamskiim zalivom in Kotliči v manj kot dveh dneh (I. Gams, 1966, 25), pa tudi manj kot v enem dnevu (R. G o s p o d a r i č , P. H a b i č , 1979, 127) pač v odAäsmosti od prebokov. Te podzemeljske zveze so bile večkrat dokazane tudi s hidrološkimi poskijsi iin domnevane na podlagi trdot, posebej magnezijeve. Voda se najprej pojavlja v Kotlu, udoimi vrtači, odkoder teče podzemeljsko h KoÜi'öem, ob visoki vodi pa tudi po samostojni strugi neposredno v tedaj poplavljeno dolino. Izviri Kotličev so nastavljeni v skalni zajedi pod cesto, kjer voda priteka skozi kotanje izpod južnega brega terase 510 m v 150 m dolgo strugo, ki se pri tako imenovanem Sotočju spoji s strugo Raka. Ti izviri so aktivni že pri nizkem vodostaju, pri srednjem in visokem vodostaju pa priteka voda tudi iz zakraselega pobočja terase, celo iz ovalnih zajed južno od ceste. Tedaj so seveda aktivni tudi izviri ob strugi Raka pred Sotočjem. Zaradi številnih izvirov je vsakokratno izdatnost Kotličev težko meriti.. Le iposredno (iz raelike v ipretokih Rafca pred Sotočjem liin za njim) so hidrologi izračunali (poročala 3. SUWT, 1974), da doivajajo nad 30 m^/s vode ob visokem vodostaju, ob nizkem pa le stoti del te količine. Podatke so črpali iz hi dno-gramov vodomerne postaje Slivice, iki dnevno beleži gladino Raka za Sotočjem. Takšen hidrogram za opazovalno obdobje od avgusta 1981 do julija 1982*^ smo tudi v našem primeru uporabili za primerjanje vodostajev s fizikalno-ke-mičnimi lastnostmi izvirma vode. Na sliki 4 vidimo, da so temperature nihale med 2,3 °C pozimi in 22,2 °C poleti, da je imela voda največje prevodnosti in trdote jeseni, najmanjše pa poleti. Ob poplavi dne 4. januarja 1982 do višine 510 m pri vodostaju 10,36 m ko so delovali tudi izviri nad cesto, smo zabeležili tudi v zimskem času nizke trdote in prevodnost. Bolj kot pri drugih izvirih, razen pri izviru Raka, je nihala Mg trdota; 25. maja 1982 smo pri nizki vodi namerili minimalnih 0,44 mvall"', avgusta 1981 pri srednji vodi pa maksimalnih 1,68 mval 1"'. Nizke vode so nam pokazale za polovico manjše Mg trdote kot jih navaja I. Gams (1966, 25), ko je na njihovi podlagi sklepal na podzemeljsko zvezo Kotličev z jezer-nico, ki je ponikala v Svinjsko jamo. * Podatke je IjubeJmivo posredoval Hidrometeorološki zavod SRS, za kar se direktorju hidrološkega oddelka M. Kolbeznu iskreno zahvaljujemo! 6 k 26' 7 17 ' il 21 ' i 15 3 lo'....... i n 2sl l'l 23' ä/gu5t k x xi xii januar 11 1981 1982 vi vk izrk zrc sazu SI. 4. Kraški izviri Kotliči. Diagrami nekaterih fizikalno-kemičnih lastnosti izvirne vode v opazovalnem obdobju med avgustom 1981 in julijem 1982, pojasnilo v tekstu Fig. 4 Kotliči Karst Springs. Diagrams of some physicochemical characteristic of spring water in the observation period between Avgust 1981 and July 1982, explanations in the text 7 — Studenec pod žago priteka izpod zahodne stene doline na stiku travnika in gozda. Po 50 m dolgi strugi se steka njegova voda v strugo Raka. Izvir je bil poplavljen januarja, sicer pa vedno aktiven s cenjeno Izdatnostjo med 0,5 l/s in 100 l/s. Temperature so nihale med 3,3 °C in 14,8 °C. Tako kot pri drugih manjših izvirih smo analizirali manjšo prevodnost in celotno trdoto pomladi in začetku poletja, večjo, pa konec poletja, jeseni in pozimi. Pri večjem pretoku smo ugotovili nižje Ca trdote in obratno ter relativno nizke in stalne Mg trdote ne glede na pretok in letni čas. 8 — Izviri v Farovki, travnatem lazu pred severozahodnim sklepom doline so edini izviri na desnem bregu Raka, če odštejemo občasni izvir v Bonačevi ogradi nasproti Burjevke. O izvirih v Farovki doslej ni objavljenih hidroloških ali hidrokemičnih podatkov. Prvi izvir Farovke je z Rakom povezan po 80 m dolgi, z grmičevjem zarastli strugi. Voda priteka izpod položnega brega iz dveh lukenj v skladnatem apnencu, ki je relativno malo porušen, čeprav je v neposredni bližini tektonske cone. 10-5 H °c TEMPERATURE -]-r -1-1-1 500-i;50 -^00 -350 - ;jS cm PREVODNOST - CONDUCTIVITY TRDOTE - hardnesses —I— 23 21 III 12 27 IV —r" 11 25 18 VI 18 Vll 30 IZRK ZRC-SAZU 1982 SI. 5. Kraški izvir Farovke 1. Diagram nekaterih fizikalno-kemičnih lastnosti izvirne vode med marcem in julijem 1982, pojasnilo v tekstu Fig. 5. Karst spring Farovka 1. Diagrams of some physicochemical characteristics of spring water between March and July 1982, explanation in the text V opazovalnem obdobju 1981/82 je bil izvir enkrat poplavljen (4. januarja 1982), sedemkrat (pozimi in poleti) pa suh, zato ga štejemo k občasnim. Ko je bil aktiven, je dajal po cenitvah 1 do 100 l/s vode in le enkrat (11. maja 1982) je bruhal okrog 1000 l/s motne vode (slika 5). Tedaj smo izmerili tudi najnižjo Ca trdoto (2,32 mval 1"^) in najvišjo Mg trdoto (1,7 mval 1"'). Ostaja odprto, odkod je omenjenega dne priteklo toliko vode? Visoka Mg trdota in nizka Ca Rak iz Zelških jam U 13 XII JANUAR 1981 1982 IZRK ZRC SAZU SI. 6. Rak pri Velikem naravnem mostu. Diagrami nekaterih fizikalno-kemičnih lastnosti ponorne vode v opazovalnem obdobju med avgustom 1981 in julijem 1982, pojasnilo v tekstu Fig. 6. River Rak at the Big Natural Bridge. Diagrams of some physicochemical characteristics of the ponor water in the observation period between Avgust 1981 in July 1982, explanation in the text trdota kažeta, da je mogla priteči po samostojnih, više ležečih kanalih iz do-lomitnega sveta onkraj Rakovega griča, morebiti celo iz območja Zelš ali Pod-skrajnika. Na to možnost opozarja tudi relativno onesnažena voda (BPK5-1,6 mg 02l~'), kakršno smo tod enkrat prej ugotovili. Zveza z Rakom iz Zelških jam skoraj ni možna, saj je imel Rak istega dne znatno nižjo Mg trdoto (1,02 mval 1"^), v neposrednem zaledju izvira pa med apnencem ni skladov dolomita, ki bi morebiti lahko prispevali k visoki magnezijevi trdoti, kakršno smo namerili. Podobne značilnosti imata tudi druga dva izvira Farovke, ki ju najdemo pod skalnim robom osamelca prav ob Raku. Izvira sta stalna, čeprav dostikrat zalita ob višjem vodostaju Raka. Med njima pa občasno delujeta še dva izvira, tako da lahko sklepamo na precejšnjo prepustnost tukajšnje tektonske cone ter na zakraselost skalne podlage in obrobja Farovškega laza. Kljub konstantni temperaturi izvirne vode čez leto (okrog 8 °C), nihajo trdote mnogo bolj kot pri drugih izvirih v Rakovem Škocjanu, ki imajo zelo spremenljivo temperaturo. To kaže, da temperatura ne vpliva bistveno na kemizem te izvirne vode. Rak pri V. mostu TEMPERATURE ^Scm-' PREVODNOST-CONDUCTiVlTY 500 izrk zrc sazu SI. 7. Izviri Raka iz Zelških jam. Diagrami nekaterih fizikalno-kemičnih lastnosti izvirne vode v opazovalnem obdobju med avgustom 1981 in julijem 1982, pojasnilo v tekstu Fig. 7. River Rak Spring from the Zelške jame. Diagrams of some physicochemical characteristics of spring river in the observation period between Avgust 1981 and July 1982, explanation in the text 1 — Izvir Raka iz Zelških jam je poleg Kotličev najbolj markatni hidrološki pojav Rakovega Skocjana, ki je bil tudi najbolj pogosto vključen v dosedanja hidrološka opazovanja. Sledenja so pokazala, da se v izviru pojavlja voda iz Velike Karlovice in Cerkniškega jezera ter posebej iz Cerkniščice. Vpliv teh površinskih voda se odraža v izdatnosti, temperaturah in kemizmu izvirne vode (slika 6). Iz Zelških jam priteče večkrat mogočna reka z nad 10 m^/s pretoka, manj-krat le skromen potok z nekaj l/s pretoka. Celoletna temperaturna krivulja kaže na zimski minimum (0,6 °C) in poletni maksimum (19,3 °C), pri čemer pa je treba povedati, da so dejanske minimalne temperature za nekaj stopinj višje, saj se Rak ob minimalnem pretoku pod Malim naravnim mostom v stiku s hladnim zrakom pod udornicami hitro ohlaja. Bolj kot pri drugih izvirih se v obravnavanem izviru odraža odvisnost kemizma od pretokov. V opazovalnem obdobju je imela voda visoko prevodnost in trdote pri manjšem pretoku in obratno. Ca trdota se je med letom spreminjala le za 1 mval/1. Mg trdota pa nasprotno za dva. Po teh lastnostih se izvir Raka razlikuje od drugih izvirov V Rakovem Skocjanu. Maksimalno Mg trdoto (2,7 mval/1) smo namerili pozimi pri nizkem, minimalno (0,86 mval/1) prav tako pozimi pri zelo visokem vodostaju. Rak ohranja kemično sestavo vzdolž toka tja do Sotočja z vodo Kotličev kot smo lahko ugotovili z ustreznimi analizami. Ko pa se k njemu stečejo Kotliči, pridobi reka kemične lastnosti, ki so mnogo bližje vodam Kotličev, To so pokazale analize Raka pred Velikim naravnim mostom, preden je poniknil (slika 7). FIZIKALNO-KEMICNE LASTNOSTI IZVIKOV PRI NIZKI VODI Po hidrogramu Raka na vodomerni postaji Slivnice vidimo, da smo imeli v opazovalnem obdobju avgusta in v začetku septembra ter v začetku marca nizki, v začetku januarja zelo visoki, vmes pa srednji vodostaj (si. 7). Pri obeh nizkih vodostajih 7. septembra 1981 in 6. marca 1982 (glej tabelo 1), ko je računati le na minimalen dotok cerkniških voda, so imele poletne nizke vode manjše nekarbonatne in Mg trdote, ter višje Ca trdote in prevodnost kot zimske nizke vode. To pomeni, da gre v obeh primerih za kraško vodo iz zakraselega obrobja, katere večja Ca trdota poleti je posledica večje biogene aktivnosti. Nizke vode Raka in Kotličev, ki izkazujejo pozimi večjo Ca trdoto kot poleti, pa se iztekajo iz podzemeljskih rovov, kjer so bile jeseni in poleti akumulirane. Primerjava seveda tudi pokaže, da je kemizem pri nizkih vodostajih med letom ali v različnih letih kvečjemu podoben, nikoli pa enak. Tako si tudi tolmačimo občutne razlike, vsaj kar zadeva Mg trdote, med našimi podatki in podatki ki jih je o kemizmu nizke vode objavil I. G a m s (1981). Tabela 1 Fizikalno-kemične lastnosti izvirne vode pri nizkih vodostajih v Rakovem Skocjanu Izviri temp. pretok prevodnost CaT MgT KT CT NK 7. sept. 1981 1 — Izvir Raka 11,8 20 460 2,88 1,62 4,30 4,50 0.20 2 — trunkovec 9,3 10 417 3,78 0,40 4,05 4,18 0,12 3 — Biserjev laz 8,5 5 426 4,04 0,38 4,30 4,42 0,12 4 — Biserjeva ločica 11,0 1 408 3,32 0.78 4,06 4,10 0.04 5 — Burjevka 12,3 5 417 3,88 0,40 4,24 4,28 0,04 6 — Kotliči 15,4 ? 360 3,06 0,54 3,56 3,60 0,04 7 — Studenec pod žago 9,5 i 444 4,56 0,20 4,66 4,76 0,10 8 — Farovka 8,6 5 516 4,24 0,92 4,90 5,16 0,26 9 — Rak pri ponoru 14,5 ? 408 3,26 0,96 4,06 4,22 0,16 6. marca 1982 1 — Izvir Raka 3,8 1000 507 3,10 2,68 5,40 5,78 0,46 2 — Prunkovec 5,1 10 400 3,28 1,10 4,08 4,38 0,30 o — Biserjev laz 6,3 8 397 3.82 0.40 4,10 4,22 0,12 4 — Biserjeva ločica 8,2 1 374 3,16 0,92 3,76 4,08 0,32 5 — Burjevka 4,6 5 385 3,36 0,88 3,76 4,24 0,38 6 — Kotliči 3,7 ? 385 3,52 0,66 3.90 4,18 0.28 7 — Studenec pod žago 6.2 i 385 3,46 0.58 3,76 4,04 0.28 8 — Farovka 8,1 5 450 3,86 1.30 4,52 5,16 0,64 9 — Rak pri ponoru 3,7 1000-f 455 3,16 1,90 4,68 5,06 0,40 enote: temperatura 0 °C, trdote mval 1 ^ pretok l/s"', prevodnost jxScm" -1 A UNEC RAKOV SKOCJAN Obseg poplave 41.1982 Flood extension 200 300 Kraški izvir Karst spring stalni pernnanent občasni periodical smer vodnega toka water flow direction IZRK ZRC SAZU . Gospodaric ZELSE cesta-road SI. 8. Fig. 8. Rakov Skocjan. Obseg poplave 04.01. 1982 in položaj kraških izvirov, 1 — izvir Raka, 2 — Prunkovec, 3 — Izvir v Biserjevem lazu, 4 — Izviri v Bi-serjevi ločici, 5 — izviri v Burjevki, 6 — izviri pri Kotličih, 7 — Studenec pod žago, 8 — Izviri v Farovki, 9 — ponori Raka Rakov Skocjan. Flood extension on Jan. 4, 1982 and situation of karst spring 1—8 and ponors — 9 FIZIKALNO-KEMICNE LASTNOSTI POPLAVNE VODE Pri otoplitvi in ugodnih hidroloških razmerah čez novo leto 1982 je gladina poplave segala do nadmorske višine 510 m, vodomer je pokazal višino 11,73 m že dva dni poprej, tako da je gladina opazovanega dne že upadala. Dolina je bila spremenjena v jezero, ki je obsegalo približno 220 ha površine (slika 8). Voda je poplavila večino travnikov in segala do ceste, ki pelje k hotelu. Iz skalnih zajed nad cesto in pod njo so se k jezeru stekali številni izviri. Večina sicer opazovanih izvirov je bila poplavljena. Delovali so njihovi više ležeči iztoki nad višino 510 m. Rak je pritekal iz Zelških jam kot hudournik, da bi se ob toku navzdol kmalu umiril in razlil v jezero. Iz Kotla je tekla reka po strugi pod mostom, Kotliči pa so bruhali vodo tako, da so se na jezerski gladini gradili krožni valovi. Fizikalno-kemične lastnosti izvirne vode in Raka so bile skoraj enake (glej tabelo 2). Z izjemo Mg in NK trdot tudi blizu najnižjih letnih vrednosti. Tabela 2 Fizikalno-kemične lastnosti vode pri poplavi 4. januarja 1982 Izviri temp. prevodnost CaT MgT KT CT 1 — Izvir Raka 4.1 348 2,72 0,96 3,70 3,68 2 — Prunkovec 4,5 4,8 351 2,72 0,96 3,56 3,68 4 — Biserjeva ločica 345 2,62 0,98 3,50 3.60 5 — Burjevka 4,8 345 2,72 0,90 3,56 3,68 6 — Kotliči 4,5 348 2,78 1,00 3,60 3,78 9 — Rak pri ponoru 4,2 348 2,54 1,02 3,50 3,56 Drugi izviri poplavljeni enote: temperatura 0 °C, trdote mval 1"', pretok l/s"'. prevodnost piScm"' Podatki opazovane poplave kažejo, da so zakraselo podzemlje v južnem in vzhodnem obdobju kotline napolnile vode iz Javornikov, Cerkniškega jezera in Cerkniščice ter pomešane dosegli izvire v kotlini. Tokovi so se skozi fosilne rove frontalno izlivali v kotlino ne glede na različen izvor vode. Kemične lastnosti izvirne vode so postajale vedno bolj različne po poplavi, ko je gladina v zaledju upadla in ko so se tokovi ločili ter umaknili iz zgornjih fosilnih v spodnje aktivne kanale. Ti podatki opazovane visoke vode ne potrjujejo misel I. Gamsa (1966, 36), da bi ob visoki vodi » dobivali zahodnejši izviri večje dotoke iz apniških Javornikov kot pa vzhodni« in da bi javorniške vode tedaj odrivale jezersko vodo iz Rakovega Skocjana. SKLEPI V okviru krasoslovnega preučevanja ozemlja med Planinskim in Cerkniškim poljem smo posebej preučili območje Rakovega Skocjana. Hoteli smo predvsem spoznati povezavo med geološko zgradbo in kraškimi izviri, ki se v tej depresiji pojavljajo, ter izpopolniti dosedanje znanje o tukajšnji hidrologiji. Podrobno kartiranje površja in podzemlja je pokazalo, da je depresija Rakovega Skocjana nastala v skladnatem in debeloskladnatem apnencu spodnje krede, ki vključuje tudi podolgovate leče sedimentacijske breče in peščenega dolomita. Teh slabše topnih kamnin je med apnenci komaj okrog 5 %, pa jim ne pripisujemo posebnega pomena niti za oblikovanje doline ali za razporeditev izvirov v njej, niti za kemično sestavo izvirne vode. Ugotovljena kamninska podlaga ne potrjuje mišljenja I. Gams (1970, 176), da so v vzhodnem in zahodnem delu Rakovega Skocjana hidrološko manj, v osrednjem delu pa bolj propustni skladi, ki odrejajo razporeditev in maksimiranost izvirov ter usmerjenost njihovih dotočnih kanalov. Vzroke za domnevano maksimiranost je treba poiskati drugje. Iz podrobne geološke strukture je sklepati, da so prevodne cone, dotočni in odtočni kanali razporejeni v blokih neporušene kamnine, kjer so prevodniki tudi številne, od jugovzhoda proti severozahodu usmerjene lezike. Takšni ne-poruieni pasovi med prelomi so v območju Zelških jam ter v zaledju Kotličev v Jagničerevem in Cerkniškem lazu, kjer je verjetno iskati podzemeljske vodne rove. Za hidrološko analizo se zdi pomembno upoštevati tektonsko cono med Farovko na severozahodni in Cerkniškim lazom na jugovzhodni strani doline. Ta cona deli dolino na vijugav in ožji vzhodni ter bolj premi in širši zahodni del. Izviri okrog Kotličev in Burjevke dosežejo dolino zahodno, izviri Biser-jevega laza pa vzhodno od nje. Prav zaradi te manj prepustne cone imamo verjetno med Cerkniškim jezerom in Rakovim Skocjanom dve skupini podzemeljskih zvez, severovzhodno Velika Karlovica (Cerkniščica) — Zelške jame (izvir Raka) in jugozahodno Cerkniško jezero (Jamski zaliv) — Kotliči, kakršni sta ugotovljeni z dosedanjimi preučevanji (I. Gams, 1970; R. Gospodarič in P. Ha bič, 1979). Pri hidrološki obravnavi smo posvetili večjo pozornost kraškim izvirom, manjšo pa širši hidrološki problematiki Rakovega Skocjana, ki je sicer že dostikrat obravnavana skupaj s sosednjimi kraškimi polji. Izviri dosežejo dolino na vzhodni in južni strani, na severni strani pa poznamo le stalne in občasne izvire v Farovki. Temperature, prevodnosti in pretoki ter trdote, merjene v 27 serijah med avgustom 1981 in julijem 1982, so pokazale nekatere skupne, a tudi različne lastnosti opazovane izvirne vode. Iz diagramov na slikah 3, 4, 6 in 7 je razvidno, da so se med letom temperature izvirne vode, razen pri Farovkah zelo spreminjale. Prevodnost in trdote so bile najvišje jeseni, najnižje pomladi, višje pri manjšem, nižje pri večjem pretoku. To smo posebej spoznali pri nizkih vodah marca in septembra ter pri poplavi januarja. Vsekakor se izvir Raka po kemizmu bistveno razlikuje od Kotličev in vseh drugih izvirov, razen pri visoki vodi, ko smo povsod namerili podobno mineralizacijo. Po teh ugotovitvah sklepamo, da niti temperatura, niti geološka zgradba ne vplivata bistveno na kemizem izvirne vode. Ta je odvisen od pretokov oziroma vodostajev in od biološke aktivnosti med letom, nadalje od kemizma po-norne vode na Cerkniškem jezeru ter od stopnje mešanja teh voda s padavinami ali kraško vodo ter že prej akumulirano vodo v območju njenega podzemeljskega pretakanja. Pri visoki vodi se gladina vodotokov v dotočnem obrobju Rakovega Skocjana enakomerno dvigne in napne v više ležeče starejše kanale in iz njih pomešana frontalno odteka skozi izvire v dolino. Pri srednji, posebej pri nizki vodi pa se gladina zniža in razčleni, vode pa usmerijo v spodnje, stalno aktivne kanale, kjer ob različno dolgem toku pridobe tudi svojo, medseboj različno kemično sestavo, ki ni več primerljiva s sestavo po-norne vode. Naše preučevanje izvirne vode je nadalje pokazalo, da se v Rakov Skocjan posebej ne iztekajo večje količine kraške javorniške vode, kajti takšne kraške vode z enakomerno letno temperaturo, visoko Ca in nizko Mg trdoto v opazovalnem obdobju nismo namerili. Pač pa smo ugotovili takšno vodo v izvirih Farovke na severni strani doline, ki pa iz podzemlja Javornikov ne more pri-teči. Njene občasno visoke Mg trdote in občutna onesnaženost govorijo za občasne dotoke iz naseljenega dolomitnega sveta Zelš ali Podskrajnika, kar bi seveda lahko zatrdno dokazali le z ustreznim barvanjem. Javorniški tokovi se torej Rakovega Skocjana izogibajo. Proti severozahodu k Planinski jami in na Planinsko polje se verjetno gibljejo zahodno od doline skozi tamkajšnje hi-drogeološke prepustne cone. Natančnejša preučitev teh con in poti pa sodi med naloge nadaljnjega podrobnega preučevanja širšega območja Rakovega Skocjana. LITERATURA Car, J., 1982: Geološka zgradba požiralnega obrobja Planinskega polja. Acta carso-logica SAZU, 10 (1981), 75—105, Ljubljana. Gams, I., 1961: Dvatisoča jama. Naše jame, 2 (I960), 24—30, Ljubljana. Gams, I., 1965: H kvartarni geomorfogenezi ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Geografski vestnik, 37, 61—101, Ljubljana. Gams, I., 1966: K hidrologiji ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Acta carsologica SAZU, 4, 5—50, Ljubljana. Gams, I., 1970: Maksimiranost kraških podzemeljskih pretokov na primeru ozemlja med Cerkniškim in Planinskim poljem. Acta carsologica SAZU, 5, 171—187, Ljubljana. Gospodaric, R., 1970: Speleološke raziskave Cerkniškega jamskega sistema. Acta carsologica SAZU, 5, 111—169, Ljubljana. Gospodaric, R., P. Habič, 1976: Underground Water Tracing. Investigations in Slovenia 1972—1975. Institute for Karst Research SAZU, p. 312, Ljubljana. Gospo d ari Č, R., P. Habič, 1979: Kraški pojavi Cerkniškega polja. Acta carsologica SAZU, 8 (1978), 7—162, Ljubljana. H ab i č. P., R. Gospodaric, I. Kenda, A. Kranjc, 1975: Osnovna speleološka karta Slovenije, 2. nadaljevanje. Naše 'jame, 17, 151—171, Ljubljana. Hribar, F., 1976: Realization and Results of Combined Water Tracing Test in 1975. In: Underground Water Tracing, 132—138, Ljubljana. Kossmat F., 1905: Erläuterungen zur Geologischen Karte Haidenschat und Adelsberg und Planina. Verh. Geol. R. A., 78—84, Wien. Jenko, F., 1959: Hidrogeologija in vodno gospodarstvo. 1—237, Državna založba Slovenije, Ljubljana. M i s e r e s, J. J., 1976: Completements to the Water Chemistry of the Karstic System of the Ljubljanica River. In: Underground Water Tracing, 82—91, Ljubljana. Moser, H. m drugi, 1976: Results of Measurements of the Content of Deuterium, Oxygen — 18 and Tritium in Water Samples from Test Area taken during 1972— 1975. Underground Water Tracing, 93—117, Ljubljana. Pleničar, M., 1957: Prispevek h geologiji Cerkniškega jezera. Geologija, 1, 111—117, Ljubljana. Pleničar, M. in D. Kerčmar, 1959: Osnovna geološka karta SFRJ Cerknica, Laze. Arhiv Geol. zavoda, Ljubljana. Pleničar, M., 1970: Tolmač h geološki karti list Postojna, 1—62, Zvezni geološki zavod, Beograd. gerko A., 1946: Barvanje ponikalnic v Sloveniji. Geografski vestnik, 18/1-4,125—139, Ljubljana. Ser ko. A., 1949: Kotlina Rakov Skocjan. Geografski vestnik, 20/21, 195—202, Ljubljana. Zupan, M., M. Kolbezen, 1976: Hydrochemical Investigations. Underground Water Tracing^ 67—82, Ljubljana. 2 i b r i k, K., F. Lewicki, A. Pičinin, 1976: Hydrologie Investigations. Underground Water Tracing, 43—55, 128—132, Ljubljana. HYDROGEOLOGY AND KARST SPRINGS IN RAKOV SKOCJAN NEAR POSTOJNA Summary The previous karstological works about Rakov Skocjan, karst depression between Cerkniško and Planinsko polje, are dealing with speleological (I. Gams, 1961; R. Gospodaric, 1970), morphological (A. Serko, 1949; I. Gams, 1965) and hydrological conditions (A. Serko, 1946; I. Gams, 1966, 1970; R. Gospodaric & P. Habič, 1979), but less was written about geological structure and hydrogeology (M. Pleničar, 1957, 1967; M. Breznik, 1962). By the method of detail hydrogeological mapping on the surface and in the underground was stated, that the Rakov Skocjan depression developed in bedded and thick-bedded limestones of Lower Cretaceous, including oblong lenses of sedimentation breccia and sand dolomite. Among limestones there is only about 5 % of these, worse soluble rocks, hence we do not attribute them any special importance to hydrogeological conditions in the depression. From this point of view more important are the blocks of tectonically uncrushed rocks between faults of NW-SE direction, as there are inflow and outflow channels of Rak river (Zelške jame and Tkalca jama) and transmissive zones, feeding 14 karst springs in the depression. In the period 1981 and 1982 the physico-chemical analyses of spring water showed, that the geological structure do not influence to their chemical composition. It is directly dependent on discharges and water levels and on precipitations during the year. At low water level the springs were chemically very different, while at high water level almost identical. It proves again that the waters from Cerknica Lake flow towards Rakov Skocjan. On contrary to previous statements (I. Gams, 1970; R. Gospodaric & P. Habič, 1979) we did not find any proof for the existence of karst water from Javorniki Mts to the springs of Rakov Skocjan. KRAŠKI IZVIRI VIPAVE IN NJIHOVO ZALEDJE (S 7 SLIKAMI) VIPAVA KARST SPRINGS AND THEIR BACKGROUND (WITH 7 FIGURES) PETER HABIČ SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA NARAVOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 25. NOVEMBRA 1982 VSEBINA Izvleček — Abstract......................44 ( 4) UVOD............................45 ( 5) RAZPOREDITEV STALNIH IN OBČASNIH KRAŠKIH IZVIROV .... 45 ( 5) HIDROLOŠKE ZNAČILNOSTI..................51 (11) FIZIKALNO-KEMICNE LASTNOSTI...............52 (12) Temperatura vode.....................52 (12) Trdota vode........................53 (13) Kalnost Vipavskih izvirov..................54 (14) BAKTERIOLOŠKE LASTNOSTI.................55 (15) KRAŠKO HIDROGRAFSKO ZALEDJE VIPAVE...........55 (15) OGROŽENOST IN MOŽNOST ZASCITE IZVIROV..........55 (15) SKLEP............................56 (16) LITERATURA........................57 (17) \1PAVA KARST SPRINGS AND THEIR BACKGROUND (Summary) . . 57 (17) Izvleček UDK 551.444.5(497.12-15> Habič Peter: Kraški izviri Vipave in njihovo zaledje. Acta carsologica 11 (1982), 41—57, Ljubljana, 1983, lit. 12. Obravnavani so stalni in^občasni, zajezeni in prelivni kraški izviri Vipave s skupnim pretokom od 0,7 do 70 m'/s, ki so razporejeni na stiku krednlh apnencev in eocen-skega fliša ter aluvialnih naplavin ob zahodnem vznožju kraške planote Nanosa, v con' visokega krasa NW Dinaridov. Po ugotovljenih hidroloških in fizikalno kemijskih lastnostih bi bila voda primerna za oskrbo ob potrebni stopnji čiščenja in sanitarni zaščiti obsežnega, pretežno nenaseljenega in gozdnatega kraškega zaledja. Abstract UDC 551.444.5(497.12-15> Habič Peter: Vipava Karst Springs and Their Background. Acta carsologica 11 (1982), 41—57, Ljubljana, 1983, Lit. 12. Permanent and periodical, captured and overflow karst springs of Vipava with total discharge from 0,7 to 70 m'/s, distributed on the contact of Cretaceous limestones and Eocene flysch and alluvial sediments on the western foot of the Nanos karst plateau, in the zone of high karst of NW Dinarids, are treated. After the stated hy-drological and physico-chemical properties this water could be used for water supply considering the necessary degree of purification and sanitary protection of extensive, mostly uninhabited and wooded karst background. Naslov — Address Dr. Peter Habič, znanstveni svetnik Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU Titov trg 2 66230 Postojna Jugoslavija UVOD O kraških izvirih Vipave je leta 1959 poročal R. Savni k v Naših jamah. Tedaj je namreč Inštitut za raziskovanje krasa iz Postojne preučeval Vipavsko jamo in poleg tega opravil tudi nekatera hidrološka opazovanja. S hidrološkimi opazovanji Vipavskih izvirov je v letih 1962—1965 nadaljeval P. H a b i č (1966, 1968). Pozneje je izvire Vipave primerjal z drugimi kraškimi izviri ob vznožju visokega krasa med Idrijco in Vipavo (P. Ha bič 1970, P. Habič, R. Gospodarič 1972). Ob prizadevanjih za zavarovanje kraških vodnih virov Primorske so bile opravljene manjše raziskave v zaledju Vipave, več novih podatkov pa je bilo zbranih leta 1979, ko se je pokazala potreba po zajetju Vipave za oskrbo s pitno vodo. Sodelavci Goriških vodovodov iz Nove Gorice in Inštituta za raziskovanje krasa SAZU iz Postojne so pregledali vodne razmere Vipavske jame in zajeli več vzorcev vode v izvirih Vipave. Ob jesenskem deževju so bili vzeti tudi vzorci za analizo kalnosti. Čeprav tedanje jesenske vode niso bile najvišje, so bili vendar aktivni vsi občasni izviri ob Beli, tako da so podatki veljavni za visoke vode. Po naročilu Goriških vodovodov je izdelana karta kraških izvirov Vipave ter karta predvidenega kraškega zaledja in njegove ogroženosti. RAZPOREDITEV STALNIH L\ OBČASNIH KRASKIH IZVIROV Izviri Vipave so zelo značilno razporejeni ob zahodnem vznožju apniškega Nanosa, v tistem njegovem delu, kjer je neprepustni eocenski fliš, ki obdaja kredne apnence, najbolj odstranjen. Narivno zgradbo Nanosa je med prvimi zagovarjal M. Limanovski (1910), pozneje so kamnine in zgradbo Nanosa preučevali še M. P1 e n i č a r (1961; 1970), S. B u s e r (1976), R. Gospodarič (1965), L. Placer (1981). Velika polegla guba naj bi bila nagnjena proti severozahodu in narinjena na fliš, tako da je pri Vipavi najgloblje potopljena v nepropustne flišne kamnine. Te obdajajo Nanos tudi s severne strani od Vrh-polja do Podkraja in Vodic. Podzemeljski kraški odtok je skladen z zgradbo, še posebno v mlajši geološki preteklosti, ko je erozijsko poglabljanje Vipavske doline zelo napredovalo (si. 1). Med Vipavo in Vrhpoljem je fliš odstranjen verjetno še nekaj globlje od naplavne ravnine. Prav v tem predelu vre na površje kraška voda, ki se steka iz obsežnega zaledja Nanosa in Hrušice. Najizdatnejši stalni kraški izviri so razporejeni na nižjem južnem delu omenjene vrzeli v flišnem obrobju v samem naselju Vipava. Voda v izvirih je navadno v višini 98 m, ob visokih vodah pa sili iz špranj do 5 m više. Severno od Vipave pa vse do Vrhpolja so ob strmem vznožju Nanosa razporejeni občasni izviri, ki so aktivni le ob najvišjih vodah. Njihova gladina se dviga ob vršaju Bele od nadmorske višine 100 m pri Crncovi jami do 125 m pri Vrhpolju (si. 2). si. 1, Hidrografsko zaledje kraških izvirov Vipave Fig. 1. Hydrographie background of Vipava karst springs 1. dokazana podzemeljska zveza determined underground connection 2. predpostavljena podzemeljska zveza supposed underground connection 3. stalni izvir — permanent spring 4. občasni Izvir — periodical spring 5. ponikalnica — sinking river 6. površinsko razvodje — superficial watershed 7. hidrogecloško razvodje — nydrogeologlc watershed 8. kraško razvodje — karst watershed 9. brezno — pothole 10. triasnl dolomit — Triasslc dolomite 11. eocenskl fllš — Eocene Flysch 12. apnenec — limestone 13. aluvij — alluvium 14. grušč in breča — rubble and breccia SI. 2. Položaj kraških Izvirov Vipave Fig. 2. Situation of Vipava springs 1. stalni kraški izvir permanent karst spring 2. občasni kraški izvir periodical karst spring 3. kras — karst 4. eocenski fllš — Eocene Flysch 5. aluvij — alluvium Takšen položaj vodne gladine ob izvirih je značilen za zajezene sifonske prelivne kraške izvire ob stiku prepustnih in neprepustnih kamnin. Visoke vode so pridušene, kar se sklada z naravo kraškega podzemeljskega odtoka. •Globoko sifonsko cirkulacijo kraške vode nakazujejo tudi zelo izravnane temperature, ki v teku leta nihajo le za kakšno stopinjo. Najjužnejši izvir je Pri kapelici (1). Pod nekaj metrov visoko skalno steno je na dvorišču stanovanjske hiše špranjasti kraški izvir. Njegova izdatnost je omejena z ožino špranje in jo cenimo od nekaj 10 do 200 l/s, najnižji in najvišji .pretoki pa niso merjeni. Ozke razpoke v apnencih ne dovoljujejo izdatnejšega nihanja gladine v izviru. Drugi izvir je Pod lipco (2). Voda vre iz podobne skalne špranje kot v izviru Pri kapelici. Izvir je med hišami ob glavni cesti, pod katero odteka voda po urejeni in pokriti strugi. Ozka špranja tudi v tern primeru omejuje izdatnejše nihanje gladine. Vkljub temu visoka voda poplavi cesto in zalije hiše •ob izviru ter naplavi flišno mivko iz podzemlja. Tretja skupina izvirov je razporejena za Perkavcovim mlinom (3) v osrednjem zatrepu vipavskih izvirov. V južnem delu tega zatrepa vre voda na številnih mestih iz razpok in ograd pod hišo in vrtovi. Večji izvir je tik za nekdanjim mlinom, kjer je razgaljena skalna stena in v njej je manjša zasuta jama. Najizdatnejši izvir Vipave je tik pod vhodom v umetni rov Vipavske jame (4). V prejšnjem stoletju so namreč nad glavnim izvirom Vipave izkopali 450 m dolg umetni rov v kredne apnence, da bi pnšJi do živega srebra. To se jim ni posrečilo, pač pa so po 250 m zadeli na večjo naravno kraško votlino, polno vode. Rov so kopali še 200 m naprej in končno obupali. Na kraju rova je čutiti močan prepih, ki je v zvezi z večjimi nedostopnimi naravnimi votlinami. Umetni rov so skopali v slabo zakraselih krednih apnencih, saj jih le na dveh mestih prečkajo manjše špranje, po katerih priteka kraška voda. Te votline so neprehodne in tudi potapljaške raziskave v osrednji votlini še niso našle večjega pritočnega rova. Jezero v votlini je globoko do 17 m in nizka voda se v njem počasi pretaka. Izdatnost tega toka pa bi mogli oceniti Je z izdatnim črpanjem. Ob visokih vodah se izviri Vipave precej kalijo, to je vidno tudi v umetnem rovu za naravno votlino. Medtem ko je vhodni del rova čist in izpran, je^ v zadnjem delu odložena do 0,5 m debela plast mivke in flišnega blata. Očitno v tem delu rova voda zastaja, medtem ko iz naravne votline voda pod pritiskom odteka po umetnem rovu na površje (si. 4). Flišni pesek in mivko spira voda ali neposredno iz flišne podlage kraškega Nanosa, ali pa prinaša skozi podzemlje s površja pri Predjami. V osrednji izvir Vipave Pod skalco se poleg že omenjenih dveh izvirov (3 in 4) stekajo še vode po dveh neprehodnih špranjastih rovih Za gradom (5). Tudi v njih vodna gladina niha le za dober meter, kar se sklada z omejeno RAVN!K NA NANOSU 1960 A M J VIPAVA I t....j...l[.L,.J M A M J ll SI. 5. Izviri Vipave, hidrogram padavin (P) in pretoka (Q) Fig. 5. Vipava springs, hydrogram of precipitation (P) and discharge (Q) prepustnostjo sifonskih kanalov. Zanimivo pa je, da se ob najvišjih vodah pojavi še vrsta drobnih curkov, ki vrejo iz skalnih razpok 4—5 m nad izviri. Podobne narave kot izvir Za gradom je tudi dvojni izvir Pod farovžem (6, 7), kjer se kraška voda preliva na površje iz dveh ločenih špranj v nekaj metrov visoki skalni steni (si. 5). V tem dvojnem izviru pa so ugotovljene zanimive temperaturne razlike. Severni izvir (7) ima povečini za nekaj dese-tink °C toplejšo vodo kot južni (6). V izviru se namreč srečujeta dva dotoka iz kraškega podzemlja, kar potrjujejo tudi razlike v trdoti vode. Najbližji severni sosed izvira Pod farovžem je občasni izvir Slezenec (8). Voda tega izvira je stalno dosegljiva v kleti pod Bagatovo hišo, kjer so našli tudi človeško ribico (R. Savni k, 1959). Od tam se ob višjih vodah preliva po urejeni strugi in odteka pod cesto in hišami v Vipavo. Po kemičnih in temperaturnih značilnostih se Slezenec povsem sklada z vodo v Crncovi jami ob Beli (9), kjer je zajetje za vipavski vodovod. Vhod v Crncovo jamo je ograjen in ob njem je zgrajeno črpališče (si. 6). Gladina vode v jami niha za več metrov in le ob visokih vodah se preliva iz jame v strugo Bele močan tok. Temperaturne in kemične lastnosti te vode nakazujejo tesnejšo zvezo z zaledjem Bele, ki delno ponika v soteski pod Sanaborjem in pod Nanosom odteka k stalnim izvirom Vipave. Podobne lastnosti kraških voda smo zasledili še v nizu občasnih kraških izvirov ob Beli od Crncove jame navzgor proti Vrhpolju. Izviri so vrisani na priloženi karti in oštevilčeni od 10 do 13 (si. 2). Vodna gladina je v teh izvirih med Vipavo in Vrhpoljem tudi do 25 m nad stalnimi izviri. Gladina kraške vode pod Nanosom je torej ob visoki vodi nagnjena od Sanaborja proti Vipavi. Zaradi izdatnega zajezevanja kraškega iztoka so občasni izviri tudi znatno nad površinsko Belo (si. 7). HIDROLOŠKE ZNAČILNOSTI Stalni in občasni izviri Vipave so hidrološka celota in nanje neposredno vplivajo padavine v obsežnem kraškem zaledju. To je razmeroma dobro omejeno s flišnim obrobjem od Beli, Močilniku in Nanoščici. Težko ga je opredeliti predvsem v Hrušici na razvodju z Ljubljanico. Vodomerna postaja v Vipavi žal ne zajema vseh voda iz tega kraškega zaledja, zato so hidrološke značilnosti izvirov le približno opredeljene. Po hidroloških podatkih za obdobje 1958 do 1965 (P. Habič, 1966) znašajo srednji letni pretoki med 6 in 9 mVs. Ob izredni suši leta 1971 in 1973 pa smo namerili ob najnižjem pretoku le 700 l/s, medtem ko je njen pretok ob normalnih nizkih vodah okrog 1 m^/s. pl'iSWi.. SI. 7. Fig. 7. Utnik ob Beli Spring »Utnik-f at Bela creek Maksimalni pretoki so kratkotrajni, minimalni pa trajajo dalj časa (si. 5). Ekstremni viški se pojavljajo hkrati z ekstremnimi dnevnimi padavinami. Izviri hitro reagirajo na padavine. Maksimalni pretoki Vipave dosežejo po vodomeru v Vipavi od 50 do 55 m^/s, pri tem pa niso upoštevane kraške vode iz izvirov od Crncove jame do Vrhpolja, ki odtekajo mimo vodomera. Računamo, da je teh voda od 10 do 15 m^/s in z njimi vred naj bi celotni visokovodni iztok IZ kraškega Nanosa znašal okrog VOm^/s. Razmerje med nizkimi, srednjimi m visokimi vodami je tedaj 1:10:100, kar se sklada s tipičnimi hidrološkimi razmerami odtočnega visokega krasa. Glede na velikost zaledja in zajezenost iztoka pa je pomembno zadrževanje voda v krasu, tako ob visokih vodah, kot skozi dolgo sušno obdobje, ko prispeva visoki kras še oomembne količine voda Minimalni specifični odtok znaša okrog 5—6 l/s/km2, medtem ko daje nizki kras ob suši le 2—3 l/s/km^. FIZIKALNO KEMIJSKE LASTNOSTI Temperatura vode Številne meritve temperature vode v izvirih Vipave nam omogočajo dvoje temeljnih spoznanj. Razlike v temperaturi vode med posameznimi izviri so posledica po eni strani različnih dotokov, po drugi strani lokalnih razlik v pretočnem sistemu. Najhladnejše vode pritekajo iz osrednjega zaledja Nanosa, kjer je več ledenih jam (P. Ha bič, 1963), po najbolj prevodnih kanalih in napajajo stalne izvire. Ti imajo skoraj povsem enake temperature, le skrajna južna izvira Pod lipico in Pri kapelici sta od 0,1 do 1,3 °C toplejša. V njih se najbrž odražajo lokalni vplivi bolj prisojnega pobočja Nanosa. To je namreč za več stopinj toplejše od osrednjega višjega dela (P. Habič, 1968). Nekoliko toplejša je tudi voda v občasnih izvirih ter v izviru Pod farov-žem, v Slezencu in Crncovi jami. V občasnih izvirih ali utnikih, kot jih imenujejo domačini, se kaže vpliv toplejše površinske vode in nižjega obrobja Nanosa. Tabela 1 Primerjava temperature vode v izvirih Vipave (v °C) Ime izvira 30. 3. 64 t 2. 6. 65 28. 12. 65 29. 5. 79 16. 11. 79 Pri kapelici (i; 9,4 9,7 10,1 8.8 Pod lipico (2) 9,0 9,4 9,7 10,0 8,8 ;:!. i Pod skalco (4) Pod farovžem (6) ' 8,9 j 8,8 9,4 , 10,0 .' : 8 7 8,9 ' 8,8 9,4 ■ 10,0 8 7 Pod farovžem (7) ^ 9,0 ^^^ 9,6 9,7 ' 10,2 f- • y 2 Slezenec (8) 10,0 t\ 9,8 10,0 ii. 94 Crncova jama (9) ■ 10,0 9,8 10,1 tri 10,2 ; v 9 4 Utniki (I2; , 10,2 ■ 1 f, 9,6 Bela 10,0 ■ ' 12,8 8,7 ' Druga temeljna značilnost kraških voda Vipave je njihova majhna temperaturna sprememba v teku leta. Na podlagi občasnih meritev znaša letna razlika največ 1,5 °C. Precej večje so seveda razlike v temperaturi površinske Bele. Ker je njen vpliv na temperature v kraškem podzemlju majhen, tudi ni opaziti večjih razlik v severni skupini izvirov. Trdote vode Podobne značilnosti kot v temperaturi so tudi v trdoti vode. Razlika v karbonatni trdoti med izviri znaša od 1 do 2 °NT. Večje so razlike le med stalnimi izviri in površinsko Belo. Pa tudi med posameznimi izviri se lahko čez leto trdote spreminjajo za 2 do 3 °NT. Trše so vedno vode severne skupine izvirov in površinska Bela, nižje pa v osrednjih stalnih izvirih. Kalcijeva trdota se giblje med 8 in 10 °NT, magnezijevih karbonatov pa je v vipavskih izvirih razmeroma malo, saj znaša magnezijeva trdota le od 0,5 do 2 "NT. Se nižje so nekarbonatne trdote. Izviri Vipave imajo torej hidrokarbonatne kalcijeve vode, kar se sklada s prevladujočim apniškim zaledjem. , Tabela 2 Primerjava karbonatnih trdot vipavskih izvirov v °NT Ime izvira 16. 8. 63 30. 3. 64 28. 12. 65 16. 11. 79 Pri kapelici (1) 7,0 7.5 7,7 Pod lipco (2) 9,5 7,0 ■ .. 7,5 7,4 Pod skalco (4) 9.4 - . 6.8 ■91. 7,5 7,1 Pod farovžem (6) , . 9,4 ; ... 6.8 , ,, 7,5 7,1 Pod farovžem (7) . . 9,6 ' 7,8 8,4 7.4 Slezenec (H) ' la.o ■ 8,1 7.7 Utniki (12) t 1 1 Jji . ... -J-.. 8.6 Bela 10,6 10,0 9,8 10,4 Manjše razlike v temperaturi in trdoti vode so odvisne od načina pretakanja in mešanja kraških voda, ki napajajo te izvire. Na mešanje vplivajo padavine in dotoki iz različnih smeri. Na podlagi razlik v temperaturi in trdoti vode sklepamo, da so v zaledju Vipave vsaj dva ali trije glavni dotoki. Ti se v fizikalno-kemijskih lastnostih najbolj razlikujejo ob visokih vodah, ko je izenačevanje in mešanje vode zavoljo hitrega in bolj izoliranega pretoka v ločenih kanalih najmanjše. Ob srednjih in nizkih vodah pa so razlike manjše in povezanost vodnih žil učinkovitejša. Kalnost Vipavskih izvirov Vipavski izviri so po izdatnih nalivih bolj kalni kot di-uge kraške vode ob vznožju Trnovskega gozda. Te ugotovitve izhajajo iz občasnih opazovanj, podrobneje pa kalnosti med temi izviri doslej še nismo primerjali. Kalnost vipavskih izvirov smo merili ob jesenskem deževju 16. 11. 1979. Tedaj je bila najbolj kalna površinska Bela (443,3 mgA suspenza). Precej kalni so bili tudi občasni izviri od Vrhpolja do Slezenca ter glavni izvir Vipave iz Vipavske jame (nad 40 mg/l), drugi izviri so bili bolj čisti (20 do 30 mg/l). Kemične analize je opravila Janja Kogovšek, kalnost pa je meril Andrej Kranjc, za kar se jima na tem mestu posebej zahvaljujem. Tabela 3 Analiza vipavskih izvirov 16. 11. 1979 Ime izvira Karb. trd. Celok. trd. v mg/l Kale. trd. Magn. trd. Susp. pH Pri kapelici 137,5 152,4 140,2 12,2 13,8 7,60 Pod lipoo 132,5 146,4 140,6 15,8 27,8 7.45 Perhavcov izvir 130,0 142,4 135,8 6,6 16,5 7,35 Vipavska jama 125,0 141,4 132,0 9,4 43,1 7,35 Pod skalco 127,5 140,4 132,8 7,6 30,7 7,22 Pod farovžem (6) 127,5 143,4 132,6 10,8 23,2 7,10 Pod farovžem (7) 132,3 145,3 136,2 9,1 44,0 7,05 Slezenec 137,5 149,4 140,2 9,2 51,4 7,80 Izvir (11) 140,0 152,4 146,0 6,4 21,2 8,00 Izvir (12; 340,0 154,4 142,6 11,8 59,2 7,80 Utnik (13J 147,5 160,4 150,1 10,3 53,2 7,65 Bela, Vrh,polje 186,0 194,5 190,0 4,5 443,3 7,25 V primerjavi z nekaterimi drugimi izviri lahko pričakujemo ob najvišjih vodah v južni skupini vipavskih izvirov od 100 do 200 mgA trdnih delcev. Za zagotovitev in izbiro primernega načina čiščenja pa bi bili potrebni podrobnejši podatki o intenzivnosti in poteku kalnosti. V morebitnem novem zajetju za vodno oskrbo, bodisi v izviru Pod lipco ali v Vipavski jami, je treba računati tudi z občasnim naplavljanjem mivke, ki se po najvišjih vodah odlaga v izviru Vipave. BAKTERIOLOŠKE LASTNOSTI Bakteriološke lastnosti kraških izvirov Vipave niso redno spremljane. Več podatkov je le za pitno vodo, zajeto v Crncovi jami. Bakteriološke lastnosti izvirov ob poletni nizki vodi 1979 dokazujejo, da so vode Vipave v večini primerne za pitje celo brez predhodnega čiščenja. Vendar je večina kraških izvirov občasno le toliko okužena, da je treba zagotoviti stalno razkuževanje vode s kloriranjem ali na drug ustreznejši način. Zaradi kalnosti je treba zagotoviti tudi primerno čiščenje voda v morebitnem zajetju. KRASKO HIDROGBAFSKO ZALEDJE VIPAVE Hidrogreografsko zaledje vipavskih izvirov obsega ves Nanos in del Hrušice. Obsežna visoka kraška planota je s treh strani obdana z neprepustnimi flišnimi plastmi in z njimi je v tem delu tudi neposredno omejeno kraško zaledje. Le v osrednjem delu Hrušice je razvodje kraško in ga na podlagi sedanjega znanja •o geološki zgradbi ni mogoče natančneje opredeliti. Na južnem obrobju Hrušice pripada zaledju Vipave okrog 8 km^ flišnega površja v območju Postojnske kotline, od koder se stekajo površinske vode v manjše ponikalnice pri Pred-jami. Zveza teh voda z Vipavo je dokazana z barvanjem (F. Habe, 1963), potrebne pa bi bile še podrobnejše raziskave o hitrosti pretakanja in možnosti ■onesnaževanja s te strani Nanosa. H kraški Vipavi pripada tudi 2 km''' flišnega povirja Bele, ki delno ponika v zakraseli apniški soteski med Sanaborjem in Vrhpoljem. Podzemeljska zveza Bele z izviri Vipave je le posredno dokazana s temperaturo in trdoto vode. Domnevno zvezo pa bi bilo treba še preveriti z barvanjem. V vipavske izvire se na podlagi sedanjega znanja odtekajo vode z okrog 140 km^ površja in od tega je le 10 km^ nekraškega. OGROŽENOST IN MOŽNOST ZAŠČITE IZVIROV Zaledje izvirov je skoraj nenaseljeno. Na Nanosu živi le dvoje družin od skromnega kmetijstva, bolj naseljeno je južno obrobje Hrušice med Studenim in Predjamo, kjer je pet vasi in manjša lesna tovarna. Drugo naseljeno območje je med Sanaborjem in Podkrajem. Kraško zaledje je pretežno gozdnato in gozdarstvo je v njem poglavitna gospodarska dejavnost. Ta predel tudi prometno ni izpostavljen, saj je poleg ceste Kalce—Col, ki je speljana ob skrajnem severnem obrobju zaledja, območje prepreženo le z lokalnimi gozdnimi cestami. Na onesnaženost kraških voda lahko vplivajo predvsem komunalne odplake s flišnega obrobja pri Belskem in Predjami, v manjši meri pa ogrožajo vode tudi občasne gospodarske dejavnosti na Nanosu in v Hrušici. Visoka gozdnata planota Nanosa in Hrušice je torej ugodna za trajno varovanje kraških izvirov Vipave. Posebni varstveni ukrepi bi bili potrebni le v obrobnih naseljenih predelih pri Belskem in Predjami ter pod Golom. Za celotno hidrografsko zaledje bi morali uvesti ustrezen varovalni sistem, da bi ohranili sedanjo čistost kraških voda. Njihov pomen za vodno oskrbo Vipavske doline in Krasa se bo v prihodnosti še stopnjeval. SKLEP Po legi in hidrografskih ter fizikalno kemijskih lastnostih se razlikujeta dve skupini kraških virov Vipave, ki pa predstavljata hidrološko celoto. Severna skupina ima značaj občasnih visokovodnih prelivov in se tudi po drugih lastnostih nekoliko razlikuje od južne skupine stalnih kraških izvirov. Ob nizkih vodah se v stalnih izvirih mešajo vode iz sicer ločenega zaledja. Tedaj zateka v podzemlje Nanosa tudi del površinske Bele med Sanaborjem in Vrh-poljem. Te vode se pojavljajo v izviru Pod farovžem. Južneje ležeči, za spoznanje hladnejši izviri dobivajo vode iz osrednjega zaledja Nanosa. Stalni izviri so hidrološko povezani in se odlikujejo z veliko skupno izdatnostjo. Posamezni izviri pa so pridušeni z ozkimi sifonskimi špranjami. Ožine so povečini globlje v zaledju izvirov, zato so večje količine nizkih voda tudi s črpanjem težko dosegljive. S temi omejitvami je treba računati pri gradnji zajetij. Večje zajetje pitne vode bi lahko izvedli le globlje v notranjosti, za kar je dana ugodna možnost v Vipavski jami. Njeno izdatnost pa bi bilo treba še preveriti. Upoštevati je treba tudi gladino visoke kraške vode, saj je Vipavska jama ob višjih vodah v celoti zalita. Izviri Vipave so razmeroma ugoden vodni vir, tako po količini, kot po kvaliteti. Nenaseljeno gozdno kraško zaledje je možno uspešno varovati pred onesnaževanjem. Potrebni so le ustrezni ukrepi pri občasnih gospodarskih dejavnostih, strožje pa je treba varovati flišno obrobje pri Predjami in ob Beli. LITERATURA Bus er, S., 1976: Tektonska zgradba južnozahodne Slovenije. 8. jugoslovanski kongres Geotektonika-Geofizika, 3, 45—58, Ljubljana. Gospodaric, R., 1965: Geologija ozemlja med Postojno, Planino in Cerknico. Rokopis, Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa, SAZU, Postojna. Habe, F., 1963: Hidrološki problemi severnega roba Pivške kotline. Treei jug. spel. kongres, 77—84, Sarajevo. Habič, P., 1966: Hidrologija krasa med Idrijco in Vipavo. Arhiv Inšt. za raz. krasa, rokopis, Postojna. Habič, P., 1968: Kraški svet med Idrijco in Vipavo. SAZU, Inšt. za geogr.. Dela 11, 1—243, Ljubljana. Habič, P., 1970: Hidrogeološke značilnosti visokega krasa v odvisnosti od geomor-fološkega razvoja. Prvi kolokvij o geologiji Dinaridov, 2. del, Hidrogeologija, 125— 133, Ljubljana. Habič, P., R. Gospodaric, 1972: Die hydrologische Problematik und die Erkundung der Zusammenhänge unteriridischer Wässer im Karst. Geol. Jb, C2, s. 213—226, Hannover. Limanovsky, M., 1910: Wielkie przemieszcienia mas skainych w Dynaridach kolo Postojny. Rozpr. Wydz. mat.-przyr. Akad. Umjetn. 3, 10, 109—171, Krakow. Placer, L., 1981: Geološka zgradba jugozahodne Slovenije. Geologija, 24/1, 27—60, Ljubljana. Pleni čar. M., 1961: Stratigrafski razvoj krednih plasti na južnem Primorskem. Geologija 6, Ljubljana. P len i čar, M., s sodeL, 1970: Tolmač za list Postojna. Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.00D, Zvezni geološki zavod, Beograd. S a v n i k, R., 1959: Izviri Vipave. Naše jame 1, 30—32, Ljubljana. VIPAVA KARST SPRINGS AND THEIR BACKGROUND Summary The permanent and periodical Vipava springs are characteristically distributed along western foot of Nanos karst plateau in the zone of high karst of NW Dinarids at the contact of impermeable Eocene flysch of the Vipava valley. Cretaceous limestones in the form of recumbent, towards NW oriented fold are over-thrusted to flysch layers, which are eroded between the places Vipava and Vrhpolje and partly covered by quaternary clayey rubble sediments, in this region the flood overflow springs are distributed. The permanent springs are situated on the altitude of 98 m, while the periodical one on the altitude between 100 to 125 m, showing the karst retention of high waters in the karst background (Fig. 1). During the dry period the springs have only about 700 1/s, after heavy rain they reach more than 70 m'/s of discharge. After uncomplete hydrological facts the annual water discharges amount to 6 to 9 m®/s. Low, medium and high discharges are in the rate of 1:10:100, which is characteristic for simple outflow high karst (Fig. 3}. The entire background of Vipava karst springs, which is clearly limited from three parts, but not from narrower, eastern part, covers about 140 km- (Fig. 2) and thus is the minimal specific runoff about 5—6 1/s per km'. The karst water temperature is rather constant, between 8—10°C. smaller differences among the spring temperatures (see the Table 1) are influenced by local differences in otherwise uniform hydrological system. The same is considered tor hardness (Table 2) and troubled water in the sprmgs (Table as well as for their bacteriological properties. From northern and eastern flysch border of karst background the superficial waters, much more exposed to pollution, are flowing towards Vipava springs. The western, otherwise scarcely inhabited cattle-breeding part of Nanos, contributes to the pollution of karst waters too, while partly uninhabited, wooded karstic background has relatively favourable influence to water quality. The Vipava springs are thus favourable water source, presenting a useful source of water supply, considering necessary desinfection and periodical mechanical purification as well as protection of the hinterland against pollution. PREMIKANJE VODE IN IZLOČANJE SIGE V PISANEM ROVU POSTOJNSKE JAME (S 5 SLIKAMI) WATER PERCOLATION AND SINTER DEPOSITION IN PISANI ROV OF POSTOJNSKA JAMA (WITH 5 FIGURES) JANJA KOGOVŠEK SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA NARAVOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 25. NOVEMBRA 1982 VSEBINA Izvleček — Abstract.....................62 ( 4) UVOD............................63 ( 5) METODE DELA........................63 ( 5) TEMPERATURA ZRAKA IN PRENIKLIH VODA..........63 ( 5) PRETOKI KAPLJANJ IN CURKOV................65 ( 7) TRDOTE PRENIKLIH VODA..................67 ( 9) KOROZIJSKE OBLIKE V PISANEM ROVU.............68 (10) IZLOČANJE SIGE V PISANEM ROVU...............69 (11) BILANCA IZLOČANJA KARBONATOV ..............73 (15) SKLEPI...........................73 (15) LITERATURA........................75 (17) WATER PERCOLATION AND SINTER DEPOSITION IN PISANI ROV OF POSTOJNSKA JAMA (Summary)........75 (17) Izvleček UDK 551.444(497.12—14) Kogovšek Janja: Prenikanje vode in izločanje sige v Pisanem rovu Postojnske jame. Acta carsologica 11 (1982), 59—76, Ljubljana, 1983, lit. 7 Celoletne vsakotedenske meritve preniklih voda v Pisanem rovu so pokazale, da tu prevladuje umirjeno kapljanje, brez večjih in hitrih sprememb. Bogastvo kapniških oblik in sorazmerno visoke trdote preniklih voda, pa so nas vodile k ugotavljanju, kakšno je izločanje danes. Na posameznih mestih se je v enem letu izločilo do 0,5 kg karbonatov, kar kaže na vztrajno nadaljevanje rasti starih kapnikov. Abstract UDC 551.444(497.12—14) Kogovšek Janja: Water Percolation and Sinter Deposition in Pisani rov of Postojnska jama. Acta carsologica 11 (1982), 59—76, Ljubljana, 1983, Lit. 7 Annual weekly measurements of percolated waters in Pisani rov have shown that regular dropping, without big or quick changes, prevails. The abundance of speleothems and relatively high hardness of percolating water arose the interest about the actual sedimentation. On some parts up to 0,5 kg of carbonates have been deposited in one year, showing the perpetual continuation of old speleothems growth- Naslov — Address Janja Kogovšek, mag. dipl. ing. ehem. raziskovalni sodelavec Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU Titov trg 2 66230 Postojna Jugoslavija UVOD Vertikalno prenikanje vode smo podobno kot v Planinski jami preučevalf tudi v Postojnski jami. Izbrali smo Pisani rov, kjer smo v prvem opazovalnem: obdobju od junija 1977 do junija 1978 tedensko merili pretok, temperaturo in sestavo vode pri izbranih curkih 21, 22, 23, 24 in 25, kot tudi temperaturo zraka. Rezultati iz tega obdobja so zbrani v letnih poročilih. Z enakimi opazovanji smo nadaljevali v obdobju 1978/79, vendar le enkrat mesečno. V času od marca 1981 do februarja 1982 smo zopet tedensko opazovali curke, 22, 23, 24, 25, 29 in 31 ter merili izločanje karbonatov iz njihove vode pri polzenju po sigastih oblikah. Zvezno smo beležili tudi temperaturo in vlago zraka v prvem delu rova pred točko 21 in globlje v rovu pri točki 31. Pisani rov se odlikuje po pestrem kapniškem bogastvu, vendar se na nekaj mestih kažejo tudi sledovi delovanja agresivne prenikle vode. V tem obdobju smo spremljali tudi njeno sestavo. Merilna mesta so razvidna iz slike 1. V Pisanem rovu je na območju opazovalnih curkov debelina stropa od 40 do 70 m in se tanjša v smeri proti koncu rova. Njegova geološka zgradba je enotna. Rov leži v turonijskih skladovitih apnencih z roženci, nad katerimi so neskla-doviti in skladoviti apnenci (R. Gospodaric, 1976). Površje nad Pisanim rovom je pokrito s tanko plastjo rdečerjave ilovice in poraslo z gozdom. METODE DELA Pretok curkov smo merili tedensko z ustreznimi menzurami in štoparico. Za zvezno registracijo reakcije curkov na padavine smo uporabili kar dva pluviografa z dnevno uro, ker nismo imeli primernejših zveznih merilcev pretoka. Temperaturo vode in zraka smo merili z živosrebrnim termometrom na 1/10 °C natančno. Trdote vode smo določali titrimetrično, specifično električno prevodnost pa z Iskrinim konduktometrom MA5961. Za zvezno registracijo temperature in vlage smo uporabili termograf in hidrograf. TEMPERATURA ZRAKA IN PRENIKLIH VODA Temperaturo zraka v Pisanem rovu je meril že I. Gams (1970, 1974y in ugotovil, da niha od 8,2 do 8,6 °C ter da je klimatsko ta rov skoro statičen. Naše prve meritve segajo v opazovalno obdobje 1977/78, ko smo preko celega leta tedensko spremljali temperaturo zraka in preniklih voda. Izkazalo se je, da gre le za majhna nihanja. Temperatura vode je nihala med 7,9 in 8,4 °C, temperatura zraka, ki smo jo merili na stalnem mestu v osrednjem delu rova, pa med 8,1 do 8,6 "C. V obdobju 1981/82 smo ponovno tedensko merili temperaturo zraka z živosrebrnim termometrom, vzporedno pa še zvezno registrirali temperaturo PISANI ROV opazovani curki apnenec apnenec z roženci prelom lOOm SI. 1. Položaj opazovanih točk v Pisanem rovu Postojnsice jame Fig. 1. The situation of observed points in Pisani rov of Postojnska jama in vlago zraka. Zvezna registracija temperature je bila le na 0,5 °C natančna, vendar pa je pokazala, da tudi med tednom temperatura zraka le malo niha. Natančnejše tedenske meritve so potrdile in dopolnile te podatke. Tako lahko rečemo, da je temperatura zraka pri točki 21 od marca 1981 do februarja 1982 nihala od 8,0 do 9,0 °C, globlje v rovu pri točki 23 od 7,9 do 8,3 °C, še globlje pri točki 31 pa od 7,9 do 8,2 "C. Na vhodu v Pisani rov smo spremljali tudi gibanje zraka na relaciji Glavni rov—Pisani rov. V poletnih mesecih, ko je zunaj iix v glavnem rovu Postojnske jame toplejši zrak kot v Pisanem rovu, je pihalo iz Pisanega rova v Glavni rov; v začetku novembra, ko pa je z močnejšo ohladitvijo nastopilo hladno obdobje, se je smer vetra obrnila. Ta izmenjava zraka vpliva na temperaturo zraka, pa tudi temperaturo prenikle vode v začetnem delu sicer dokaj izoliranega Pisanega rova. Prenikajoča voda je pri prenikanju v tesnem stiku s skalno gmoto jamskega stropa, zato se tedaj njena temperatura prilagaja temperaturi le-te. Ob padanju kapljic skozi jamski zrak prihaja do izravnavanja temperature vode s temperaturo zraka, seveda pa je tu pomembna dolžina poti kapljic skozi jamski zrak. Temperatura vode curkov niha malo in v približno enakem intervalu kot temperatura zraka. Pri curkih 25 in 31 se je temperatura vode spreminjala od 7,8 do 8,4, pri curku 29 pa od 8,0 do 8,6 °C. Večja nihanja (do 0,9 °C) smo zabeležili pri curkih 22, 23 in 24, in sicer v intervalih: 8,1—8,8, 7,8—8,6 in 7,9 do 8,8 °C. Lahko zaključimo, da so nihanja temperature zraka in preniklih voda majhna in ne odražajo kakšnih sezonskih nihanj, vendar je opazno upadanje temperature zraka kot tudi temperature preniklih voda proti notranjosti rova. Večja nihanja temperature zraka smo zabeležili v začetnem delu rova, kjer je močnejši vpliv zraka iz glavnega rova Postojnske jame. Tudi vlažnost zraka se je preko leta le malo spreminjala. Merili smo relativno vlažnost, ki je dosegla vrednosti od 92 do 98 %. PRETOKI KAPLJANJ IN CURKOV Glede na njihov pretok bi curke razdelili na nestalne in stalne; stalne pa dalje na počasno kapljajoče in izdatnejše curke. Nekateri so zelo stabilni in njihov pretok umirjeno niha, pri drugih pa je to nihanje znatno. Tako curek 24^, ki je vezan na bližnji prelom, občasno presahne, sicer pa mu pretok niha do 300 ml min"^. Verjetno pa v posebnih razmerah ob vodnih valovih doseže njegov pretok še dokaj višje vrednosti. Curek 22 priteka po ozkem kaminu ob prelomu. V prvem opazovalnem obdobju smo zabeležili nihanja pretoka od 1 do 300 ml min~^. V tem okviru so nihale tudi vrednosti pretoka v obdobju 1981/82, razen v nekaj primerih, ko smo izmerili pretoke do 1800 ml min"^, kar govori za to, da so naše meritve segale tudi v zgornji del vodnih valov, ki pa jih ob prvih meritvah nismo zajeli. Očitno oblikujejo intenzivne padavine pri odprtih špranjah, oz. pri direktnejših poteh, kot jih imata curka 22 in 24k, izrazitejše vodne valove. Curek 31, oz. kapljanje iz zavite cevke na stropu, je podobno kot curek 23 dosegal pretoke do 100 ml min"^ in le izjemoma smo zabeležili višje do 200 ml min"'. Vendar pa ta pretok le navidezno močneje niha, saj se iz močno zasigane stene odteka ista voda tudi nekoliko niže. Med curke-kapljanja s stabilnim, nizkim pretokom okoli 5 ml min"', ki pa ne presežejo 20 ml min~\ spadata curka 25 in 29. Torej se odlikujeta po zelo enakomernem pretoku. Curek 24 kaplja podobno kot curek 29 iz zavite cevke, vendar pa ne spada popolnoma v to skupino. Njegov pretok znatneje niha; maksimalna zabeležena vrednost pa je bila 80 ml min"'. Režim curka nam pokaže razmerje med minimalnim in maksimalnim pretokom med letom. Pri curku 25 je bilo to razmerje 18, pri curkih 29 in 23 pa 32 in 45. Pri curkih 31 in 24 seže ta vrednost preko 100, znatno višja pa je pri curkih 22 in 24^. Manjša nihanja pretoka kažejo na dušenje padavin pri prenikanju vode skozi jamski strop, ki je hkrati nekakšen »rezervoar^<, iz katerega se napajajo ti curki skozi celo leto, tudi v času dolgotrajnih obdobij brez padavin. Na dušenje padavinskih nihanj pa ima predvsem pri manjših curkih pomembno vlogo tudi zasiganost stropa in sten, ki zaradi svoje poroznosti in celovitosti zadržuje in usmerja preniklo vodo. 6.5 7.5 8.5 9.5 10.5 11.5 1982 SI. 2. Oblikovanje vodnih valov pri curkih 23 in 29 v Pisanem rovu in curku 1 v Planinski jami Fig. 2. The form of water pulses at trickles 23 and 29 in Pisani rov and at trickle 1 in Planinska jama V Planinski jami, kjer smo spremljali tudi več vodnih valov, to je reakcij pretoka curka na določene padavine, smo ugotavljali karakteristično naraščanje in kasnejše upadanje pretoka. Podobno sorazmerno hitro reagiranje smo opazili tudi pri curkih 22 in 24^ v Pisanem rovu. Zanimalo pa nas je tudi, kako se odzivajo na padavine kapljanja z enakomernim pretokom. V ta namen smo zvezno merili pretok kapljanj na mestih 23 in 29. Po dolgem poletnem brezdeževnem obdobju curka 23 in 29 tudi na naliv s 35 mm padavin nista reagirala. Očitno se je vsa voda porabila le za zapolnjevanje obširnega, slabo prepustnega rezervoarja. Curek 1 v Planinski jami, v katerega dovajajo vodo poleg mreže drobnih dovodnih poti tudi direktnejši kanali, pa je na ta naliv reagiral. Spremljali pa smo tudi oblikovanje vodnih valov ob intenzivnih padavinah v namočenih razmerah. Dne 6. 5. 1982 je začelo deževati; dež se je nadaljeval 8. 5. do 11. 5. po približno 20 mm na dan. Tako je v Postojni v tem času padlo skoro 100 mm dežja. Curek 29 je reagiral 9. 5., ko so nastopile intenzivnejše padavine. Od izhodne vrednosti 4,5 ml min"^ se je pretok v vrhu vala dvignil na 9,7 ml min"'. Po 12-dnevnem brezdeževnem obdobju, ko je bil pretok zopet 4,5 ml min"', je v intenzivnem nalivu, ko je padlo 54 mm dežja v približno 10 urah, curek 29 hitro reagiral, v vrhu vala dosegel dvakratno izhodno vrednost in nato zelo počasi upadal. Curek 29 reagira na padavine z manjšimi zakasnitvami, v namočenih razmerah že po 10 urah, po daljši suši pa nekoliko kasneje in oblikuje položne, zaobljene vodne valove (slika 2). Vzporedno spremljanje curka 23 je ob prvih opazovanih padavinah, ko mesec dni prej skoro ni bilo padavin, pokazalo, da je reagiral z močnim zaostankom za padavinami, ko so padavine že prenehale in je bil položni vodni val curka 29 že v upadanju. Reagiral je z dokaj strmim naraščanjem pretoka v prvih 12 urah, ko se je pretok 10-kratno povečal ter nato le počasi upadal. Na drugI intenzivnejši, a količinsko šibkejši naliv (24. 5.), ko je bil pretok še v upadanju po prejšnjem valu, je reagiral z 2-dnevnim zaostankom za padavinami in oblikoval dolg položen vodni val. Curek 29, ki mu pretok niha v znatno manjšem intervalu kot curku 23, reagira dokaj hitro na padavine, medtem ko mora imeti curek 23 obširnejšo mrežo slabše prepustnih dovodnih poti, ki se postopoma zapolnjujejo, za kar govore časovni zaostanki reakcij ter sorazmerno višji pretoki tega curka. Ce primerjamo reagiranje curkov v Pisanem rovu s tistimi v Planinski jami, lahko ugotovimo hitrejšo reakcijo pretoka curkov v Planinski jami, pa tudi izrazitejše oblikovanje vodnih valov, ki odražajo razporeditev in količino padavin. To je razvidno iz slik opazovanih vodnih valov, kjer so za primerjavo navedene padavine, merjene v Postojni. Vemo pa, da se padavine v Postojni in Planini po količini in razporeditvi nekoliko razlikujejo (slika 2). TRDOTE PRENIKLIH VODA Tedenske meritve karbonatne, kalcijeve in magnezijeve trdote so pokazale pri vseh preniklih vodah v Pisanem rovu nizko vsebnost magnezija (pod 1,7 mg Mg^"^ l~i in majhne razlike med karbonatno in kalcijevo trdoto. Karbonatne trdote curkov 21, 23, 24, 25, 29 in 31 imajo zelo soroden potek, razlike med posameznimi curki so majhne in le občasno presegajo 12 mg HCO's 1"' (slika 3). o o X CO a 220 z o a: < X 170 120- m IV 'tli v 1 1 1 1 ' VI 1 1 1 1 VII VIU IX X XI XII 1 1 1 1 I II 1981 1982 < 5 UJ ii CD m o; ce < < o Si. 3. Letni potek padavin in karbonske trdote curkov v Pisanem rovu Fig. 3. Annual precipitations quantity and trickles carbonate hardness in Pisani rov Letno nihanje trdot teh curkov je znatno manjše kot pri opazovanih curkih v Planinski jami in kot nakazujejo meritve, tudi v Škocjanskih jamah in Dimnicah. Karbonatne trdote posameznih curkov nihajo v intervalu 36 mg HCO's 1"'. Zato le težko govorimo o njihovem sezonskem nihanju, čeprav se pri curkih 21, 24, 29 in 31 nakazujejo višje trdote od septembra do vključno februarja, ko so dosegale tudi do 240 mg HCO "3 Izven tega območja je curek 24]j z minimalno karbonatno trdoto 152 in maksimalno 225 mg HCO's ter curek 22, ki mu karbonatna trdota niha od 116—171 mgHCO~3l~\ Ce nihanje pretokov primerjamo z nihanji trdot, se izkaže podobno kot za Planinsko jamo, da večjim nihanjem pretoka ustrezajo tudi večja nihanja karbonatnih trdot. KOROZIJSKE OBLIKE V PISANEM KOVU Nedaleč od curkov, ki gradijo kapniške oblike, srečamo agresivno kapljanje, ki razjeda kamnino ali staro sigo. Vidne korozijske sledove zasledimo v stari sigi na steni (točka 22), kjer je agresivna voda pri polzenju po steni že odtopila plast stare sige in sedaj razjeda skalo. Razlike v karbonatnih trdotah pri vrhu in vznožju stene 2 m) so nam bile merilo razstapljanja na tej poti. V sušnem poletnem obdobju (od 3. do 24. 8. 1981), ko pretok ni presegal 5 ml min~^, smo izmerili raztapljanje do 13 mg CaCOa v preostalem času pa ni bilo opaznejšega raztapljanja. Možno je, da je zaradi kratke poti in napake v določevanju karbonatne trdote pri večjih pretokih (razredčevanje), minimalen efekt raztapljanja zabrisan. Očitno je, da se je sestava vode tekom časa bistve- no spremenila, saj je najprej izločala sigo, ki jo je začela kasneje raztapljati. Ta curek je preučeval že I. Gams (1967). Kemične analize vode so pokazale več anhidrida žveplene kisline in kisika, zato je sklepal, da je voda agresivnejša zaradi roženca v apnencu. Vendar pa ta razlaga ne pojasnjuje predhodnega izločanja sige na istem mestu. Za sedaj si to lahko razložimo le z drugačnim načinom prenikanja, oz. dovajanjem vode v ta curek po drugih vodnikih. V zadnjem delu rova je agresivna prenikla voda izoblikovala v podornih skalah po dnu rova številne korozijske kotlice. Ponekod je korozija tako napredovala, da je celo preluknjala skale. Strop nad temi oblikami je nezasigan, vendar pa so že v neposredni bližini ob robu rova lepe sigaste oblike. Agresivno kapljanje, ki oblikuje opisane korozijske oblike, je zelo počasno. V korozijsko kotlico na točki 1 v zadnjem delu rova je kapljala prenikla voda v sušnih obdobjih z minimalnih pretokom znatno pod Imlmin"^; marca 1981, ko se je topil obilni sneg na površju, pa smo izmerili pretoke do 20 ml min"'. Najnižje karbonatne trdote smo zabeležili spomladi. Od januarja dalje so dosegale od 122 do 132 mg HCO~3v jesenskem obdobju v oktobru, pa smo izmerili do ITOmgHCO'sT^ Podoben potek trdot je imelo tudi kapljanje na točki 4. Curka 2 in 3 imata zasigani kotlici, njune trdote pa so bile do 36 mg HC0~3 višje kot pri prej omenjenem kapljanju in sta občasno tudi presahnila. Izgleda, da je raztapljanju oz. nastajanju kotlic sledilo izločanje. Najnižje trdote, ki smo jih zabeležili v Pisanem rovu, pa so dosegala kapljanja na mestih 5, 6 in 7, nedaleč od točke 24u. V času opazovanja od novembra dalje, se je curek 7 ob namočenih situacijah dokaj povečal, kasneje pa tudi presahnil; curka 5 in 6 pa sta bila stalna. Minimalna karbonatna trdota je bila 105, maksimalna pa 130 mg HCO'al'^, kar pogojuje intenzivnejše raztapljanje karbonatov v skalah po jamskem dnu v tem delu rova. Korozijske kotlice si razlagamo kot posledico učinkovanja agresivne, nenasičene vode na golih ali pa že predhodno zasiganih skalah. Ce je kotlica vsaj delno v sigi, ki je porozna, lahko bolj ali manj nasičena voda prodira skoznjo. Ce pa je kotlica v skali brez razpok, pride do odtoka vode le ob visoki vodi čez rob kotlice; v sušnih obdobjih, ob minimalnem dotoku prenikle vode, pa se kotlice delno praznijo s pršenjem ob padanju kapelj v vodo v kotlici. Zadržujoča agresivna voda raztaplja karbonate do vzpostavitve ravnotežja. Odtok nasičene vode pa pomeni tudi odtok karbonatov, oz. rast kotlice. Na kemično sestavo prenikle vode in režim pretoka ne vplivata le debelina jamskega stropa in njegova litološka sestava, ampak v precejšnji meri tudi lokalna razporeditev in prepustnost prevodnikov v kamnini. IZLOČANJE SIGE V PISANEM ROVÜ Bogastvo sigastih oblik v Pisanem rovu nam da slutiti, da se je tu v preteklosti močno odlagala siga. Kako pa ta proces poteka danes, smo skušali ugotoviti z meritvami trdot prenikle vode preden začne izločati in ko je na določeni poti že odložila neko količino sige. Kot smo že omenili, so meritve v Pisanem rovu pokazale, da prenikle vode vsebujejo predvsem karbonatne in kalcijeve ione, vsebnost magnezijevih ionov je nizka in ostane tudi po izločanju nespremenjena. Opazne razlike smo zabeležili pri kalcijevih in karbonatnih trdotah, iz česar sledi, da gre za izločanje predvsem CaCOs. Tudi analize sta- rejših sig so pokazale, da jih sestavlja sorazmerno čist CaCOa (J. Kogovšek 1981). Za meritve izločanja smo v Pisanem rovu izbrali štiri točke, kjer prenikla voda kaplja z različno velikim pretokom na stalagmite pod seboj in ob pol-zenju po njih in nadalje po jamskih tleh izloča sigo. O rasti stalagmitov, ki jo določa odlaganje karbonatov iz tankega filma prenas^čene raztopine, lepo podaja v svojem prispevku W. Dreybrodt (1981), kot tudi o kemijskih in fizikalnih procesih, ki tu potekajo. Prenikla voda je pravzaprav raztopina vseh snovi, ki jih raztopi pri prenikanju; v naših primerih predvsem raztopina karbonatov. Hitrost izločanja sige zavisi od številnih faktorjev, predvsem od koncentracije Ca^'^ v raztopini in koncentracije CO2 na površini stalagmita. Ko pade kapljica take vode na neko podlago, se tvori tanek film raztopine. Pri debelini filma 0,1 mm odda raztopina v približno 10 sek prebitni CO2. Oddajanje CO2 je difuzijski proces, njegova posledica pa je izločanje CaCOa. Hitrost izločanja v odvisnosti od časa, pri konstantnih ostalih pogojih, pada, zato ker s časom pada koncentracija Ca^^. To pa traja tako dolgo, dokler ne pade nova kaplja prenikle vode in se dogajanje ponovi. Tako hitrost izločanja ne zavisi le od koncentracije Ca^"^ v prenikli vodi, ampak tudi od časovnega intervala med dvema kapljama (od pretoka), ki določa tudi koncentracijo Ca^"" in debelino filma vode, ki obliva stalagmit. Pri majhnem časovnem intervalu med dvema kapljama je stalagmit stalno oblit z visokokoncentrirano raztopino in rast sige je hitra. Pri zelo velikih časovnih intervalih se izloči ves razpoložljivi apnenec, če pa je interval večji, kot je čas, ki je potreben za izločanje, hitrost izločanja pojema z I/A t. Pri konstantni debelini filma in temperaturi je pri večjih začetnih koncentracijah Ca^"^ večja hitrost izločanja. Z manjšanjem debeline filma hitrost izločanja ob konstantnih ostalih faktorjih, narašča. Dreybrodt je ugotavljal tudi vpliv temperature ob konstantni začetni koncentraciji in debelini filma. Za začetno koncentracijo 200 mg Ca^"^ in debelino filma 0,1 mm so za časovni interval med kapljami 300 sek ugotovili podvojitev hitrosti izločanja pri temperaturi 25 °C v primerjavi s temperaturo 10 °C. Vzrok je v temperaturi odvisnosti konstant, ki določajo kemijske reakcije izločanja. Kot smo že zapisali, smo spremljali recentno izločanje sige na štirih mestih, ki se med seboj razlikujejo po velikosti pretoka, kot tudi po dolžini poti, na kateri smo merili izločanje. Karbonatna trdota prenikle vode na točki 23 preko leta le neznatno niha (207—220 mg HCO's 1"'). Njen pretok reagira na padavine z določenim časovnim zaostankom, sicer pa niha umirjeno. Ob nizkih pretokih lahko prenikla voda odda karbonate do največje možne mere; vendar pa smo z našimi meritvami ugotovili, da so se jeseni in v zgodnji zimi ob nizkih pretokih izločali karbonati v večji meri kot pa v preostalem času, kar pa si le z našimi meritvami ne znamo pojasniti, CO2 v jamskem zraku pa nismo merili. Maksimalna količina karbonatov se je izločila pozno jeseni ob nizkem pretoku, in sicer 90 mg CaCOs iz 1 litra prenikle vode. Takrat se je voda odtekala v pretežni meri po drugi strani kope s stalagmitom, ki rase na njej ali pa pronicala skozi kopo, tako da je prišlo do popolnejšega izločanja. Očitno je, da obliva prenikla voda stalagmite zelo različno. Voda, ki enakomerno kaplja na vitek stalagmit, ga obliva z vseh strani, tako da je njegova rast simetrična. V večini primerov pa prevladujejo »sestavljeni« stalagmiti, ki odražajo obdobja različno intenzivnega izločanja sige. Tako smo dostikrat priča, Si. 4. Izločanje sige na točkah 23, 29 in 24 v Pisanem rovu T"ig. 4. Sinter deposition on the points 23, 29 and 24 in Pisani rov da prenikla voda obliva sigaste kope le delno, oz. odvisno od sprememb pretoka, tudi preko leta zelo različno. Na točki 23 se je kljub popolnejšemu izločanju ob nizkih pretokih izločilo na 2,7 m dolgi poti po stalagmitu in kopi količinsko največ karbonatov ob višjih pretokih, to se pravi, da je v danem primeru količina odloženih karbonatov odvisna predvsem od količine pretekle vode, kar je razvidno iz slike 4. Karbonatna trdota na točki 29 je dosegala vrednosti okoli 207 mg HCO's jeseni pa se je dvignila na 232 mg HCO's in to vrednost obdržala še v času zime. Vzporedno se je za enako mero dvignilo tudi izločanje karbonatov iz 1 litra prenikle vode na 1,75 m dolgi poti. To kapljanje karakterizirajo nizki pretoki s sorazmerno majhnimi nihanji. Krivulja količine odloženih karbonatov v določenem časovnem intervalu poteka dokaj skladno s krivuljo pretoka, tako da lahko enako kot pri curku 23 ugotavljamo, da količina odloženih karbonatov močno zavisi od količine pretekle vode, čeprav se sicer v znatno manjši meri kaže tudi odvisnost od stopnje izločanja, ki prihaja do izraza zaradi razmeroma nizkih pretokov. Kapljanje na točki 25 je po značilnostih pretoka podobno kapljanju na točki 29. Izločanje smo spremljali le na 0,5 m dolgi poti, vendar pa se je že na tako kratki poti izločalo tudi do 60 mg CaCOa iz 1 litra prenikle vode. Tudi tu je količina karbonatov, ki se je odložila v določenem času predvsem odvisna od količine prenikle vode. Kapljanje na točki 24 dosega jeseni in v zgodnji zimi podobno kot kapljanje na točki 29 višje karbonatne trdote, pri tem pa njegov pretok znatneje niha. Meritve trdot so pokazale, da se izločajo v obdobju viljih trdot tudi večje količine karbonatov iz 1 litra prenikle vode. Kot glavni faktor za količino izločene sige pa se tudi tu kaže količina pretekle vode. Slika 5 pa kaže vzporedno spremljanje izločanja v Planinski jami. Spremljali smo izločanje iz prenikle vode curka 1, ki se po 10 m dolgi poti odteka v Unico. Večje izločanje smo zabeležili ob nizkih pretokih od julija do vključno novembra, ko je pretok pretežno nihal okoli vrednosti 100 ml min"^ in se je izločalo do 55 mg CaCOs medtem ko ob visokih pretokih, več 1000 ml min"S nismo zabeležili razlik v trdotah. 30000 18000 11° HI IV V 1 vi V!1 VIll 1 1 1 IX —1 »—1—J- X T-1-------I ■ XI XII 1 1 1 1 I 1 1981 1982 '8" X I lO < UVOD............................81 ( 5) GEOLOŠKE IN MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI SMOKAVSKE IN SOSEDNJIH VAL................81 ( 5) HIDROLOŠKE RAZMERE V SMOKAVSKI IN SOSEDNJIH VAL .... 83 ( 7) GEOLOŠKE IN MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI MOVRASKE VALE ... 85 ( 9) HIDROLOŠKE RAZMERE V MOVRASKI VALI...........87 (11) JAMA OD KROGOM......................87 (11) HIDROLOŠKE ZNAČILNOSTI JAME POD KROGOM IN IZVIRA SOPOT . 90 (14) MOŽNOSTI ZA URAVNAVANJE VODNEGA REŽIMA V OBRAVNAVANIH VALAH..................93 (17) SKLEP...........................94 (18) LITERATURA................................................96 (20) MOVRASKA AND SMOKAVSKA VALA AND JAMA POD KROGOM (Summary)....................................................96 (20) Izvleček UDK 551.44(497.12—14) Habič P., Gospodaric R., Mihevc A., Sušteršič F.: Movraška in Smokavska vala ter Jama pod Krogom. Acta carsologica, 11 (1982), 77—97, Ljubljana, 1983, Lit. 4. Prikazane so geološke, morfološke in hidrološke razmere kraških globeli ob stiku Hiša in apnenca ob narivni luskasti coni na razvodju med Rižano, Dragonjo in Mirno v severni Istri, NW Jugoslavija. Na podlagi sj^leohidroloških preučitev Jame pod Krogom in njenega kraškega zaledja so ocenjene možnosti za odpravo občasnih poplav v slepih dolinah oziroma robnih kraških poljih pri Gračišču, Smokvici in Mo-vražu. Ugotovljene so nekatere mlajše kvartarne klimatsko pogojene oblike in sedi-menti na površju in v podzemlju. Abstract UDC 551.44(497.12—14) Habič P., Gospodaric R., Mihevc A., Sušteršič F.: Movraška and Smokavska vala and Jama pod Krogom. Acta carsologica, 11 (1982), 77—97, Ljubljana, 1983, Lit. 4. Geologie, morphologic and hydrologic conditions of karst depres.sions at the contact of flysch and limestone near the overthrust imbricate structure on the watershed among Rižana, Dragonja and Mirna in northern Istria, NW Yugoslavia, are stu- v C Tmax 5,5 6,5 6,5 7,1 8,1 9,0 9,5 9,2 10,0 9,0 7,5 7,0 hS.