- m * *
ŠOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl. 36 kr. brez pošte.
Čislo 18.	V torek 3. maja 1853.	II. tečaj.
Tonček v šoli.
Toniek. Za dnigotečajarje so stale tele besede na deski napisane, — brali so jih narprej nekterokrat, jaz sem dobro poslušal, zato jih vem tudi vam povedati: zima, zid, zibela. zaveza, zelje, zara, zora, zob, miza, voz, jezero, žaba, železo, žila, žena, živina, žival, žima, veža, luža, teža, nož, mož, žito, živeti, zidati, mazati. — po zimi je merzlo. — zid zida zidar. — malo dete u zibeli leži. — zelje dobivljamo iz verta. — zare vidimo na njivi. — juterna zora je lepa. — brana ima železne zobe. — u jezeru živijo ribe. — žaba je zelena žival. — železo je terdo. — živali imajo žile. —
Oce. Kaj pa ste se vi naučili?
Tonh. Hišne znotrajne in zvunajne dele že veste, — povej mi, so djali, Tonček! kak znotrajni hišni del?
Oce. Kako si pa odgovoril?
Tone. Takole: Stena je znotrajni hišni del. Povej mi paše zraven, iz česa je stena nared? Stena je nared iz kamna. Kaj pa je izba? Tako so nas popraševali. Vidim, da vse še lepo znate, zato vam hočem spet kaj novega povedati. Dones bomo tiste reči poiskali in imenovali, ki jih po navadi v izbi vidimo in rabimo. Kaj se bomo taj dones učili? povej mi Hanca? povejte mi vsi vkup? Se bomo učili tiste reči, ki jih po navadi v izbi vidimo in rabimo. Ho! so djali g. učitel, prav ste odgovorili, pa to je nekako dolgo in težko šlo; le pečajte, bom vam povedal, kako bote ložej in krajše odgovorili. Tiste reči, ki jih po navadi v izbi vidimo in rabimo, kako se kaj imenujejo, kako jim pravimo?
Kdo ve? Alej! nobeden ni vedel. Nič ne dene, so djali, bodem vam pa jaz povedal. Tiste reči, ki jih po navadi v izbi vidimo in rabimo, imenujemo kratko takole, le poslušajte: izbina priprava ali pa izbino orodje. Ali ste zamerkali, le povej ti, ti tudi, še ti. No! prav pridni ste. Imenujte mi kako izbino pripravo; povej mi ti Nacej. Stol, je rekel Nacej. Sedaj pa le poslušajte, kako jaz porečem, da bote znali tudi vi tako reči: Stol je izbina priprava alj pa stol je izbino orodje. Potem smo še nekaj tacih reči imenovali in vselej tako reči morali, postavim: ura je izbina priprava alj pa izbino orodje. Poslednjič sem moral vso izbino pripravo našteti, kar sem je vedel. Tele reči sem naštel: Miza, stol, klop, omara, predaljnik, postelja, zibel, ogledalo, ura, podoba alj kip, sv. martra alj razpelo, polica, svečnjak, glasovir, pluvnjak. —
Prav dobro! to že veste taj, kako se reči pravijo, kijih po izbi vidimo; kaj mislite, kako se bodo pa tiste reči imenovale, ki jih po kuhinji vidimo in rabimo, le malo premislite? Atej! jaz sem rokico naviš pomolil, in pokazal, da morebiti že vem.
Oče. No! kako si se pa odrezal?
Tone. Tiste reči, ki jih po kuhinji vidimo in rabimo, se prej ko ne pravijo: kuhinska priprava alj kuhinsko orodje. Vsi sou-čenci so me stermo gledali, g. učitel pa lepo pohvalili in djali: ja! kuhinska priprava alj kuh. orodje. Potem so spet tako popraševali: kaj je taj pisker. Mi smo odgovorili: Pisker je kuhinska priprava alj kuh. orodje. Slednič je Verbnikov Lene vso kuhinsko pripravo imenoval; rekel je: kotel, ponva, trinog, ražen, pisker, skleda, sklednjak, ploča, torilo, koza, penenica, kuhavnica, bur-kle, klešče, ploh.
Skoraj preveč že dones od tega; sedaj le plošice vun, bomo spet novo pismenko poskusili. Kako pa kaj rečejo atej ali mama, ki vidijo, da kaj delaš, kar ni prav, kar je gerdo. Kaj ne, takole se kregajo: aha! čaj le ti kojon, aha! čaj le! Le poslušajte: aha! rečejo atej alj mama, ko se kregajo. Kteri glas slišite narprej, ko rečem počasno: aha; morebiti slišite glas i, alj pa u, — alj pa o, — alj pa e; vidim, da vsi glavo tresete, in poznate, ta je to spet nov glas, ja! nov glas je, glasa. Kako je bilo pervi ženi ime? poslušajte, bodem vam povedal, kako je bilo ime pervemumožu?
Bilo je njemu ime: Adam. Ko rečem počasi: A-dam, kteri glas slišite narprej; vsi smo djali: slišimo glas a, prav! glas a. Pokri-žaj se Tičej! Lepo si se pokrižal. Ktero besedo si pa naslednje rekel. Amen, sem rekel. Res, A-men si rekel. Ko izgovorim Amen, kteri glas narpred slišimo? Kajne, glas«. Alj veste, kaj so se otroci pred vami v šolah po starem kopitu narprej učiti začeli; so gotovo vam stariši pravili, alite! abece. Ja' revne sirotice so se narprej morale učiti abece; to je bilo vse narobe! Kdo rečem abece, kteri glas se sliši narprej, kaj ne? glas a. Kdo mi ve povedati, iz česa je zid nared? Prav imaš: iz kamna, iz peska, pa iz česa pa še, je tako belo? Tudi še iz apna. Dobro! iz apna, — da! apno je temu ime. Kteri glas narpred slišimo? Glas a slišimo. Ravno tako slišimo glas a, kedar rečemo: ti si aboten, a-jda že cveti, tebi je ime A-tlolf. Vidim, da glas a že imate dobro v glavi, da ga že lepo izgovarjate, sedaj bomo pa glas a tudi pisali, bo-demo pismenko a narejali; bote vidili, ta pismenka se lahko piše. Naredim narpoprej pismenko o, le jo naredite, saj že znate, sedaj priteknem jej debelo spodaj naviš zavihano čerto, glejte takole: a, to je sedaj pismenka a, tako se glas a piše. Kako bote taj vselej rekli, ko to pismenko na deski, na plošici, alj v knjigi vidite? Recite vselej a, dajte glas a slišati. Imate sedaj že pet pismenk pisati, le potegovajte urno in pridno celo uro! —
Nekaj od ljubili živalic.
(Dalje.)
Kat. Lepe, lepe so zares rastline; pa vunder se ne more nar lepša in popolna rastlina z merčesom prispodobiti, kteri se okrog nje v prahu valja.
Čuditi se moramo, ce pregledujemo, kako lepo da je vse stvarjeno, kako dobro in koristno da je vse na svetu. Posebno kako čudno so ljube živali stvarjene, koliko dobička nam dona-šajo, in slednič kako so po svojem truplu clo nam podobne! Pa vendar če pomislimo, da ima človek v sebi dušo: moramo pa tudi obstati, da je človek veliko bolj imeniten ko živali, daje on na veliko višnjo stopnjo nad vse stvarjene reči na zemlji postavljen.
Jaz bom vam prihodnjo nedeljo, kder sopet pridete, še več od žival povedal, pripeljite pa še več tovaršev s saboj.
Preden donas končam, hočem vas še na nekaj druzega spomniti, česar veliko od vas še ni premišljevalo, ako ravno da ste skoraj zmeraj okrog žival, in vidite, kaj da počno.
Vi zmeraj berete v svojih šolskih knjižicah: „žival ima pogon (Instinkt), kteremu se ne more vstaviti, kteremu mora vbo-gati, kateri jo nažene, to storiti, kar stori. Veliko ljudi pravi, da žival sledi svojemu slepemu pogonu, in da nima nič druzega, kakor občutek za bolečino, za vžitek in veselje.
Pa vprašajmo te učene gospode: kaj je pa te pogon ali tako imenovani slepi gonj? in kje čepi? — V želodcu, ali v koži, ali v kervi, ali v glavi živali? Koj hitro ti gospodje omolknejo. Taisti, kteri rečejo, da je žival samo za to na svetu, da žere, bi morali reči, daje pogon v želodcu, taisti pa, kteri pravijo, da žival samo občuti, ti bi morali reči, daje gonj \ koži, ali v kervi ali pa v žilah.
Taiste, kteri pravijo, da žival samo svojemu slepemu gonju sledi, vprašamo: zakaj žival zmeraj eno reč ne počne in vganja, ako ravno da se jej zmeraj po starem godi. Postavim: Pravijo, da psa vrojeni slepi pogon žene, vsakega človeka nalajati. Ce je temu taka, bi pes moral vsakega človeka nalajati. Da se pa to zmeraj ne zgodi, sami dobro veste. Zakaj vboga svojega gospoda, in neha lajati? Ali so se mar moj koder in drugi psi, moj pop-kar, in drugi ptiči, kteri lepo prepevajo, po slepem pogonu naučili, take burke in kratkočasne reči počenjati? Ce je res, da mojega kodra in popkarja le slepi pogon nažene, čudne muhe, ki jih znata, dopernašati; bi bila v stanu, mi te muhe le zaporedoma, kakor sta se jih naučila, počenjati. Ali pa niste vidili, da sta lepo čakala, da sem jima zapovedal, kaj in kda imata kaj storiti, bi rekel: sta popraševala, kaj od nju hočem.
Po tem takem bi ti gospodje morebiti rekli, koder se je s pomočjo pogona svoje muhe naučil, ker se je bal, lačen ali pa te-pen biti. Jaz bi jih rad vprašal: Alj se tudi ptice z lakoto in palico primorajo, da pojo?
Moj barkaž ni nikolj palice pokusil, tudi ni bil nikdar lačen, ko se je učil.
Če bi ti gospodi od rastlin rekli, da imajo pogon, bi imeli prav, zakaj pri rastlinah se nikdar ne moremo goljfati, ker zmeraj ravno tisto vidimo. Rastline vselej in povsod ravno tisto vganjajo : ternje še nikdar ni grozdja rodilo, in osat ne smokev.
Nismo taj nikolj v stanu, vse, kar na živalih vidimo, s tim razjasniti inzapopasti, daterdimo: živali imajo samo slep pogon, kijih žene, vse to storiti in vganjati. Kdor je vse, kar je na živalih vidil, bolj prevdaril in pretresel, bo nam prav dal, ako rečemo, da tudi živali imajo dušo, ktera je veliko nižja kot naša duša, ktera globoko, ja neskončno globoko pod našo dušo stoji. Zategavoljo je tudi bolj reči: človek ima duha, kakor pa: človek ima dušo,
(Dalje sledi.)
Ueilelski shod v Ribnici 10. febr. 1853.
(Konec.)
II. Kaj imajo duhovniki in uhitelji storiti, da bi si pobožni in prebrisani mladenci učiteljski stan zvolili.
Pomankanje pravih učiteljev je res jako občutlivo. ■— Ker se je pa v Idrijski poglavni šoli lansko leto po modrim nasvetu in prizadevu čast. gg. nadzornika in šolskiga vodja tudi pripravniška šola osnovala, ktero neki že veliko učenčev, med tem tudi bivših organistov in mežnarjev prav pridno obiskuje, je upati, da bodo v kratkim prazne učilne službe z iskrenimi učitelji, posebno z dobrimi orglavci previdene. — Svet duhovnikov in učiteljev naj bi, kar omenjeno prašanje zadene, tale bil: 1. Naj se vse napotja, ktere marsikoga, če tudi ta poklic ima,
strašijo, — odpravijo. a^ Prevelike tirjila. Tirja se od učitelja na deželi toliko učenosti in tako ojstro, da se pri sploh znani vbožnosti tacih učencov ne da taistih pridobiti. b~) Dobivajo marsikteri drugi vbogi učenci kake darila (štipendije); r jvn' pripravniki si morajo pa — nedovoljeno — toraj na skrivaj z podukam kakiga terdoglavca krajcarčik prisluževati, s kterim si potrebno stanovalše in pičlo hrano poskerbujejo. — In ko tudi pripravnik šolo skonča, in potem v službo pride, se mora večidel z takimi dohodki, ki


mu ne dopuste se po učiteljsko nositi, zadovoljiti. Službe z boljšimi prihodki imajo pa tudiizdatvo zvečimi potroški, za cerkvenca itd. Oh, kaj bo pa v starosti za učitelja, za vdovo — njegovo družinico! Sodnišni hlapci, briči, pečokuri itd. dobivajo v starosti od deržave penzijo — le učitelj, od kteriga je vradnik in skorej vsaki drugi svoje perve učenosti prejel — nima taciga upanja, temuč žalibog—- vošilo k tolažbi: Ko bi le nikoli starosti ne včakal! Kaj bo z mojo družino! itd. Želodec se zatajiti ne da. — itd.
2. Pripomočki pametne in prave učitelje pridobiti, naj bodo nadalje tile:
a) Duhovniki in učitelji na deželi naj o priložnosti starše, ki imajo otroke z tim poklicam nagovarjajo, da bi jih za ti stan odločili. Naj dopovedo staršem, da stroški tih učnih let niso ravno veliki; da pa tako oni svoje otroke nar hi-treji in pošteno k gotovimu kruhu pripravijo, in jih pred vojaščino obvarjejo.
bj Naj bi se staršem tacih mladenčev, dokler se jih vis. c. k. ministerstvo ali kaka šolska oblastnija ne vsmili, postavim z živežam ali z kakimi krajčarji na pomoč prihitelo.
cj Tudi bi blo svetovati, da bi dobro izurjeni učitelji na deželi svoje bolj odrašene, bistroglavne in pametne učence k timu stanu prigovorih in pripravljali. Učitelji bi jih v šoli pri marskterimu predmetu, p. pri pisanji, računstvu, pri ohra— njenji šolskiga reda itd., prav koristno rabiti zamogli; taki učenci bi si pa pri tem pravo praktično učiteljstvo osvojili, in se še verh tega v orglanju in petju vadili. Naj bi oni tudi mežnarili, in za to pri učitelju stanovanje in hrano dobivali. Čez kake dve ali tri leta naj bi se takim učencem dovolilo, se pripravniškimu očit. spraševanju podvreči, kjer bi se jim v učenostih enmalo pregledalo, in jim potem zato služba učitelja pri kakih manjših farah — lokalijah — kjer so šole navadno jako potrebne, z mežnarijo vred podelila. Gotovo bi učitelji in g. duhovniki na zaderžanje tacih pripravnikov bolj čuti zamogli, kakor v c. k. pripravniških šolah itd.
Od izverstne knjige „Hilfsbuch zu dem ersten Sprach- und Lesebuche" in nje rabe v naših slov. šolah, bomo pa v prihodnim pomladanskim shodu kaj govorili. Ko smo pogovore le učiteljske seje v imenu nebeškiga učitelja končali, — in svojiga duha okrepčali, smo potem tudi telo z dobrim kosilam, kteriga nam čast. g. dekan vselej poskerbijo, pokrepčali in se razšli — z Bo-gam!
Ribnica 17. februarja 1853.
Jožef Raktel,
Prijatli
Prijatli bodimo! Saj bratje smo vsi, Se lepo ljubimo Vse čase in dni.
Prijaznost nas združi In srečo nam da, Prepir nas razkruši In žali Boga.
bodimo.
Kar radi imeli, Da kdo nrm stori, Storimo veseli In radi tud' mi.
Prijatli bodimo, Vsi eno serce, Se zmiraj ljubimo, To Bog zapove.
A. Praprotnik.
Listonoša.
Iz Gorice se nam piše:
Menim, da ste Vi enkrat že v „šols. prijatelu" oznanili, da se pri Paternoli-tu v Gorici nova slovenska knjiga tiska, namreč: Pridige in drugi spisi, ki jih je po svoji smer ti zapustil Jožef Stibiel, Ločniski dekan. Sedaj Vam morem naznaniti, da je ta knjiga ravno gotova, in se tudi dobiti že zamore za 40 kr. sr. pri ravno pohvaljenem bukvarju v Gorici, in v kratkem tudi pri drugih bukvarjih zvunej Gorice, ki se s slovenskimi knjigami pečajo, po ravno tej ceni. Izdatelj je po kratkem uvodu, kjer pove, kaj gaje napravilo, da te slovenske spise slovečega moža, Stibiela, na svetlo da, postavil še precej obširen životopis rajn-cega, za njim pa nekaj popolnama izdelanih, nekaj le načerta-
nih pridig in enakih spisov tega pravega Slovenca. Papir je lep, natis čist in skorej brez vsake pomote, cena je tudi dovolj nizka, tako, da se nadjamo, da bodo drugod posebno čast. duhovni gospodje radi to knjigo kupovali.
Drobtinčica.
*	Koga bi ne veselilo, tole v „Zgod. Danici" brati: „Pre-jeli smo od podpisaniga šolarčka lično spisano pismice in v njem 4 gold. 17 kr., kar Komendski šoli in njenimu častitimu gospodu vodniku po več straneh čast dela.
Preljubi naši prijatli in prijatlice v Brašlovčah!
V	serce ste se nam smilili, ko smo brati slišali, v kakšno nesrečo ste skoz ogenj prišli. Odperli smo svoje šparovčike in Vam majhno pomoč podarimo. Bog daj, de bi od drugih krajev in premoženih ljudi še več dobili! Zaupajte v Boga! Z Bogam!	Vaši prijatli in prijatlice
Jan. Lah, Kovačev vimenu součencov in součenk.
V	Komendi 19. mal. travna 1853.
Društvo sv. Mohora.
*	Svitli škof Karlovacki, g. Evgen Ivanovič, so nam za poslane družtvene knjige poslali dva iztisa svoje, leta 1851 na Dunaju izdane knjige: „Gramatica cerkovno - slavenskago jezika." Hvala!
*	Častiti gospod Jožef Bevk, duhovnik na Križnogori, so poslali imeniten rokopis našemu družtvu, namreč slavne in na vse jezike že prestavljene j/rilih.t> učenega jezuitarja O. Bonaventure. Le škoda, da jih za to leto ne moremo več v natis dati. —
D al je so pristopili p. n. gospodi: 784. Kojnč Filip, ekspos. V Žrevcu; 785. Kavnikar Matevž, fajm. na Selih nad Kamn.; 786. Mo-dic Janez, bogosl. v Celov.; 787. Živic Jož., prof. v Gorici; 788. Fa-biani Jan., kurat. v št. Polaju; 789. Kacin Andr., učenec na Goriškem gimnaziu; 790. Dekliška šola v Dolini poleg Tersta; 791. Šraj Val., duhovnik v Podkraju; 792. O. Salvator Pintar, tajnik v Ljubi, frančišk. samostanu.
Odgovorni izdaj, in vredn. A. Einšpieler. Natisnil J. Leon u Celovcu.