..Stara navada, železna srajca". Tri moči so v človeku, ki nagibujpjo in vladajo človeško družbo, in te so: navdušenost, nav ada in pame t. Mladost je navdušena in strastna; pamet začne vladati, ko strast odjenjuje, navada pa gospoduje človeku od zibeli do groba. Ona dela še takrat, ko slrast že odnehuje in ko pamet več ne zmaguje. Kar inia vpliv do življenja, mora se nekako verstiti in ponavljati. Vse naše življenje je nepretergana versta različnih dob, ktere se npprenehoma ponavljajo. Xavade so dobre ali slabe. Xavada je prijazna varhinja, ki človeka pplje po stezah tega življenja, pa je tudi strašna zver, ki ima človpka popolnoma v svoji oblasti, in ga potegne sabo v brezdno. ,,Glej hudobija preži pred tvojimi durnii, pa premaguj poželenje in gospoduj čeznj!" Xavada v človeku stori, da so niu neznane reei Ijube in prijetne, ko jih skuša. Presajena cvetica veselo raste v novi zemlji, popotniku je ptuja dežpla pozneje domovina. Človek, naj popolniša stvar, živi pod vsakini zemeljskim pasom. Koliko telesnih, koliko dušnih bolečin more človek prestati! Xavade pa izvirajo od nas; če namreč kdo telo ali dušo vadi, postaja pripravnejši za namene, ktere hočemo doseči. Kdor, postavim, hoče telo izuriti, se mora uriti, —kdor hočp, da se mu glava bistn, mora se vaditi. Xavade pridejo donas; živimo v takšnili okoliseinah; te so nam Ijube in prijetne. Kdor prebiva v dolini in je navajen zatuhlega zraka, ne bode se dobro počutil na gorah, kjer vejc cista sapa. Prebivavci v de- želi Izlandii, če niso pri svojem ledu in snegu, navadno bolehajo. Domača hiša, domač vertec nam je naj Ijubši; rožice, ki cvetejo na domačem polji, so naj lepše, in gerlica v domačem logu naj lepše poje. XTaj bo že to, kakor hoče, resnično je, da človek, ki prestane naj večjo nevarnost, ki se ne ustraši sovražnih moči, dostikrat onemaga, ako pride iz svojih vsakdanjih navad. XTavada pa še ni strast; pohlevnejši od strasti je navada. Strast pride iz navade, navada pa ni vselej strastna. Pravijo, da navada podjeda Ijubezen, pa jo tudi popolnoma nadoraestuje. X~epreoiagljiva je, ako nam je priležna. Ako se clovek takšni navadi vda, misli, da more oneniagati, če ni več tako, kakor je bilo poprej. Veliko si je treba prizadevati, da človek odjenja od svoje navade; nejevoljo, sovraštvo, še celd zaničevanje prestoji človek zavoljo svoje navade. Iz navade pride tudi nagnjenje. Če kakšno telesno poželenje v človeku gospoduje in se to zopet iz novega povračuje, imenuje se nagnjenje. Strasti se dajo težko izruvati, če so prišle v navado, in če je navada vnies. XTavada slori, da človek svoj kraj naj višej ceni, če ni ravno nič posebnega nad njim. Tudi stanii se človek navadi, naj bo še tako težaven. Le ene ure počitka si želi truden človek, in potem gre zopet veselo na svoje delo. Vojaki, ki prestajajo vsakoršne nevarnosti, bolehajo v miru, in bi zopet radi šli na vojsko. Tako je tudi pri marsikterih starih učiteljih ali vradnikih, ki stopijo iz navadne službe v pokoj. Kaj je privada, se ne more na tanko dopovedati; mi le rečemo : ,,tega sem se navadil", to namred, kar delajoči občutimo, nam je prišlo v navado. To pa vsi dobro vemo, kako imenitna je ta reč v človeškem življenji in pri odgojevanji mladine. Xavada in vaja nadomestuje človeku dostikrat dušne in telesne prednosti. Tudi naj boljši in žlahtnejši človek ima dostikrat ure, v kterih mu odpada vse veselje, in delo se mu ne odseda; tukaj ga pa navada prijazno prime za roko in ga dalje pelje, dokler se ne pomirijo notranji ali vnanji viharji. Vemo tedaj, kako močna je navada, kaj vse stori pri človeku. Kakšne dolžnosti pa ima odgojitelj, ker pervi občutki se otrokom naj globokeje vtisnejo, in kakor se tačas navadijo misliti in ravnati, ravnajo tudi pozneje. Pa kaj bomo tukaj dolgo govorili in iskali prave besede, saj vemo, kaj sv. Duh govori iz ust Modrpga : ,,Srečen je človek, kteri se od mladih nog navadi nositi Gospodov jarm". Vsega druzega se človek ložpje navadi v poznejih letih razun pobožnosti instrahu božjega. Goethe, neniški ppsnik, je ravno to — pa z driigimi besedami povedal, ker pravi, da zdravi in terdui otroci veliko lepih darov seboj na svet prineso, in to naj se pri njih goji. Je pa nekaj tacega, kar nihče sabo ne prinese, in to je pa tako imenitno, da brez tega človek ni popolnoma človek, in to je — spoštovanje. Xerad ali nikdar se človek tega ne poprime. To je višji občutek in je takšen, da se mora človeku vtisniti; posebno srečni so takšni, pri kterih se ta občutek sam razvija, in od nekdaj so takšne Ijudi imenovali svetnike. Tukaj se pokaže častitljivost in delavnost prave vere. Teh besed nočemo dalje razlagati; častiti bravec sani razume, kaj je jedro teh besedi. Imenitno je to le za nas, ker vemo, da vsak človek, ako hoče resnico govoriti, ravno tako govori, kakor je v naši cerkvi navada učiti. Tedaj navadi mladega človeka slrabu božjega tako, da mu postane druga tiatura. Ko bi dandanašnje povsod pervi in naj poglavitniši namen pri izreji imeli pred očnii, bi gotovo povsod zbujali češenje, Ijubezen in vdanost do reči, ktera je tega vredna, in sebičnost, naj huji zleg sedanjega časa, bi se odvračevala. Cerkev je tukaj vsem časoni v izgled , ker podaja mladeinu človeku svetnika v posnemanje in za varha v sedanjem življenji, ki je polno nevarnost. Kakor je to v verskih receh, tako je tudi v drugem življenji. Grpki in Rimljani dajali so svojim otrokom imena njih preddedov, sojim pripovedovali njih slavne dela; mlado sercp, viditi toliko lepih zgledov, ogrevalo se je v Ijubezni do domovine. Kar so slavni malarji in podobarji doveršili^, postavIjali so očitno na ogled; okus Helencev se je likal. Človek, ki nikdar lepih obrazov, lepih podob in kipov ne vidi, ne more imeti olikanega okusa. Tega se mora privaditi. Počutki morajo gledati, slišati lepe reči, potem se še le olikajo. ,,Xisi še nikdar nič lepega vidil ali slišal", pravimo človeku, kteri občuduje reči, ktere niso vredne hvale. XTeki mahomedanec je bil enkrat pri koncertu. Ko ga prašajo, ktera igra mu je naj bolj dopadla, odgovor/, da perva. Ponove jo še enkrat, ali onreče: ,,Ta ne, še poprej ste eno vrezali". Preden so nanireč začeli koncert, 7* poskušali in vravnovali so musikalne orodja; in to je bilu za njegove ušesa. Urugačen je tedaj okus pri teh ali unihljudeh; kar enim dopada, drugi grajajo; kar eni hvalijo, drugi zaničujejo. Človek naj bi, ako nau je mogoče, vsaki dan kaj lepega bral, poslušal ali kakšno pametno besedo govoril, in tako bi se lepega in dobrega privadil. Perzijani iniajo prav lepo basen: Ležal je kos ilovice več let med cvetličnimi germi, in se je navzel žlahtne vonjave. Verlnar priine kos ilovice in pravi: ,,Povej mi blažena stvar, kako se imenuješ, ker tako žlahtno diješ?" Uovica pa odgovon: ,,Med cvetličnimi peresci sem ležala dalj časa, in navzela sem se lepe vonjave; sicer pa riisem druzega, kakor gruda ilovice".