Dve korejski bajki. S. Meglič 1. Umetnik. | tj$«^j[? Koreji je živel umetnik, z imenom Kim-ion-čum. Jako je Ii&izib slovel, a hrepenel je še više. Enkrat se mu je sanjalo, da j§wB3\ vidi pred seboj osemdesetletnega starčka, ki mu tako govori: ttL/^U >Na nebu teče reka, ki je nežnejša od modrine neba in svetlejša kot najčistejša voda na zemlji. Kdor hoče videti to reko, mora gledati slednjo noč na nebo, in barva, ki se začne na oni strani, kamor pade rdečkasti odsev večernice, je barva te reke. Naslikaj jo! Ta podoba zna osrečiti vso Korejo; pa moral jo boš plačati se svojim življenjem I« ^H - Ko se Kim prebudi, komaj čaka noči, da poišče barvo nebeške^M reke. Začetkom mu je bilo nemogoče, kaj najti. Zdaj je bilo neba^H modro in zatem zopet globoko sinje, in le okoli zvezd, velikih kakor^B rosne kapljice, je nekoliko jasnelo. Potem je vzhajala luna, obsijana od . nežnega bleska večernice. Ob lunini svetlobi pa so ugašale zvezde, in obledelo je nebo. — Po dolgem trudu se posreči Kimu, da zazre druge nebesne delce, ki so sc mu zdeli, da se gibljejo. Njegov pogled je postal tako oster, da je mogel na nebu zazreti, kar pred njim ni videl nihče umrljivih. Če je Kim tako nepremično sedel, so rekli ljudje, > da ie njegova duša zapustila truplo in da se izprebaja po nebu. _ ' Kimovo delo je napredovalo le počasi: prešli so meseci, prešla sofl leta. — — Nekoč sedi Kim zopet zamaknjen v pogled na nebo; le še^t zadnjo bar\ro bi moral naslikati — na, kar nakrat ničesar več ne vidit^| ne neba, ne tega, kar ga je obdajalo. — Kim je oslepel, in ko so ga.H v jutro hoteli poklieati, je bi! mrtev. ^J Njegovo sliko so pa prinesli pred cesarja. Ta pokliče svoje modre^| ter jili vpraša: »Kaj pomcni to?» Modri ugibajo dolgo semtertja in na~H posled odgovore cesarju: »To ni nič!« H Slika se je kot brezpomembna zavrgla med staro šaro. H Nekoč pa reče neki japonski modrijan cesarju: »V Koreji je na-^ slikal slavni slikar Kim čudovito podobo. To moramo kupiti na vsak način; naj velja, kar hoče.« Cesar pošlje odposlance v Soul (glavno mesto Koreie), in ko korejski cesar zve, kaj zahtevajo Japonci, jim prepusti tisto sliko za tisoč keša (4 K). Z napitnino vred, ki je izginila • v žepih korejskih ministrov, jp veljala slika 30.000 keša (120 K). »Kaj , hočete s tem?« vprašajo naposled korejski ministri, ko so spravljali denarje v svoje široke žepe. B Kaj hočemo s tem? Dajte nam trnek« pravijo! Dali so jim fta,™ Ko se je trnek približal sliki, je poskočila živa riba iz nje. ^t 1 Koreja fe dežela (polotok) med Kilajsko in Japonsko. »Sedaj pa veste!« rečejo Japonci. •> Vi ste prodali srečo svojedeželel^H Od onega časa je postajala Japonska vedno bogatejša, Koreja pa,H vedflo ubožnejša; naposled tako revna, kakor je dandanes. 2. O enem, ki se je razumel na ugibanje. Nekoč sta bila dva prijatelja: Tori (kamen) in Tutebi (krastačaj. To sta bili imeni, s katerima so ju klicali. Tutebi je bil nadarjen, Tori pa butec in postopač. — Tutebi se je šalil s Torijem, pa ga je imel rad. Ko sta izstopila iz šole, reče Tutebi Toriju: »Nič ne škoduje, da si nižježa stanu, in da si ubog. Jaz bom že skrbel, da boš srečen in da prideš naprej.« Kaj stori Tutebi? — Enkrat, ko je šel njegov oče v goste, skrije očetov meč, ki mu je bil najbolj ljub. Ko pride oče domov in pogreši meč, bil bi v svoji jezi kmalu ubil svojega sina. Sin pa reče: "Umiri se, oče, jaz imam prijatelja, ki ima izredno spretnost v ugibanju.« Po-tem fžre k Toriju in mu razodene, kar je povedal svojemu očetu. Tudi mu ne pozabi povedati, kam je skril meč. Tutcbov oče ukaže poklicati Torija ^11 ža vpraša: »Znaš li ugeniti, kje je moj meč?« Tori odgovori: »Daf '° znam I« In ga pelje na kraj, kjer je bil skrit meč. Tutebov Oge da dečku denarja in mu obljubi, da ga bo podpiral še dalje. V tem času se je izgubil kitajskemu cesarju pečat državnega grba. Pisal je kitajski cesar korejskemu cesarju ter ga prosil, naj mu takoj pojlje človeka, ki se razume Da ugibanje, če bi bil morda kateri nje-tfovib podložnikov te^a zmožen. Nato pove Tutebov očc korejskeit]u cesarju o Toriju. »Hočem ga najprej potzkusiti,« je menil ccsar. Ko stopi Tori predenj, mu reče cesar, kazaje na zaprti zabojček: «Nu, ugani, kaj ie v tem zabojčku!« »0, Tutebi!« vzdihne Tori. Tutebi se pravi: krastača. »Res, krastača je!« odgovori cesar ter pokaže navzočim krastačo, sedečo v posodi. »Ta bo pravi!« vzklikne cesar veselo ter zapove Toriju, da mora takoi h kitajskemu cesarju. »Sedaj sem izgubljen!« si misli Tori med potom. »Kitajski cesar me bo skrajšal za glavo. O joj, Tutebi, ti si mi res preskrbel nekaj krasnega !¦ V bližini Pekinga se vsede Tori pod drevo, da si odpočije. Na drevesu je sedela ptičica, ki je pela: »či-ču, či-ču!« Ko pripeljejo Torija pred cesarja, je bil fantič prepričan, da je odbila zdaj njegova zadnja ura. Zato v zamišljenosti kar presliši vpra-šanje: »Kje je državni pečat?« in odgovori malomarno: »Či-ču, či-ču!« Tedaj pa pade eden izmed dvorjanov pred cesarja na koleoi in se obtoži, da je on ukradel državni pečat. Temu dvorjanu je bilo namreč ime Či-ču. Leto 49 VRTEC »Vidim,« reče cesar, »da se mojstrsko razumeš na ugibanje. Zato te obdržim pri sebi na dvoru.« Toriju ni bilo posebno prijetno pri srcu. Prejalislej se mora itak izkazati njegova nevednost. Začne torej prositi cesarja, naj mu izkaže milost in ga pusti, da gre domov, kjer ga čakata oče in mati v ve^H Ukih skrbeh. »Meni to nič mar!« zareži cesar. »Pa je meni,« vzkipi Tori. »Vsega tega je kriv le moi nori nos, katerim ovoham, kje je kaj skritega. Od sedaj pa nič več nočem imett ž n]im opravka.« To rekši, si Tori odreže nos. rtTako, zdai sem ravno-tak butec, kakor ste vi vsi tukaj,<> reče nato. Cesar se razjari in ukaže Torija umoriti. A kasneje se premisli in ga odpusti domov. Iz Toriia so se še mnogi norčevali in ga zbadali. A on je menil, da sme biti še zadovoljen, ker mu je vzelo seznanje s kitajskim cesar-jem samo nos.