-s*    238   k-
Vestna straža.
Zapisal Peier Petrovit.              .                                1
o je bila vojska v Bosni, je stal nekoč na straži vojak Ivan Ljubič. Dobil je nalogo, da mora takoj ustreliti, ako začuje najtnanjši šum.  S tem bo opozoril   druge  vojake,  da se bliža sovražnik.
Ljubiču ni bil po volji ta ukaz, toda kar se moraj se tnora. Kakih sto korakov od njega se je razprostiral gozd, ki bi iz njega lahko dospel sovražnik.
Noč je bila jasna, toda brez mesečine. Okolo polnoči začuje Ljubič, kako nekaj zašumi v gozdu. Vojak se ojunači, nastavi puško in ustreli. Nato je postal šum še večji. Straža zopet iz-proži puško. . ¦  .
Po drugem strelu se dvigne ves polk vojakov in odhiti na mesto, odkoder je prihajal šum. Mislili so vojaki, da bo tekla kri v ljutem boju. Ko so prihiteli do gozda, ni bilo nikjer sovražnika. Ves gozd so prebredli, toda sovražnika nikjer.
Polkovnik ukaže, da pokličejo stražo. Ko pride vojak, mu reče: »Zakaj si streljal brez vzroka?"
Vojak odgovori: nČul sem šum in zato sem streljal, ker sem mislil, da prihaja sovražnik."
Potem ukaže polkovnik: ,,Preiščite še enkrat gozd!" Res  so  pregledali   ves   gozd   iznova   in   so   našli   tam — ustreljeno lisico.  Polkovnik  se  nasmeje  in  reče straži:   ,,Dobro si streljal!   Tu imaš dva goldinarja; kdor pa zna, naj sname lisici kožuh!"