Matej Rode
Srednja zdravstvena šola v Celju UDK 82.03:886.3.09
KRST PRI SAVICI V PREVODIH
Ko skušam razložiti, kaj je to svetovna književnost, se zatečem kar k preprosti razlagi, da svetovno književnost tvorijo vsa tista najboljša dela posameznih narodnih književnosti, ki so dostopna tudi bralcem, ki ne poznajo jezika, v katerem je določeno delo nastalo. Zato morajo biti taka besedila navadno prevedena. Imeti morajo obliko, v kateri jih pač lahko uživajo tudi tisti, ki ne poznajo jezika izvirnika, jezika, v katerem jih je umetnik ustvaril. Če izhajamo iz teh meril, ni težko dokazati, da so dela vrste slovenskih besednih umetnikov že svetovna književnost. To mimo lahko trdimo za Cankarja, Župančiča, Kosovela in seveda za Prešerna.
O prvem pogoju, o umetniških vrednotah pri Prešernu ne kaže izgubljati besed. Njegova dela štejemo med najboljša dela slovenske književnosti. Kar zadeva drugi pogoj, da morajo biti njegova dela dostopna tudi bralcem, ki ne poznajo slovenščine, torej da morajo biti prevedena. Prešeren in njegovo delo tudi izpolnjujeta. Po podatkih, ki jih najdemo v Prešernovi bibliografiji Štefke Bulovec, osnovnem viru podatkov, ki sem ga uporabljal ob svojem razmišljanju, obstaja več kot dva tisoč različnih prevodov Prešernovih pesmi. Prevedene so v kakih trideset različnih jezikov vsega sveta. Iz drugega vira, to je iz Sloven-
Sestavek je bil namenjen za slavistično zborovanje v Bohinjski Bistrici (okt. 1987).
171
skega leksikona novejšega prevajanja Janka Modra pa je mogoče razbrati še en zanimiv podatek. S prevajanjem Prešernovih pesmi se je tako ali drugače ukvarjalo nič manj kot sto petdeset ustvarjalcev. Vse to nedvomno priča, da je zadoščeno tudi tisti drugi zahtevi, po kateri neko delo štejemo k svetovni književnosti, se pravi, da je dostopno tudi bralcem, ki ne poznajo jezika izvirnika.
Kako prihajajo dela ustvarjalcev k uporabnikom, ki tega jezika ne poznajo, je marsikdaj zapleten in dolg proces. Vendar, kot kaže, veljajo tudi pri tem določene zakonitosti. Prav na te zakonitosti bi rad opozoril. Pokazal bi rad, kako so Prešernove pesmi prodirale v svetovno književnost, kako so se širue skozi čas, kako so osvajale vedno nove prostore, vedno nove jezike. Obenem bi rad opozoril na tiste, ki so bih udeleženi in ki so prispevali k temu prodoru, na prevajalce, ter na motive, ki so jih gnali k temu.
Ker je gradivo, ki ga imam na razpolago, zelo obširno, bom skušal probleme, ki so nastali ob prevajanju Prešernove poezije, koncentrirati in jih prikazati ob enem samem njegovem delu, ob Krstu pri Savici. Da sem se odločil prav za to in le za to delo, je razlog ne le v tem, da se pesnitev po naključju ujema s programom našega posvetovanja, ampak predvsem zato, ker je Krst pri Savici ena tistih Prešernovih pesmi, ki so jo najbolj pogosto prevajali. Večkrat je bil preveden le sonet O, Vrba . .. (60-krat) in Nezakonska mati (52-krat).
Usodo prevajanja Krsta pri Savici sem razen po podatkih iz omenjenih knjig zasledoval tudi po Bibliografiji prevodov iz slovenskega leposlovja od 1972 do srede 1983 Franceta Dobrovoljca. To poudarjam zato, ker se zavedam, da podatki, s katerimi razpolagam, niso dokončni. Gotovo so se tudi po tem času pojavili kaki prevodi Krsta pri Savici. Vendar to ni bistveno.
Moj namen ni postreči z natančnimi podatki, kolikokrat je bil Krst pri Savici preveden. Podatki o teh prevodih so mi le gradivo, na podlagi katerega si bom skušal ustvariti podobo o tem, kako so prevajali Prešerna.
Krsta pri Savici se je lotilo kakih štirideset prevajalcev in je bil preveden v štirinajst jezikov (angleščina, češčina, esperanto, francoščina, italijanščina, makedonščina, nemščina, madžarščina, poljščina, ruščina, slovaščina, srbohrvaščina, švedščina, ukrajinščina).
V mnoge od njih tudi po večkrat. V nemščino kar desetkrat, v srbohrvaščino sedemkrat. Po štirikrat v itahjanščino ter po trikrat v češčino, poljščino, ruščino, francoščino in slo-vaščino. Res je med temi štiridesetimi prevodi le polovica takih, ki so bralcem ponudiU celotno besedilo pesnitve. V preostalih primerih gre za prevode le posameznih delov. Navadno je to Uvod. Marsikdaj pa so to tudi le značilni odlomki. V nekaterih primerih gre za nerimane prevode ali celo prevode v prozi. Vendar kaže opozoriti na podatek, da gre v sedmih primerih tudi za samostojne, knjižne izdaje.
Prvo vprašanje, ki sem si ga zastavil, je bilo, kako je Krst prodiral v čas, se pravi, kdaj so posamezni prevajalci pričeli prevajati. Prvi prevod je nastal še za Prešernovega življenja.
V nemščino, žal le v prozi, je Krst pri Savici prevedel Georg Jenko in ga objavil v Ilirisches Blatt že 1848. Potem so si prevodi sledili sorazmerno počasi, njihovo število pa je doseglo višek v letih 1900-1902. V tem času je izšlo kar osem novih prevodov. Sledil je čas, v katerem je nastalo nekaj manj prevodov, takoj po drugi vojni, v letih 1948-1954, pa je praktično vsako leto izšel po kak prevod Krsta pri Savici. Z nekaj manjšo intenzivnostjo si sledijo prevodi tudi v naslednjih dveh desetletjih. Podrobnejša analiza tega Prešernovega prodiranja v svet bi prav gotovo pokazala na povezavo med zanimanjem za Prešerna in prevajanjem njegovih del in zanimanjem za Slovenijo sploh.
Drugo vprašanje, ki me je zanimalo, je bilo, kako se je vednost o Krstu pri Savici širila po prostoru, kako so posamezni narodi lahko spoznavali to Prešernovo delo. Ugotovimo lahko, da so se zanj najprej pričeli zanimati tisti, ki so bili tako ali drugače neposredno v sti-
172
kih s Slovenci. Zgodnji prevodi so predvsem v nemščino. Opozoriti pa je treba tudi na zelo zgodnji prevod v češčino, že 1861. Žal je prevod ostal v rokopisu. Hrvati so objavili prvi prevod že 1868, nekaj kasneje, 1900, je izšel tudi prevod pri Srbih.
Prevodi v jezike narodov, ki niso imeli neposrednih stikov z nami, zasledimo najprej pri Švedih. Nato pri Poljakih in Rusih. Sorazmerno pozno, šele v dvajsetih letih tega stoletja, nastanejo prvi prevodi v italijanščino. In v tridesetih v francoščino. Nekako v tem času je izšel tudi prevod v esperanto.
Povečano zanimanje za Krst pri Savici ugotovimo nato šele po drugi vojni. Nastanejo prevodi v slovaščino in angleščino. Slednji žal le v rokopisu. Nekaj kasneje, v šestdesetih letih Krst pri Savici lahko v svojem jeziku prebirajo tudi Makedonci, v naslednjih letih pa še Madžari in Ukrajinci. Tretje vprašanje, ki sem si ga zastavil ob naši temi, je, kdo se je pravzaprav loteval prevajanja Krsta pri Savici, kdo so bili prevajalci te pesnitve. Dobršen del prevodov smo opravüi Slovenci sami. V nemščino Jenko, Klun, Novyjeva, v esperanto Vahen, v angleščino Justin, v francoščino Pilon in Jesenik, v italijanščino Husu. Pobuda za vse te prevode je bila nedvomno želja, da bi poezijo našega pesnika posredovali tudi drugim, tistim, ki ne poznajo slovenščine. Druga skupina prevodov je nastala iz drugih pobud. Osnova je verjetno v spoznanju o kakovosti Prešernove poezije in želja, da bi te kakovosti ponudili tudi svojim bralcem. Med take kaže šteti Deželičev prevod ter prevode nekaj verzov, ki jih je napravil Jovan Jovanović Zmaj ali prvih šest kitic, ki jih je v švedščino prevedel Alfred Jensen.
Naslednjo pobudo je treba iskati v času, ko je »uradna« slovenska književnost Prešernu priznala njegove vrednote, ga proglasila za velikega pesnika in tudi skušala spodbujati prevajalce, naj se lotijo prevajanja Prešerna. To je bil čas okoli leta 1900, čas znanih Prešernovih proslav. Prav te so bile pobuda za nastanek Korševega prevoda v ruščino Eili Marjanovićevega v srbohrvaščino ter nekaterih odlomkov v poljščino.
Novi val zanimanja za Prešerna in s tem tudi za Krst pri Savici se je pričel po drugi vojni. Za to obdobje je značilno, da je prevod Krsta pri Savici navadno del obširnejših zbornikov ali knjig, s katerimi so skušali predstaviti Prešerna kar se da celovito (v celoti, ali v izbranih delih). Tako so nastali novi ruski prevod, novi prevodi v srbohrvaščino, prvi prevod v makedonščino, madžarščino in ukrajinščino.
Če strnemo, lahko ugotovimo, da za prevajanje Krsta pri Savici in za celotno Prešernovo poezijo veljajo iste zakonitosti, kot jih je sociologija prevajanja zasledila pri drugih primerih prodora posameznih ustvarjalcev v svet, v svetovno književnost. Vsak tak prodor poteka v treh stopnjah.
V prvi se za dela kakega umetnika zanimajo le navdušeni posamezniki, ki skušajo ustvarjalca predstaviti bralcem, ki ne poznajo jezika izvirnika. Do druge stopnje pride takrat, ko uradna književnost jezika, v katerem umetnik ustvarja, umetniku prizna njegove kakovosti in sama začuti potrebo, da omogoči umetniku prodor v svet. Do tretje stopnje pa pride takrat, ko svetovna umetnost sama prizna umetnika za svojega. Porodi se želja, da bi ga kar najbolje spoznali. Zato ga pričnejo prevajati. V tem času navadno pričnejo objavljati zbrana dela ali vsaj zelo obširne izbore.
Za Krst pri Savici in verjetno tudi za celotno Prešernovo poezijo velja, da je prva stopnja trajala nekako do leta 1900. Druga do konca druge svetovne vojne. In tretja od druge vojne dalje. To je pač ena od ugotovitev, do katere je bilo mogoče priti ob nekoüko podrobnejšem razmišljanju o Krstu pri Savici v prevodih. Gotovo pa to ni edina. Vsekakor bi morali govoriti vsaj še o kakovosti posameznih prevodov. Dalje bi bilo zanimivo spoznati, kako so se posamezni prevajalci lotevali osnovnih problemov našega besedila. Prevajalec je namreč vedno tudi razlagalec dela, ki ga prevaja. Gotovo bi lahko spoznali, kako so,
173
recimo, posamezni prevajalci interpretirali na primer Črtomira ali kako drugo odprto vprašanje, ki še vedno buri duhove prešernoslovcev. Zanimivo bi bilo spoznati poti, po katerih so nastali posamezni prevodi. Znano je namreč, da je le manjši del besedil, ki tvorijo svetovno književnost, prišlo do bralca neposredno iz jezika, v katerem so nastala. Zelo pogosto je udeležen jezik posrednik. To je le nekaj vprašanj, na katera bi morala odgovoriti razmišljanja o temi Krst pri Savici v prevodih. Naj bo to, kar je bilo povedano do sedaj, predvsem pobuda, da se bomo vprašanj prevajanja Krsta pri Savici in seveda celotnega Prešernovega opusa lotili tudi s stališča sociologije prevajanja, da bomo potem še bolj samozavestno in utemeljeno lahko trdili, da tudi Krst pri Savici šteje med dela svetovne književnosti.
Summary
KRST PRI SAVICI (Baptism on the Savica)
Krst pri Savici is the most frequently translated poem by Prešeren (by 40 translators into 14 languages). On the basis of bibliographical data, the author tries to illustrate the idea that Prešeren's poetry has found its way into world literature, at different times and places, in three periods. The first lasts till 1900, the second till the end of the Second World War and the third up to the present day.