UČITELJSKI LIST GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU". Uhaja 1., 10 in 20. vsakega meseca. — Uredništvo in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, III.- Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučite'j u Buzetu. - Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24.— Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. Št. 24 V Trstu, dne 20. augusta 1923. Leto IV. PETDESETLETNICA OKRAJNEGA UČITELJ. DRUŠTVA V GORICI Učiteljsko društvo za gor iški okraj je praznovalo dne 8. julija t. 1. v Trgovskem domu v Gorici petdesetletnico svojega obstanka. Bilo nas je iz te naše najstarejše organizacije n.ad 120 tovarišic in tovarišev in nad petdeset iz drugih krajev, največ Tržačanov. Prihiteli so pa tudi mnogi upokojena tovariši in rasi stanovski prijatelji, da počaste to naše polstoletno društvo, katero ilma nevenljive zasluge za nravstveno vzgojo in kulturni preporod našega naroda v Gorici in njeni lerpi okolici. Slavnostno zborovanje je o tvoril sedanji društveni predsednik Alojzij Urbančič s sledečim slavnostnim govorom: Tovarišice! Tovariši! Naši prijatelji! Pozdravljeni! Poseben pozdrav naše petdesetletne stanovske okrajne organizacije tebi, predsednik naše Zveze — tebi, pobratim Tone Germek! (Ovacija Ger-meku). Iskren pozdrav Vam, našim predhodnikom, ki ste že upokojeni po svojem blagomiosnem in tru-dapolnem delu! Hvala Vam, upokojeni tovariši: stanovski neutrudni delavec Franc Bajt, profesor Sivec, tovariši Benedikt Poniž, Franc Tomšič, tovarišica Perc itd1., pozdravljeni iz srca vsi oni, ki ste delovali, delujete in boste delovali v našem društvu! Pozdravljeni tudi oni, ki danes doma počivajo z opravičljivimi razlogi n niso prihiteli k našemu slavju! Moj ponižen poklon tudi onim mrtvim dušam naše organizacije, ki ne prihajate v senco našega jubilejnega drevesa, ker m poznate stanovske vzajemnosti in njene velike moči, ki viharjem kljubuje, ostaja-— Pozdrav naše polstoletne očetove hiše vam, prosvetni delavci, pobratimi Ribičič, .Pahor Jože, Kumar Srečko, brata Širok itd., vam dične pevke in vneti pevci našega Zvezinega pevskega zbora! Bodite mi pozdravljeni vse učiteljice 'in vsi učitelj izven našega okraja, ki ste prišli sem, da počastite naše društvo s svojo prisotnostjo, posebno še pobratim F^ikovšček. Zahvaljujem se za udeležbo narodnemu zastopniku dr. Karlu Podgorniku, kateremu izrekam svoj iskren pozdrav. Isto velja našemu prijatelju sivolasemu novinarju Maksu Cotiču, o pozdravljeni bodite tudi vi, naši dragi stanovski čestilci, gg. dr. Bobič, Fornazarič, Trošt in drugi. Naš Gangl pravi: Nobena sila tega ne razruši, kar iz kreposti samo se rodi. Iz plemenite kreposti — samo —• se je rodilo naše učiteljsko društvo za goriški okraj — baje že 1872. —, a svoje delovanje je pričelo 1873. Z novim šolskim zakonom dne 14. majnilka 1869. se je rodil naš učiteljski stan. Velepomembni tabori navdušene Lavričeve dobe 1869.—1871. so vzbudili iz spanja pravičnega pod jarmom rimskega konkordata speče le redko posejano učiteljstvo in vzdramili so se naši predhodniki: Tomaž Jug, t Vinko Černič, t Josip Komavee, t Anton Bajc, + Ignacij Križman-oče (st.) in tedanji tovariši so prižgali našo zvezdo vodrioo, «ki naš stan vodila je» -od 1873. do 1923. Petdesetletnica — slovesen jubilej je to v naši stanovski prosvetni povestnici. Mi smo kaljivo seme izkrvavelega ljudstva in z ovseiijakom plačenega stanu, a vendar razmišljamo danes ob svoji petdesetletnici le to, da bi v vzajemnem delu združili vso svojo ljubezen, vse svoje čile sile, vse svoje znanje in zvanje, da dvignemo ljudsko prosveto in stanovski ugled v blagor našega šolstva. Petdesetletno organizovano in težko delo je za nami! Razrahljane so naše gredice z znojem in žulljjli naših predhodnikov in po najmarljivejših oračih razdelimo svojo petdesetletnico v I. Černičevo, II. Jugovo, in III. Križmanovo dobo. I. Blagopokcjni Vinko Černič je bil rojen tu v našem Št. Petru 4. januarja 1845. in j sl umrl kot učitelj v domači vasi' 22. februarja 1886. Naše društvo je temu svojemu prvemu predsedniku postavilo nagrobni spomenik. Bil je spreten šolnik, neutrudljiv stanovski buditelj in narodni organizator. V svoji mladosti se je mnogo učil, saj ja dovršil vso normalko, gimnazijo, dva letnika učiteljišča in kmetijsko strokovno šolo. Ed;nii njegov sin Konrad je danes inženir v Barceloni, a Valerij je umrl kot medicinec. V njegovi dobi je pričelo prvo r.airodno' društveno življenje in njegov izboren pevski zbor je slovel v naši gorički okolici. V zgodovinskih taborskih časih so Št. Peterci dramili svoje soisede s svojo lepo pesmijo k narodnemu delu, ker so imeli v našem Černiču najspretnejšega pevovodjo in narodnega buditelja z Lavričevimi vzori. Razširjal je s svojim živahnim delom med učiteljstvom strokovno izobrazbo in skoraj samostojno organizoval, izdajal in urejeval prvo raše stanovsko glasilo «Šcla» od 1880. do 1883. Ta list je bil za tedanjo dobo zelo dober, strogo strokoven in le obžalovati moramo, da ni nadaljeval svojega pedagoškega, metodiškega in didaktiškega dela. Zanimivo čtivo je to in priporočam ga v čitanje vsem tovarišem, ki hočejo spoznavati zgodovino našega stanu in razvoji našega šolstva v tej petdesetletni dobi. Upravnik «Šole» je bil Tomaž Jug, naš stanovski Nestor, a med najmarljivejšimi sotrudniki vsi že blagopokojni: Černič, markantni šolski svet- nik Vodopivec, Bratina Kristjan, Poniž Ambrož, Čopi Joisip in drugi, ter še danes živeči: Leban Anton, Tomšič Franc, Strnad Franc, Orel Josip, Lavrenčič Matija, Bajt Franc in nekateri sodobniki. To glasilo goriških učiteljev «Šola» je izhajalo vsako četrtletje na 32 stranek za 25 kr. v Hi1 arijanski tiskarni. Radi gmotnih razmer bi lahko nadaljevala svoje prosvetno delo, a s Černičevim bolehanjem je začelo primanjkovati gradivo in visled tega je »Šolaš zamrla. Vinko Černič je baje predsedoval društvu do 1884. in posvetil vse svoje znanje lei pedagoškemu ter metodiškemu poučevanju svojega stanu, Um, ljiivo, da so morda tuintam poslali kakšno vlogo na okrajni' šolski svet v zelo ponižni obliki navadile prošnje. Pravega stanovskega poguma v zahtevanju svojih pravic ni še imelo takratno učiteljstvo, a zbudilo se' je k javnemu delu in otresalo se je škodljivih vplivov rimskega konkordata. In tudi to so vrline naših predhodnikov iz Černičeve dobe! II. Jugova živahnejša doba je pričela 1884. Učiteljski stan «hlapec Jerneij» je v teh letih začel iskati svojo pravico. Nastopali so mlajši borci, ki so se že drznili včasih energično zahtevati, da se učiteljstvu zboljšajo plače in dvigne ugled šole. Po strani so gledali na to gibanje konservativni veleposestniki v družbi z duhovščino, katera je rada zavihtela s svojim bičem po hrbtu naprednejših učiteljev. Nastopati so začeli drznejši med starejšimi: Strnad Franc, Čopi Josip, Orel Josip, Vilhar Franc, Zorn Ivan in pojavili sta se krepki osebnosti Bajt Franc s Petrom Medveščekom, katera sta že iskala stikov izven goriškega okraja, a na Tolminskem sta pričela vrtati Vrtovec - Krajnik. Pokojni nadzornik — šolski svetnik Vodopivec je krotil in nategoval vajeti, a ni šlo in ni šlo, konjiči so bili preiskri. Zahteve hlapca Jerneja so bile vedno glasnejše, množili so se novi bojevniki in oglasili so se mladini: t Cenčič Davorin, naš Križman Ignacij sin, Možina Anton in sodobniki, ki so prisiliti društvo h krepkemu delu. Popolnjevala se je doba stanovske osamosvojitve in društvo je delovalo brez nepotrebnih varuhov izven naših učiteljskih vrsti. SKOLOVANJE NASE MLADEŽI Najteže je pitanje za svakog ovo: kamo ču, šta ču sa svojim sinom, da ne hude morao jednom gla-dovati. Ovo pitanje je sasma u redu, pošto su roditelji dužni brinuti se za što bolji odgoj i za što sretniiu buidudnost svoje dece. Ovo je pitanje' možda za seljake i posednike, a ovi su jezgra našeg naroda — nije baš preteško. Otac če reči: Ostani, sine, s menom na domu; radi marljivo, pak se ne boj! Ti kčerko moja, pomozi i ti nama raditi u .kuči i u polju, a onda češ se vdati. No vremena su današnja teška i za seljake posednike, pošto ih vlastita zemlja ne može da izdržava. Doči če mu stoga na misao, ne bi li dao sina ili kčer na nauke, da se ne mora ovako mučiti u polju. Motika je najteža. Lepo je Naš Tomaž Jug je' previdno miril mlade in nagle naše borce, a kljub temu smo ga vsi radi imeli. Pomnožile so se mlade sile in prišli smo v društvo mi. današnji sodobniki. Boj se je pričel na vsej črti, a učiteljstvo je bilo složno. Svobodomiselnejši elementi smo bili najprej učitelji in smo se trdno oklenili stanovske sloge v svetem navdušenju, da zmagamo s svojimi idealnimi nazori' nad koniser-vativnejšimi tovariši. In šlo je! Zlat, kremenit zra-čaj našega ljubljenega Tomaža Juga je hotel poleg najpopolnejše in najglobokejše vernosti ohraniti tudi samostojnost učiteljskega stanu. Njegovi previdnosti in Križmanovi priljubljenosti, združeni z najbolj živahnim delom za naše stanovske pravice se je posrečilo, da ni uspelo nepošteno delo političnih zdražbarjev, ki so hoteli razcepiti naše vrste v narodno-napredno učiteljstvo in krščansko misleče Slomskarje. Poslali so nad nas poslanca Jakliča, a naše vrste so ostale složne, ker smo že takrat čutili, da je složna vzajemna organizacija brez vsake nepotrebne primesi iz drugih stanov edini pogoj našega stanovskega razmaha. Ohranili smo svojo stanovsko svobodo, samostojnost in samobitnost, ker smo čutili v svojih vedrih dušah, da je le ort stan spoštovan in močen, neodvisen v svetem izvrševanju svoiih dolžnosti, ki ne nosi ni-kakih spon nepoklicanih izkoriščevalcev izven naše kaste. Prosti na vse strani izvršujemo svoje sveto z vanj e in nočemo več nepoštenih varuhov — pri svojem poštenem delu. Vse, kar imamo, smo ustvarili satmlv s svojimi pridnimi rokami in s premišljenim razumom v najhujšem boju s skrajno neugodnimi vranjimi vplivi. Vsled tega pa so nam te naše tako trdo priborjene dobrine toliko ljubše in dragocenejše. Prav v Jugovi dobi smo si znali ohraniti s Križmanovo agilnostjo svojo stanovsko svobodo in prostost, ker je naš verni predsednik skrbno vodil naš čolnič po takratnem razburkanem valovju. Njegov zlati nauk: «Ostanimo> zvesti veri svojih očetov in besedi svojih mater!», nas je izpeljal iz teh bojev tedanje dobe kot zmagovalce, in strnile so se naše vrste. Vsa današnja prosveta in tudi zadružna organizacija našega ljudstva ima svoje temelje v delovanju naše predvojne šole, Ves krasni razmah naše književnosti in umetnosti smo pospešili, ker smo s svojim šolskim delom izčistili analfabete iz kmetiškega sloja. (Konec prih.) biti činovnikom: on se ne trudi, ne znoji se; njegove ne če uzeti bura, kiša, suša ni tuča. A kad malko ostari, eto mu penzije! — Tako umuju naši zabrinuti seljaci, koji su na sto muka, kamo če sa svojim sinom ili kčeri. — Tu če sada stupiti učitelj. Otac če do- njega, da mu kaže, bi li dao sina (kčer) u škole. On želi znati za njegovo mnenje, pa da ga savetuje. Tu valja da bude učitelj uman, savremen, uvidjavan i pedagog, a ujedno iskren, prijatelj Seljaka i deteta. — Prva evo pitanja na koja on mora savesno odgovoriti: Je li dete nadareno? je li zdravo? da li je moralno: jake volje i Ulstrajno? dni li če ga moči rodna kuča uzdržavati na naukama? Učitelj mora si ovn pitanja zadati i na nje odgovoriti, hoče li zaista da dade ocu dobar savet. Inače mogao bi neprikladnim savetom naškoditi ocu, kuči, a osobito dečaku ili devojčici. Pomislima: Koliko djaka, mladih ljudi, iza dovr- šene gimnazije i študija umira na sušici! Dira nas u dno srca gledajuči grobove mladih djaka, kamo dospeli ravno iz škole, mesto u život bujan, radin, veseo! — Srsi me prolaze slušajuči oca, koji mi se tužio, kako ga je na smrtnoj postelji u zadnjim časovima života molila kčerka zadnjeg tečaja učite-ljišta: Čačo moj, čadice, spasi me, ne daj da umrem! Komu da ne svrsne srce od ovog žalosnog prizora?! — Bio sam u društvu mladog sveučilištarca, bio žalostan, mučaljiv, te se samo s menom razgovarao. Za mesec dana otišao pod ledinu. Učio marljivo, možda i premerljivo, a to mu navuklo ljutu sušicu, što ne oprošta. A uzrok toj preranoj smrti mnogih djaka? Po mome mnenju jest slaba nadarenost djaka, njegova slaba konstitucija tela, oskudica, siromaštvo, hereditarne bolesti. Ima i drugih uzroka prerane smrti: raskolašenost, neumerenost i drugo, ali ove manje dolaze u račun kod našeg istarsikog djaštva. Naši djaci su u večini marljivi, savesni i moralni, k tomu ustrajni, pa hoče da postignu svoj cilj: dobru svedodžbu, a onda unosnu složbu. Pa, uzmimo, da je taj naš ovakov djak slabo talentiran. On če vam učiti, bubati dan i noč; uz lošu hranu i njegu on če stati blediti, hirati, kašljati, te če se tako približavati k svomu grobu. Otac ga ne može pomoči radi siromaštva, ili ne če, pošto ne pojmi djački život; ne zna, da mu sin večma potrebuje dobre hrane negoli on, negoli seljak. Pak zato, pa bio i imučan, ne če takav naš seljak davati sinu za hranu potreban novac. Eto, slaba nadarenost, siromaštvo, nerazumevanje, oskudjevanje, bubanje i žudnja do dobre svedloidžbe i službe mnogotg našeg djaka baci u prerani grob na veliku žalost roditelja. I to se dogadja, iza kako se je obitelj natrošila za školovanje mladiča, a možda i zadužila; a kad se on največ primako cilju, ljuta boletica prekida mu nit života. Učitelj zato, pre nego če šta savetovati roditelje, valja da na sve ovo pomisli i da sve dobro razmisli. Dodje k meni otac, da mu kažem, bili dao sina na nruke. Bolešljiv je, nije za poljski rad, pak k tomu dobre je glave, rado i lako uči — tako mi on govoraše. Ja sam mu potvrdio, da je mali nadaren, ali, dodah, čini mi se, slr.ba je zdravlja, te ne bi mogah svršiti študije. Nadodao sam mnogošto o učenju i o trpljenju djaka, pa kako mnogi rano umiru. Savetovah mu, da ide k lečniku, koga nek zamoli, da mu iskreno kaže, je li mali za školu. Tako učini. Vrati se k meni te mi javi, da mu lečnik izjavi, da nije za školu. Sina dade onda u zanat. Ja neprestano tvrdim svojoj djeci djacima: Bolje je, i volim, da ste zanatlije ali zdravi, nego bolešlji-vi i mrtvi kao doktori. Živ i zdrav, pa makar šljunak tukao na cesti, Jao bolešljivcu, pa bio on učen i bogat! Budimo osvedočeni, da jedino zdrav čovek može biti sretan i koristiti sebi i iskrnjenim. I I ovo mi se dogodilo; Pozovem lečnika k svome detetu. Gleda ga, pretražuje, promišlja, a da mu nije mogao konstatovati bolest... E cosa femo, si-gncr maestro?! Ja sam mu rekao, da ima dete grlobolju, r. imao ju zaista, i prema tomu prepisao mu lek. — Je li taj, molim vas, lečnik? Je li on na svome mestu? Ovakovih nesposobnjaka, recimo «učenih glupana» nadljete kao učitelje, svečenike, doktore i profesore. Nišu na svome mestu. Nišu dorasli svojoj zadači. Time hoču, da rečem: Ne savetuj, kolego, rodite-ljima da dadu u Srednju školu sinove i kčeri, ako nisu talentirani, Nenadaren mladič može biti marljiv u najvišem stepenu, ali mu to ne može nadomestiti inteligenciju što ju nema. Ovakovi se mnogo na-muče u školama, mnogo trpe duševno i telesno učeči, napamet največ, ono što ne razumiju, a ono što «nauče», namah i zaboravljaju. Ovakovi dečaci i devojčice nisu za gimnazije ni učiteljišta, pa, recimo, za nikoju vrst škola. Pa iako naravi svojom slabo ili nikako nadareni mladiči dodju do nekog položaja i službe, njihova stolica ne če im biti ugodna; biče nesretni i nezadovoljni sami so-bom. Bolji je zato biti valjan stolar, nego nespo-soban činovnik. D; ndanas vršni rukodelci i zanatlije jesu vrlo poštovani j traženi, dobro su plačeni, pa prema tomu ugodno žive i sretno. Naprotiv, činovništvu u današnje dane, ma ni u kojoj državi, ne rastu ruže. Činovnik je danas siromašan, uprav oskodjena, pa ako nije idealan, u svojoj činovniškoj službi čutiti se nezadovoljnim. Budimo zato uve-reni, a uverimo u torne i naše ljude, da činovnik ne živi danas ni lagodno, ni sretno, niti obilato. Recimo ljudima, da dadu svoju decu u zanate, obrt i trgovinu, ili na more. Uostalom, ko ne želi kopati, nek ide u stražare, železničare, orožnike. Bolje i zadovoljnije žive ovi nameštenici nego gospoda či-novnici. Čitam, da če biti sada narednici (zugsfiihre-re) u jugoslov. vojski bolje plačeni nego učitelji. Ko želi dakle bolje živeti i ne biti siromak, nek ne ide u činovnike. Ovo kažimo otvoreno roditeljma, koji žele znati za naeš mnenje i traže naš savet. — Mi učitelji budimo pak osvedočeni, da su za Srednju školu i sveučilište sposobni jedino talentirani, zdravi i imočni mladiči, osobito oni nadareni, te orni koji su čudoredni i iz vrednih obitelj, a resi ih idealna duša. Samo karakteri i idealiste nek idu na sveučilišta, pošto samo ovakovi mogu zaposesti službena mesta u svoju i narodnu korist i čast. Ne dozvolimo, nego dapače branimo, da neidealni, nekarakterni i nemoralni ljudi zaposednu sveta mesta, odakle valje, da se širi jedino znanje, pravica i prosveta. Ne dajmo znanje u ruke podlim dušama, kojim če se poslužiti u štetu iskrnjega i ljudstva. Ne bac: jmo zlatna zrnca pred svinje, da mi oprostite za nedoličan izraz. Učen bo lopov više če zla počiniti od neuka. U hramove znanja nek ulaze samo odabranici Božji: plemenite duše i uzvišeni umori. Zapreči, druže, da nevaljali dečaci bn&te-njenih poroka i mana uče srednje škole, pa makar bili talentirani. Budimo uvereni, da u svakom sta-ležu, pa i u učiteljskom, najviše smetaju učeni lopovi ... Da ne ide sve u redu u narodu i državi, opet tomu su kriva školovana nemoralna gospoda, naime rodjeni sebičnjaci, tatovi lopovi, koje sve ove mr ne prikrivaju odečom, lepim manirama i službom. Decu zlih sklonosti, te decu zloglasnih roditelja ne dajmo u više škole, a ovo iz obzira do prave prosvete. Sve ovo mi učitelji uvažimo i u tom smislu savetujmo naše ljude. Svak na svoje mesto! O RABI ŠTEVNIKOV Na letošnjem delegacijskem zborovanju je bil sprejet predlog, naj se izgovarjajo števila tako, kakor se pišejo, to ja, naj se izgovarjajo najprej desetice in potem enice; namesto ena in dvajset naj se govori dvajset ena. Stremljenje za to obnovo je že staro, in če bo učiteljstvo sledilo delegacijski odločbi, se uvede v naš jezik spet logičnost. Na zborovanju se je nekdo ob tem predlogu oglasil: «Kako naj se po novem imenuje pa Vai, 1 /32?» Nekdo drugi se je kratko odrezal: «Ena ulomljena s trideset eno!» Tretji njemu v odgovor: «Torej bomo govorili: Vsak udeleženec dobi en hleb ulomljen s trideset eno, namesto eno ena in tridesetino.» To bi bilo seveda smešno in nerazumljivo. Morda bo marsikdo še kje drugje v zadregi. Zato podam tu izgovarjavo in pisavo vseh vrst števnikov. 1. Glavni števniki. Naši predniki so šteli nad prvo desetico tako le: ena na deset, dva na deset, tri na deset....devet na deset. Te sestavljenke so pozneje okrnile v današnje spojenke enajst, dvanajst, trinajst.... devetnajst. Za dve in več desetic so rabili naštevanko: dvakrat po deset, trikrat poi deset, štirikrat po deset... devetkrat po deset. Te dolgovezne sestavljenke so se skrčile v sedanje spojenke: dvajset (ki je nastalo iz dvadeset), trideset, štirideset, petdeset, šestdeset, sedemdeset, osemdeset, devetdeset. Če so šteli nad dve in več desetic, pa so logično miislili tako le: dvajset in še ena, dvajset in še dve štirideset in še osem itd. in izgovarjali: dvajset ena, dvajset dve, dvajset tri, petdeset šest, osemdeset devet itd., nalično kakor imamo stio ena, sto dve sto osem, sto devet, dve sto šest itd. Pri nas in pri Čehih se je to štetje po nemškem vplivu izprevrglo v nelogično ena in dvajset itd. Po vojni so Čehi to nelogičnost odpravili, in čas bi bil, da se je iznebimo tudi mi. Do zdaj smo govorili en in dvajset orlov, dva in dvajset krav, tri in dvajset let, ko pa stoji eden, dva, tri, štiri na koncu, mora stati samostalnik za eden v edninskem, za dva v dvojinskem, za tri in štiri v množinskem imenovalniku, kakor dvajset en orel, štirideset dve kravi, sedemdeset tri lete, osemdeset štirje možje, nalično kakor govorimo sto en orel, sto dve kravi, sto tri leta, sto štirje možje, 2. Vrstilni števniki. Do zdaj smo govorili: en in dvajset, dva in trideset itd. Po novem moramo pač govoriti dvajset prvi, dvajset drugi, štirideset tretji, sedemdeset četrti, kakor govorimo sto prvi, sto drugi, sto tretji itd. Zato tudi pri dnevnicah, na pr, Oton Župančič se je rodil dvajset tretjega prosinca tisoč osem sto sedemdeset osmega. 3. Ločilni števniki. Namesto ena in dvajsetero predmetov bomo govorili dvajset enotero predmetov, trideset dvoje ljudi se je peljalo v avtomobilu, štirideset troje cvetic gojimo v svojem vrtu, nagačenih ima sedemdeset četvero sesavcev, pri hiši imamo šestdeset petero vilic, neki bogataš je imel dvajset osmero črevljev, kakor imamo sto enotero, sto dvoje, sto troje, sto četvero itd. 4. Množilni števniki. Namesto ena in dvajseteren naj se glasi: dvajset enoteren ali dvajset enojen; dvajset dvojna nit ali dvajset dvojnata nit; devetdeset trojen ali devetdeset trojnat; osemdeset četveren ali osemdeset četvernat, kakor govorimo sto enoteren ali sto enojen, stodvojen ali sto dvojnat itd. 5. Delilni števniki. Delilni števniki s predlogom po in glavnimi števniki se glase nalično kot glavni števnimi: po dvajset eden, po petdeset šest, po devetdeset osem, kakor imamo po sto eden, po sto pet, po sto devet itd. Delilni števniki, ki so sestavljeni s predlogom po in ločilnimi števniki, se rabijo nalično kot števniki: po trideset enoje, po šestdeset dvoje, po sedemdeset troje, po dvajset četvero, kakor se glasi po sto enoje, po sto dvoje, po sto 'troje, po sto četvero itd. 6. Ponavljalni števniki. Ponavljalni števniki, ki so sestavljeni iz glavnih števnikov in besedice krat: dvajset enkrat, petdeset dvakrat, devetdeset trikrat, sedemdeset štirikrat, kakor imamo sto enkrat, tisoč dvakrat, pet sto trikrat, tri tisoč štirikrat itd. Ponavljalni števniki iz vrstilnih števnikov in pripone — č ter besedice krat: dvajset prvič, dvajset prvikrat; štirideset drugič, štirideset drugikrat; sedemdeset tretjič, sedemdeset tretjikrat; osemdeset šestič, osemdeset šestikrat, kakor se glasi sto prvič, sto prvikrat, sto drugič, sto drugikrat itd. Če se rabi besedica krat samostalno, to je, če se sklanja, se rabijo števniki nalično: dvajset dva krata, petdeset trije krati, šestdeset štirje krati, kakor se rabi sto dva krata tisoč osem kratov itd. 7. Ulomki. Ulomki do deset so: Vi ednina, V2 polovica, 'la tretjina, 'A četrtinka itd. Nad dvajset se morajo glasiti: V21 = dvajseted-nina, V21 = štiri dvajsetednine; = tridesetpolo- vica, “/32 = šest trideset polovic; 1lu = štirideset tretjina, aUa — osem štiridesettretjin; Vm = petde-desetčetrtina, 27/o4 = dvajset sedem petdesetčetrtin itd., nalično kakor V101 = stoednina, 56/io, = petdeset šest stoednin! V102 = stopolovica, 48/io2 = štirideset osem stopolovic itd. 8. Samostalniki, narejeni iz števnikov. Imamo dvojak (2 L), trojak (3 rublje), petak (5 L), desetak (10 L), dvaj setak (20 K), če bi imeli novec za 25, bi se imenoval dvajsetpetak, kakor imamo petstotak. Dalje imamo petico (5 sl), desetico (10 st.), dvaj-setico (20 st.), petdesetino (50 st.), če bi imeli novec z: 25 st., bi ga imenovali dvajsetpetico. Ivan Matelič. SAMOIZOBRAZBA Herbert Spencerjev ,,Uvod v študij sociologije** (Ferdo Kleintnayr) 2. ) Subjektivne intelektualne težkoče. Kadar hočemo govoriti o drugih bitjih, ki so od nas oddaljena često po tisočih kilometrov in tisočih let, ter smo primorani predstavljati si njihove misli, m.zore in njihova čuvstva, zadenemo ob drugo težkočo. Jeli more obnoviti vse to naša beseda? Predstava, ki si jo kdo naredi o duhu drugega, je več ali manj prikrojena po vzorcu njegovega lastnega duha; je tedaj — kakor rečeno — avto-morfna (t. j. po lastnem duhu izklesana). Avto-morfna razlaga pa je često daleč od resnice! Pred očmi moramo imeti dalje, da je človeška nrav sicer podvržena nedoločni preobrazbi, a da napreduje ta preobr; zba zelo počasi. V naravi ni skokov. Vse nove preuredbe, vsi novi zakoni računajo z dejstvom, da v najkrajšem času dosežejo mnogo boljše uspehe negoli so jih dosegli stari. Na tej podlagi zidano delo se mora izjaloviti. Človeška nrav ni sicer nepramenljiva, ali tudi prelahko spremenljiva ni. S tem dejstvom ne računajo osobito nedosegljive (utopistične) ideje, ki jih zasledujemo v vsakem novem političnem programu. Tretja subjektivna ovira k razumevanju socioloških pojavov bi bila nedostajanje intelektualne zmožnosti, ki bi shvatila silo zaverižene pojave, ki se peča ž njimi sociologija. To težkočo premaga vobče le mc lo.kteri. In vendar zaupajo oni, ki jim nedostaja te intelektualne zmožnosti, največ v svojo sodbo o socioloških vprašanjih. Slednjič man ka večinoma našemu razume potrebna prožnost za shvačenje. Splošne prestave skoro vseh ljudi slone večidel na skušnjah, ki so si jih nabrali v primeroma ozkem okrožju. Zato so te predstave često preveč omejene in okostenele, da bi shvatile mnogolične in mnogoštevilne zapleteno-, sti socioloških dejstev. 3. ) K subjektivnim težkočam prišteva Spencer dalje one, ki izvirajo iz naše čuvstvenosti. Čuvstve-nost ovira, da, celo onemogočuje pravično sodbo. Težko je udušiti v sebi postppno naraščanje svojih simpatij in antipatij do gotovih socialnih pojavov, šeg, naprav itd. Vsako novo socialno vprašanje stopa vedno v oni krog našega prepričanja, ki se je izklesalo pod vplivom naših simpatij in antipatij. Posebno močno vplivajo na našo sodbo o soc. pojavih: čuvstvo nepotrpežljivosti, čuvstvo občudovanja vojniških uspehov ter lojalitetno čuvstvo. Najprej nekaj o teh. Čuvstvo nepotrpežljivosti se izraža v hlastanju po neposrednih in časovno čim bližjih uspehih. Ta nepotržljivost, ki je združena z iracionalnim upanjem, spremlja vsako stranko, ki zasleduje gotov načrt za zboljšanje človeškega blagostanja. Ta ne-potrpežljivost se kaj rada prevrže v iracionalno obsovraženje onih neizprosno se pojavljajočih resnic, ki zanikujejo vsako v sangviničnem temperamentu porojeno pričakovanje. Čuvstvi ljubezni in sovraštva, pravi Spencer, posebno če se izražata do tuje narodnosti, tudi one-mcgočujeta pravo cenitev dokaza. Medsebojno sovraštvo povzroča medsebojno nesprazumljenje, goji napačne sklepe in popolnoma potvarja sociološke predstave. Menim, da je, če tudi ne bi bil nikjer drugod, Spencer prav v tej točki silo sodoben. Čuvstvo občudovanja vojniških uspehov korenini v človeški naravi, ki proslavlja vedno ono, kar se z velikanskim naporom telesnih, a tudi duševnih sil uveljavlja. Opomnimo se le, kako različne so sodbe o zavojevalcu Napoleonu in njegovih vojnah, ki so zahtevale nad dva milijona človeških žrtev. Lojalitetno čuvstvo se izraža v spoštovanju one osebe, ali onih oseb, oziroma onega razreda, ki predstavlja v državi moč. To čuvstvo je jako staro. Opazi se že pri prvotnih plemenih, ki goje neprimerno zaupanje v svojega glavarja, v svoje vodilne može. Z napredujočo civilizacijo se je to čuvstvo spremenilo sicer v obliki, v bistvu pa ne. Sodoben človek slavlja vse svoje upanje v vlado, v parlamente itd. Ud najhujšega reakcionarca pa do najbolj rdečega republikanca tavajo vsi v eni neomajni veri v vladno avktoriteto, v sposobnost vlade, da more doseči katerisibodi cilj. Posebno se je dvignil v sodobnih časih kult večine. Večina odloča Vse kar sklene vladna korporacija, je izvršljivo! fo je mnenje najbolj revolucionarnih strank, ki hočejo izboljšati svet, tako komunistov, socialnih demokratov itd. — vsi goje trdno prepričanje, da bo po njihovem vzorcu organizirana vlada nedvomno sposobna, da opravi vse nedostatnosti, ki tožimo sedaj o njih. Naravno je, da tako čuvstvovanje zelo ovira sociološko vedo, posebno pa, ker je tako čuvstvovanje splošno ter z druge strani tudi neobhodno potrebno, ker ono veže socialne skupine, vzdržuje red, vzdržuje države. Daleč so še časi, ko bo splošno spoštovanje zakona nadomestilo sedanje spoštovanje one moči, ki izvaja zakon. Divja, napadalna plemena, v katerih je bilo lojalitetno čuvstvo le malo razvito, so izginila s svetovnega pozorišča. In zopet menim, da nam prav sodobna zgodovina podaja nešteto dobrih in jasnih zgledov tudi za ta Spencerjeva izvajanja. Pripomniti je le še treba, kako so zgodovinska pričevanja o socialnih pojavih prav vsled tega cpvstvovanja potvorjen;. Zgodovina pripisuje izredna dejanja navadno vladarjem ali velemožem, precenjuje njihove lastnosti in njihov istiniti vpliv, a molči navadno o< povodih socialnih pojavov njihovih časov — o pravih vzrokih. m. Med predsodke, ki ovirajo stvarno sodbo o socialnih pojavih šteje Spencer imenoma: vzgojni predsodek, domoljubni predsodek, razredni predsodek, politični predsodek in verski predsodek. O vsakem par značilnih potez. Sodobni človek se vzgaja v dveh nasprotujočih se smereh ali religijah, v religije egoizma, ki izvira iz potrebe samoobrambe, in religiji altruizma, ki sloni na načelu socialnega sodelovanja. Prva smer je nedvomno starejša ter jo vsrkuje naša mladina iz grških in rimskih klasikov; druga je novejša ter jo podajamo mladini s Kristovim blagovestjem. Religija egoizma bi morala sicer z rastočo civilizacijo izginiti popolnoma. Vendar d; nes ni misliti na to. Danes je egoizem prav tako upravičen kakor altruizem. Da, altruizem v svoji ekstremni obliki dejanstveno ni vzdržljiv. Delo, podjetje, iznajdba, izboljšanje, vse to izhaja iz načela, da je vsak človek sebi najbližji, tedaj iz egoizma. Altruizem bi potemtakem moral po logičnem sklepu razdreti STRAN 120 UČITELJSKI LtS l vse dosedanje socialne organizacije. Vprašanje nastane pa, ali bi se potem posrečilo brezpogojnemu altruizmu ustanoviti novo socialno organizacijo, ki bi uspevala? Gotovo prevesje sebičnosti preko nesebičnosti je tedaj potrebno. Med obema, ki sta oibai upravičena, je treba empiričnega, a tudi racionalnega kompromisa. Opazujmo; sedaj, v koliko vplivata obe religiji na sociološko naziranje. Naravno je, da egoistična smer preko mere poudarja individualnost, upor proti napadu, bojni pogum kakor najvišje čednosti, vojno kakor «mater umetnosti* itd. Nekaj je na tem, to se ne da tajiti. Vojna je n. pr. združila plemena v višje družabne skupine, v narode, v države. Pospeševala je prvotno res razvoj telesnih in dušenih sil v posamezniku in v skupini ter izbor najboljšega. Danes se ravno poslednje ne more več trditi, ker se danes izpostavljajo v vojni le najboljši sinovi naroda smrti, doma pa ostajajo telesno sla-bejši, ki jim je poverjena skrb za pomnožitev potomstva. Pri gotovi stopinji civilizacije postanejo neprestane vojne lahko povod k nazadovanju (Spencer stavlja za zgled Francijo), O vsem tem sodi religija altruizma povsem drugače ter poudarja kakor najvišje čednosti ljubezen, brezpogojno požrtvovalnost ter načelo, naj se nikoli ne zoperstavljamo zlu. Sociološki sklepi, ki izhajajo strogo le z enega ali drugega vidika, ne morejo biti tedaj zaneslijvi. Še težavneje je človeku osvoboditi se pri sociološkem premotrivanju domoljubnega oziroma rodoljubnega predsodka. Patriotizem je z narodnega vidika isto, kar je egoizem z individualnega stališča; ima namreč isti izvor, iste prednosti in iste pomanjkljivosti. Vendar je nacionaliteta omogočena le po tem čuvstvu, ki ga goje posamezniki do celote. Če zastopamo zahteve svojega naroda, zahtevamo posredno le svoje koristi, ki so del onih zahtev. Kakor je potreben zmeren egoizem, tako je zmeren patriotizem tudi zdrav in potreben. Vendar ne sme prekoračiti mej. Nesorazmeren patriotizem potvarja naše predstave o lastnem narodu, o lastni državi ter o 'tujih družabnih skupinah in naše sklepanje o nravi in delovanju drugih narodov. Javna vest pa je \ tem pogledu manj občutljiva negoli individualna vest. Pretiran egoizem priznavajo ljudje povsod kakor napako, pretiraega patriotizma pa ne. Nepatrio-tično se nam zdi priznanje, da smo ravnali nasproti drugi narodnosti krivično. Kdor opravičuje ali celo brani ravnanje tujega, nam nasprotnega naroda, tega k"j radi psujemo z «narodnim izdajico*. Cesto hvalimo čuvstva in dejanja, ki ne nasprotujejo ko- EELJTON ANTON FOERSTER ') Če je med slov. glasbeniki sploh kdo velik, je Foerster prvi, ki mu gre ta pridevek. Velik je kot skladatelj. Seveda je kot stolni kapelnik zlagal v prvi vrsti za cerkev. Pred vsem imenujemo njegovih 10 latinskih maš za moški, mešani in ženski zbor, *) Ta članek je izšel v «Gledališkem listu*. ristim in moči našega naroda, naše države; a zaničujemo ista čuvstva in dejanja, kadar so tem koristim nasprotna. Tako opazujemo, da pretiran patriotizem zasen-čuje pravično sociološko sodbo. Prav tako pa je antipatriotizem tudi izvor krivičnih socioloških sklepov. Mnogo težkih pogreškov je v našem socialnem stanju, mnogo neokusnosti v našem delovanju, mnogo zmot v naši samoocenitvi. Kdor vse to razkrije, temu bodimo hvaležni. Ali marsikdo greši tudi v tej smeri in sicer bodisi radi nestrpnosti, bodisi iz afeiktacije, ker hoče namenoma vse zaničevati, kar je narodno. Cesto pa tak z antipatriotič-n'm predsodkom prevevan človek greši radi — nevednosti. Hočemo li posplošiti posamezne redke slučaje, potem lahko ponižamo vsak narod, ali pa ga lahko poveličamo do nebes. Tako postopanje seveda ni znanstveno. Itak bo sociološka sodba povsem očiščena vsake zmote jedva v oni zaželjeni dobi, ko bodo ponehala vsa nrsprotstva med narodi. Tako Spencer — in jaz sem nekoliko obširneje podal da njegova izvajanja, ker so uprav pereča. Kakor predsodek je tudi razredni predsodek nekak refleksni egoizem ter ima svoje senčne in solnčne plati. Kakor patriotizem tako vzbuja razredna zavest neko navdušeno sodelovanje pripadnikov gotovega socialnega razreda, da ta razred ohranijo, dvignejo in usposobijo za borbo z drugim soc. razredom. Kar nas zanima, je v prvi vrsti to, da razredni predsodek dovaja do napačnega preso-jevanja socialnih ustanov in uredeb, do napačnega ocenjevanja istih glede družbe kakor celote. Po tem predsodku dobiva naše pojmovanje o javnih zadevah nehote ali gotovo karakterističen pečat. Vendar je razredni predsodek prav 'tako kakor patriotični še vedno v neki meri potreben za vzdrževanje družbe. Sicer je ovira za socialno vedo, ali njegov vpliv bo pojemal le s socialnim napredkom. Kakšen vpliv pa ima ta predsodek na sociološko sodbo, spoznamo že, če vzamemo izmed tisoč slučajev le enega n. pr. delavsko stavko, ter se prepričamo, kako silo nasprotno sodi o nji razred delodajalcev in razred delojemalcev, oziroma njihovi zastopniki c. li privrženci. Vobče nastane tudi, kjerkoli se pojavljajo razredna nasprotstva, neko nagnjenje, da zvračamo odgovornost na posamez-nnike namesto na sistem. Naš sedanji idustrialni sistem je pač plod sedanje človeške nravi in le če se izboljša ta nrav, se bo izboljšal sistem. Tudi delavske organizacije niso brez hudih napak. Ali kolikor so ta zla velika, vendar kažejo te organizacije že sedaj gotove prednosti, ki se bodo čimdalje bolj stopnjevale. Sicer pa koreninijo ta zla le v prehodnem stanju k boljšim uredbam. (Nadaljevanje sledi.) nekatere z orkestrom;2) dve maši sta slovenski, ena glagolska (staroslovenska) op. 160., prirejena za moški in mešani zbor; gradualov, ofertorijev, mo-tetov itd., ima 257, zopet nekatere z orkestrom, Te Deum je uglasbil štirikrat (deloma z orkestrom); slovenskih cerkvenih pesmi je zložil blizu 300; deloma so v zbornikih: v «Ceciliji*, ki je nje druga izdaja izšla v dveh delih 1901. in 1902.; v zbirki «Cantica sacra* (za moški zbor) v treh delih. Nič manjši, morda z druge strani celo večji se nam kaže kot svetni skladatelj. Saj so na polju svetne glasbe vzcvela njegova največja orkestralna dela: opera «Gorenjski Slavček*, simfonična pesnitev «Tur,ki ne Slevici* za soliste, zbor, veliki orkester, «Materin blagoslov* (glasb, točke k igri v 5 dej.), «Vodnikov venec* in kantata «Domovini». Poleg tega ima 47 moških in mešanih zborov, deloma jako razsežnih (n. pr. sijajni mešani zbor «Ljubico»); 19 pesmi s klavirjem, 2 večji skladbi za orkester, med njima «Slovansko suito* v 5 delih. — Med sedmero skladbami za klavir se odlikuje fantazija «Po jezeru bliz' Triglava*, ki zahteva kar nr.jspret-nejšega pianista, in «Slovanska sonata*. Poleg tega je za harmonij spisal «Fantazijo na 3 narodne pesmi*, za harmonij in klavir «Pesem sv. Venceslava*, za gosli in klavir pa ljubko «Sonatino»; pač nekoliko manjše število svetnih skladeb, pa zato po obsegu in dobroti nič ne zaostajajo za cerkvenimi. — Nikakor ne smemo pozabiti njegovih teoretičnih del: «Pevske šole*, ki je doživela 5 izdaj in bo kmalu praznovala 50 letnico, odkar je začela množiti vrste slovenskih izobraževalnih pevcev (izšla je 1. 1874.); dalje «Nauk o harmoniji in kontrapunktu* (dve izdaji); zlasti pa njegovo «Teore-tično-praktično klavirsko šolo* (dve izdaji), ki se je do najnovefše dobe ves slovenski glasbeni naraščaj po njej vežbal. Pa je velik tudi po kakovosti svojih skladb. Gotovo niso vse enake, toda eno je gotovo: vse skladbe so tehnično brezhibne, brez slabosti; večin:1 pa je polna srčne toplote, blagoglasja, velikokrat zažari iz njih mogočen ogenj; tudi cerkvene2 3) so izvečine živahne, izrazite, včasih se tope v mehki pobožnosti, včasih pa kakor praznične zastave z zvonikov zavihrrjo v burnem življenju, pa so zopet take, ki jim težka resnoba pokriva lice. — V svetnih skladbah naj poleg osvajajoče mogočnosti omenim njegovo šegavo dovtipnost (n. pr. dele «Gorenjskega Slavčkr*, krasnega «Spaka»), pa tudi nežno milobo. Velik je kot neumoren, nesebičen, neugnan delavec. Ko je 1. 1865. prišel v Senj4) kot stolni kapelnik, ni našel ničesar. Za 500 letnih goldinarjev je moral poleg praznikov in nedelj vsrk dan orglati in peti pri dveh do treh kapitularnih mašah in poučevati bogoslovce. Komponiral je skoro vse sam, tudi staroslov. maše, poleg tega je takoj ustr,-novil glasbeno društvo, zbor, orkester, glasbeno šolo, kjer je sam poučeval gosli, klavir, petje in dirigiral.5) Še danes se poznajo sadovi njegovega dela. V Ljubljani se je delo le pomnožilo. Učil je v bogoslovju, na obeh gimnazijah, na realki, ustanovil je 1877. orglrrsko šolo, jo vodil in nosil — malodane zastonj — težo in vročino dneva, vzgojil v najtežjih razmerah v 31. letih okrog 200 organistov in tako položili sedanjemu upoštevanju vrednemu glasbenemu življenju med našim ljudstvom trdno podlago; poučeval je dalje v Huthovem zavodu, Alojzijevišču in zasebno, vsega pouka skupaj je imel rad 50 ur na teden. 31 let je urejal priloge «Cerkvenega glasbenika* (1878-1908); hrvatska «Sv. Cecilija* (1918, str. 146.) piše o njih takole: «Da nemaju Slovenci na glasbenom polju ništa više od lih priloga, mogli bi ponosno stupiti u kolo drugih kulturnih naroda* (Barle). In vztrajal je v takem nezaslišanem naporu štirideset let, poleg tega pa njegovega ogromnega dela niso priznavali. Imel je v svetnih in cerkvenih krogih več nasprotnikov kot somišljenikov. Pa je neustrašeno začel trebiti ple- vel, ki je prerastel našo cerkveno glasbo. Prvi uspeh je bil, da so mu ušle stare pevke s kora: «Kdo se bo toliko učil!* Prijemali so ga kanoniki: »Tako pojte kot prej, staro petje je ljudem všeč*. Foerster jim jo je zasolil: «Greh je tudi ljudem všeč, pa se vseeno ne sme .delatii!» Li/sti so ga tudi napadali. Slovenski pesnik je pisal, «kako je glasba v Ljubljani poverjena tujcu, nehvaležnemu izdajalcu, praktičnemu kruhoborcu (moj Bog za tistih letnih 300 gl., ki jh je imel kot stolni kapelnik!), ki igra med Slovenci prvo vlogo!* Drugi ljudje so se pritoževali, da uvaja lutrovske in husitske pesmi6), da hoče uničiti slovensko pesem (dasi jih le sam zložil ogromno število), zlasti, da hoče uničiti Riharja (pa je sam nad 100 Riharjevih pel); to hujskanje se je tako razpaslo, da so branjevke po ulici za njim vpile: «Lajzon, lajzon!* (Eleison). Ko je 1. 1883.-1884. izšla «Cecilija», so izobraženi glasbeniki tožili: «Pretežko je, kdo bo* pel!» — danes je pa otrokom prelahko. Izkratka, po njem so padali duhovni in laiki, katoličani in naprednjaki; le manjši, toda boljši del je šel za njim, ko jih je vodil po strminah, da so le s težavo vzdržali -—• in sreča, da ni omahnil in obstal: kje bi bila naša glasba! Tudi v tem odločnem, brezobzirnem stremljenju za visokimi vzori je velik; kot človek je pa morda največji v tem, da nikogar izmed svojih, često strupenih nasprotnikov ni zasovražil, še zameril nikomur, ampak sproti odpuščal in vse pozabljal, dasi je šlo njemu za življenje, njegovim za kruh. Zato je učakal, da so njegove misli zmagovito prodrle na vsej črti, da mu danes od vseh strani namesto nekdanjega: proč z njim! — od vseh strani iz stotero in tisočero src hvaležnih učencev in prijateljev doni: Bog ga živi in ohrani! Moža, ki je s krepko, odločno, neupogljivo roko poprijel krmil in zasuka! ladio slovenske glasb negotovega, diletantskega oklepanja na široko morje visoke umetnosti, ki nam je oal brez števila najrazličnejših skladb, ki v svojem značaju ni klonil, nikdar zatajil načel, se nikdar laskal nižjemu čustvovanju, nam ustvaril prva veliko pomembna orkestralna dela, s prvo opero vred: izkratka, se ekstenzivno in intenzivno skrajno, skoro trmasto dosledno udejstvoval kakor nihče med nami! 2) Njegovo «Missn solemnis* op. 25. iz 1. 1882 je pel stolni zbor sv. Miklavža v nedeljo, 10. decembra m. 1. z orkestrom. 3) Njegova «Missa solemnis* je celo vročekrvne, po teatralično zamišljeni cerkveni glasbi izkvarjene Italijane navdušila, da so glasno priznali: «Če je pa cecilijanska glasba taka, sem ž njo!» 4) Rojen je bil 20. decembra 1837. v Osenicah na Češkem; praznoval je torej lani v decembru pet- inosemdesetletnico. Predniki so bili učitelji in so se že rodove nazaj ukvarjali z glasbo. Znamenit je posebno brat našega skladatelja, Josip, ki je bil profesor na praškem konservatoriju in je znan po svojih krepkih skladbah, zlasti pa po svojem »Nauku o harmoniji*, ki je preveden v več tujih jezikov; nečak Jos. B, Foerster je uvaževan češki skladatelj. Po maturi 1858. je Foerster stopil v cistercijanski samostan v Višebrodu, po 11. mesecih je izstopil, na univerzi v Pragi je dovršil 1. 1863. prrvo; prišel je v tesnejše stike s skladatelji Bendlom, dr. Pro-hazkom in Smetanom, na čigar glasbenem zavodu UČITELJSKI LIST je Foerster pci:č'val klavir. Leta 1865.-1867. je živel v Senju, od 1867. dalje v Ljubljani, najprej kot kapelnik «Dramatičnega društva* in pevovodja «Čitalnice», od 1. 1868. dalje pa je bil 41 let vodja glasbe v ljubljanski stolnici. Zdrj živi v Novem mestu in se še vedno peča z glasbo, pravkar z jako obsežnim delom. B) Na vso moč zanimivo ga je bilo v ljubljanski stolnici gledati, kako je dirigiral velike maše _ z orkestrom, orglami in zborom: v desnici je držal taktirko in dirigiral, z levico je igral na orgle in po register je sunil, če je bila sila, z levo nogo je PRIJATELJI UČITELJSTVA «Mali list» je vreden svojega imena. V številki 10. avgusta je prinesel notico, s katero hoče ovajati «Zvezo*, da obstoji le na čast strahoviti komunistični propagandi med učiteljstvom. Ima poleg 800 članov že par desetinf!) komunistov in ti se hočejo v Učit. listu, ki jim je padel v pesti, dasi je strokovno glasilo, raztrgati zaradi očeta Marxa in njegovih krvavordečih apostolov. V tej organizaciji (moramo citirati dobesedno), ki so v njej polimonadeni liberalci, bivši socialisti, krščanski socialisti, komumsti, je stari naprednjak Germek za kučerja, bič in zavoro drže pa komunisti. Radovedni smo, kam jo bo ta voz «prifurch>. Tako torej Ust s svojim grandioznim slogom; prvi, čigar uredniki so se lotili brisati umazane čevlje ob učiteljstvo tekom štirih težkih let obstanka naše Zveze! Gospodje, zakaj pa niste šli s svojo ovadbo direktno na državno pravdništvo? Ali bi ne bilo umestneje in uspešneje? Vaša notica je tako zmedena, da vas same najhuje bije po zobeh. Če bi bila učiteljska organizacija kaj druzega kot strokovna organizacija, ali bi bilo mogoče da so v njej včlanjeni vsi učitelji, brez razlike 'političnih nazorov, celo krščanski socialisti sami? Že to dejstvo je za vas klofuta. Tem sramotneje pa je vaše počenjanje, če tirate na zatožno klop urednika strokovnega lista potem, ko je sedel na nji tudi že radi lista in je uradno PEVSKI ZBOR ZVEZE Turneja je definitivno določena. Nastopa se: 18. septembra v Vidmu, 19. v Benetkah, 20. v Bolonji, 22. v Rimu, 24. v Firenzi, 26. v Milanu in 27. v Monzi. Pogrebni dopust izposluje Zveza. Program: 1. Gallus: Musiča noster amor. 2. Ingegneri: Tenebrae facta suni. 3. Gerbec: Otroci molijo. — Lajovic: 1. Zeleni Jurij. 2. Kisa. 3. Medved z medom. 4. Pomladni spev. 5. Bolest kovač. — Samospevi. — L Mokranjac: Kozar. 2. Ravnik: Poljska resem. 3. Adamič: Mlad junak. — 1. Vinci: Vanček furlanskih narodnih. 2. Narodne: a) Tužna mladost moja. b) Od kada mi frula ne zvoni, c) Zibu haju. č) Po vodi plava, d) Škrjanček. e) Prišla je miška, f) Bratci veseli vsi. pritiskal na pedal, na desni nogi je stal, zraven pa tud’ še pel, če je bila potreba . . . Samo gibanje in življenje. ") N' tem se pa niso spotikali, da so n. pr. bogoslovci prej peli himno «Jesu, dulcis memoria* (Jezus, sladki spomin!) na Zarathustrovo arijo iz Mozartove «Čarobne piščali*: «In dlesen heil gen Hallen* (kjer so se shajali prostozidrrji), prav nic tudi nad dueti in terceti iz oper, ki so se glasili s stolnega kora, ne nad tem, če se je «Tantum ergo* zibal po napevu Prešernove «Luna sije ...». Dr. Fr. Kimovec. ugotovljeno, da list ni političen in da se peča le z učnimi, šolskimi in stanovskimi zadevami! Da ni «Zveza* politična tvorba, vedo pri «Malem listu» sami najbolje že od tedaj, ko so vabili učiteljstvo k sebi. na svoje politično polje. Danes hočejo isto organizacijo, ki noče v politično areno te ali one stranke ali struje, razkri-čati kot politično! Pošteno — kakor vedno! Trdoglavost nekaterih gospodov je neozdravljiva. Ni od danes in včeraj naziranje, da je in ostane učitelj hlapec in podajač onih. ki imajo v rokah politično moč. To je mentaliteta iz Blej• iveisovih časov. Po tej duševnosti bi moral biti učitelj vsem hvaležen, da sme sploh dihati zrak in se greti na božjem solncu, vsem, a še najbolj političnim voditeljem in prvoboriteljem narodovim. Z repcem bi moral momljati okrog takih in jim neprestano dokazovati svojo pasjo vdanost. Gospoda pri «Malem listu*, teh časov ni več! Učitelj v Juliiski Krajini je rezan iz drugega lesa, kakor bi bilo vam prav, in najbolje je pripomogla organizacija, da se je za vselej otresel hinavskega varuštva. V tako varuštvo ne bo 'Zveza* nikdar