531
PESMI
Lojzka Spacapan PESMI
Pravijo da v leščevju prebiva bog. Da na tem kraju ki je tako reven in tako ubog zagori trava ob dotiku njegovih nog.
Pravijo
da v leščevju
kadar vecernica zatrepeta
padajo čudne svetlobe
ki niso od tega sveta.
Takrat vzdrhtim.
Iščem ga
begam za njim
ki je neminljiv.
Samo da ga vidim
da se dotaknem
njegovih brezmejnih višin.
* * *
V gori nape v. Melodija tankih otožnih svireli. Kakor gejzir ki privre iz prsi razklanih globeli.
 Lojzka  Špacapan
532
In kar na lepem
sredi belega dne
plane
in napolni srce.
*  * *
V neki tihi dolini nekje na samem zaustavim korak.
V žitnem polju zacvel je mak.
Sedem v travo ležem vznak v naročju oblak.
*  * *
Zate molim veter da bi z vršanjem silnim čez polje zavel nekje v daljavah v visokih travah me rad imel.
Zate molim veter da bi tvoja krila tam daleč v polju me vso ovila. Nocoj sem tvoja kakor oblak in ptica tvoja kar tako.
Zate molim veter dvigaj me v nebo.
*  * *
Te čakam sonce vselej na isti strani v somraku
533
PESMI
ko pada zlati prah
s sveta bogov
in se prižigajo na nebu
zvezde.
Te čakam sonce
vselej na tisti strani
kjer vračaš se domov.
V škrlat ognjen ogrinjaš ugašajoči dan in kakor školjka v pesku odpiram dlan.
A danes sonce postoj ne odhajaj od tod poklekni na beli prod na belem produ kamen umira.
* * *
Šivam dolge bele zavese pajčolan nevestino krilo mrtvaški prt za polje jesensko
v pršenju sneženem vse se bo v eno v eno razlilo.
Šivam dolge
bele zavese
kot slutnja tanke
v njih zamegljene stopinje
ptič
ali zvezda
kaj se je tukaj zlomilo.