Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto III. St. 44.
SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, WoIfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1*50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 9. novembra 1934.
adt
I JA
Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica st. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
O osnovnih napakah naše politike
m.
Ponos in samozavest.
Nimam slučajno pri roki Cankarja, da bi navedel doslovno tisti znameniti stavek, v katerem se Schivvitz von Schiwitzhofen opravičuje da je Kranjec, ali tako nekako. Samo ta stavek govori cele knjige in je za nas naravnost strašna, a resnična obtožba.
Pred vojno so hodili naši ljudje v trumah v Trst. Če je Slovenka poročila Italijana, je postala Italijanka in če se je Slovenec oženil z Italijanko, je postal Italijan. To se je vršilo pri naših ljudeh prej in poslej in na vseh straneh neba. Še več: oče Slovenec, mali Nemka, otroci Italijani. Tudi danes doživljamo enake primere na vseh straneh neba in vsak dan. Ravno to velja za vero. Kmečko dekle je odšlo v mesto, vaški fant k vojakom, a čez 14 dni sta se v svojih pismih že oba spakovala po tuje in če sta prišla domov na dopust, kar sama nista vedela, kako bi se bolj pačila.
Pa to ne velja samo za kmečke ljudi. Kdo je polnil pred vojno šulferajnske šole po Kranjskem? Otroci slovenskih delavcev! Kdo je po vojni pisaril cele knjige, da Slovenci sploh nismo zmožni kolikor toliko samostojnega življenja, da je naša zemlja gospodarsko pasivna itd.? Naše izobraženstvo, tisto izobraženstvo, ki je metalo drugim v obraz očitke »robske duše< , a je bila in je njih narava do kosti hlapčevska, ki se klanja vsemu, kar je tujega, a zasmehljivo ponižuje vse, kar je našega.
Le poglejmo n. pr. že samo časopisje iz jutrove dežele. Niti en slovanski narod ni imel tako čistega književnega jezika kot ravno mi Slovenci, ker so naši očetje in dedje z vprav pedantično ljubeznijo ta jezik negovali, a poglejmo kakšno žlobudro pišejo danes neki ljudje in kako jim nehote slede tudi vsi drugi, v nekaterih predelih celo tisti, ki sicer odločno tako »štampo« obsojajo. Zavrgli so na tucate lepih slovenskih izrazov in onesnažili naš lepi in čisti slovenski jezik z nemčizmi, tur-
čizmi, madžarizmi, italijanizmi, da celo s ciganšči-no,
Pri nas se nekateri na vseh poljih in vsak dan naravnost trudijo, kako bi požgali in poteptali vse, kar je zrastlo na naši lastni slovenski njivi in kar so naši očetje in dedje s tako ljubeznijo gojili ter uvajajo in posnemajo vse, kar je naši zemlji in našemu srcu tujega,
Ali se ne ponavljajo akcije, kakršno smo imeli priliko opazovati zadnje mesece med nekimi gospodarskimi krogi, pri nas že desetletja. Na čelu špekulantje, za njimi pa tropa hlapcev brez najmanjše politične izobrazbe. Nikjer ničesar samostojnega, temveč povsod samo podružnica, nikjer zveza, temveč kvečjemu podsavez, nikjer mi in pri nas, temveč povsod ti in tam, mi pa ponižno za njimi.
Stržen našega meščanstva je uradništvo. Vsaj včasih je bilo slovensko uradništvo vprav zgled pridnosti in sposobnosti, a vedno je bilo le subal-terno, vedno je koncipiralo, podpisovali so pa tuji »šefi«. In to je prešlo v meso in kri dela našega meščanstva, ki se je prizadevalo, da bi zaneslo svojo hlapčevsko naravo tudi na kmete, kjer edino je še dobiti ravnih in močnih hrbtenic.
In vendar bi moral biti vsak Slovenec na svojo narodno pripadnost ponosen bolj kot katerikoli drugi, kajti le malo narodov na svetu je, ki bi bili v tako hudih okoliščinah ustvarili toliko, kakor ravno mi Slovenci, zlasti na kulturnem polju ter bi lahko služili prav za zgled mnogim večjim narodom. Nikoli nismo imeli samostojnosti, izvzemši nekaj malega deželne avtomonije, a kje je narod na svetu, ki bi se bil v pičlih treh človeških dobah dvignil tako visoko in to prav izključno samo iz lastne moči in v trdih bojih s svojimi političnimi gospodarji. Samo v politiki smo ga lomili večkrat prav pošteno, kar je imelo in ima prav usodne posledice za naš narod v vsem njegovem etnografskem obsegu. Tako smo ga lomili, da utegnejo naše politične napake uničiti velik del truda in žrtev na drugih poljih. In to v prvi vrsti zato, ker pri
nas ravno v vodilnih narodnih krogih ni ne ponosa in ne samozavesti. Ali nam je bilo treba izgubiti Koroško? Nismo imeli vere vase, bili smo brez samozavesti, zato smo prirejali raje junaške narodne parade po varnih ljubljanskih ulicah in pustili slovenske Korošce same, ker smo bili prepričani, da nam jih bodo milostno poklonili tisti, katerim.na čast smo krščevali naše ulice. Če bi bila v našem meščanstvu le trohica slovenskega ponosa in slovenske zamozavesti, bi tekla vsaj na Koroškem danes politična meja najmanj ob Dravi.
Pa kadar se je našlo v slovenski politiki kdaj tudi kaj pokončnih mož, ali se ni našlo takoj tudi dovolj »robskih duš», ki se niso sramovali skočiti prvim v hrbet in za skledo leče prodati bitne narodne koristi? Politični vrtinci prinašajo s seboj najrazličnejše pojave, toda vsem političnim strankam vseh narodov je prva in edina skrb korist njihovega lastnega naroda, samo pri nas se marsikdo še ponaša s tem, če brez potrebe in iz gole hlapčevske narave pljuje na svoj ubogi narod in ponuja njegove bistvene dobrine vsakemu, ki jih le hoče. Ali ni imela naša slovenska univerza prvih nasprotnikov ravno pri, nas doma in da bo slika še lepša — med nekaterimi profesorji te univerze same?!
Da, kakor prekletstvo se vleče skozi vso slovensko politično zgodovino pomanjkanje ponosa in samozavesti. Tista peščica mladih slovenskih študentov, ki je na daljnem nemškem Dunaju leta 1848. sestavljala prvi slovenski politični program, tista ga je imela še nekaj, čeprav je govorilo tedaj po naših mestih slovensko le nekaj hlapcev, izobraženec pa skoraj nobeden. Potem sta pa ponos in samozavest izginila, le tu in tam sta se še plaho dvignila, navadno smo pa ponižno kadili in hlapčevali na desno in na levo. Tudi podlo in nezaslišano denunciantstvo, v čemer skušajo nekateri Slovenci menda prednjačiti vsem narodom sveta, je s tem v zvezi.
Toda samo ponosen in samozavesten narod se bo ohranil. Po mnogih praških gostilnah vise napisi: >^Čeh sem — kaj je več!« Niso Čehi stomilijonski, niti ne desetmilijonski narod, a kaj so s svojo samozavestjo dosegli in kak upravičen ugled
Janez Kocmur:
.Nekaj spominov
(Nadaljevanje.)
Med najboljše slovenske govornike minule dobe se sme po vsej pravici prištevati dr. Janez Ev. Krek. Pri njem se hočem pomuditi nekoliko dlje zategadelj, ker sta si bila s Cankarjem v marsičem podobna. Celo verjetno se mi zdi, da je bil Cankar v drugi polovici svojih dijaških let pod njegovim neposrednim vplivom; da, mogoče je, da je bil kako dobo celo njegov učenec. Čeravno sta se svetovnonazorsko razlikovala, je govoril Cankar o Kreku vedno z največ jim priznanjem; z velikim užitkom je prebiral njegove govore, ugajala mu je njegova izredna marljivost, pogum, jasna beseda in krepki slog. Kdor bo hotel Cankarja do dna spoznati, ne bo smel mimo Kreka, Etbina Kristana in še nekaterih.
Po prvih, ne posebno uspelih nastopih v začetku devetdesetih let, se je Krek za nekaj časa umaknil; študiral je in delal v zatišju, dokler ni po izvolitvi za državnega poslanca 1. 1897. zopet stopil ves na plan. Na parlamentarni tribuni se je izoblikoval za govornika velikega formata; njegovi nastopi in govori dr. Viktorja Adlerja, Ignjata Daszczynskega, Masaryka in še nekaterih so polnili dvorano in galerije. Odlikoval se ni toliko z blestečo retoriko kakor z izvirnostjo svojih misli in načinom njihovega izražanja. Zaslovel je zlasti po svojem govoru v znameniti »kulturnobojni« debati zoper Masaryka; tistikrat ga je celo . Arbeiter-Zeitung na največje presenečenje slovenskih socialnih demokratov nazvala za eno najbistrejsih glav v parlamentu. Na največje začudenje, pravim, ker doma vendar ni bil tako liberalen, kakor se
je bil pokazal v parlamentu. Njegova takratna izjava, da oklanja v politiki avtoriteto kardinalskega klobuka, je bila pač samo okrasek, preračunan zgolj na zunanji odblesk govora.
Pred forumom izbranih poslušalcev ni bil, če je šlo za stvar, ki mu je segala do živega, nič manj sijajen, kakor pred zborom preprostih delavcev in kmetov. Uspehe doma si je priboril poglavitno s svojim drobnim delom, ki ga široka javnost po večini ni videla niti ga ni mogla videti; z njim si je nripravil in ugladil tla, ustvaril sloves in poslušalstvo, ki ga je spremljalo do smrti. Ravnal se je po pravilu: Če gora ne pride k tebi, stopi sam k nji. Zbiral je krog sebe delavce in delavke, zlasti pa dijake, prirejal z njimi tečaje, jim budil zanimanje za sodobne družabne probleme, posojal knjige in drugega več. Z dijaki ni imel ravno preveč sreče, zakaj mnogi od njih, ki so iskali same sebe, so ga zapustili, videč, da si od delovanja v njegovem duhu ne morejo obetati nikakih osebnih koristi. — Po zgodovinski volilnopravni borbi leta 1905., ko som bil pred tem, da bom radi organiziranja splošne stavke odpuščen iz službe, me je po takratnem deželnem poslancu, poznejšem ravnatelju tobačne tovarne Jožetu Mandlju, zaupno povabil v svojo organizacijo, obetajoč mi poleg tvarne podpore in stalne službe tudi mandat, ko dosežem' potrebno starost. Sporočil mi je: »Mnogo študentov sem že vzgojil in spravil h kruhu; zdaj, ko bi imeli delati, pa niso drugega ko komodni birokratje; k večjemu še bolj ali manj zanesljiv volilski material. Manjka mi pa delavcev in dobrih ljudskih govornikov, takih, ki bi res čutili z ljudstvom in bi jim ljudstvo tudi zaupalo. Imam sicer Gostinčarja in Moškerca, toda to je premalo...« Nisem čakal štirinajst dni, kolikor mi je dal časa za premislek; odklonil sem že naslednji dan. — Po-
zneje, 1. 1910., v času mojega spora z Antonom Kristanom, ko sem bil obsojen, me je vnovič povabil pismeno preko moje, sedaj že pokojne sestre Ivane; odklonil sem tudi to pot, dasi je bila ponudba nad vse zapeljiva in se mi je obetala lepa osebna bodočnost.
V	osebni stik sem prišel z njim samo trikrat: prvič novembra 1905. na velikem volilnobojnem shodu tobačnega delavstva v bivšem »Katoliškem domu«, ko sem moral vpričo njega vskočiti namesto zakesnelega se Etbina Kristana, dvakrat pa o priliki 'državnozborskih volitev leta 1907. Tedaj mi je od nekega še živečega zaupnika Slovenske ljudske stranke bil ponuden večji znesek, če se odpovem agitaciji pri ožjih volitvah med Ivanom Kregarjem, kandidatom Slovenske ljudske stranke, in Ivanom Hribarjem, ki mu je pri glavnih volitvah manjkal samo en glas do absolutne večine. Ponudba je bila precej naivna, ker socialni demo-kratje nismo imeli na ožjih volitvah nobenega interesa; spustil sem se pa kljub temu v razgovor, da zvem, če je bil ponuden denar še komu drugemu. Uspel sem le deloma; koliko je podkupljencev in kdo so, pa nisem mogel dognati. Denar sem odklonil, pristal pa na neobvezen informativen razgovor kot zasebnik isti večer v veliki dvorani »Rokodelskega doma«. Bilo mi je največ za to, da, če le mogoče, doženem, kdo so podkupijenci; upal sem namreč, da pride tudi kdo teh na sestanek. O vsem sem takoj informiral predsednika in tajnika izvršnega odbora stranke. Razgovora se je udeležil samo dr. Krek, ki se je delal, kakor da za sestanek ne ve in je le slučajno navzoč. Bilo je sicer še več drugih — imen ne bom navajal — ki so pa takoj odšli, ko sva sedla s Krekom k mizi. Ker nisem imel mandata in bi se stranka tudi ne spuščala v kak kompromis s komurkoli, sva se dogo-
uživajo danes v vsej Evropi. Pri nas bi le premnogi najraje zatajili in izbrisali celo svoje slovensko ime. Kako ponosen je na svojo narodno pripadnost Francoz, Italijan, Anglež, da celo Albanec, nekateri Slovenci bi bili pa radi vse, samo to ne, kar so, precenjujemo vse tuje, svoje pa mečemo čez ■
plot, imamo pri roki tisoč izgovorov, da opravičimo svojo strahopetno hlapčevstvo, čeprav bi tudi mi lahko rekli: »Slovenci smo — kaj je več!« Le na slovensko politiko bi pri tem seveda ne smeli misliti.
*
Statistična demokracija
Kriza demokratov je kriza voditeljev (inteligence) in volilcev (mase), v jedru kriza človeške duše sploh, povzročena po umski in nravstveni degeneraciji. Te modre misli češkega filozofa in državnika dr. Edv. Beneša ne more razumeti individualistični racionalist, ker ima vse človeške duše za enake z enako apriorno, prirojeno vsebino pojmov. Njegova razvidevnost je tolikanj otemnela. da ne vidi zakona razvoja in diferenciacije (razli-čevanja). Nobena stvar ali duša, nobena misel ali ideja, nobena iznajdba ali ustanova ne nastopi na zemlji enaka ali gotova, ampak vse je različno ter šele vzraste in se razvije iz semena, iz neznatnega začetka. Razvoj pa se ne vrši nepretrgoma v premi, napredujoči črti, ampak v kvantih ali sunkih, ki se ponavljajo z večjim ali manjšim uspehom v obliki spirale. Zakon eksplozivnega različe-vanja in sunkovitega razvoja meče tudi na idejo in ustanovo demokracije toliko luči in jasnosti, da se ne bomo več čudili viharni zgodovini njenega izpreminnjanja, njenega napredovanja in propadanja.
Posebno nazorno se prepriča naš racionalist o različnosti človeških duš in resničnosti razvoja, ako se samo za trenutek v duhu prestavi med naše črne brate v Indiji. Tam živi in omahuje sredi boja Gandi, Ivelik demokrat in plemenit vrtnar človeških duš. A fanatični bramani, oznanjevalci paganske, lažnive in ostudne vere boga Šiva in njegove še strašnejše soproge, boginje Kali — či-tajte samo pretresljiva poročila v »Bengalskem mi-sionarju« — mu s hujskanjem ljudstva kar sproti poteptajo in uničijo vsejano seme. No, ali so človeške duše res enake, ali so tudi te abotnosti in grdobije enako prirojene vsem dušam? Po kakš-njem razvoju in vplivu so prišle v zaslepljene duše nesrečnih Indov?
Ob tem poraznem primeru mora še tako zakrknjen racionalist priznati različnost duš in ustvarjajočo silo razvoja, ki na nobenem polju življenja ne deluje tako mogočno, kakor v rasti človeške duše. Razvoj človeških duš izsleduje posebna stroka psihogenetike in odkriva skrivnostne sile razvoja, ki jih je Bog položil v drobno seme. Psihogenetika nam opisuje vse načine, kako priroda, služabnica božja, oblikuje pravilno in nepravilno človeško dušo. Praktična psihotehnika (vzgoja) se uči od prirode in si po njenih predpisih poljubno odlikuje tako dušo, kakršno zahteva harmonično sožitje. Socialna in diferencialna psihologija celo v številkah in statističnih krivuljah potrjujeta izsledke psihogenetike in psihotehnike.
Ako vzamemo samo sposobnost dejavnega razuma in razvrstimo ljudi po razvojnih stopnjah razuma, dobimo na levi strani statistične krivulje 10% negativno, pod ravnino 80% sredine pamet-
nih ljudi segajočo črto neozdravljivih izkvarjencev, degeneratov in dekadentov, umobolnih od najnižje, prehodne stopnje do popolne blaznosti, zločincev od delomrznega berača do organizirane mafije morilcev. Na desni strani se statistična krivulja dviga pozitivno z 10% razumnih nad normalo pametnih povprečnjakov. Pametna sredina 80 % predstavlja široko maso labilnega in sugestibilnega človeštva, ki potrebuje vodstva in vzgoje. Večina človeštva (80 %) je potencialno dobra, to se pravi, dobrost 80% ljudi je odvisna od anticipativnega okolja in vzgoje, torej od onih, ki jo imajo v rokah ter jo vodijo in vzgajajo. Na sedanji, prehodni stopnji regresivnega (degenerativnega) razvoja imamo samo 10% absolutno dobrih in razumnih povprečnjakov, ki so sposobni za samostojno gospodarstvo in vodilno mesto v uradih. Z organizacijo znanstvene evgenike in psihotehnike bo ta mali odstotek v bodočnosti vedno bolj naraščal, dokler ne dosežemo večnostnega ideala popolne enakosti in kolektivne demokracije. To razdelitev statistične krivulje so poznali že stari stoiki, izvrstni praktični psihologi. Tudi znana statistika Heraklita, Schopenhauerja in Ribota, ki stavijo na najvišje mesto ženija, ji ne nasprotuje. Naša statistika velja namreč le za povprečnjake, ker so že-niji izven vsake statistike, izven vsakega načrta in računa. Monopol in skrivnost ženijev si je pridržala priroda.
Tako nam stopa nenadoma, skoaj v slepeči svetlobi pred oči — glavn vzrok demokratične krize. Po krivdi individualističnega racionalizma in mo-nističnega materializma se je doslej zanemarjala znanstvena, psihotehnična vzgoja duše. V sredi triumfov materialne tehnike in civilizacije je ostala v naši duši barbarska divjina in goščava, ker je prevzela vodstvo in vzgojo mase negativna, de-
generirana desetina demoničnih fanatikov ter s terorjem pregnala v nemoč in obup samote pozitivno desetino kolektivnega razuma. Dokaz: naraščajoče oboroževanje in medsebojno sovraštvo narodov in ras!
Da, samo dušeduhovna, nravstvena in umska degeneracija je zakrivila krizo demokracije in njenih nositeljev, demokratov, voditeljev in volilcev.
V	dopolnilnem refleksu se izvija vzklik: degeneracija je samo ena plat, kje je pa druga, dopolnilo in korelat? To je regeneracija, duhovna evgenika, duhovno ozdravljenje! Ko človeštvo na duši in duhu ozdravi, preneha kriza demokracije sama od sebe. Tudi o regeneraciji se je resno razpravljalo na 8. internac. filozofskem kongresu v Pragi in sicer tretji dan, torej dan pred debato o krizi demokracije v sekciji o mejah religije in filozofije (znanosti), popolnoma v smislu najmodernejše spoznavnokritične panoge »mejeslovja«. Slovesno in javno se je proglasilo urbi et orbi: 1. da je ko-/nec omejenosti individualističnega racionalizma; 2. enako konec .materializma ali materialističnega monizma. Francoski filozof Chevalier (Grenoble) je v zanosnem govoru obsodil superaktivacijo individualizma, predrzno domišljavost človeške omejenosti in »nedostatke samooboroževanja človeka«. Tudi v spoznavanju je poedini človek omejen in potrebuje pomoči, sodelovanja mislečega sočloveka. Mesto individualističnega zavzema kolektivni racionalizem, mesto materialističnega monizma dualizem psihomaterializma, a v protislovnem jarmu sobitnosti duha in materije nadvladuje duh. In sicer omejeni duh, ki se zaveda in ve, da tli njegova omejena razvidevnost kakor kresnica v neskončnosti noči. Kaj pa se skriva v neskončni praznini neznanosti in teme? Velika neznanka! A baš ta znanstveni veliki x je stična točka znanosti in religije. Vsaka prodira do nje po svoji poti in se skuša s svojimi sredstvi približati skupnemu X-u, ki ga je prav posebno poudarjal v sekciji učeni jezuit Przywara. V našem dušeduhov-nem razvoju se pripravlja nova doba z racionalizacijo religije in z religionizacijo kolektivnega racionalizma. Tako spozna in razvidi »samoobožujo-či« se individualist, da je le neznaten del, skromna sestavina vesoljstva, odvisna, potrebna pomoči in sodelovanja prirode in občestva.
Spectator.
Industrijski kapital in delavske mezde
Zakon o minimalnih mezdah, katerega pripravljajo oblasti že nekaj časa, nikakor ne stremi za tem, da spremeni mezdne razmere na našem delovnem trgu in zboljša položaj našega delavstva.
Slovenija« je že poročala, da gre pri tem le za registracijo sedanjega stanja; saj pri nespremenjenih gospodarskih, socialnih in političnih razmerah ni možna bistvena sprememba obstoječega mezdnega sestava. To tudi ne more biti namen tega zakona, kakor bolj ali manj jasno priznavajo tvorci »Pravilnika« iz naše Delavske zbornice, zato njihova zamisel v naši javnosti ni zbudila ni-kake večje pozornosti. Več razburjenja in vznemirjenja pa je vzbudila v belgrajski javnosti študija
vorila za nov zaupen sestanek naslednji večer v blagajnični sobi hotela »Union«, z vhodom iz Frančiškanske ulice, ki naj se ga udeleži za vsako stran še po en oficielen zastopnik stranke. Prišla sta poleg naju še dr. Ivan Šušteršič in Etbin Kristan. Sestanek je končal — seveda — brez kakega dogovora. — Od podkupljenih se je kmalu eden sam izdal. Povedal je še za druga dva; v vsem so bili samo trije, sami siromašni delavci, brez funkcij v organizaciji. Denar so vrnili; vsaj za enega vem, da ga je. Šele pozneje sem zvedel, da Krek ne samo da ni bil vpleten, temveč sploh ni vedel za podkupovanje, ki ga na sestankih tudi nisem omenil.
Med kmeti, še bolj pa med delavci ves domač, enak med enakimi, je vžigal Krek s svojo krepko in preprosto besedo; mnoge je pritegnil že s samo svojo^ osebnostjo. Vsa skrb mu je bila usmerjena v bodočnost; zelo se je brigal za naraščaj, ki ga je zbiral krog sebe v krožkih in tečajih. Kakor v družbi svojih učencev, prijateljev in ožjih somišljenikov je bil preprost tudi na govorniškem odru; med njim in poslušalci ni bilo tiste spoštljive razdalje, ki 'tako odtujuje večino »tudi« ljudskih prijateljev. Po shodu se ni dostojanstveno umaknil; sedel je med ljudi, se z njimi pomenkoval, še rajo pa poslušal; sam je rekel večkrat, da čuje največ klenega in izvirnega iz preprostih ljudskih ust. Z malim človekom je resnično čutil, skušal je pro-nikniti v njegovo bit in mu pomagati. Še več: dajal je tudi sam, skrivaj, s hitro kretnjo; sramoval se je vloge dobrotnika. Hvale ni maral. Zato je umrl menda revnejši od cerkvene miši; ta dobi vsaj vsako leto novo dlako, njegova suknja je bila pa stara, tenko in oguljena.
Ne morem si kaj, da bi se tu ne spomnil tistih, ki ga zdaj, ko je mrtev, poveličujejo do neba in bi mu mnogi v tem ali onem bili radi celo podobni. Pač: v besedah ga že lahko posnemajo, v dejanjih ga pa le redki; zakaj Krek je bil mož be-
sede in dejanja hkrati. Naj bi se skrili pred njegovo senco vsaj tisti prepisači in izpisovalci-kopi-latorji, ki se delajo, kakor da slede njegovim stopinjam, pa so si v nasprotju z njegovim velikim zgledom v času največjega pomanjkanja in umiranja nabasali svoje žepe. Kako bi dvignil svojo masivno pest in udaril po njih, če bi vstal iz grobai Nič ga ne označuje bolj ko sledeči dogodek: Med vojno so naznanili pri »Gospodarski zvezi« hlapca radi suma tatvine; ko je to zvedel Krek, je udaril ob mizo in zarohnel: »Dokler bom imel kaj besede, ne bo tu nihče preganjan radi tatvine!« Globoki pomen teh besed pove več ko še tako širok opis.
Marksistična in druga dela je študiral z enako vnemo kakor cerkvene pisce; javno neizprosen pobijalec marksizma, je zasebno koncediral marsikaj in bil sploh strpen do skrajnosti. Kakor zdravnik, ki ne da, da bi si neuk bolnik sam odmerjal nevarna zdravilstva. Bolj ko v govoru, je bil jedek v svojih spisih. Ves zasidran v krščanskem svetovnem nazoru je bil neizprosen nasprotnik socialne demokracije in jo je temu primerno tudi pobijal. Znano je, kako je kot naslednik umrlega dr. Frančiška Lampeta v »Razlago zgodb sv. pisma vpletel kot prispodobo v Staro zavezo socialne demokrate. Njegov, 1. 1901. izišli »Socializem :, v katerega je položil ves svoj začetniški srd na materialistično svetovno naziranje, pa ni izvirno delo, kakor se splošno misli, marveč primerno prikrojena in izpopolnjena kopija nemškega, v letih osemdesetih ali nekaj pozneje v Ziirichu pod naslovom »Handbuch des Sozialismus« izišlega obsežnega priročnika, po katerem ima tudi leksikalno obravnavanje snovi. Predolgo je že — kakih dvajset let — kar sem imel to knjigo zadnjikrat v rokah, pa zato ne morem navesti natančnejših podatkov za svojo trditev. S pomočjo katalogov sociološke literature švicarskih založb bi je ne bilo težko izslediti.	(Dalje	prih.)
»Radnička nadnica«, ki jo je napisal Bogdan Kre-kič, šef Centralnega sekretariata delavskih zbornic v Belgradu. Če je javnost prezrla, šla nemo in tiho mimo dnevnih poročil nekega dela časopisja, ki je v kratkih poročilih risalo nevzdržno stanje industrijskega delavstva, se je pa ta javnost morala zdrzniti spričo zbrane in s številkami podkrepljene tvarine v omenjeni študiji.
Pod silo podkrepljenih dejstev in kričečih številk se je zazibala za socialna vprašanja otopela javnost in glasno obsojala grozo in žalostne razmere, ki vladajo na delovnem trgu, najbolj gnusno in brutalno izkoriščevanje delavstva od strani pridobitnikov, kjer manjka naiprimitivnejše merilo med odnosi dela in kapitala, dobičkom in mezdo. Brezpravni indijski pariji in kitajski kuliji, kjer ne poznajo na papirju najosnovnejših načel socialne zakonodaje, imajo, po teh podatkih in primerih g. Krekiča, svoje vredne vrstnike tudi pri nas. Mar ne zvenijo primeri, kjer pisec navaja, da morajo delavci na reki Drini za celih 8 Din dnevne plače gaziti do pasu v ledeno mrzli vodi, loviti hlode in jih vezati v splave, kakor poročila iz dežele parijev in kulijev; ali pa, da morajo v bel-grajskih tvornicah delati delavci za 8 Din dnevne plače. Skoraj neverjetni bi bili, še za skromne in poznano mizerne razmere v naših rudnikih, statistični podatki iz rudnikov na jugu, ako ne bi bile te številke in ti podatki uradno potrjeni. Po poročilih belgrajske delavske zbornice za prvih šest mesecev 1934 dolguje svojim delavcem rudnik Jorando« 3,220.572 Din samo na mezdah, rudnik Jerma« pri Pirotu 165.000 Din, rudnik »Ivanova' pri Zaječarju 362.000 Din, rudnik »Bare« 247.000 Din itd. Znane so nečloveške mezde in splošne socialne razmere v teh rudnikih, kjer ni uvedeno niti bolniško, niti pokojninsko zavarovanje, podjetje pa jim ne plača niti teh v znoju in krvi prisluze-nih mezd. Te številke pa dobijo svoj dvojni poudarek, ako pomislimo, kako so privatna podjetja na jugu favorizirana in forsirana, kar naj pokaže nasiednji primer. Nabave državnih železnic se v posameznih proračunskih letih delijo takole:
nclež
1929/30	1939/31	1931/32
45.2%	29.0%	31.2%
18.4%	19.2%	22.4%
4.0%	5.2%	5.3%
4.6%	5.2%	5.3%
27.8%	40.3%	53.3%
Srbija, priv. rudnik Hrvaški priv. rudnik Dalmat. Bos. rudnik državni rudniki
V	letih 1933 in 1934 so se nabave državnih železnic, kakor znano, ponovno znižale pri slovenskih rudnikih na račun južnih. Tako stopa razmerje med delom in kapitalom, dobičkom in mezdo še očitneje na dan.
Javnost se zgraža, obsoja in tarna, dalje ne pride iz svoje otopelosti. To industrijski kapital dobro ve, pa kljub temu ne more brez odziva mimo. Aktivizira svoj tisk, kjer kaže s prstom na — slovensko industrijo. Slovenski industrijski kapital reagira in to upravičeno. Oglasi se v svojih organih »Jutru in »Slov. Narodu« v osebi uglednega gospodarskega strokovnjaka«, kaže na svojo zapostavljeno industrijo in upravičeno izliva v svojo obrambo proti favoriziranemu in protežiranemu tekmecu na jugu vse ogorčenje, ki se nabira in ga mora prenašati že desetletje. Tekma, ki je imela v našem političnem in socialnem življenju odločilen vpliv, je očitno stopila na dan. Industrijski kapital v Sloveniji je bil izzvan in se brani. Do tu je vse v redu.
Ugledni gospodarski strokovnjak« (recte: Trboveljska d. d., Kranjska ind. družba in tekstilne) pa ne pozna le dobro industrijskih razmer v Sloveniji in v ostali državi, ampak je obenem tudi dober psiholog, zato ve, da je treba dobiti za njegovo sicer popolnoma umevno in docela upravičeno obrambo, slovensko javnost. Predvsem je treba zainteresirati industrijsko delavstvo, ker tu gre za tvoj obstoj. Ako je tvoj položaj nevzdržen in ako imamo mezdne spore doma, pusti to. Sedaj gre za višje interese ...
Moti se, po mnenju »uglednega strokovnjaka«, g. Krekič v svoji študiji, ako generalizira z objavljeno statistiko delovne in mezdne razmere v vsej naši državi in grobo greši, ako misli, da tudi slovensko delavstvo živi v takih razmerah in pod takimi pogoji, kakor na jugu države; saj »če se tudi v naši banovini nadejo poedini primeri prenizkih mezdnih tarif, gre vsekakor za manjše obrate, ki še nimajo industrijskega značaja .. Naša podjetja vzdržujejo višje mezde, ker se zavedajo svojih socialnih dolžnosti...« (Podčrtal pis.) Res je, da so pri nas v splošnem nekoliko boljši delovni pogoji in bolje urejene socialne razmere, zakaj pri nas imamo poklicno, industrijsko delavstvo v dobesednem pomenu, ki ima svoje izročilo, vendar pa nismo pričakovali od strani industrijskega kapitala v Sloveniji toliko velikodušnosti in socialne čuteč-nosti do svojega delavstva. Preveč živo je naši javnosti v spominu borba kovinarjev na Jesenicah za njihov obstoj, naši rudarji bijejo obupno borbo za biti ali ne biti in dovolj je primerov iz najbližje 'preteklosti v tekstilni industriji, ki dovolj zgovorno kričijo o tej čutečnosti industrijskega kapitala v Sloveniji. Prozorni so nameni; adut je vržen, toda ne o pravem času in ne na pravi naslov.
Res je, kakor navaja pisec v omenjenih dveh listih, da »naši denarni zavodi, nekdaj tako mogočni, čakajo zaman pomoči, naš denar odteka v centralne denarne zavode ... Carinska zaščita je v pretežni večini prikrojena po željah in potrebah industrijskih panog, udomačenih na jugu države. Ravno ista podjetja pa se vseskozi favorizirajo po centralnih denarnih zavodih... Davščine se pri nas predpisujejo in izterjavajo s posebno rigoroznostjo ...« Res je, da je padla pri nas proizvodnja na račun industrije na jugu države. Vse to razmerje pa še daleč ne pomeni razmerja med mezdami in dobičkom, ki je v veljavi in praksi na našem delovnem trgu.
V	teku desetletij zracionalizirani obrati, do najvišje mere stopnjevanja sloritev našega poklicnega industrijskega delavca, metode praznovanja itd. omogočajo našim industrijskim d. d., da zaključujejo svoje letne bilance s sijajnimi dobički. Relativna razlika med mezdami in dobičkom je ena in ista, nevzdržna povsod, pri nas, kakor na jugu države. Mar tega ne potrjuje naraščajoče mezdno gibanje v Sloveniji.
Povprečne delovne mezde pri nas, katere navaja »ugledni strokovnjak« v svojem članku, kažejo na naravnost zavidni položaj našega industrijskega delavstva. Vsakdo pa ve, da je njihov položaj vse prej, kakor zaviden. Ker se je med prvimi dotaknil plač rudarjev pri T. P. D., pa postanimo kar pri tem. Po njegovih podatkih je povprečni zaslužek vseh delavcev v trboveljskih rudnikih, vključno delavke in mladoletne v letu 1933 na 8 urni posad 47.13 Din. Že iz dnevnega časopisja pa je naši javnosti znano, da je prejel v tem letu rudar kopač — najvišja plačilna kategorija pri rudnikih, tkv. herrenschicht — nič več, kakor 38 Din in najnižja izpod 24 Din. Na ta način pade povprečna mezda kar za 17 Din, kar ni vseeno. Ako pa k temu prištejemo še dejstvo, da je rudar delal v tem letu le 12 do 14 dni na mesece, da se je njegova dnevna storitev povišala v zadnjih sedmih letih za več kakor 100 odstotkov in da prejme družinski oče na mesec le nekaj čez 300 Din, potem bodo videti mezdne razmere na našem delovnem trgu drugačne, kakor pa to hoče »naš ugledni gospodarski strokovnjak«.
Omenili smo že, da gre pri novem zakonu le za registracijo dosedanjih razmer. Bogdan Krekič je v svoji študiji registriral te razmere in to mnogo bolje, kakor pa gospodje iz naše delavske zbornice, če tudi se pogledi na socialna vprašanja obeh nič ne križajo. Če je dalo to povod južnemu industrijskemu kapitalu za odkrit napad in je pri tem naš industrijski kapital stopil opravičeno v obrambo, bo pa pri tem preveč apelirati na delavstvo, da gre v ogenj za njihove ogrožene dobičke, pa naj bo to z ene, kakor druge strani.	—ej.
OPAZOVALEC
Kam vodijo razmere kmeta?
V »Gorenjcu« beremo;
V Hrašah je poročal na zboru absolventov kmetijskih šol tudi g. Zupan iz Nakla. Same številke so bile, in te so več povedale kot film.
Nekatere priobčujemo že danes. Iz njih je razviden dejanski položaj našega kmeta.
Za	se	je	dobilo
1001 ali kg pred vojno	danes
mleka	500
fižola	35
fižola	666
krompirja 275 detelje	640
detelje	26
100 škatl. vžigalic 12 kg sladkorja 266 kg cementa 50 škatl. vžigalic 200 kg železa 6 m blaga.
Gornja tabela nam. pove,	koliko	blaga	je	prejel
kmet pred vojno in kolik je	padec kupne	moči	da-
nes, če proda 100 litrov ali kilogramov lastnih pridelkov.
Zelo je zanimiva tudi primerjava glede davkov Predavatelj je navadel sledeče številke, ki iih je dobil v pogied na podlagi točnih in zanesljivih podatkov:
Plačani davki na posestvu v izmeri 27 ha. Izračunano v kmečke pridelke je za to posestvo plačal lastnik s sledečimi količinami blaga:
Pred vojno	Po	vojni
1300	24001	mleka
2364	4800	kg	krompirja
433	1200	kg	fižola
81	300	kg	detelje
325	600	kg	goveje	živine, žive
teže.
Referent je omenjal, da velja ta primer za posestvo, za katero se plačuje samo zemljiški davek, in za občino, katere doklade znašajo le 45%.
Narodne in kulturne zablode nacionalizma
Nemški narodni socializem išče kajpada opore za svoj nacionalizem in socializem v zgodovini. Za poglavitnega svojega junaka je rajzglasil Friderika Velikega, pruskega kralja, povzročitelja sedemletne vojne. Nemški monarhistični kult, gojen v pa-triotični »nacionalni« literaturi, dvornem lizunstvu in šolskih knjigah, je res vcepil večini Nemcev prepričanje v glavo, da imajo nekakega izrednega vladarja v svoji zgodovini, vladarja-vojsko-vodjo, pesnika in filozofa, obžarjenega od ljubezni svojih zvestih podanikov, kakor se glase podobne podložniške fraze.
Toda kljub vsem potvoram prihaja resnica počasi na dan, in kmalu ne bo ostalo od Friderika Velikega drugega nego Friderik. Že Napoleon je svoje dni neusmiljeno razcefral Friderikovo strategijo kot nerodno in slabo. Na tisto podložniško udanost menda Friderik sam ni dosti dal, ko je rekel: »Najčudovitejše zame je, da sem med temi ljudmi varen. Vsak izmed njih je moj neizprosni sovražnik in vendar jih zadržuje disciplina.« — Tednik »Neuer Vorwarts«, ki izhaja v Karlovih Varih, pa ga prikazuje tudi kot nad vse slabega narodnega Nemca. Samo franc, pesnikom in mislecem je dajal veljavo. Svoje lastne spise je pisal večinoma v francoščini, nemščino je govoril kot »kočijaž« in preziral je vse pristno nemško. Goethejevo dramo »Goetz« je razglasil za »grdo posnemanje slabih angleških iger« Shakespeareja in za »ogabno plitkost«, svojih znamenitih podložnikov. Winckelmanna in Kanta niti poznal ni, in ko je zaprosil Lessing za službo knjižničarja v Berlinu, jo je oddal raje nekemu brezpomembnemu Francozu.
Trst in italijanska politika
Ameriški časnikar Knickerbocker, pisec znamenitih knjig o velikih svetovnih vprašanjih (»Ali se Evropa spet dvigne?« »Rdeča trgovina grozi. »Rdeča trgovina vabi« — in dr.), ki smo ga že večkrat predstavili tudi v »Sloveniji«, je nedavno napisal za časopis »Intransingent« sestavek o Trstu in italijanski politiki. Trst je bil, je in ostane osrednja točka vsake v bodočnost zroče slovenske politike. Zato so važne misli tega svetovljana o geopolitičnem in strategicnem položaju tržaškega mesta:
»Trst, ključ do Jadranskega morja. Sto kilometrov v premici loči Trst od avstrijske meje. Oddelek bombe mečočih avionov preleti lahko to razdaljo v 30 minutah. Po cesti bi potrebovala motorizirana divizija šest ur, da prevozi razdaljo 200 kilometrov. Italija $e najbolj boji združitve Avstrije z Nemčijo zaradi teh strategičnih razlogov. Razen tega je treba upoštevati tudi nemško prebivalstvo Južne Tirolske, ki šteje 250.000 duš. Pred petimi leti je razglasila rimska vlada, da je nekdanjo avstrijsko Južno Tirolsko že popolnoma poita-liančila. Toda teh četrt milijona Nemcev so ostali še nadalje Nemci.
Nihče ne more zanesljivo trditi, da ne bo vojna izbruhnila tu. Ta hip gre Italijanom za to, da one-
mogočijo narodnim socialistom osvojitev Avstrije. Z razpadom avstro-ogrske monarhije je bila ustanovljena majhna republika, ki je prav za prav branila italijanske koristi. Toda tej mali Avstriji grozi narodno-socialistična nevarnost. Na severni italijanski meji bi se utegnil vsak hip pokazati narod 72 milijonov narodnih socialistov.
V	tem primeru bi bil Trst samo nekaj kilometrov od meje. Trst je zelo lepo in veliko pristanišče. Povsod so videti moderne uredbe, električne naprave in številne železniške proge. Skratka, Trst je najbolj preskrbljeno italijansko pristanišče. Če bi se Avstrija prispojila, bi postal Trst poglavitna jadranska podstava nemškega narodnega socializma. Da bi onemogočila nemške zahteve v tem delu Evrope, je zgradila Italija nova strategična pota okoli Brennerja in postavila veliko utrdb. Italijanske čete branijo hkratu Južno Tirolsko in Trst.
Medtem pa je gospodarski položaj Trsta obupen. Ko sem bil tam, je bilo v pristanišču vsega skupaj kakih šest ladij. Lansko leto je znašal trgovinski promet čez Trst tri milijone ton nasproti šestim milijonom 1913. leta. Ko je postal Trst italijansko mesto, je zgubil obsežno avstro-ogrsko ozadje, iz katerega je črepal svojo gospodarsko moč.«
In Knickerbocker zaključuje svoje izvajanje:
»Pozornost Italije ni odslej več obrnjena na italijansko-jugoslovansko mejo, temveč na Bren-nerski prelaz.«
Razširjajte naš tednik in
spominjajte se tiskovnega sklada!
Specialni tribunal je obsodil šest Slovencev
V	Rimu se je vršil 30. oktobra dopoldne pred posebnim sodiščem za zaščito države in javne varnosti proces proti Slovencem Ignaciju Ferjančiču, Ivanu Dolešu, Avgustu Furlanu, Franju Ivančiču, Josipu Križniču, Antonu Lebanu, Alojziju Rešeti, Juliju Siliču, Ivanu Svetini in Francetu Trevižanu doma iz Št. Petra pri Gorici, iz Št. Vida nad Vipavo, in iz drugih vipavskih krajev.
Obtoženi so bili po §§270. in 272. kazenskega zakonika zaradi ustanavljanja protidržavnih organizacij, protidržavne ter protirežimske propagande. Sodišču je predsedoval generalni konzul fašistične milice Le Metre, kot državni pravdnik je nastopil Fallace, obtožence pa sta branila odvetnika Manassero in Tancredi Gatti. Proces se je zaključil že v prvih popoldanskih urah.
Državni pravdnik je zahteval, da se Silič, Ferjančič in Furlan obsodijo na 7. Leban na 3, Ivančič, Svetina in Trevižan na 2 letno ječo, Roseta, Križnič in Doleš pa naj se oprostijo zaradi nezadostnih dokazov. Sodišče je obsodilo: Ferjančiča, Furlana in Siliča na 5, Lebana na 4, Svetino in » Ivančiča na 2 leti ječe. Doleš, Križnič, Rešeta in Trevižan so bili oproščeni.	»Istra.«
Rojaki, pravi Slovenci, ki Vam slovenstvo ni prazna beseda, spominjajte se tiskovnega sklada za naš tednik! Prispevke pošiljajte na upravo tednika »Slovenije«:, Ljubljana, Wol!ova ulica 12. Naš čekovni račun pri poštni hranilnici ima štev. 16176. Vsak prispevek za naš tiskovni sklad je dokaz, da je darovalec vojščak v slovenskih okopih.
\
Spominjajte se našega tiskovnega sklada!
Si
m
ir/Ls
ir ds
m
m
\ r 'Ls
m
i r 'Ln
m
m
Sr'iš
ffii
m
ir>\n
f/Mi
irvti
S
m
S
m
vMvMMi
Vodnik misli za vse
Dolgočasni, prav hudo dolgočasni so postali nemški časniki pod fašistično diktaturo. Kako tudi ne, dan na dan samo česnati o imenitnosti
, katerih praznina postaja vidna že za najprimitivnejše možgane, in neprestano predavati o izvrstnosti nemške rase, medtem ko stradajo nemški ljudje in hirajo od lakote in bolezni — pa da se ne bi priskutilo vse to tudi naj-nacionalnejšemu bralcu!
Naravna posledica odmikanja bralcev od časopisja je seveda, da padajo naklade. To dejstvo samo bi sicer nemških narodnih socialistov še ne bolelo, narobe: čim manj ljudje berejo, tem manj tudi vedo, in korenito ter vsestranska nevednost je
Gospodu Pertotu v odgovor
»Zavedamo se, ... da bo kritika, ki se bo lotila ... našega igranja, našla marsikaj, kar bi se lahko bolje podajalo. Vsekakor pa: take kritike si iskreno želimo.« (Iz uvodnega govora na nastopu prekmurskih akademikov letos v januarju.)
*
Znano je, da je o januarskem nastopu prekmurskih akademikov napisana kritika, ki je pač najstrožja izmed vseh, kar jih je »Murska Krajina« kdaj priobčila. Napisal jo je s sodelovanjem dveh oseb iz občinstva V. Šk., eden izmed akademikov, ki so nastop organizirali.
Ko je torej tajnik »Sokola« v Murski Soboti vprašal V. Šk., ali bi bil pripravljen napisati nekako poročilo o koncertu Sokola 6. oktobra t. 1., je brez dvoma računal s tem, da V. Šk. ne bo napisal slavospeva, kakor je to sicer provincialna navada, temveč da bo koncert skušal oceniti s stališča poslušalca, ki je prišel na koncert, pričakujoč kvalitetnega podajanja programa.
»Misli o koncertu«, kot je imenoval V. Šk. svoj članek, so izšle v »Murski Krajini« 14. oktobra 1.t. Čeprav je pisec izrecno naročil, naj se na njih nič ne izpreminja, je urednik črtal iz njih bistvene stavke.
Nekatere na koncertu nastopajoče osebe so verjetno pričakovale, da bo o njih izšlo poročilo v slogu starih »ocen« v Murski Krajini. S tega stališča je razumljivo, da so med njimi povzročile »Misli o koncertu« obilo razburjenja, tako da je nazadnje nekdo — kdo, tu ni važno — napisal v »Murski Krajini« (izšlo 28. oktobra t. 1.) odgovor »Kritiku g. V. Šk.« Pod tem naslovom je zapisano ime staroste soboškega »Sokola«, zato je ta moj odgovor naslovljen nanj... Iz vsebine teh vrstic bo razvidna tudi vsebina članka »Kritiku g. V. Šk.«
*
1.) Gospod Pertot, verujem Vam, da izvajanj na koncertu ne morete oceniti in da v to — po Vaši lastni trditvi — niste poklicani. Kdor pa ne more oceniti koncerta, ta tudi ne more oceniti kritike o koncertu.
2.) Temu primerno ne vsebuje^ Vaš članek glasbene ocene koncerta, ki bi zavračala misli V. šk., temveč Vaša »mnenja« in »vtiske« (kar je zelo značilno za Vaš članek), da V. Šk. Wilde-a ne pozna, da se spušča v stvari, o katerih se mu komaj sanja, da mu je objektivnost španska vas, da na slovenske skladatelje hote pozablja* da prišteva n. pr. Čajkovskega med španske skladatelje, da naša glasbena književnost ni našla vrat do njega, da je poslušal v večjih mestih koncerte za vrati
gotovo najboljše vzgojno sredstvo za nemškega nacionalističnega podložnika.
Toda škodljivo je to opuščanje branja z drugega stališča: ni dohodkov za nacionalistične pisarje, ki liste urejujejo, in za nacionalistične založnike, ki jih izdajajo. In prazne blagajne, če kje, pri pravih nemških nacionalistih so gotovo zelo nepriljubljene — morda še bolj kot Francozi ali Židje.
Razen tega pa se oglašajo tudi bralci, ki hočejo imeti zanimivejšega berila. Tako da je res treba kaj reči.
In rekel je list nemških plemenitnikov »Deut-sches Adelsblatt«. Čudovito preprosta je zadeva:
»Ne govorite, da so naši časniki bolj in bolj brez vsebine — zakaj dogaja se vedno manj, in najvažnejše in odločilne stvari obvladuje pač en sam mož.«
Če bi jih človek na lastne oči ne bil bral teh besed, pa bi jih res imel za izmišljene kakega hudobnega republikanca ali marksista.
MAL! ZAPISKI
Prepovedan list.
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo širiti št. 42 tednika »Istra«, ki izhaja v Zagrebu.
Preosnova demokracije.
Angleški gospodarski obzornik »The Econo-mist« razmotriva potrebo preosnove angleške demokracije in parlamentarnega dela:
»Svobode in demokracije ne moremo rešiti zgolj z vztrajanjem na pojmovnih krepostih teh dveh nasprotij. Pokazati moramo, da je svobodna država lahko prav tako dobra, kakor diktatura in da je mogoče spremeniti izročene oblike parla-
Resnejši in globokeje misleči ljudje ined nami so utihnili. Otopeli so in stoje ob zidu. Brez žrtev ni boljšega življenja, brez trpljenja ni odrešenja. Kdor odpre oči in jasno in brez strahu pogleda v življenje občestva, v katero spada sam, se bo zavedel in se mu bo zbudila vest in zavest dolžnosti — če ni moralno pokvarjen in ni koristolovec, ne smrdljiva cunja, ki jo vlači veter po cestnem blatu; ne bo imel gobezdal za preroke in ne žlobudranja puliloglavcev za razodetje.
mentarne vladavine tako, da odgovar jajo novim in osupljivim zahtevam dvajsetega stoletja.
»Slovenija« hoče delati za koncentracijo vseh naših duhovnih, moralnih in političnih sil r borbi za trajno pogoje našega svobodnega življenja kot narod (kot kulturno-zgodovinska individualnost).
V	tem zmislu bo posebno povdarjalo to, kar vse zavedne rojake druži, ne da bi hotela s tem zanikati diferenciacijo duhov, v kolikor je utemeljena v dejansko obstoječi ločitvi duhovnih, socialnih in gospodarskih interesov. Kdor te težnje odobrava, ga vabimo v krog naših rednih naročnikov.
Poprusenje je nevarnost.
Južno-afriški minister Smuts, nekdanji burski general, je bil nedavno imenovan za častnega doktorja škotskega vseučilišča St. Andrew. Pri tej priliki je imel govor o svetovnem političnemu položaju in mogočosti vojne v bližnji bodočnosti. Izjavil je:
Kljub temu, da se je ponesrečilo razorožitveno zborovanje in kljub vojaški vzgoji mladine v nekaterih deželah ne verjamem, da bi bila nova vojna blizu. Česar se bojim, je poprusenje, ki vlada v več deželah. Trajno zatiranje pravic in svoboščin mora vesti do poloma. Diktaturo smemo trpeti samo kot prehodno sredstvo. Narodi ne smejo dopustiti, da nadomesti demokracijo.
»Slovenija« nima namena ustanavljati politično skupino in delati propagando za kak politično-strankarski program — niti odkrito niti prikrito. Njen namen je: z vidika naših dognanih narodnih interesov in prave demokracije ter duhovne strp-ljivosti motriti naše javno življenje in se boriti proti zlorabi in izdajstvu idealov in načel, ki jih proglašamo kot vodilna in bi nam tudi morali biti vodilna. Kdor je mnenja, da nam je tak vsestransko neodvisen, strankarsko nevtralen list potreben, in kdor želi, da se list zunanje in vsebinsko dvigne, ga vljudno vabimo, da nas gmotno podpre s tem. da postane naš redni narožnik-plačnik.
Vsem, ki vam je obstoj neodvisnega, odločno našega, notranji naši koncentraciji služečega lista pri srcu, podprite nas z rednim plačevanjem naročnino!
koncertne dvorane ali na ulici, da mu ni razumljivo, zakaj ste govorili v narodnem smislu (to trdite, čeprav je V. Šk. jasno zapisal: »njegov — g. Pertota — govor je izzvenel, kot je naravno, v manifestacijo za slovanstvo«).
Gospod Perlot, temu se pravi: odgovarjati na stvarna izvajanja z osebnim napadom. Če priznavate, da je vsaka kritika neke vrste avtobiografija, nam morate priznati pravico, da imamo ta Vaš članek za Vašo avtobiografijo in si na podlagi nje ustvarimo sodbo o Vas. Mimogrede omenjam svoje prepričanje, da, če bi bil V. Šk. v svojem poročilu vsevprek hvalil, bi mu ne odrekali glasbene izobraženosti.
3.) Gospod Pertot, s tem, da ste imeli! za potreben stavek, da ne marate nikogar žaliti, sicer že precej priznate. Vendar ta Vaš stavek je prav tako kot priznanje kakor tudi kot zatrdilo odveč. Žaliti me ne bi bili mogli, tudi če bi bili hoteli.
4.) Dobro ste povedali, da je bila mladina navdušena nad koncertom: Med izvajanjem so se raz-govarjali in ravsali med seboj. Menda iz navdušenja.
»Slovenija« hoče postati glasnik vseh stremljenj, težečih po duhovni svobodi in pravi demokraciji, po zbiranju in zenotenju naših sil v borbi za trajne pogoje našega obstoja kot narod. Kdor je z nami enih misli, ga prosimo, da se spomni svojih dolžnosti do lista.
6.) Napisan je Vaš članek »v zadoščenje« in »v vzpodbudo« neumornim in požrtvovalnim sodelavcem na koncertu. Kolikor res služi kakemu takemu neumorniku Vaš članek v zadoščenje; kolikor je komu potrebna vzpobuda take vrste, podaja tudi svojo »avtobiografijo«, poleg tega pa dokazuje, da je nastopal zato, da bo pohvaljen, ne pa zato, da občinstvu nekaj nudi.
7.) Da orkester še nikdar ni tako dobro igral kot tokrat, ne osporjujem. Da so nekatere osebe tehnično na visoki stopnji, da je ena izmed njih (solistka) pela s polnim občutkom, sem tudi zapisal. Zapisal sem pa tudi, da je zlasti orkester predvajal svoje točke tajco površno in brez občutja, da tistemu delu občinstva, ki je vajeno slišati dobro pripravljene koncerte, ni nudil nobenega užitka. Ponavljam tudi, da so bili na sporedu slovanski: skladatelji v manjšini, jugoslovanski je bil celo samo eden, kar na proslavi, ki naj ima
nacionalno obeležje, ni umestno. Poleg tega ti komadi tudi niso bili prirejeni za soboški sokolski orkester. Da pa kritika navidezno na kratko odpravlja nekatere točke programa, je krivo — kot je že uvodoma povedano — dejstvo, da je urednik »Murske Krajine« precej črtal iz nje.
Če bi šlo samo za osebni napad g. Pertota name, ne bi odgovarjal. Osebne zadeve reševati — to ni važna stvar. Važna pa je načelna stran teh med seboj si odgovarjajočih člankov. Z načelnega stališča bi si pa dovolil o stvari izraziti te-le misli:
Za uspeh umetniške prireditve, kakor so koncerti, ni nujno samo to, da znajo nastopajoče osebe pravilno predvajati, temveč- prav tako je nujno, da zna občinstvo pravilno dojemati, to se pravi: dojemati tako, da zamore vtisu, ki ga je pridobila od prireditve, dati izraza. Tako nastane kritika: s pozitivnim in negativnim vrednotenjem ponovljeni izraz doživetja ob umetniškem nastopu. V kritiki se zrcali kakovost nastopa, kritika je merilo vrednosti prireditve.
Dobro kritizirati je pa seveda prav tako, težko, kakor je težko nuditi občinstvu nekaj dobrega; in kakor je potrebno vzgajati glasbenike, igralce itd., prav tako je treba vzgajati tudi občinstvo, to se pravi, predvsem: kritiko. Ko pa kedaj obstaja občinstvo, iz vrst katerega izhajajo kritiki, ki to ime zaslužijo, vpliva to v izredni meri na kvalitetno izboljšanje nastopov, tako da je s tega stališča gledana kritika absolutno^ pozitivni činitelj. Seveda pa vzgajajo tudi umetniški nastopi kritike, tako da vzajemno delo umetnikov in kritikov nujno j vodi do dviganja kakovostne višine umetniških nastopov.
Popolnoma napačno je, da ob priliki, ko nekdo napiše kritiko, nastane med osebami, ki so nastopile, užaljenost, razburjenje in — oseba, ki se do lastni, izpovedi ne razume na stvar —_ odgovori kritiku z osebnim napodom nanj. Če bi kdo zavrnil njegove misli z izvajanji o vsebini kritike, bi bil V. Šk. zadnji, ki bi bil radi tega užaljen. Nasprotno! Kdor ocenjuje, mora računati s tem, da bo kdo drugi drugače ocenjeval, ocenjeval celo njegove misli, ga s tem tudi v pravem smislu besede vzgajal — in to je v redu.
Če bi kritiko v Prekmurju tako pojmovali že nekdaj, bi bila kakovost naših umetniških prireditev danes precej boljša, in če bodo te vrstice kaj pripomogle k uveljavljanju tega pojmovanja, bom g. Pertotu hvaležen, da je dal s svojim člankom priliko za to.	Vladimir	Škrlak.
Urndnik in izdajatelj Fran Radošček v Ljubljani.