IGOR Ž. ŽAGAR DIGITALNA KNJIŽNICA / DISSERTATIONES / 1PEDAGOŠKI INŠTITUT / 2009OD PERFORMATIVA DO GOVORNIH DEJANJ OD PERFORMATIVA DO GOVORNIH DEJANJ OD PERFORMATIVA DO GOVORNIH DEJANJ IGOR Ž. ŽAGAR DIGITALNA KNJIŽNICA / DISSERTATIONES / 1PEDAGOŠKI INŠTITUT / 2009 Igor Ž. Žagar, Od performativa do govornih dejanj Znanstvena monografi ja Zbirka: Digitalna knjižnica Uredniški odbor: dr. Igor Ž. Žagar, dr. Jonatan Vinkler, dr. Janja Žmavc, dr. Alenka Gril Podzbirka: Dissertationes (znanstvene monografi je), 1 Urednik podzbirke: dr. Igor Ž. Žagar Urednik izdaje: dr. Jonatan Vinkler Recenzenta: dr. Janez Justin, dr. Andrej Ule Oblikovanje, prelom in digitalizacija: dr. Jonatan Vinkler Izdajatelj: Pedagoški inštitut Ljubljana 2009Zanj: dr. Mojca Štraus Naklada izdaje na CD-ju: 50 izvodov Izdaja je primarno dostopna na http:/ /www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=45 Imetnik stvarnih in moralnih avtorskih pravic na tem delu je avtor Igor Ž. Žagar. To delo je na razpolago pod pogoji slo- venske licence Creative Commons 2.5 (priznanje avtorstva, nekomercialno, brez predelav). V skladu s to licenco sme vsak uporabnik ob priznanju avtorstva delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati in dajati v najem, vendar samo v neko-mercialne namene. Dela ni dovoljeno predelovati. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 81’33(0.034.2)ŽAGAR, Igor Ž., 1960- Od performativa do govornih dejanj [Elektronski vir] / Igor Ž. Žagar. - El. knjiga. - Ljubljana : Pedagoški inštitut, 2009. - (Digitalna knjižnica. Dissertationes ; 1) Način dostopa (URL): http:/ /www.pei.si/Sifranti/StaticPage. aspx?id=45 ISBN 978-961-270-000-3245955072 Aktivnosti v okviru projekta Perspektive evalvacije in razvoja sistema vzgoje in izobraževanja omogoča sofi nanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.  Kazalo Predgovor k drugi – pregledani, popravljeni in razširjeni – izdaji  U v o d  Medgovor  I Zagatnost performativnosti  Predzgodovina  Prva teorija  A u s t i n i n P r i c h a r d  Zavezanost obljubi  Problem splošne obljube  »Družbena pogodba«  Konvencionalnost ali nekonvencionalnost?  Zgodovina: performativ/konstativ  Kaj je lahko resnično in kaj ne?  Pogoji performativnosti  Ali obstajajo kriteriji performativnosti?  Kaj vse lahko naredimo z besedami?  Fon, fem in rem  Lokucija ali ilokucija?  Frastiki in tropiki  Problem performativnega prefiksa  Od performativa do govornih dejanj  Searlova hipoteza  Referencialno in predikativno dejanje  Ilokucija: nekaj nevšečnosti  Intence  Searlova intenca  Grice- Strawsonova kompleksna intenca  Ilokucija in perlokucija  Perlokucija kot resnica ilokucije  So ilokucijska dejanja sploh mogoča?  P erf o rma tiv in il o ku c ij a: d v a razli č n a k o n c ept a  Kooperacijski princip, aksiom pertinentnosti in vesolja verovanj  Konverzacijske maksime  Konverzacijske implikature  Aksiom pertinentnosti  Vesolja verovanj: nekaj defi nicij  Možni svetovi  Austin in vesolja verovanj  Parentetični glagoli  Od mentalnih prostorov do performativneg a prefi ksa  Problem defi nitivnih deskripcij  Mentalni prostori  Mentalni prostor i kot aktualizacija vesolj verova nj  Nekaj opredelitev  Specifično/nespecifično, Transparentno/netranspa- rentno  Lastna imena kot definitne deskripcije  Definitne deskripcije kot vloge in (njihove) vrednosti  V es o l j a ver o v anj in eks p li c itni p erf o rma tivi  Performativna hipoteza  Logika Port-Royala  Lyonsova hipoteza   Kazalo Rossova hipoteza  Dva dokaza  Performativna hipoteza kot interpretacijska hipoteza  II Kako obljubiti  »Slovenski« performativ in p. Stanislav Škrabec  »Bomkanje« in »bombardiranje«  Polemika med Bežkom in Pintarjem  Kaj pravijo slovenske slovnice?  Kaj je sedanjost?  Dovršni sedanjik vs. nedovršni sedanjik  A l i s o p e r f o r m a t i v i v s l o v e n š č i n i m o g o č i ( I ) ?  Ali so performativi v slovenščini mogoči (II)?  Performativ: problem govora ali realnosti?  A l i s o p e r f o r m a t i v i v s l o v e n š č i n i m o g o č i ( I I I ) ?  Peruškova kritika Škrabca  Ali so performativi v slovenščini mogoči (IV)?  Polemika med Peruškom in Pintarjem  Praesens effectivum/praesens instans  Razlika dovršno/nedovršno kot posebni ilokucijski mar ker slovenščine  Pomen 1. osebe ednine  Polemika med Peruškom in Škrabcem  Formulacija pogojev performativnosti  Odmev v slovenskih slovnicah  Kako (naj) Slovenec obljubi?  Delokutivna hipoteza  Benvenistov(sk)a delokutivnost  Posplošena delokutivnost  Obljubljam kot delokutivna derivacija  Rekonstrukcija izjavljalnih pogojev  Poskus polifone interpretacije  Od performativa do govornih dejanj  Bibliografi ja  Reprezentativna literatura o govornih dejanjih  Imensko kazalo   Predgovor k drugi – pregledani, popravljeni in razširjeni – izdaji Pričujoča knjiga je, pod naslovom Zagatnost in performativnost ali kako obljubiti , prvič izšla leta 1989. Najprej sem jo ponudil založbi Krt ter po nekaj tednih od njih prejel odgovor, da se z izdajanjem knjig, ki obravnavajo »pravopisne probleme«, ne ukvarjajo. Sem nekako razumel, saj je bil odgovor napisan v pravopisno slabi slovenščini ... Potem se je za ro-kopis zavzel Miha Kovač, ki je bil takrat urednik pri DZS (v tistih časih to še niso bili Drzni Znanilci Sprememb, temveč, preprosto, Državna Založ-ba Slovenije), in knjiga je izšla v novonastali zbirki Družboslovje . Po dvajsetih letih je še vedno edina znanstvena monografi ja na Sloven- skem, ki se sistematično in problemsko ukvarja z epistemološkimi in me-todološkimi problemi performativnosti in prehoda od performativnosti h govornim dejanjem. To seveda ne pomeni, da se s performativi in govorni-mi dejanji niso ukvarjali tudi drugi avtorji, še zlasti Nenad Miščević, Jelica Šumić-Riha in Rastko Močnik, vendar je bil njihov zastavek povečini dru-gačen, ožji in bolj ciljno usmerjen: Nenada Miščevića je, na primer, zani-mal predvsem pregled teorije govornih dejanj in njen položaj v okviru fi - lozofi je jezika, Jelico Šumić-Riha koncept performativnosti v teoretskem okviru lacanovske psihoanalize, Rastka Močnika pa (upo)raba performa-tivnosti v Althusserjevi teoriji ideologije. Tako vsaj zastavke omenjenih ko-legov vidim sam in se opravičujem, če komu delam krivico. Kljub svoji sistematičnosti in problemskosti – ali morda prav zaradi tega – pa je bila Zagatnost performativnosti povsem spregledana in igno- rirana s strani slovenskih jezikoslovcev, zlasti slovenistov. Sprva se mi je to zdelo le naključje, morda stvar nizke naklade, ne najboljše distribucije … Od performativa do govornih dejanj  Ob knjigi, ki sem jo (skupaj z Matejko Grgič) napisal o »odkritju« perfor- mativnosti pri patru Stanislavu Škrabcu in po štiriletnem predstojnikova-nju Oddelku za slovenistiko na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem (2004–2008) pa ugotavljam, da gre očitno za slovenistom (in slovenistkam) imanentno “etično” držo, ki bi jo lahko povzeli takole: obravnava jezika in jezikovnih problemov je izključna domena slovenistov (in slovenistk), če se z jezikom in jezikovnimi problemi (morda) ukvarja še kdo drugi, je to povsem naključno, predvsem pa povsem zanemarljivo. In prav zato, iz kljubovanja temu spontanemu intuitivizmu stroke, sem se odločil za drugo, pregledano, popravljeno in malce razširjeno izdajo, ki sem jo opremil tudi z drugim, vsebini primernejšim, naslovom, Od perfor- mativa do govornih dejanj . Četudi je knjiga nastala pred dvajsetimi leti, je vsebinsko in tematsko nisem pretirano dopolnjeval; resda je v preteklih dvajsetih letih izšlo kar nekaj del, ki se ukvarjajo z govornimi dejanji, vendar v problemsko in pro-blematizirajočo zastavitev mojega dela temeljno ne posegajo (kot dodatek bibliografi ji podajam temeljno literaturo o govornih dejanjih, kakor jo na- vaja Stanford Encyclopedia of Philosophy ). Po drugi strani sem želel ohraniti izvirno besedilo v kar največji meri, saj sem še vedno prepričan – pa naj to zveni še tako nekritično in/ali samovšečno –, da je njegova zastavitev tudi po dvajsetih letih še vedno zanimiva. Knjiga je nastajala v času procesa proti četvorici, ki je do danes dobil že mitske razsežnosti. Primere, dogodke in osebe iz tega obdobja (tako z ene kot z druge strani) v predstavitvi posameznih konceptov uporabljam tudi sam. Ne iz kake idolatrije, temveč zato, da pokažem, kako fi ktivni primeri v lingvistiki, pravzaprav, niso potrebni. Igor Ž. Žagar  Uvod sponden tuam gnatam uxorem mihi? – spondeo fi liam tuam sponden mihi uxorem dari? – spondeo Plavt, Trinummus 1157, 1162 Tako so stari Latinci možili svoje hčere. Snubec je očeta bodoče neve- ste povprašal: Ali mi (svečano) obljubiš, da mi daš svojo hčer za ženo? , oče pa je odgovoril: Obljubim, nakar se ta svečani obrazec še enkrat pono-vil. Benveniste opozarja, 1 da je v starem Rimu to juridični obrazec, s kate- rim sponsor , v tem primeru oče bodoče neveste – sicer pa lahko tudi pri- ča, porok na sodišču – bodočemu ženinu s svojo besedo jamči za roko svo-je hčere, jamstvo, ki ga potem, ko je oče izrekel slovesno obljubo, sponsio , ni bilo mogoče preklicati, tudi če bi se bil oče kasneje premislil. Latinski gramatik Varron, ki je živel in ustvarjal pred več kot 2000 leti (od 116 do 27 pr. n. š.), v svojem epohalnem delu De Lingua Latina opaža, da ima glagol , spondere , v 1. os. ed., sed., pov. nakl., tvor. nač., torej spondeo , nenavadno lastnost: medtem ko, na primer, glagol , murmurari , (mrmrati, godrnjati) predstavlja le en vidik svojega referenta, namreč njegovo zvočno značilnost, glagoli , quiritare , (tarnati, klicati na pomoč), , iubilare , (veseliti se, peti) in , triumphare , (slaviti zmago, vriskati od veselja) pa del referenta ali referent v celoti, glagol , spondere , dobesedno sovpade s svojim referentom. Varron namreč pravi takole: Spondere est dicere »spondeo« (obljubiti je reči »obljubim«), in kasneje dodaja: Spondet enim qui dicit a sua sponte »spon- deo« (obljubi namreč tisti, ki v skladu s svojo voljo reče »obljubljam«). 2 1 E. Benveniste, Le Vocabulaire des Institutions indoeuropéennes II, Pariz 1969, 209–215. 2 F. Desbordes, La grammaire antique et l’originalité de Varron, v: Travaux d’Histoire des Th éori- es Linguistiques n. 1, Pariz 1983, 48–66; in F. Desbordes, Actes de langage chez Varron?, v: Ma- tériaux pour une Histoire des Th éories Linguistiques , Lille 1984, 147–154. Od performativa do govornih dejanj  J.-C. Anscombre in A. Pierrot v svoji podrobni študiji o performativ- nosti v latinščini ugotavljata,3 da , sponsum , ne zaznamuje le »obljubljene stvari«, temveč lahko nastopa tudi kot ime dejanja, dejanja, ki smo ga izvr-šili prav s tem, da smo rekli , spondeo ,. Njun sklep je nedvoumen: v primeru ,spondeo , nimamo opraviti le s približkom performativa, s približkom izjave torej, ki s samim svojim izrekom izvrši tudi dejanje, ki ga imenuje oz. opi-še, temveč celo s privilegirano vrsto performativa, s performativom, katere-ga performativni pomen je leksikaliziran in ni (le) posledica metonimične-ga učinkovanja konteksta. Tako, rudimentarno, so izgledali performativi v starem Rimu, pred dva tisoč leti. Človeška zgodovina pa je, kakor nas uči Beseda, 4 veliko starejša od dveh tisočletij in njen razvoj mnogo kompleksnejši in bolj dialektičen: iz žarečih plinov so se najprej z vrtinčenjem oblikovali planeti in med nji-mi Zemlja, ki je bila spočetka le žareča krogla. S postopnim ohlajanjem je temperatura sčasoma dosegla stopnjo, ko se je lahko začelo razvijati življe-nje. Dolgo časa so najprej kraljevale modrozelene alge, postopoma pa se je na njej izoblikovalo življenje v vseh neizmerno bogatih in raznolikih obli-kah , n a j p r e j r as tlin e, n a t o ži v ali in n a p o s l e d iz n a j viš j e r azvi t ih o p i c l j u -dje. Ti so najprej živeli v praskupnosti, torej v brezrazredni družbi, nato pa so skozi kompleksen družbenozgodovinski razvoj razredne družbe prešli skozi faze sužnjelastniškega reda, fevdalizma in kapitalizma, ki skozi svo-je gnitje nujno prehaja v socializem. Najvišja oblika, ki izraža bistvo socia-lističnega stremljenja, je seveda samoupravljanje; ta teoretsko izjemni plod kompleksnega zgodovinskega razvoja pa je globoko zaznamoval tudi teori-jo performativa in nam pokazal, da meja med konstativom – izjavo, s kate-ro o realnosti le nekaj »konstatiramo« – in performativom – izjavo, s kate-ro realnost tudi (na novo) vzpostavljamo – ni tako ostra in enoznačna, ka-kor nam daje slutiti (komaj) dvatisočletna zgodovina zahodne civilizacije. L u dwig W i ttge nst e in že l eta 1 9 1 8, k o j e b il o socialističn o sam o u p r a - vljanje komajda v fazi spočetja, ugotavlja: 5 »Črn madež na belem papirju; obliko madeža lahko opišemo tako, da za vsa-ko točko površine navedemo ali je bela ali črna. Dejstvu, da je točka črna, ustreza pozitivno, dejstvu, da je točka bela (ne črna), pa negativno dejstvo. 3 J.-C. Anscombre, A. Pierrot, Y -a-t -il un critère de perforrnativité en latin, v: Lingvisticae In- vestigationes VIII/1, John Benjamins, Amsterdam 1984, 1–19; in J.-C. Anscombre, A. Pierrot, Noms d‘actions et perforrnativité en latin, v: Latomus, revue d’ études latines XLIV/2, Bruselj 1985, 351–369. 4 Glej Uvod, v: S. Žižek, Hegel in objekt , Ljubljana 1985. 5 L. Wittgenstein, Logično fi lozofski traktat, teza 4.063 , Ljubljana 1976.  Uvod Da pa bi lahko rekel, daje neka točka črna ali bela, moram že vnaprej vedeti, kdaj se imenuje neka točka črna in kdaj bela; da bi lahko rekel: »p« je resničen (ali neresničen), moram določiti, v katerih okoliščinah imenujem »p« resničen, s čimer do- ločim smisel stavka /poudaril I. Ž. Ž./ .« Stvari torej sploh niso preproste, tisto, čemur se pravi korespondenca z dejstvi, pa nič enostavnega, in trditi, da je trava zelena, je najmanj rokohitr-sko in neodgovorno dejanje. To Wittgensteinovo tezo bo v kar največji mo-žni meri potrdila tudi zgodovina socialističnega samoupravljanja. Oglejmo si za začetek izjavo iz pogovora z nekdanjim predsednikom predsedstva ZSMJ Draganom Ilićem (12. in 13. III. 1983): Stopili smo torej v tisto razvojno fazo, ki ima vse, kar je značilno za sedanji jugoslovan- ski trenutek. 6 Izjava je za naše potr ebe r es vzorna in ničesar n e p r epušča nakl jučju. Lahko jo sicer vzamemo kot konstativ: v tem primeru pač razdira omle-dne tavtologije in nam skuša nerodno dopovedati, da smo tam, kjer pač že smo, oz. da je za današnji trenutek značilno to, kar je pač značilno za da-našnji trenutek. V vsem svojem sijaju pa se izjava pokaže, če jo vzamemo kot perfor- mativ. Preprostemu bralcu in konzumentu samoupravnega socializma bi se morda utegnilo zdeti, da že zmeraj smo v »sedanjem jugoslovanskem tre-nutku«, kaj bi potemtakem vanj še stopali. Vendar pa je takšno gledanje na stvar sedanjega jugoslovanskega trenutka, kot nas pouči navedena izjava, več kot sveta preproščina: »sedanji jugoslovanski trenutek« ni nič samoni-klega in spontanega, temveč je bil skrbno dotuhtan že poprej in, seveda, za vnaprej. Ko pa nastopi še primeren čas, lahko vanj tudi stopimo: glede na kompleksno naravo tega »sedanjega trenutka« pač nič drugače, kot prav s svečanim izjavljanjem vstopa vanj. Pa je to za začetek morda prekompleksen primer. Drug zanimiv primer, ki obeta več preprostosti, je elegantno privzdignjena poved tedanjega čla- na predsedstva CK ZKJ Dobrivoja Vidića, izrečena 28. I. 1983 na zboro-vanju prosvetnih delavcev na beograjski Kolarćevi univerzi. Takole pravi: Socialistično samoupravljanje je eden izmed največjih prispevkov revolucionarnih ro- dov SFRJ k naprednemu toku zgodovine. Naivnemu bralcu bi se morda utegnilo zdeti, da gre za diskusiji name- njeno tezo, da o njeni resničnostni vrednosti torej lahko razpravljamo, v re- 6 Vse izjave so si seveda izposodili v Delu , glasilu SZDL Slovenije. Od performativa do govornih dejanj  snici pa gre za performativno izjavo konstativne oblike, torej za tisto zvrst performativnih izjav, kjer si kot s karakternimi potezami perfomativa ne moremo pomagati ne s specifi čnimi glagoli ne s specifi čnimi slovničnimi oblikami, temveč – in edino – le z mestom izjavljanja. Mesto člana pred- sedstva CK ZKJ nedvomno je mesto, ki mu tovrstno kompetenco lahko priznamo, težava in nevšečnost je drugje: socialistično samoupravljanje brez dvoma je »eden izmed največjih prispevkov revolucionarnih rodov SFRJ naprednemu toku zgodovine«, toda, kaj res šele od 28. I. 1983, ko je bila omenjena izjava izrečena? Na voljo imamo dve rešitvi: 1. Izjava nas le opozarja – znova in spet – na neko dejstvo. Če pa je po- trebno – znova in spet – opozarjati na neko več kot notorično dejstvo, je očitno, da dejstvo le ni tako notorično, kot naj bi bilo. To pa spet pomeni, da lahko vsakršno tovrstno opozarjanje oz. izjavljanje z ustreznega mesta dejstvo vsaj obnavlja in tako vsakič znova vzpostavlja, in da je – konec kon-cev – le performativne narave. 2. K rešitvi zagonetke lahko pritegnemo bistveni prispevek Branka Mikulića 7 k samoupravni teoriji resnice. Slednji je namreč ob nekaterih »spletkah in govoricah« o zimskih OI v Sarajevu izjavil: Ponovljena laž lahko zveni kot resnica. Ob morebitni – seveda le vsled argumenta predpostavljeni – resnično- sti »samoupravljanja kot enega največjih … «, bi ponavljanje te (le dom- nevno neresnične) sentence proizvedlo njeno resničnost, s čimer pa bi se znašli v situaciji, ki ni nič manj ambivalentna od one na začetku. Poskusimo torej še enkrat – z drugega konca – in se vprašajmo po sta- tusu naslednjih izjav: 1. Zato morajo biti naše enotno delovanje kot tudi konkretni ukrepi, ki jih sprejemamo zato, da bi uspešno presegli sedanje gospodarske razmere, v skladu s stvarnimi interesi delavskega razreda in njim ustrezne strategije ekonomskega in družbenega razvoja. T o pomeni, da moramo sedanje težavne gospodarske probleme reševati samo z doslednim uresničevanjem ključnih prvin sistema socialističnega samoupravljanja (Š. Korošec, 8 na 5. seji CK ZKS) . 2. Zveza komunistov mora prav zdaj, v zapletenih in težavnih razmerah, še odločne-je utirati poti za uresničevanje naših opredelitev in za še večje uveljavljanje zgodovin- 7 Branko Mikulić je bil predsednik Zveznega izvršnega sveta v obdobju 1986 –1989. 8 Štefan Korošec je bil v letih 1988 –1990 sekretar CK ZKJ.  Uvod skih interesov delavskega r azreda, obenem pa omogočati, da bi bili ti interesi odločilen dejavnik pri iskanju izhodov iz težav, s katerimi se spopadamo (M. Ribičič, na 5. seji CK ZKJ) . 3. Tako kot včeraj tudi danes ni moč premagati težav in problemov s tarnanjem, zme- do, demoralizacijo in defetizmom, marveč z jasno marksistično usmeritvijo, odločnim in doslednim bojem (z 10. plenuma CK ZKJ). Na prvi pogled se zdi, kot da se navedene izjave izmikajo vsakršnemu zajetju: nikakor niso konstativi, Varron pa v njih nikakor ne bi spoznal iz-jav, sorodnih slovesnemu spondeo , torej performativov. Kaj torej so? Naša teza je, da moramo rešitev iskati prav v njihovem najstvenem na- klonu – če bi bili že na koncu knjige, bi rekli v njihovi perlokucijski razse-žnosti – in da so – škandalozno, kot to lahko zveni – za nameček še per-formativi. Rekli bomo, da Štefan Korošec prav s tem, ko izjavlja – prav s to kon- kretno izjavo – »da moramo sedanje težavne gospodarske probleme reše-vati samo z doslednim uresničevanjem ključnih prvin sistema socialistič-nega samoupravljanja«, sedanje gospodarske probleme že rešuje z dosle-dnim uresničevanjem ključnih prvin sistema socialističnega samoupravlja-nja. Mitja Ribičič prav s tem, ko izjavlja, da mora »Zveza komunistov prav zdaj, v zapletenih in težavnih razmerah, še odločneje utirati poti za uresni-čevanje naših opredelitev in za še večje uveljavljanje zgodovinskih interesov delavskega razreda ...«, že utira pot za uresničevanje naših opredelitev in za še večje uveljavljanje zgodovinskih interesov delavskega razreda. 10. plenum CK ZKJ (oz. anonimni govorec) pa prav s tem, ko izjavlja, »da ni moč premagati težav in problemov s tarnanjem, zmedo, demorali- zacijo in defetizmom, marveč z jasno marksistično usmeritvijo, odločnim in doslednim bojem«, že ne premaguje težav in problemov s tarnanjem, zmedo, demoralizacijo in defetizmom, marveč z jasno marksistično usme-ritvijo, odločnim in doslednim bojem. Seveda tega, da gre v citiranih izjavah že za sama dejanja, ne trdimo »na pamet«, kot bi rekli Slovenci: pozicija izjavljalcev teh izjav je pač takšna, da njihove besede že per defi nitionem veljajo za dejanja, njihova dejavnost (vulgarno: njihova »služba«) so besede in njihova (edina) dejanja besede. Seveda so tovrstna »izjavljalna dejanja« naravnana prav na perlokucij- sko razsežnost govora, tj. v naslovnikih žele vzbuditi neki določeni odziv Od performativa do govornih dejanj  (da je naše sklepanje pravilno, kažejo naslovi nekaterih časopisnih poročil s sej nekaterih ustreznih organov, na primer, »Besede še brez odmeva«, s posveta sindikalnih funkcionarjev 23. IX. 1983), pri čemer pa izkazujejo neverjetno eleganco in subtilnost, namreč: a) če je odziv besedam ustrezen, so te svoje delo očitno – uspešno opravile; b) če pa ustreznega odziva ni, so svoje delo prav tako uspešno opravile, saj, kot pravi naslov poročila s seje komisije za idejno in teoretično delo pri CK ZKJ, 23. II. 1983: Vodstva ZK ne morejo prevzemati dolžnosti drugih. Ali še eksplicitneje Dragoslav Marković, bivši član predsedstva CK ZKJ, 13. VI. 1983, srbskim novinarjem: Čimprej je treba odpraviti razmere, v katerih vsi delajo na enak ali podoben način. Zve- zi komunistov v sedanji etapi razvoja naše družbe ni treba, pa tudi ne more prevzema-ti vseh nalog in poslov. V tej smeri moramo iskati tudi rešitev problema izjav istega, a razvitej- šega, abstraktnejšega tipa, namreč: Treba je preiti od besed k dejanjem. Izjavljalna pozicija izjavljalcev izja v zgornjega tipa je, kakor smo ugoto- vili, ponavadi takšna, da so prav z izjavljanjem že prešli od izjav k dejanjem. Kako pa lahko od (takšnih) izjav k (ustreznim) dejanjem preide »človek z ulice«? Na odrešilno formulo smo naleteli v Delu, z dne 5. VII. 1986 (dokaz, da samoupravni socializem v treh letih lahko naredi ne enega, ampak dva koraka k zrelosti), in sicer v govoru tedanjega in sedanjega 9 predsednika re- publiške skupščine Mirana Potrča na slovesnosti ob dnevu borca v mari-borski občini Pesnica. Takole pravi: »Besede lahko postanejo dejanja le, če verjamemo sprejetim ciljem …« Formula postavlja dva zanimiva problema: ideološkega in lingvistič- nega. Začnimo z ideološkim in torej z ugotovitvijo, da se z izjavo Mirana Potrča samoupravljanje nedvomno in nedvoumno vpisuje v dvatisočletno ( Varron!) zgodovino krščanstva in se odkrito deklarira kot religija. V trdi-tvi (napotku?), da »besede lahko postanejo dejanja le, če verjamemo spre-jetim ciljem«, moramo namreč nedvomno prepoznati vzporednico trans- 9 »Sedanjega« se, seveda, nanaša na leto 1989.  Uvod substanciaciji, procesu spreminjanja kruha in vina v Kristusovo telo in kri in temelju zakramenta svetega rešnjega telesa, ki ga je Jezus postavil pri po-slednji večerji. 10 Pogoj za obe premeni je prav vera oz. verjetje: kristjani ver- jamejo, da sta kruh in vino Kristusovo telo in kri – verjamejo, ne vedo. Če bi vedeli, obhajilo ne bi bilo potrebno, celo ne bi bilo možno. Prav razko-rak med kruhom in vinom (besedami) na eni in Kristusovim telesom in krvjo (dejanji) na drugi strani sploh omogoča vero kot vero, torej kot ne-kaj, kar ni vednost. Vera v odrešitev v Kristusu (v Kristusove besede pri poslednji večerji) je pogoj transsubstanciacije kruha in vina v Kristusovo telo in kri, vera v spre-jete cilje (v besede o pomembnosti sprejetih ciljev za razvoj samoupravne socialistične družbe) pa pogoj transsubstanciacije besed v dejanja. Toda ustavimo se za trenutek pri tej nenavadni sintagmi, »sprejeti ci- lji«. Mar ne zveni ušesu slovenskega domorodca nekako tuje? Cilji se do-segajo, za cilje se borimo, nikakor pa ciljev ne sprejemamo. Sprejemajo se sklepi in odločitve, na primer sklepi ali odločitve, da se bomo borili za ure-sničitev nekih konkretnih ciljev. Potrč pa je to vmesno stopnjo preprosto preskočil in s tem nakazal pomemben novum samoupravnega socializma: v samoupravnem socializmu se za cilje ni potrebno boriti, preprosto se jih sprejme, tako kot sklepe na sestanku! Zdaj lahko bolje razumemo tudi samo Potrčevo izjavo: »… besede lahko postanejo dejanja le, če verjamemo sprejetim ciljem …«, ki je očitno elipsa naslednje (popolne) izjave: »… besede lahko postanejo dejanja le, če verjamemo, da se cilji sprejmejo (kot sklepi).« Izjavljalna pozicija verovanja oz. verjetja nam gre pri tem več kot na roko. Če je Štefanu Korošcu pretvorbo besed v dejanja omogočala šele nje- gova izjavljalna pozicija člana predsedstva CK ZKS, pa je položaj verova-nja oz. verjetja mnogo bolj udoben: verovanje oz. verjetje je namreč univer-zalno, veruje lahko vsakdo, da bi lahko verjel, pa mu ni potrebno biti član predsedstva republiškega CK. In da bi ta slehernik svoje verovanje tudi izpovedal, mu ni treba druge- ga kot dahniti: 10 Matej 26, 26–28 pravi: Pri večerji je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil in razlomil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« In vzel je kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz nje-ga vsi! To je namreč moja kri zaveze …« Od performativa do govornih dejanj  Verjamem, da … in že se bo njegovo verovanje udejanilo: za sogovorca bo verjel, da … » Verjeti« – strogo teoretsko – sicer ni pravi performativ, spada pa ver- jetno med tista nenavadna mentalna stanja oz. dejanja, ki jih lahko povna-njimo, sporočimo sogovorcem in vpišemo v družbeno vez le tako, da eks-plicitno povemo, da verjamemo (da …). To je zadostni pogoj, ne pa tudi nujni , in prav to bi utegnila biti karta na katero stavi samoupravni genij. Verjamem, da … namreč ni nujno tudi opis nekakšnih notranjih stanj. » Verjeti« je, tako kot večina t. i. glagolov propozicionalne naravnanosti, namreč podvržen jezi-kovnemu mehanizmu, ki v prvi osebi ednine tako rekoč avtomatsko pro-ducira svoje denotate, ne glede na dejanska verovanja in prepričanja svojih izjavljalcev . V primeru »samoupravnega performativa« to seveda pomeni veliko olajšavo: v sprejete cilje (oz. v to, da se cilji lahko sprejmejo) nam namreč ni treba niti verjeti več, le reči moramo, da verjamemo , in okostja besed bo prekrilo meso dejanj. Toda gre v tem primeru sploh še za performativ? Cilj te knjige je prav odgovor na to vprašanje: v dvatisočletni zgodovi- ni performativnosti želi izslediti razloge, ki so pripeljali do tako genialne sprevrnjenosti.  Medgovor V uvodu sem – kontekstu primerno – zapisal, da je namen tega dela slediti zgodovini performativnosti; naj to prevzetno trditev zdaj malce omilim in preciziram. Šlo mi bo predvsem za pogoje in možnosti – celo za same pogoje mo- žnosti – ilokucijskosti, najbolj plodnega, a obenem najbolj nemogočega (= nemožnega) koncepta teo rije govornih dejanj. Skušal bom orisati njego-vo predzgodo vino, nastanek, razvoj, cepitev in zlom, nekatere koncepte, ki so hoteli prevzeti njegovo vlogo, kakor tudi možnosti povezave s sorodni-mi teorijami. Namenoma sem se odpovedal obravnavi različnih klasi fi kacij govornih dejanj. Zakaj, bo pozorni bralec brez dvoma ugotovil sam. V drugem delu podrobneje obravnavam problematiko performativa pri Slovencih. Ker gre za relativno neznano, a – za zgodovino performativa – zelo pomembno in zanimivo polemiko med slovenskimi jezikoslovci konec 19. in v začetku 20. stoletja, sem si v tem delu dovolil obsežnejše navedke najpomembnejših avtorjev. Zagatnost performativnosti  Predzgodovina J. L. Austin je leta 1955, v okviru William James Lectures na Harvardski univerzi, prvič predstavil svojo teorijo performativov (predavanja, ki so potekala pod delovnim naslovom Words and Deeds so bila po njegovi smr- ti objavljena kot How to Do Th ings with Words ).1 J. O. Urmson, Austinov prijatelj in eden od urednikov njegovega dela, pa v svoji razpravi Performative Utterance2 dokazuje, da teorija iz leta 1955 ni izvirna teorija performa tiva, temveč predelava Austinove zgodnejše te-orije, ki je nastala med II. svetovno vojno, ko je Austin služboval kot ofi cir obveščevalne službe pri vrhovnem poveljstvu zavezni ških ekspedicijskih sil. Leta 1 946 je to ( tako imenovano ) izvirno teorijo predstavil fi lozofski-ma društvoma Oxforda in Cambridgea, vendar le na podlagi grobih zapi-skov, njegovo predavanje pa ni bilo nikoli objavljeno. Kratek zasnutek te iz-virne teorije lahko najdemo le v razpravi Other Minds iz leta 1946. Prva teorija V čem Urmsom vidi razliko med obema teorijama? V teoriji iz leta 1955 se na koncu izkaže, da performativ in konstativ ni- sta dve različni govorni dejanji, ampak dve različni razsežnosti vsakega go- vornega dejanja, namreč ilokucijska in lokucijska razsežnost (o tej delitvi 1 J . L . A u s t i n , How to Do Th ings with Words , (odslej How to Do …), Oxford 1972. Od leta 1990 imamo Austinovo v prevodu B. Lešnika tudi v slovenščini ( Kako napravimo kaj z besedami , ŠKUC/FF) 2 J . O . U r m s o n , P e r f o r m a t i v e U t t e r a n c e , v : Contemporary Perspectives in the Philosophy of Langua ge , ur. Franch, Uehling and Wettstein, Minneapolis 1979, 260–268. Od performativa do govornih dejanj  bo podrob neje govora v nadaljevanju). Če si ogledamo govorno dejanje, v katerem izrečemo besede (1) Bik vas bo napadel, lahko v njem razločimo dve ravni. Če se omejimo zgolj na smisel in referen- co izrazov, ki smo jih uporabili v izjavi, imamo opraviti z lokucijskim deja-njem in na tej ravni lahko govorimo o resničnosti ali neresničnosti izjave, prav kakor v primeru logikove propozicije. V endar pa lahko s tem, ko rečemo, da je na polju bik, prav tako izvrši- mo različna ilokucijska dejanja, na primer zatrjujemo, opozarjamo ali ugi-bamo, pač odvisno od okoliščin in načina, kako smo izjavo izrekli. Vsako (popolno) govorno dejanje – dejanje, ki ga izvršimo v izrekanju in z izrekanjem – ima torej obe razsežnosti: lokucijsko in ilokucijsko (per-lokucijske razsež nosti se zaenkrat še ne bomo lotevali). Vendar pa pravi performativ, pripominja Urmson, torej performativ iz- virne teorije iz leta 1946, sploh ni govorno dejanje . Govor vključuje le na na- čin, na katerega na primer izkazovanje časti vključuje priklon, torej pov-sem kontin gentno . Če – v grobem – razvrstimo človeška dejanja na: 1. naravna dejanja, ki bi jih lahko izvršili v svetu, kjer bi ne bilo pravil, načel, zakonov ali konvencij: na primer hoja, prehranjevanje, tekanje, ska-kanje in ubijanje; 2. dejanja, določena s pravili, ki vključujejo spošto vanje ali kršitev zako- na, pravila ali konvencije, ki ji je delujoči zavezan kot subjekt: pojem umo-ra, na primer, v primerjavi z naravnim dejanjem ubijanja vključuje še krši-tev nekega zakona; in3. konvencionalna dejanja, ki jih lahko izvršimo le v skladu z nekim pravilom, načelom ali konvencijo, vendar se od dejanj pod točko 2 razliku-jejo po tem, da v primeru konvencionalnih dejanj nimamo opraviti s krši- tvijo ustrezne konvencije, ker lahko le neustrezno delujemo – na primer kr- stimo ladjo, ne da bi imeli za to potrebno avtoriteto –, če torej upoštevamo to klasifi kacijo, lahko performative opredelimo kot podskupino popolnoma konvencionalnih dejanj, ki jo določajo nejezikovne kon vencije, vendar pa te nejezikovne konvencije od nas zahte vajo, da delujemo v skladu s posebnimi jezikovnimi konven cijami .  Zagatnost performativnosti Vse dokler ostajam pri izrazih tipa Nameravam stori ti … , p r a v i A u s t i n v Other Minds , je to na neki način le moja stvar: jaz vem, da nekaj name- ravam storiti oz. bom storil, ali bo moj sogovorec to sprejel kot zadostno zagoto vilo za svoje ravnanje, pa je odvisno, na primer, od njegove presoje mojih (z)možnosti in sposobnosti, da to storim. Takoj ko pa uporabim (performativni) Obljubljam, da …, pa je upravi- čen in dolžan ravnati, kot da bom obljub ljeno tudi dejansko storil, ne glede na njegovo (poprejšnjo) presojo mojih sposobnosti in (z)možnosti. Reči obljubljam , glede na nameravam , pomeni presto piti neki prag, reči obljubljam je družbeno priznana formu la, s katero se zavežem k izvršitvi nekega dejanja, in če je sogovorec kot take ne sprejme, na neki način posta-vi pod vprašaj moje mesto v družbeni vezi. To, kar razlikuje izvirno performativno teorijo, kakor je bila formuli- rana v Other Minds , od teorije govornih dejanj, razvite v How to Do Th ings with Words , naj bi bila prav ritualna, formulaična izvršitev dejanja v ustre- znih okolišči nah . Tako imenovani performativni prefi ks, torej glagol, ki ga v 1. osebi ednine, sedanjika, pov. naklona, tvor. načina postavimo pred določeno propozicijo, je le nalepka, ki nam pove, kakšno ilokucijsko moč ima oz. naj bi imela izjava, in to neodvisno od situacije, v kateri je bila izrečena. Po dru-gi strani pa je pravi performativ (performativ prve teorije) neposredno odvi- sen od situacije in z njo določen, kar pomeni, da ga lahko izrečemo le v do- ločeni situaciji, na določen način, in da ga – zelo pogosto – lahko izreče le določena oseba. Če znam, na primer, reči po turško: (2) Opozarjam vas, da bo bik vsak hip napadel, potem Turke lahko opozorim, da bo bik vsak hip napadel. Če pa znam reči po turško: (3) T o ladjo imenujem (za) Queen Elizabeth, to še ne pomeni, da vem, kako v Turčiji krstijo ladje; morda – povsem hi- potetično – jih krstijo na povsem drugačen način. Morda obstajajo celo konvencije, po katerih je Turkom v turščini nevljudno, nezakonito ali celo bogo kletno reči tudi (2), a če bi tako storili, bi bilo – po Urmsonovem mne-nju – to vseeno svarilo. Od performativa do govornih dejanj  Na eni strani imamo tako razširjeno in razvejano teorijo govornih de- janj, na drugi strani pa skorajda neznano in neopaženo teorijo »izvirnega« performativa, iz katere teo rija govornih dejanj sploh izvira. Ali je takšna Urmsonova delitev upravičena? Mislim, da je, in skušal bom dokazati, da Austin s svojo teorijo iz l. 1946 odgovarja na nekatera vprašanja, ki jih je zastavil njegov učitelj H. A. Prichard, namreč, »zakaj mislimo, da se bomo s tem, da izustimo neki glas, zavezali izvršitvi kake-ga dejanja … ?« Pojdimo lepo po vrsti. A u s t i n i n P r i c h a r d Najprej, kdo je, ali bolje, kdo je bil H. A. Prichard? Sodobnemu bralcu je njegovo ime skorajda neznano in njegovi spisi tež- ko dostopni. Na voljo nam je le kratek izbor njegovih člankov, ki so bili ob-javljeni l. 1965 pod naslovom Moral Obligation . 3 Navzlic temu pa je bil Prichard pred II. svetovno vojno eden najbolj uglednih oxfordskih profesorjev moralne fi lo zofi je.4 Čeprav je preziral fi - lozofe Austinove in Urmso nove generacije in vsakršno logično obravna-vanje fi lozof skih problemov (prof. Urmson pravi, 5 da ni hotel prebrati več kot prvih nekaj strani Ayerjevega dela Language, Truth and Logic , češ da ni vredno truda), pa sta se z Austinom medsebojno izjemno spoštovala. Po-gosto sta izmenjavala poglede na pomembna fi lozofska vprašanja in eden prvih Austinovih člankov, ἀγαϑòν and εὐδαιμονία in the Ethics of Aristotle, obravnava prav Prichardove poglede na to vprašanje. Sir Isaiah Berlin 6 se spominja, da je Austin že v letih 1933–35 razpra- vljal o Prichardovih pogledih na »moralno zavezanost«, o temi torej, ki bo postala vir performativne diskusije, l. 1947, leto dni po predstavitvi njegove prve performativne teorije fi lozofskima društvoma Oxforda in Cambrid- 3 H. A. Prichard, Moral Obligation , Oxford 1965. 4 Moralna fi lozofi ja ima pri Prichardu pravzaprav paradoksalen status: že v spisu Does moral philo- sophy rest on a mistake iz leta 1912, ko je vse »moralno« fi lozofi ranje pravzaprav še pred njim, na- mreč zatrjuje, da je na vprašanje, » zakaj moram ravnati tako in tako« in ne morda kako druga-če, mogoče odgovoriti le v neposrednem soočenju s konkretno situacijo samo, ne pa z verbalnim tehtanjem argumentov. Kar z drugimi besedami povedano seveda pomeni, da je moralna fi lozo-fi ja odveč. 5 Osebna komunikacija (pismo z dne 16. VII. 1986). 6 Sir Isaiah Berlin, Austin and the Early Beginnings of Oxford Philosophy, v: Essays on J. L. Au- stin, ur. Isaiah Berlin, Oxford 1973, 1–17.  Zagatnost performativnosti gea, pa sta s Prichardom celo izmenjala nekaj pisem o naravi obljubljanja, vendar se na žalost niso ohranila.7 Problem obljubljanja, ali natančneje »zavezanosti oblju bi«, je bil Pri- chardova obsesija, ki je močno vplivala na vse njegovo delo in pustila sled v domala vseh njegovih delih. Najbolj zgoščeno ga je predstavil v članku Zavezanost obljubi , napisanem leta 1940, kar nikakor ni nepomembna le- tnica, če vemo, da je Austin razvil svojo prvo teorijo performativa v letih 1940–46 (in da je bil v obeh teorijah njegov ključni zgled prav »obljublja-nje«). Zavezanost obljubi Kaj je, po Prichardovem mnenju, torej obljubljanje? »Nikoli, pravi, ne storimo nečesa, kar bi lahko opisali kot obljubljanje človeku X, da bomo izvršili neko dejanje, če nekako ne pričakujemo, da bomo s tem, ko bomo to storili, v X vzbudili pričakovanje, da bomo izvršili tudi dejanje.« 8 To pričakovanje pa mora biti pričakovanje, ki ga vzbudimo na poseben način, namreč z uporabo jezika. Vendar pa je to preohlapna defi nicija. Vzemimo primer delodajalca, ki pravi: (4) Ne nameravam znižati plač, ali pa (5) Obljubljam, da ne bom znižal plač, če boste delali hitreje. Pričakovanja, ki jih vzbudimo v obeh primerih, so različna. V primeru (4) temeljijo na prepričanju, da je a) delodajalec govoril iskreno in b) da ni verjetno, da bo spremenil svojo odločitev o tem. V primeru (5) pa pričakovanja vsaj delno temeljijo na prepričanju, »da delodajalec meni, da se je zavezal le z obljubo, pa naj z njo vzbuja pričakovanje ali ne /pouda- ril I. Ž. Ž./«. 9 7 J . O . U r m s o n , A u s t i n ’ s P h i l o s o p h y , v : Symposium on J. L. Austin , ur. K. T. Fann, London 1969, 22–23. 8 H. A. Prichard, Th e Obligation to Keep a Promise, v: Moral Obligation , Oxford 1965, 170 in naslednje. 9 N. m. Od performativa do govornih dejanj  Defi nicija obljubljanja, ki jo v zvezi s tem navaja Prichard, je povsem moderna in bi jo prav lahko pripisali tudi Austinu: »Obljubljanje je podobno zastavljanju vprašanja ali daja nju ukaza … pri tem ne gre za zatrjevanje, temveč za izvrševanje nečesa, prav kakor izvrševanje zopersta- vljamo golemu govorjenju /poudaril I. Ž. Ž./ .«10 Ko smo obljubljanje enkrat defi nirali na tak način, je vsakršno prizade- vanje, da bi zavezanost obljubi oprli na hipotezo, po kateri je obljubljanje vzbujanje pričakovanj, obsojeno na neuspeh. Obljubljanje torej ni vzbujanje pričakovanj. Kaj potemtakem je? »Očitno je,« meni Prichard, »da obljubljanje zahteva upo rabljanje besede »obljubljam« ali kake druge ustrezne besede, kot ,jamčim ,, ,soglašam ,, ,dajem ti besedo , ali ,bom ,. Če je tako, lahko rečemo vsaj to, da s tem, ko X-u oblju- bljam, da bom izvršil neko dejanje, povzročim, da X sliši določen glas, ki ima skupaj z izrazom, ki se za dejanje ponavadi uporablja – tako zame kot zanj – določen pomen, in to tako, da X verjame, da so glasovi prišli od mene /pouda- ril I. Ž. Ž/ .« 11 Problem splošne obljube Toda, zakaj me lahko čemurkoli zavezuje že to, da sem izustil nekaj gla- sov? Zato, ker sem bil že dal neko sploš nejšo obljubo, pravi Prichard, ker sem že prej obljubil, da takšnih glasov ne bom izustil v povezavi s stavkom o nekem dejanju, ne da bi se lotil dejanja samega. 12 Lahko se seveda vprašamo: in kaj nas veže, da se zaobljubimo na ta splo- šnejši način? Nova, poprejšnja in (še) splošnejša obljuba? Prichard sam je opazil to neprijet nost, menil je celo, da bi bilo nesmiselno pričakovati, da bi v naši lastni miselni zgodovini lahko odkrili to splošno obljubo, ven-dar je bil kljub temu prepričan, da je potrebno problem premestiti, kajti če ta konkretna, posamezna obljuba, ki pravzaprav ni obljubljanje …, temveč povzroča nje glasov, zaradi katerih sem primoran izvršiti dejanje , če torej ta partikularna obljuba predpostavlja predhodno, splošnejšo obljubo, potem se moramo posvetiti prvi. Najprej moramo ugotoviti, ali konkretna, posamezna obljuba dejansko predpostavlja neko splošnejšo obljubo, za katero Prichard pravi: 10 N. m. 11 N. m. 12 N. m.  Zagatnost performativnosti » /D/ ogovor, da bomo izvršili neko dejanje, ni dogovor, in splošni dogovor ni dogovor, da se bomo držali naših dogovorov, temveč dogovor, da bomo rav-nali v skladu s tem, kar ponavadi imenujemo držati se našega dogovo ra, to po-meni, da v povezavi s stavkom za neko dejanje ne bomo izustili določenega glasu, ne da bi se lotili dejanja samega.« 13 Nenavadno povedano, in sploh, za kaj gre, kje je razlika med, denimo, dogovorom, da se bomo držali dogovorov, in dogovorom, da bomo ravnali v skladu s tem, kar ponavadi imenujemo, držati se našega dogovora ? Prichard tudi sam meni, da je nekoliko »zapleteno« in predlaga, da postopamo takole: zamislimo si lahko stopnjo, na kateri ne mislimo, da se z uporabo tega ali onega jezikovnega obrazca zavežemo, da bomo izvršili dejanje. In lahko se vprašamo takole: 1. Bi si na tej stopnji lahko vsaj zaželeli , da bi se bili z uporabo nekega posebnega jezikovnega obrazca spo sobni zavezati ? In:2. Če bi si lahko, ali obstaja kak korak, s katerega podvzetjem bi se res zavezali? Jasni sta dve stvari, meni Prichard: 1. Držati obljubo ni prvo dejanje, ki mu je človek zavezan. Kajti če po- zna smisel obljube ali dejanje obljubljanja, mora poznati tudi nekaj splo-šnejšega, nekakšno obvezo , in potemtakem (tudi) druga dejanja, ki so (kot) dolžnosti. 2. Obljubljamo lahko le v skupini vsaj dveh ljudi, katerih vsak je pre- pričan in se pri svojem ravnanju do neke mere zanaša na prepričanje, da so drugi bitja, ki ne le mislijo, da imajo določene obveze, temveč bodo verje-tno tudi storili, kar mislijo, da so zavezani storiti. Da je obljubljanje torej lahko sploh mogoče, mora obstajati skupina lju- di, ki ima določene obveze in se jih tudi zaveda. Uspeh slehernega napo-ra, da bi dosegli lastno dobrobit, torej ni odvisen samo od dejstva, da bodo drugi ravnali na določen način in da se bodo določenega ravnanja vzdržali (ker menijo, da je to njihova dolžnost), temveč tudi od naše zmožnosti, da se zanesemo na prepričanje, da bodo tako ravnali . 14 13 N. m. 14 V spisu Exchanging, ki je nastal istega leta kot Obligation to keep a promise, Prichard obljubi, da bomo nekaj izmenjali z nekom drugim, podstavi naslednjo strukturo: »Ko pravim Oblju- bim, da ti bom dal banano, če obljubiš, da mi boš dal jabolko, s tem mislim, da se zavezujem, da ti bom dal banano, če se ti, ko me vidiš, da ti izročam banano, zavežeš, da mi boš dal jabolko.« Naš sogovornik z jabolkom pa mora rezonirati takole: »Ker si se zavezal, da mi boš dal banano, Od performativa do govornih dejanj  »Družbena pogodba« Vendar pa nam kaj kmalu postane jasno, nadaljuje Prichard, da tudi za uresničitev vsaj zmerno obetavnih načrtov potrebujemo več. Za ugoto-vitev, da je potrebno več, je dovolj, da se zavemo, da skoraj vse dejavnosti, ki so po m emb n e za našo lastn o dob r ob i t, zah tev ajo tudi sodel o v an je n e-koga drugega, in da nato pretehtamo, kaj je potrebno, da bi bilo sodelova- nje možno . Potrebna pa je prav … uporaba jezika v najširšem pomenu besede … 15 Da bi sodelovanje naredili za možno, Prichard predlaga naslednji po- stopek: najprej si izberimo določen glas ali znamenje na papirju, ki bi ga lahko uporabili v povezavi z izrazom za neko dejanje, nato pa se dogovori-mo ali (si) obljubimo, da tega glasu ali znamenja ne bomo uporabili v pove-zavi z izrazom za to dejanje, ne da bi se lotili dejanja samega. Če to storimo, smo dosegli cilj, kajti če po tem uporabimo glas ali znamenje na tak način, bomo vzpostavili obveznost izvršitve dejanja v skladu z našim splošnim do-govorom ali obljubo. 16 Zdi se, da je ta mitski postopek Prichardu potreben, če hoče ohraniti pojem »moralne obveze« v odvisnosti od splošne obljube (da se bomo dr-žali naših dogovorov). Kajti »nemogoče je s katerim koli dejanjem preprosto ustvariti obvezo, to je, le ustvariti jo in nič drugega. Če naj ustvarimo obvezo, lahko to storimo le tako, da ustvarimo ali vzpostavimo nekaj drugega /poudaril I. Ž. Ž./ .« 17 T ežava je le v tem, da so ta nekaj drugega spet določeni glasovi . Težava pravim zato, ker Pricharda sili v naslednji sklep, ki se sklicuje na tisto, kar naj bi ta sklep pravzaprav šele dokazal: »In če se nam zdi nemogoče, da bi glasovi lahko porodili obvezo, razen če ne mislimo, da smo že bili dali nekakšno obljubo o naši uporabi takšnih glasov, potem moramo dopustiti, da, tako ali drugače, tako mislimo, in da je potem-takem do takšne obljube moralo priti, čeprav smo jo, glede na naravo stvari, mora- li dati nekako brez jezika /poudaril I. Ž. Ž./ .« 18 če se jaz zavežem, da ti – ko vidim, da mi izročaš banano – dam jabolko, se zavezujem, da ti bom dal jabolko, če vidim, da mi ti izročaš banano.« Zapleteno, kajne? 15 N. m. 16 N. m. 17 N. m. 18 N. m.  Zagatnost performativnosti Po Prichardovem mnenju se tej »rešitvi« lahko ognemo le, če pozna- mo pomen glasov »obljuba«; v tem primeru »Obljubljam …« ne potrebu-je poprejšnje, splošnejše ob ljube. Vendar pa je takšna pomožna rešitev neuporabna, kajti, spomnimo se, pravi problem je razumeti, zakaj mislimo, da se bomo s tem, ko izustimo glas »obljubljam«, zavezali izvršitvi dejanja. Odgovor na to vprašanje pa že poznamo: predhodno smo dali neka- kš n o s p l o š n e j š o o b l j u b o , č e p r a v b r e z j e z ik a in n e d a b i o t e m k a j v e d e li. Tako smo ujeti v začarani krog dveh neustreznih odgovorov, ki se sklicuje-ta drug na drugega: če hočemo razložiti, zakaj »določeni glasovi« pripelje-jo do določene obveze, moramo predpostaviti, da je obstajal neki poprejšnji dogovor (da se bomo držali naših dogovorov). Edini način, da se temu splošnemu dogovoru izognemo, je poznavanje pomena izrečenih glasov. Prav v tem pa je sploh problem, namreč, kako je sploh mogoče, da nekateri glasovi porajajo določeno moralno obvezo? Na to vprašanje seveda lahko odgovorimo le, če pred postavimo, da je prišlo do nekakšnega predhodnega splo šnega dogovora … In tako dalje in tako naprej. Položaj močno spominja na zgodbo, ki jo je nekoč povedal Austin, da bi z njo ponazoril preokupacije moralne fi lozofi je: Jones odhaja na dolgo potovanje skozi puščavo. Ima dva sovražnika, A in B. A zahrbtno napolni Jonesovo čutarico s smrtonosnim strupom. Mimo pri-de B in, ne da bi vedel za A -jevo ostudno dejanje, čutarico preluk nja. Jones odkoraka v puščavo s svojo predrto čutaro in umre od žeje. Vprašanje: Kdo je ubil Jonesa, A ali B? 19 Austin je h otel p r esekati začarani kr og odgo v arjan ja na t o vp rašan je, njegovo prvo teorijo performativa pa imamo lahko prav za odgovor na Pri-chardovo vprašanje. Naj ga še enkrat parafraziramo: Zakaj mislimo, da se bomo s tem, da izustimo neki glas, zavezali tudi izvršitvi dejanja? Zato, odgovarja Austin, ker obstaja ritual , da v ustre znih okoliščinah iz- rečem ustrezno formulo . In ko v takšnih okoliščinah izustim oz. izrečem, na primer, »glas« »obljubljam«, se s tem zato zavezujem, da bom izvršil tudi dejanje (ki ga obljubljam), ker je družbeno sprejeto, da je to način, na katerega naj bo de- janje izvršeno, in ne zato, ker sem poprej nekako obljubil, da določenih gla-sov v določenih okoliščinah ne bom izrekal. 19 G. Pitcher, Austin: a personal memoir, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford 1973, 20. Od performativa do govornih dejanj  Skrivnost je v konvenciji ne v glasu, ali natančneje, skrivnost glasu je konvencija.20 Splošno sprejeta konvencija pa je, da takrat, kadar hočemo obljubiti, (preprosto?) rečemo: »Obljubljam …« Austinov odgovor odpravlja mukotrpno samoizpraševa nje, ali je obsta- jal prvotni splošni dogovor (da se bomo držali naših dogovorov) ali ne, z njim pa postane nepotre ben, tudi sicer na moč neplavzibilen, sklep, da smo se splošno zaobljubili nekako brez besed in ne da bi za to sploh vedeli. Austin je potreboval prav takšno teorijo performativa – teorijo, ki te- melji na (trdnih) zunajjezikovnih konvencijah –, ker je moral pojasniti, kako lahko nekateri jezikovni pojavi proizvedejo zunajjezikovne učinke, nekaj, s čimer moralna fi lozofi ja, kot smo videli, ni mogla opraviti. 21 Prav v tem pa je problem. Reševanje problema, zastav ljenega v nekem določenem konceptualnem polju, zahteva vsaj delno uporabo temu polju lastnih sredstev. Rekli smo, da je Austin svojo prvo teorijo lahko zasnoval le na zunajjezikovnih konvencijah . Vendar pa, ali teorija govor nih dejanj v razviti obliki, ki jo poznamo danes, sploh temelji na konvencionalnosti? 22 Ali obstaja kak konvencionalen način, da obljubimo, prisežemo … In pred-vsem: kaj sploh je konvencija? Konvencionalnost ali nekonvencionalnost? V svojem slovitem in verjetno najizčrpnejšem delu23 o tej problematiki jo Lewis opredeli takole: Realnost R v obnašanju pripadnikov neke populacije P, kadar so udele- ženi v neki ponavljajoči se situaciji S, je konvencija , če in samo če med pri- padniki P, v vsakem primeru S: 1. vsakdo ravna v skladu z R; 2. vsakdo pričakuje od vsakogar drugega, da bo ravnal v skladu z R; 20 » Trdo« različico te teorije zastopa francoski sociolog Pierre Bour dieu v delu Ce que parler veut dire, Pariz 1982. Bourdieu poudarja, da govorice ne smemo obravnavati kot nekaj pov- sem avtonom nega in iskati moč besed v besedah samih: besede so le reprezentant moči, ki prihaja od zunaj, zato moramo, na primer, ilokucijsko moč iskati drugje, in ne v besedah. 21 Prav kolikor odgovarja na vprašanja, ki jih je zastavila moralna fi lozofi j a , p a A u s t i n o s t a j a z n o - traj njenih meja, zato bi na neki način lahko rekli, da je bila teorija govornih dejanj, ki jo je spod-budila Austinova prva performativna teorija, stranski produkt moralne fi lozofi je. 22 Vprašanje je bilo v teoriji govornih dejanj in ob njej zastavljeno že večkrat in na različne na- čine. Cf. D. Davidson, Moods and Perfor mances (1979), v: Inquiries into Truth and Interpreta- tion, Oxford 1984; A. Kasher, Are Speech Acts Conventional, v: Journal of Pragmatics 8, 1984; P. Leonardi, On Conventions, Rules and Speech Acts, v: Journal of Pragmatics 8, 1984. 23 D. K. Lewis, Convention: a philosophical study , Cambridge 1969, 42.  Zagatnost performativnosti 3. vsakdo raje ravna v skladu z R, pod pogojem, da tako ravnajo tudi drugi, ker S predstavlja koordinacijski problem, ravnanje v skladu z R pa predstavlja koordinacij sko ravnotežje v S. Koordinacijski problem je situacija, za razrešitev katere, oz. koordinacij- sko ravnotežje, obstaja med udeleženci več različnih možnosti oz. predlo- gov, konvencija pa sporazum o skupni, enotni rešitvi problema. Glede na to, da je možnih rešitev več, bi bila izbrana rešitev lahko tudi drugačna, in prav v tem je naš problem. Bi lahko obljubili (prisegli, ukazali ...) še kako druga če, na način, ki bi bil, če naj uporabim Lewisov izraz, »pomembno drugačen, a bistveno ek-vivalenten«? Zagata je toliko večja, ker je Searle govorna dejanja opredelil kot pod- ložna konstitutivnim in ne regulativnim pravilom. 24 Kakšna je razlika med konstitutivnimi in regu lativnimi pravili? V grobem bi lahko rekli, da so regulativna tista pravila, ki neko vede- nje usmerjajo od zunaj in je vedenje samo od njih neodvisno, konstitutivna pravila pa so določenemu vedenju notranja , ga tako rekoč vzpostavljajo in ga brez njih ni. Primera, s katerima Searle ilustrira razliko, so na eni strani pravila etikete (nekdo, ki se vede povsem drugače kot pravila etikete zahte-vajo, bo pač veljal za neomikanega in neotesanega), na drugi pa, v različnih teorijah jezika tako priljubljena, pravila šaha (pravila, kako premikamo ko-nja ali trdnjavo, so igri notranja, konstitutiv na: ne moremo jih ne upošte-vati, v nasprotnem primeru pač ne igramo več šaha, temveč nekaj povsem drugega ali celo sploh nič). Če pa so govorna dejanja podložna konstitutivnim pravilom (kakršna koli že ta so), to z drugimi besedami pomeni, da niso konvencionalna, saj je pogoj konvencional nosti prav možnost izbire (pomembno) drugačnega, a (bistveno) ekvivalentnega načina. Kar posredno potrjuje tudi ena od Au-stinovih prvih opredelitev performativa: formulirati performativno izjavo je izvršiti dejanje, ki bi ga komaj lahko – vsaj s takšno natančnostjo ne – iz- vršili na drugačen način. Prav gotovo težko obljubimo drugače, kot da (prepro sto?) rečemo: Obljubljam …, ali prisežemo drugače, kot da rečemo: Prisegam … ; toda, ali to velja za vse performa tive ? Oglejmo si na kratko razvoj in transformacije Austinove teorije. 24 J. R. Searle, Speech Acts: an Essay in the Philosophy of Language , Cambridge 1969, 33 in na- slednje.  Zgodovina: performativ/konstativ Austin je fi lozofi jo pojmoval kot »ropotarnico vsega nesprejetega drugih znanosti, kjer se znajde vse, česar se še ne vemo, kako loti- ti«, fi lozofi ja se po njegovem ukvarja z vsemi ostanki, z vsemi problemi, ki ostajajo še nerešeni, potem ko smo na njih preizkusili vse metode, znane od drugod«. 1 Potemtakem nas ne bi smelo začuditi, da je njegova prva teorija performativnosti nekakšen stranski proizvod britanske predvojne moralne fi l o z o fi je: v njej je naletel na problem, ki se mu ni zdel ustrezno obravnavan – vsekakor pa ne zadovoljivo rešen – in tako rekoč mimogrede začrtal pov-sem novo konceptualno polje. Ni naključje, da je bil neustrezno obravnavani problem moralne fi lozo- fi je prav jezikovne oz., natančneje, govorne narave. 2 Austina je vseskozi mo- tila abstraktna, od nepo srednega producenta – govorca – odtrgana obrav-nava govornih fenomenov. Govor je hotel iztrgati logicističnim prežveko-vanjem in ga vrniti človekovi dejavnosti in nje nemu kontekstu. 3 Kaj je lahko resnično in kaj ne? Tako je na primer na kolokviju o analitični fi lozofi ji, ki je leta 1958 po- tekal v Royaumontu (takrat so predavanja, ki tvorijo How to Do Th ings with Words, že za njim), distinkcijo performativ/konstativ vpeljal prav z 1 J. L. Austin, Performatif – Constatif, v: La Philosophie Analy tique , Pariz 1962, 292–293. 2 Distinkcijo jezik/govor vseskozi uporabljamo v saussurovski zame jitvi: jezik je idealna, abstrak- tna shema, lingvistov teoretski konstrukt, govor pa njena vsakokratna udejanitev skozi usta po- sameznega govorca nekega jezika. 3 Glej tudi pogovore z Austinovimi sodobniki v: B. Magee, Modern British Philosophy , Oxford 1986, 120 –121. Od performativa do govornih dejanj  distanco oz. ironijo do tradicionalne (jezikovno-fi lozofske) delitve sodb na resnične in neresnične: Konstativna izjava ima pod imenom trditve (asser tion), ki je tako draga fi lozofom, lastnost, da je lahko resnična ali neresnična. Performativna izjava ne more biti ne eno ne drugo. 4 Ni nam treba iti zelo daleč nazaj v zgodovino fi lozofi je, da bi videli, da si fi lozofi bolj ali manj redno domišljajo, da je edina lastnost, edina lastnost ka-tere koli izjave (to je: vsega, kar rečemo), da je resnična ali vsaj neresnična. 5 V performativih pa je Austin našel prave »smetiščne« izjave,6 ki ne le da niso bodisi resnične bodisi neresnične, temveč celo služijo: »izvršitvi nekega dejanja. Formulirati takšno izjavo je izvršiti dejanje / …/ , deja- nje, ki bi ga (morda) komaj lahko – vsaj s takšno natančnostjo ne – izvršili na drug na-čin /poudaril I. Ž. Ž./ .« Primeri performativov, ki jih Austin ponudi kot vzor čne, in ki so danes tudi že precej oguljeni, so naslednji: (1) To ladjo krstim za Svobodo! (2) Opravičujem se. (3) Želim vam dobrodošlico! (4) Svetujem vam, da to storite. Performativ naj bi torej, za razliko od konstativa, ki le nekaj ugotavlja oz. o nečem poroča, nekaj izvrševal – in pri tej prvi defi niciji bomo vztra-jali, ker se bo kmalu izkazala za nezadostno –, da bi bilo to sploh mogoče, da bi bil performativ lahko » posrečen « (happy ), pa morajo biti izpolnje-ni sledeči pogoji. 4 J. L. Austin, Performatif – Constatif, v: La Philosophie Analyti que , Pariz 1962, 271. 5 J. L. Austin, Performative Utterances, v: Philosophical Papers, Oxford 1984, 233. 6 Da ne bi že takoj na začetku prišlo do zmede, nekaj terminoloških pojasnil: s stavkom razume- mo abstraktno konstrukcijo, ki je stvar grama tike, z izjavo pa vsakokratno udejanitev te abstrak- tne konstrukcije v govoru (čeprav je pot prav nasprotna: stavek kot abstraktni konstrukt , je mo- goč šele na podlagi izjav). Izjava je generično ime: sodba je tako vrsta izjave, katere lastnost je, da je lahko resnična ali neresnična. Izjavljanje je dejanje pojavitve neke izjave, posredno torej udeja- nitve abstraktne konstrukcije stavka v govoru. Seveda pa nikakor ni nujno, da se naše defi nicije pokrivajo z defi nicijami avtorjev, ki jih navajamo.  Zagatnost performativnosti Pogoji performativnosti 1. Obstajati mora konvencionalni postopek, ki ima določene konvenci- onalne učinke, ta postopek pa vklju čuje uporabo določenih besed oz. zah-teva, da določene osebe v določenih okoliščinah izrečejo določene besede; v nasprotnem primeru je izjava nična in brez učinka . 2. Biti moramo iskreni. Pogoji iz prve točke so lahko izpolnjeni, pa ven- dar s svojo izjavo ne izvršimo (namerava nega oz. želenega) performativne-ga dejanja. Če na primer rečemo: Obljubljam, da … pa pri tem nimamo namena obljube tudi držati, smo zlorabili formulo obljube, neiskreno obljubili in je naša izjava prazna : uporabili smo sicer pra- vo form(ul)o, vendar brez ustrezne vsebine. 3. In končno: naše ravnanje mora biti v skladu z izvršenim dejanjem. Lahko da smo iskreno obljubili, da pa se kasneje nismo vedli v skladu z obljubo. V tem primeru je naša izjava neposrečena na neki tretji način, ki ga je Austin proti koncu poimenoval s »prelomitev obveze«. Potem ko je postavil pogoje uspešne performativnosti, skuša Austin naj- ti kak formalni, gramatični ali leksikalni kriterij , v skladu s katerim bi bilo mogoče določiti ali gre za performativno izjavo ali ne. Ali obstajajo kriteriji performativnosti? Zdi se, da mora biti izjava, če naj bo performativna, izrečena v 1. osebi ednine, sedanjika, pov. naklona, tvor. načina, na primer: T o ladjo krstim … ali pa (in tu gre predvsem za javne napise in opozorila) v 2. ali 3. osebi seda- njika, pov. naklona, trpnega načina: Potniki so naprošeni … Kmalu pa se pokaže, da »sploh ni nujno, da bi bila neka izjava zato, da bi bila performativna, izražena v eni izmed teh oblik /mišljene so oblike, ki smo jih pravkar navedli; I. Ž. Ž./: Reči: ,Zapri vrata! ,, je – to se vidi – prav tako lahko performativ, prav tako izvr- šitev nekega dejanja, kakor reči: ,Ukazujem vam, da zaprete vrata ,,« 7 7 J. L. Austin, Performatif – Constatif, v: La Philosophie Analy tique , Pariz 1962, 274. Od performativa do govornih dejanj  pač odvisno od pogojev performativnosti iz 1. točke, torej od konkretnih okoliščin, od osebe in mesta izjavljanja. Na neki način bi torej lahko rekli, da sami pogoji performativ nosti blokirajo kriterije, celo možnosti formalnih kriterijev performativnosti . Primarni performativ, kakor Austin poimenuje obliko »Zapri vra- ta!«, je sicer res vedno mogoče prevesti v eksplicitni performativ: »Ukazu- jem ti, da zapri vrata!« , ki nam eksplicitno pove, kako hoče biti (primarni performa tiv) razumljen. Ker pa je primarni performativ samostojno rablje-na oblika, katere značilnost je prav neeksplicitnost (tudi in predvsem pri doseganju učinka), je takšna transfor macija vedno prepozna. Formalnemu – gramatičnemu – kriteriju performativno sti na neki na- čin torej spodleti prav zaradi pogojev perfor mativnosti, če pa pritegnemo še prvotno defi nicijo, ki je Austina sploh pripeljala do distinkcije perfor-mativ/konsta tiv, da je namreč performativ, za razliko od konstativa, bolj izvrševanje kot pa izrekanje nečesa, je ogrožen sam teoretski dispozitiv, saj – in to so Austinove besede – kadar kaj ugotavljamo, opisujemo, poroča- mo, izvršujemo dejanje, ki je dejanje prav toliko kot dejanje ukazovanja in opozar janja. 8 Z drugimi besedami to pomeni: tudi konstativ je lah- k o p e r f o r m a t i v ( e n ) . I n š e v e č : t u d i k o n s t a t i v j e l a h k o – č e ž e n e perfo rmativ( en ) , pa vsaj – n ek o nstativ en. Če n ek o m u, na vi dez k o n -stativno, rečemo: (6) Lepo vreme imamo, s takšno izjavo pogosto sploh ne želimo izražati mnenja glede dejan- skega stanja vremenske situacije, temveč, na primer, pridobiti sogovornika. Začetna defi nicija performativa, da namreč služi izvršit vi dejanja, ki bi ga komaj lahko, vsekakor pa ne s takšno natančnostjo, izvršili na drug na-čin, se torej izkaže za nezadostno: izraz »izvršiti (neko) dejanje« je vse pre-več širok in ohlapen, da bi bil lahko teoretsko uporaben. Treba je torej za-četi znova, predvsem pa na novo in natančneje opredeliti, kaj pomeni, da s tem, ko nekaj rečemo, tudi nekaj storimo, naredimo oz. izvršimo. 8 J . L . Austin, Performative Utterances, v: Philosophical Papers, Oxford 1984, 249.  Kaj vse lahko naredimo z besedami? Kar nekaj načinov, oz. bolje nivojev, je, ko nekaj reči, pomeni tudi ne- kaj narediti. Fon, fem in rem 1. Ko nekaj rečemo, najprej in predvsem izrekamo določene glasove, k a r A u s t i n i m e n u j e fonetično dejanje , ustrezno »izjavo«, ki je njegov pro- izvod, pa fon. 2. S tem, ko izvršujemo neko fonetično dejanje, nadalje izrekamo dolo- čene besede, to je glasove določene vrste, ki pripadajo in kolikor pripadajo, besedišču določenega jezika ter so v skladu z njegovo slovnico. To dejanje A u s t i n i m e n u j e fatično dejanje , izjavo, ki je njegov proizvod, pa fem. 3. S tem, ko izrekamo neki fem, katerega elementi niso le besede neke- ga jezika, izrečene v skladu s slovnico tega jezika, temveč imajo tudi dolo- čen smisel in referenco (torej pomen), pa izvršujemo retično dejanje , katere- ga proizvod je izjava, ki jo Austin poimenuje kot rem. Reči nekaj v tem smislu, torej reči nekaj, kar ima določen smisel in refe- renco, obenem pomeni tudi izvršiti določeno lokucijsko dejanje . Pogoj uspešne izvršitve lokucijskega dejanja je izvršitev vseh treh ome- njenih poddejanj: fonetičnega, ki je pogoj fatičnega (da lahko sploh izreče- mo kako besedo, ki pripada (in kolikor pripada) besedišču nekega jezika ter v skladu s slovnico tega jezika, moramo najprej izreči določene glasove), fatičnega, ki je pogoj retičnega (da lahko izreče nim besedam sploh pripiše-mo smisel in referenco, morajo pripadati besedišču kakega jezika in biti iz-rečene v skladu z njegovo slovnico), ter retičnega, ki hierarhijo teh dejanj, Od performativa do govornih dejanj  ki so striktno analitična (in torej sama po sebi ne obstajajo, razločiti jih je mogoče šele z analizo), preoblikuje v lokucijsko dejanje. Če je fonetično dejanje nujni pogoj fatičnega dejanja, pa ni tudi njegov zadostni pogoj; če namreč s tem, ko izvršujemo fonetično dejanje, pravza-prav izvršujemo že tudi fatično dejanje, pa ne velja obratno: če opici uspe izustiti skupek glasov, ki, na primer, spominjajo na sloven skemu besedišču pripadajočo besedico »da«, to zato še ni fatično dejanje, pravi Austin. Da bi se izognil tej in podobnim nevšečnostim, L. W. Forguson 1 predlaga, naj neko fonetično dejanje šteje za fatično le v primeru, če je bila govorčeva in- tenca izreči besede, ki veljajo za besede nekega jezika in se ravnajo v skladu z njegovo slovnico. Recimo tem intencam jezikovne intence ali J-intence. Podobno velja za razmerje med fatičnim in retičnim dejanjem: s tem ko izvršujemo fatično dejanje, pravzaprav že izvršujemo tudi neko retično de-janje, ne pa obratno: za nekom lahko na primer ponovimo kak stavek, ne da bi natanko vedeli, kakšna sta njegov smisel in reference. Tako po Austi-nu premi govor, na primer: (1) Rekel je: »Janez Stanovnik ne ve več, kako bi se obrnil,« izraža fatično dejanje, odvisni govor, na primer: (2) Rekel je, da Janez Stanovnik ne ve več, kako bi se obrnil, pa retično dejanje. Na videz sta si oba stavka sicer podobna, vendar pa premi govor pri prenašanju besed nekoga dru gega ponavadi uporabimo ta-krat, kadar želimo kolikor se le da natančno prenesti povedano, pa ne vemo natanko, ali pa nismo povsem prepričani, da vemo, o čem je govor in na kaj se povedano nanaša. Najvarnejši način prenosa povedanega v takšnem pri-meru je prav oblika Rekel je: … Prenos povedanega v odvisnem govoru, Rekel je, da … , pa je nasprotno znak, da smo si s povedanim povsem na jasnem, da torej poznamo tako smi- sel kot referenco prenesene izjave in da smo ju kot taki tudi prenesli. Naše ravnanje torej ponovno vključuje intence, intence, da povedano prenese-mo s točno določenim smislom in točno določeno referenco, intence torej, ki jih premi govor ne pozna. Recimo tem intencam intence smisla in refe-rence ali SR-intence. Razlika med femom in remom je pravzaprav prav v stopnji določeno- sti: medtem ko za fem lahko rečemo, da je določljiv (dokler gre le za besede, 1 L. W. Forguson, Locutionary and Illocutionary Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Ox- ford 1973, 162.  Zagatnost performativnosti ki pripadajo besedišču nekega jezika, ki niso konkretizirane s specifi čno iz- javljalno situacijo, sta njuna smisel in referenca povsem odprta, tako rekoč neskončna – zlasti še, če izrečeno vsebuje več zaimkov, predlogov, prislovov in drugih deiktičnih elemen tov), pa je rem že povsem določen : prav s tem, da smo ga uporabili v konkretni izjavljalni situaciji, z intenco določe nega smisla in reference, smo mu odvzeli tisto neskončno aplikabilnost fema. Lingvistično rečeno je fem enota jezika , je (še) ne-smi seln, kar pome- ni le to, da njegova smisel in referenca še nista določena, da ima prav zato, ker je enota jezika, številne (potencialne) pomene, pa prav zato nobenega (aktualnega): isti fem je lahko uporabljen oz. uporabljan ob različnih pri-ložnostih (izjavljanja), z različnim smislom in referenco, in s tem tvori vsa-kič drug(ačen) rem. Rem je, nasprotno, enota govora, izjava s povsem do-ločenim smislom in referenco, pa vseeno, kakor pravi Austin, »meglena ali prazna ali nejasna«. 2 Kako naj to razumemo? Preprosto tako, da nam lokucijsko dejanje, ki se dopolni s slehernim (uspešnim) retičnim dejanjem, postreže le s pomenom izjave, nič pa nam ne pove o njeni moči . Če na primer rečemo: (3) Bik vas bo napadel, nam je bolj ali manj jasen pomen te izjave (njen referent: bik, in smisel: bi- kov napad), povsem nepojasnjena pa ostaja njena ilokucijska moč , namreč ali gre za trditev, opozorilo, grožnjo ali morda za kaj četrtega. Dejstvo, da je moč izjave mogoče bolj ali manj natančno razbrati iz »okoliščin« izja-vljanja (kar koli naj »okoliščine« pač že pomenijo), je za našo razpravo ne-pomembno: zanima nas, ali, in kako, je ilokucijska moč izjave vpisana v iz-javo samo. Lokucija ali ilokucija? Ko izvršujemo neko lokucijsko dejanje, s tem pravza prav tudi že – kot v primeru lokucijskih poddejanj – izvršujemo neko ilokucijsko dejanje, na primer sprašujemo ali odgovarjamo (na vprašanje), informiramo, zagota-vljamo ali opozarjamo, razglašamo sodbo, namero ali cilj, se dogovarjamo, apeliramo ali kritiziramo, le da v lokuciji ta (ilokucijska) moč ni neposredno opredeljena . Prav za to pa gre Austinu, za razločitev načinov uporabe govo- ra oz., z drugimi besedami, za vzpostavitev razlike med pomenom in mo-čjo (izjave), prav kakor se znotraj pomena razlikujeta smisel in referenca. 2 J . L . A u s t i n , How to Do… , 98. Od performativa do govornih dejanj  Že takoj na začetku pa se v zvezi z opredelitvijo ilokucijske moči oz. ilokucijskega dejanja pojavi nekaj teoretsko sicer izredno plodnih nevšeč-nosti, ki pa se jih teorija ilokucijskih dejanj ni uspela znebiti vse do danes. Rekli smo že, da je za Austina izvršiti lokucijsko dejanje eo ipso izvršiti tudi ilokucijsko dejanje – le da njegova moč ni eksplicitno markirana. Raz-liko ilustrira z naslednjima primeroma :3 1. Lokucija: Rekel mi je: »Ustreli jo.« Ilokucija: Silil me je (ali svetoval mi je ali ukazal mi je), naj jo ustrelim. 2. Lokucija: Rekel mi je: » Tega ne moreš storiti.« Ilokucija : Ugovarjal je zoper moje ravnanje. Vidimo, da Austin za ponazoritev razlike med lokucijo in ilokucijo uporablja isti pripomoček kot za ponazoritev razlike med fatičnim in re-tičnim dejanjem, namreč razlikovanje med premim in odvisnim govorom. Fatično in loku cijsko dejanje naj bi tako izražal premi, retično in ilokucij-sko pa odvisni govor. Kar v prvem trenutku preseneti, je dejstvo, da retično dejanje, ki je pravzaprav ekvivalentno lokucijskemu dejanju samemu, v konfrontaciji s fatičnim dejanjem izraža odvisni govor, lokucijsko dejanje, ki je pravzaprav (le) retično dejanje, pa v konfrontaciji z ilokucijskim dejanjem premi govor. Presenečenje še stopnjuje – in ga obenem tudi pojasni – dejstvo, da retične-ga dejanja v odvisnem govoru ne moremo izraziti, ne da bi pri tem že upo- rabili ilokucijski glagol . 4 Zelo splošnega sicer, ki je do glagolov, uporablje nih pri izražanju ilokucijskih dejanj, v razmerju rodu do vrste, pa vseeno že ilo-kucijskih. »Reči« brez dvoma že izraža neko splošno ilokucijsko moč, »re-čemo« pa seveda lahko tudi na več bolj specifi čnih načinov: lahko »ukaže- mo«, »zahtevamo«, »prosimo« … »Reči« ni in ne more biti ilokucijsko nevtralen glagol, če naj se ne vrnemo v predzgodovino teorije govornih de-janj, v teorijo » izvirnega performativa «, ki se je zalomila prav na vpraša-n j u, ali n e po m eni » k o nstatirati « p ra v tak o n ekaj izvrši ti k ot na p rim er »performativno« obljubiti. Če se ob tem spomnimo še Austinove defi ni- 3 J. L . Austin, How to Do … , 101, 102. 4 Na ta paradoks je prvi opozoril J. R. Searle v č l a n k u Austin on Locutio nary and Illocutiona- ry Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford 1973, 147.  Zagatnost performativnosti cije specifi ke ilokucijskega dejanja, da namreč eksplicira moč izjave, potem moramo pač ugotoviti, da retičnega dejanja ni mogoče izraziti, ne da bi s tem že izrazili tudi ilokucijsko dejanje. Zagata je toliko večja, ker se je nuja po vzpostavitvi dispozitiva lokuci- ja/ilokucija pojavila prav zaradi prepriča nja, da lokucija lahko eksplicira le pomen izjave, ne pa tudi njene moči. Zdaj pa se je izkazalo, da sleherna iz-java že vsebuje neko potencialno ilokucijsko moč in, kar je še huje, da je ta moč vpisana v sam pomen . Kajti, kako naj, na primer, povzamemo oz. izrazimo retično dejanje: (4) Kaj naj storim? Kako drugače kot: (5) Vprašal je, kaj naj stori. Bolj nevtralna varianta: (6) Rekel je, kaj naj stori, preprosto ne more biti ustrezen prenos oz. izraz retičnega dejanja, če naj re- tično dejanje, za razliko od fatičnega, eksplicira smisel in referenco izjave. Prenos, ki bi (4) v odvisni govor prenesel s (6), paradoksalno, celo povze-tek fatičnega dejanja ne more biti, saj je fatično dejanje prav izrekanje be-sed, ki so in kolikor so besede nekega jezika in v skladu z njegovo gramati-ko. Povzeti vprašanje (4) z izjavo (6) namreč pomeni, da govorcu ne le da nista znana smisel in referenca, temveč ne pozna dobro niti slovnice jezika, o in v katerem govori . Prenos retičnega dejanja v odvisni govor torej nujno zahteva uporabo ilokucijskega glagola oz., natančneje, sleherno lokucijsko dejanje je že tudi ilokucijsko dejanje . Podobno že leta 1963 ugotavlja tudi R. M. Hare. 5 Frastiki in tropiki Recimo, da rečemo – kar je sicer priljubljen Austinov primer: (7) Mačka je na predpražniku. Izraza »mačka« in »predpražnik« v tej izjavi brez dvoma imata smisel in referenco. Beseda »na« nedvomno ima smisel, težko pa bi rekli, da ima 5 R. M. Hare, Austin‘s Distinction between Locutionary and Illocutionary Acts, v: R. M. H a r e , Practical Inferences, London 1971. Od performativa do govornih dejanj  kako referenco. Kaj pa beseda »je«? Prav gotovo nima reference, razen re- ference na sedanji čas (če to seveda lahko šteje za referenco). Kaj pa smisel? Neki pomen nedvomno ima, toda ali ima smisel v tistem ožjem pomenu, ki po Austinu izključuje ilokucijsko moč? V pomenu besedice »je« lahko razločimo vsaj dva elementa: 1. pojem predikacije, pojem, da nekaj je nekaj in 2. pojem zatrjevanja, trditve, da nekaj je nekaj (v nasprotju s spraševa- njem, ali nekaj je nekaj, ukazovanjem, naj nekaj bo nekaj, ali obljubljanjem, da nekaj bo nekaj). Medtem ko predikacija spada med fr astike , kakor jih imenuje Hare, to- rej med elemente, ki so skupni tako trditvi kakor ukazu ali obljubi – kla-sično logično bi frastike verjetno lahko opredelili kot propozicionalne ele-mente izjave –, pa je zatrjevanja oz. trditve spada med tropike , med tiste ele- mente izjave, zaradi katerih neka izjava sploh je trditev in po katerih se kot trditev loči od ukazov ali obljub. Suho slovnično se temu pravi znak glagol-skega načina in, kakor pravi Hare: »/N/ičesar ne moremo reči, ne da bi v rečeno vključili kak tropik ali znak na- čina. Z drugimi besedami: če kar koli rečemo mora biti to trditev ali ukaz ali vprašanje ali obljuba ali kar koli drugega, kar pripada tej klasifi kaciji. Biti mora neka vrsta govornega dejanja in torej imeti neko ilokucijsko moč.« 6 Ilokucijska moč mora biti torej vpisana že v sam pomen, težave in ne- všečnosti pa se s tem še ne končajo. Problem performativnega prefiksa Vemo, da Austin eksplicitno pravi, da je izvršitev slehernega lokucijske- ga dejanja eo ipso tudi izvršitev iloku cijskega dejanja. Njegova ilokucijska moč morda (še) ni eksplicirana, na primer v izjavi: (8) Umik! vendar pa jo vedno lahko ekspliciramo , ponavadi tako, da jo razširimo s t. i. performativnim prefi ksom, na primer: (9) »Ukazujem vam, da se umaknete!« Po Fregeju – na katerega se Austin posredno sklicuje, ko govori o uve- ljavljenih teorijah pomena – je v primeru, da se odvisni stavek pojavlja za izrazi kot »ukazujem« ali »sprašujem«, referenca tega odvisnika prav 6 N. d., 107.  Zagatnost performativnosti predhajajoči »ukazujem« oz. »sprašujem«. V pravkar citiranem primeru to pomeni, da se ilokucijska moč izjave (8), po eksplikaciji v (9), izgubi v re-ferenci, kar paradoksno pomeni, da ilokucijske moči ni mogoče eksplicirati, ne da bi se pri tem spremenil tudi pomen izjave . Tudi sicer je trditev, da performativni prefi ks le ekspli cira ilokucijsko moč izjave, da pa sta sicer ilokucijska moč in pomen obeh oblik izjave, eks-plicitne in primarne, enaki, težko obraniti. Predvsem je težko pojasniti, za-kaj naj bi performativni prefi ks, na primer, Opozarjam te … , ne imel refe- rence: »tebe« kot sogovorca in »mene« kot govorca, in zakaj naj bi »opo-zarjati« ne imelo smisla, temveč le ilokucijsko moč. Če tovrstni performa-tivni prefi ksi lahko nastopajo tudi kot samostojne (performativne) izjave, brez dopolnjujočih jih odvisnikov, na primer: »Protestiram!« ali »Opra- vičujem se! « ali »Čestitam (vam)! «, potem preprosto morajo imeti tudi po- men in ne le ilokucijsko moč . 7 Če pa imajo pomen, ko jih rabimo kot samostojne izjave, ni nikakršne- ga razloga za domnevo, da ta pomen izgubijo, ko jim dodamo odvisnik. Searlova hipoteza Kakor koli se že stvari lotimo in kakor koli jo že obrnemo, zdi se, da je ilokucijska moč vedno že vpisana v pomen, lokucija pa ima vedno že neko ilokucijsko moč. Searle iz tega sklepa, 8 da moramo retično in z njim loku- cijsko dejanje preprosto črtati, in iz fonetičnega in fatičnega dejanja takoj preiti na ilokucijsko, Forguson9 pa temu ugovarja iz konceptualnih razlo- gov; zato, ker četudi pomen povsem določa moč, pomen ni isto kot moč, predvsem pa zato, ker bi dosledna aplikacija Searlovega postopka pomenila tudi zavrnitev fonetičnega in fatičnega dejanja! Sear lovo rezoniranje temelji namreč na implicitni predpostavki, da mora vse, kar je mogoče razlikova-ti kot tako – torej različno in razlikovano – imeti tudi neodvisno eksisten-co. In ker so po eni strani tako fonetično kot fatično in retično dejanje, po drugi strani pa tako lokucijsko kot ilokucijsko in perlokucijsko dejanje ab- strakcije , ki jih je mogoče le analitično razločiti znotraj enega samega govor- nega deja nja, nimajo pa eksistence kot entitete per se, bi dosledna aplikaci- ja Searlovega postopka pomenila nemožnost same teorije govornih dejanj. 7 Na ta argument je prvi opozoril L. J. Cohen v članku Do Illocutionary Forces Exist?, v: Symposium on J. L. Austin, ur. K. T. Fann, London, Henley 1969, 423–426. 8 J. R. Searle, Austin on Locutionary and Illocutionary Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford 1973, 150. 9 L. W. Forguson, Locutionary and Illocutionary Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Ber- lin, Oxford 1973, 170. Od performativa do govornih dejanj  Forgusonov ugovor nedvomno drži, prav nič manj pa ni res, da sleher- na lokucija – in to bomo zdaj povedali že petič ali šestič – že ima neko do-ločeno ilokucijsko moč, da je le-ta že del pomena. Takšno vozlišče nedvo-mno kaže na prelom, na epistemološki prelom v Austinovi teoriji, ki se zdi lažje »razrešljiv«, če se ga lotimo skozi opredelitev, ki pravi, da je ilokucij-ska moč že vsebovana v pomenu, kot pa skozi ono, ki zatrjuje, da ima sle-herna lokucija že (neko) ilokucijsko moč. Referencialno in predikativno dejanje Spomnimo se, da je eden od virov performativne teorije prav Austinov prezir do logične delitve stavkov na resnične in neresnične, njegovo iskanje stavkov, ki bi ne bili ne eno ne drugo, in si osvežimo spomin na eno zadnjih Austinovih opredelitev razlike med konstativom in performativom, potem ko je že v celoti razvil svojo teorijo govornih dejanj, ki je nasledila dispozi- tiv performativ/konstativ: a. S konstativno izjavo abstrahiramo od ilokucijske razsežnosti govornega de- janja in se usmerjamo na lokucij sko: še več, pri tem uporabljamo poenostavlje-no predstavo korespondence z dejstvi, poenostavljeno zato, ker bistveno že vpe- ljuje ilokucijsko razsežnost /poudaril I. Ž. Ž./ . b. S performativno izjavo pa skrbimo kolikor je le mogoče za ilokucijsko raz- sežnost izjave in abstrahiramo od dimenzije korespondence z dejstvi. 10 Kaj ugotovimo? Da je Searlova kritika tako rekoč odveč, da se je Au- stin že sam zavedal, da bistveno lokucijskega dejanja že vpeljuje ilokucijsko razsežnost, da njegova konstrukcija lokucijskega dejanja torej zajema le ti-sto obče, številnim izjavam skupno, in zato – vsaj za Austina – nebistveno; smisel in referenco, pomen. Ilokucij ska moč pa je prav tisto, kar individua- lizira izjave, ki imajo sicer skupen in enak pomen, smisel in referenco, ali z drugimi besedami, ki izražajo isto propozicionalno dejanje. Poglejmo naslednje stavke: (10) Janez zapušča sobo. (11) Janez, zapusti sobo! (12) Ali je Janez zapustil sobo? Vsi trije stavki imajo isto propozicionalno vsebino: 10 J. L. Austin, How to Do … , Oxford 1962, 1984, 145–146.  Zagatnost performativnosti 1. referirajo na isto osebo, na Janeza; in 2. predicirajo njegovo zapuščanje sobe, o tem, kakšen način je to zapuščanje sobe privzelo, asertiven, imperativen ali interogativen, pa se propozicio nalna vsebina ne izreka, to je stvar iloku- cijske moči. Ilokucijskemu dejanju torej nasproti pravzaprav ne stoji lokucijsko, temveč propozicionalno dejanje,11 ki samo ob sega še dve, recimo jima, pod- dejanji: referencialno dejanje imenovanja oz. identifi ciranja nekoga ali ne- česa in predika tivno dejanje opredelitve imenovanega oz. identifi ciranega. Po Searlu bi bilo govorno dejanje torej primerneje analizirati v: a) izjavljalno dejanje 12 (utterance act), ki sestoji iz izrekanja fonemov, morfemov in stavkov (in ki vključuje Austinovi fonetično in fatično deja-nje); b) propozicionalno dejanje , ki sestoji iz referencialnega in predikativne- ga dejanja (in stoji na mestu Austinovega lokucijskega dejanja); c) ilokucijsko dejanje , kot na primer obljubljanje, prise ganje, ukazova- nje, zatrjevanje … (in ki je edini koncept, ki se je ohranil iz Austinove kla-sifi kacije). Če pa bi hoteli točki b in c strniti v formalizirano 13 obliko, bi jo verje- tno lahko opredelili kot: F(p), kjer razpon mogočih vrednosti (za) F določa razpon iloku cijskih moči, p pa je variabla, ki pokriva neskončno množico mogočih propozicij. 11 Morda je za Austinovo izbiro imena »lokucijsko dejanje« »kriva« prav njegova »alergičnost« na tradicionalno fi lozofsko terminologijo, morda je želel z njim zakriti tradicionalno fi lozofsko »vsebino« ali celo zanikati, da bi sploh šlo za fi lozofsko problematiko. 12 Očitno je, da Searle izjavljanja ne konceptualizira, razume ga povsem instrumentalno, oz. na- tančneje: kot nujno zlo, kot nosilca propozicionalnega in ilokucijskega dejanja. Izjavljanje mu pomeni le nerazločeno materialnost pojavitve nekakšnih glasovnih entitet, ki so nujen predpogoj oblikovne razločenosti (propozicionalne in ilokucijske izdiferenciranosti). 13 V sodobnejši jezikovni pragmatiki – na primer Ducrotovi – pa izjavljanje predstavlja prav de- janje partikularizacije, dejanje, v katerem se stavek kot abstraktna gramatična entiteta individu- alizira in razloči od vseh drugih (morebitnih) udejanjenj istega stavka. J. R. Searle, Speech Acts, Cambridge 1969, 1984, 31, in J. R. Searle, Austin on Locutionary and Illocutionary Acts, v: Es- says on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford 1973, 156. Od performativa do govornih dejanj  Ilokucija: nekaj nevšečnosti Po detajlnem opisu in analizi (vsega?) tistega, kar s tem, ko nekaj reče- mo, tudi storimo, nam je uspelo govorno dejanje – razen njegove perloku-cijske razsežnosti, ki smo se ji do zdaj namerno izogibali – strniti v skro-mno formulo. Ugotovili smo, kako je ilokucijsko dejanje strukturirano, ne vemo pa še, kako učinkuje, kako dosega svoje učinke. Ni namreč dovolj, da se neko ilokucijsko dejanje (v svoji eksplicitni varianti, s performativnim prefi ksom) razglaša za, na primer, obljubo, da bi obljuba tudi zares bilo: kot obljuba mora tudi delovati, kot obljuba mora biti prepo znano s strani po-slušalca oz. sogovorca, sicer ni in ne more veljati za govorno dejanje z iloku-cijsko močjo obljube. Govorec mora torej poskrbeti, da njegov sogovorec pra- vilno razume pomen in moč njegove izjave , ali z Austino vimi besedami: za- gotoviti mora njen » uptake«. Od tega je odvisen: a) učinek izjave (na primer, da je naš ukaz tudi razumel kot ukaz) in pa b) odgovor (da je v skladu z danim ukazom tudi ravnal). Le n a p rvi p o gl e d s e l ahk o zdi, da j e e ks p li c i tni p e rf o rm a t i v uni - verzalna rešitev , češ, moč, eksplicirana v performativnem prefi ksu oz. z njim, je tudi moč celotne izjave. Vzemimo, da se znajdemo v banki v času ropa in da nam oboroženi individuum zabrusi: (13) Svetujem ti, da dvigneš roke! Je to nasvet? Morda, vsekakor pa smo roke dvignili zato, ker smo ga ra- zumeli kot grožnjo . In tisto, kar šteje, je prav poslušalčevo oz. sogovorčevo razumetje govornega dejanja. Še nerodnejši je naslednji primer, izrečen v konfl iktni situaciji: (14) Prisegam ti, da si me boš zapomnil! Nedvomno gre res za prisego, toda ta njena neposredna ilokucijska moč postane pomembna šele skozi posredno: skozi dejstvo, da gre nedvomno za grožnjo. V performativ nem prefi ksu »eksplicirana« ilokucijska moč nam ne pove dovolj, še več, s performativnostjo svojega priseganja krepi prav ilo-kucijsko moč, ki s performativnim prefi ksom ni eksplicirana, namreč gro-žnjo. Nič bolje ni s konvencionalnostjo govornih dejanj. Resda se zdi, da sta izvršitev in učinkovanje nekaterih govornih dejanj urejena s konvencijami, vendar gre v teh primerih za socialne, za zunajgo-  Zagatnost performativnosti vorne in zunajjezikovne konvencije, ilokucijska moč govornih dejanj pa je oprede ljena kot nekaj povsem znotrajjezikovnega : omenili smo že, da Au- stin konvencionalnost ilokucijskih dejanj razume kot možnost, da sleherno ilokucijsko dejanje prevedemo v eksplicitno obliko, ki bo tako rekoč s svojo formo, torej znotrajjezikovno, izražala svojo ilokucijsko moč. Da lahko krstimo ladjo ali odpremo sestanek, moramo biti za to dolo- čeni, biti moramo določeni kot tisti, ki naj krsti ladjo, in določeni oz. pre-poznani kot vodja sestanka. Ilokucijska moč izjave v teh in takšnih pri-merih, ki jih uravnavajo zunajjezikovne konvencije, tako rekoč ne šteje oz. je sploh ni, saj »krstilne« ali »odpiralne« ilokucijske moči ne poznamo. Kot po pravilu tovrstne izjave tudi ne poznajo in ne rabijo razvite, ekspli-citne oblike, ki naj bi (šele) pojasnila njihovo ilokucijsko moč, pa tudi sicer bi težko rekli, da izjava (15) Odpiram sestanek pravzaprav pomeni: (16 ) Razglašam, da je sestanek odprt, saj ga moramo šele odpreti. Pa o tem več kasneje. Nasprotno pa je za našega sogovornika zelo pomembno, da ima naša iz- java dejansko moč »nasveta« ali »priporoči la«, tega pa mu ne more zago- toviti nobena zunajjezikovna konvencija. To mu moramo dati vedeti sami, iz naše izjave mora razbrati, da je naš namen, naša intenca, da mu želimo nekaj svetovati ali priporočiti. Kako lahko to dosežemo? Intence V analizi strukture govornega dejanja smo se do zdaj že dvakrat srečali z intencami. Najprej so bile to Forguso nove J-intence, ki naj zagotovijo, da glasovi, ki jih je govorec izustil, res štejejo za besede nekega (določenega) je-zika in tako predstavljajo neko fatično dejanje. Potem smo imeli opraviti s – prav tako Forgusonovimi – SR-intencami, z intencami, ki naj z določitvijo smisla in reference omogočijo in zagotovijo prehod iz določljivosti fatičnega v določenost retičnega dejanja. Nujni pogoj, da bi neko retično in z njim lokucijsko dejanje ( Forguson namreč v tej točki ne priznava Searlove kritike Austina) imelo tudi neko (določeno) ilokucijsko moč, pa je po Forgusonu prav govorčeva intenca, da ima takšno moč: govorec izjavo izreka z intenco, da bi, na primer, opozarjal. Od performativa do govornih dejanj  Očitno je, da gre za tri različne vrste intenc: medtem ko so J-intence in SR-intence tako rekoč nezavedne – ko izrekamo glasove, ki so glasovi ne-kega jezika, jih ne izrekamo z zavestno intenco, da bi bili to glasovi neke-ga določenega jezika, razen morda v primeru tujega jezika in je zato njihov status, pa tudi sam obstoj, vprašljiv 14 (zdi se, da je njihova eksistenca lahko le metodološka), pa gre v primeru intenc po določeni ilokucijski moči za in-tence, ki morajo biti zavestne , če naj jih kot take (namreč kot intence po določeni ilokucijski moči) prepozna sogovorec, sogovorčevo prepozna-nje pa je bistveno za uspešnost govor čevega ilokucijskega dejanja. To-rej, kako zagotoviti, da bo sogovorec govorčevo intenco po (točno) do-ločenem govor nem dejanju prepoznal kot intenco po prav tem govor-nem dejanju, kako zagotoviti, da bo govorno dejanje, ki je bilo intendi- rano kot opozorilo, sogovorec tudi razumel kot opozorilo, oz. natanč- neje, kako zagotoviti, da bo nujni pogoj (postal) tudi zadostni pogoj. Kot smo videli, Forguson na to vprašanje ne odgovarja podrobno, za- dovolji se s pojasnilom, da mora biti govor čeva intenca, da (naj) ima izjava določeno ilokucijsko moč, vsekakor pa ne ponudi nikakršnega mehanizma transforma cije nujnih v zadostne pogoje. Pač pa je podroben mehani zem – sicer le za primer eksplicitnega obljubljanja, vendar to v tem trenutku ni ključno – izdelal Searle, 15 in tega si bomo zdaj ogledali. Searlova intenca Če naj govorec G v prisotnosti poslušalca P izreče stavek S, pravi Se- arle , potem je poslušalcu P iskreno in pravilno obljubil, da p, če in samo če je izpolnjenih sledečih devet pogojev: 1. Zagotovljeni so normalni vhodni in izhodni pogoji , pri čemer vho- dni pogoji pokrivajo pogoje (govorčevega) razumljivega govorjenja, iz-h o d n i p o g o j i p a p o g o j e ( p o s l u š a l č e v e g a ) r a z u m e v a n j a . T a k o v h o d n i kot izhodni pogoji torej vključujejo stvari kot: oba, govorec in posluša-lec, (po)znata jezik, o katerem in v katerem govorita; nobeden od njiju nima nikakršnih fi zičnih ovir, ki bi lahko ovirale komunikacijo, nobe-den od njiju ni na primer gluh ali afazičen, ipd.; ne nastopata v igri in si ne pripovedujeta šal, torej jezik uporabljata resno in ne parazitsko, kot bi rekel Austin. 14 Vprašljiv se nam ne zdi njihov nezavedni status, temveč njihov ontološki status kot tak: če obstajajo, so nedvomno lahko le nezavedne, vprašanje pa je, če sploh obstajajo. 15 J. R. Searle, Speech Acts, Cambridge 1969, 1984, 57–61.  Zagatnost performativnosti 2. G z izjavljanjem S izraža propozicijo, da p, s čimer iz celote govorne- ga dejanja izvzamemo propozicijo p in se (lahko) osredotočimo na – v Se- arlovem primeru – poseb nost obljubljanja kot vrste ilokucijskega dejanja. 3. Z izražanjem p, G o sebi predicira neko bodoče dejanje D . V primeru obljubljanja sta (vsaj) dve lastnosti, ki sta stalni in nujni in s tem elementa propozicije: a) neko dejanje lahko G predicira le o samem sebi, in ne o kom drugem. b) predicirano dejanje ne sme biti preteklo dejanje. 4. P-ju bi bilo ljubše, da G naredi D, kot da ne naredi D, in G verjame, da bi P raje videl, da (G) naredi D, kot da ne naredi D . T a pogoj je eden od izvirnih Searl ovih don esk ov teori j i gov ornih de- janj: obljuba je uspešna oz., če naj rečemo z Austinom, posrečena, če: a) P želi, da G stori D, inb) G verjame, da P želi, da (G) stori D, v nasprotnem primeru pač ne gre (več) za obljubo, temveč za grožnjo . To smo posredno že nakazali z analizo primera Obljubljam ti, da si me boš zapomnil, ta Searlova hipoteza pa je bila tudi sicer empirično potrjena. 16 5. Niti za G niti za P ni očitno, da bi G tudi sicer storil D . Tudi to je Searlov izvirni donesek teoriji govornih dejanj in tudi tega je potrdila (že) prej omenjena empirična raziskava. Poanta petega pogoja (ki ne velja le za obljublja nje) pa je v tem, da mora biti (vsako) ilokucijsko de-janje smiselno: nesmiselno je, da obljubimo, da bomo storili to in to, ko pa je očitno, da bomo to storili v vsakem primeru, ali če, na primer, to že vse-skozi počenjamo. Če v takšni situaciji, na primer, obljubimo, lahko doseže-mo prav nas proten učinek, kakor bi ga obljuba morala doseči (glej pogoj 4). Prvih pet pogojev Searle imenuje pripravljalni pogoji , pri čemer so po- goji 1, 2 in 5 splošni (veljajo za sleherno ilokucijsko dejanje), pogoja 3 in 4 pa posebna ( veljata (le ) za obljubljanje ). Pogoji, ki so za (poslušalčevo ) ra-zumetje ilokucijske moči (govorčeve) izjave še posebej pomembni in zani-majo nas, pa so tile: 6. G-jeva intenca je storiti D . Pogoj 6 Searle razčleni v dva podpogoja: a) če je obljuba iskrena, potem je G-jeva intenca storiti D, 16 R. W. Gibbs, S. M. Delaney, Pragmatic Factors in Making and Understanding Promises, v: Di- scourse Processes 10, 1987, 107–126. Od performativa do govornih dejanj  b) če je obljuba iskrena, potem G misli, da je sposoben, da je v njegovi moči, storiti D. 7. G-jeva intenca je, da ga bo izjavljanje S zavezalo izvršitvi D . To je bistveni pogoj, ki obljubljanje loči od drugih ilokucijskih dejanj. 8. G-jeva intenca (i-1) je v P ustvariti vednost V, da izjavljenje S šteje, kot da se je G zavezal izvršitvi D. G-jeva intenca je to vednost V ustvariti prav s prepoznanjem i-1, to je svoje (G-jeve) intence, da v P ustvari vednost V, in da bi bila i-1 prepoznana prav zaradi P-jevega poznavanja pomena S . Govorčeva intenca je torej proizvesti neki ilokucijski učinek prav s tem, da poslušalec prepozna njegovo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek, to prepoznanje pa namerava doseči prav s pomočjo dejstva, da je pomen izre-čenega stavka konvencionalno vezan na ustvarjanje tega učinka. Če pa je pomen nekega stavka konvencionalno vezan na ustvarjanje do- ločenega ilokucijskega učinka, potem je druga intenca (intenca, da poslu-šalec prepozna govorčevo intenco, da želi slednji proizvesti neki ilokucij-ski učinek) preprosto odveč: če želi govorec proizvesti neki ilokucijski uči-nek, in če je pomen kakega jezikovnega izraza konven cionalno povezan z ustvarjanjem tega učinka, potem pač preprosto izreče ta izraz in proizve-de željeni učinek. Če pa se mora pri zagotavljanju željenega učinka opre-ti na inten co, da bo sogovorec prepoznal njegovo intenco, da želi proizve-sti določen učinek, to pomeni samo to, da pomen izrečenega stavka oz. je-zikovnega izraza ni konvencionalno vezan na ustvarjanje določenega iloku- cijskega učinka. Za nameček Searle osem navedenih pogojev zapečati še z devetim, ki pravi: 9. Semantična pravila dialekta, ki ga govorita G in P, so takšna, da je S pravilno in iskreno rabljen, če in samo če so izpolnjeni pogoji 1–8 , kar z dru- gimi besedami pomeni, da Searle v semantiko (nekega jezika) vlači tisto, kar je temeljno pragmatičnega : samo komunikacijo. Dejstvo, da gre pri Searlu za ilokucijsko dejanje obljubljanja, ki ima v teoriji govornih dejanj nekako poseben status (kakšnega, bomo pojasnili kasneje), morda malce prikriva, kaj natanko želimo reči. Vzemimo, na pri-mer, da želimo opozoriti, in ne obljubiti. V tem primeru je, po Searlu, naša intenca proizvesti neki ilokucijski učinek prav s tem, da poslušalec prepozna našo intenco proizvesti ta iloku-cijski učinek in pa da našo intenco prepozna prav zato, ker je pomen izreče-  Zagatnost performativnosti nega stavka konvencionalno povezan z ustvarjanjem intendiranega iloku- cijskega učinka. Ko torej pravimo: (17) Opozarjam vas , da vas bo bik napadel, je naša intenca proizvesti ilokucijski učinek opozorila prav s tem, da poslu- šalec prepozna našo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek, našo intenco pa naj bi poslušalec prepoznal prav zato, ker je izrečeni stavek ali jezikov-ni izraz konvencionalno povezan z ustvarjanjem ilokucijskega učinka, ki ga intendiramo. Če je naša intenca določen ilokucijski učinek proizvesti tako, da poslu- šalec prepozna našo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek , je nerodnost le v tem, da potem ne rabimo stavka ali jezikovnega izraza, katerega izreka-nje bi bilo konvencionalno povezano z ustvarjanjem željenega ilokucijske- ga učinka. Ča pa po drugi strani imamo kak jezikovni izraz, katerega izrekanje je konvencionalno povezano z ustvarjanjem intendiranega ilokucijskega učin- ka, potem je pač odveč naša intenca, da bi ta ilokucijski učinek proizvedli s poslušalčevim prepoznanjem naše intence po tem ilokucijskem učinku. Poti se izključujeta. Vendar pa ne gre le za nerodnost, gre tudi za težavo. Izjava (17) namreč ni konvencionalen način izražanja opozorila oz. ilokucijske moči opozori- la. Rekli bi lahko tudi le: (18) Bik vas bo napadel, le da v tem primeru ni (vsaj navidez) že vnaprej jasno, ali gre za trditev ali za opozorilo ali za kaj tretjega. Pa tudi če bi bilo! Naše opozorilo mora kot opozorilo prepoznati šele naš sogovornik, ne glede na to, ali se naša iz- java že sama razglaša za opozorilo ali ne . Kako naj to dosežemo? G r i c e - S t r a w s o n o v a k o m p l e k s n a i n t e n c a Searlova analiza, ali bolje konstrukcija obljubljanja, temelji na reviziji Griceove teorije pomena.17 Grice loči med naravnim pomenom (pomenn) in ne-naravnim pomenom (pomennn); tisto, kar obe teoriji pomena loči, pa je prav odsotnost ali prisotnost intenc. Nekaj »naravno« pomeni nekaj drugega, če v »konstrukcijo« pomena niso vmešane intence, na primer: (19) Oblaki na nebu pomenijo, da bo deževalo. 17 H. P. Grice, Meaning, v: Philosophical Logic, Oxford 1971. Od performativa do govornih dejanj  Ali: (20) Rdečica na obrazu pomeni sram. Z ne-naravnim pomenom pa imamo opraviti, kadar nekaj storimo z na- menom, da bi to opazil nekdo drug , in v to kategorijo nedvomno spada tudi poskus (poudarjam, poskus!) izvršitve ilokucijskega dejanja. Če bi torej ho- teli z Griceom opisati poskus izvršitve ilokucijskega dejanja, bi torej rekli: G-jeva intenca (i1) je z izjavljanjem S v P proizvesti neki učinek U; G- jeva intenca (i2) je nadalje, da P prepozna njegovo intenco i1 (da je njegova intenca v P proizvesti neki učinek U); in G-jeva intenca (i3) je, da bi pre- poznanje intence i1 delovalo kot razlog ali vsaj kot eden od razlogov za uči- nek U. V vsakem primeru ne-naravnega pomena gre za poskus komunikacije (verbalne ali neverbalne), za poskus uspešne komunikacije med vsaj dvema individuoma, in vendar je mogoče, dokazuje Strawson, 18 da so izpolnjeni vsi trije pogoji (da so torej realizirane vse tri intence), da pa G-ju (s pomočjo oz. preko S) kljub temu ni uspelo vzpostaviti komunikacije s P. Na primer v naslednjem primeru: G-jeva intenca je z nečim v P ustvariti prepričanje, da p ; s tem je zadovoljeno pogoju i1. Na mestu, kjer ga P lahko vidi, uprizo- ri oz. namesti prepričljiv dokaz, da p. Pri tem ve, da ga P opazuje pri delu, ve pa tudi, da P ne ve, da G ve, da ga P opazuje pri delu . G ve, da P uprizor- jenega dokaza ne bo razumel kot »naraven« dokaz, da p, temveč kot nje- govo, G-jevo intenco, da v P ustvari prepričanje, da p. G-jeva intenca je to- rej, da bi P prepoznal njegovo intenco i1 s tem pa zadovolji pogoju i2. G mi- sli, da ima P vse razloge za to, da misli, da bi G ne imel intence v P ustva-riti prepričanje, da p, če bi tudi sam (to je G) ne verjel, da p. P-jevo prepo- znanje G-jeve intence, da bi v njem (v P) vzbudil prepričanje, da p, se torej P-ju zdi zadosten razlog tudi za njegovo prepričanje, da p, s čimer je izpol- njen tudi pogoj i3. Vendar pa G-ju in P-ju ni uspelo vzpostaviti komunika- cije, vsak je ostal na svoji strani. Poskusimo to pojasniti na jezikovnem primeru, na do sedaj že večkrat uporabljeni izjavi (17): (17) Opozarjam vas, da vas bo bik napadel. i1: G želi P-ja opozoriti, da p (»Bik vas bo napadel«). 18 P. F. Strawson, Intention and Convention in Speech Acts, v: Symposium on J. L. Austin , Lon- don 1969, 386−389.  Zagatnost performativnosti i2: da bi bil prepričljiv in da bi P prepričal, da je njegova intenca opozo- riti ga, da p, uporabi eksplicitno obliko: Opozarjam vas, da vas bo bik na- padel. i3: G misli, da ima P s tem dovolj razlogov za to, da misli, da bi G v njem ne želel ustvariti prepričanja, da p, če bi tudi sam (G) ne bil prepričan, da p. Prav v tem pa je problem, v tem, da le G misli, da ima P dovolj razlogov za to, da tudi sam (namreč P) verjame, da p. Da bi lahko govorili o uspe- šno vzpostavljeni komunikaciji, morata tako misliti oba . P se bo morda si- cer zavedel, da je bila G-jeva intenca opozoriti P-ja, toda dokler se G ne bo prepričal, da P ve, da je bila G-jeva intenca prav opozoriti in ne kaj drugega, ne moremo govoriti o uspešni vzpostavitvi komunikacije , torej o tem, da ga je res uspešno opozoril. Če naj torej zagotovimo uspešno vzpostavitev ko-munikacije, moramo i 3 dodati še i4: G-jevo intenco, da P prepozna njego- vo (G-jevo) intenco i2, potemtakem intenco, da P prepozna G-jevo inten- co, da P prepozna njegovo intenco.19 Šele i4 tako omogoča sklenitev komu- nikacijskega kroga. Ta kompleksna igra intenc, ki naj zagotovi pravilno razumetje pomena in moči neke izjave, je potrebna prav zato, ker ni nekega konvencionalnega načina, da izvršimo določeno ilokucijsko dejanje. Če bi takšen konvencio-nalen način obstajal (na primer Searlov), bi bila naša intenca, da sogovor-nik prepozna našo intenco, da želimo, da prepozna našo intenco, preprosto odveč: uporabili bi konvencionalno sredstvo, ki zagotavlja izvršitev inten-diranega ilokucijskega dejanja, in stvari bi se odvijale naprej po nekakšnem avtomatizmu. Na žalost (ali pa na srečo, pač odvisno, kako na te stvari gle-damo) pa ni tako, rekli smo, da kompleksna igra intenc omogoča sklenitev komunikacijskega kroga in (s tem) uspešno izvršitev intendiranega iloku-cijskega dejanja, omogoča, n e p a t ud i za g o t a v l j a . Z drugimi besedami bi (spet) lahko rekli, da je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj. Zakaj? Ilokucija in perlokucija Ilokucijsko dejanje ni samo sebi namen, z njim želimo ponavadi doseči neki učinek. Če nekomu na primer rečemo: (17) Opozarjam vas, da vas bo bik napadel, 19 Seveda poznamo tudi primere, kjer prepoznanje naše intence i2 ne more delovati in tudi ne de- luje kot sredstvo, s katerim naj zagotovimo pravilno razumetje pomena in moči naše izjave. Ta-kšni primeri so na primer bahanje, žaljenje, zmerjanje, … in sploh vsa govorna dejanja, ki ne po-znajo eksplicitne ilokucijske oblike oz. jih ni mogoče izvršiti v 1. os. ed., sed., pov. nakl., tvor. načina. Od performativa do govornih dejanj  storimo to zato, da bi sogovornika oz. poslušalca prepričali, da mu grozi ne- varnost in naj se umakne na varno. Lahko pa se zgodi, da naš poslušalec sicer povsem doume igro naših in- tenc, pa vendar ostane sredi polja, iz oči v oči z razjarjenim bikom. Zakaj, kaj je šlo narobe? Poskušajmo ta fenomen osvetliti z vpeljavo tretje, zadnje razsežnosti govornega dejanja, perlokucije. S tem ko izvršujemo neko lokucijsko in z njim tudi že ilokucijsko de- janje, pravzaprav izvršujemo še neko tretje dejanje, pravi Austin. S tem ko nekaj rečemo, ponavadi vplivamo na čustva, misli ali dejanja svojega sogo-vornika oz. poslušalca, ta vpliv pa je lahko nameren ali pa tudi ne. Takšno dejanje Austin imenuje perlokucija 20 in ga v grobem razdeli na dve vrsti: a) na perlokucijo, ki se v poimenovanju dejanja ( vsaj) posredno nanaša na njegovo lokucijsko oz. ilokucijsko razsežnost (ne pozabimo, da šele vse tri razsežnosti skupaj tvorijo govorno dejanje v celoti); b) na perlokucijo, ki se v poimenovanju dejanja ne nanaša na njegovo lo- kucijsko oz. ilokucijsko razsežnost. Perlokuciji ilokucije (21) Svetoval mi je naj jo ustrelim bi bili torej (lahko) (22) a) Prepričal me je, naj jo ustrelim ali (22) b) Pripravil me je do tega, da jo ustrelim. Ilokucije: (23) Protestiral je proti mojemu ravnanju pa: (24) a) Zadržal me je ali (24) b) Vznejevoljil me je. 20 J. L . Austin, How to Do … , Oxford 1962, 1984, 101.  Zagatnost performativnosti Bistvena razlika med ilokucijskim in perlokucijskim dejanjem je − spet po Austinu − v tem, da je prvi konvencionalen, drugi pa ne:21 če hočemo nekoga razjeziti, lahko to storimo na mnogo raznovrstnih, verbalnih in neverbalnih načinov, ne poznamo pa nekega ustaljenega, uveljavljenega, skratka konvencionalnega načina, da nekoga spravimo ob pamet. Če smo formulo ilokucijskega dejanja zapisali kot F(p) , bi formulo ce- lotnega govornega dejanja lahko zapisali kot: F(p) —Ȝ q, pri čemer nam prav operator, ki veže ilokucijskost s perlokucijskostjo, pove, da je q sicer posledica F(p) , ne pove pa nam nič o samem q, niti o njegovi nujnosti.22 Perlokucija kot resnica ilokucije V prejšnjih poglavjih smo videli, da ima težave s konvencionalnostjo tudi ilokucijsko dejanje: ugotovili smo, da so konvencionalna le nekatera ilokucijska dejanja, tista, ki se opirajo na družbene konvencije, preostalim pa niti Austinova oslabljena defi nicija konvencionalnosti − da jih je na-mreč zmeraj mogoče eksplicirati s pomočjo performativnega prefi ksa − ne pomaga dosti. Če naj zagotovijo razumetje svojega pomena in še zlasti svoje moči, se morajo opreti na že opisano kompleksno igro intenc: svojemu po-slušalcu morajo dati vedeti, da je njihova intenca, da prepozna, da je njihova 21 Steven Davis, eden redkih avtorjev, ki se je ukvarjal s problemom perlokucijskih dejanj, trdi nasprotno: da namreč obstajajo perlokucijska dejanja, ki so konvencionalna, in sicer tista perlo- kucijska dejanja, ki so namen nekaterih ilokucijskih dejanj . Namen ilokucijskega dejanja spraše- vanja je ustvariti določen perlokucijski učinek, namreč dobiti (izvleči/izsiliti) določen odgovor; ali z drugimi besedami: če želimo dobiti določeno informacijo, določen odgovor, je najkonvenci-onalnejši način, da do njega pridemo, ta, da postavimo vprašanje. (S. Davis, Perlocutions, v: Spe- ech Act Th eory and Pragmatics, ur. J. Searle, F. Kiefer, M. Bierwisch, Dordrecht 1980.) 22 Operator —Ȝ (nekateri avtorji ga opisujejo kot trnek, mi pa smo ga bili prisiljeni sestaviti iz raz- položljivih znakov) si sposojamo iz modalne logike in koncepta »stroge implikacije«, v nasprot-ju s t. i. »materialno implikacijo« z operatorjem →. Nevšečnosti materialne implikacije je v tem, da lahko neresnična propozicija implicira katero koli propozicijo ali da lahko katera koli propo-zicija implicira resnično propozicijo. Stroga implikacija je veliko ožja: p —Ȝ q moramo tako brati: »q je mogoče deducirati iz p«, kar z drugimi besedami pomeni, da je q neposredno odvisen od p, česar materialna implikacija ne zahteva. Ta notacija se je uveljavila tudi v teoriji konverzacijskih implikatur in Ducrotovi teoriji argu-mentacije v jeziku, kjer zaznamuje prehod od izjave − argumenta k izjavi − sklepu. Moment, ki je v teh dveh teorijah še zlasti poudarjen, je nenujnost q glede na p: q je sicer mogoče deducira- ti iz p, nikakor pa ni nujno, da je iz p mogoče deducirati le q: p ima lahko za učinek/posledico tudi q’ ali q”. Na ta način rabimo operator —Ȝ tudi mi. Glej tudi C. I. Lewis, Th e Structure of the System of Strict Implication, v: Contemporary Philosophical Logic , ur. I. M. Copi, J. A. Go- uld, New York 1978. Od performativa do govornih dejanj  intenca (na primer) opozoriti ga in da njegovo prepoznanje te intence (da je njihova intenca, da prepozna, da je njihova intenca, da prepozna) šteje kot vzrok ali vsaj eden od vzrokov za njegov umik na varno. Prav razlikovanje med ilokucijo in perlokucijo nam bo pokazalo, da tudi razumetje igre intenc ni dovolj za uspešno izvršitev nekega (po mož-nosti celo v performativnem prefi ksu imenovanega) ilokucijskega dejanja. V zemimo, da se znajdem sredi polja, da mi nasproti prihaja bik in da mi nekdo zakliče: (17) Opozarjam vas, da vas bo bik napadel. Njegovih besed (njegovega opozorila?) ne poslušam, (slišim jih že, le vzamem jih ne resno), se ne umaknem in bik se res zakadi vame. Kasneje dogodek komentiram takole: (25) Opozoril me je (ilokucija), vendar me ni prepričal (perlokucija). Rekli smo, da se ilokucijsko dejanje, recimo opozorilo, izpolni le, če ga poslušalec oz. sogovornik kot tako, torej kot opozorilo, tudi razume. Zdi se, da je v našem primeru ta pogoj izpolnjen. Rekli pa smo tudi, da ilokucijsko dejanje ni samo sebi namen, da je nje- gov smisel prav v vplivanju oz. učinkovanju na nekaj − ali na nekoga − dru-gega, (in to) v skladu s svojo (domnevno) ilokucijsko močjo. Ta pogoj v na-šem primeru ni bil izpolnjen. Govorec priznava, da je bil opozorjen , a vendar je ravnal, kot da ne bi bil opozorjen. Izvršeno perlokucijsko dejanje, ki očitno spada v tisto vrsto perlokucij, ki se v poimenovanju (izvršenega) dejanja nanašajo na odnosno ilokucijsko dejanje, pravi, da govorca (domnevno) opozorilo ni prepričalo . Lahko v takem primeru govorimo o izvršenem ilokucijskem dejanju opozorila? Lahko sploh govorimo o kakem ilokucijskem dejanju? Ali še radikalneje: je sploh smiselno govoriti o ilokucijskih dejanjih? So ilokucijska dejanja sploh mogoča? Je, vendar le, če jih strogo razmejimo od performativov. Benveniste, ki je sicer neodvisno od Austina in po drugi poti tudi sam odkril performativno razsežnost govora, 23 v svoji kritiki Austinove razpu- stitve distinkcije med performativom in konstativom v splošnejšo teorijo 23 E. Benveniste, O subjektivnosti v govorici, v: Problemi splošne lingvistike I, Ljubljana 1989.  Zagatnost performativnosti govornih dejanj,24 vztraja predvsem pri nemožnosti in neupravičenosti raz- pustitve performativa v ilokucijo. Performativ, pravi, je povsem legitimen in od ilokucije neodvisen koncept, ki ga je mogoče tudi strogo zamejiti. 1. Predvsem ni dovolj, če rečemo, da mora biti performativ , če naj bo uspešen/posrečen, izrečen v 1. osebi ednine, v povednem naklonu, tvorne- ga načina. Neka izjava je lahko performativ samo, če je obenem tudi deja-nje. Da bi bila kaka izjava lahko (tudi) dejanje, pa je ne sme izreči kdor koli, temveč samo tisti, ki mu pripada pravica, da tako izjavo lahko izreče, torej avtoriteta. Performativnost neke izjave (to, ali šteje za dejanje ali ne) je torej odvisna od izjavljalca in pogojev izjavljanja, kar z drugimi besedami pove-dano pomeni, da se v primeru, da je izjava izrečena s pravega mesta, lahko odrečemo tudi standard(izira)ni obliki, namreč 1. osebi ednine, povedne-ga naklona, tvornega načina. V pravih okoliščinah je lahko performativen kateri koli glagol, zato delitev glagolov na performativne in neperformativ-ne ni pertinentna: performativna je lahko le izjava , torej vsakokratna po- samezna raba nekega glagola. 2. Iz tega (1. pogoja) sledi, da je performativna izjava prav zato, ker je dejanje, enkratna in neponovljiva. Vsaka (navidezna) ponovitev performa-tivne izjave je že novo dejanje , ki ga izvrši tisti, ki ima za to potrebne kva- litete, ki pa za »isto« izjavo (natančneje: izjavljanje istega stavka) niso nuj-no enaki. 3. Iz česar ponovno sledi, da je performativna izjava, prav zato, ker sama vzpostavlja realnost, ki jo imenuje, in ker je ta realnost za vsako izjavo nova, samonanašajoča . Performativna izjava mora tako imenovati dejanje, ki je z njo izvršeno, kakor tudi njegovega (iz)vršilca. Zato ne moremo reči, da gre tako v primeru izjave (26) Pridite! kot v primeru izjave (27) Ukazujem vam, da pridete! za izjavi z enako ilokucijsko močjo, le da je le-ta v drugem primeru ekspli- cirana, v prvem pa ne. Nasprotno, v prvem primeru gre za izjavo, ki lahko ima ilokucijsko moč ukaza, v drugem pa (ob ustreznih okoliščinah izjavlja-nja) za performativ, ki imenuje tako dejanje kot njegovega izvršilca. 24 E. Benveniste, Analitična fi lozofi ja in govorica, v: Problemi splošne lingvistike I, Ljubljana 1989. Od performativa do govornih dejanj  Performativ in ilokucija: dva različna koncepta Performativ in ilokucijsko dejanje torej nista dve imeni, dve modalite- ti istega koncepta, temveč dva različna koncepta . Performativ je tisti, ki je strogo zamejen z družbenimi, zunajjezikovnimi konvencijami, pri ilokucij-skem dejanju pa so konvencionalna le njegova sredstva (jezik oz. uporaba jezika v komunikacijske namene), 25 njegova (ilokucijska) moč pa je v naj- boljšem primeru odvisna od uspešnega zapopadenja kompleksne igre in-tenc, v najslabšem pa … Suspenz treh pik(ic) je povsem na mestu, kajti povsem nemogoče je na- tančno odgovoriti, od česa vse je odvisna uspešna izvršitev nekega ilokucij-skega dejanja in kaj je tisto, kar razveljavi oz. suspendira kompleksno igro intenc, v vsakem primeru pa je to stvar poslušalca in ne govorca . Morda pa si je potrebno vprašanje zastaviti drugače: morda je instru- mentarij teorije govornih dejanj nezadosten ali celo neprimeren za analizo vsakdanjega govora in komunikacije, morda se je moramo lotiti drugače, z drugačnim orodjem? 25 Strawson celo poudarja ( Intentions and Conventions in Speech Acts ), da se govorna dejanja, ki temeljijo na intencah, in govorna dejanja, ki temeljijo na konvencijah, na neki način izključuje-jo, da vpeljava zunajjezikovnih konvencij v kompleksno igro intenc shemo tako preobremeni, da se zlomi, da v skrajni konsekvenci celo ni več mogoče ugotoviti (in zagotoviti), na koga je bila za-devna izjava sploh naslovljena. Po drugi strani, v primeru govornih dejanj, ki temeljijo na zuna-jjezikovnih konvencijah, pa so intence pravzaprav odveč, kajti če so zunajjezikovne konvencije dovolj močne, je povsem vseeno, ali je imel govorec pri izjavljanju sploh kako intenco ali pa mu je izjava ušla po nesreči.  Kooperacijski princip, aksiom pertinentnosti in vesolja verovanj Sodobna lingvistična pragmatika nam je do danes ponudila kar nekaj pripomočkov za analizo vsakdanjega običajnega/navadnega govora, poleg teorije govornih dejanj je verjetno najbolj znana in najbolj uporablja-na med njimi prav Griceova teorija konverzacijskih maksim in konverzacij-skih implikatur. 1 Marina Sbisà2 c e l o t r d i , d a j e G r i c e o v kooperacijski princip , temeljni postulat omenjene teorije, (splošno) sprejet oz. uveljavljen način, ki se ga mora govorec poslužiti, če naj ga ima poslušalec za vrednega zaupanja (tru-stworthy), potemtakem tudi, če naj uspešno izvrši intendirano ilokucijsko dejanje, katerega razumetje je, kakor smo ugotovili, vedno stvar poslušal-ca. 3 Ogledali si bomo torej: 1. Ali je zaupanje v kredibilnost in verodostojnost govorca res tudi nu- jen pogoj za uspešno izvršitev ilokucijskih dejanj, ali vsaj: kaj (vse) zaupanje v govorčevo kredibilnost predpostavlja? S tem pa tudi: 2. Ali je koncept »zaupanja vrednega govorca« res in sploh pertinen- ten za analizo konverzacije, ali vsaj: kakšna je njegova ekstenzija? 1 H. P. Grice, Logic and Conversation, v: Syntax and Semantics 3, New York 1975, 41−58. 2 M. Sbisà, Some Remarks on Belief, Confi dence and Cooperation, v: On Believing (Episte- mological and Semiotic Approaches) , ur. H. Parret, Berlin-New York 1983, 302−315. 3 Sistematično problematizacijo tega stališča najdemo v delu J. Blommaerta, Discourse: A Criti- cal Introduction , Cambridge 2005. Od performativa do govornih dejanj  Kar takoj že povejmo, da se bo pokazalo, da kooperacijski princip in po- drejene mu maksime ne zadostujejo, vse dokler ne vpeljemo t. i. »vesolja verovanj«; ko pa smo enkrat vpeljali vesolje verovanj, postane kooperacij- ski princip s svojimi maksimami odveč in ga lahko nadomestimo z enim sa- mim aksiomom pertinentnosti. Preden pa se lotimo defi nicij omenjenih novih konceptov (aksiom per- tinentnosti, vesolje verovanj), si oglejmo aplikacijo kooperacijskega principa na, za začetek, fi ktivnem primeru. Konverzacijske maksime Dv e p ri jateljici, recimo jima A in B, se sp rehajata po ulici.4 Na drugi strani ulice A zagleda svojega bivšega moža in z glasom, polnim grenko-be, reče: (1) Tako je neiskren. B pa ji odgovori: (2) Verjamem ti. Kaj B verjame? Da je bivši mož njene prijateljice A neiskren? Kaj pa o tem sploh (lahko) ve? Konec koncev je bila A tista, ki je bila z njim poroče-na celih dvajset let, B pa je le ena od njenih prijateljic. Vse, kar bi B z izjavo (2) lahko rekla je, da ona, B, verjame, da A verjame (da ima vse razloge, da verjame), da je njen bivši mož neiskren. Vendar pa verovanje A ni niti zadosten niti nujen razlog, da bi verjela tudi B. Morda njen namen sploh ni bil v tem, da prepriča B o neiskrenosti svojega bivšega moža. Pa pustimo labirinte namena ob strani in poskušaj-mo ta konverzacijski drobec umestiti glede na Griceov kooperacijski princip in glede na maksime, ki so mu podrejene. Kooperacijski princip, kot vemo, zahteva: Naj bo vaš konverzacijski prispevek takšen, da bo po namenu ali smeri pogovora, v katerega ste vpleteni, ustrezal stopnji pogovora, na kateri se na-hajate. Četudi je kooperacijski princip zelo splošen, pa je vseeno težko reči kar koli o »smeri pogovora«, v katerega sta »vpleteni« A in B. A-jina ločitev in njeni odnosi z bivšim možem so morda še vedno zelo občutljiva zade-va, in B morda ne želi drezati v to še vedno nezaceljeno rano. Težko je torej 4 Isti primer smo si bili za ilustracijo neke druge Griceove teorije že izposodili v članku Muscle of Love, Problemi-Razprave 9−11 (Razpol 1), Ljubljana 1985, 140−144.  Zagatnost performativnosti reči, ali je njen konverzacijski prispevek tako informativen kot to zahteva- ta situacija in namen pogovora. A je morda od B želela njeno intimno mne-nje o svojem bivšem možu, B pa je slabo ocenila situacijo in ji postregla le s sočutjem. Njuni želji se tako nista srečali, B pa je s tem prekršila prvo ma-ksimo kategorije kvantitete: Naj bo vaš konverzacijski prispevek tako informativen, kot je potrebno. Po drugi strani pa je prav lahko prekršila tudi drugo maksimo katego- rije kvantitete, namreč: Naj vaš konverzacijski prispevek ne bo bolj informativen, kot je potrebno. Morda je bilo situaciji primerno le tiho sočutje, v tem primeru pa je B že rekla preveč … Kar zadeva kategorijo kvalitete, oz. njeno supermaksimo: Naj bo vaš konverzacijski prispevek resničen, mislim, da je zel o težk o r eči, da je n ek o v er o van je r esničn o in n ek o dru - go ne. Verujem oz. verjamem lahko, kar pač želim, kar mi omogoča, nala-ga ali zapoveduje situacija in to iz razlogov, ki nimajo prav nič opraviti s po-goji resničnosti. Težko je torej reči, ali je B prekršila obe maksimi kategorije kvalitete: 1. Ne govorite tistega, za kar mislite, da ni resnično. In: 2. Ne govorite tistega, za kar nimate ustreznih dokazov. Povsem mogoče je, da B ne ve ničesar o iskrenosti bivšega moža svoje prijateljice in potemtakem ne more reči, ali je stavek, vsebovan v njeni izja-vi, resničen ali ne. Misli le, da ima A nedvomno zadostne razloge za to, da verjame, da je njen bivši mož neiskren. Na neki način bi torej lahko rekli, da je B s tem prekršila drugo maksi- mo kategorije kvalitete, saj je pristala na nekaj, za kar nima zadostnih do-kazov. Po drugi strani pa bi B z bivšim možem svoje prijateljice A lahko imela (ljubezensko) razmerje − le zakaj ne? − in lahko bi se prepričala (nič ni ne-mogoče, še zlasti ne v podobni situaciji), da je v resnici veliko iskrenejši, kot to misli njegova bivša žena in njena dobra prijateljica. V tem primeru ima-mo dve možnosti: 1. Če je njen konverzacijski prispevek pomenil: (3) Verjamem ti, da je neiskren, Od performativa do govornih dejanj  ali celo, v »trdi« različici: (4) T udi jaz verjamem, da je neiskren, je s tem prekršila prvo maksimo kategorije kvalitete, saj je trdila nekaj, za kar je vedela, da ni resnično. 2. Če pa je njen prispevek, nasprotno, pomenil: (5) Verjamem, da verjameš, da je neiskren, je B s tem prekršila drugo maksimo kategorije kvalitete, saj je trdila nekaj, za kar ni imela zadostnih dokazov. Je bila vsaj relevantna, kot to zahteva kategorija odnosa? Ne nujno, vse- kakor pa je težko reči. V odnosu do propozicije, vsebovane v izjavi A − pro-pozicije v vsej svoji abstraktnosti in nedoločenosti −, bi še nekako lahko re-kli, da je bila B relevantna (pač v kolikor lahko predpostavimo, da je bila njena izjava prav replika na A-jino lamentiranje). Če pa vzamemo v obzir izjavljanje − kontekst izjavljanja − se je res težko nedvoumno odločiti. S stališča A, bi B ne utegnila biti relevantna, in to iz dveh ( različnih ) razlogov: 1. Če obdržimo hipotezo, da je A od B želela njeno intimno mnenje o iskrenosti svojega bivšega moža, B ni bila relevantna, ker se je omejila le na kratko izjavo sočutja, s tem pa je obenem prekršila tudi prvo maksimo kvantitete. 2. Toda celo ta kratka izjava sočutja bi v podobni situaciji že lahko bila preveč: izjava Verjamem ti, bi utegnila pomeniti, da B ve nekaj, kar bi lahko vedela le A. B-jin Verjamem ti, bi tako utegnil biti v nasprotju z drugo maksimo kategorije kvantitete, saj lahko implicira nekaj takega kot: Tudi jaz o tem vem to in ono (pač tisto, kar bi zaradi svojega zakon- skega staža utegnila vedeti le A). B pa bi, nasprotno, lahko sklepala povsem drugače, namreč: »Kdor molči, nekaj skriva« (še zlasti če upoštevamo »hipotezo«, da je imela B z bivšim možem svoje prijateljice A razmerje), in bi zato (pač v skladu z drugo maksimo kvantitete) izbrala le situaciji primerno vljudnostno izjavo, s čimer pa bi istočasno kršila prvi maksimo kategorije kvalitete.5 5 B bi seveda lahko sklepala tudi v skladu z ljudskim reklom »Kdor molči, ta soglaša«, kar bi si- tuacijo, še zlasti pa analizo, neskončno zapletlo. Ker pa naš namen ni popolna klasifi kacija pogo-vornih možnosti, temveč le ilustracija nemožnosti popolne pogovorne klasifi kacije, bomo to mo-žnost, ki sicer nikakor ni nezanimiva, v tem besedilu zanemarili.  Zagatnost performativnosti Potemtakem nam ostane še kategorija načina: Bodite jasni!, ki prav tako ostaja neizpolnjena. B je prekršila še zlasti prvo in drugo maksimo te kategorije, namreč: Izogibajte se nejasnemu izražanju! in Izogibajte se dvoumnosti! Nikakor ni namreč že vnaprej jasno, kaj konverzacijski prispevek B po- meni, kako ga je treba brati: kot (3), kot (4), ali kot (5). Paradoks je v tem, da je eden od razlogov − morda celo glavni razlog − za kršitev prvih dveh maksim kategorije načina prav tretja maksima kate-gorije načina, namreč: Bodite kratki! Če bi B ne bila tako suha in skopa, bi se kršitvi prvih dveh maksim lah- ko izognila. Vendar pa po drugi strani že vemo, da − upoštevajoč nekate-re hipoteze − prav verbalna skupnost oz. kratkost, rešuje, odlaga ali prikri-va nekatere probleme. Konverzacijske implikature Sicer pa kršitev posameznih maksim na račun drugih (maksim) za Gri- cea ne predstavlja nikakršnega problema. Če je kaka maksima kršena, pra-vi Grice, lahko to pojasnimo: a) bodisi s predpostavko, da bi sicer prišla v nasprotje s kako drugo ma- ksimo; b) bodisi s predpostavko, da je bila kršena le na ravni povedanega, ne pa tudi na ravni impliciranega (kar je pogosto pravzaprav le posledica in eks- plikacija možnosti a). Na primer ( Griceov primer): (6) A in B se pogovarjata o skupnem prijatelju C. A: Kje živi C? B: Nekje na jugu Francije. Po Griceu B-jev odgovor ni dovolj informativen, da bi zadovoljivo od- govoril na A-jevo vprašanje, s čimer je prekršil prvo maksimo kvantitete. To kršitev lahko pojasnimo le, če predpostavimo, da bi v nasprotnem pri- Od performativa do govornih dejanj  meru − v primeru, da bi skušal biti natančnejši − prekršil drugo maksimo kvalitete (Ne govorite tistega, za kar nimate ustreznih dokazov). B je s svojim odgovorom tako impliciral , da ne ve, v katerem mestu živi C. Ko pravimo »impliciral«, ne govorimo o logični implikaciji, temveč o konverzacijski implikaturi , ki jo lahko pojasnimo v nekako treh korakih: Nekdo, ki je s tem, ko je rekel p, impliciral q, je konverzacijsko implici- ral q, če: 1) lahko predpostavimo, da je upošteval konverzacijske maksime ali vsaj kooperacijski princip ; 2) lahko predpostavimo, da se zaveda oz. misli, da je q potreben zato, da bi bilo njegovo rekanje (izjavljanje), da p, v skladu s predpostavko 1; 3) govorec misli (in pričakuje, da poslušalec misli, da (govorec) misli), da je v poslušalčevih močeh, da intuitivno razume, da je potrebna predpo-stavka 2. Idealno (poslušalčevo) sklepanje bi torej potekalo takole: a) rekel je, da p; b) nikakršnega razloga ni za predpostavko, da ne upošteva konverzacij- skih maksim in kooperacijskega principa ; c) ne rekel bi, da p, če ne (bi mislil, da) q; č) ve, da lahko vidim, da je potrebna predpostavka, da q; d) ničesar ni storil, da bi me prepričal v nasprotno (da ne q); e) potemtakem je njegova intenca, da bi (jaz) mislil, da q; f) torej je impliciral, da q. Grice večkrat poudari, da gre v primeru konverzacijske implikature za intuitivno sklepanje in da je tisto, kar konverzacijsko implikaturo loči od konvencionalne , prav intuicija na mestu argumenta. Poslušalec oz. sogovor- nik se mora pri svojem (intuitivnem) sklepanju opreti ne le na konvencio-nalni pomen uporabljenih besed in na kooperacijski princip in konverzacij- ske maksime, temveč, po Griceu, tudi na: – jezikovni in nejezikovni kontekst izjave; – druga dejstva, ki so v ozadju komunikacije ; – dejstvo (ki je tudi za Gricea le predpostavljeno dejstvo), da so vsi (za sklepanje) potrebni elementi, ki spadajo pod navedeni točki, dostopni obe-ma govorcema in da oba vesta (oz. predpostavljata, da vesta ), da so dostop- ni obema.  Zagatnost performativnosti Vprašljiva je že sama strogost in kompleksnost (številčnost) postavitve konverzacijskih maksim, ki naj bi bile skupne tako govorcu kot njegovemu sogovorcu in s tem vsem potencialnim govorcem in sogovorcem (vprašlji-vost, ki smo jo skušali problematizirati na primeru prijateljic A in B), kon-verzacijska implikatura, ki naj bi bila mogoča le v primeru, da so tako go-vorcu kot sogovorcu znani vsi za sklepanje potrebni elementi (torej tudi ti-sti, ki spadajo v zunajjezikovni kontekst in celo v ozadje komunikacije ), pa s tem nasprotuje sami sebi in je kot taka teoretsko nemogoča. Zakaj pravimo, da nasprotuje sami sebi? Zato, ker se je potreba po njej pokazala prav zato, ker dvema sogovorcema niso in v enaki meri tudi nikoli ne morejo biti dostopna vsa za sklepanje potrebna dejstva . Če bi bilo drugače, potem A-ju ne bi bilo treba reči p, s tem pravzaprav misliti q, in še predpo- stavljati, da bo sogovorec doumel, da je za razumetje p pravzaprav potrebna predpostavka, da q; če bi bilo drugače, bi preprosto rekel q. Konverzacijska implikatura pa je, nasprotno, potrebna prav zato, ker oba sogovorca nikoli ne razpolagata z vsemi (za sklepanje potrebnimi) podatki, pa tudi če bi raz-polagala z njimi, jih ne bi nujno enako vrednotila . In kar je še pomembnej- še, sogovorca ne vesta, da oba razpolagata z vsemi podatki, tudi kadar de- jansko razpolagata z vsemi podatki , ali z drugimi besedami: govorec ne ve (nujno), koliko ve njegov sogovorec, in obratno. Komunikacija ni le v tem, da želi govorec nekaj izvedeti od sogovorca, govorec pa mu to pove; tudi sogovorec bo pri svojem odgovoru pretehtal, koliko bi govorec že utegnil vedeti, koliko mora vedeti in koliko lahko ve. V skladu s tem mu bo nekatere stvari povedal , nekatere pa mu bo le dal ve- deti, v tem je smisel konverzacijske implikature. V tej luči tudi primer A in B, ki potujeta po Evropi in iščeta C, lahko dobi drugačno interpretacijo: recimo, da spremenimo oz. dopolnimo kon-tekst (A in B že dva meseca potujeta po Evropi, B je že rahlo utrujen) in da B ve (in A ve, da B ve), v katerem mestu stanuje C. S svojim odgovorom B tako ni impliciral: Ne vem, v katerem mestu stanuje C , temveč: Ne želim ga (ne ljubi se mi ga) obiskati, pri čemer ni prekršil prve maksime kvantitete, saj je bil njegov odgovor primeren situaciji (bil je utrujen, ni več želel po-tovati), prvo maksimo kvalitete pa je prekršil le na ravni povedanega in ji z implikaturo takoj priznal veljavo (saj je mogoča le iz razkoraka med B-jevo »izjavno« vednostjo in »resnično« vednostjo) . Če naj poskušamo po tem odgovoriti na na začetku zastavljeno vpraša- nje, ali je zaupanje v kredibilnost in verodostojnost govorca tudi nujen po-goj za uspešno izvršitev ilokucijskih dejanj, moramo najprej ugotoviti, da Od performativa do govornih dejanj  se Griceova teorija konverzacijskih maksim in konverzacijskih implikatur s problemom ilokucijskih dejanj neposredno sploh ne ukvarja. Celotna kon-strukcija mreže konverzacijskih maksim je sicer usmerjena v generalizaci-jo in standardizacijo pogojev (uspešne) komunikacije, s tem pa (vsaj posre-dno) tudi v konvencionalizacijo rabe ilokucijskih sredstev. Po drugi strani pa je konverzacijska implikatura očitno bolj stvar per - lokucije kot ilokucije, s čimer mislimo predvsem to, da je razvozlavanje ilo-kucijske moči eksplicitno prepuščeno poslušalcu. Grice namreč eksplicitno poudarja, da implikatura ni del pomena izjave in da je ne sproži tisto, kar rečemo, temveč (iz)rekanje tistega, kar rečemo , torej način, kako smo nekaj rekli. Iz poudarjanja (kontekstualnih) pogojev, ki naj omogočijo razume-tje konverzacijske implikature, je torej razvidno, da Grice (vsaj posredno) izključuje možnost, da bi bilo izjavljanje že vpisano v izjavo samo, naloga, ki naj bi jo (tudi v primeru igre kompleksnih intenc) opravljal performativ-ni prefi ks. Če pa izjavljanje ne more biti vpisano v samo izjavo, če na primer izjavi Opozarjam vas, da … podeljuje moč opozorila šele izjavljanje oz. spe- cifi čen kontekst izjavljanja, ne glede na zatrjevanje subjekta izjave, da opo- zarja, potem postane tudi vprašanje kredibilnosti in verodostojnosti govor-ca pri izvrševanju ilokucijskih dejanj nepertinentno. Aksiom pertinentnosti G r i c e o v kooperacijski princip torej razreši prav toliko problemov, koli- kor jih na novo sproži. Kaj storiti? Leta 1978 sta Dan Sperber in Deirdre Wilson predlagala, da vse Grice- ove konverzacijske maksime nadomestimo z enim samim aksiomom perti- nentnosti , ki določa: Glede na svoje zmožnosti je govorec podal kar najpertinentnejšo izjavo.6 Ali lahko takšen aksiom predstavlja izboljšavo glede na Griceov koope- racijski princip ? Vsekakor. Oglejmo si, zakaj. Sperber in Wilson pertinentnost neke izjave opredeljujeta takole: neka izjava je toliko bolj pertinentna, kolikor z manjšim številom informacij omogoča poslušalcu, da kar najbolj obogati ali spremeni svoja spoznanja in pojmovanja. Z drugimi besedami: pertinentnost neke izjave je v neposre-dnem sorazmerju s številom pragmatičnih konsekvenc, ki jih ima za poslu-šalca, in v obratnem sorazmerju z bogastvom informacij, ki jih vsebuje. To 6 D. Sperber, D. Wilson, Remarques sur l‘intérpretation des énoncés selon Paul Grice, v: Com- munications 30: La Conversation , Pariz 1979, 80−93. V celoti je teorija razvita v njunem delu Relevance: Communication and Cognition , Cambridge (Massachussetts) 1986.  Zagatnost performativnosti pomeni: od dveh izjav, ki imata enako bogato vsebino, je bolj pertinentna tista, ki napeljuje k več pragmatičnim konsekvencam. Od dveh izjav, ki na-peljujeta k enakemu številu pragmatičnih konsekvenc, je bolj pertinentna tista, katere vsebina je manj bogata. Dva poslušalca, katerih spoznanja in pojmovanja so različna, iz iste izjave ne bosta potegnila enakih konsekvenc, niti ji priznala enake pertinentnosti. Na malce abstraktnejši in bolj formaliziran način bi torej lahko rekli, da je neki stavek p toliko pertinentnejši glede na množico stavkov M, kolikor po-vezava stavka p in množice stavkov M omogoča izračun večjega števila no-vih pragmatičnih konsekvenc. Od dveh stavkov p in q, ki napeljujeta k ena-kemu številu novih pragmatičnih konsekvenc glede na množico stavkov M, pa je pertinentnejši tisti, ki vsebuje manj informacij. Za ponazoritev tokrat ne bomo potrebovali kakega fi ktivnega primera; kar najnatančnejšo potrditev in ilustracijo te teorije (namreč teorije aksio-ma pertinentnosti) nam je namreč sredi junija 1988 ponudila takratna po-litična situacija v Sloveniji. S »politično situacijo« seveda mislimo na are-tacijo Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasića ter na, za slovensko in jugoslovansko politično vodstvo, nepredvidene dogodke, ki so ji sledi-li. Poglejmo, kako si z minimalističnim konceptualnim aparatom aksioma pertinentnosti lahko pomagamo pri dešifriranju nekaterih dvoumnih (po-litičnih) izjav, ki jih je povrgla tedanja politična klima. Za začetek torej potrebujemo množico spoznanj in pojmovanj M, izraženih v obliki stavkov. Če poskušamo kar največ podatkov ubese-diti v kar najmanjšem številu stavkov, dobimo nekako sedem trditev (upoštevajoč seveda stanje z začetka junija 1988): 1. Janez Janša, Ivan Borštner in David Tasić so bili v začetku junija are- tirani v sumljivih okoliščinah. 2. Takoj so bili predani vojaškim oblastem in premeščeni v vojaški za- por. 3. Ustanovljen je bil Odbor za zaščito njihovih pravic, ki uživa široko podporo javnosti. 4. Odbor za priprte zahteva ukinitev pripora, obrambo s prostosti in ci- vilne zagovornike. 5. Organizirana demokratična javnost od vojaških oblasti zahteva do- datnih pojasnil o vzrokih za pripor in o ravnanju s priprtimi. 6. Primer treh priprtih postane osrednji medijski dogodek, zahtevam Odbora pa se priključi tudi celotno slovensko politično vodstvo. Od performativa do govornih dejanj  7 . P ojavijo se zahteve po omejitvi pristojnosti vojaških sodišč in spre- membi kazenske zakonodaje sploh. V okoliščinah, ki jih opredeljujejo zgornje trditve, na seji RK SZDL Slovenije, 14. VI. 1988, nastopi namestnik poveljnika ljubljanskega arma-dnega območja, generalmajor Ivo Tominc, in izreče sledečo, le navidez dvo-umno, izjavo, ki jo bomo opredelili kot iskano izjavo p: (7) Takšne provokacije lahko pripeljejo do nepredvidenih posledic. 7 Tominc ne pojasni niti tega, za kakšne provokacije gre, niti tega, ka- kšne bi utegnile biti » nepredvidene posledice « ( saj bi drugače, kakopak, ne bile več nepredvidene), v obstoječo mrežo informacij ne prispeva tako rekoč nobene nove informacije, toda prav ta prazna forma je tista, ki – po- tencialno – omogoča največ novih pragmatičnih konsekvenc . Če bi Tominc opredelil »provokacije«, še zlasti pa »nepredvidene posledice«, bi bila iz-bira možnih pragmatičnih konsekvenc neprimerno bolj omejena. To pa ne bi bila več grožnja − za kar je Tominčevo izjavo prepoznal tudi predsednik predsedstva Janez Stanovnik −, kajti kot grožnja, paradoksalno, nastopa prav izjava, ki je toliko pertinentnejša, kolikor s kar najmanjšo informativ-nostjo omogoča poslušalcu, da »kar najbolj obogati ali spremeni svoja spo-znanja in pojmovanja«. Pravim paradoksalno, kajti ponavadi je grožnja ne-kaj zelo konkretnega, grožnja z nečim zelo konkretnim; v »našem« prime-ru pa imamo opraviti le z mestom, in to s praznim mestom. Vendar pa kljub temu ne bi mogli reči, da namestnik poveljnika lju- bljanskega armadnega območja ni maksimiral pertinentnosti, da ni − gle-de na okoliščine − podal kar najpertinentnejše izjave: praznina in množica načinov, ki jo lahko zapolnijo oz. s katerimi jo lahko zapolnimo, so namreč veliko bolj grozeči kot že zapolnjena, že pozitivirana praznina. Ali z drugi-mi besedami: manko informacije je lahko veliko informativnejši od (kon-kretne) informacije same. Vrnimo se spet k aksiomu pertinentnosti. Kar je pri vpeljavi aksioma pertinentnosti torej novo in bistveno, je vpeljava nekakšnega vesolja vero- vanj (množice stavkov M, ki so govorcu že znani), ki omogoča, da ima lah- ko sintagma »glede na svoje zmožnosti« večji ali manjši doseg in da priča-kovani nivo pertinentnosti lahko variira, pač odvisno od tega, ali imamo opraviti s pogovorom pijancev ali s srečanjem znanstvenikov. 7 Delo (15. VI. 1988).  Zagatnost performativnosti Dana izjava bo imela tak o najpogosteje v eč seman tičn oreferencialnih interpretacij, poslušalec pa se bo odločil za tisto, ki je najbolj združljiva s hipotezo govorca, ki je skušal maksimirati pertinenco. Če naj z »vesoljem verovanj« še naprej operiramo, pa ga moramo naj- prej natančneje opredeliti. Robert Martin, 8 ki ga je tudi sicer prvi vpeljal, ga v prvem približku defi nira kot množico propozicij, ki jih ima govorec v trenutku, ko se (o nečem) izreka, za resnične (oz. neresnične), ali jih želi kot takšne uveljaviti. Kaj to pomeni? Recimo, da Janez Janša išče človeka, ki ga je zasliševal v noči od 31. V. na 1. VI. 1988. Recimo tudi, da jaz vem, da je ta človek Mi-ran Frumen. Ali lahko v tem primeru upravičeno rečem: (8) Janez išče Mirana Frumna. Nikakor ne, saj mi nič ne zagotavlja. da je propozicija: (9) Janezov zasliševalec je bil Miran Frumen, ki je resnična v mojem vesolju verovanj, resnična tudi v Janezovem (danes vemo, da do sojenja na vojaškem sodišču v Ljubljani tudi res ni bila). De-fi nitno deskripcijo »Janezov zasliševalec« lahko torej beremo le atributiv-no, ne pa tudi referencialno, toda s tem se že prehitevamo. Vesolja verovanj ponujajo tudi zanimivo osvetlitev problema predpo- sta vk e. Za p r ed posta vk e v el j a, da ostan ejo e nak e, n esp r em e n je n e, tu di če postavko zanikamo, postavimo v vprašalno obliko ali jo vpletemo v odvi-sni stavek. Na primer: (10) Janez je nehal z gladovno stavko. (11) Janez ni nehal z gladovno stavko. (12) Frumen trdi, da je Janez nehal z gladovno stavko. Vse tri izjave predpostavljajo (izjavo) (13) Janez je gladovno stavkal, ki mora biti resnična, če naj bodo vse tri postavke sploh smiselne. p torej predpostavlja q, če in samo če je q resničen, ne glede na resničnost oz. ne- resničnost p, z drugimi besedami: q je resničen v vseh možnih svetovih.9 8 R. Martin, Language et croyance , Bruselj 1987, 9−39. 9 S konceptom »možnih svetov« se bomo podrobneje pozabavali malce kasneje. Od performativa do govornih dejanj  Zdaj pa si oglejmo naslednji primer: (14) Stanovnik očita Bavčarju, da je prekršil njun dogovor. Ta predpostavlja: (15) Bavčar in Stanovnik sta sklenila dogovor. Vendar pa lahko brez zadrege rečemo: (16 ) Stanovnik očita Bavčarju, da je prekršil njun dogovor. Vendar pa sploh ni bil Bav- čar tisti, ki ga je prekršil. To dejstvo lahko pojasnimo le s preskokom iz enega vesolja verovanj v drugega: propozicija Bavčar je prekršil najin (njun) dogovor, je resnična (le) v Stanovnikovem vesolju verovanj, ne pa tudi v mojem. Mojemu vesolju ve-rovanj nekako celo uhaja, saj po eni strani pri dogovoru nisem sodeloval in se lahko opiram le na Stanovnikove besede, po drugi strani pa − prav zato! − ne vem, kaj Stanovnik s »prekršiti« misli. Propoziciji Bavčar je prekršil najin (njun) dogovor, kakor tudi njeni predpostavki, tako ne morem pripi- sati ne resničnostne ne neresničnostne vrednosti in v mojem vesolju vero-vanj ostaja nedoločljiva . Vesolja verovanj: nekaj definicij Kaj pa to sploh pomeni, kdaj je neka propozicija v nekem vesolju vero- vanj nedoločljiva? 1. Če je nerazumljiva . Propozicija (17) Prolepsa je retorična fi gura, je nerazumljiva za nekoga, ki bodisi ne ve, kaj je prolepsa, bodisi ne ve, kaj je retorična fi gura. Ker torej ne ve (in ne more vedeti), kakšno resničnostno vrednost naj ji pripiše, je v njegovem vesolju verovanj nedoločljiva, oz. na-tančneje: ni del njegovega vesolja verovanj, iz njega je izvržena. 2. Če je nesmiselna . Vzemimo, da p predpostavlja q, q pa je neresničen v vseh možnih sveto- vih: v tem primeru bo p nedoločljiv, ker je nesmiseln. Vendar pa: kaj sploh pomeni »biti neresničen v vseh možnih svetovih« in kaj možni svetovi sploh so?  Zagatnost performativnosti Možni svetovi Kot bi rekel Kripke, možni svetovi niso neke daljne dežele, ki jih odkri- vamo skozi teleskop, možni svetovi so stvar dogovora. Dani so z deskrip-tivnimi pogoji, ki jim jih pripišemo, in nikoli ne nastopajo kot alternativa danemu, obstoječemu svetu v celoti. Možni svetovi so vedno delni, nana- šajo se le na del, na rezino sveta, o kateri je govora. Ločiti moramo dve vr- sti možnih svetov: – potencialne svetove (s), ki ne vsebujejo nobene propozicije, ki bi bila v nasprotju s svetom, ki ga govorec priznava kot svet, ki (resnično) je; poten-cialni svetovi kot resnično oz. neresnično predstavljajo tisto, kar se v svetu, ki (resnično) je, zdi možno resnično oz. možno neresnično. Tako, na pri-mer, propozicija Možno je, da si je Bavčar zapiske delal za osebno uporabo, napotuje na neki svet, v katerem propozicija Bavčar si je zapiske delal le za osebno uporabo velja za resnično; – protidejstvene svetove (š), ki vsebuje vsaj eno propozicijo, ki je v na- sprotju s propozicijami sveta, ki (resnično) je; v protidejstvenem svetu je tako resnična vsaj ena propozicija, ki je neresnična. Iz Če bi bil Bavčar svo- jih zapiskov ne dal Čeliku 10 … lahko razberemo, da je Bavčar zapiske dal Čeliku, napotuje pa na neki protidejstveni svet, v katerem propozicija Bav- čar svojih zapiskov ni dal Čeliku velja za resnično. Za Če bi bil Bavčar svojih zapiskov ne dal Čeliku … lahko nadalje reče- mo, da napotuje na neki naključno protidejstven svet, na svet nečesa, kar ni resnično, pa bi lahko bilo resnično, v nasprotju z bistveno protidejstvenim svetom, ki napotuje na svet nečesa, kar ni resnično in ne bi moglo biti re-snično, ker gre le za plod moje domišljije (na primer, Če bi bili ljudje plazilci …). Shematično bi razmerja med (možnimi) svetovi lahko prikazali takole: shema 1 10 Pavle Čelik je bil v tistih časih načelnik policije. Od performativa do govornih dejanj  pri čemer črte nad horizontalno ločnico predstavljajo različne potencial- ne svetove, svet tistega, kar je ( ◊p = »p je mogoče« ), je umeščen kar najbli- že nad horizontalno ločnico, pod njo pa so razvrščeni protidejstveni sveto-vi. Vertikalna ločnica ločuje resnično (ki se vpisuje na levo stran) in nere-snično (ki se vpisuje na desno stran), kar z drugimi besedami pomeni, da so možni svetovi monološki in da iz vrednosti p na levi (resničnostni) strani, lahko izračunamo njeno vrednost na desni (neresničnostni) strani. Rekli smo, da če p predpostavlja q, q pa je neresničen v vseh možnih sve- tovih, potem bo p v nekem vesolju verovanj nedoločljiv, ker je nerazumljiv ali nesmiseln, na primer: (18) Flegmonalni karies zdravimo z antibiotiki. Ta propozicija bo v nekaterih vesoljih verovanj (v tistih, ki ne poznajo pomena samostalnika »karies« in pridevnika »fl egmonalni«) nedoločlji- va zato, ker je nerazumljiva, v nekaterih drugih vesoljih verovanj (v tistih, ki jim je pomen samostalnika »karies« in prilastka »fl egmonalni« še pre- dobro znan), pa bo nedoločljiva zato, ker je nesmiselna, ker predpostavlja, da je karies lahko fl egmonalen, kar je neresnično v vseh možnih svetovih. 11 3. Neka propozicija p pa je lahko v nekem vesolju verovanj nedoločljiva tudi zato, ker je nezdružljiva . Nezdružljiva s čim? Denimo, da v nekem vesolju verovanj vg (vesolje govorca) velja p ( Sta- novnik se veliko ukvarja s svojim vrtom), kar predpostavlja q ( Stanovnik ima vrt). Denimo nadalje, da se v pogovoru izkaže, da q (v svetu tistega, kar (re- snično) je) ni resničen (Saj Stanovnik nima vrta!), ali pa da je v resničnost 11 To je verjetno tudi priložnost, da poudarimo, da gre prav Kripkeju (Naming and Necessity, Ox- ford 1980) zasluga za vpeljavo distinkcije med nujnimi aposteriornimi in kontingetnimi apri-ornimi sodbami, distinkcije, ki je naravnost revolucionarna, saj je tako rekoč locus communis tradicionalne fi lozofi je, da so ap ri o rn e sodbe lahk o le n u j n e, in aposteri o rn e le k o n tingen tn e. Vzemimo na primer trditev: Toplota je tisto, kar v nas povzroča tak in tak občutek. Opraviti ima- mo z imenom (»toplota«), ki je po Kripkeju rigiden designator, kar pomeni. da označuje isti predmet oz. isti pojav v vseh možnih svetovih, in z defi nitno deskripcij (»tisto, kar v nas pov-zroča tak in tak občutek«), ki je (v tem primeru) nerigiden oz. akcidentalen designator in ki le fi ksira referenco. Da toplota v nas (tj. v ljudeh) povzroča »tak in tak občutek«, je popolnoma naključno dejstvo, v nekem drugem (možnem) svetu bi bil naš živčni sistem lahko zgrajen po-polnoma drugače, na primer tako, da bi kot toploto občutili zvočno valovanje. Prav tako kontin-gentno je tudi to, da ta planet sploh naseljujejo ljudje. A priori torej ne moremo vedeti, kakšen fi - zikalen pojav je pojav, ki v nas povzroča »tak in tak občutek«. Ko pa smo enkrat odkrili, da je toplota molekularno gibanje, smo odkrili identifi kacijo, ki nam daje bistveno lastnost tega poja- va. Odkrili smo pojav, ki bo v vseh možnih svetovih molekularno gibanje, ki ne more biti nič dru- gega kot molekularno gibanje, kajti, kakor pravi Kripke, »to je tisto, kar ta pojav je.« Opravi-ti imamo torej z lastnostjo, ki je aposteriorna, a nujna, in s tem resnična v vseh možnih svetovih.  Zagatnost performativnosti q izražen le dvom (Ali Stanovnik sploh ima vrt?). V tem primeru postane p nedoločljiv zato, ker je nezdružljiv s predpostavko, da Stanovnik nima vrta. Defi nicijo vesolj verovanj bi torej lahko dopolnili takole: 1. Če govorec neki propoziciji lahko pripiše resničnostno (ali neresničnost- no) vrednost, potem ta propozicija pripada njegovemu vesolju verovanj in je v njem določljiva. In: 2. Vesolje verovanj nekega govorca bomo v danem trenutku govora ime- novali uporabo vseh propozicij, določljivih v okviru celote resničnostnih vre-dnosti. Ko Martin govori o »celoti resničnostnih vrednosti«, pri tem ne mi- sli le na 0 (neresnično) in 1 (resnično), temveč tudi na vse vmesne vredno-sti (od 0 do 1). Znotraj vesolj verovanj ni nobena propozicija absolutno re-snična ali absolutno neresnična, stopnja resničnosti neke propozicije v da- nem vesolju verovanj je odvisna od pogojev resničnosti za dano vesolje, torej predvsem od stopnje vednosti v danem trenutku. V skladu s tem tudi meja med določljivostjo in nedoločljivostjo ni ne- prehodna: neka propozicija je v nekem danem vesolju verovanj lahko (le) delno določljiva, pač odvisno od tega, v kolikšni meri je v dano vesolje ve-rovanj umestljiva, torej razumljiva in analizabilna. Trditev: (19) Difenpiralin je antihistaminik je v nekem vesolju verovanj lahko le delno določljiva, pač toliko, kolikor go- vorec ve (ali po analogiji morda predpostavlja), da je difenpiralin zdravilo, antihistaminiki skupina zdravil, ne ve pa, na primer, kakšna skupina zdra- vil so antihistaminiki in kako deluje difenpiralin. T o pa odpira že drug problem, problem konsistentnosti vesolj verovanj, namreč: ali se govorec zaveda vseh (logičnih) posledic dane propozicije in ali je celota teh (logičnih ) posledic neprotislovna? P ovsem mogoče je na-mreč, da nekdo, ki sprejema p, ne bo nikoli pomislil na to, da bi iz p izpeljal q (četudi je njegova (logična) posledica), bo pa q priznal, če ga bo na to kdo opozoril; in pogovor pogosto sestoji prav iz tega, da sogovorca opozorimo na posledice tistega, kar je bil rekel. Povsem neplavzibilno je torej predpostaviti, da govorec vedno pozna (ali jih celo »izračuna«) vse (logične) posledice dane propozicije in da je celota teh (logičnih) posledic neprotislovna: tudi zato, ker se naša vednost, naša verovanja in prepričanja v času neprestano spreminjajo. Od performativa do govornih dejanj  A u s t i n i n v e s o l j a v e r o v a n j Morda bi se komu utegnilo zdeti, da smo se s tem že povsem odmakni- li od austinovske problematike, a vendar ni tako. Austin, na primer, pra-vi tudi tole: »Recimo, če soočimo »Francija je šesterokotna« z dejstvi, v tem primeru, do- mnevam, s Francijo, je to resnično ali neresnično? No, če hočete, nekoliko; se-veda mi je jasno, kaj mislite, ko rečete, da je resnično za nekatere namene in ci-lje. Za kakšnega vrhovnega generala je morda dovolj dobro, ne pa za geografa. Preudarite konstativ »Lord Raglan je zmagal v bitki za Almo«, pri čemer se boste spomnili, da je bila Alma bitka v ojak o v , …, in da ukazi lor da Ragla -na sploh niso dosegali nekaterih podrejenih. Je torej lord Raglan zmagal v bit-ki za Almo ali ne? Recimo, da X reče » Vsi labodi so beli«, preden odkrijejo Avstralijo. Če nato v Avstraliji odkrijete črnega laboda, je s tem X postavljen na laž? Je njegova tr-ditev zdaj neresnična?« 12 Sklep, ki ga Austin povleče iz navedenih primerov, je, da je referenca od- visna od vednosti v času izrekanja in da primernost nekega govornega de- janja, na primer trditve ali opozorila, ni odvisna le od dejstev, temveč tudi od našega poznavanja dejstev in pa od konteksta, v katerem komunikaci- ja poteka. Zato so vesolja verovanj lahko le delno in omejeno konsistentna, kar z drugimi besedami pomeni, da imamo opraviti z dvema ravnema: – bolj ekstenzivno, na kateri je kriterij pripadnosti neke propozicije ve- solju verovanj le njena določljivost, možnost, da − če je potrebno − navede- mo pogoje njene resničnosti ; recimo takšnemu vesolju virtualno vesolje ve- rovanj; – man j ekstenzivno, na kateri je kri terij pripadnosti neke propozicije vesolju verovanj njena resničnost, dejstvo, da ji govorec zavestno pripisuje re- sničnostno vrednost ; gre torej za nekakšno podvesolje virtualnega vesolja ve- rovanj, recimo mu aktualno vesolje verovanj . Našo defi nicijo vesolj verovanj lahko potemtakem sklenemo takole: Vesolje verovanj nekega govorca bomo v danem trenutku imenovali: – množico vseh zanj določljivih propozicij (virtualno vesolje); 12 J. L. Austin, How to Do …, 143−144.  Zagatnost performativnosti – množico vseh, v okviru celote resničnostnih vrednosti, določljivih propo- zicij, ki jih govorec pripušča v polje zavesti (aktualno vesolje). Virtualno vesolje je tako mesto določljivosti, aktualno vesolje pa mesto do- ločljivosti in konsistentnosti. Če se zdaj vrnemo k aksiomu pertinentnosti Sperberja in Wilsonove in ga pridružimo Martinovim vesoljem verovanj, ki so z njim ne le kompa-tibilna, temveč celo komplementarna, potem lahko o kredibilnosti in ve-rodostojnosti (trustworthiness) nekega govorca govorimo le v razmerju do njegovega lastnega vesolja verovanj , in še to le do tiste rezine virtualnega ve- solja verovanj, ki v danem trenutku predstavlja njegovo aktualno vesolje ve- rovanj. Že samo dejstvo, da se z nekom (sploh) spuščamo v pogovor, mora biti zadosten dokaz našega zaupanja v sogovornika in našega pristanka na nje-govo vesolje verovanj, kakršno koli že je . T o seveda ne pomeni, da se mo- ramo z njim (vedno) strinjati. Pristati na nekoga vesolje verovanj pomeni prav pristati na razcep med t. i. »objektivno realnostjo« in individualno, recimo ji »mentalno«, realnostjo na drugi strani. Če se sogovorčeve izjave ne »pokrivajo« z našimi ali s tistim, kar ponavadi imenujemo »objektiv-na realnost«, to še ne pomeni nujno, da ni vreden zaupanja. Po najboljših močeh je poskušal maksimirati (konverzacijsko) pertinenco, kar pa v da-nih okoliščinah lahko pomeni tudi, da ne želi sodelovati v izmenjavi infor-macij, ki jih od njega zahteva ali pričakuje govorec, da se ne želi pogovarja-ti, ali pa da se − v skrajnem primeru − preprosto ne more pogovarjati, zara- di referencialne (ali ideološke) diskrepance med vesoljem verovanj, ki sta po-govorno v stiku . Aksiom pertinentnosti tako ne ostaja nujno znotraj okvira, ki ga defi - nira Griceov kooperacijski princip . Seveda je neka (minimalna) stopnja ko- operacije zmeraj nujna, toda to je le cena, ki jo mora govorec (oz. sogovorec ) plačati za svoj temeljno egoistični projekt . Aksiom pertinentnosti potemta- kem sicer predpostavlja neko (minimalno) stopnjo kooperativnosti, vendar kooperativnost, ki je prav pristanek na različna vesolja verovanj in s tem − spet v skrajni konsekvenci − na hipotetično nemožnost kooperacije. To pa pomeni, da se moramo tudi analize izjav lotiti drugače in zavrniti nekate-re redukcionistične teorije, ki izjavam pripisujejo vrednost propozicij, ab-straktnih jezikovnih entitet, ki se v izjavah sploh šele realizirajo. Od performativa do govornih dejanj  Par entetični glagoli Tako je J. O. Urmson13 leta 1952 opozoril na podkategorijo glagolov, ki v prvi osebi ednine, sedanjika, pov. naklona, tvor. načina kažejo zanimivo asimetrijo, podobno performativnim glagolom. Imenoval jih je parentetič- ni glagoli in jih opredelil, kot da: – le opozarjajo na pragmatično vrednost propozicije, ki jo vpeljujejo; – je informacija, ki jo posredujejo, glede na vsebino propozicije le mar- ginalna ; – jih lahko izpustimo/opustimo , ne da bi s tem okrnili vsebino propozi- cije, ki jo vpeljujejo; Zdaj pa si kot proti-primer, v skladu s pravkar vpeljanima aksiomom pertinentnosti in vesoljem verovanj, oglejmo naslednjo izjavo: (20) Stavim, da bo Debela Berta dobila dirko. Izjavljalec te izjave ne trdi(m) , da bo Debela Berta dobila dirko − rezul- tat, do katerega bi prišli, če bi opustili uvodni »Stavim … « − temveč pra- vi, da » stavi , da bo Debela Berta dobila dirko. Uvodnega »Stavim … « to- rej ni mogoče opustiti, saj (20) ni parafraza zatrjevanja: (21) Debela Berta bo dobila dirko. Natanko isto − v morda še radikalnejši obliki − velja za: (22) Oprostite, ker sem vas polil s kavo. Z njo sogovorcu ne pojasnjujemo, da smo ga polili s kavo − po vsej verje- tnosti je to začutil že sam −, temveč se mu za to neprijetno nerodnost opra- vičujemo . Uvodnega »Oprostite …« torej ne moremo obravnavati kot mar- ginalnega ali ga celo izpustiti. Seveda ne, bi se lahko glasil morebitni ugovor, ko pa gre tako v (20) kot v (22) za performativ. Naj bo, kaj pa tale primer: (23) Mislim, da je Janez Stanovnik nesposoben. Ali je Mislim, … , ki propozicijo vpeljuje (in ki po tradicionalnih meri- lih ni performativ), res marginalen glede na vsebino vpeljane propozicije? Mislim, da ne, kajti nisem bil zatrdil : 13 J. O. Urmson, Parenthetical Verbs, v: Philosophy and Ordinary Language, ur. C. E. Caton, Ur- bana 1963, 220−240.  Zagatnost performativnosti (24) Janez Stanovnik je nesposoben, temveč sem izjavil le, da jaz mislim, da je tako, izjavo sem torej omejil le nase . Ali lahko potemtakem Mislim, da … res opustimo, ne da bi bila vse- bina propozicije okrnjena? Brez dvoma, toda v našem primeru gre za izja- vo, in ne več za propozicijo . Ko pravim: Mislim, da p, ne trdim, da p, temveč le, da jaz mislim, da p. Mislim potemtakem bistveno modifi cira izjavno vre- dnost propozicije, ki jo vpeljuje.14 Občutno namreč omeji polje veljavnosti propozicije, vsebovane v izjavi: Mislim, da … , kar z drugimi besedami po- meni, da onkraj črte, ki sem jo povlekel z Mislim, da … , nisem (več) odgo- voren za veljavnost prepozicije , vsebovane oz. zajete v moji izjavi . Če rečem (24), svojo izjavo izpostavljam strinjanju in nestrinjanju dru- gih oz. pretresu njenih resničnostnih pogojev. Če pa, nasprotno, rečem (23), sem s tem razmejil področja in nase vzel, kar pač lahko oz. moram vzeti nase, česar ne morem ne vzeti nase , namreč svoje lastno vesolje vero- vanj. Z Mislim, da … se spremeni in zamenja tabela resničnostnih vredno- sti, postane inkoherentna, celo relativno aplikabilna (»resnica« se giblje nekje med 0 in 1). Prav na tej hipotezi, na hipotezi, da določeni jezikovni izrazi − v našem primeru kombinacija subjekt-predikat − kažejo na avtonomna vesolja vero-vanj, v katerih pogoji resničnosti niso nujno identični s pogoji resničnosti v t. i. »materialnem svetu«, prav na tej hipotezi temelji teorija »mentalnih prostorov« Gillesa Fauconniera, 15 nekakšen mikromodel za analizo vesolj verovanj, ki se je bomo lotili preko ovinka reference. 14 Na tem mestu bi bilo treba razjasniti neko terminološko zmedo, na katero zelo lepo opo- zori Hare (Practical Inferences) . Propozicija ni ekvivalentna s trditvijo, kot bi bilo mogoče sklepati iz zgornjega besedila, propozicija je abstraktna struktura, ki ni izjavljiva! Takoj ko jo izjavimo, že ni več propozicija, temveč bodisi trditev, bodisi vprašanje, bodisi ukaz … Propozicija je le zanazajšnja konstrukcija skupnega vsem tem izjavnim vrednostim, kar z drugimi besedami pomeni, da izključuje prav same izjavne vrednosti (trdilno, vprašalno, ukazovalno …). 15 G. Fauconnier, Espaces Mentaux, Pariz 1984.  Od mentalnih prostorov do performativnega prefi ksa Omenili smo že, da defi nitne deskripcije lahko rabimo na dva nači- na: atributivno in referencialno. Govorec upo rablja defi nitno de- skripcijo atributivno, ko nekaj oz. ne koga opredeljuje kot »takega in take-ga«, referencialno pa takrat, ko z njo izbere ali omogoča svojim sogovorni-kom, da izberejo, identifi cirajo neko konkretno osebo ali stvar, in o njej ne- kaj povedo ali zatrde. V atributivni rabi je torej uporaba defi nitne deskripcije bistvena − go- vorec je želel neko entiteto opredeliti prav kot »tako in tako« −, v referen-cialni pa tako rekoč akciden talna, le eno od možnih sredstev oziroma oro-dij, s katerim lahko pokažemo na neki drobec realnosti in ga (tako) zame-jimo. Problem definitnih deskripcij Za ilustracijo si oglejmo naslednji stavek: (1) Urškin morilec je nor. Denimo, da najdemo Urškino truplo strahotno iznaka ženo in zgrože- ni nad surovostjo zločina dahnemo (1). V tem primeru smo defi nitno de-skripcijo rabili atributivno: ne vemo (še), kdo je zagrešil zločin − morda nas to tudi ne zanima −, dejanje, ki je pripeljalo do prizora, ki se nam daje v gle-danje, pač ocenimo kot dejanje, ki je lahko le dejanje neuravnovešene ose-be (kar koli že ta sintagma klinično pomeni). Od performativa do govornih dejanj  Nekaj dni kasneje zvemo, da je bil za Urškin umor obtožen Metod Tro- bec.1 Če glede na brutalnost umora in glede na Trobčevo nenavadno ve- denje na procesu zdaj rečemo (1), smo sicer opredelili oz. opisali Urški- nega morilca − individua, ki je Urško razrezal na kose −, obenem pa smo pokazali tudi na točno določenega človeka, na Metoda Trobca. Iz-javo (1) bi namreč zdaj lahko parafrazi rali z (2) Metod Trobec je nor, česar v primeru atributivne rabe defi nitne deskripcije ne moremo storiti. Vemo, da je po Russellu izjava, katere referent umanj ka, neresnič- na, po Strawsonu, njegovem kritiku, pa niti resnična niti neresnična. Vendar pa, pravi Donnellan, kritik obeh, to velja le za atributivno, ni- kakor pa ne za referencialno rabo . Težava oz. pomanjkljivost obeh ome- njenih teorij je v tem, da Russell ignorira referencialno rabo defi nitnih deskripcij, Strawson pa med atributivno in referencialno rabo ne loči. Predpostavimo, pravi Donnellan, da se nam zdi, da v daljavi vidimo človeka, ki se sprehaja, in (se) vprašamo: (3) Je mož s sprehajalno palico profesor zgodovine? V tem primeru bi morali ločiti med štirimi možnostmi, pravi Donnel- lan: »(a) Mož s sprehajalno palico obstaja; v tem primeru smo referirali na osebo in o njej zastavili vprašanje, na katerega lahko vprašani, če ima informacijo, odgovori. (b) Mož ne nosi sprehajalne palice, temveč dežnik. Še vedno smo na nekoga referirali in zastavili vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti, čeprav lahko nagovorjeni, v primeru, če vidi, da gre za dežnik in ne za spreha-jalno palico, popravi naš očitno napačni vtis. (c) Ne gre za človeka, temveč za skalo, ki je videti kot človek; mislimo, da smo tudi v tem primeru na nekaj re-ferirali − na stvar, ki je skala, mi pa smo jo zamenjali za človeka. Toda v tem pri-meru ni jasno, če lahko naše vprašanje prejme pravilen odgovor. To pa ne zato, ker bi nam ne uspelo referirati, temveč zato, ker glede na pravo naravo tistega, na kar smo referirali, naše vprašanje ni ustrezno … (č) Končno je tu primer, ko na mestu, na katerem bi moral biti mož s sprehajalno palico, ni ničesar; in mor-da imamo tu opraviti s pravim spodletom referiranja, čeprav smo deskripcijo rabili v referencialne namene.« 2 1 Dejstvo, da je Metod Trobec pekel, in ne rezal, je za našo analizo nepomembno. 2 K. Donnellan, Reference and Defi nite Descriptions, v: Philo sophical Review 75, 1966, 295−296.  Zagatnost performativnosti Navedeni primer kaže, da lahko za govorca, ki defi nitno deskripcijo uporablja referencialno, rečemo, da je rekel nekaj o nečem. Pri poročilu oz. opisu tistega, o čemer je nekaj rekel, pa nismo omejeni na deskripcijo, ki jo je uporabil, uporabimo lahko katero koli defi nitno deskripcijo ali ime, ki zame-ji isti drobec realnosti , kar bi z drugimi besedami pomenilo, da so defi nitne deskripcije, ki referi rajo na isti drobec realnosti, medsebojno zamenljive. Prav to pa je teza, ki jo želimo problematizirati. Denimo, da se znajde- mo na zabavi in da nam nekdo, recimo A, potoži: (4) Tisti tepec z rdečo kravato me je polil s pijačo. » Tepec z rdeče kravato«, ki je A polil s pijačo, je obenem (povsem na- ključno ) tudi »predsednik odbora za zaščito človekovih pravic «. Ali lah-ko, pač v skladu s tezo o medsebojni zamenljivosti defi nitnih deskripcij, ki referi rajo na isti drobec realnosti, (4) prevedemo v: (5) Predsednik odbora za zaščito človekovih pravic me je polil s pijačo, ali, še radikalneje, povzamemo z: (6) Predsednika odbora za zaščito človekovih pravic ima za tepca? Uporabili smo drugačno deskripcijo kot A in pokazali na isto osebo, toda: 1. Ali se bo A strinjal z našo parafrazo njegovih besed? Oziroma natančneje: 2. Ali ostaja referent − glede na to, da smo uporabili drugačno defi ni- tno deskripcijo − (res še vedno) isti? Mentalni prostori Fauconnier svojo teorijo mentalnih prostorov uvaja s sledečim pravi- lom identifi kacije :3 Če sta dva objekta (v najširšem smislu) a in b povezana z neko pragma- tično funkcijo F, tako da b = F(a), lahko opis objekta a, Oa , pomaga identi- fi cirati njegovega ustrez nika b. 3 G. Fauconnier, Espaces Mentaux, Pariz 1984, 16. Od performativa do govornih dejanj  shema II Vzemimo, da imamo neko pragmatično funkcijo F1, ki povezuje pisa- telje z njihovimi knjigami: shema III Če velja a = » Platon« in b = F1(a) = »knjige, ki jih je napisal Platon«, nam pravkar vpeljani princip identifi kacije o m o g oč a, d a ( 7 ) in t e rp r e t i r a - mo kot (8): (7) Platon je na zgornji polici. (8) Knjige, ki jih je napisal Platon, so na zgornji polici. V (7) opis (Oa) neke osebe (v našem primeru gre za lastno ime » Pla- ton«, prav tako ustrezne pa bi bile defi nitne deskripcije, npr. »Sokra-tov prijatelj« ali »avtor Dialogov «), identifi cira objekt b − v našem pri- meru kopico knjig − če pa bi uporabili drugačne pragmatične funkci-je, na primer »oseba  upodobitev«, »oseba  dokument(i)«, »ose- ba  ime«, bi (7) lahko interpretirali tudi tako, kot da je »na zgornji polici« Platonov portret ali kip, dokument o njem, ali, na primer, plo-šča z njegovim imenom. Imamo torej tri člene pragmatične funkcije: sprožilec (a), tarčo (b) in (pragmatični) veznik (F):  Zagatnost performativnosti shema IV in lahko poskušamo analizirati naslednjo izjavo: (9) Na Stojkovi4 fotografi ji ima mož brez brkov brke. Adverbialna skupina na Stojkovi fotografi ji nam dá vedeti, da imamo opraviti s pragmatično funkcijo »model  slika«. Model a (mož brez brkov) sproži veznik »slika«, F, tarča b pa je »upodobitev« tega moža na sliki, tako da ima brke. Na ta način dobimo: shema V V tem primeru je izjava torej interpretirana tako, da ima b, mož na foto- grafi ji, brke. Vendar pa princip identi fi kacije omogoča, da opis tarče, mož z brki, identifi cira kar tarčo samo – brez »posredovanja« sprožilca a, ki pri- pada »materialnemu« svetu − kar da na videz protislovno branje, po kate-rem b (istočasno) ima in nima brkov. Pravim »na videz protislovno«, kajti področja, ki jih povezujejo pra- gmatični vezniki (kakor tudi pragmatični vezniki sami), niso omejena; na nekem najsplošnejšem nivoju bi lahko rekli, da povezujejo objekte ( v naj-širšem smislu) in reprezentacije teh objektov, tako »materialne« kot tudi »mentalne« (če naj tvegamo to distinkcijo). Kar pomeni, da je naše »na 4 Tone Stojko je skrivoma posnel aretacijo Janeza Janše na Mikro Adi. Ta dogodek si izposoja ve- čina primerov v nadaljevanju. Od performativa do govornih dejanj  videz protislovno branje« paralelno z možnostjo dvojne reference pri fe- nomenih transparentno sti in netransparentnosti, vezanih na glagole pro-pozicio nalne naravnanosti (kar je pravzaprav le predilokucijski naziv za ilokucijskost). Poglejmo si naslednje primere: (10) V Stojkovem spominu ima mož brez brkov brke. (11) Stojko misli , da ima mož brez brkov brke. (12) Stojko si želi , da bi imel mož brez brkov brke. Vse navedene primere lahko beremo neprotislovno (na primer (11)): Frumen (mož, o katerem je govor) nima (več) brkov, Stojko pa misli, da ima brke, in (navidez) proti slovno (Stojko misli, da Frumen ima in nima brkov). 5 Pojasnimo malce to »navidezno protislovnost«. Frumen, realno, materialno bitje, ima svojega ustrezni ka, ki je njego- va reprezentacija, to je reprezentacija njega samega, bodisi na Stojkovi foto-grafi ji bodisi v Stojkovem spominu, v njegovih mislih itn. Opraviti imamo torej z nekakšnim veznikom »svet  duh«,6 in z uporabo principa identi- fi kacije dobimo dva možna opisa: 1. opis sprožilca a (»resničnega Frumna«), identifi cira tarčo b ( Fru- mna fotografi je, spominov, misli …) − v tem primeru ima brke b in ne a; 2. neposreden oz. neposredovan opis b, ki identifi cira b − v tem prime- ru se zdi, da b brke ima in jih nima. Poskušajmo si primer skicirati: shema VI 5 Fauconnier posebej poudarja, da je »možnost dveh ‘interpretacij‘ /…/ le posledica obdelave dis- kurza in ni vezana na nikakršno dvoumnost jezikovne forme« (Espaces Mentaux, 46−47). 6 Naj na tem mestu poudarimo, da spiritualistične metafore uporab ljamo izključno zato, da bi se izognili psihiatričnim.  Zagatnost performativnosti Ad 1) »Mož brez brkov« je lastnost sprožilca a, ki pripada »realnosti« govorca, ne pa tudi (nujno) Stojkovim verovanjem , zato ima njegov ustre- znik b (v Stojkovih mislih) lahko povsem drugačne, celo nasprotne lastno- sti in lahko nanj referira s povsem drugimi, tudi nasprotnimi defi nitnimi deskripcijami (na primer »mož z brki«); Ad 2) Če pa opis b neposredno identifi cira b, ki ima v Stojkovih mislih lahko povsem drugačne lastnosti kot ustreznik a v »realnosti« govorca (lahko pa je tudi povsem brez ustreznika v R), in ker so nam Stojkova vero-vanja in prepričanja dana le preko ovinka govorčeve »realnosti« , v kateri ve- lja, da je (Stojkov ) b pravzaprav le reprezentacija (govorčevega) a, je videz protislovnosti tako rekoč nujen. Posebej velja poudariti, da vezniki ne povezujejo dveh objektov, ki sta d e l » r ealn ega « , » m a t e rialn ega « sv e ta; n ekak o » s po n tan o « se zdi, da v slednjega spadajo le sprožilci, tarče pa da so tiste, ki so stvar misli, prepri-čanj, želja in hotenj. Brez težav pa si lahko zamislimo tudi naslednjo situa-cijo; znajdemo se v ateljeju nekega slikarja, na stojalu vidimo portret dekli-ce z rjavimi očmi, slikar pa nam reče: (13) Deklica z rjavimi očmi ima v resnici modre oči. V tem primeru ne gremo od »realnosti« k sliki − kot na primer v pri- merih 10–12 −, temveč od slike k realnosti: sprožilec je slika oz. upodobi- tev na sliki, tarča pa »realnost« oz. delček »realnosti«, namreč »resnič-na« deklica. Smer veznika je obrnjena: namesto z odnosom »svet  sli- ka«, imamo opraviti z odnosom »slika  svet«, smer pa − kot v številnih drugih primerih − določa adverbialna skupina (»Na Stojkovi fotografi ji …«, »v resnici«). Mentalni prostori kot aktualizacija vesolj verov anj Do zdaj smo za reprezentacijam nasprotne pole uporab ljali termine »realnost«, »realni/resnični objekt« (čeprav smo jih skušali omiliti z na-vednicami), toda že interpretacija primerov 10−12 nam je pokazala, da tudi na teh polih pravzaprav ne gre za nič drugega in za nič več kot za go-vorčeve predstave, »mentalne« reprezentacije o svetu. V primerih 10−12 se govorec prav lahko moti o naravi entitet, »realnih« entitet, o katerih govori, kot se lahko moti tudi o Stojkovih prepričanjih in verovanjih, lah-ko pa ima o njih (o »realnih« entitetah) na voljo drugačne (bolj obširne ali bolj skope) podatke kot Stojko, tako da je uporaba glagola »motiti se« povsem neustrezna: gre pač za dve različni vesolji verovanj. Od performativa do govornih dejanj  Vezniki torej ne povezujejo »realnih« objektov in njiho vih reprezentacij, temveč le reprezentacije same. »Real nost« ni nič več kot »mentalna« repre-zentacija in vezniki torej nujno povezujejo mentalne reprezentacije (v okvi-ru nekega vesolja verovanj) z drugimi mentalnimi reprezenta cijami (v okvi-ru nekega drugega vesolja verovanj) . Če torej rečemo: Stojko misli, da … , tu ne gre za Stojkova abso lutna prepričanja, za njegova prepričanja »na sebi«, temveč vedno (le?) za njegova prepričanja, kot jih percipira, razume in po-sreduje konkreten govorec, na primer jaz sam. Gre torej za mentalno repre-zentacijo mentalne reprezenta cije, ki ima tudi »svojo« sintaktično obliko, namreč podre dje: (15) Stojko misli , da … Navedenim trditvam bi seveda lahko ugovarjali, češ da so slike in fo- tografi je še kako »realne« stvari. Seveda so, toda njihove reprezentacije so nujno mentalne, in prav zato, ker so mentalne reprezentacije vedno inter-pretacije nečesa v realnem, potrebujemo za adekvatno analizo več kot en (pragmatični) veznik. Za analizo fotografi je, na primer, vsaj tri: 1. veznik, ki povezuje model z upodobitvijo na fotogra fi ji; 2. veznik, ki povezuje upodobitev na fotografi ji z upodobitvijo, kakor je razumljena; 3. veznik, ki povezuje model z upodobitvijo, kakor je razumljena, vse se- veda v mentalni realnosti (oz. vesolju verovanj) govorca . Seveda bi se mentalnih reprezentacij lahko lotili tudi drugače, vendar nas v danem okviru zanimajo predvsem načini in možnosti govora o real- nosti, prepričanjih, željah in upodobitvah . Gre nam le za nastavke, ki jih po- nuja diskurz sam (ne glede na »realne« ekvivalente oz. ustrez nike), za na-stavke, ki (lahko) omogočajo različne interpre tacije (kljub mogoči »real-ni« istosti, ki pa ni in ne želi biti naš predmet), torej za interpretacije, ki so izključno posle dica in rezultat obdelave diskurza samega. Recimo, da tovrstni diskurzivni nastavki omogočajo konstrukcijo »mentalnih prostorov«, konstrukcij, ki nimajo nič skupnega z jezikov-nimi strukturami (kakršne, na pri mer, postulira generativna gramatika), četudi je njihova konstrukcija znotraj diskurza vezana na posamezne jezi-kovne skupine. Prav tako moramo poudariti, da mentalni prostori niso identični z ve- solji verovanj. Na koncu prejšnjega poglavja smo rekli, da so mentalni pro-stori izvrstno orodje za nekakšno mikroanalizo vesolj verovanj, vendar pa ne »pokrivajo« celotnega (virtualnega) vesolja verovanj, temveč le vsakič  Zagatnost performativnosti znova, pač glede na diskurzivne nastavke, ki jih omogočajo, aktualizirajo in izpostavljajo njihove posame zne dele (aktualna vesolja verovanj).7 Nekaj opredelitev Oglejmo si, kakšne so njihove značilnosti: – »Mentalne prostore« predstavljajo a) strukturirane in spremenljive množice z elementi a, b, c, … , b) odnosi, ki jih ti elementi zadovoljujejo ( R1ab, R2a, R3cbd, …), in ki so c) takšne, da jim je (namreč strukturiranim in spremenljivim množicam) mogoče dodati novih elementov ali med že ob-stoječimi elementi vzpostaviti nove odnose; – Izrazi kot »Ra 1a2 .. an velja v mentalnem prostoru M«, pomenijo, da so a) a1, a2, …, an elementi M in da b) zadovoljujejo odnos R; – Med mentalnimi prostori velja zakon inkluzije (vsebo vanosti), z uve- ljavljeno notacijo l. Vendar pa v nasprotju z inkluzijo v teoriji množic, v teoriji mentalnih prostorov ta zakon − in to je zelo pomembno − ne impli- cira inkluzije elementov . Če na primer velja a e M in M l N, iz tega ne sledi a e N. Mentalni prostori so načeloma med seboj povsem različni. Še več: predpostaviti moramo, da nimajo nobenega skupnega elementa . Ker gre za brez dvoma najpomembnejši zakon, zadeva joč mentalne pro- store oz. vesolja verovanj, si oglejmo, zakaj. Denimo, da je a (= Tone) element M (»Miha misli, da … «). Prostor M je vsebovan v prostoru N ( »Luka verjame, da … « ), torej »Luka verja- me, da Miha misli, da … « In kaj Luka verjame, da Miha misli? Luka, na primer, verjame, da Miha misli, da: – je Zemlja velika plošča; – vsaki revoluciji sledi kontrarevolucija; – je Brane star kozel;– ... »To n e« (e l e m e n t M) se v Lukovih »verjetjih« morda sploh ne pojav- lja. Morda Luka sploh ne ve, da Miha pozna Toneta, morda Luka sam ne pozna nobenega Toneta, morda pa ima » Tone« (element M) v N povsem drugačne lastnosti kot v M in v N sploh ni Tone! Prav s tem problemom se bomo v nadaljevanju največ ukvarjali. 7 Še enkrat: mentalni prostori niso nekakšna psihologistična nebulo za, temveč diskurzivne enti- tete, katerih konstrukcijo (kakor tudi dekon strukcijo) omogočajo šele (in izključno) diskurziv- ni nastavki. Od performativa do govornih dejanj  Če naj se še za trenutek vrnemo k značilnostim oz. opredelitvam men- talnih prostorov: – Uvajalce (U) bomo imenovali izraze, ki vzpostavljajo nove mentalne prostore. Kot smo že videli, vlogo uvajalcev ponavadi igrajo adverbi in ad-verbialne skupine (»Na Stoj kovi fotografi ji …«), skupine »subjekt−predi- kat« (»Stojko misli …« ), pa tudi logični vezniki. – Uvajalci uvajajo propozicije, ki ponavadi vzpostav ljajo odnose med elementi mentalnih prostorov.8 Uvajalec, ki uvaja neki mentalni prostor M’, ta prostor vedno uvaja znotraj nekega prostora M, ki ga Fauconnier imenuje sorodni prostor , ali pa znotraj R, ki predstavlja »realnost« govorca. To vsebovanost nakazuje bo- disi sintak tična vpetost uvajalca (za) M’ v M, kot v primeru (19) Janez misli, da ima Frumen na Stojkovi sliki brke . UM V prostor MUM’ prostor M’ bodisi lahko nanjo sklepamo pragmatično, izhajajoč iz konteksta: 8 Kako pa posamezne elemente v mentalne prostore sploh uvedemo? V francoščini, jeziku, v katerem je teorija mentalnih prostorov nastala, je ta problem formalno lažje rešljiv kot v slovenščini. Vzemimo stavek: »Dans le dessin de Luc, une sorcière chevauche une licorne.« (Na Lukovi sliki (neka) čarovnica jezdi (nekega) samoroga.) Adverbialna skupina »dans le dessin de Luc« vpeljuje prostor M, nominalna skupina »une sorcière« pa v M vpeljuje element w, z lastnostjo sorcière, tako da (velja) sorcière (w). Nominal- na skupina »une licorne« v M vpeljuje nov element v, z lastnostjo licorne, tako da (velja) licorne (v), glagolska oblika pa nakazuje, da je med obema elementoma vzpostav ljen neki odnos, tako da (velja): chevauche (w, v). Fauconnier ob tem vpelje dve pravili, zadevajoči nedoločni in določni člen. Nedoločni člen un: Nominalna skupina (NS) un N (pri čemer je N obče ime, S pa lastnost, ki jo N denotira) v neki prostor vpeljuje nov element w, tako da v tem prostoru velja N(w). Določni člen le (la, les, …) Nominalna skupina le N opozarja na neki element a, že vpeljan v prostor M, tako da v tem prosto- ru velja N(a) . Nedoločni členi naj bi v mentalne prostore torej vpeljevali nove elemente, določni pa opozarjali na že vpeljane, vendar sta pravili v slovenščini neuporabni. Opraviti imamo pač s t. i. naravnimi jeziki, vsi naravni jeziki pa ne premorejo razkošja določnih in nedoločnih členov. V slovenščini bi si sicer morda lahko pomagali z nek(a), kot zamenjavo za nedoločni člen, in »čisto« nomi- nalno skupino (brez predhajajočega nedoločnega zaimka), kot zamenjavo za določni člen, ven-dar je takšen dispozitiv vse preveč negotov, da bi mu lahko podelili in priznali občo veljavnost.  Zagatnost performativnosti (20) 1. Frumen ni deloval po Domadenikovih9 navodilih (vzpostavlja neki odnos »delovati po navodilih« med Frum nom in Doma- denikom v R = »realnost« govorca). 2. Janez misli, da je Frumen deloval po Domadenikovih navodilih. Um vzpostavlja odnos med Frum- nom’ in Domadenikom’ , ki sta v M ustre znika (tarči) Frumna in Domade nika iz R. Ker za M sorodni prostor ni eksplicitno določen (s posebnim uvajal- cem), lahko iz tega sklepamo, da je njegov sorodni prostor R (= »realnost« govorca) in da torej velja: M l R. Malce kompleksnejši je naslednji primer: (21) 1. V tej drami je Othello ljubosumen. UM vzpostavlja neko Othellovo la- stnost v M 2. Misli, da mu je Desdemona nezvesta. UM, lastnost Desdemone v M’ V (21) sorodni prostor za M’ ni eksplicitno določen, kar nagiba inter- pretacijo (21) v korist M kot sorodnega prostora za M’, vendar izključ- no iz kontekstualnih razlo gov : povprečno izobražen človek pač ve, da v Sheakespear jevem Othellu Othello Desdemono sumi nezvestobe. Verje- tneje je torej, da (21)2 velja v drami, ne pa v »realnosti« (govorca), čeprav kot sorodni prostor (za) M’ lahko izberemo tudi R: z uporabo pragmatič- ne funkcije »igralci  vloge« lahko (21)2 interpretiramo (tudi) tako, kot da Othello (= igralec, ki igra Othella) misli, da mu je Desdemona (= igral- ka, ki igra Desdemono) nezvesta. Za sorodni prostor M’ v tem primeru lahko izberemo R. Specifično/nespecifično Tr anspar ento/netr anspar entno Takšna izbira, oz. natančneje možnost izbire, je inter pretativno (in s tem referencialno) lahko odločilna. Na primer: 9 Milan Domadenik je bil v tistih časih načelnik UNZ Ljubljana-mesto. Od performativa do govornih dejanj  (22) 1. V tem fi lmu je Clint Eastwood izdajalec. UM 2. T oda on misli, da je junak. UM’ Na izbiro imamo dve možni in (obe) verjetni interpre taciji (22): 1) M je sorodni prostor (za) M’. V tem primeru oseba v fi lmu (ki jo igra Clint Eastwood) misli, da ni izdajalec, temveč junak. 2) R je sorodni prostor (za) M’. V tem primeru je Clint Eastwood kot igralec tisti, ki misli, da je v konkretni vlogi junak in ne izdajalec. Omenili smo že,10 da je prostor M, z veznikom F lahko pragmatično povezan s prostorom M’, in da ima element a v M, lahko ustreznika a’ v M’, tako da velja a’ = F(a). a je sprožilec in a’ tarča, ki jo v skladu s Pravi- lom identifi kacije identifi cira neka nominalna skupina NS. S e v e d a p a t a k š n a e k s p l i c i t n a v p e l j a v a n i n u j n a . N a m e s t o e k s p l i c i t n e vpeljave tarče v M’, se sistem vpeljave (novih) elementov lahko zadovo- lji s svobodno aplikacijo Pravila identifi kacije na sprožilne elemente v M’, ob implicitnem navodilu: če naj apliciramo pravilo identifi kacije moramo predpostaviti, da obstaja tarča za njegovo aplikacijo. Ali natančneje, v obli-ki pravila: (23) Princip identifi kacije med prostori Če sta prostora M in M’ povezana zveznikom F, in nominalna skupina NS vpeljuje ali opozarja na neki element x v M, potem velja: – če ima x v M’ ustreznika x’ (x’ = F(x)) , lahko NS identifi cira x’; – če x nima ugotovljenega ustreznika v M’ , lahko NS vzpostavi in iden- tifi cira v M’ nov element x, tako da x’ = F(x). Ta princip identifi kacije med prostori pride najbolj do izraza pri dveh interpretativno in referencialno verjetno najpomembnejših dispozitivih: 1) specifi čno/nespecifi čno 2) transparentno/netransparentno. Ad 1) Vzemimo stavek: (24) Janez Pavel II. upa, da bo nekdanji boksar posvojil nesrečne otroke. 10 Glej interpretacijo primerov 10−12.  Zagatnost performativnosti Uvajalec Janez Pavel II. upa znotraj R uvaja prostor M, veznik F pa po- vezuje »realnost« in »želje«. Če je ( novi) element nekdanji boksar uveden nepo sredno v M, potem nima (nujno) ustreznika v R, ali pa imamo opraviti z boksarjem, ki v R ni (nujno) boksar: nekdanji boksar je morda le lastnost, ki jo pozna Janez Pa- vel II., ne pa tudi govorec ( morda je celo govora o » fi zično«, » material-no« isti osebi, le da ima v R, na primer, lastnost prodajalec cvetja, v M pa nekdanji boksar). To je nespecifi čna in t e rp r e t a c i j a, ki b i j o s h e m a t i č n o l ahk o p r e ds t a vi - li takole: shema VII Če pa je element nekdanji boksar uveden v R, potem ima ustreznika v M, in opraviti imamo z »resničnim« boksarjem. Seveda pa ni nujno, da je nekdanji boksar tudi lastnost tarče v M, morda Janez Pavel II. govorčevega nekdanjega boksarja pozna le kot vdanega misijonarja. To je specifi čna interpretacija: shema VIII Od performativa do govornih dejanj  V igri je seveda lahko tudi več prostorov. Recimo, da: (25) Ančka išče miško. Miška, ki jo išče Ančka, je lahko konkretna, udomačena miška, ki si jo je Ančka pred meseci kupila za razvedrilo (specifi čna interpretacija): shema IX Lahko je le neka miška, pač katera koli miška (ki jo je Ančka, na primer, opazila v kotu sobe), ali miška »kar tako« (nespecifi čna interpretacija): shema X Lahko pa gre za miško, za katero Ančkin sin trdi, da od časa do časa prečka sobo: shema XI  Zagatnost performativnosti »Tretja« miška ima tako le diskurzivno − pa zato nič manj realno! − eksistenco.11 Ad 2) Dispozitiv specifi čno/nespecifi čno se ponavadi pokriva z dispo- zitivom transparentno/netransparentno: a) Janez Pavel II. iz primera (24) morda ne ve, da je oseba, za katero upa, da bo posvojila siromašne otroke, nekdanji boksar; »nekdanji bo-ksar« je morda le lastnost sprožilca v R, zanjo ve morda le govorec (ki je tudi izjavljalec (24)); v tem primeru je interpretacija specifi čna in (refe- rencialno) transparentna; b) Janez Pavel II. ve, da je oseba, za katero upa, da bo posvojila siroma- šne otroke, nekdanji boksar; »nekdanji boksar« je lastnost tarče v M ( Ja- nez Pavel II. upa, da …) in morda sploh nima ustreznika v R, ali pa ima ustreznik v R drugačne lastnosti; v tem primeru je interpretacija nespeci- fi čna in (referencialno) netransparentna. Ali če naj razliko ponazorimo na zgovornejšem primeru: denimo, da je Stojkov sosed Frumen, da pa Stojko tega ne ve. Imamo torej prostor R (= »realnost« govorca), od njega odvisni oz. v njem vzpostavljeni prostor M (»Stojko misli, da …) in pa element prostora R, a (= Frumen + Stojkov so- sed), ki pa se v prostoru M razcepi na dva medsebojno neodvisna elementa a’1 ( Frumen) in a’2 (Stojkov sosed): 11 Fauconnier v podporo trditvi, da ontološka realnost in »materialna« eksistenca za vprašanje konstrukcije in analize diskurzivnih formacij nista posebej pomembni, navaja naslednji, sposo-jeni primer (G. Ioup, Speci fi city and the Interpretation of Quantifi ers, v: Linguistics and Philo- sophy 1, 1977, 233−245): Sledeči stavek je specifi čnostno dvoumen, tudi če referent (nedoločnega člena) ontološko ne obstaja, stavek pa je lahko resničen v obeh branjih: Alberta verjame, da je zmaj pojedel njene petunije. Ne glede na to, ali zmaji obstajajo ali ne, Alberta lahko verjame, da obstajajo /poudaril I. Ž. Ž./ , in sta- vek je dvoumen prav z ozirom na Albertino prepričanje, ki lahko zadeva nekega določenega ali ka-kega nedoločenega zmaja. Specifi čno branje bi lahko parafrazirali z:»Obstoji določen zmaj, za katerega Alberta verjame, da je pojedel njene petunije«, kar je lahko res(nično) tudi brez ontološke realnosti zmajev /poudaril I. Ž. Ž./; mislila bi lahko, na primer, na Puff a, čarobnega zmaja. Zdi se, da so dvoumnosti, ki zadevajo specifi čnost, neodvisne od implikacij ontološke eksistence …« Od performativa do govornih dejanj  shema XII Naslednji izjavi sta tako mogoči le iz prostora R: (26) Stojko misli, da je Frumen preveč hrupen. (27) Stojko ve, da je njegov sosed uslužbenec SDV, nikakor pa ne iz prostora M, saj » Frumen« in »moj sosed« za Stojka ni- mata istega r efe r e n ta: » o b j ektivn o « in m o r da cel o v go v o r čevi » r ealn o-sti« imata deskripciji » Frumen« in »Stojkov sosed« različen smisel, a is-tega referenta za Stojka, torej v prostoru M, pa tudi različna referenta, zato ne bo pristal na enačbo » Frumen« = »moj sosed«. Shema tično bi bilo to verjetno ustrezneje kot z dvema ločenima in z vezniki povezanima pro-storoma predstaviti s prostoro ma, katerih večji (večji glede na potencialno »realnost«, ki jo pokriva) vsebuje manjšega: shema XIII  Zagatnost performativnosti Iz takšne predstavitve je namreč »referencialni« razcep, ki nastopi s prehodom iz enega prostora (oz. vesolja verovanj) v drugega, očitnejši in nazornejši. Lastna imena kot definitne deskripcije Seveda bi nam kdo lahko očital, da smo pomešali (lastna) imena in de- fi nitne deskripcije, ker smo (lastna) imena (» Frumen«) postavili na isto ra-ven kot defi nitne deskripcije (Stojkov sosed), ki da referirajo povsem dru-gače k o t ( lastna ) im e na. V e n dar pa n e gr e za mal o marn ost iz u d ob n osti, temveč za namerno odločitev, ki jo lahko tudi (empirično) utemeljimo. V fi lmu Lev na cesti, Raoula Walsha (1952), James Cagney kot krošnjar v neki podeželski šoli povzroči precejšnjo zmedo, potem pa med njim in mlado učiteljico (Barbara Hale) steče sledeči dialog: (28) Ona: Krošnjar ste? On: Hank Martin sem. Včasih tudi krošnjarim. Izbrani odlomek je izvrstna ponazoritev t. i. teorije toge reference, kakršno zastopa Saul Kripke in po kateri ime, lastno ime, ni in ne more biti okrajšava za snop defi nitnih deskripcij. Ime Sokrat tako ni in ne more biti okrajšava ali povzetek defi nitnih deskripcij največji grški fi lozof pred Plato- nom, glavna oseba Platonovih dialogov, grški fi lozof, ki je storil smrt s trobe-liko, itn. Ime najprej in predvsem označuje neko konkretno osebo , in to eno- smiselno, defi nitna deskripcija lahko pomaga le zamejiti njeno referenco. Ime je tako nujni designator (enak v vseh možnih svetovih), defi nitna deskripcija pa le naključni, ali z drugimi besedami: ni mogoče, da bi Hank Martin ne bil Hank Martin, povsem mogoče pa je, da bi bil kaj drugega kot krošnjar – in nadaljevanje fi lma to tudi dokaže. Povsem drugačna, skoraj nasprotna – in za naše namere zanimivejša – pa je teza nekega drugega fi lma, Človek, ki je ubil Libertyja Valancea, Joh- na Forda (1962). V majhno mesto nekje na jugu Združenih držav se na pogreb svojega prijatelja Toma Doniphona (John Wayne) vrne senator Ransom Stoddardt (James Stewart ), ki je tu začel svojo kariero. Sicer se je bil izšolal za pravni- ka, a slavo si je pridobil kot človek, ki je ubil Libertyja Valancea, zloglasne- ga roparja in revolveraša. Zakaj je tu? Kdo je Tom Doniphon? To sta vprašanji, ki begata uredni- ka lokalnega časopisa, kajti ime mu ne pove ničesar, od senatorja zahteva Od performativa do govornih dejanj  deskripcijo , zgodbo. In zgodba je jezikovno in fi lozofsko poučna: Tom Do- niphon, mrlič, ki ga nihče (več) ne pozna, in ne slavni senator, je bil človek, ki je ubil Libertyja Valancea. V tem trenutku (vednosti) zanimanje družbene smetane malega juž- njaškega mesteca za slavnega senatorja popolnoma uplahne. Brez lokalno obarvane deskripcije človek, ki je ubil Libertyja Valancea, dejstva, zaradi katerega je pravzaprav postal slaven, ki so ga peljala preko Kongresa pa vse tja do Senata (kjer ga, nasprotno, zastopa prav ime), ne veljajo nič. Človek, ki je ubil Libertyja Valancea, je tista točka prešitja, ki jih za prebivalce ma- lega južnjaškega mesteca sploh drži skupaj, ki poveže in podeli smisel vsem ostalim, dejstva zajemajočim defi nitnim deskripcijam, je če naj za trenutek preskočimo v neko drugo konceptualno polje – dobesedno označevalec, ki zastopa subjekt za vse druge označevalce – z imenom vred. Kje, na kateri strani je torej resnica? Poskušajmo fi lmski razkorak pre- seči s športom. Segli bomo nekaj let nazaj, 12 na svetovno prvenstvo v alpskem smuča- nju v Crans Montani. Precejšnji medijski šok je tedaj povzročilo dejstvo, da je bil najboljši smučar vseh časov in legenda alpskega smučanja , Ingemar Stenmark, šele sedmi, na prvo mesto pa se je uvrstil do tedaj malo znani Frank Wörndl. In to je tudi izjava, ki nas zanima: (29) Wörndl je bil pred Stenmarkom. Zakaj se nam ta izjava sploh lahko zdi zanimiva in zakaj se nam zdi z njo vredno postreči nekomu, ki smučarske tekme ni gledal, ga pa smuča-nje zanima? Če bi jo lahko interpretirali kripkejevsko, namreč ta in ta konkretna oseba je bila pred to in to konkretno osebo, potem bi lahko imeni Wörndl in Stenmark zamenjali z imeni katerih koli dveh drugačnih smučarjev in vre-dnost izjave se ne bi smela spremeniti. Vendar pa v našem primeru ni tako: izjavi kot Beck je bil pred Shawom ali Halvarsson je bil pred Rothom, se lju- bitelju smučanja lahko zdita relevantni le iz patriotskih ali familiarnih ra-zlogov. Izjava ( 29 ) je zanimiva in vredna sporočanja le, če ime W örndl inter - pretiramo kot tisti, ki še nikoli ni dobil tekme za svetovni pokal ali tisti, ki se nahaja na 39. mestu jakostne lestvice, ime Stenmark pa kot tisti, ki ima že preko 90 zmag v tekmah za svetovni pokal ali tisti, ki je šestkrat zaporedo- ma zmagal v slalomski razvrstitvi svetovnega pokala ali …, skratka, izjava je 12 Za današnja bralko in bralca pravzaprav kar precej, več kot dvajset.  Zagatnost performativnosti zanimiva in vredna sporočanja le, če imeni interpretiramo kot okrajšavi za snop defi nitnih deskripcij! Z drugimi besedami: morda res ni mogoče, da bi, na primer, Ransom Stoddardt ne bil Ransom Stoddardt – čeprav bi se, kot poudarja Kripke, lahko imenoval drugače, gre pač za označitev konkretne osebe v vseh mo- žnih svetovih –, je pa popolnoma nepomembno. Tisto, kar ga reprezentira v družbeni, simbolni vezi , je prav defi nitna deskripcija človek, ki je ubil Liber- tyja Valancea. (Ransom Stoddardt = človek, ki je ubil Libertyja Valancea), pa čeprav je ta posel (dejansko) opravil nekdo drug . S tem pa se spet vračamo na primer (4) z začetka poglavja in sklenemo lahko, da politi možak ne bo pristal na tisto parafrazo svojih besed, ki pra-vi: (6) Predsednika odbora za zaščito človekovih pravic ima za tepca. Cepec je zanj (v njegovem vesolju verovanj) le človek, ki ga je polil s pijačo. Predsednik odbora za zaščito človekovih pravic in človek, ki me je polil s pija- čo, sta »realno«, »materialno«, ali kar je še podobnih pomagal, res ena in ista oseba, toda ne v vesolju verovanj politega možaka . Cepec, ki me je polil s pijačo, je cepec, le če/ker me je polil s pijačo, ne pa v vlogi predsednika odbo- ra za zaščito človekovih pravic. In prav to rešitev želimo v nadaljevanju poudariti: analizo defi nitnih deskripcij v terminih vlog in njihovih vrednosti. Definitne deskripcije kot vloge in (njihove) vrednosti Oglejmo si naslednje primere: (30) T voje stanovanje je vedno večje. (31) Listje tega drevesa je vsako leto bolj zeleno. (32) T u je hrana vedno hujša. Vsak od treh navedenih stavkov dovoljuje, v grobem, (vsaj) dve inter- pretaciji: 1. Nominalna skupina napotuje le na en element , kar pomeni, da ima- m o o p r a vi ti s s tan o v an j e m, ki se n e n e h o m a širi in j e v sak tr e n u t ek v ečj e (30); z drevesom, ki jeseni svojih listov ne izgubi in ki so vsako leto celo bolj Od performativa do govornih dejanj  zeleni (31); z obrokom hrane, ki ostaja na določenem mestu in je vsakič (ko ga vidimo) bolj razpadel (32). 2. Nominalna skupina napotuje na več različnih elementov (pač odvisno od pragmatičnih parametrov: kraja, časa …), kar pomeni, da je tvoje stanova-nje, vsakič ko ga zamenjaš (oz. vsakič, ko se preseliš), večje (30); da so listi na-šega drevesa vsako leto bolj zeleni od listov, ki so odpadli prejšnjo jesen (31): da nam v lokalu, v katerem obedujemo, vsakič postrežejo s slabšo hrano (33). Rekli bomo, da imamo v prvem primeru opraviti le z vlogo (»t voje stano- vanje«, »listi tega drevesa«, »hrana … tu«), v drugem primeru pa z vrednost- mi teh vlog (»tvoje stanovanje po selitvi 14. VII. 1988«, »listi tega dreve- sa spomladi 1989«, »večerja (v nekem konkretnem lokalu) 21. VI. 1989«). Če L opredelimo kot predicirano lastnost (na primer vedno večje ), v kot vlogo defi nitne deskripcije (na primer tvoje stanovanje ), m pa kot kon- tekstualne parametre (kraj, prostor, čas …), potem bi lastnost vloge lahko formalizirano predstavili z L(v) , vrednost lastnosti vloge pa z: L(v(m)) . Le na videz se lahko zdi, da se tako še vedno nismo znebili referenta, ti- ste konkretne, materialne točke, ki (da) je neizbrisljiv in neiztrgljiv del re-alnosti (identičen v vseh možnih svetovih): obstajati mora vendar nosilec vloge! Toda če vloge umestimo v mentalne prostore, smo se znebili te pop-kovne točke, ki » povezuje« govor( ico ) in » realnost «: neka vloga bo ime- la v različnih mentalnih prostorih pač različne vrednosti, saj smo videli, da: 1) referenca variira od enega mentalnega prostora do drugega (glej pri- mere (6), (26), (27), (29)) in 2) (kar je najpogosteje tudi vzrok za 1 ) da iz a I M in M E N, še ne sledi a E N.13 13 Recimo, da ne želimo zamuditi priložnosti, da tudi sami počastimo dvestoletnico francoske re- volucije, in si zamislimo naslednji primer: denimo, da smo v Franciji, ki je danes republika in ima (svojega) predsednika. Georges je zagrizen rojalist in je prepričan, da je legitimni šef države kralj (v zdajšnjih razmerah torej pariški grof). Pozna sicer aktualni predsedniški sistem, vendar pred-sednik republike zanj ni tudi šef države. Ker torej pozna aktualni predsedniški sistem in ve, da se predsednik republike menja vsakih sedem let, bi kak republikanec zanj lahko rekel: (33) Georges misli, da se šef države menja vsakih trideset let. Kolikor pa je Georges rojalist in misli, da dobi Francija novega kralja nekako vsakih trideset let, bi zanj prav tako lahko rekli: (34) Georges misli, da se šef države menja vsakih trideset let.  Zagatnost performativnosti Tako bi tudi našo formulo govornega dejanja lahko dokončno dopol- nili v: shema XIV kar pomeni, da je razumljiva ilokucijska moč (F’) (lahko) drugačna od in- tendirane (F), doseženi perlokucijski učinek (q’) pa drugačen od predvide- nega (q). Ko smo v začetku poglavja vpeljali mentalne prostore, smo poskuša- li hipotezo o »(možni) nevsebovanosti elementov vsebovanega prostora« pojasniti s fi ktivnim primerom, v preteklem letu pa nas je konkretna druž-bena stvarnost oskrbela s primerom, ki ima neprimerno večjo »socialno-empirično« kredibilnost. Seveda gre ponovno za proces proti »četverici« in za »dialog«, ki ga je med predsedstvom SR Slovenije in Odborom za za- Kar je v obeh primerih odločilno, je, da defi nitni deskripciji ne napotujeta na posameznika, tem- več na vlogi. Če imamo R (= »realnost« govorca) in M (= Georges misli), potem imamo opra- viti s šestimi vlogami: R Mf = šef države in ustreznik f’ g = predsednik in ustreznik g’ k = kralj in ustreznik k’ V R velja f = g, v M f ’ = k‘, medtem ko k v R sploh nima vrednosti. Če imamo vrednosti: P = se menja vsakih sedem let, Q = se menja vsakih trideset let, ki dajo: P (g’) velja v M za (33) in Q(f ’) velja v M za (34), lahko iz ekvivalence f ’ = k’, ki velja v M, izpeljemo Q(k’) velja v M, iz česar pa ne sledi – in to je tisto, kar je pomembno –, da sta f’ in k’ identični vlogi. T o bi nas pripeljalo do naslednje in- terpretacije izjave (34): (35) Georges misli, da se kralj menja vsakih sedem let, ki pa jo onemogočajo prav pragmatični parametri (na primer Georgesovo poznavanje aktual- nega francoskega političnega sistema). Od performativa do govornih dejanj  ščito človekovih pravic izzval njegov zaključek. Oglejmo si najprej, kakšno je bilo neposredno ozadje tega »dialoga«. Konec julija 1988 je Odbor za varstvo človekovih pravic od predsedstva SR Slovenije zahteval, naj preveri, ali je vsebina vojaškega dokumenta, za-radi katerega je bil sprožen postopek pred vojaškim sodiščem v Ljubljani, zakonita in ustavna. Za odgovor je predsedstvo SR Slovenije potrebovalo dober mesec, v njem pa sporoča, da predsedstvo SR Slovenije ni odgovorno za zagotavljanje in tudi ne za ocenjevanje ustavnosti in zakonitosti omenjenega dokumenta, ki je akt vojaškega poveljevanja. 14 Odbor za zaščito človekovih pravic z odgovorom seveda ni bil zadovo- ljen. Predsedstvo je opozoril na 205. člen ustave SFRJ, po katerem so za ustavnost in zakonitost dolžni skrbeti vsi državni organi, in v podkrepi-tev navedel še 299. člen ustave SRS, 301. člen ustave SRS in 239. člen usta-ve SFRJ, 378. člen ustave SRS, še zlasti pa 377. člen ustave SRS in 244. člen ustave SFRJ (njihova »pozitivna« vsebina je za namene tega besedila po-stranskega pomena). 15 Ker po mnenju Odbora predsedstvo SR Slovenije ni uporabilo svo- jih ustavnih pravic, je Odbor predlagal skupščini SR Slovenije, da v okvi-ru svojih pristojnosti samo obravnava vprašanje ustavnosti in zakonitosti spornega vojaškega dokumenta in od predsedstva SR Slovenije zahteva nje-govo stališče o tem vprašanju, svojim članom pa predlagal, naj v svojih de-lovnih in drugih organizacijah takoj zahtevajo sestanke delegacij za dele-giranje delegatov v skupščine in zahtevajo uradno vložitev teh dveh zahtev predsednikom posameznih zborov skupščine SR Slovenije. Predsedstvo SR Slovenije je sporočilo Odbora preučilo in »odločno za- vrnilo pristop in ocene, ki se nanašajo na delo predsedstva SR Slovenije«. 16 Odbor da v svojem sporočilu napačno interpretira odgovor, s katerim je predsedstvo zavrnilo njegovo zahtevo, da takoj preveri ustavnost in zako-nitost vojaškega dokumenta. Predsedstvo da se ni proglasilo za nepristoj-no vsebinsko odgovoriti na to vprašanje, ampak je le ugotovilo, da ni nepo-sredno odgovorno za zagotavljanje in ocenjevanje ustavnosti in zakonito-sti omenjenega dokumenta. Predsedstvo je prepričano, da celovita politič-na ocena okoliščin, v katerih je potekal proces, ni mogoča brez vsebinske in pravne analize tega dokumenta in pristojnosti za njegovo izdajo in bo svo- 14 Delo (2. IX.–6. IX. 1988). 15 N. m. 16 Delo (3. IX. 1988).  Zagatnost performativnosti ja stališča in ocene, ki bodo vsebovale vse pomembne okoliščine, vzroke in posledice družbenih razmer, v katerih je tekel proces, še naprej sporočalo delegatom skupščine SR Slovenije in slovenski javnosti. Potem pa sledi zaključni odstavek, ki je za nas – za naš prikaz in ekspli- kacijo – ključen. Takole pravi predsedstvo SR Slovenije: Sedanje, ne le gospodarske, ampak splošne družbenopolitične razmere v Slo- veniji in Jugoslaviji so skrajno zapletene in zaostrene, zaradi česar mora vsak-do, ki se aktivno vključuje v javno politično življenje, prevzemati odgovornost za svoje delovanje. Odbor s svojimi najnovejšimi zahtevami sili predsedstvo SR Slove- nije in skupščino SR Slovenije v konfl ikt, ki ne bi koristil uveljavljanju interesov SR Slo-venije in urejanju mednacionalnih odnosov ter razvoju socializma v vsej Jugoslaviji, ne more pa koristiti niti interesom obtoženih /poudaril I. Ž. Ž./ . 17 Odbor v svojem odgovoru18 seveda pozdravlja odločitev predsedstva SR Slovenije, da bo skupščini – pa čeprav naknadno – sporočilo svojo oce-no spornega dokumenta, upravičeno pa se čudi – in tu mu moramo s svo-jim teoretskim in teresom pritegniti tudi mi –, kako more zavzemanje za spoštovanje ustavnosti in zakonitosti škodovati interesom SR Slovenije in obtoženih. 19 Odbor tudi povsem upravičeno – in reči moramo, da teoret- sko legitimno – sklepa, da je predsedstvo SR Slovenije s takšno formulaci-jo posredno, hote ali nehote, v bistvu že povedalo najmanj to, da z ustavno-st jo in zakonitostjo dokumenta najbrž ni vse v redu. Če bi bilo, namreč ne bi bilo razloga za konfl ikt /poudaril I. Ž. Ž./.20 Sklepanje Odbora je sklepanje v najboljši maniri griceovske konverza- cijske implikature. Zakaj? Predsedstvo SR Slovenije je (eksplicitno) izjavilo, da p (»Odbor sili predsedstvo SR Slovenije v konfl ikt, ki ne bi koristil uveljavljanju intere-sov SR Slovenije.«), in nam dalo s tem (implicitno) vedeti, da q (»Doku- ment je protiustaven in protizakonit.«). Znotraj griceovskega univerzuma, kot vemo, velja, da je X, ki je s tem, ko je izjavil p, impliciral q, implikaci- jo q namenoma vnesel v pogovor, če je zadovoljeno naslednjim pogojem: 1. Najprej in predvsem ne sme biti dvoma, da upošteva konverzacijske maksime ali vsaj kooperacijski princip . 17 N. m. 18 Delo (6. IX. 1988). 19 N. m. 20 N. m. Od performativa do govornih dejanj  2. Nadalje ne sme biti dvoma, da X ve ali misli, da je q nujen zato, da bi samo dejstvo, da trdi p, ne bilo v nasprotju s predpostavko 1. 3. Govorec misli (in pričakuje), da sogovornik misli, da on, govorec, res tako misli, da je sogovornik torej sposoben izpeljati sklep, da je pogoj 2 povsem nujen. 21 Sklepanje Odbora je torej eksemplarično: a) Predsedstvo SR Slovenije je izjavilo, da p (»Odbor sili predsedstvo SR Slovenije v konfl ikt, ki ne bi koristil uveljavljanju interesov SR Slove-nije«). b ) N o be n ega r azl o ga ni, da b i p r ed pos ta v l j ali, da p r edseds tv o n e r a v - na v skladu s konverzacijskimi pravili oz. v skladu s kooperacijskim prin- cipom (»Naj bo vaš konverzacijski prispevek takšen, da bo po namenu ali smeri pogovora, v katerega ste vpleteni, ustrezal stopnji pogovora, na kate-ri se nahajate.«). c ) Potemtakem ne bi moglo ravnati, kakor ravna, ( namreč, da trdi p), če ne bi želelo implicirati, da q ( »Dokument je protiustaven in protizako- nit.«). č) Predsedstvo ve, da vemo, da p implicira q. d) Predsedstvo ni storilo ničesar, da bi nas odvrnilo od implikacije q. e) Predsedstvo torej želi, da mislimo, da q. Potemtakem: predsedstvo je impliciralo, da q (da je sporni dokument protiustaven in protizakonit). To pa še ni vse! Iz opisanega oz. rekonstruiranega postopka sklepanja je razvidno, da je pri svojem ravnanju predsedstvo SR Slovenije imelo (vsaj eno) informaci-jo več (torej (vsaj) element več v svojem vesolju verovanj) kot Odbor za var-stvo človekovih pravic. Nikakor ni namreč jasno, in predsedstvo SRS tega v svojem sporočilu nikjer eksplicitno ne pove, zakaj naj bi zavzemanje za spo-štovanje ustavnosti in zakonitosti škodovalo interesom SR Slovenije in celo obtožencem samim. Predsedstvo SRS je do tako absurdnega sklepa lahko prišlo le, če je pri svojem sklepanju posedovalo dodatne informacije, infor-macije, ki so bile Odboru nedostopne. Seveda pa potem lahko o »absur-dnem sklepu« predsedstva govorimo le iz prostora oz. vesolja verovanj, ki ni vesolje verovanj predsedstva SRS: člani predsedstva SRS so pač imeli na voljo tisti dodatni element, tisto informacijo, ki njihovemu sklepu (za njih) odvzema karakter absurdnosti, absurden je lahko le za nekoga, ki ne deli nji- 21 Glej str. 69–70, pa tudi, H. P. Grice, Logic and Conversation, v: Syntax and Semantics 3, 49–50.  Zagatnost performativnosti hovega vesolja verovanj. Vse, kar je v danih okoliščinah predsedstvo lahko naredilo,22 je bila izpostavitev meje med vesolji verovanj: govorilo in sklepa- lo je tako, kot da bi bile premise na obeh straneh enake , in računalo na ab- surden učinek. Zato Odbor lahko povsem legitimno reče, da je predsed-stvo SR Slovenije s svojo izjavo dalo vedeti (dalo vedeti, ne pa tudi eksplici- tno povedalo), da z dokumentom ni vse v redu. Z drugimi besedami in bolj natančno: prav zato, ker vesolje verovanj predsedstva SR Slovenije poseduje (vsaj) en element (informacijo) več, se Odbor mora in lahko posluži le griceovskega sklepanja po pragmatični im-plikaturi, kar pa pomeni, da o vzroku lahko sodi le po njegovih učinkih. Vesolja verovanj in eksplicitni performativi To nas znova vrača na problem govornih dejanj in ilokucijske moči. Ugotovili smo, da je ilokucijska moč izjave oz. njeno razumetje (v nekih danih okoliščinah) vedno stvar poslušalca oz. sogovorca, ne glede na mo-rebitni performativni prefi ks, ki naj bi jo (neodvisno od poslušalca) »eks-pliciral« in s tem izjavljanje že vpisoval v izjavo oz. sleherno izjavljanje zva-jal na samo izjavo. Vesolja verovanj in mentalni prostori pa nam kažejo, da bi se problema interpretacije »eksplicitnih performativov« in performativnega prefi ksa lahko lotili tudi drugače: da namreč pri performativnem prefi ksu morda ne gre (toliko) za eksplikacijo ilokucijske moči, s katero želi govorec delova-ti na poslušalca – ilokucijske moči, ki naj jo poslušalec sprejme kot ilokucij-sko moč dane izjave – kot za kazalec strukturiranosti (in omejenosti) men- talnega prostora (in z njim vesolja verovanj), iz katerega prihaja. Parentetični glagoli lahko v tem primeru, prav zaradi svoje neortodo- ksne (para)performativnosti, služijo kot interpretacijska paradigma: Mi- slim, da … in podobni uvajalci mentalnih prostorov oz. vesolj verovanj morda res nakazujejo in opozarjajo (le?) na pragmatično vrednost v izja-vi vsebovane propozicije. Toda, ali je v primeru, ko Mislim, da … pomeni ločitev vzroka in/od posledice (učinka), celo skritje vzroka pred posledico (učinkom), ali je v tem primeru opozorilo na pragmatično vrednost izjave res marginalno in ga lahko brez škode opustimo? Če naj iz povedanega potegnemo vse konsekvence, potem moramo na vprašanje seveda odgovoriti nikalno, in še več: če izhajamo iz predpostav-ke mentalnih prostorov oz. vesolj verovanj moramo predpostaviti, da ima-jo (vsaj virtualno) takšne kazalce strukturiranosti mentalnih prostorov vse 22 Naša interpretacija je politično bona fi de seveda iz povsem metodoloških razlogov. Od performativa do govornih dejanj  izjave, tudi tiste, ki v svoji površinski strukturi tega ne kažejo, kar z dru- gimi besedami povedano pomeni, da so mentalni prostori oz. vesolja vero-vanj verjetno najmočnejši argument za (že malce pozabljeno) »performa-tivno hipotezo« generativne semantike. Kaj to pomeni?  Performativna hipoteza Na nekaj, čemur bi iz današnje perspektive lahko rekli tudi po- skus analize performativnih prefi ksov, naletimo že v Logiki Port- Royala ,1 ki je nastajala v letih 1660–1680 in ki performativne prefi kse obravnava kot nekakšne kvazikomentarje, katerih naloga je eksplikacija modalnosti izjave, ki jo (namreč kvazikomentarji) uvajajo. Logika Port-Royala Avtorja Logike Port-Royala , Arnauld in Nicole, razlikujeta med »obli- ko« in »materijo« izjave; materija izjave je njena »predstavna vsebina«, ki jo je mogoče analizirati v subjekt in predikat. Tako izjava (1) Zemlja je okrogla »predstavlja« okroglost (predikat) Zemlje (subjekt). V določenih primerih je predikat zatrjen kot subjektu ustrezen: v ta- kšnem primeru ima izjava afi rmativno obliko, kar pomeni, da stanje, na ka-tero referira, predstavlja kot dejansko stanje. Izjava je lahko »kompleksna glede na subjekt«, če subjekt te izjave ovi- ja vrinjeni stavek. Tako v izjavi (2) Napoleon, ki je bil velik general, je znal igrati šah 1 A. Arnauld, P. Nicole, La Logique ou ľArt de Penser , Paris (1683) 1970, zlasti II. del. Od performativa do govornih dejanj  subjekt, »Napoleon, ki je bil velik general«, ovija vrinjeni stavek, »ki je bil velik general«, katerega resničnost pa ni zatrjena, temveč bolj vzeta za (že) dokazano. Izjava je lahko tudi »kompleksna glede na predikat«. Tako je izjava (3) Brutus je ubil človeka, ki je bil tiran kompleksna glede na predikat, kolikor predikat dopolnjuje oz. dodatno pojasnjuje z odvisnikom (vrinjenim stavkom), »ki je bil tiran«, in ki člove-ku, ki ga je bil Brutus ubil, pripisuje značaj tirana. »Kompleksnost glede na subjekt« in »kompleksnost glede na predi- kat« sta t. i. »materialni kompleksnosti«, Arnauld in Nicole pa poznata tudi »oblikovno kompleksnost«. Vzemimo, da namesto (4) Zemlja je okrogla, rečem: (5) Trdim, da je Zemlja okrogla. Po Arnauldu in Nicolu se izjava (5) nanaša na okroglost Zemlje, pripi- sovanje okroglosti Zemlji je njena »predstavna vsebina«, to pa je obenem vsebina, ki jo predstavlja tudi le drugi, odvisni del izjave , namreč Zemlja je okrogla (sicer samostojna izjava (4)). Ta drugi, odvisni del izjave, je sam popolna izjava, kolikor ima poleg »vsebine« tudi »obliko«, v tem primeru obliko trditve, za katero poskr-bi kopula »je«. Toda tudi izjava (5) je trdilna izjava, med njo in izjavo (4) potemta- kem ni razlike ne v vsebini ne v obliki, govorimo seveda o vsebini in obli-ki, kakor ju defi nira Logika Port-Royala . Kakšen je torej na sploh status iz- jav tipa: Trdim, da … ? Logika Port-Royala odgovarjata, da gre za posebno vrsto vrinjenega stavka, ki ni ne del subjekta ne del predikata. Trdim , da … , naj bi le poudar- jal trdilno obliko izjave, ki jo vpeljuje. Z drugimi besedami: če izjavi (5) od-vzamemo uvodni Trdim , da …, ničesar ne izgubimo, sklep, do katerega je, kot smo že videli, skoraj 300 let kasneje prišel tudi J. O. Urmson pri obrav- navi parentetičnih glagolov .  Zagatnost performativnosti Parentetični glagoli naj bi bili transparentni , kar pomeni, da njihovo umanjkanje na mestu glavnega stavka ne spremeni bistveno izjave, ki jo uvajajo. Na primer, Mislim … , v: (6) Mislim, da se bo vreme spremenilo, je transparenten glede na odvisnik, saj je ta zatrjen, kot da bi bil izjavljen sa- mostojno, in ne podrejeno Mislim … Lyonsova hipoteza Zdi se torej, da je podredje tako v (5) kot v (6) le navidezno . Trdim … in Mislim … sta le navidezno glavna stavka, dejansko pa igrata to vlogo na vi- dez podrejena stavka Zemlja je okrogla in Vreme se bo spremenilo. Takšno rešitev za transparentne performativne prefi kse predlaga na primer Lyons,2 uporabljajoč koncepta generativno-transformacijske (tvor- beno-pretvorbene) slovnice: površinsko in globinsko strukturo. N e k i p e r f o r m a t i v n i p r e fi k s j e t r a n s p a r e n t e n , t o r e j u m a n k l j i v , č e i n samo če eksplicitni performativ, katerega »uvodni« del ta prefi ks predsta-vlja, kot del že vsebuje primarni performativ. Eksplicitni performativ torej dobimo, če primarnemu performativu prefi ksiramo nekakšen kvazikomentar, ki eksplicira njegovo izjavljalno moč. T akšen prefi ks pa nikakor ni glavni stavek, nasprotno. Vzemimo iz-javo (7) Trdim, da sem nedolžen. Če privzamemo Lyonsovo hipotezo, je glavni stavek Nedolžen sem, Trdim pa le pragmatični operator, brez katerega lahko primarni performativ prav tako dobro shaja. Za podredje naj bi šlo le v površinski strukturi , v globinski strukturi pa bi bila stavka jukstaponirana: da površinske strukture, na primer da v izja- vi (6), bi bil tako le nekakšen ekspletivni da, nekakšno mašilo oz. sintaktič- ni tampon, njuna odvisnost oz. podrejenost v površinski strukturi pa po-sledica aplikacije transformacijskega pravila na v globinski strukturi juks-taponirana stavka. Rossova hipoteza Mnogo radikalnejša v svoji predpostavki je teorija »performativne hi- poteze«. Če Lyonsova hipoteza performativni prefi ks »degradira« na ra- 2 J. Lyons, Semantics , Cambridge 1977, 782. Od performativa do govornih dejanj  ven pragmatičnega operatorja, ki je v globinski strukturi »dejanskemu« glavnemu stavku v najboljšem primeru lahko le jukstaponiran, pa perfor-mativna hipoteza performativni prefi ks predpostavi slehernemu stavku S, in to v stavku, ki je S v globinski strukturi nadrejen. Postavke performativne hipoteze bi v najmočnejši različici lahko for- mulirali takole: Globinska struktura stavkov S: 3 a) ima stavek, ki vsebuje performativni glagol; b) subjekt tega stavka je jaz, posredni objekt pa ti/vi ; c) ta stavek je najvišji stavek globinske strukture; č) ta stavek je opustljiv (deletable), če glagol to dovoljuje, tovrstna trans- formacija pa ohranja pomen (je meaning-preserving); d) glagol v tem stavku je edini glagol v stavku S, ki je performativen; e) glagol predstavlja ilokucijsko moč stavka S; f) ilokucijska moč je semantična . To z drugimi besedami pomeni, da je površinska struktura derivat (enega samega) opustljivega (in opuščenega) markerja ilokucijske moči v naj- višjem stavku S globinske strukture, in da je opustljivi marker semantičen (in ne na primer sintaktičen ali pragmatičen). Kaj za nas (za teorijo govornih dejanj in vesolj verovanj) to pomeni in zakaj se nam teorija performativne hipoteze (zlasti točke a, b in c) sploh zdi zanimiva? Osnovna tvorbeno-pretvorbena predstavitev stavka (iz zgodnjega tvor- beno-pretvorbenega pristopa) je za angleščino sledeča: 4 (I) S  SZ (sam. zveza) + GZ (glag. zveza) (II) SZ  Člen + Sam (III) Člen  the, … (IV) Sam  man, ball, … (V) Glag  hit, took,… kar da v razčlenjeni obliki: SZ + GZ Člen + Sam + GZ 3 G. Gazdar, On Performative Sentences, v: Semantikos 3/1 (1976), 37–62. 4 Opiramo se na: N. Chomsky, Syntactic Structures , Haag 1957, pri slovenjenju terminologije pa še zlasti na M. Bolta, Tvorbeno-pretvorbena skladnja N. Chomskega , Maribor 1987.  Zagatnost performativnosti Člen + Sam + Glag + SZ the + Sam + Glag + SZ the + man + Glag + SZ the + man + hit + SZ the + man + hit + Člen + Sam the + man + hit + the + Sam the + man + hit + the + ball, v »drevesni« različici pa: J. R. Ross,5 eden prvih in najbolj vplivnih zagovornikov performativne hipoteze, pa trdi, da takšna analiza ne zadostuje in da moramo vse stavke analizirati kot implicitno performativne , torej kot takšne, katerih globinska (semantična) struktura eksplicitno vsebuje performativni glagol. Tako glo-binske strukture stavka (8) Cene so poskočile po Rossu ne moremo predstaviti s: 5 J. R. Ross, On declarative sentances, v: Readings in English Transformational Grammar , ur. R. A. Jacobs in P. S. Rosenbaum, Massachussetts 1970, 222–273. Od performativa do govornih dejanj  temveč s: shema XV Kar pomeni, da je sleherni stavek (pre)tvorjen iz globinske strukture, v kat- eri je tisti del, ki v površinski strukturi nastopa kot samostojni, neodvisni in prosti stavek, le odvisnik, v (globinsko) nadrejenem stavku pa: a) subjekt referira na govorca (izjavljalca stavka); b) posredni objekt referira na sogovorca (oz. poslušalca); c) uporabljeni glagol je performativni glagol jezikovne komunikacije; č) je trdilen, kar da nekaj takega kot: da so cene poskočile.(8’) (Jaz ti pravim), cene so poskočile.  Zagatnost performativnosti Dejstvo, da je bila večina od navedenih zahtev (razen zahteve a), kar ni nepomembno) zaradi nezadostnega »dokaznega« materiala že opuščena, ali vsaj preformulirana v šibkejšo različico, nas ne bo motilo, nasprotno, prepričani smo, da drugače niti ni moglo biti, saj je bil dobršen del dokazov za to semantično teorijo sintaktičnih . 6 Dva dokaza Eden najprepričljivejših dokazov upravičenosti performativne hipo- teze (ki pa smo ga izbrskali iz negenerativistične literature) je verjetno raz-likovanje med zunanjo in notranjo negacijo. 7 Vzemimo (eksplicitni) performativ (9) Obljubljam, da ti bom plačal pred koncem leta. Notranja negacija zgornjega performativa bi se tako glasila: (10) Obljubljam, da ti ne bom plačal pred koncem leta, zunanja pa: (11) Ne obljubljam ti, da ti bom plačal pred koncem leta. Zdaj pa poskušajmo na oba načina zanikati Austinov priljubljeni kon- stativ (12) Mačka je na predpražniku. Z notranjo negacij o seveda ni težav: (13) Mačke ni na predpražniku. Kakšna pa bi utegnila biti zunanja negacija tega konstativa? Hare uspe naj- ti le eno, namreč: (14) Ne pravim/ne trdim , da je mačka na predpražniku, torej zanikanje tistega dela stavka, ki se v površinski strukturi sploh ne po- javlja! Drugi, v generativistični literaturi zelo priljubljen ( a še zdaleč ne tako prepričljiv) način dokazovanja obstoja abstraktnega performativa v globin-ski strukturi je postopek, ki ga pri pojasnjevanju razlike med lokucijo, ilo- 6 Glej zlasti J. M. Sadock, Toward a Linguistic Th eory of Speech Acts , New York 1974. 7 R. M. Hare, Meaning and Speech Acts, v: Practical Inferences , London and Basing-stoke 1971, 82–83. Od performativa do govornih dejanj  kucijo in perlokucijo uporablja tudi Austin, namreč poročanje v odvisnem govoru. Če želimo, na primer, poročati o neki izjavi, ki je »padla« v raz-govoru med A in B, lahko to namreč storimo le tako, da to izjavo prefi ksi-ramo z nekim splošnim (abstraktnim?) glagolom tipa: Rekel je … , Trdil je … ipd. Performativna hipoteza kot interpretacijska hipoteza To so, kot smo že omenili, sintaktični argumenti v prid točke (a). Za te- orijo vesolj verovanj pa je veliko bolj zanimiva točka (b), namreč struktura tega najvišjega stavka globinske strukture: če vsak najvišji stavek globinske strukture vsebuje subjekt, ki referira na govorca, in posredni objekt, ki re-ferira na sogovorca, potem te lastnosti – pač v skladu s standardno pretvor-beno metodologijo – ni potrebno zapisovati v globinsko strukturo vsake- ga stavka, temveč jo lahko opredelimo kot občo slovnično zahtevo/ omeji- tev. 8 Če zagovorniki performativne hipoteze subjekt, ki zaznamuje govor- ca, in indirektni objekt, ki zaznamuje sogovorca, kljub temu vpisujejo v sle-herno globinsko strukturo, jih morajo pri tem potemtakem voditi drugač-ni, ne sintaktični vzgibi. Pri jaz in ti9 ter uporabi performativnega glagola jezikovne komuni- kacije v globinski strukturi slehernega stavka je pač smiselno vztrajati le ob predpostavki vesolj verovanj, v katerih se vednost in z njo povezane re-sničnostne vrednosti (torej »aktualno« vesolje verovanj) neprestano spre-minjajo. Vsakič znova poudarjati, da sem jaz tisti, ki tebi nekaj pripove- dujem, pač mora pomeniti: a) da se zavedam, da se moja resnica (lahko) razlikuje od neke »obče«, splošno sprejete resnice in da na to pristajam (da imam za to razlikovanje razloge, ki so moji razlogi); b) da se zavedam in pristajam na to, da se moja verovanja in prepriča- nja (lahko) razlikujejo od tvojih in da to v svojem »konverzacijskem pri- spevku«, kot bi rekel Grice, tudi upoštevam. Pomembnost in lepota hipoteze o najvišjem stavku, katerega ele- menti zaznamujejo govorca, sogovorca in glagol jezikovne komunika-cije, je tudi v tem, da ga teorija performativne hipoteze postavlja v ab-straktno globinsko strukturo, kar ne pomeni le, da gre za semantični in 8 G. Gazdar, On Performative Sentences, v: Semantikos 3/1 (1976), 42. 9 S simplističnostjo predpostavke, po kateri jaz vedno referira na govorca, ti pa na sogovorca, se bomo podrobneje pozabavali v zadnjem poglavju. Zaenkrat nas zanimata le plodnost nastavkov, ki jih ponuja teorija performativne hipoteze, in možnost njihove uporabe v drugačnem koncep-tualnem polju.  Zagatnost performativnosti ne morda (le) za pragmatični postulat, temveč da gre predvsem za inter- pretacijski postulat. Kaj to pomeni? Empirično dejstvo je, da strukture najvišjega stavka: v površinski strukturi (če naj pristanemo na delitev generativne gramati- ke) ne zasledimo ali vsaj zelo redko. Njegova postulacija torej ni stvar em-pirične nujnosti, ki je (namreč empirična nujnost) tudi v najboljšem pri-meru lahko le posplošitev nekega prevladujočega pojava. Če takšno struk-turo postuliramo na abstraktnem nivoju globinske strukture to preprosto pomeni, da šele z njeno pomočjo lahko smiselno interpretiramo stavke (in iz- jave) površinske strukture, stavke (in izjave) običajnega, navadnega, vsakda-njega govora. To pa daje nov in drugačen pomen tudi vlogi performativnega prefi - ksa kot kazalca ilokucijske moči izjave. V prejšnjih poglavjih smo mu odre-kli tako rekoč sleherno možnost, da bi kot uvajalec t. i. eksplicitnih perfor-mativov lahko povedal kar koli odločilnega o njihovi ilokucijski moči. Per-formativ in ilokucijsko dejanje, smo rekli, nista dve modaliteti istega kon-cepta, temveč dva različna koncepta. Performativ je tisti, ki je zamejen z družbenimi, zunajjezikovnimi konvencijami, ki tudi zagotavljajo njegovo uspešnost, pri ilokucijskem dejanju pa so konvencionalna le sredstva, nje-gova ilokucijska moč pa je v najboljšem primeru odvisna od poslušalčeve-ga oz. sogovorčevega zapopadenja kompleksne igre intenc, s pomočjo kate-re mu skušamo »dati vedeti« za kakšno ilokucijsko moč gre, v najslabšem primeru pa od sogovornikove »napačne« ocene situacije, v kateri smo iz-javo izrekli. Lekcija performativnega prefi ksa kot elementa globinske strukture nam lahko pomaga to distinkcijo še zaostriti. Oglejmo si izjavo, ki bi jo v skladu s tradicionalnimi defi nicijami performativa morali opredeliti kot performativ: (15) Obljubljam, da se bom pridno učil. Od performativa do govornih dejanj  Če jo natanko pretresemo, namreč ni več povsem jasno, ali sploh gre za performativ. Razumemo jo namreč lahko na dva načina: a) kot izjavo, ki istočasno izvrši tudi dejanje, ki ga imenuje (torej kot performativ); b) kot izjavo, ki (na primer kot odgovor na vprašanje »Kaj delaš?«) le opisuje dejanje, ki ga izvršuje oz. ga že dalj časa poskuša (očitno neuspešno) izvršiti (torej kot konstativ). Če nič drugega, nas lekcija performativnega prefi ksa kot interpretacijske- ga postulata uči, da moramo, preden se odločimo, ali gre za performativ ali za ilokucijsko dejanje – in če gre za ilokucijsko dejanje, za kakšno ilokucij-sko dejanje gre – rekonstruirati izjavljalne pogoje dane izjave. Ta lekcija je za slovenščino toliko nujnejša, ker ima glagol »obljubiti« (pa tudi številni drugi) v slovenščini dve različici: (16 ) Obljubim (dov ršno) in (17) Obljubljam (nedovršno). Če naj ju interpretiramo strogo v paradigmi dovršno/ nedovršno, po- t e m m o r a m o r e č i , d a t i s t i , k i j e u p o r a b i l o b l i k o Obljubljam, pač (še) ni obljubil – tako kot tisti, ki »teče«, še ni pritekel (na cilj), tisti, ki »jé« pa še ni pojedel –, toliko manj, ker je imel na razpolago tudi dovršno obliko, Obljubim. Zakaj je nujno vsakič znova rekonstruirati izjavljalne pogoje , si bomo to- rej natančneje ogledali prav na »slovenskem primeru«. Kak o obljubiti  »Slovenski« performativ in p. Stanislav Škrabec 1 Na Slovenskem – pa naj se to sliši še tako paradoksalno – se osnove performativne teorije izoblikujejo veliko prej kot na Angleškem, in nekako bolj »čisto«, znotraj jeziko slovnega polja samega. »Bomkanje« in »bombardiranje« Konec 19. stoletja, natančneje leta 1887, pater Stanislav Škrabec,2 na pla- tnicah svojega sicer povsem verskega časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška,3 1 To poglavje je v močno predelani in razširjeni obliki izšlo kot monografi ja Čas in dejanja v je- ziku , Ljubljana 2004. 2 Nanj je v tej zvezi prvi opozoril Bernard Nežmah, v razpravi P. Stanislav Škrabec – slovenski Austin, ki je izšel v zborniku Problemi -Razprave 279–280, Ljubljana 1987, 64–67. 3 Cvetje z vertov sv. Frančiška so bili »mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tre- tjega reda sv. Frančiška«, ki je v redakciji p. Evstahija Ozimka, mašnika frančiškanskega reda v Kostanje vici, pričel izhajati l. 1880 v Gorici. S 5. zvezkom V. letnika je l. 1884 urednikovanie tudi nominalno (dejanski urednik je bil že poprej) prevzel p. Stanislav Škrabec, ki je kot vnet je-zikoslovec, že v času urednikovanja p. Evstahija Ozimka, na platnicah Cvetja objavljal svoje jezi- koslovne pomenke. Stanislav Škrabec (1884–1918) stopi v frančiškanski red l. 1863, frančiškani so tudi tisti, ki ga v letih 1870–1873 pošljejo na graško univerzo študirat klasično in slovansko jezikoslovje (že v teh letih (1870) nastane njegova slovita razprava »O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi«), leta 1876 pa opravi tudi profesorski izpit. Z objavami svo-jih spisov ima nenehoma težave, tako v Kresu in Soči kot kasneje tudi pri Slovenski Matici in v Ja- gićevem Archiv für Slavische Philologie: spise mu bodisi zavračajo, ali pa jih sprejmejo, pa kasneje (v glavnem zato, da se ne bi zamerili imenitnejšim ljudem, kot je bil Škrabec) ne objavijo. Vzrok za takšno ravnanje je verjetno iskati v Škrabčevem odločnem in nekompromisnem načinu pisa-nja, ki ni okleval, tudi če se je bilo treba – seveda strokovno – spopasti s slavnimi možmi tedanje-ga časa. Tako rekoč edino mesto, na katerem je lahko objavljal svoje zapise, so bile tako platnice Cvetja, ki ga je sam urejal, in takšno obliko (versko navznoter, jezikoslovno navzven) je Cvetje z vertov sv. Frančiška ohranilo vse do zadnjega zvezka XXXII. tečaja l. 1915, ko se je Škrabec zara- di topovskega obstreljevanja Gorice preselil iz Kostanjevice v Ljubljano. Od performativa do govornih dejanj  objavi krajši »slovniški pomenek « z naslovom Prinesek k nauku o časih v naši slovenščini .4 Povod zanj je pismo nekega »spošto vanega duhovnega očeta«, ki Škrabca naproša, naj vendar tudi on pove svoje mnenje o »bom-bardiranju«, tj. o rabi besedice bom za opisovanje prihodnjega časa, raz-vadi, ki jo imamo danes za navado, v tistih časih, pa je v nekaterih izobra-ženskih krogih veljala za znak slabega okusa in pomanjkljivega jezikovne-ga znanja: prihodnjik da se vendar tvori s sedanjikom dovršnega glagola. Škrabec na pismo takole odgovarja: Glagoli so v sloven ščini: a) perfektivni, re š it i; b) imperfektivni, re š e vat i . Imperfektivni glagoli imajo tri čase: – praesens, re š ujem; – imperfectum, re š e va l s em; – futurum, re š e va l b om; perfektivni pa štiri: – perfectum, re š i l s em; – plusquamperfectum, re š i l s em bi l ; – futurum exactum, re š i l b om; – aorist, re š i m . »Iz tega zgleda je menim da zadosti očitno,« pravi Škrabec, »da ,rešim , ne po- menja sedanjega časa in torej ni praesens (razen po obliki); ,r e š i m , naznanja le doveršenost djanja, je torej aorist v pravem pomenu te besede, tj. neomejen čas /pou- daril I. Ž. Ž./ .« 5 Prav zato, ker je neomejen čas, pa ga lahko rabimo tudi za dejanje, ki je že dovršeno, ali za dejanje, ki se šele bo dovršilo – če je pomen dovolj jasen iz konteksta. V nasprotnem primeru moramo uporabiti določno obliko, v prvem primeru s em re š i l , v drugem b om re š i l , ta dva časa pa, poudarja Škrabec, pozna že stara slovenšči na: 4 Poleg problemov knjižne slovenščine, za katero mu je podlaga dolenjščina (mimogrede, rojen je blizu Ribnice) in jezik protestantskih piscev 16. stoletja, je veliko pisal tudi o stenografi ji in še zlasti o esperantu (sestavil je celo svoj »univerzalni« jezik, ki ga je poimenoval aulalija ). Uredniki Biografskega leksikona menijo, da je bil Škrabec ne dvomno največji slovenski jezikoslo- vec 19. in (poleg F. Ramovša) 20. stoletja, današnji slavisti pa njihovega mnenja brez dvoma ne bi delili. Cvetje z vertov sv. Frančiška (odslej Cvetje … ), VII. tečaj, 2. zvezek, Gorica 1887. 5 N. m.  Kako obljubiti »Ako pravijo slovnice, da je praesens doveršnih glagolov stari slovenščini slu- žil za futurum , je to nenatančno; služiti je mogel le za zaznamenjevanje v priho- dnosti doveršenega djanja in to je fut. exactum , bodisi da stoji v glavnem stavku, kaker v gerščini, ali pa v odvisnem, kaker v latinščini. In tako more služiti tudi nam. Naj se torej ne pravi, da je sedanjik doveršnih glagolov pravi futurum, ker nimajo doveršni glagoli niti pravega sedanjika, niti pravega futura, temuč, kaker sem re-kel, aorist in fut. exactum /poudaril I. Ž. Ž./ , in poslednji sme stati povsod, kjer ga logika zahteva, pervi pa ga sme nado meščati zastran spremembe in okrajšanja, kjer razumlji vosti ne škodi.« 6 Škrabčev sklep je torej jasen: pravega futura ne moremo nadomestiti s pravim sedanjikom (še zlasti ne za opisovanje dejanja, ki se bo v prihodno-sti vršilo, ne vemo pa (še), če se bo tudi dovršilo: v tem primeru je opisna oblika z »bom« nujna), če pa stara slovenščina kdaj pa kdaj to vseeno poč-ne, bi utegnila biti takšna raba germanizem. Polemika med Bežkom in Pintarjem Nekaj let kasneje je v šolskem izvestju novomeške gimnazije za leto 1888/89 Viktor Bežek objavil razpravo Jezik v Mat. Ravnikarja »Sgod- bah svetiga pisma sa mlade ljudi«, kjer obravnava slovenščino, kakršno je pisal Matevž Ravnikar, ta »steber slovenskega slovstva«. V X. letniku Lju- bljanskega zvona (1890) Lu ka Pintar7 v štirih nadalje vanjih objavi recenzi- jo te razprave, kjer je ena od osrednjih tem prav razlika med perfektivnimi in imperfektivnimi glagoli. S perfektivnimi glagoli, pravi Pintar, izrazimo le goli faktum, le golo dejanje, z imperfektivnimi pa njegovo trajanje. Zato ne pristaja na delitev na pravi sedanjik, ki da zaznamuje dejanje, ki se v sedanjosti vrši ali traja, in na neomejeni ali »vsakočasni« sedanjik, ki zaznamuje le nastop deja-nja ali dejanje, ki lahko nastopi (oz. je že nastopilo) kadar koli, v katerem koli času: »Pravi sedanjik je namreč tisti, ki zaznamenuje to, kar je v resnici sedanje, ne pa, kar je zaradi živejše predočitve samo v sedanjost prestavljeno. V resnici se-danje pa, mislim, da je ne samo to, kar se v sedanjosti godi in vrši, ampak tudi to, kar se v sedanjosti (tj. v trenutku, ko dejanje konstatiram) zgodi in izvrši. 6 N. m. 7 Luka Pintar (1857–1915) je bil jezikoslovec in literarni zgodovinar, predvsem pa prešerno- slovec, urednik kritične izdaje Prešernovih poezij l. 1900. Tudi on je – kot sicer vsi udeleženci dolgoletne polemike, ki bo sledila – študiral klasično in slovansko fi lologijo na graški univerzi (1877–1881), nato pa dolgo let služboval na novomeški gimnaziji. Od performativa do govornih dejanj  Dajem, posoju jem, izročam itd. so pravi in zajedno durativni sedanjiki (= deja- nje, posojevanje, izročevanje itd. se sedaj vrši); dam, posodim, izročim i.t.d. so tudi pravi sedanjiki, če ž njimi izvršitev dotičnega dejanja spremim, tj. zajedno ko de- janje izvršim, tega dejanja izvršitev tudi z besedo konstatiram /poudaril I. Ž. Ž./ .«8 Po Pintarju – v nasprotju s Škrabcem – moramo v okviru pravega se- danjika torej razločevati med pravimi sedanjiki z durativnim pomenom, za katere uporabljamo imperfek tivne glagole, in pravimi sedanjiki z de-janskim pomenom, za katere uporabljamo perfektivne glagole. In kaj je » dejan ski « po m en ? Pin tarjev a defi ni ci ja je po vsem sodob na, sk o raj ena -ka Comriejevi 9 defi niciji razlike med perfektiv nostjo in imperfektivnostjo: »Dejanski pomen glagola imamo, če zamislimo deja nje sámo na sebi, neraz-deljeno na začetek, vršitev in izvršetek, če si je predstavimo v jedni nerazde-ljeni misli brez ozira na trajnost in rezultat tega dejanja, če konsta tiramo goli faktum.« 10 Kar je pri tej defi niciji tako zelo pomembno, je spre memba ravni, ki jo Pintar »zagreši« že takoj v naslednjem (od)stavku. Dejanski sedanjik, pra-vi, je sedanjik, s katerim konstatiram goli faktum, ko neko dejanje (ko, na primer, nekomu nekaj dam ) tudi z besedo konstatiram . Takoj za tem pa v ilustracijo dejanskega sedanjika navede sledeča primera: »Priporočam se , kadar navajam priporočilne momen te, naštevam svoje pred- nosti in sposobnosti, i.t.d., če pa samo pri odhodu ali slovesu konstatiram že-ljo, da bi rad ostal v blagem spominu, da bi rad videl, naj bi dotičnik name ne pozabil, nego pri vsaki priliki se name oziral in me podpiral i.t.d., tedaj se mu priporočim . Trdovraten zatoženec n. pr. sprva ne prizna , česar ga dolže, nego taji misleč, da je mogoče utajiti, ko mu pa začno s pričami dokazovati, tedaj jedno za drugim prizna , on polagoma priznava , in naposled, ko vidi, da se mu vse laži in vsi izgo- vori izjalovijo, skesano reče: priznam , da je vse tako, kakor tožba pravi, i.t.d. – poprej pri izpraševanju je priznaval , sedaj skupoma prizna .« 11 8 L. Pintar, Jezik v Mat. Ravnikarja ,Sgodbah svetiga pisma sa mlade ljudi’, Ljubljanski zvon (1890), 686. 9 B. Comrie, Aspect, an introduction to the study of verbal aspect and related problems , Cambrid- ge 1976. Naj ob tej priložnosti poudarimo, da smo se namenoma odrekli slehernemu ekskurzu v teorije glagolskega časa in vida, da bi tako kar najbolj izpostavili kristalizacijo problema perfor-mativnosti v slovenščini. 10 L. Pintar, Jezik v Mat. Ravnikarja ,Sgodbah svetiga pisma sa mlade ljudi’, Ljubljanski zvon (1890), 686. 11 N. m., 686–687.  Kako obljubiti Tisto, kar Pintar spregleda, je nenavadno (za nadaljeva nje polemike pa kl j u č n o ) d e j s t v o , d a s e g l a g o l a priporočim/priporočam se in priznam/pri- znavam, v situacijah, kakršne opisuje Pintar, obnašata drugače kot glago- li dam, posodim in izročim. Z glagolom priporočim se ne morem pospremiti oz. konstatirati nekega (od njega) neodvisnega dejanja, kot to lahko storim v primeru glagola dam. Glagola priporočim in priznam lahko »konstatira- ta« le sama sebe, sta sama svoje dejanje! Nerodno pri vsej stvari je le to, da je bila v Pintarjevih časih očitno raz- širjena drugačna, imperfektivna raba teh glagolov, torej priporočam se in priznavam, kar pa pomeni, da – v skladu s Pintarjevim dispozitivom – ne gre za konstatacijo golega dejstva, nerazdeljenega na »začetek, vršitev in iz-vršetek«, temveč za dejanje, o katerem nam njegov glagolski izraz pove le to, da »se vrši«, nič pa ne zvemo o njegovi (morebitni) dovršitvi. Na Pintarjevo kritiko in v obrambo svoje spisa že v naslednjem, XI. le- tniku Ljubljanskega zvona (1891), kar v več nadaljevanjih odgovarja Vik- tor Bežek. 12 Jezika ni mogoče obravnavati le skozi logične postulate, pra- vi, tem več predvsem zgodovinsko, s tega stališča pa Pintarjevi nazori ne na-sprotujejo le ljudski rabi, temveč podirajo celotno Miklošičevo teorijo 13 in vse, kar nas je (Slovence) učila novejša slovenska slovnica. Miklošič – ki je po Bežku enkrat za vselej rešil problem rabe dovršnih in nedovršnih glagolov za opis dejanj v sedanjosti – sodi, da dovršni glagoli v slovenščini zelo redko zaznamujejo dejanja v sedanjosti, če pa do tega izje-moma le pride, je v stari slovenščini to vpliv stare grščine, v novi slovenšči-ni pa vpliv nemščine, zato se motijo vsi novoslo venski slovničarji, ki imajo takšno rabo za izvirno sloven sko. Kaj pravijo slovenske slovnice? Tako učijo tudi tedanje slovnice. Janežičeva slovnica 14 na primer pravi: »Doveršni glagoli ali doveršniki (perfektivni glagoli = verba actionis perfec- tae) znanijo po vsej spregi nastop, doveršenje ali vspeh kakega djanja ali stanja tj. da je nastop, konec ali vspeh djanja ali stanja opravljen, spolnjen, doveršen. 12 Viktor Bežek (1860–1920) je bil predagog, jezikoslovec, urednik in kritik. Leta 1890 opravi na graški univerzi profesorski izpit iz klasične fi lologije in slavistike, potem pa napreduje vse od suplenta gimnazije v Novem mestu (1889/90) preko ravnatelja učiteljišča v Kopru do deželne-ga šolskega nadzornika za ljudske šole v Gorici. Najbolj odmevno je njegovo delo s področja je-zikoslovja in pedagogike. 13 Mimogrede, Miklošič je umrl prav v času »dovršno-nedovršne« polemike. 14 Anton Janežič, Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo , Celovec 1864, 206–207. Od performativa do govornih dejanj  Doveršni glagoli nam služijo o preteklosti in prihodnjosti, za pravo sedanjost nam rabi- jo le nedoveršniki. Po svojem pomenu so doveršni ki: a) enodobni (gl. enokratnega djanja), ki pomenjajo enokratno, v hipu doverše- no djanje brez ozira na čas, v katerem bi se godilo ali veršilo … b) večdobni (gl. večkratnega djanja), kteri naznanjajo mimo doveršenja ali konca tudi daljši ali krajši trpež djanja ali stanja … Nedoveršni glagoli ali nedoveršniki (imperfektivni glagoli = verba actionis im pe rfe ctae ) naznan j aj o po vse j sp r egi te rpeče dj an j e ali stan j e brez ozira na začetek, konec ali vspeh … /poudaril I. Ž. Ž./ . « Janežič še posebej poudarja, da v sedanjem času z nedovršniki zazna- mujemo dejanje, ki se ravnokar godi, z dovršniki pa, da se bo dejanje šele zgodilo . Podobno meni tudi Šuman:15 »Hipni, dokončalno- in začetno-dovršni glagoli imajo skupno lastnost, da značijo djanje bez trpeža; pomenijo tedaj ali dovršno minolost: ‚mačko vzdi-gnoti’ … ali pa pomenijo dovršno prihodnost: ,ko mačko vzdignem’ … Trpežni, začetno-trpežni, opetovalni in ponavljalni glagoli imajo tudi to splo- šno lastnost, da značijo djanje, ki je nedovršeno; pomenijo tedaj tudi djanje, ki se godi, poskuša bez ozira na nasledek: ,mačko vzdigujem’ pomeni trpežno dejanje, a ne reče, bo li storjeno ali ne, morda ostane sa mo pri poskušnji: ,mačko vzdigujem ne vedoč ne kažoč, vzdignem li jo ali ne’ /poudaril I. Ž. Ž./ . « Kar zadeva sporno rabo nekaterih dovršnih sedanjikov, t. i. »faktiških sedanjikov «, ki naj bi s konstatacijo pospre mili dejanje, ki ga izvršim ( na primer dam, posodim, izročim ), pa Bežek, opirajoč se na Šolarjevo razpra- vo Die Tempora und Modi im Slovenischen mit Rücksicht auf das Deutsche und die classischen Sprachen , objavljeno v izvestjih velike goriške gimnazi- je za šolsko leto 1858, ugotavlja, da gre tudi v teh primerih ali za neomeje-ne ali za futurne ali pa za historične sedanjike. Dam namreč ne konstatira dejanja, ki da sem ga bil pravkar opravil, temveč pripravljenost, da ga (sploh šele) opravim. Dam v: Za to knjigo ti dam tri goldinarje, pomeni: Pripra- vljen sem ti dati tri goldinarje, če … , pri čemer tisti če verjetno pogojuje reci- pročnost, namreč, če mi daš knjigo. 15 J. Šuman, Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni , Ljubljana 1881, 307.  Kako obljubiti Kaj je sedanjost? B e ž e k n a m r e č m e n i , d a j e P i n t a r j e v a t r d i t e v , p o k a t e r i j e s e d a n j e n e samo to, kar se v sedanjosti godi in vrši, temveč tudi tisto, kar se v sedanjo-sti zgodi in izvrši, nemožen postulat, kateremu noben jezik ustreči ne more in tudi res ne ustreza. Kajti kaj je sedanjost? »Sedanjost … ni nič drugega, nego vedno premiku joča se meja med priho- dnostjo in preteklostjo, nima torej nikakršnega obsega, prav kakor matemati-ška točka vedno bežeča; nje zadrževanje ali fi ksovanje je torej nemožno, zakaj v tem hipu, ko odpreš usta, da bi konstatoval nje nastop, prešla je že. Sedanjost konstato vati, to bi bilo isto, kakor hoteti ustaviti tek časa.« 16 Temu primerna je tudi njegova defi nicija sedanjika: »Sedanjiki značijo ali dejanje, ki v trenutku, ko govorimo, traja in še ni dovrše- no, ali pa se ponavlja, t.j. dejanje, ki se navadno godi, ki se utegne goditi ali zgo-diti, dasi se morda ravno sedaj ne godi.« 17 Dovršni sedanjik vs. nedovršni sedanjik S 1. zvezkom XI. tečaja Cvetja (1892), se v polemiko ponovno vključi tudi Škrabec, le da pomembno premakne optiko. Če je Bežka zaposlovalo predvsem dokazovanje, da dovršni sedanjik ne more zaznamovati dogaja-nja, ki poteka v sedanjosti, pa Škrabca zaposluje predvsem druga plat dovr-šnega sedanjika, namreč dokazovanje, da ne more zaznamovati dogajanja v prihodnosti. Takole pravi: »Doveršni sedanjik naznanja sicer ne glede na čas samo nastop dejanja; ali re- snično je, da si tega nastopa ne mislimo v prošlosti niti v vsakem času, ako ni to očitno iz drugih besed stavka. Nastopa si tudi ne moremo misliti v vsem času govorjenja, ker je govorjenje, če še tako kratko, vender nekaj trajnega, nastop je pa trenotek, ki je že prešel, preden izgovorimo, ali pa ga mej govorjenjem še le pričakujemo, in je torej šele v prihodnosti, bodisi tudi najbližnji. Ako bere-te npr.: ,V novi okrožnici se papež izreče proti ločitvi cerkve od deržave ,, Vi po pravici vprašate: ,Kedaj pa izide ta okrožnica in odkod je znano gospodom, o čem bo govorjenje v nji? ,« 16 V. Bežek, Slovniški razgovori, v: Ljubljanski zvon (1891), 632. 17 N. m. Od performativa do govornih dejanj  In še: »Ako vidimo n.pr. podobo, ki kaže sv. Martina v trenotku, ko je dal vbož- cu kos plašča, ali moremo reči: ,V i diš, sv . M artin o dr eže p o l o vi c o p l ašča in jo da beraču ,? – Ne! temuč: ,S v . M artin r eže p o l o vi c o o d p lašča t e r j o da j e beraču ,.«18 Škrabec načelno torej ni proti rabi sedanjega dovršnika namesto priho- dnjika, kjer se da brez škode za določnost govorjenja, s stilističnega stališča ga celo priporoča, vendar že takrat opozarja: »Ali, ako je pri doveršnem sedanjiku najprej misliti na prihodnost, vender pri nas na Kranjskem ni vse eno ali pravim: ,to kravo prodam ,, ali pa: ,to kravo bom prodal ,. S pervimi besedami naznanjamo le voljo proda ti, ako bo kedo kupiti hotel; z drugimi pa gotovost, da se bo enkrat tako zgodilo.«19 Med dovršnim sedanjikom in dovršnim prihodnjikom je potrebno raz- likovati tudi zato, ker se razlikujeta po svojih predpostavkah: »Dostikrat greši tvoj brat , na primer, predpostavlja, da je že dostikrat grešil in da je pričakovati, da bo še grešil; Dostikrat bo grešil tvoj brat , pa predpostavlja, da šele bo grešil, da torej do zdaj še ni grešil. « Ali so performativi v slovenščini mogoči (I)? Škrabčevo razlikovanje si kaže zapomniti – aktualno je postalo pravzaprav šele čez petnajst let in pa kasneje, v vseh povojnih slovnicah –, še zlasti zato, ker jasno poudarja, da se prihodnjik lahko tvori le opi-sno, stališče, ki bo štiri leta kasneje deležno ostrih kritik in bo Škrab-ca veljalo dolgotrajne polemike, v kateri so se, tako rekoč po sili okoli- ščin, izoblikovali temelji njegove »performativne teo rije«. Že v 3. zvez-ku XI. tečaja namreč pravi, da dovršnega sedanjika ne moremo upora-biti niti v primeru »keder bi bila z dotično besedo opravljena tudi stvar. S »pohvalim te« npr. zveršiti hvalo, to ni slovensko: pri nas se hvali z besedami »dobro; prav si sto-ril; si že priden« in podobnimi. »Priporočim se, poklonim se« je barbarizem; pa ni dosti menj tudi »priporočam se, poklanjam se«. Če se mu kedo res po- 18 Cvetje …, XI. tečaj, 2. zvezek, Gorica 1892. 19 N. m.  Kako obljubiti klanja Slovenec vidi, ako ni slep, hčemu pripovedovati? Ako pravi, da se pripo- roča, pa ničesar ne pove, kar bi moglo veljati za priporočenje, jaz mislim, da je to, kaker ke bi kedo rekel ,delam ,, keder v senci sede roke križem derži in dre- mlje. – Sem spadajo tudi izrazi: obljubim, zahvalim, zagotovim, zapovem, pre-kličem, vkažem, sklenem, odvežem, zavežem se, zarotim te, odpovem se, iz-povem se itd. V pomenu pravega sedanjika so to germanizmi ali latinizmi. Ali nedoveršniki se ne dajo rabiti namesto njih, ker je treba doveršenje djanja izraziti /po- udaril I. Ž. Ž./ .« 20 In prav v tem je že vsa zastavitev problema: kako izvršiti dejanje, ki ga izvrši že izrek besede, ki to dejanje pomeni, glede na to, da: 1) z dovršnim sedanjikom ne moremo zaznamovati dejanj (ki poteka- jo) v sedanjosti; 2) z nedovršnim sedanjikom pa lahko zaznamujemo le dejanja, ki se v sedanjosti vršijo, ne pa tudi izvršijo ali dovršijo. Škrabčeva »performativna razmišljanja« leta 1896 znova vzpodbudi polemika z M. A. Lamurskim21 in M. M. Hostnikom,22 o možnostih in ne- možnostih opisne tvorbe dovršnega prihodnjika v slovenščini.23 Ker pred- met te polemike ( ali so staroslovanski jeziki sploh poznali samo stojni do-vršni prihodnjik ali ne) za našo razpravo ni neposredno zanimiv, bomo le povzeli (sicer bogato argu mentirane) Škrabčeve ugotovitve: 20 Cvetje …, Xl. tečaj, 3. zvezek, 1892. 21 Pravo ime M. A. Lamurskega je Matej Andrejevič Ternovec (1842–1913). Bil je pravnik, znan zlasti po tem, da je deželni poslanec J. T onkli na njegovo pobudo dosegel, da so se na Primor -skem zemljiške knjige vodile tudi v slovenščini. V želji, da bi se Slovani hitreje zbližali, se je lo-til reforme cirilice na osnovi staro cerkveno slovanščine. Iz Biografskega leksikona lahko, na pri- mer, izvemo, da je njegov jezik poln »koseskizmov in arhaizmov«, kar je v polemiki spretno in duhovito izrabil tudi Škrabec. 22 Davorin Hostnik, roj. 1853, je bil nekaj časa korektor in urednik Slovenskega naroda, l. 1880 pa je odšel za domačega učitelja k vdovi Turgenjevega bratranca v Rusijo. Ukvarjal se je z literar-nim snovanjem in prevajanjem v slovenščino, njegov jezik pa je – kar je razvidno tudi iz polemike s Škrabcem – precej nemogoča mešanica slovenščine in ruščine. Za časa nastajanja prvega zvez-ka Biografskega leksikona (1925–1932) ni bilo znano, ali še živi. 23 Prvi se je v tržaški Edinosti prvič oglasil 4. februarja 1896 s člankom Obnarodimo še nekaj , v ka- terem ostro napada tvorjenje prihodnjika z bom , ki ga imenuje »bomkanje« oz. »bombardira- nje« (polemiko z istimi argumenti nadaljuje 28. aprila v članku V izjasnjenje in utrjenje ). Drugi – M. M. Hostnik – pa »bomkanje« prvič napade 17. januarja 1896 v članku Je-li vse prastarina , polemiko, ki se na straneh Edinosti izrodi v naštevanje primerov iz ruščine, pa nadaljuje 19. apri- la 1897. Oba gospoda sta svoje časopisne polemike kasneje izdala tudi v knjižni obliki. Od performativa do govornih dejanj  1. Slovenci in južni Slovani v dovršnem sedanjiku ne čutijo in niko- li niso čutili prihodnjika, saj so imeli za izražanje dovršnih dejanj v priho-dnosti na voljo samostojen čas. 24 2. Dovršni sedanjik rabimo Slovenci za izvršitev dejanja nedoločenega časa, skratka kot historični prezent oz. gno mični aorist: »Doveršni sedanjik ima ta posebni poklic, da pomeni doveršenje dejanja, nič druzega. Sedanjik je le po obliki, po pomenu je doveršnik. V keterem času si imamo misliti doveršenje, to vemo iz zveze in okoliščin, v keterih se rabi; te ga ,obja- snjujejo ,. Prav tako pomeni nedoveršni sedanjik le nedoveršenje tj. veršenje deja- nja in tudi ta se rabi v primernih zvezah in okoliščinah tudi o veršenju v prete- klem ali celo v prihodnjem času /poudaril I. Ž. Ž./ ...«25 Zdi se, da je s tem raba dovršnega sedanjika zadostno in primerno po- stavljena. Toda vse do tedaj ga je Škrabec v glavnem opredeljeval le kot mo-rebitno varianto prihodnji ka, drugi člen dispozitiva dovršnik/nedovršnik, skozi katerega se dovršnik pravzaprav šele zares opredeljuje, pa je pustil ne-kako ob strani. Zdaj ko je dovršni sedanjik zadovoljivo razločil od (prave-ga) prihodnjika, se ga loti še skozi razmerje do nedovršnika. Kot že Bežek pred njim ugotavlja, da za nedovršeno dejanje seveda ne moremo rabiti dovršnega glagola, temveč le nedovršnega. Sedanjik nedovr-šnega glagola pomeni le vršenje ali trajanje, ki lahko obsega tudi trenutek prave sedanjosti, vendar ne nujno (ta »vendar ne nujno« ne bo nepomem- ben pri kasnejših opredelitvah in težavah s perfor mativom v slovenščini), zato ne gre, da bi govorili ali pisali: »Slovenski Mir« priporoči spravo; današnji »Kranj ski Prepir« pohvali razpor. Ako si mislimo priporočilo ali hvalo dovršeno, kar je od strani pisavcev v re-snici, moramo reči: » Včerajšnji ,Slovenski Mir‘ je priporočil spravo; današnji ,Kranjski Prepir‘ razpor.« Ali priporo čilo in hvalo si lehko mislimo tudi nedo-veršeno, ker se more brati, dokler sta lista ohranjena ; zato smemo reči tudi: » Vče- rajšnji ,Slovenski Mir‘ priporoča spravo; današnji ,Kranjski Prepir‘ hvali raz- 24 Vseeno moramo omeniti, da je Škrabec v svojih polemikah izjemno duhovit (neprimerno du- hovitejši kot na primer Bežek): Ko Hostnik zatrjuje, da je »bomkanje« celo v dovršnem priho-dnjiku »jako redko izključenje in v vsakem slučaji nenarodno, nego tuje, ,vvedeno ne vem od kod,«, mu Škrabec takole zabrusi: »Če ne veste, od kod, od kod pa veste, da od nekod? Od kod veste, da je bilo tuje? Kje so dokazi? Redkost nikaker ni tak dokaz. Stari beneški cekini so zdaj v Benetkah redki; ali zato niso beneški /poudaril I. Ž. Ž./?« Cvetje , XV. tečaj, 6. zvezek, Gori- ca 1896. 25 Cvetje , XVI. tečaj, 7. zvezek, Gorica 1897.  Kako obljubiti por.« In navadno pravimo tako, ker mislimo namreč na vpliv spisa, ki se dalje širi, ne na doveršenje dela pisavčevega /poudaril I. Ž. Ž./ .26 » Trenutek prave sedanjosti« je torej neujemljiv: seda njik nedovršne- ga glagola ga ne more izraziti, ker lahko izraža le trajanje, sedanjik dovršne-ga glagola pa ga prav tako ne more izraziti, vendar tokrat ne le zato, ker bi ne mogel zaznamovati trenutka »prave sedanjosti«, temveč zato, »ker je to, kar je dovršeno, prav zato tudi že preteklo«. Rečem lahko torej le »de-lam« in pa »dodelal sem«, trenutek »dodelanja«, trenutek »prave seda-njosti«, pa ostaja neujemljiv. Kako torej izraziti dejanja, ki jih izvrši prav beseda , ki jih imenuje, deja- nja, ki se rojevajo prav v tem neujemljivem trenutku? Pri dejanjih, katerih izvršitev je od besed bolj ali manj neodvisna, saj le konstatira njihov potek ali izvršitev, je ta problem postranskega pomena, toda kako izvršiti dejanja, katerih pogoj je prav ta »konstatacija« sama? Ali so performativi v slovenščini mogoči (II)? Leta 1892 je Škrabec izraze, ki takšna dejanja poimenu jejo, odpravil kot »germanizme in latinizme«, pet let kasneje 27 pa se mu, prav ob defi ni- ciji nedovršnega sedanji ka, do katere se je bil dokopal, »kažejo v drugač- ni luči«. Djanja, ki se stori z besedo, s katero se imenuje … stari poganski Sloveni … naj-brž … niso poznali; ali dandanašnji se ga ne moremo ogniti. Treba je torej, da se zagotovimo, kako ga je izražati. 28 Cerkvena slovanščina je v te namene uporabljala ne dovršnik, prav tako hrvaščina, Slovenci pa nedovršnika, v primeru, keder bi bila z dotično be-sedo opravljena tudi stvar, ne moremo rabiti, ker preživo čutimo nedovrše-nost dejanja, da bi se mogli tako izražati. Kedor zmirom le odvezuje, pravi Škrabec, Bog ve, ali bo kedaj kaj odvezal. Škrabec ta svoj premislek podpre z dvema dokazoma, 1) zgodovinskim in 2) logičnim. Ad 1) Zato so rekli naši stari vže pred 8 do 9 sto leti v takih primerih, kaker vi-dimo v frizinških spomini kih: izpovede, poročo, zaglagoljo t. j. izpovem, po-ročím, zaglagóljem (odpovem se). 29 26 Cvetje …. XVI. tečaj. 8. zvezek, Gorica 1897. 27 Cvetje …, XVI. tečaj, 8. zvezek, Gorica 1897. 28 N. m. 29 N. m. Od performativa do govornih dejanj  Ta (zgodovinski) dokaz je za Škrabca dvojno pomem ben: 1. ker doka- zuje, da Brižinski spomeniki niso prepisani iz cerkvene slovanščine, saj bi v cerkveni slovanščini na teh mestih stale nedovršne oblike, in 2. četudi bi šlo za prevod iz latinščine ( ali nemščine ), to ni pomembno, saj je ispovēdē in ispovēdaja v latinščini oboje confi teor, porača in poračaja pa oboje com- mendo, kar pomeni, da se je moral (morebit ni) prevajalec zanašati le na svoj jezikovni čut. Ad 2) Sedanji čas je res prav za prav trenotek mej preteklim in prihodnjim. Doveršenje dejanja je tudi le trenotek. Če se pa dejanje zverši z izreko besede, s ketero se imenuje, mislim, da moramo vender le priznati, da pada oboje v en trenotek, ker je zveršenje in naznanjenje dejanja eno. 30 Škrabec torej takole »popravi« svoja stališča izpred petih let: če naj se tudi v slovenščini dejanje izvrši z izreko besede, ki to dejanje pomeni – kar je, zanimivo, za Škrabca dvig slovenščine na raven kulturnih jezikov (s či-mer se bomo še ukvarjali v nadaljevanju) –, potem je v takšnih primerih edina upravičena oblika sedanjik dovršnega gla gola. Sklep, ki bi se utegnil zdeti samoumeven, je posledica Škrabčevega po- novnega premisleka že obravnavane ži vahne razprave, ki je v začetku devet-desetih let 19. stoletja v Ljubljanskem zvonu potekala med Luko Pintarjem in Viktorjem Bežkom. S svojimi spremenjenimi stališči se Škrabec tako pridru žuje Pintarjeve- mu mnenju in ga kondenzira: Učitelj stopi v šolo in tako začne: »Pripovedujem vam veselo novico; jutri ne bo šole!« – Kedo ne čuti, da to ni slovenski? Prav bi učitelj rekel: »Otroci, ne-kaj veselega vam povem: jutri ne bo šole!« – Ke bi pa gospod za to novico še kaj besed izustil in otroci bi začeli vriskati od veselja, nenadoma pa bi vstopil strogi gospod višji šolski nadzornik, pa bi vprašal vbozega učitelja: »Go spod, kaj pa delate?« – potem bi učitelj vbogi dobro odgovoril: »Jej, ravno pripove-dujem žalostno novico, da jutri ne bo šole …« 31 Pripovedujem torej lahk o reče le nekdo, ki je nekaj že pov edal, ne pa nekdo, ki ima šele namen nekaj povedati. In prav tu, v namenu, v namenu nekaj šele storiti, je problem. 30 N. m. 31 N. m.  Kako obljubiti Performativ: problem govora ali realnosti? Zagata je velika, ker mora Škrabec dovršni sedanjik, ki ga nekatera slo- venska narečja (sam navaja vsaj primor ščino in prekmurščino) že rabijo na mestu dovršnega prihodnjika, ustaliti v vlogi, v kateri se med ljudstvom že uveljavlja nedovršni sedanjik. Sprva zato poskuša s kopiče njem (čim bolj prepričljivih) in sočnih primerov, kot: Ke bi nas kedo pri spovedi motil s vprašanjem: »Kaj delaš?«, bi mu odgovo- rili: »spovedujem se«, v spovedni molitvi pa pravimo: »spovem se«, ker ima biti s to besedo zveršeno dejanje spovedi in tako rekoč koncentri rano v nji, če tudi samo delj časa traja. In: Pri kerstnem obredu je n. pr. na vprašanje »Ali se odpoveš hudiču? « za moje uho dober odgovor »odpo vem …« Ako se mi pa odgovori po liturgiki … : »Odpovedujem se«, ne vem, koliko časa bo treba čakati, da bo odpovedova-nje doveršeno, da bom mogel nadalje vati z obredi. 32 Vendar pa Škrabec svojo vnemo za uvajanje dovršnega sedanjika v pri- merih, ko naj dejanje izvrši že beseda, ki ga imenuje, podkrepljuje tudi z na-slednjimi primeri: Ako pravi prodajavec kupcu: »Če te je veselje kupiti to in to, cena je ta in ta« in kupec pravi: »Kupim« stvar je kupljena. Kupec tu ne bi mogel reči »kupu-jem«, ker kedor vedno le samo kupuje, v resnici nigdar ne kupi … In celo: Primeri vprašanje: »Ali vzdigneš ta kamen?« Odgo vor: » Vzdigujem« – in vzdiguje in vzdiguje, pa ne vzdigne, ne more vzdigniti.33 Po Škrabcu bi bil pravilen odgovor seveda »vzdignem«, pri čemer pa spregleda dvoje stvari: 1. da je po temeljitem premisleku in spremembi svojih nekdanjih stališč dopustil uporabo dovršnega sedanjika (ki je sicer brezčasen oz. vsečasen) v sedanjosti le za primere, keder bi bila z dotično besedo opravljena tudi stvar. Glagola »kupovati« in še zlasti »vzdigovati« v to skupino nedvomno ne sodita, iz česar sledi: 32 Cvetje …, XVI. tečaj, 9. zvezek, Gorica 1898. 33 N. m. Od performativa do govornih dejanj  2. Če vprašani na vprašanje »ali vzdigneš ta kamen?« (kar, med dru- gim, pomeni, da kamen še ni vzdignjen) odgovori z: » Vzdignem«, lahko to interpretiramo le kot »lahko ga vzdignem, sposoben sem ga vzdigniti, namen ga imam vzdigniti«, ne vzdigne pa kamna sama izjava. Ali če naj re-čemo s Škrabcem iz začetka devetdesetih let 19. stoletja: »ako kedo kamen vzdiguje Slovenec, to vidi, ako ni slep, hčemu pripovedovati?«. Površni bralec bi utegnil pomisliti, da je Škrabec ( na merno?) spregle- dal najpomembnejšo točko polemike med Pintarjem in Bežkom (da dovr-šni sedanjik v sedanjosti lahko izraža le namen izvršiti neko dejanje, ne pa tudi izvršitve same), če ne bi na zadnji strani platnic istega, 9. zvezka XVI. tečaja, zapisal: »Povem« je to, kar »povedati hočem«, »volja me je povedati«, v opombi pa celo: V pismu ali na nakaznici je torej prav: » T u ti pošljem«, ker ne pošiljam še, ko pišem, le namen imam. V zadnjem primeru ni toliko pomembno (čeprav je na moč zanimivo),34 ali je pisanje, s katerim pospremimo pošiljko denarja, tudi že del pošiljanja ali ne, kolikor postane očitno, v čem je problem neskladja Škrabčevih defi - 34 Še zanimivejša pa je stvar, če si izjavo ogledamo s stališča prejemnika in ne pošiljalca. Če v neposrednem stiku, v pogovoru »iz oči v oči«, za izvršitev v izjavi imenovanega dejanja morda še lahko uporabimo dovršni sedanjik, če lahko prav dejstvo, da je bil zagatni glagol upora- bljen v neposrednem razgovoru , (morda) izloči možnost, da je šlo le za izražanje pripravljenosti na imenovano dejanje ali za dovršni prihodnjik, pa je v situaciji posrednega stika, ko sta govorec in naslovnik tako časovno kot prostorsko ločena, drugače. Če naslovnik v pismu prebere tu ti pošljem, se lahko upravičeno vpraša, zakaj mu pošiljatelj spo- roča, da mu nekaj bo poslal ali da mu nekaj pošilja, ko pa mu je že poslal. Temu zagatnemu spra- ševanju se lahko ognemo le z upoštevanjem konteksta , tj. dejstva, da je skupaj z omenjenim pisa- njem prispel tudi denar, nikakor pa ne izhajajoč le iz dane glagolske oblike. Sicer pa glagol poslati ni zagaten le v primeru posredne (pisemske) komunikacije, temveč tudi v primeru neposredne (verbalne) komunikaci je. Denimo, da svojemu sogovorcu rečemo: Pošljem ti petsto tisoč. Naj, v skladu s Pintarjem in Škrabcem, to pomeni, da ti v tem trenutku pošiljam petsto tisoč? Nikakor ne, saj bi v tem primeru moral rabiti nedovršno obliko: pošiljam ti … (pa tudi če bi jo rabil: naj to pomeni, da sem ti bil poslal petsto tisoč, potem pa sem te takoj za tem, ko denar do tebe še ni prispel, srečal na cesti? Le v tem primeru bi bila nedovršna oblika namreč upravičena …) Pošljem ti petsto tisoč lahko pomeni le, da ti bom petsto tisoč šele poslal, rabljen je torej kot dovršni prihodnjik. Dotaknimo se na hitro še (že slavne) razlike med dam in dajem. Če sem iz denarnice vzel petsto tisoč in ti jih pravkar ponujam, tega dejanja ne morem pospremiti z dam ti petsto tisoč; dokler po- nujenega denarja še nisi vzel, ti jih dajem, ko si ga enkrat vzel, sem ti jih dal. Dam ti petsto tisoč lahko rečem le, ko se pripravljam, da bom iz žepa vzel denarnico, ko pa sem denar iz denarnice že vzel, in ti ga ponujam, ti dajem.  Kako obljubiti nicij: Škrabec ne želi reformirati le jezika in jezikovnih kategorij, temveč na novo defi nirati realnost samo, da bi se bolje prilegala defi nicijam jezikov-nih kategorij, kar je seveda le nov dokaz, da je bila jezikovna raba tedanjega časa drugačna, kot jo je postuliral. 35 To Škrabec tudi posredno prizna v krajši polemiki z dr. Jožefom Men- cejem, ki je o dovršnem in nedovršnem sedanjiku ( ter o Škrabčevih stali-ščih o tem vprašanju) pisal v 1. »sešitku« 28. zvezka Archiv für slav. Philo- logie in se ob tej priliki prvič loti tudi razlage , zakaj je za izražanje perfor- mativov v slovenščini (še vedno) zelo razširjen ne dovršni sedanjik, ne da bi istočasno postuliral logiki pri merno rabo. Dokaz ima tri korake: 1. Potencirani pervotno slavenski čut za razloček doveršnih in nedoveršnih glagolov je bil torej vzrok, da so se začeli v zveršivnem sedanjiku rabiti pervi. Priznal pa sem, da je ta sedanjik sam na sebi nekaj pervotno nam tujega. 2. Naši stari niso sami od sebe zverševali dejanja z njega naznanilom, kaker n. pr. »pozdravim te, odvežem te« itd., le na vprašanje, kaj delaš? so odgovarjali se sedanjikom, seveda naznanivnim: »pozdravljam te, odvezujem te«. 3. Ker je pa pervo /zveršivni sedanjik, I. Ž. Ž./ nekaj tujega, se ni čuditi, da se j e n a d o m eščal o Z drugim / n azn anivnim s e dan j ik o m, I. Ž. Ž. / , ki j e p e rv o-tno domače. 36 Ali so performativi v slovenščini mogoči (III)? Seveda pa se moramo vprašati, v čem je naznanilni sedanjik bolj domač od izvršilnega sedanjika – s tem pa znova naletimo na težave. Takšno nadomeščanje je za Škrabca namreč neproble matično v prime- rih, keder dejanje v duši delj časa traja in se to z izreko dotičnega glagola le naznani. Če se pa neko dejanje (ki v duši že dalj časa traja) z besedo le naznani , zanj seveda ne moremo rabiti dovršnega sedanjika – kar je sicer argument v korist tretjega koraka Škrabčeve argumentacije, da so se namreč v neka-terih primerih dovršne oblike nadomeščale z nedovršnimi, ker da je bilo to bolj domače, saj je dejanje »v duši« že nekaj časa trajalo – prav zato pa z njim tudi ne moremo izvršiti opisanega dejanja, to pa ne le zato, ker ga »iz- 35 To v tretjem zvezku Biografskega leksikona ugotavlja tudi Alfonz Gspan s sodelavci; Škrabec, pravi, ni mogel priznati manj idealne sodobne resničnosti … in se je trmasto potegoval za boljšo in preprostejšo zgodovinsko resnico. 36 Cvetje …, XXIII. tečaj, 7. zvezek, Gorica 1906. Od performativa do govornih dejanj  vršujemo« z nedovršnikom, temveč tudi in predvsem zato, ker ga sploh ne »izvršujemo«, temveč o njegovi dovršitvi le poročamo oz. jo opisujemo. Ne nezanimivo vprašanje, ki ga zastavlja ta problem, je tole: ali o ne- kem dejanju in njegovi dovršitvi le poročamo zato, ker uporabljamo nedo- vršne glagole, ali pa uporabljamo nedovršne glagole prav zato, ker nam gre le za poročanje? Na to in z njim povezana vprašanja odgovarja Škrabčeva in Pintarjeva polemika s prof. Rajkom Peruškom l. 1910, v kateri se Škrabčeve defi nicije povzpnejo na teoretsko višjo in performativno zanimivejšo raven. Peruškova kritika Škrabca Prof. Rajko Perušek37 je namreč v Izvestju prve državne gimnazije Lju- bljanske38 za leto 1909/10 objavil razpravo »O rabi dovršnih in nedovršnih glagolov«, v kateri, opirajoč se na Miklošiča, povzema in pili Bežkove ar-gumente: slovenščina pozna v sedanjiku samo imperfektivne glagole, per-fektivni glagoli pa so brezčasni in se morejo rabiti samo za pretekla ali pri-hodnja dejanja, kajti če se kaj zgodi, je mogoče le, da se je (že ) zgodilo ali da se bo (šele) zgodilo, v sedanjosti pa da se ne more nič zgoditi, temveč se lahko vse le godi. Perušek dokazuje, da je raba dovršnega sedanjika »nemški vtek«, to- rej dobesedno posneta po nemščini in da drugače preprosto tudi ni mo-glo biti, saj je bila slovenščina dolga stoletja (geografsko) v najtesnejšem sti-ku prav z nemščino, nemščina pa je bila tudi jezik »fevdalcev, činov nikov, svečenikov, pa tudi trgovcev, obrtnikov, vojakov in biričev«, torej vsega slo-venskega izobraženstva in polizo braženstva. Je torej sploh verjetno, da bi Slovenci, v skoraj devetstoletni odvisnosti od Nemcev, ohranili svoj jezik nepokvarjen, se sprašuje Perušek, in takole odgovarja: » T o bi bilo res osmo svetovno čudo. T oda prosvetno in gospodarsko prete- žnejši gospodarji Slovencev so uda rili svoj pečat tudi slovenskemu jeziku in ni dvojbe, da je bila raba dovršnih glagolov za izraz nedovršne akcije posledi-ca nemškega vteka. In res so oni dovršni glagoli, ki rabijo Slovencem v ozna-menovanje nedovršnega deja nja, večinoma prevedeni iz nemščine, ostali pa so krivo prirejeni po vzorcu teh prevedenih glagolov …« 39 37 Rajko Perušek (1854–1917) je bil jezikoslovec in prevajalec. Seveda je tudi on v Gradcu študi- ral klasično in slovansko fi lologijo, bil nato nekaj časa profesor na gimnaziji v Sarajevu, potem v Novem mestu, leta 1915 pa se je preselil na Dunaj. Od jezikoslovnih vprašanj ga najbolj mika eti-mologija, tako da njegova zapuščina obsega množico še neobjav ljenih etimoloških spisov. 38 Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach , Ljubljana 1910. 39 N. d., 5.  Kako obljubiti Perušek navaja v dokaz celo stran dovršnikov, ki naj bi bili prevedeni neposredno iz nemščine. Zakaj je prevajalec izbral prav dovršno obliko, pa – po Perušku – pojasnjuje samo dejstvo, da je bila slovenščina dolga stole- tja v stiku z nemščino: »Ako je bila dotična oseba, ki je prevajala nemške glagole v slovenščino, Ne-mec, ni imela nobenega pojma o razliki dovršnih in nedovršnih glagolov in je prevajala dobesedno glagole, zložene s prefi ksi, z jednakimi glagoli ali ne taki-mi, ki značijo nedovršno akcijo, nego s takimi, ki so dovršni.« 40 Če pa je bil prevajalec Slovenec, je bil seveda spet po nemško vzgojen in »se ni zavedal tega zakona /da, s Peruškovimi beseda mi, v nemščini ista obli-ka lahko znači sedanjik, prihod njik ali dovršnik, I. Ž. Ž./ , ker ni narodu priu-čen ta zakon po kakšni miselni refl eksiji, nego mu je prešel v kri in meso po trajni vaji«. 41 Za izobraženca je bila ta »trajna vaja«, naj je bil Nemec ali Slovenec, prvotno seveda nemška in šele nato slovenska: » n e uk o l j u ds tv o p a j e m e h an s k o p o n a v l j al o s l i š an e o b l ik e , p o s n e m a j o č d u -hovno in posvetno gosposko in druge društveno vzvišene osebe ter se je od-vadilo pri takih glagolih čuta za razliko dovršne in nedovršne akcije glagolske, kakor je ta čut zapustil tudi mnoge današnje učenjake«. 42 Recimo, da so s tem pojasnjeni zgodovinski vzroki (nepravilne) rabe dovršnikov za v sedanjosti potekajoča dejanja, vendar pa se Perušek s tem ne zadovolji, treba je pojasniti tudi, zakaj je takšna raba nepravilna. Opira- joč se na Delbrücka 43 Perušek pravi: » V navadnem življenju ne smatramo sedanjosti za tačko brez vsake raztezno-sti, ki loči preteklost od prihod nosti, nego sedaj daljšo, sedaj krajšo vrsto nani-zanih časovnih trenotkov. Sedanjost v takem smislu se torej ne more izražati z obliko punktualnega značenja, pri kteri se strinjata začetek in zvršetek deja-nja. Ako bi poizkusili izraziti ono tačko brez razsežnosti, ki jo imenujemo se stališča umoslovnega mišljenja /logike/ sedanjost, z istodobnim jezikovnim izrazom, bi se prepri čali takoj, da je to nemožno. Vsako govorjenje trpi vsaj ne-koliko trenotkov in tako govorjenje bi takoj prehitelo oni trenotek brez raz-sežnosti – ta trenotek bi bil za govornika pretekel, ali pa bi moral pohiteti člo- 40 N. d., 6. 41 N. m. 42 N. d., 7. 43 Vergleichende Grammatik der indogermanischen Sprachen , IV. del., 2. zvezek. Od performativa do govornih dejanj  vek z govorom, dokler ne bi nastopil oni trenotek, ki bi bil potem za govorni- ka prihoden.«44 S kl e p , ki ga iz t e ga ( D e l b rü c k o v e ga izv a j an j a ) p o t e gn e P e ruše k, j e z a performativno diskusijo epistemološko klju čen. Jasno namreč postane, da gre pri Perušku (in Bežku) na eni ter Škrabcu (in Pintarju) na drugi strani ne le za dve različni koncepciji jezika, temveč tudi za dve različni koncepciji realnosti! Perušek namreč sklene takole: » Iz tega izvajanja… je jasno kak or beli dan, da punktualna akcija ne more biti pravi sedanjik in s tem je izpodbita vsa teorija o dovršenosti v trenotku govor- jenja. Čim je stvar dovršena, je že pretekla. Izraža se s preteklim časom. Zato rabi dovršnik samo za oznako prihodnjega dejanja.« 45 Ali so performativi v slovenščini mogoči (IV)? Pozoren bralec se je verjetno že sam začudil ob Peru škovi trditvi, izre- čeni nekako mimogrede, da je bila raba dovršnih glagolov za izraz nedovr- šne akcije posledica nem škega vteka. Tisto, kar nas v tej trditvi tokrat zani- ma ni »nemški vtek«, temveč »raba dovršnih glagolov za izraz nedovršne akcije «. Škrabec namreč nikjer ne trdi, da dovršni glagoli rabijo: 1. za »izraz«, in povrhu še celo izraz 2. »nedovrš(e)ne akcije«. Nasprotno, Škrabec trdi, da z dovršnim glagolom v sedanjosti izvršimo akcijo sámo , ker da če se … dejanje zverši z izreko besede, s ketero se imenuje, … moramo vendar le priznati, da pada oboje v en trenotek. Perušek na to odgovarja, da sleherna stvar, tudi govor jenje, nekaj časa traja, pri čemer je (v svoji polemiki s Škrabcem) dvakratno nedosleden in celo protisloven: 1. skupaj z Delbrückom trdi, da sedanjost ni trenutek, temveč niz tre- nutkov – torej ravno dovolj za izreko besede, s katero se izvrši tudi v bese-di imenovano dejanje; 2. različna glagolska dejanja pa koncipira takole: »Matematska črta a—x—b (axb) je znak dovršenega dejanja. Znači li dovršni glagol začetek dejanja, tedaj odgovarja tačka a dovršnemu dejanju, izrečene- 44 Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasium zu Laibach , Ljubljana 1910, 15–16. 45 N. d., 16.  Kako obljubiti mu v glagolu (inkohativni, dovršni glagol); n. pr. zapojem znači začetek petja. Znači li dovršnik konec dejanja, tedaj odgovarja tačka b dovršenemu dejanju, izrečenemu v glagolu (efektivni, dovršni glagol); n. pr. dosežem je konec dose- ganja. Znači li dovršnik kako poljubno točko na matematski črti, tedaj odgo-varja tačka x izvestni tački dejanja, izrečeni v dovršnem glagolu (punktualni, do vršni glagol ) . Da, pade ne izražata niti začetka, niti k onca, nego naprosto dovršnost dejanja,« 46 torej povsem v skladu s Škrabcem, ki zahteva le, da se z izreko besede izvr- ši tudi v njem naznanjeno dejanje. Pa tudi to še ni vse; tudi Perušek namreč pozna primere, za katere velja: »Čim je beseda izgovorjena, je lahko dejanje že izvršeno. Ko izgovori sodnik besedi obsojam te, je krivca že obsodil. In izpovednik, ki izgovori besedi odve-zujem te, je s tema besedama že odvezal grešnika,« nikakor pa ne z odvežem te, s katerim spovednik le naznani svojo sposob- nost oz. voljo, da (nekoč, ne v tem trenutku) bo odvezal, in se tako vedno nanaša na prihodnost. Zato in pa zaradi tega, ker se dejanje, ki ga zaznamu-je nedovršni sedanjik, poleg trenutka govorjenja razteza tudi še malce v pre-teklost in malce v prihodnost, lahko dejanje, ki ga izvrši že sama beseda, ki to dejanje imenuje, izvrši le z nedovršnim sedanjikom. Perušek se zmrduje nad Škrabčevim argumentom, da kdor le odvezuje, Bog vedi ali bo sploh kdaj odvezal, češ: »Ako je izpoved z besedo izpovem se končana, je tudi z besedo: izpovedujem se končana. Je li spas duše odvisen o par črkah, ktere ima beseda ispovedaja več, nego ispoved ?«47 Pri tem spregleduje, da gre proti svojemu lastnemu argumentu oz. de- fi niciji (ki jo povzema po Bežku), da se v sedanjosti (ki ni punktualna) kaj lahko le godi , nikakor in nikoli pa se ne more zgoditi . Ako se v sedanjosti kaj lahko le godi, to potemtakem lahko izrazimo le z nedovršnikom, povsem legitimno pa je tudi, da se, tako kot Škrabec, vprašamo, kdaj (če sploh) se bo tisto, kar se v tem trenutku vrši, tudi dovr-šilo. Toliko bolj, ker Perušek sam poudarja, da nedovršnik uporabljamo (še eno protislovje) za oznako razvijajočega se, torej v trenotku govorjenja nedo- vršenega dejanja /poudaril I. Ž. Ž./ in pa za oznako poskušanega dejanja, torej dejanja, ki se (tudi dejansko) ne dovrši. 46 N. d., 15. 47 N. d., 23. Od performativa do govornih dejanj  Razlog za številna protislovja, v katera zaide Perušek, je verjetno iskati v dejstvu, da ne vidi (ali kot bi dejal Škrabec: ne občuti) razlike med deja-nji, o katerih izvršitvi lahko z besedami le poročamo, in dejanji, ki jih lah-ko izvršimo prav in le z besedo, zato tudi ni nenavadno, da na koncu svo-je razprave zapiše: »Kar pa velja za tretjo osebo, velja tudi za drugo in prvo. Noben jezik nima po- sebnih miselnih pravil za vsako osebo posebej,« 48 s čimer dejanja, ki jih lahko izvršimo le z besedo, oz. natančneje: način nji- h o v e izvrši tv e, posr edn o tudi zanika ( čep ra v j ih v razp ra vi sami eksp lici -tno priznava). Polemika med Peruškom in Pintarjem Prvi je na Peruškovo razpravo reagiral Luka Pintar, prvoborec dovršne- ga sedanjika, v XXX. letniku Ljubljan skega zvona (1910).49 Perušku priznava argument, da je dovršni sedanjik časovno neomejen, vendar ga obrne v svojo korist: » Vprašal sem že enkrat, ali smemo imenovati to, kar smo iz sedanjosti izklju- čili, potem še neomejeno? – izključitev iz sedanjosti je zadostna omejitev – če je pa kaj res neomejeno, mora biti v sedanjosti ravno tako možno kakor v preteklosti in v prihodnosti (bodočno sti) /poudaril I. Ž. Ž./ .« 50 Za dokaz se Pintar spet poda na Peruškovo področje in k njegovim la- stnim primerom: k vplivu starogrščine na staroslovanščino. Slovanščina pozna poleg imperfektivnega sedanjika pa d a m , tudi per- fektivni sedanjik pa dem , grščina pa poleg obstoječe imperfektivne oblike ne pozna še perfek tivne oblike: »Kjer pa jezik kaj pogreša, je primoran, če nastopi potreba, nedostatek nado- mestiti s tem, kar ima na razpolago – uvesti mora zamembo, vdati se mora v to, da nastopi,« kot bi rekel Perušek, »vikarijat.« 51 48 N. d., 23. 49 Prva stvar, ki jo lahko razberemo iz njegovega lucidnega in konstruktivnega odgovora, je ne- zaslišan prodor nedovršnega sedanjika za izražanje dejanj, ki v sedanjosti trajajo oz. »se vršijo«, prodor, ki je v začetku 20. stoletja zajel ne le navadno ljudstvo, temveč tudi (že) »merodajno pi-šočo maso« in celo »naše klasike«. 50 L . Pi nta r, O rabi dov r šn i h i n nedov r šn i h g la golov v nov i sloven š č i n i, Ljubljanski zvon (1910), 50 0. 51 N. d., 501.  Kako obljubiti In tako v grščini kot »vikarijatna oblika« nastopa imperfektivni se- danjik z zgolj faktičnim ali dejanskim pomenom. Povsem drugače pa je v slovenščini: » V slovenščini pač poznamo vikarijat, da stopi v živahnem pripovedovanju sedanjik namesto preteklega ali prihodnjega časa, tega vikarijata pa, da bi sto-pil na mesto perfektivnega imperfektiven glagol, nikakor ne potrebujemo, ker imamo razvit sedanjik perfektivnih glagolov /poudaril I. Ž. Ž./ .« 52 Perušek bi na to seveda ugovarjal, da perfektivni sedanjik lahko služi le kot (perfektivni) prihodnjik, toda Pintar ima tudi zoper ta ugovor izvr-sten, »struktural(is tič)en« argument, namreč: »čemu bi nam bile potem zložene oblike prihod njega časa »bom dal, bom dajal«, če bi nezloženi perfektivnik v sedanjikovi obliki vse te posle opravljal in imel vseskozi pomen prihodnjika«. 53 Praesens effectivum/praesens instans V zvezi s tem se ( Pintar) vrača tudi na svoj »paradni« primer iz po- lemike z Bežkom, namreč na dovršni sedanjik dam. Ted aj, l . 1890, je trdil, da je tudi dam pravi sedanjik – sicer faktični, dejanski sedanjik –, če z njim pospremimo izvršitev imenovanega dejanja. Tok rat , l . 1910, po dvajsetih letih polemike o rabi dovršnega in ne- dovršnega sedanjika, pa svoje nekdanje stališče teoretsko izredno plo-dno popravi. V dolgoletni polemiki se je izkazalo, da z dam dejanje lah- ko le pospremim, nikakor pa ne tudi izvršim. Za glagolsko obliko, s ka-tero v njej imenovano dejanje z izreko tudi že izvršim, je p. Stanislav Škrbec predlagal in v dobršni meri tudi že uveljavil termin praesens ef- fectivum . Pintar tako za dam in sorodne oblike predlaga posrečen ter - min preasens in stans : »Ta l e ,dam , je meni po načinu potencijal (možnost nik), po času pa sedanjik, pa če že nočete, da mu recimo praesens faktnega pomena ali praesens eff ecti-vum, tedaj ga imenujmo skratka ,instans , (nastojni čas) … Na stojno pa imenu- jemo to, kar se vsak čas lahko zgodi, kar se ima zdaj zdaj zgoditi, kar se v tem trenotku zgodi, magari se je ravnokar zgodilo.« 54 52 N. m. 53 N. d., 501–502. 54 N. d., 502. Od performativa do govornih dejanj  Z razlikovanjem med praesens eff ectivum in praesens instans Pintar pro- izvede pomembno distinkcijo znotraj kategorije dovršnega sedanjika, ki jo utemelji in podpre še z dvema zunanjima (zunanjima, v kolikor dovršni se- danjik razmejujeta od nedovršnega sedanjika) distinkcijama: 1. modalno (dovršnik je »problematičen« in »potencija len«, nedo- vršnik pa »asertoričen« in »indikativen«) in 2. genealoško/taksonomično ( dovršnik je posamičen, nedovršnik pa splošen). Ad 1) Pogosto uporabljan kriterij razločevanja dovršnih in nedovršnih glagolov, ki je še pogosteje služil kot argu ment nasprotnikom dovršnih gla-golov, je bil dispozitiv vprašanj »kaj delam?« in »kaj storim?«: s »kaj de-lam?« naj bi se spraševali po nedovršnikih, s »kaj storim?« pa po dovršni-kih. Ali z drugimi besedami: glagolska oblika odgo vora bi morala ustreza-ti glagolski obliki vprašanja. P i n t a r n a s p r o t n i k o m p r i z n a v a t u d i t a a r g u m e n t , v e n d a r z n e n e p o - membnim dodatkom, da je namreč treba vedno pravilno vprašati: »Nikakor ne smemo vprašanja uravnavati po odgovo ru, t. j. z odgovorom uhajati pred vprašanje, da bi tako dali smer vprašanju, ki se mora naravno in logično ravnati le po razmerah, kakor jih imamo resnično pred seboj, in po pravilnem, iz naravnega razmerja situacije izvirajočem vprašanju se ravnaj po-tem odgovor.« 55 V skladu s tem reinterpretira večino primerov, na katerih je temeljilo zavračanje dovršnega sedanjika, povsem ključen pa je tale: »Sodniki pri zeleni mizi, ne verjamem, da bi se vprašali, kaj delamo, da bi si mogli na to odgovoriti: ,Sodimo , ali ,razsojamo , – to bi bil trajnostni ali du- rativni sedanjik pripovednega značaja – nego se mar več le morejo vprašati: ,Kaj naj s t o r i m o , kako naj dejanje kvalifi ciramo, ali naj izrečemo krivdo ali nekriv do, za kaj se moremo po vesti odločiti, za kaj se hočemo zediniti, kako po zakonu razsoditi? ,« Kajti: »Razsodba ni vnanji akt pripovednega značaja, indi kativne modalitete, am- pak notranji, intelektualni akt, sklep, in ta je kot končni rezultat pretehtovanja in preizkušanja raznih pro- in contra- razlogov vselej per fektiven pojem.« 56 55 N. d., 564. 56 N. d., 564–565.  Kako obljubiti Razlika med dovršnim in nedovršnim sedanjikom je po Pintarju prav v modaliteti, tj. v zmožnosti pokazati razmerje tistega, ki misli, sodi ali izja- vlja, do izjavljene misli ali sodbe: »Perfektivni glagoli služijo pri izraževanju problema tičnih sodeb in so gle- de modalitete potencijalni in subjek tivni, imperfektivni pa izražujejo po-vedne, direktno veljavne, asertorične sodbe in so torej glede modalitete indikativni.« 57 Ad 2) Pri spovedi (tudi to je pogosto izrabljan primer) se, po Škrabcu, ne morem vprašati, »kaj delam?«, temveč le, »kaj storim?«, ker je v spove- dnem obrazcu spovem se skoncentrirana celotna spoved. To je seveda Škrabčeva argumentacija za spovem se kot praesens eff ecti- vum, Pintar pa (pravilno) ugotavlja, da gre le za praesens instans, da spove-dujoči se le pove svoj namen in željo, da se hoče spovedati in Stvarniku pri-znati svoje grehe, kar za tem (zatem ko je izrazil svojo voljo in namen spo-vedati se) tudi stori. 58 Podobno velja za zahvaljevanje: »Če se kdo hoče svojemu dobrotniku zahvaliti, mu ne prične pripovedova- ti, kaj da dela, ampak mu pove samo, da mu vé hvalo za naklonjenost, da mu je hvaležen, da bi mu rad izrazil hvalo, izkazal z besedo hvaležnost, češ, da mu z dejanjem dobrote povrniti ne more, da pa hoče z besedo posvedočiti svojo zahvalo za-njo /poudaril I. Ž. Ž./ .« Ali v teoretskem dispozitivu: »Zahvaljujem se o vsaki priliki, obljubujem na vse strani, priporočam se tu in tam, pri tem in onem gospodu, vsakemu posebej se pa samo priporočim, če je to priporočilo enkratno dejanje in prosto izrecilo, da želim doseči blagohotno naklonjenost ali pospešitev želje ali prošnje.« 59 57 N. d., 566. 58 Pintar pri tem ironično ugotavlja: Pri naštevanju grehov bi pa bilo po naši smešni logiki popol- noma odveč, če bi grešnik še posebej naglašal, da se izpoveduje, saj duhovnik v izpovednici že itak ve, kaj sliši, kaj da dela. S spovem se se torej ne spovem, saj pričnem šele za tem spovedovati svoje grehe, prav kakor s kupim še ne kupim, saj bo kupna transakcija še(le) sledila. In obratno. Ko se spovedujem svojih grehov, duhovnik itak ve, kaj sliši, kaj da delam, ne da bi vsakič znova poudar- jal, da se spovedujem, prav kakor kupec in prodajalec, izmenjujoč si denar in blago, natanko ve-sta, kaj počneta, ne da bi pri tem še posebej poudarjala, da kupujeta oz. prodajata. Situacija, ki se zelo zaplete z obljubim/obljubljam ali prisežem/ prisegam. 59 N. m. Od performativa do govornih dejanj  Razlika dovršno/nedovršno kot posebni ilokucijski marker slovenščine Pintar s tem proizvede dve nadvse pomembni defi niciji: 1. razlika med dovršnikom in nedovršnikom je prav v zmožnosti pokazati razmerje tiste-ga, ki misli, sodi ali izjavlja, do izjavljene misli ali sodbe, kar ni nič manj kot defi nicija performativnega prefi ksa kot v izjavo vpisanega markerja ilokucij-ske moči! Prav performativni prefi ks je tisti del izjave, s katerim naj bi izjav- ljalec (standardizirano) izrazil svoj odnos do propozicionalne vsebine izja-ve. In v slovenščini, pravi Pintar, pripada ta vloga prav dovršnemu sedanji-ku, če se razlikuje od nedovršnega sedanjika! 2. In še v eč. Do vršni sedan j ik j e ins tan c ( i j aci j ) a n ed o vr šn ega sedan j i - ka, je partikularizacija obče forme, kot taka sicer podrejena občosti, ven- dar prav zaradi svoje partikular nosti, prav zato, ker partikularni izjavlja-lec z njo izraža svoj partikulami odnos do (potencialno) obče propozicio nalne vsebine, nezvedljiva nanjo. Pomen 1. osebe ednine Prav s tem, z vsakokratno izjavljalno partikularnostjo, pa Pintar uteme- ljuje tudi dejstvo, da lahko za dejanja, ki jih izvršimo z besedo, uporabimo le 1. osebo ednine:60 »Pri vseh navedenih vzgledih smo opazili, da se omejujejo perfektivni sedanji- ki povednih stavkov na prvo osebo, kvečjemu da pride v poštev še tretja ose-ba, ako nam je pravzaprav razumeti pri tem prvo, n. pr. sodišče = mi sodniki, konferenca = mi profesorji, parlament = mi poslanci, cerkev = mi kardinali s sv. očetom, deželni odbor = mi odborniki z deželnim glavarjem i. t. d«. »Za to omejitev na prvo osebo se pa menda dá najti tudi razlog, češ, da zase lahko vem, kaj sem sklenil, določil, si namenil i.t.d., o drugih pa tega vedeti, torej tudi po-vedati ne morem. « 61 Vendar pa, bi se utegnil glasiti protiargument, če sem, na primer, nekaj »sklenil«, ali se za nekaj »odločil«, mi za izvršitev teh dejanj niso bile po-trebne besede oz. natančne je, nisem jih izvršil s samo izreko besed. Pintar ima tudi na to odgovor, in to odgovor, k i za nameček pritrjuje teo- riji vesolj verovanj: 60 V zvezi s tem moramo popraviti tudi svojo trditev (Kako obljubiti – kratek pregled, v: Pro- blem-Razprave 1/1989), da je ta pogoj prvi formuliral Škrabec. Formulacija tega pogoja je, kljub vsemu, delo Pintarje vega genija. 61 N. d., 567.  Kako obljubiti » Vsaka odločba, vsak sklep, vsaka namemba je nekaj dovršenega, nekaj per- fektivnega. Zame je sicer ta akt pravi perfectum, v duhu dovršen tisti trenotek, ko dolo- čim, sklenem, razsodim, spoznam, – popolnoma dovršen pa postane šele tedaj, ko to, kar sem v duhu določil, sklenil, razsodil, spoznal, z besedo povem. Tiha misel je si- cer zame tudi že obsodba, vendar sodba v pravem pomenu postane šele te-daj, ko jo izr ečem in tudi drugim oznanim . T o pa se ima zgoditi s perfektivnim glagolom.« 62 Vsa mentalna dejanja, »vse dušne zaznave, vsi sklepi in odločbe«, so za Pintarja dejanja, ki so se v naših mislih dovršila, še preden smo to dovršitev izrazili z besedami, za zunanji svet pa postanejo dovršena šele s tem, ko to notranjo dovršitev izrazimo z besedami, in to je pravzaprav šele prava do-vršitev oz. izvršitev, saj na primer obljuba ne šteje in ne more šteti za oblju-bo, dokler obljubljamo le v sebi, v svojih mislih: obljubo moramo »povna-njiti«, sogo vorcu moramo dati jasno na znanje, da smo mu nekaj obljubili, sicer sploh ne moremo govoriti o obljubi. To pa lahko – prav zato, ker smo »pri sebi« že obljubili, o že izvršenem pa ne moremo govoriti, kot da je šele v teku – storimo le z dovršnim sedanjikom: »Če torej pravi Prešeren ,Vam izročim, prijatla dragi mani, pesem milo ,, nika- kor ne misli na materijalno izročanje pri Blazniku natisnjene, v usnje vezane in na pozlačeno lice obrezane knjižice z naudarjenim napisom ,Krst pri Savici ,, – ampak misli le na k o n s t a t i r a n j e svoje dedikacije. Še predno je začel pesnik pesem skladati, je lahko sklenil, da jo bo dediciral manom umrlega prijatelja – in k o je bila dovršena mila elegija, je bil gotovo dovršen tudi sklep ,poklo- nim naj jo spominu Čopovemu , – zdaj je ,sklenjeno – storjeno ,, samo poveda- ti je še treba, da tudi mi vemo, konstatirati je treba, in s konstatiranjem je šele de- janje popolnoma dovršeno , je dovršeno, je že dovršeno. V tistem trenotku, ko ta- kšno kompleksivno zamišljeno dejanje konstatiram, je že dovršeno, se ne vrši več, se je že izvršilo. – Ker je dejanje s tistim trenotkom dovršeno, ga ne smem drugače izraziti nego z dovršnim glagolom; ker je pa izvršitev dejanja obseže-na ravno v konstatiranju dejanja in ker je konstatiranje ali potrditev za tistega, ki potrdi, najpris tnejši sedanjik, tedaj je jasno, da moram konstatirati le s seda-njikom, torej »izročim« (ne »izročil sem«, pa tudi ne »izročil bom«) /pou-daril I. Ž. Ž./ .« 63 62 N. m. 63 N. d., 765. Od performativa do govornih dejanj  C e l o t e n a r g u m e n t j e s e v e d a n a m e n j e n z a v r n i t v i ž e t r a d i c i o n a l n e - ga ugovora zagovornikov nedovršnega seda njika, po katerem dovršni se-danjik nadomešča dovršni prihodnjik. Pintarjev argument je nedvomno najelegantnej ši, predvsem pa teoretsko najkonsistentnejši: »S stališča tistega, ki vpraša: ,Ali dovoliš, odpustiš, obljubiš? , itd. se taki glagoli še utegnejo smatrati za futurum, s stališča tistega pa, ki na to odgovori: Dovo-lim, odpustim, obljubim« itd. nikakor niso več futura, ker je izpovedanje volj v tistem trenotku dovršeno, preteklosti pa v tem tudi ni, da bi mogli odgovo-riti: ,Sem dovolil, odpustil, obljubil , itd. – Če je še tretji poleg, tisti pa pravil- no lahko konstatira: ,Dovolil, odpustil, obljubil je , itd. kajti zanj je vse to dovr- šeno in preteklo.« 64 Polemika med Peruškom in Škrabcem V polemiko s Peruškom se na platnicah Cvetja vključi tudi Škrabec. Pe- rušek namreč nasprotuje njegovi trditvi iz članka o dovršnih in nedovr-šnih glagolih, objavljenega v XXV. letniku Archiv für Slavische Philologie, da se je slovenščina z uporabo glagolov, katerih izrek pomeni tudi izvršitev dejanja, ki ga (glagoli) imenujejo, dvignila na raven drugih kulturnih jezi-kov, češ da so številni slovanski narodi sprejeli krščanstvo pred Slovenci in vendar se nobeden od njih ni povzpel do take kulturne višine, da bi v seda-njosti dovršeno dejanje izražal z dovršnim sedanji kom. Škrabec Peruška seveda ne pričaka nepripravljen. Svojo pripombo o kulturnosti oz. kulturnejši ravni jezika ima zdaj, »na svojem zeljniku«, priložnost natančneje opredeli ti: »Še le v kuljturnih razmerah, pravi, kakeršne so nastale mej Slovenci po spre- jetju kerščanstva, po sveto pisemskih tekstih, je verjetno, da so se tudi oni na-vadili neka dejanja zverševati (ne samo izražati) z izreko glagola, ki pomeni ti-sto dejanje; v evangelijih je namreč več takih primerov, zlasti v besedah Kri-stusovih, ki so si jih ljudje najbolj zapomnili: ego m i t to vos; pacem meam do vobis; gratias a g o tibi; in manus tuas c o m m e n d o spiritum meum itd. Da je tako izraža nje, ne glede na dovršenost ali nedoveršenost dotičnih glagolov , ne- kak kuljturni sad, smemo po pravici misliti že po tem, kaker slišimo govoriti še dandanašnji, ali smo slišali vsaj pred leti: preprost Nemec na deželi ni lah-ko rekel: ,ich danke ,, temuč: ,vergelt’s Gott ,, ni rekel: ,kuss die Hand ,, rajši je 64 N. d., 766.  Kako obljubiti to molče storil; tudi Slovenec se je poklonil rajši v resnici, kaker da bi rekel ali: ,klanjam se ,, ali: , poklonim se ,.«65 Argumentacija je tako rekoč revolucionarna in ponudi več, kot pa Pe- rušek sploh zahteva, namreč interpretacijo nekaterih vljudnostnih obraz-cev, ki so še danes – ali bolje šele danes – predmet razprav v polju lingvi- stične pragmatike. »Klanjam se« bi danes sicer težko podstavili performa-tivno interpretacijo, povsem pa lahko razumemo Škrabčev na men, namreč pokazati, da je šele pojavitev visoko abstrak tnih glagolov, kakršni so per-formativi, omogočila tvorbo vljudnostnih obrazcev, ki stopijo na mesto de-janja, ki ga imenujejo. Še zanimivejši in teoretsko še pomembnejši pa je Škrabčev odgovor na drugi Peruškov ugovor. Perušek tudi v odgovor na Pintarjevo recenzijo svojega spisa namreč spet ponovi že klasičen »nedovršni« argument, da se v trenutku govorjenja nič ne zgodi, temveč le godi, le da ga tokrat podpre še z razliko med glagolsko obliko in pomenom. Oblike kot »padem, dam, dvi- gnem« da so sedanjiške, ni pa sedanjiški njih pomen. Zato, pravi Peru šek, bi moral v stavku »petsto sem ti dal o svetem Juriju, tristo ti dam zdaj, dvesto ti bom dal pa o Božiču« dotični, ako bi mu v trenutku govorje- nja izročal tristo kron, reči: dajem ti. Ker pa pravi dam ti, pomeni to: morem ti, hočem ti dati. To pa ni pravi sedanjik, ker se dejanje ne vrši v trenutku govorjenja.66 Škrabčev odgovor načelno že poznamo, tokrat pa ga takole niansira : »/T/udi z eno besedo zveršeno dejanje vsaj toliko časa traja, kolikor ga je tre- ba, da se tista beseda izgovori; začne se tako dejanje se začetkom, doverši se s koncem besede, in nekaj časa traja tudi najkrajša beseda. – Bodisi tako, ali kedo misli na to trajanje? T udi pika, ki jo naredimo s peresom na papir, prav za prav ni pika, temuč nekaj na vse tri dimenzije razširjenega; pod kakim ultra-mikroskopom bi bilo videti kaker gomila gnoja, ali morda ko cela gora. Ven-der mi navadni ljudje imenu jemo to piko piko in v trenotnem dejanju ne vi-dimo trajanja in torej nimamo vzroka z nedoveršnimi glagoli ga izražati.« 67 Potemtakem grešnika ne moremo odvezati grehov z Odvezujem te, kakor meni prof. Perušek, kajti: »Zveršenost je / …/ odvisna od intencije za to pooblaš čenega spovednika , ne pa od prave oblike glagola. Ali to je gotovo, izražena zveršenost z obliko ,odvezujem 65 Cvetje …, XXVII. tečaj, 11. zvezek, Gorica 1910. 66 N. d., 639. 67 Cvetje …, XXVIII. tečaj, 5. zvezek, Gorica 1911. Od performativa do govornih dejanj  te, ni, izraženo je s to obliko le trajanje, ki ga mora biti seveda enkrat konec, ka- ker vsega človeškega na tem svetu, pa ga more biti konec tudi s preterganjem brez doveršenja /poudaril I. Ž. Ž./ .« 68 Formulacija pogojev performativnosti Izvršitev v performativu imenovanega dejanja je torej odvisna od name- re za to odgovorne osebe. Zaradi pomemb nosti razdelimo to trditev na dva dela: »zveršenost«, pravi Škrabec, je odvisna: 1. od intencije in 2. od za to pooblaščenega spovednika. Škrabec s tem proizvede še dva od štirih pogojev uspešne performativ- nosti: avtoreferencialnost (izrek gla gola izvrši dejanje, ki ga glagol imenuje) že pozna, zdaj pa postavi še: ad 1) pogoj, ki zahteva, da izjavljalec danega performa tivnega glagola v glagolu imenovano dejanje tudi res namerava izvršiti (pogoj, ki je nekakšna »otroška bolezen« performativne teorije in ga je nemogoče kontrolirati); ad 2) pogoj, ki določa, da lahko neko v performativnem glagolu imeno- vano dejanje izvrši le določena oseba, v določenih okoliščinah. Pa tudi na četrti pogoj ni bilo treba dolgo čakati. Sicer ga je v polemiki s Peruškom že omenil Pintar, Škrabec pa ga v 7. in 9. zvezku XXVIII. te-čaja še teoretsko izpili: » V teh in drugih primerih /navaja jih celo stran, na primer: Jas tebi zahvalim oh milostivni Oča!, Oča, v tvoje roke preporočim jas mojo dušo, itn.; I. Ž. Ž./ čuti naše ljudstvo gotovo trenotnost dejanja, ki je z izreko dotične besede zveršeno. Prav se izraža torej z doveršnim glagolom, in ker zverši dejanje ta, ki iz- govori besedo, mora biti glagol v 1. osebi sedanjika, in sicer navadno v edinstvenem šte-vilu, le v pesmih, kjer jih poje več v enem duhu v moštvenem. Tretja oseba more le v izje-mnih primerih nadomestiti pervo /poudaril I. Ž. Ž./ .« 69 In še zlasti: » Vzemimo keteri koli jezik, nemščino, latinščino … Če pravim, resno seveda: ,ich schwőre ,, ,juro,, je efekt te besede zveršena prisega; praesens, ki sem ga ra- bil, torej ,eff ectivum ,. Če pa pravim: ,du schwőrst ,, ,jurast ,, ali ,er schwőrt ,, ,ju- rat,, nista prisegla s to besedo ne ti, ne on, ta moja beseda nima nobenega efek- 68 N. m. 69 Cvetje …, XXVIII. tečaj, 7. zvezek, Gorica 1911.  Kako obljubiti ta, je torej le ,praesens narrativum ,, ali ,indicati vum ,, ali ,communicativum ,, ka- ker se k omu bolj prav zdi. ,Miselno pravilo ,, ki velja za vse jezike, je torej, da je praesens ,eff ectivum , samo v pervi osebi, navadno edinstvenega števila, le če jih hoče zveršiti dotično dejanje dvoje ali več vkup in vsi ob enem govo-re ali pojo, ali eden v imenu vseh, tedaj se rabi seveda dvojstveno ali mnoštve-no število. Tretja oseba bi bila mogoča, ako ta, ki govori, namesto ,jaz, posta- vi svoje ime, ali kako drugače označi svojo, t. j. pervo osebo, ako n. pr. mati pravi otroku: ,Kind, die Mutter befi ehlt dir das zu tun ,. T udi če perva oseba dejanja ne zverši neposredno, temuč po poslancu ali namestniku, ki govo-ri v njenem imenu, kaker: ,Die Mutter grüst dich ,. V poslednjem primeru bi se vtegnilo sicer reči, da je tu že ,praesens narrativum , ali ,communicativum ,, ali pozdravljenje še ni zveršeno z naročilom materinim, temuč šele po besedi posrednikovi.« 70 S tem smo dobili tudi četrti pogoj performativnosti, ki ga navaja Austin: da bi bil performativ uspešen, mora biti izrečen v 1. os. edn., sed., pov. nakl., tvor. nač. Brez pretiravanja torej lahko trdimo, da je p. Stanislav Škrabec izobli- koval vse štiri pogoje performativnosti in s tem osnove performativne teo-rije skoraj pol stoletja pred njenim uradnim tvorcem, J . L. Austinom. Vi- deli smo, da je Austin svojo teorijo izoblikoval v prestopu iz fi lozofskega v lingvistično polje, Škrabec pa je svojo zbrkljal kar v lingvističnem polju sa-mem, in to nekako po naključju, ko je pojasnjeval razliko med rabo dovr-šnega in nedovršnega glagola. Odmev v slovenskih slovnicah Dovršno/nedovršna polemika s performativnimi konse kvencami je o dm ev al a tu di v v s e h kas n e j š ih s l o v e n s kih s l o vni c ah. B r e z nik o v a s l o vni -ca iz leta 1916 opredeljuje dovršne in nedovršne glagole, na primer, takole: »Dejanje ali stanje, ki ga glagol izraža, se more goditi v nekem času : v času se začne, vrši in konča … Po tem delimo glagole: 1. v dovršne (perfektivne, ki izražajo začetek (na stop) ali konec (izvršitev) kakega dejanja ali stanja … 2. v nedovršne (imperfektivne), ki izražajo kako trajajoče dejanje ali stanje – brez ozira na začetek ali zvršitev, tj. naznanjajo, da kako dejanje (stanje) sedaj traja ali je kedaj trajalo ali bo trajalo … 70 Cvetje …, XXVIII. tečaj, 9. zvezek, Gorica 1911. Od performativa do govornih dejanj  Ker izražajo dovršniki le hipna dejanja ali se ozirajo le na en trenotek (tj. zače- tek ali zvršitev) dejanja, ne morejo imeti pravega sedanjika: sedanjikova oblika ima splošen pomen. Za pravo sedanjost nam rabijo le nedovršniki.« 71 Po citatu sodeč, se Breznik postavlja na Peruškovo, ne na Škrabčevo stran, vendar pa nam dobrih trideset strani dalje, v poglavju o nedovršnem sedanjiku (ki da se rabi v pripovedovanju tega, kar se godi, ali tega, kar kdo dela ali opravlja, ter povsod, kjer kako dejanje na kakršen koli način traja), postreže ne le s Škrabčevimi argumenti, temveč celo z njegovimi primeri in – še več – z besedami, ki so prevzete neposredno iz Cvetja … : »Če se dejanje v sedanjiku ne pripoveduje , ampak le imenuje in s tem zvrši , se izra- ža z dovršnim glagolom (zvršilni sedanjik, praesens eff ectivum); zvršilni sedanjik naznanja, da se kako dejanje v trenutku zvrši, npr. spovem se tehle grehov; ozna- nim vam veliko veselje . Ko dotično besedo izrečemo, je dejanje zvršeno . Ker zvrši dejanje oni, ki izgo- vori besedo, mora biti glagol v 1. osebi sedanjika , in sicer navadno v ednini. Tre- tja oseba more le v izjemnih primerih nadomestiti prvo .« 72 Za nadaljnjo usodo performativa v slovenščini pa je še zlasti pomemb- no Breznikovo prevzemanje Škrabčevih argumentov o dovršnem sedanji-ku na mestu dovršnega pri hodnjika. Takole pravi: »Dovršni sedanjik navadno lahko nadomeščamo z dovršnim prihodnjikom, ali vselej ga ne moremo. Ako pravim: T o kravo prodam, naznanim le voljo proda ti, ako bo kdo hotel kupiti; ako pa pravim: T o kravo bom prodal, naznanim, gotovost, da se bo kedaj tako zgodilo /poudaril I. Ž. Ž./ .« 73 Že prva povojna slovnica74 t e su b tiln e r azlik e n e l oči v eč p r a v d o b r o. Dovršni sedanjik namreč vpelje z nasled njim primerom: »Pavle in Nace sta se dogovarjala zaradi njive. Slednjič je Pavle povzel: ,Sedaj veš vse, ponudim njivo najprej tebi, ki si sosed; odloči se, ali jo vzameš ali ne, ker imam drugih kupcev. , Nace je pomolčal, puhnil oblak dima pod strop, potem pa vzel pipo iz ust in rekel: ,Kupim ,. Segla sta si v roke in se razgovarjala naprej o tem, kako se bo kupčija izvršila /poudaril I. Ž. Ž./ .«75 71 Anton Breznik, Slovenska slovnica , Celovec 1916, 115–116. 72 N. d., 147. 73 N. d., 149. 74 Slovenska slovnica , sestavil Uredniški odbor DZS, Ljubljana 1947. 75 N. d., 181.  Kako obljubiti »Uredniški odbor« navedeni primer takole tolmači: »Sedanji čas je prav za prav le trenutek med preteklim in prihodnjim časom. Zato moremo ujeti vanj le tako dejanje, ki se ravno ta vmesni trenutek začne in konča. T o pa je moči samo tako, da pomeni naznanitev dejanja že tudi izvr-šitev. Ko je Pavle rekel » ponudim « je bila ponudba njive izvršena; ko pa je Nace izrekel » kupim «, je bila kupčija sklenjena. Ko bi bil kdo Naceta vprašal med dogovarjanjem, kako je s to njivo, bi mu bil odgovoril: Kupujem jo . Ko bi ga bil pa vprašal po sklenjeni kupčiji, bi bil odgovoril: Kupil sem jo. Tak dovršni se-danjik pomeni torej pravo sedanjost; so pa to redki primeri, ker jo more rabi-ti samo prva oseba sama o sebi, ker le ona more odločati s svojo besedo o iz-vršitvi dejanja.« 76 In zakaj pravimo, da že prva povojna slovnica77 te subtilne razlike ne loči več prav dobro? Zato, ker je ne zna več zanesljivo umestiti. V navede nem primeru obli- ki kupim in prodam klasifi cira kot izvršilni ali efektivni sedanjik, na strani 183 pa kot namerni dovr šnik, ki izraža pripravljenost, voljo ali namero, da kdo kaj napravi, kot obliko torej, ki morebitno dejanje, ki ga efektivni seda- njik dejansko izvrši, šele napoveduje, na primer: »Srajco ti že zašijem, dru- gega pa ne«; »Stavim, kar hočeš«; ali kar naš primer: »Kravo prodam, če jo kdo kupi«. Zdi se, da »uredniški odbor« vidi razliko v vezniku »če«, vendar pa je situacija v primeru Pavla in Naceta enaka: Pavle Nacetu ponu-ja njivo, če jo ta kupi (ima namreč že zadosti kupcev in jo Nacetu ponuja le zato, ker je njegov sosed). Da obliki kupim in prodam ne spadata med performa tive oz. efektivne sedanjike, pa je razvidno še iz nekega drugega razloga. Če naj efektivni se-danjik izvrši dejanje, ki ga imenuje, potem Pavle in Nace tega dejanja pov-sem očitno še nista izvršila, saj sta si po izmenjavi svojih prodam in kupim segla v roke in se razgovarjala o tem, kako se bo kupčija izvršila. Dokaz več, da moramo prodam in kupim obravnavati kot pripravljenost na kupčijo, ne pa kot kupčijo samo. 76 N. d., 181. 77 Tud i Slovenska slovnica iz leta 1956 (kjer se Uredniški odbor razstavi v A. Bajca, R. Kolari- ča in M. Rupla) ima enake težave. Pa tudi nič čudnega, saj je le malce razširjena verzija slovni-ce iz leta 1947. Od performativa do govornih dejanj  Če prva povojna slovnica te subtilne razlike ne loči več prav dobro, pa je najobsežnejša slovenska slovnica78 niti opazi ne več.79 Pač pa nam v raz- delku o nedovršnih glagolih postreže z naslednjim teoretskim biserom, ki ga najbolje komentira prav dovršno/nedovršna polemika sama: Ne dovršni glagoli zaznamujejo dejanje, ki je nekako v celem kosu … 80 Kako (naj) Slovenec obljubi? Slavni » slovenski čut za dovršenost « pa se je očitno vedno bolj izgu- bljal tudi v vsakdanjem govoru. Ko (sodob ni) slovenski govorec pravi: Obljubim, da … ali Prisežem, da … to namreč izzveni bolj kot »pripravljen sem obljubiti (priseči)«, »oblju- bil (prisegel) bom«, samega dejanja obljube (prisege) pa ta formula, se zdi, ne izvrši. Slovenec danes obljublja, prisega in kar je še drugih performativnih de- janj, v nedovršniku: Obljubljam, da …Prisegam, da … kar pomeni, da morda v tem trenutku obljublja oziroma prisega, da je sredi obljubljanja oziroma priseganja, da pa obljuba oz. prisega prav zato, ker do- vršenost dejanja ni (bila) izražena, še nista bili dani. Dokler le obljubljam, pač še nisem ničesar obljubil, in če le obljubljam tudi obljubiti ne morem ničesar. In če je v Škrabčevih časih to še razvada, ki se sicer hitro širi, je da- nes ta razvada postala že institucionalizirana navada. Ko cicibani postajajo pionirji, se takole zaobljubijo:81 »Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo: da se bom marljivo učil in delal in da bom dober tovariš; 78 Jože Toporišič, Slovenska slovnica , Maribor 1976. 79 Resnici na ljubo je potrebno priznati, da 3., pregledana in razširjena izdaja (1991) kaže malce več razumevanja za pragmatične razsežnosti jezika. 80 N. d., 289. 81 So se, še pred dvajsetimi leti. Danes pionirjev ne poznamo več.  Kako obljubiti bom ljubil našo samoupravno domovino, Socialistično federativnorepubliko Jugoslavijo; …« 82 Sodniki rednih sodišč se pred nastopom službe zaoblju bijo takole:83 »Izjavljam , da bom svojo dolžnost opravljal vestno in odgovorno, da bom de- lal po Ustavi in zakonih, ter da bom varoval družbeni red Socialistične federa-tivne republike Jugoslavije,« sodniki vojaških sodišč pa takole: 84 »Izjavljam ,85 da se bom pri svojem delu ravnal po U stavi in zak onu, da bom dolžnost sodnika opravljal vestno in nepristransko, in da bom varoval družbe-ni red Socialistične federativne republike Jugoslavije,« če naj navedem le nekaj institucionaliziranih obrazcev. 86 Contra factum non datur logica , pravi Škrabec. In če naj vzamemo fakte zares, si moramo pač z vso resnostjo zastaviti naslednje vprašanje: kako naj se Slovenec ogne (zanj) pogubnemu dejstvu, da lahko obljubi – ali priseže ali izvrši katero koli drugo imenitno dejanje, za katerega izvršitev je potreb-na (le) uporaba glagola, ki to dejanje imenuje – le po pomoti? 82 Ker postaja zaobljuba v nadaljevanju še bolj obscena, se bomo citiranju v celoti odpovedali. 83 Uradni list SRS, 10/1977, 66. člen, 3. odstavek. 84 Uradni list SFRJ, 4/1977, 33. člen, 2. odstavek. 85 Samoupravni genij nas je očitno oskrbel še z eno čarobno formulo. Izjavljam je namreč »čista forma« izjavljanja, form(ul)a, ki želi izjavljanje po vsej sili zvesti na samo izjavo, ga vanjo vpisa-ti. Vendar pa je samoupravni genij tokrat presegel samega sebe: uspela mu je fabrikacija verjetno edinega ilokucijskega obrazca, ki dejansko dela, kar pravi, da dela. Če na primer obljubljamo ali prisegamo ali sploh izvršujemo kakršno koli besedno dejavnost, s tem nekaj izjavljamo. Kaj izja- vljamo (kakšno izjavljalno dejanje smo izvršili), ni nujno neposredno evidentno, v skrajni kon-sekvenci je to stvar lingvistove analize. Samoupravni genij pa se je tej nevšečnosti izognil, pre-skočil korak analize in občo formo izjavljanja prevedel kar v partikularnost izjave: nemogoče je namreč trditi, da tisti, ki pravi izjavljam , v resici ne izjavlja … 86 Da ne bo pomote: nedovršno obliko v institucionaliziranih obrazcih je ohranila tudi post-sa- moupravna Slovenija. Glej M. Grgič, I. Ž. Žagar, Čas in dejanja v jeziku , Ljubljana 2004.  Delokutivna hipoteza Leta 1958 je E. Benveniste v lingvistično teorijo vpeljal novo katego- rijo, delokutivne glagole.1 Če so denominativi glagoli, izvedeni iz sa- mostalnikov, deverbativi glagoli, izve deni iz glagolov, so delokutivi glagoli, izvedeni iz posamez nih izrazov, lokucij. Benvenistov(sk)a delokutivnost Tako po Benvenistu latinski glagol salutare, »pozdravi ti«, ni deno- minativ, izpeljan iz samostalnika salus, »po zdrav«, temveč iz voščila sa- lus!, in tako ne pomeni ‚ salutem’ alicui effi cere, »nekoga pozdraviti«, tem- več ,salutem’ alicui dicere, »nekomu reči: zdravo!«. Delokutive je Benve- niste našel tudi v sodobnih jezikih, na primer v francoščini: bisser, »vpiti: bis«, sacrer, »reči: sacré!« pester, »reči: peste!«, ali v angleščini: to welco- me, »reči: welcome!«, to boo, »reči: boo!«, ali to okay, »reči: okay«. Pomen Benvenistove razprave je predvsem v tem, da je opozoril na nov (ali do tedaj vsaj neopažen) način tvorjenja glagolov, na način, katerega iz-hodiščna točka ni enota jezika , kakor pri denominativih in deverbativih, temveč enota govora , ni pa podal oz. predlagal nikakšrnega mehanizma tvorbe delokutivov. J.-C. Anscombre, avtor, ki je brez dvoma najbolj podrobno razdelal te- orijo delokutivnosti, na primer ugotav lja, 2 da če naj semantično vrednost delokutiva izpeljemo iz semantične vrednosti izraza – oz. natančneje, izja- 1 E. Benveniste, Delokutivni glagoli, Problemi splošne lingvi stike 1, Ljubljana 1988, 299–308. 2 J.-C. Anscombre, Delocutivité Generalisée et Rapports Syn taxe/Sémantique, Recherches Lin- guistiques 8, Pariz 1979, 5–43. Od performativa do govornih dejanj  vljanja izraza! –, ki je v njegovi osnovi, to v ničemer ne implicira, da mora biti delokutiv (tudi) morfološko izpeljan iz svojega osnovnega izraza, kot mimogrede omeni Benveniste. Celo nasprotno, vztrajanje pri takšni zahte-vi bi pomenilo nemož nost nekaterih Benvenistovih delokutivnih izpeljav (na primer salutare iz ,salutem’ alicui dicere). Nadalje Anscombre opozarja na nejasen status reči, v, na primer, to okay = »reči: okay«, saj, po eni strani, očitno ne gre za glagol reči v njegovi obi- čajni rabi (to okay ni nikoli popolnoma zamenljivo z »reči: okay«), po dru- gi strani pa ga težko opredelimo za neki abstraktni reči izjavljanja, ki je v svoji »abstraktnosti« pač lahko le generičen pojem.3 In ne nazadnje – v našem okviru pa sploh najbolj zanimivo – Ans- combre poudarja, da Benvenistova trditev, da je delokutiv s samostalniško osnovo v razmerju reči in ne storiti, preprosto ne vzdrži, saj, na primer, bis- ser, pomeni narediti tisto, kar naredimo, ko pravimo bis! (tj. zahtevamo do- datek), remercier (ki ga Benveniste tudi uvršča med delokutive ) pa naredi- ti tisto, kar naredimo, ko rečemo merci (tj. se zahvalimo). 4 Anscombre zato pred laga novo (širšo) defi nicijo: A-ti je (benvenistovski) deloku tiv, če obsta- ja izraz A!, tako da A-ti = » izvršiti dejanje, ki ga izvršimo s tem, da reče- mo A«. Posplošena delokutivnost Z drugimi besedami to pomeni, da delokutivi in perfor mativi ne le da niso nezdružljivi, temveč da bi delokutivnost utegnila biti celo v osnovi per- formativnosti. Anscombre sicer predlaga razširitev delokutivnosti tudi na druge jezi kovne enote (npr. samostalnike in prislove), vendar nas ta »po-splošena delokutivnost«, kot jo poimenuje, v tem okviru ne bo zanimala. Pač pa nas bo zanimal mehanizem, ki ga za to posplošeno delokutivnost predlaga Anscombre. Gre za proces, ki naj pojasni primere, v katerih neka formula F 1, s se- mantično vrednostjo S1, pripelje do (nastanka) morfema F2, s semantič- no vrednostjo S2, ki izpostavi izjavljalno vrednost F1. Anscombre predlaga shemo s petimi koraki, katerih vsak predstavlja neko razvojno etapo deri-vacije. Koraki so sledeči: 5 3 J.-C. Anscombre v članku De l’énonciation au lexique: mention, cita tivité, délocutivité, Lan- gages 80, Pariz 1985, 9–34, na primer, loči kar štiri različne rabe reči. 4 Glej tudi J.-C. Anscombre, Délocutivité benvenistienne, délo cutivité généralisée et performa- tivitée, Langue Française, maj 1979. 5 J.-C. Anscombre, Voulez-vous dérivez avec moi?, Commu nications 32, Pariz 1980, 61–124.  Kako obljubiti A. Morfemi m1, m2 …, mn imajo semantične vrednosti s1, s2 …, sn. B. Pojavi se neka konverzacijska formula F1 (m1, m2 …, mn) v/pri izjavlja- nju katere imajo m1, m2 …, mn vrednosti s1, s2 …, sn in ki ( s posredovanjem nekega diskurzivnega zakona) služi izvršitvi nekega dejanja. C. Oblikuje se komplesni morfem F2, katerega seman tična vrednost S2 vključuje aluzijo na (upo)rabo F1 (m1, m2 …, mn) iz koraka B. Č. Če sta F1 in F2 formalno enaka, so (upo)rabe F1 iz koraka B ponovno prebrane tako, da dajo F1 vrednost S2. D. Če sta F1 in F2 formalno enaka, so tudi (upo)rabe F1 iz koraka C po- novno prebrane tako, da dajo F1 vrednost S2. Anscombre poudarja, da gre za razvito shemo, kar pomeni, da pri ne- katerih rabah ni več mogoče izslediti koraka A, spet druge rabe pa še niso prišle do koraka D, ilustrira pa jo z ( delokutivno ) derivacijo besede merci (»hva la«). A. Obstaja neki morfem merci1, ki prvotno pomeni »uslugo (ki smo jo storili nekomu)«; B. Merci1 se s pomenom iz A uporablja v formuli Merci1!, ki jo upora- bljamo zato, da se (v skladu z diskur zivnim zakonom,6 ki pravi: »Če X pra- vi Y-u, da je A usluga, ki jo je Y storil X-u, potem se X Y-u zahvaljuje«) ne-komu zahvalimo; C. Pride do nastanka substantiva merci 2 s pomenom S2, ki zaznamuje »dejanje, ki ga izvršimo, s tem ko rečemo merci1!«. Č. (Upo)rabe iz koraka B so ponovno prebrane z vrednostjo S2. D. (Upo)rabe iz koraka C so ponovno prebrane z vrednostjo S2. Merci2 = »dejanje, ki ga izvršimo, s tem ko rečemo Merci2!« Obljubljam kot delokutivna derivacija Kaj to pomeni za naše nedovrš(e)no obljubljanje? Poskušajmo nanj aplicirati vseh pet korakov posplošene delokutivne sheme: A. O zgodovini (pojavljanja in pomenjanja) morfemov obljuba, oblju- biti, nam zgodovina slovenskega jezika ne ve povedati dosti ( Bezlaj obljub- 6 Anscombrovih »diskurzivnih zakonov« ne smemo zamenjevati z Griceovimi »konverzacij- skimi maksimami«. Medtem ko so slednje rela tivno trdno formulirane, pa imajo Anscombrovi »diskurzivni zakoni« predvsem hevristično vrednost. Še najbolj se približujejo »toposom«, ka-kor jih bosta Ducrot in Anscombre razvila v kasnejših letih. Od performativa do govornih dejanj  ljanja na primer sploh ni uvrstil v svoj Etimološki slovar ).7 Lahko pa o tem prvem koraku sklepamo per negationem , in pri tem nam bo v kar največjo korist spet prav Škrabec. Spomnimo se, da v pasusu, zaradi katerega mu je Perušek najbolj gorak, pravi, da so Slovenci pričeli nekatera dejanja izvrše-vati z izreko besede, ki to dejanje označuje, šele po sprejetju krščanstva, tj. potem, ko so bili v slovenščino prevedeni Sveto pismo in liturgična besedi-la, ki šele podajajo obrazce, po katerih se je ljudstvo lahko zgledovalo tudi v posvetni rabi. Iz česar lahko sklepamo, da Slovenec (kakor tudi ne Nemec, kot opo- zarja Škrabec) ni od nekdaj obljubljal tako, da je (preprosto) rekel oblju- bljam. B. Pojavi se konverzacijska formula obljubljam , ki jo izjavljalec (v skla- du s konverzacijskim zakonom, ki pravi: »Če X pravi Y-u, da mu nekaj obljublja, se s tem zavezuje k izvršitvi nekega dejanja.«) uporablja za to, da naslov ljencu (nekaj) obljubi. Koraka B, z njim pa tudi C, ne utemeljuje le razlaga, ki smo jo navedli v podporo A, temveč tudi neko drugo dejstvo, na katero spet opozarja Škra-bec: da sta sprva namreč obstajali dve konkurenčni obliki, obljubim in ob- ljubljam. Ker pa je v številnih slovenskih narečjih dovršna oblika že služila za izražanje prihodnjika, je pričela za »efektivni sedanjik« rabiti nedovr-šna oblika. C. Pride do nastanka kompleksne oblike obljubljam 2, s pomenom S2 = »dejanje, ki ga izvršim, s tem ko rečem obljubljam1«. Č. (Upo)rabe iz koraka B so ponovno prebrane z vrednostjo S2. D. Tudi uporabe iz koraka C so ponovno prebrane z vrednostjo S2, Obljubljam2 = »dejanje, ki ga izvršim, s tem ko rečem obljubljam2«. Če naj se izognemo neprijetni možnosti, da Slovenec lahko obljubi le po pomoti, moramo vztrajati, da je kompleksna oblika obljubljam že dose- gla korak D, kar z drugimi besedami pomeni, da dovršenost dejanja oblju-be ni niti stvar izjavljalčeve intence niti stvar avtoreferencial nosti zadevne-ga glagola, temveč preprosto in samo stvar banalnega dejstva, da se (v slo- venščini) obljublja in obljubi pač tako, da se reče obljubljam – da je torej gla- 7 Še najuporabnejša je Glonarjeva opomba (Slovar slovenskega jezika, Ljubljana 1936); pod ge- slom obljuba namreč zapiše: »obljubo storiti +: obljubiti«. S križcem Glonar zaznamuje izraze in besedne zveze, ki so zastarele in se ne uporabljajo več, kar (lahko) pomeni, da je samostalnik obljuba – povsem v skladu z Anscom brovo hipotezo – razvojno predhajal glagolu obljubiti in da je glagolska oblika, s katero naj govorec izvrši dejanje obljube, torej dejansko drugotna.  Kako obljubiti gol obljubiti, z njim pa vsi (?) performativi, deriviran iz lokucij vsakda njega govora, da je torej delokutiv. S tem nadvse banalnim dejstvom bi odisejado performa tivnosti – od samoupravljanja do antičnega Rima, pa spet nazaj – morda res lahko kon-čali, vendar pa stvari tudi v tem primeru niso tako zelo banalne, kot se ka-žejo. Rekonstrukcija izjavljalnih pogojev Oglejmo si naslednji dialog:8 A: Nikoli več ne boš oblekla te obleke. B: In kaj naj to pomeni? A: Zahtevam, da nikoli več ne oblečeš te obleke. Videzu navkljub bi zadnjo A-jevo izjavo težko opisali kot performativ, prej gre za opis oz. kvalifi kacijo – torej konstativ – prve A-jeve izjave. Ali A s svojo drugo izjavo samo opisuje svojo prvo izjavo, jo eksplicira, ali pa z njo šele zares zahteva? A. Culioli, 9 na katerega se opira tudi avtorica našega prvega primera, se tega problema loteva z rekonstrukcijo izjavljalnih pogojev, ali natančneje: loči med referencialno in modalno identičnostjo subjekta izjave in subjek- ta izjav ljanja. Če naj bo neka glagolska raba performativna, morata biti subjekt izjave in subjekt izjavljanja identična ne le referencialno, temveč tudi modalno. V zgornjem primeru pa sta identična le referencialno, medtem ko je subjekt izjave Zahtevam, da nikoli več ne oblečeš te obleke do subjekta izjavljanja modalno v enakem odnosu, v kakršnem bi bil subjekt izjave (On) zahteva, da nikoli več ne oblečeš te obleke, kar z drugimi besedami pomeni, da gre le za opis, deskripcijo nekega že izvršenega dejanja. Delokutivnost kot skrivnost performativnosti torej ne zadostuje: če hočemo ločiti performativne od le navidezno performativnih rab, mora-mo najprej rekonstruirati izjavljalne pogoje, tj. prepričati se, ali sta subjekt izjave in subjekt izjavljanja identična tudi modalno in ne le referencialno. 8 Izposodili smo si ga iz knjige C. Dobrovie - Sorin, Actes de Langage et Th éorie de l’Enonciation, Pariz 1985, 35. 9 A. Culioli, Valeurs modales et opérations énonciatives, Le fr ançais moderne, 4, 1978, 300–318. Od performativa do govornih dejanj  Poskus polifone interpretacije Dialogizirani primeri, v katerih nastopajo performativi, pa ponujajo še drugačno možnost intepretacije: interpreta cijo, po kateri so performativi le sežetek, strdek dia- oz. poliloga, intepretacijo, po kateri moramo v per -formativu slišati oz. razbrati ne le enega govorca, temveč več izjavljal cev, in-terpretacijo, ki ji Ducrot pravi »polifona«. V svoji nameri, spodnesti enotnost oz. unisonost govo rečega subjekta, Ducrot loči med govorcem in enim ali več izjavljalci, 10 pri čemer je govorec tisti, ki je sicer odgovoren za izrečeno, vendar le na način, da je on tisti, ki je izrečeno res izrekel, ni pa (nujno) odgovoren za stališča, pred stavljena v izrečenem. Ta stališča govorec prepiše enemu ali večim izjavljalcem, ki so tako povsem diskurzivne entitete in jih Ducrot potrebuje prav zato, da po- kaže, da je izrečeno pravzaprav proizvod spopada različnih mnenj in da je govorec le njihov »materialni nosilec«. S takšnim mehanizmom lahko Ducrot polifono interpre tira ne le večje segmente diskurza – kot na primer Bahtin, čigar teorija polifonije je izho-dišče Ducrotove teorije poli fonije –, temveč tudi stavke in celo posamezne besede. Oglejmo si delovanje tega mehanizma na konkretnem primeru. V čem je razlika med naslednjima argumentativnima navezavama: a) Pojdimo v bistro! (sk lep) Nam bo toplo! (a rg u ment) b) Pojdimo v bistro! (sklep) Nam bo vsaj toplo! (a rg u ment) V grobem v tem, da nam argument v a ne pove nič o svoji argumentivni moči, argument v b pa se z operatorjem – ali bolje argumentativno spre- menljivko – vsaj o njej izreče kot o sicer šibki, a vseeno vredni upoštevanja. Ducrot 11 operator vsaj analizira s pomočjo govorca in petih (!) izja- vljalcev: 10 Poleg govorca in izjavljalca Ducrot, v pozni fazi argumenta cije v jeziku, loči še med govore- čim subjektom kot empiričnim bitjem in govorcem kot svetnim bitjem, vendar nas ta razlikova-nja v tem okviru ne bodo zanimala. Prav tako se ne bomo podrobneje spuščali v struktu riranost Ducrot- Anscombrove teorije »argumentacije v jeziku«; orisali jo bomo le toliko, kolikor je po-t r e b n o z a r a z u m e v a n j e n a š e t e m e . Z a i n t e r e s i r a n i b r a l e c b o o m e n j e n e p o d r o b n o s t i n a š e l v O . Ducrot, Očrt polifonične teorije izjavljanja, Izrekanje in izrečeno , Ljubljana 1988, 170–246, pa tudi v prvem poglavju O. Ducrot, et. al. , Les mots du discours, Pariz 1980, in v zadnjem poglavju J.-C. Anscombre, O. Ducrot, L‘argumentation dans la langue , Bruselj 1983. 11 Opiramo se na članek Cadiot, Ducrot, Nguyen in Vicher, Sous un mot, une controverse: Les emplois pragmatiques de ,Toujours‘, v: Modèles linguistiques VII/2, P.U.L. 1985, 105–124.  Kako obljubiti I1 predstavi neko dejstvo D – v našem primeru lastnost L (toploto) objekta O (bistro): »v bistroju je toplo« –, in ga poda kot prednost objek-ta O. I 2 to prednost lastnosti L (toploto) predstavi kot argu ment za sklep S = »pojdimo v bistro«. I3 to prednost lastnosti L predstavi kot le šibko prednost. I4 to šibko lastnost predstavi kot tolikšno, da dejstvu D (toplota bistro- ja) odvzame sleherno argumentacijsko vrednost, kar pomeni, da zavrača sklep I 2 (»pojdimo v bistro«). I5 priznava, da je lastnost L sicer res šibka, vendar zadostna prednost, in s tem zavrača I4, Za govorca G pa bi lahko rekli, da se prav z izjavljanjem ( zato, ker izja- vlja) Pojdimo v bistro! Nam bo vsaj toplo! pridružuje I1 in I5, in s tem argu- mentira za nekakšen S’ (= Dejstvo D je treba obravnavati kot možen argu- ment za S). Zdaj pa si oglejmo naslednji dve navezavi: α A: Ali prideš? B: Pridem.β A: Ali prideš? B: Obljubljam, da pridem. V čem je razlika med njima? V različici α je B le odgovoril na A-jevo vprašanje in potrdil svoj prihod, v različici β pa ni le odgovoril na B-jevo vprašanje in (preprosto) potrdil svojega prihoda, temveč se je svečano, z de-janjem obljube, zavezal, da bo res prišel. Toda, če natančneje pogledamo B-jev odgovor v različici β vidimo, da B sploh ne odgovarja na A-jevo vprašanje! A ga ni vprašal, ali obljubi (da bo prišel) oz. od njega ni zahteval, naj obljubi (da bo prišel), temveč je od nje-ga le zahteval (čeprav je ta izraz za A-jevo vprašanje verjetno premočan), naj odgovori na njegovo vprašanje. V različici β B torej očitno odgovarja na neko drugo vprašanje, na vpra- šanje, ki ga navedeni dialog ( eksplicitno ) ne postavlja, ga pa performativ -na formula, prav s svojo prisotnostjo, prav z dejstvom svojega izjavljanja, (implicit no) predpostavlja. Dialog β bi morali pravzaprav torej dopolniti oz. razčleniti v nekakšen polilog kot: A: Jutri imamo zabavo. Prideš? B: Pridem. S: Dvomim. Še nikoli nisi. Od performativa do govornih dejanj  B: Obljubljam, da pridem. Z drugimi besedami povedano to pomeni, da v obljubljam »skozi« go- vorca govorijo vsaj trije izjavljalci: I1 predstavi neko dejstvo D (recimo, da je to »jutrišnja« zabava) kot vredno udeležbe, svojo predstavitev pa formu lira kot povabilo. I2 soglaša z I1 in sprejme povabilo. I3 podvomi v iskrenost I2 in njegovo soglasje (njegov odgovor) predsta- vi kot nezadovoljivo. I2 ugovarja I3 in svoje soglasje potrdi s svečanejšo formulo. Ta poskus oz. predlog kratke – in povsem ad hoc –polifonične analize formule obljubljam torej nakazuje še eno možnost analize in interpretacije performativov (ki je z delokutivno hipotezo povsem kompatibilna): da gre namreč za obrazce, ki v kompleksnejši in bolj poudarjeni obliki le potrjuje- jo že izrečeno (pravkar izrečeno), da gre konec koncev torej le za konstative. To pa nas spet vrača na začetek.  Bibliografi ja Actants, Voix et Aspects , Presses de l’Université d’Angers, Angers 1977. Actes de Langage et Structure de la Conversation , v: Cahiers de Lingui- stique Française 1, Université de Genève, Ženeva 1980. Aijmer, K., E vidence and the Declarative Sentence, Almqvist and Wiksell International, Stockholm 1980. Allwood, J., Linguistic Communication as Action and Cooperation, Univer- sity of Göteborg, 1976. Anscombre, J.-C., Délocutivité généralisé et rapports syntaxe/sémantique, v: Recherches Linguistiques 8, Université Paris VIII, Pariz 1979. Anscombre, J.-C., Voulez-vous dérivez avec moi?, v: Communications 32, Seuil, Pariz 1980. Anscombre, J.-C., Ducrot, O., L ‘ Argumentation dans la langue, Mardaga, Bruselj 1983. Anscombre, J.-C., Ducrot, O., Pour soigner le minimalisme, v: Journal of Pragmatics 10 (1986). A nscombre , J.- C . , Pier rot , A . , Y-a-t-i l u n cr itère de per for mativ ité en L ati n, v: Lingvisticae Investigationes VIII: 1, John Benjamins, Amsterdam 1984. Anscombre, J.-C. in Pierrot, A., Noms d’actions et performativité en latin, v: Latomus XLIV: 2, Bruselj 1985. Anscombre, J.-C., De l’énonciation au lexique: mention, citativité, délocu- tivité, v: Langages 80, Larous se, Pariz 1985. Od performativa do govornih dejanj  Arnauid, A. in Nicole, P., La Logique ou l’ Art de Penser, Flammarion, Pa- riz 1970. Aspects, Modalité: Problèmes de catégorisation grammati cale , Université Pa- ris VIII, Pariz 1986. Auroux, S., Glatigny, M., Joly, A., Nicolas, I., Rosier, I., Matériaux pour une Histoire des Th éories Linguisti ques, P. U. L., Lille 1984. Austin, J. L., Sense and Sensibilia, Oxford Univer sity Press, Oxford 1962. A u s t i n , J . L . , Philosophical Papers, 2. izdaja, Claren don Press, Oxford 1970. A u s t i n , J . L . , How to Do Th ings with Words, 2. izdaja, Oxford University Press, Oxford 1984. Bach, K., Performatives are Statements too, v: Philosophical Studies 28, Re- idel, Dordrecht 1975. Bach, K., Harnish, R. M., Linguistic Communica tion and Speech Acts, M. I. T. Cambridge, Massachussetts 1979. Bache, C., Verbal Aspect, Odense University Press, Odense 1985. Bajec, A., Kolarič, R., Rupel, M., Slovenska slovnica, DZS, Ljub ljana 1956. Ballmer, Th . in Brennenstuhl, W., Spech Act Classi fi cation: A Study in the lexical analysis of English speech activity verbs, Springer, Berlin/New York 1981. Ballmer, Th ., Th e Position of Argumentation in the Framework of a Text Linguistics, Speech Act Th eory, and Lexicology, Journal of Pragma- tics 8 (1984). Benveniste, E., Le vocabulaire des institutions indoeuropéennes II , Minu- it, Pariz 1981. Benveniste, E., Problemi splošne lingvistike, Studia humanitatis, Ljubljana 1988. Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford University Press, Oxford 1973. Berrendonner, A., Eléments de pragmatique lingui stique, Minuit, Pariz 1981. Blommaert, J., Discourse: A Critical Introduction , Cambridge University Prtess, Cambridge 2005. B o l t a , M . , Tvorbeno-pretvorbena skladnja N. Chomskega, Pedagoška fakul- teta, Maribor 1987. Breznik, A., Slovenska slovnica za srednje šole, Družba sv. Mohorja, Celo- vec 1916.  Bibliografi ja Breznik, A., Življenje besed, Obzorja, Maribor 1967. Cadiot, A., Ducrot, O., Ngeyen, T. - B., Vicher, A., Sous un mot, une con- troverse: les smplois pragma tiques de ’Toujours‘ …, v: Modèles Lingui- stiques VII: 2, P. U. L., Lille 1985. Caron, J., Les régulations du discours, P. U. F., Pariz 1983. Caton, C. E., Epistemic Qualifi ers and English Gram mar, v: Studies in Philosophical Linguistics, Evanston 1969. Chomsky, N., Syntactic Structures, Mouton, Haag 1957. Chomsky, N., Aspects of the Th eory of Syntax, M. I. T., Cambridge Massa- chussetts 1972. C o h e n , J. L., Speech Acts, v: Current Trends in Linguistics 12 (1964). Cohen, T., Illocutions and Perlocutions, v: Foun dations of Language 9 (1973). Comrie, B., Aspect: An Introduction to the Study of Verbal Aspects and Rela- ted Problems, 2. izdaja, Cambridge University Press, Cambridge 1985. Contemporary Philosophi cal Logic , ur. I. Copi, J. Gould, St. Martin’s Press, New York 1978. Conversational Routine: Explo rations in standardized communication situ- ations and pre patterned speech , ur. F. Coulmas, Mouton, Haag 1981. Cvetje z vrtov sv. Frančiška , Gorica (letniki 1880–1916) . Desbordes, F., La grammaire antique et l’origina lité de Varron, v: Travaux d’Histoire des Th éories Linguistiques , Université Paris VII, Pariz 1983. Dobrovie - Sorin., C., Actes de langage et théorie de l’ énonciation , Univer- sité Paris VII, Pariz 1975. Davidson, D., Essays on Actions and Events , Clarendon Press, Oxford 1986. Donnellan, K. S., Reference and Defi nite Descrip tions, v: Philosophical Review 75 (1966). Ducrot, O., Dire et ne pas dire , Hermann, Pariz 1972. Ducrot, O. et al. , Les mots du discours , Minuit, Pariz 1980. Ducrot, O., Izrekanje in izrečeno , Studia humanita tis, Ljubljana 1988. Evans, G., Th e Varietes of Reference , Clarendon Press, Oxford 1982. Evans, G., Collected Papers , Clarendon Press, Oxford 1985 . Eyer, P., Perlokutionen , Reihe Germanistische Linguistik, Tübingen 1987. Fauconnier, G., Espaces mentaux , Minuit, Pariz 1984. Od performativa do govornih dejanj  Ferguson, Ch. A., Th e Structure and Use of Politeness Formulas, v: Langu- age and Society 5:2 (1976). Franck, D., Speaking about Speech Acts, v: Journal of Pragmatics 8 (1984). Furberg, M., Saying and Meaning. A Main Th eme in J. L . Austin’s Philo- sophy , Oxford University Press, Oxford 1963. Galton, A., Th e Logic of Aspect , Clarendon Press, Oxford 1984. Gibbs, R. W. in Delaney, S. M., Pragmatic Factors in Making and Under- standing Promises, v: Discourse Processes 10 (1984). Gilbert, D., La logique et le quotidien , Minuit, Pariz 1984. Glonar, J., Naš jezik, Založba Omladine, Ljubljana 1919. Glonar, J., Slovar slovenskega jezika , Umetniška propaganda, Ljubljana 1936. Grgič, M., Žagar, I. Ž., Čas in dejanje v jeziku , *cf, Ljubljana 2004. Grice, H. P., Logic and Conversation, v: Syntax and Semantics 3, Academic Press, New York 1975. Grice, H. P., Meaning, v: Philosophical Review 66 (1957). Grunig, B. - N., Grunig, R., La fuite du sens , Hatier-Crédif, Pariz 1985. Guillaume, G., Temps et verbe. Th éorie des aspects, des modes et des temps , Honoré Champion, Pariz 1984. Gumperz, J. J., Discourse Strategies , Cambridge University Press, Cam- bridge 1982. Harder, P., Some Arguments against the Concept ’illocutionary‘, v: Papers fr om the fourth Scandinavian Conference of Linguistics , Odense Univer- sity Press, Oden se 1978. Hare, R. M., Practical Inferences , Macmillan, Lon don and Basingstoke 1972. Hedenius, I., Performatives, v: Th eoria 29 (196 4). Hintikka, J., Cogito ergo sum: Inference or Perfor mance?, v: Philosophical Review LXXI ( 1962). Hintikka, J., Models for Modalities , Reidel, Dor drecht 1969. Hintikka, J., Knowledge and Belief , Ithaca, New York 1962. Jacobs, R. A., Rosenbaum, P. S., English Transformational Grammar , Xe- rox College Publishing, Lexington, Massachussetts 1968.  Bibliografi ja Jacobs, R. A., Rosenbaum, P. S., Readings in English Transformational Grammar , Ginn, Waltham, Mas sachussetts 1970. Janežič, A., Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo , Lieglova knjigar- na, Celovec 1864. Kasher, A., Are Speech Acts Conventional?, Journal of Pragmatics 8 (1984). Katz, J. J., Postal, P. M., An Integrated Th eory of Linguistics Descriptions , M. I. T., Cambridge, Massachus setts 1964. Kiparsky, P. in Kiparsky, C., Fact, v: Progress in Linguistics , ur. M. Bierwi- sch in K. E. Heidolph, Haag and Pariz 1970. Kleiber, G., Problèmes de Référence: descriptions défi nies et noms propres , Université de Metz 1981. Kripke, S., Semantical considerations on modal logic, v: Acta Philosophi- ca Fennica, tematska številka Modal and Many -valued Logics (1963). Kripke, S., Naming and Necessity , Basil Blackwell, Oxford 1980. Lakoff , G., Instrumental Adverbs and the Concept of Deep Structure, v: Foundations of Language 4 (1968). Lakoff , G., Pragmatics in Natural Logic, v: Keenan, E. L., Formal Seman- tics of Natural Lan guage , Cambridge 1975. Larochebouvy, D. A., Essais sur la Conversation Quotidienne , Didier-Cré- dif, Pariz 1984. Leonardi, P., On Conventions, Rules, and Speech Acts, v: Journal of Pra- gmatics 8 (1984). Letoublon, F., Le vocabulaire de la supplication en Grec: Performatif et dérivation délocutive, v: Lingua 52 (1980). Linsky , L., Referring , Routledge and Kegan Paul, London in Henley 1967. Ljubljanski Zvon, Ljublja na (letniki 1889, 1890, 1910 in 1911). Logique, Argumentation, Conversation , Fribourg, Peter Lang, Bern 1983. Lycan, W. G., Logical Form in Natural Language , M. I. T., Cambridge, Massechussetts 1984. Lyons, J., Semantics , Cambridge University Press, Cambridge 1977. Modern British Philosophy , ur. B. Magee, Oxford University Press 1986. Martin, R., Pour une logique· du sens , P. U. F., Pariz 1983. Martin, R., Langage et Croyance, Mardaga, Bruselj 1987. Od performativa do govornih dejanj  De la Méthaphysique à la Rhétori que , ur. M. Meyer, Université de Bruxel- les, Bruselj 1986. Miščević, N., Filozofi ja jezika , Enciklopedija fi lozof skih disciplina, Napri- jed, Zagreb 1981. Miščević, N., Jezik kot dejavnost , Analecta, DDU Univerzum, Ljubljana 1983. M o č n i k , R., Beseda besedo, Škuc, Ljubljana 1985. Moeschler, J., Argumentation et Conversation, Éléments pur une analyse pragmatique du discours , Hatier-Cre dif, Pariz 1985. Morgan, J. L. D., On the Treatment of Presupposi tion in Transformatio- nal Grammar, v: Papers fr om the Fift h Regional Meeting , Chicago Lin- guistic Society, Chica go 1969. Nahtigal, R., Uvod v slovansko fi lologijo , Univerza v Ljubljani, Humani- stični oddelek Filozofske fakultete, Ljubljana 1949. Nežmah, B., P. Stanislav Škrabec – »slovenski Austin«, v: Problemi-Raz- prave 7–8, Ljubljana 1987. La notion d’aspect , Centre d’ Analyse syntaxique de l’U niversité de Metz, Metz 1980. Ordinary Language, Essays in Philosophical Method , ur. V. C. Chappell, Dover Publications, New York 1964. Perušek, R., O rabi dovršnih in nedovršnih glagolov v novi slovenščini, v: Jahresbericht des k. k. I. Staatsgym nasiums zu Laibach , Ljubljana 1910. La philosophie analytique , Minuit, Pariz 1962. Philosophy and Ordinary Langua ge , ur. C. E. Caton, University of Illionis Press, Urbana 1963. Possi bilities and Limitations of Pragmatics , u r . H . P a r r e t , M . S b i s à , J . V e r - schueren, John Benjamins, Amsterdam 1981. Pragmatics , ur. P. Cole, Academic Press, New York 1978. Radical Pragmatics , ur. P. Cole, Academic Press, New York 1981. Ramovš, F., Kratka zgodovina slovenskega jezika , Akademska založba, Lju- bljana 1936. Récanati, F., La trasparence et l’ énonciation , Seuil, Pariz 1979. Récanati, F., Qu’est-ce qu’un acte locutionnaire?, v: Communications 32, Seuil, Pariz 1980. Récanati, F., Les énoncés performatifs , Minuit, Paris 1981.  Bibliografi ja Récanati, F., Le sens des mots, v: Critique 464–465 ( 1986). Recherches pragmatiques sur le discours , Cahiers de linguistique française 9, Université de Genève, Ženeva 1988. Procee dings of the Texas Conference on Performatives, Presuppo sitions and Implicatures , ur. A. Rogers, B. Wall, J. P. Murphy, Center for Applied Linguistics, Arlington, Virginia 1977. Rossarro, M. Z., Th e Th ings We Do with Words: Irogant Speech Acts and Speech Act Th eory in Philoso phy, v: Language in Society 11:2 (1982). Ross, J. R., On declarative sentences, v: Jacobs, R. in Rosenbaum, P., Rea- dings in English Transformational Grammar, Ginn, Waltham, Massa- chussetts 1970. Roulet, E., Speech Acts, Discourse Structure, and Pragmatic Connectives, Journal of Pragmatics 8 (1984). Roulet, E. et al., L ’articulation du discours en fr ançais contemporain, Lang Peter, Bern 1985. Ruwet, N., Introduction à la grammaire générative , Plon, Pariz 1968. Sadock, J. M., Toward a Linguistic Th eory of Speech Acts , Academic Press, New York 1974. S b i s à , M . , Atti linguistici, azione, interazione , Uni versità degli studi di Tri- este, Instituto di fi losofi a 1972. Sbisà, M., Gli alti linguistici , Feltrinelli, Milano 1978. Sbisà, M., Come fare cose con le parole , Marietti, Genova 1987. Schiff rin, D., Discourse markers , Cambridge Uni versity Press 1988. Schneewind, J., A N o t e o n P r o m i s i n g, v : Philoso phical Studies , XVII:3 (1966). S e a r l e , J. R., Speech Acts: an Essay in the Philo sophy of Language , Cambrid- ge University Press 1969. S e a r l e , J. R., Expression and Meaning, Studies in the Th eory of Speech Acts , Cambridge University Press 1979. S e a r l e , J. R., Intentionality: An Essay in the Philosophy of Mind , Cambrid- ge University Press 1983. Speech Acts , ur. P. Cole in J. L. D. Morgan, Acade mic Press, New York 1975. Speech Acts Th eory and Pragmatics , ur. J. R. Searle, F. Kiefer, M. Bierwisch, Reidel, Dordrecht 1980. Od performativa do govornih dejanj  Toward Tomor row’s Linguistics , ur. R. W. Shuy in C. – J. N. Bailey, Geor- getown University Press, Washington, D. C. 1974. Slovenska slovnica , DZS, Ljubljana 1947. Sonnet, J.-P., La parole consacrée , Cabay, Louvain-La-Neuve 1984. Sperber, D. in Wilson, D., Remarques sur l’interprétation des énoncés se- lon Paul Grice, v: Communica tions 30, Seuil, Pariz 1979. Sperber, D. in Wilson, D., Relevance: Communica tion and Cognition , Har- vard University Press, Cambridge, Massachussetts 1986. Strawson, P. F., Logico–Linguistic Papers , Me thuen, London 1971. Streeck, J., Embodied Contexts, Transcontextuals, and the Timing of Spe- ech Acts, Journal of Pragmatics 8 (1984). Symposium on J. L . Austin , ur. K. T. Fann, Routledge & Kegan Paul, Lon- don and Henley 1979. Škrabec, S., Jezikoslovni spisi, 1. zvezek, snopiči 1 do 4, Katoliška tiskarna, Ljubljana (1916–1918). Šuman, J., Slovenska slovnica po Miklošičevi pri merjalni , Matica Sloven- ska, Ljubljana 1882. Šumić-Riha, J., Problemi samonanašanja performa tivov in njihova estetska razsežnost (magistrska naloga), Filozofska fakulteta, Oddelek za fi lozo- fi jo, Ljubljana 1985. Tense and Aspect , ur. P. J. Tedeschi in A. Zaenen, Academic Press (Syntax and Semantics), New York 1981. Th éorie des actes de langage, éthique et droit, P. U. F., Pariz 1986. Th omas, J. A., Th e Language of Power, v: Journal of Pragmatics 9 (1985). Toporišič, J., Slovenska slovnica, Obzorja, Maribor 1976. Urmson, J. O., Parenthetical Verbs, (1952), v: Philosophy and Ordinary Language , ur. C. Caton, Univer sity of Illinois Press, Urbana 1963. Urmson, J. O., Performative Utterances, v: Midwest Studies in Philosophy 2 (1977). Van der Auwera, J., On the Meanings of Basic Speech Acts, Journal of Pra- gmatics 4:3 (1980). Vanderveken, D., Les actes de discours , Mardaga, Bruselj 1988. Van Leeuwen - Turnovcová, J., Illokutive Komposita von Verben des Sagens, Otto Harrassowitz, Wiesbaden 1986.  Bibliografi ja V e n d l e r , Z . , Res Cogitans , Cornell University Press, Ithaca, New York 1972. V e r s c h u e r e n , J . , Th e analysis of speech act verbs: Th eoretical preliminaries , John Benjamins, Amsterdam 1980. Verschueren, J., Th e Lexicalization of Linguistic Action, v: Proceedings of the Seventh Annual Meeting of the Berkeley Society (1981). Verschueren, J., Basic Linguistic Action Verbs, v: Cahiers de Linguistique fr ançaise 2, Université de Genève, Ženeva 1981. V e r s c h u e r e n , J., What People Say Th ey Do with W ords , Ablex Publishing Corporation, Norwood, New Jersey 1985. Žagar, I., Ali je performativ v slovenščini sploh mogoč?, v: Problemi -Raz- prave 7–8, Ljubljana 1987. Žagar, I., Za realni idealizem, v: Problemi-Razprave 7–8, Ljubljana 1987. Žagar, Ž. I., Kako obljubiti – kratek pregled«, v: Problemi -Razprave 1, Lju- bljana 1989. Ž a g a r , Ž . I . , K o n v e r z a c i j s k e m a k s i m e i n a k s i o m p e r t i n e n t n o s t i a l i implicitno(st) komunikacije, v: Problemi-Razprave 1, Ljubljana 1989. Žižek, S., Hegel in objekt , Analecta, Ljubljana 1985. Wardhaugh, R., How Conversation Works , Basil Blackwell, Oxford 1985. Windisch, U., Le raisonnement et le parler quoti diens , Age d’Homme, La- usanne 1985. Reprezentativna literatura o govornih dejanjih Alston, W., Illocutionary Acts and Sentence Meaning , Cornell University Press, Ithaca, New York 2000. Alston, W., Illocutionary Acts and Linguistic Meaning, v: S. Tsohatzidis (ur.) 1994, 29–49. Anscombe, G.E.M., Intention , 2nd Edition, Cornell University Press, Ithaca, New York 1963. Armstrong, D., Meaning and communication, v: Th e Philosophical Review 80 (1971), 427–447. Asher, N., Lascarides, A., Logics of Conversation , Cambridge University Press, Cambridge 2003. Od performativa do govornih dejanj  Austin, J. L., How To Do Th ings With Words , 2nd Edition, ur. J.O. Urm- son, M. Sbisà, Harvard U niversity Press, Cambridge, Massachussetts 1962. Austin, J. L., Philosophical Papers , ur. J. Urmson, G. Warnock, Oxford University Press, Oxford 1970. Avramides, A., Meaning and Mind: An Examination of the Gricean Acco- unt of Language, MIT Press, Cambridge, Massachussetts 1989. Bach, K., Performatives are statements too, v: Philosophical Studies 28 (1975), 229–36. Bach, K., Conversational impliciture, v: Mind and Language 9 (1994), 124–162. Bach, K., Harnish, R., Linguistic Communication and Speech Acts , M.I.T. Press, Cambridge 1979. Barker, S., Renewing Meaning: A Speech-Act Th eoretic Approach , Oxford University Press, Oxford 2004. Belnap, N., Steel, T., Th e Logic of Questions and Answers , Yale University Press, New Haven 1976. Bennett, J., Linguistic Behaviour , Cambridge University Press, Cambrid- ge 1976. Bertolet, R., Are Th ere Indirect Speech Acts?, v: S. Tsohatzidis (ur.), Foun- dations of Speech Act Th eory: Philosophical and Linguistic Perspectives , Routledge, London 1994, 335–349. Brandom, R., Asserting, v: Noûs 17 (1983), 637–650. Brandom, R., Making It Explicit , Harvard University Press, Cambridge, Massachussetts 1994. Carston, R., Th oughts and Utterances , Blackwell, Oxford 2003. Clark, H., Using Language , Cambridge University Press, Cambridge 1996. Cohen, Do Illocutionary Forces Exist?, v: Th e Philosophical Quarterly 14, 18–137. Davidson, D., Moods and Performances , 1979. Reprint v: Davidson, Inqui- ries into Truth and Interpretation , Oxford University Press, Oxford 1984. Davis, W., Speaker meaning, v: Linguistics and Philosophy 15 (1992), 223 – 253.  Bibliografi ja Davis, W., Meaning, Expression and Th ought , Cambridge University Press, Cambridge 2003. Dummett, M. A. E., Frege: Philosophy of Language , Duckworth, London 1973. Dummett, M. A. E., Mood, Force and Convention, v: isti, Th e Seas of Lan- guage , Oxford University Press, Oxford 1993, 202–223. Forguson, L. W., Locutionary and illocutionary acts, v: G. Warnock (ur.), Essays on J. L. Austin , Clarendon Press, Oxford 1973, 160–185. Frege, G., Begriff sschrift [1879], v: van Heijenoort (ur.), From Frege to Gö- d e l : A S o u r c e b o o k i n M a t h e m a t i c a l L o g i c , Harvard University Press, Cambridge, Massachussetts 1976, 1–82. Frege, G., Th e Foundations of Arithmentic , prev. J. L. Austin, Basil Blackwell, Oxford 1984. Frege, G., Posthumous Writings , ur. H. Hermes, F. Kambartel, F. Kaulba- ch, Blackwell, Oxford 1979. Frege, G., Philosophical and Mathematical Correspondence , ur. G. Gabriel in sodelavci, Chicago 1980. Frege, G., Th e thought: A logical inquiry. Collected Papers on Mathema- tics Logic and Philosophy , ur. B. McGuinness, prev. M. Black et al, Blackwell, Oxford 1984. Frye, M., On saying, v: American Philosophical Quarterly 13 (1976), 123– 127. Frye, M., Force and meaning, v: Journal of Philosophy 70 (1973), 281–294. Geach, P., Assertion, reprint v: isti, Logic Matters , Blackwell, Oxford 1972, 254–269. Gorman, D., Th e Use and Abuse of Speech-act Th eory in Criticism, v: Po- etics Today 20 (1999), 93–119. Ginet, C., Performativity, v: Linguistics and Philosophy 3 (1979), 245–265. Green, M., On the Autonomy of Linguistic Meaning, v: Mind 106 (1997), 217–244. Green, M., Illocutions, Implicata, and What a Conversation Requires, v: Pragmatics & Cognition 7 (1999), 65–92. Green, M., Illocutionary Force and Semantic Content, v: Linguistics and Philosophy 23 (2000), 435–473. Od performativa do govornih dejanj  Green, M., Th e Inferential Signifi cance of Frege’s Assertion Sign, v: F acta Philosophica 4 (2002),201–229. Green, M., Self-Expression , Oxford University Press, Oxford 2007. Grice, H. P., Meaning, v: Th e Philosophical Review 66 (1957), No. 3, 377– 388. Grice, H. P., Studies in the Way of Words , Harvard University Press, Cam- bridge 1989. Hajdin, M., Is Th ere More to Speech Acts Th an Illocutionary Force and Propositional Content?, v: Nous 25 (1991), 353–357. Hamblin, C. L., Imperatives, Basil Blackwell, Oxford (1987). Hare, R., Meaning and Speech Acts, v: Th e Philosophical Review 79 (1970), 3–24. Hare, R., Some Subatomic Particles of Logic, v: Mind 98 (1989), 23–37. Harrah, D., On speech acts and their logic, v: Pacifi c Philosophical Quar- terly 61 (1980), 204–211. Harrah, D., On the vectoring of speech acts, v: S. Tsohatzidis (ur.), Foun- dations of Speech Act Th eory: Philosophical and Linguistic Perspectives, Routledge, London 1994, 374–392. Holdcroft , D., Indirect Speech Acts and Propositional Content, v: S. Tso- hatzidis (ur.), Foundations of Speech Act Th eory: Philosophical and Lin- guistic Perspectives, Routledge, London 1994, 350–364. Humberstone, L., Direction of fi t, Mind 101 (1992), 59–83. Kearns, J., Propositional Logic of Supposition and Assertion, v: Notre Dame Journal of Formal Logic 38 (1997), 325–349. Kearns, J., An Illocutionary Logical Explanation of the Surprise Executi- on, v: History and Philosophy of Logic 20 (1999), 195–214. Kearns, J., Conditional Assertion, Denial, and Supposition as Illocutiona- ry Acts, v: Linguistics and Philosophy 29 (2006), 455–85. Lewis, D., Scorekeeping in a Language Game, v: Journal of Philosophical Logic 8 (1979), 339–59. Reprint v: Lewis (1983). Lewis, D., Index, Context and Content, v: Stig Kanger, Sven Ohman (ur.), Philosophy and Grammar , Reidel, Dordrecht 1980. Reprint v: Da- vid Lewis, Papers in Philosophical Logic , Cambridge University Press, Cambridge 1998.  Bibliografi ja Lewis, D., Philosophical Papers , V olume I, Oxford U niversity Press, Ox - ford 1983. McDowell, J., Meaning, communication, and knowledge . Reprint v: Mea- ning, Knowledge and Reality, Harvard University Press, Cambridge 1980. Meggle, G., To hell with speech act theory, v: M. Dascal (ur.), Dialogue , Benjamins, Amsterdam 1985, 205–211. Mulligan, K. (ur), Speech Act and Sachverhalt: Reinach and the Foundati- ons of Realist Phenomenology , Martinus Nijhof, Dordrecht 1987. Parret, H., Verschueren, J. (ur.), (On) Searle on Conversation , J. Benjamins, Amsterdam 1991. Pendlebury, M., Against the power of force: refl ections on the meaning of mood, v: Mind 95 (1986), 361–372. Recanati, F., Meaning and Force: Th e Pragmatics of Performative Utteran- ces, Cambridge University Press, Cambridge 1987. Reichenbach, H., Elements of Symbolic Logic , Macmillan, New York 1947. Reinach, A., Die apriorischen Grunglagen des bürgerlichen Rechtes, v: Jahrbuch fur Philosophie und phänomenologische Forschung 2 (1913), 685–847. Sbisà, M., Speech act theory, v: J. Verschueren, J. Östman, J. Blommaert (ur.), Handbook of Pragmatics , John Benjamins, 1995, 495–506. Schiff er, S., Meaning , Oxford University Press, Oxford 1972. Schuhmann, K., Smith, B., Elements of speech act theory in the philo- sophy of Th omas Reid, v: History of Philosophy Quarterly 7 (1990), 47– 66. Searle, J., Austin on locutionary and illocutionary acts, v: Th e Philosophical Review 77 (1968), 405–424. Searle, J., Speech Acts: An Essay in the Philosophy of Language , Cambridge University Press, Cambridge 1969. Searle, J., A taxonomy of illocutionary acts, v: K. Gunderson (ur.), Langu- age, Mind and Knowledge , University of Minnesota Press, Minneapo- lis, Minnesota 1975, 344–369. Searle, J., Indirect speech acts, v: P. Cole, J. L. Morgan (ur.), Syntax and Se- mantics, 3: Speech Acts , Academic Press, New York 1975, 59–82. Od performativa do govornih dejanj  Searle, J., Indirect Speech Acts, v: isti, Expression and Meaning: Studies in the Th eory of Speech Acts , Cambridge University Press, Cambridge 1979. Searle, J., Meaning, communication, and representation, v: R. Grandy, R. Warner (ur.), Philosophical Grounds of Rationality: Intentions, Catego- ries, Ends, Clarendon Press, Oxford 1986, 209–226. Searle, J., Notes on conversation, v: D. G. Ellis, W. A. Donohue (ur.), Con- temporary Issues in Language and Discourse Processes , Hillsdale, New Jersey 1986, 7–19. Searle, J., How performatives work, v: Linguistics and Philosophy 12 (1989), 535–558. Searle, J., Conversation, v: H. Parret, J. Verschueren (ur.), (On) Searle on Conversation , Benjamins, New York 1992, 7–30. Searle, J., Mind, Language, and Society: Doing Philosophy in the Real Wor- ld, Weidenfeld and Nicolson, London 1999. Searle, J., Vanderveken, D., Foundations of Illocutionary Logic, Cambrid- ge University Press, Cambridge 1985. Smith, B., Toward a history of speech act theory, v: A. Burkhardt (ur.), Spe- ech Acts, Meaning and Intentions: Critical Approaches to the Philosophy of John Searle , Walter de Gruyter, Berlin 1990, 29–61. Smith, B. (ur.), John Searle , Cambridge University Press, Cambridge 2003. Stalnaker, R., Pragmatics, v: D. Davidson, G. Harman (ur.), Semantics of Natural Language , D. Reidel, Dordrecht 1972, 380–397. Stalnaker, R., Presuppositions, v: Journal of Philosophical Logic 2 (1973), 447–457 . Stalnaker, R., Pragmatic Presuppositions, v: M. Munitz, P. Unger (ur.), Se- mantics and Philosophy , New York University Press, New York 1974, 197–213. Stalnaker, R., Inquiry , MIT, Cambridge, Massachussetts 1984. Stenius, E., Mood and language-game, v: Synthese 17 (1967), 254–274. Strawson, P., On referring, v: Mind 59 (1950), 320–44. Strawson, P., Intention and convention in speech acts, v: Th e Philosophical Review 73 (1964), 439–60. Reprint v: Strawson, P., Logico-Linguistic Papers , Methuen, London 1971. Strawson, P., Meaning and truth , 1970. Reprint v: Strawson, P., Logico- Linguistic Papers , Methuen, London 1971.  Bibliografi ja Strawson, P., Austin and ‘locutionary meaning’, v: G. Warnock (ur.), Essays on J. L. Austin , Clarendon Press, Oxford 1973, 46–68. Th omason, R., Accommodation, meaning and implicature: interdiscipli- nary foundations for pragmatics, v: Cohen, Morgan, Pollock (ur.), In- tentions in Communication , MIT, Cambridge, Massachussetts 1990, 325–364. Tsohatzidis, S. L. (ur.), Foundations of Speech Act Th eory: Philosophical and Linguistic Perspectives, Routledge, 1994. Vanderveken, D., Meaning and Speech Acts I–II, Cambridge 1990. Vendler, Z., Res Cogitans , Cornell 1972. Watson, G., Asserting and Promising, v: Philosophical Studies 117 (2004), 57–77. Williamson, T., Knowing and asserting, v: Th e Philosophical Review 105 (1996), 489–523.  Imensko kazalo A Aijmer, K. 161 Allwood, J. 161 Alston, W. 169 Anscombe, G. E. M. 169 Anscombre, J.-C. 12, 153, 154, 155, 156, 158, 161 Aristotel 26 Armstrong, D. 169 Arnauid, A. 162 Arnauld, A. 107, 108 Asher, N. 169 Auroux, S. 162 Austin, J. L. 5, 6, 23, 25, 26, 27, 28, 31, 32, 33, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 54, 56, 57, 58, 76, 113, 114, 119, 147, 162, 164, 166, 168, 170, 171, 173, 175 Avramides, A. 170B Bache, C. 162 Bach, K. 162, 170 Bahtin, M. 158 Bailey, C.-J. N. 168 Bajec, A. 149, 162 Ballmer, Th . 162 Barker, S. 170 Bavčar, I. 72, 73 Belnap, N. 170 Bennett, J. 170 Benveniste, F. 11, 58, 59, 153, 154, 162 Berlin, I. 26, 31, 40, 42, 45, 47, 61, 162 Berrendonner, A. 162 Bertolet, R. 170 Bežek, V. 7, 121, 123, 124, 125, 128, 130, 132, 136, 137, 139 Bezlaj, F. 155 Bierwisch, M. 57, 165, 167 Black, M. 171 Od performativa do govornih dejanj  Dobrovie - Sorin, C. 157, 163 Doniphon, T. 97, 98 Donnellan, K. S. 82, 163 Donohue, W. A. 174 Ducrot, O. 47, 57, 155, 158, 161, 163 Dummett, M. A. E. 171 E Eastwood, C. 92 Ellis, D. G. 174 Evans, G. 163 Eyer, P. 163 F Fann, K. T. 27, 45, 168 Fauconnier, G. 79, 83, 86, 90, 95, 163 Ferguson, Ch. A. 164 Ford, J. 97 Forguson, L. W. 40, 45, 46, 49, 50, 171 Franch 23 Franck, D. 164 Frege, G. 44, 171, 172 Frumen, M. 71, 86, 90, 91, 95, 96, 97 Frye, M. 171 Furberg, M. 164 G Galton, A. 164 Gazdar, G. 110, 114 Geach, P. 171 Gibbs, R. W. 51, 164 Gilbert, D. 164 Ginet, C. 171 Glatigny, M. 162 Glonar, J. 156, 164 Gorman. D. 171 Gould, J. A. 57, 163 Grandy, R. 174Blaznik, J. 143 Blommaert, J. 61, 162 , 173 Bolta, M. 110, 162 Borštner, I. 69 Bourdieu, P. 32 Brandom, R. 170 Brennenstuhl, W. 162 Breznik, A. 147, 148, 162, 163 Burkhardt, A. 174 C Cadiot, A. 158, 163 Cagney, J. 97 Caron, J. 163 Carston, R. 170 Caton, C. E. 78, 163, 166, 168 Clark, H. 170 Cohen, L. J. 45, 163, 170, 175 Čelik, P. 73 Chappell, V. C. 166 Chomsky, N. 110, 162, 163 Cole, P. 166, 167, 173 Comrie, B. 122, 163 Copi, I. M. 57, 163 Coulmas, F. 163 Culioli, A. 157 Č Čop, M. 143 D Davidson, D. 32, 163, 170, 174 Davis, S. 57 Davis, W. 57, 170, 171 Delaney, S. M. 51, 164 Delbrück 135, 136 Desbordes, F. 11, 163 Desdemona 91  Imensko kazalo Janša, J. 69, 71 Joly, A. 162 K Kambartel, F. 171 Kanger, S. 172 Kasher, A. 32, 165 Katz, J. J. 165 Kaulbach, F. 171 Kearns, J. 172 Kiefer. F. 57, 167 Kiparsky, C. 165 Kiparsky, P. 165 Kleiber, G. 165 Kolarič, R. 149, 162 Korošec, Št. 14, 15, 17 Kovač, M. 9 Kripke, S. 73, 74, 97, 99, 165 Kristus 17 L Lakoff , G. 165 Lamurski, M. A (Matej Andrejevič Ternovec) 127 Larochebouvy, D. A. 165 Lascarides, A. 169 Leonardi, P. 32, 165 Lešnik, B. 23 Letoublon, F. 165 Lewis, C. I. 57 Lewis, D. K. 32, 57, 172, 173 Linsky, L. 165 Lycan, W. G. 165 Lyons, J. 6, 109, 165 M Magee, B. 35, 165 Marković, D. 16Green, M. 171, 172 Grgič, M. 10, 151, 164 Grice, H. P. 6, 53, 54, 61, 62, 65, 66, 68, 77, 104, 114, 164, 168, 172 Grunig, B. - N. 164 Grunig, R. 164 Gspan, A. 133 Guillaume, G. 164 Gumperz, J. J. 164 Gunderson, K. 173 H Hajdin, M. 172 Hale, B. 97 Hamblin, C. L. 172 Harder, P. 164 Hare, R. M. 43, 44, 79, 113, 164, 172 Harman, G. 174 Harnish, R. M. 162, 170 Harrah, D. 172 Hedenius, I. 164 Hegel, F. G. W. 12, 169 Heijenoort 171 Hermes, H. 171 Hintikka, J. 164 Holdcroft , D. 172 Hostnik, D. 127, 128 Humberstone, L. 172 I Ilić, D. 13 Ioup, G. 95 J Jacobs, R. A. 111, 164, 165, 167 Jagić, V. 119 Janežič, A. 123, 124, 165 Janez Pavel II. 92, 93, 95 Od performativa do govornih dejanj  Pintar, L. 7, 121, 122, 123, 125, 130, 132, 134, 136, 138, 139, 140, 141, 142, 145, 146 Pitcher, G. 31 Platon 84, 97 Plavt 11 Pollock 175 Postal, P. M. 165 Potrč, M. 16, 17 Prešeren, F. 121, 143 Prichard, H. A. 5, 26, 27, 28, 29, 30, 31 R Ramovš, F. 120, 166 Ravnikar, M. 121, 122 Récanati, F. 166, 167, 173 Reichenbach, H. 173 Reinach, A. 173 Ribičič, M. 15 Rogers, A. 167 Rosenbaum, P. S. 111, 164, 165, 167 Rosier, I. 162 Rossarro, M. Z. 167 Ross, J. R. 7, 109, 111, 167 Roulet, E. 167 Rupel, M. 149, 162 Russell 82 Ruwet, N. 167 S Sadock, J. M. 113, 167 Sbisà, M. 61, 166, 167, 170, 173 Schiff er, S. 173 Schiff rin, D. 167 Schneewind, J. 167Martin, H. 97 Martin, R. 71, 75, 77, 97, 126, 163, 165 McDowell, J. 173 McGuinness, B. 171 Meggle, G. 173 Mencej, J. 133 Miklošič, F. 123, 134 Mikulić, B. 14 Miščević, N. 9, 166 Močnik, R. 9, 166 Moeschler, J. 166 Morgan, J. L. D. 166, 167, 173, 175 Mulligan, K. 173 Munitz, M. 174 Murphy, J. P. 167 N Nahtigal, R. 166 Nežmah, B. 119, 166 Nguyen, T. - B. 158, 163 Nicolas, I. 162 Nicole, P. 107, 108, 162 O Ohman, S. 172 Östman, J. 173 Othello 91 Ozimek, E. 119 P Parret, H. 61, 166, 173, 174 Pendlebury, M. 173 Perušek, R. 7, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 14 4, 145, 146, 148, 156, 166 Pierrot, A. 12, 161  Imensko kazalo Th omas, J. A. 168 Th omason, R. 175 Tominc, I. 70 Tonkli, J. 127 Toporišič, J. 150, 168 Trobec, M. 82 Tsohatzidis, S. 169, 170, 172, 175 Turgenjev, I. S. 127 U Uehling 23 Unger, P. 174 Urmson, J. O. 23, 24, 25, 26, 27, 78, 108, 168, 170 V Van der Auwera, J. 168 Vanderveken, D. 168, 174, 175 Van Leeuwen - Turnovcová, J. 168 Varron 11, 15, 16, 163 Vendler, Z. 169, 175 Verschueren, J. 166, 169, 173, 174 Vicher 158, 163 Vidić, D. 13 W Wall, B. 167 Walsh, R. 97 Wardhaugh, R. 169 Warner, R. 174 Warnock, G. 170, 171, 175 Watson, G. 175 Wayne, J. 97 Wettstein 23 Williamson, T. 175Schuhmann, K. 173 Searle, J. R. 6, 33, 42, 45, 46, 47, 50, 51, 52, 53, 55, 57, 167, 173, 174 Sheakespeare, W. 91 Shuy, R. W. 168 Smith, B. 173, 174 Stalnaker, R. 174 Steel, T. 170 Stenius, E. 174 Sokrat 97 Solar 124 Sonnet, J. - P. 168 Sperber, D. 68, 77, 168 Stanovnik, J. 40, 70, 72, 74, 75, 78, 79 Stenmark, I. 98 Stewart, J. 97 Stoddardt, R. 97, 99 Stojko, T. 85, 86, 87, 88, 90 Strawson, P. F. 6, 53, 54, 60, 82, 168, 174, 175 Streeck, J. 168 Šuman, J. 124, 168 Š Škrabec, S. 7, 10, 119, 120, 122, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 136, 137, 138, 141, 142, 14 4, 146, 147, 148, 151, 156, 166, 168 Šumić-Riha, J. 9, 168 T Tasić, D. 69 Tedeschi, P. J. 168 Ternovec, M. A.. See Lamurski, M. A Od performativa do govornih dejanj  Wilson, D. 68, 77, 168 Windisch, U. 169 Wittgenstein, L. 12, 13 Wörndl, F. 98 Z Zaenen, A. 168 Ž Žagar, I. Ž. 3, 4, 10, 151, 164, 169 Žižek, S. 12, 169