nove knjige 163 STO LET NOGOMETNEGA ELANA OB KRKI Uredniki: Aleš Gabrič, Igor Vidmar, Andrej Primc. Novo mesto: Nogometni klub Krka, 2022 »Sto let je dolga doba. V tem času se zgodi marsikaj. Sto let je že zgodovina.«, je poudaril v uvodnih besedah predsednik kluba Jože Berus in nadalje- val, da je zgodovino vredno raziskati in povedati sodobni- kom in poudariti občudovanja vreden entuziazem ali ‚elan‘ in trmasto vztrajanje »nekate- rih posameznikov, ki so klubu posvetili ves svoj prosti čas in marsikdaj tudi precej osebnega premoženja« ter tako prema- govali preizkušnje, vzpone in padce in zagotavljali športno preživetje. Verjetno bi marsi- kje po Sloveniji sledili podob- nim vztrajanjem, ki so reševale šport in ga ohranjale živim. Bila so kapilare športne oziroma no- gometne dejavnosti ter posta- vile slovenski, dolenjski in novo- meški nogomet na nogometni zemljevid kot trajno dejavnost, ki danes v Novem mestu nudi dejavnost okrog 250 mladim. Stoletnica je bila povod mo- nografiji, ki je v naslovu igrivo združila klubski imeni, dolgo- letno Elan in aktualno Krka. Slednje je v naslovu lahko ra- zumljeno le kot reka, a po reki je v Novem mestu še marsikaj poimenovano, konec koncev so po pogovoru s predsedni- kom uprave farmacevtskega velikana Krka Jožetom Colari- čem slednjič to ime sprejeli tudi nogometaši. Monografija nas popelje od začetkov pa do ak- tualnih dni. Pisci so hkrati tudi uredniki, besedilom pa je prilo- žen spisek predsednikov kluba, ki »upošteva nova spoznanja« na novo odkrita pri pripravi knjige in spomine nekaterih nogometašev. Bogastvo knjige je tudi fotografski del, ki so ga uredniki zbirali tako pri bivših in aktualnih članih ter novinarjih Dolenjskega lista, ki so spre- mljali v dobrem in slabem no- vomeški nogomet in klub. To je bilo in je pomembno dejstvo, kajti podobno kot marsikje dru- gje je tudi v novomeškem klu- bu izvirnega dokumentarnega gradiva »bore malo«, so pou- darili uredniki ob koncu knjige. Zato je toliko hvaležnejša vloga novinarjev Dolenjskega lista, ki so »popisovali zgode in nezgo- de novomeškega nogometa« in novinarje tudi poimensko navedli, kajti brez njih bi bila »detekcija novomeške športne preteklosti še dosti napornej- ša«. Problematika pomanjkanja športnih virov in dokumentar- nega gradiva je akuten (špor- tno)zgodovinopisni problem, ki se ga šport žal zave ob oble- tnicah, pred tem pa mu pred- stavlja nepotreben problem in preredko se tajništva spomnijo, da obstajajo arhivi in muzeji. Kakorkoli, s tem dejstvom so morali obračunati pisci in lahko poudarimo, da so bili uspešni in pregledali nemalo člankov in zapisov ali sekundarnih virov. Uredniki so nogometno zgod- bo kronološko razdelili na po- glavja do osamosvojitve, prva leta po njej in delo z mladimi, ki je zlasti po osamosvojitvi dobilo nove organizacijske in strokovne širine, ki so botrovale preporodu mladinskega nogo- meta. Osrednji zgodovinski del monografije od začetkov do leta 1991 je izpod peresa Aleša Gabriča, ki je tudi sam nekdanji nogometaš in danes priznani zgodovinar. Na osnovi sekun- darnih virov ob preglednem navajanju virov je orisal pot novomeških nogometašev od ustanovitve in starojugoslovan- skega obdobja, druge vojne, novojugoslovanskega obdobja do osamosvojitve. Pripoved je kronološko in v vsebinskih po- glavjih vezal na delovanja kluba na posameznih igriščih, na za- četno med obema svetovnima vojnama na Loki in gostovanje pri Sokolih, nato se je igranje med drugo vojno selilo v Kan- dijo in končno v petdesetih le- tih v Portoval, ki je bil pred sla- bima dvema desetletjema (pre) urejen in so nogometaši konč- no pridobili tudi pomožno igri- šče. V prvem obdobju se je klub imenoval Elan, po drugi vojni nekajkrat spremenil ime, vrnil 164 na staro Elan in končno prevzel ime Krka. Elan je bil ustanovljen leta 1922, kot razkriva Gabrič z združitvijo dveh moštev, di- jaškega Vidaška in drugega z imenom Soča, iz česar sklepa, da je bil to klub primorskih emigrantov v Novem mestu. Delovanje, ki je bilo tedaj v senci uveljavljenih sokolov, od koder je npr. izšel olimpionik Leon Štukelj, je bilo oteženo na račun pomanjkanja lokalnih nasprotnikov, saj je bilo nogo- metnih moštev v dvajsetih letih izven Ljubljane ali drugih mest malo, sodelovanje v ljubljanski ligi zaokroženo na Ljubljano pa precej drago. Problem tekem so reševali s prijateljskimi tek- mami in gostovanji ljubljanskih nogometnih klubov, sicer pa se je nogometno igranje soočalo tudi z nasprotovanji in morali- ziranji. Gabrič navede spomine Bogdana Osolnika, gimnazijca in pozneje politika, diplomata in publicista, da je katehet ali veroučitelj »grešnike, ki jih je zalotil pri nabijanju žoge, (je) ob prvi naslednji uri poklical k tabli s prijaznim uvodom: Naj se pokažejo žogobrci.« Nekega popoldneva je Osolnik stal v golu in se ni hotel skriti, posle- dično pa je bil pri naslednji uri deležen poetičnega povabila k tabli: »Zdaj pa naj se prikaže golnik – Osolnik.« Kljub temu se je klub konsolidi- ral in postal osrednji dolenjski klub, prekrižaril drugo vojno in po njej fizkulturo ter v petdese- tih letih povrnil ime Elan. Novo obdobje je zaznamovalo delo z mladimi pa tudi določeno ne- razumevanje občinskih oblasti, ki jih je spremljalo kar nekaj časa. Tekmovalno so nastopa- li v medobčinskih ali conskih ligah, cilj pa je bil prva sloven- ska liga, za kar pa bi se morali napraviti tudi premiki v odnosu do treningov in tekem ter orga- nizaciji strokovnega dela s pri- mernimi kadri in ambicioznejšo klubsko in finančno politiko. Sredi šestdesetih let je moštvo odlikovala borbenost in vztraj- nost, poudari Gabrič, in preboj v drugo slovensko ligo. S porto- roškimi sklepi v sedemdesetih je postal osrednji klub Novega mesta in Dolenjske in v osem- desetih letih »stabilen (drugo) ligaš«, a s spremenljivo igro, ki mu je v eni zadnjih sezon v bi- vši državi po dolgih desetletjih uspel preboj v prvo slovensko ligo (1989/90) pa tudi hitro tudi izpad. Gabrič novomeško nogometno pot v bivši drža- vi opisuje preko posameznih sezon in ključnih tekem ali tre- nutkov sezone, navaja sestave moštev pa tudi lokalno oblastni in lokalni odnos do nogometa, ki je zlasti s kvalitetno rastjo pri- dobil boljši obisk, a se v Novem mestu soočal s športno konku- renco npr. odbojkarjev, atletov, telovadcev, kolesarjev in košar- karjev, odbojkarji pa so bili celo v prvi zvezni ligi. Na drugi strani pa tudi poudarja, da je bil no- vomeški klub eden redkih, ki je svoje delo utemeljil na domači nogometni šoli, vendar pa je popolnjevanje prvega moštva marsikdaj trpelo zaradi odhoda mladih na študij v Ljubljano ali na služenje vojaškega roka. S slovensko osamosvojitvijo nogometno pripoved nadalju- je Igor Vidmar, ki pa se usmeri prvenstveno na prva leta po osamosvojitvi. S pogledom na leto tik pred tem za izpad iz prve slovenske lige sumi ali kri- vi tudi sodniško srenjo, saj naj bi nekdo klical v pisarno, da jim za določeno vsoto nemških mark uredi igranje v prvi slovenski ligi. Novomeščani so v začetku devetdesetih končno pridobili pokrovitelja in se z okrepitva- mi vrnili v prvo slovensko ligo, ki ja zdaj pridobila status prve državne lige. V mestu se je z nji- hovimi nastopi oblikovala tudi navijaška skupina Trotters, nove ambicije pa je spremljal pro- blem dotrajanega igrišča, saj so bili eno redkih slovenskih mo- štev brez pomožnega igrišča. Ambicije so bile usmerjene v uvrstitev na višja mesta, ki bi jih popeljala v tekme za evropska tekmovanja, ob neuspehih pa so prinesle tudi spore in pono- ven izpad. Oris Vidmar zaključi s priloženimi uvrstitvami v sezo- nah 1991/92 – 2021/22. In če je bila ena plat razvoja članski no- gomet, je druga delo z mladi- mi, ki ga poudari že Gabrič, po- drobneje pa oriše Andrej Primc. Delo z mladimi je v desetletjih po drugi vojni raslo in se tudi strokovno krepilo, trenerji so odhajali na strokovna usposa- bljanja in v osemdesetih letih je bilo v klubu pet selekcij od pio- nirjev do mladincev. Trenerji so izhajali večinoma iz vrst bivših igralcev, klub pa se je angaži- ral tudi v organizaciji šolskih tekmovanj, od koder so potem prihajali mladi v klubske selek- cije. Kljub temu naj bi še vedno zaostajali za slovenskim vrhom in često je prevelika finančna in organizacijska pozornost bila namenjena članskemu moštvu. To je botrovalo reorganizaciji dela z mladimi in ustanovitvi nogometne šole Portoval v devetdesetih letih, ki se je po- svetila le delu z mladimi, višek pa je bil v letu 2005, ko je bila selekcija U-10 državni prvak. Primc v zaključku še poudari, da je resda prevladalo zavedanje o pomembnosti stalnega, nepre- kinjenega in strokovnega dela z mladimi, da pa »se je uresničilo, je bilo potrebnih skoraj sto let«. In »sto let je dolga doba« in uredniki so jo navkljub po- manjkanju arhivskega klubske- ga gradiva s sekundarnimi viri Dolenjskega lista in spomini dobro dokumentirali in opre- mili s fotografskim gradivom, ki so ga zbirali skorajda vsepo- vsod. Prvih sto let je popisanih, teče že drugo stoletje, knjiga pa naj opozarja tudi na skrb za arhiviranje in hranitev gradiva za drugih sto let. Zato lahko neskromno poudarimo, da je knjiga pomemben in bogat prispevek nogometnemu in športnemu zgodovinopisju, ki Elan ali danes Krko uvršča med prvokategornike. Tomaž Pavlin