Pavle Zidar RUSIJA
In tokrat, takrat - o Bog! - sem zagledal sanje, ki sem jih davno sanjal ,dav-no in preden je priilo do vojne. Zdaj namreč te sanje postajajo resnica, in jaz jih bom od tega trenutka dalje pripovedoval in dopolnjeval. Zakaj resnica so.Resnica! bom vpil do smrti.
Ali nam bo kdaj odpuščeno, brat? sprašuješ.
Bol
Poslušaj sanje o tebi. Resnica so. Kd<or je resnica Bog.
Ko si me vprašal, ali bo zbrisano, kar smo si bili z nožem vpisali tistega julija, ko smo ubili Germdna, sem se čudno zbudil. Prebujal sem se potem vse tiste dni, do trenutka, ko so te prišli iskat za v nemške vojake.
Zagrohotal sem se, ko si odhajal.
To je strahoten posmeh.
Ti, brat, boš živel, sem spoznal tisti trenutek. Samo dopolnit odhajaš, kar bi bil moral oni Nemec, ki smo ga bili ubili.
BefehI ist BefehI I
Sanjal sem, da si bil v čudni uniformi. Videl sem te hoditi po ravninah,kjer dehti pelin in kjer trepetajo vijoličaste megle. Ponujajo ti     cojib ■  XJie0 prav slišal sem besedo "hljeb".
Duh prsti me je prišel napojit v sanje.
Tista dežela je ena sama njiva. Ti pa hodiš oholo mimo rok, ki ti ponujajo kruh. Vsenaokoli so ognji. Dim. Ljudje po pojejo žalostno in dolgo pesem,molite v te dežele:
^                                                   Vniz pa matuške
pa Volge ...
-Germanski saldat! te kliče otroSci glasek.
Ti greš dalje. Kakor duh v tistih meglah. A le, le zvrneš pogled nazaj.Mali froc pa meri vate z revolverjem. Iz cevi revolverčko se zažene kratek, rumeno-rdeč rezget.
-Du dume Kopf dul se zadereš po nemško in skočiš za vogal uprave vaškega kolhoza. Tu šele spregovoriš po domače, ko si ogledaš platneno varovalko.
Dve luknji! rasteš s pogledom. Mule zajebani, rečeš in pomoliš zaskrbljen "ksiht" izza vogla.
Teenk! zapoje struna strela.
Vrže te ob zid. Strel ti je načel uhelj. Začutiš, kako ti vleče skozenj. Kri ti zckap\]a v težkih rubinih.
-Pes ti moli! naprožiš v četrt sekunde brzostrelko. Počepneš. Kri z uhlja ti poliva život. Madeži se širijo kot naftni.
Tt, tt p<^fopiš.
-No, rečeš in obesiš orožje po lovsko. Greš v megle, V dim, ki se vzdiguje
in smrdi po starih in mokrih cunjc^.
Posmehuješ se: se bo vsoj enkrat presušila ta vlažna in temna dežela. Morali smo priti in jo zažgati od zahoda proti vzhodu.
Svinja si I si rečeš.
Schwein i
SvinjdI
Ne, ne te rarviači že prav uživovski smeh, ne, ne, vest ne useka več, si pripoveduješ. Ne upali ta "feuerzeig". So mokri kamenčki, Bogi Take stvarce se ukrešejo doma, na suhem, ko si sit; pri babah in v posteljah. Tu pa - in pogledaš naokoli - tu moraš, moraš ubijati, če nočeš, da si sam ubit. In jaz bom...
Ttttt, tttt, t.
Kakor senca poletiš nizko po zemlji. Vidiš, kako se kameradi prekopicujejo z upihnjenim duhom. Telo jim spodnese brez logike v nesmisel.
-Hudiča! se odpočlvtž v bombnem kraterju in misliš, misliš hitro: samo kugia te prebije in že vdira vate voda smrti.
K tebi se zavale trije kameradi s šarcem: Vas ist mit dir? Wunder? In že postavljajo šareč na rob kraterja, se ukopujejo in oblagajo s skalami.
Dim se plazi deset metrov od nas. Cm in katranasto gost. Vdihneš. Se enkrat. Telo se ti razleza v utrip radosti.
-Was ist es? te gleda strelec in se razsvetljuje tudi sam s smehom.
Ti pokažeš v dim.
-Jaja, zapoje strelec, stinkt, al les stinkt in diesem Land, auch Herr Gott im Himmel.
-Teo! zavpije strelcev sosed, pomočnik.
Iz šorca pogleda dolg rafal.
Ti pa se smehljaš: toko, tako, se lajšaš, tako diši naša Jula. Jula, vohaš.Vohaš in rineš k robu kraterja.
-Sheisse! vpije nate strelec.
Rusi zanorijo kot noro listje. Vro in vpijejo mehko, pretresljivo. Tako da jih moraš streljati. To so molitve in ne vojaki. Ti hudiči nas bodo potolkli z molitvijo.
Podajo, podajo, podajo, se razveseljuješ, ko podajo.
Val je nazadnje odstrel jen. Iz meglenih odprtin, skozi katere so prihajali,zeva mir. Ta mir diši po materinskih žalostih. Rdnah. Spet se sliši žalostno pesem:
Vniz pa matu9<e                                                       65
pa Volge ...
V dimu vznikajo plameni in razsvetljujejo temo.
-Strašno! reče strelec, zroč z belimi. Singen, je nastavljal uho. Jo, sie sin-gen, singen, tolče z glasom, v koterem je kladivo.
-Dos solite nicht lange dauem, se oglasi pomočnik. Das muss hin sein. Prižgete si cigarete. Ležete na hrbet m zrete v temo nizkega neba. -PanzerI reče nekdo od vos. Minio privezujete dušo k telesu.
Neki glas iz kupa mrtvih vos začne drezati.
Bo ... ponovil v mislih.
Oni trije tudi nopno sluh v smer mrtvih.
-6o-go-rro-diiica, zosliSiš razločno iz kupa mrličev.
-Was ruft man? se zarezi strelec. Čelo mu počepne tako nizko, ko da bi z njim zomižal. Bogo-ro-<ljica ? se baše s tujo besedo. Was heisst das?
-Gottmutter! rečeš.
-Gottmotter! se izdero vsi trije. V žrelu imajo temo. Smejejo se kot na harmoniko.
-Du, du, te v smehu nogovarja strelec, sag du dem Ifan, dass er jetzt zum Teufel rufen muss.
Spet so se vsi trije zarezali.
-Diese Russen, diese ...
-Pcsizer! Strelec pograbi šareč in se skobaca iz kraterja.
Ti se približaš strelni lini in otipavaš odzad svoje bežeče kamarode.
Hrum motorjev, vidiš in čutiš, bo vsak hip predrl dim.
In vhipu se iz teme utrga ogenj. Ti planeš v dno kraterja, Nad tabo plavajo streli kot ogronme ptice. Čutiš, kako iz nekih teles v bližini uhaja dih življenja.
Rusi so.
Tank gre nodte. Vsi motorji brundajo proti tvojemu kraterju.
-Bog moj! Se zmoreš in se skrčiš. Lasje ti zmrzujejo. Zasipa te zemlja in ti leze kot polž, v ušesa in nosnice. Nekaj hipov si v smrti. Vate vdira mraz. In prav to prikliče celo skalo občutenj: začneš se premikati, vleči roke in noge iz ruske prsti, ki je tako dišeča.
Modona, premišijdS, če bi vedel, da sem živ.
66
( Odlomek iz romana Dim )