Srečko Reher Pogledi Jožeta Rajhmana v reviji Znamenje na izzive katolištva na Slovenskem Jože Rajhman's Views on the Challenges of Catholicism in Slovenia in Znamenje Journal Izvleček: Med soustanovitelje revije Znamenje, ki so jo leta 1971 ustanovili trije takratni osrednji katoliški intelektualci Vekoslav Grmič, Edvard Kocbek ter Stanko Cajnkar in začrtali njeno vsebinsko naravnanost, spada tudi Jože Rajhman. Ustanovitev revije sovpada s števil- nimi premiki na političnem, kulturnem in gospodarskem področju v tedanji Jugoslaviji in »aggiornamentom« drugega vatikanskega koncila, ki je s sprejetimi konstitucijami preusmeril njeno pot iz »vojskujoče se Cerkve« prvega vatikanskega koncila k »potujočemu Božjemu ljudstvu«. V dvainštiridesetih letih izhajanja revije (1971-2012) je Rajhman v njej objavil tudi velik del svojega knjižnega opusa. Njegove razprave ga razkrivajo kot izjemnega poznavalca evropske in slovenske reformacije ter raziskovalca zgodovine duhovnosti in pastoralne pra- kse na slovenskih tleh. Celotno dogajanje je Rajhman presojal z obzorij novih kontekstnih teologij, ki so se po koncilu soočale s konkretnimi udejanjenji krščanstva. Ključne besede: revija Znamenje, institucionalna vernost, politično krščanstvo, pokoncilsko katolištvo na Slovenskem Abstract: Jože Rajhman was among the co-founders of the journal Znamenje, established in 1971 in collaboration with the three prominent Catholic intellectuals of the time – Vekoslav Grmič, Edvard Kocbek, and Stanko Cajnkar – who also defined its editorial direction. The es- tablishment of the journal coincided with a number of political, cultural and economic chang- es in Yugoslavia at that time and with the aggiornamento of the Second Vatican Council, which, with the Constitutions it approved, shifted the journal’s path from the »Church at War« of the First Vatican Council to that of the »Itinerant People of God«. Over the forty-two years of the journal’s publication (1971–2012), Rajhman published much of his literary output in its pages. His writings reveal him to have been an outstanding expert on the European and Slovenian Reformation, as well as a researcher of the Slovenian religious history of spir- ituality and pastoral practice. Rajhman critically engaged with the developments through the lens of new contextual theologies, which, following the Council, were faced with concrete manifestations of Christianity. Keywords: the Znamenje journal, institutional religiousness, political Christianity, post-Coun- cil Catholicism in Slovenia Edinost in dialog Unity and Dialogue 80 (2025) 1: 179–189 Izvirni znanstveni članek Original scientific paper (1.01) Besedilo prejeto Received: 27. 3. 2025; Sprejeto Accepted: 2. 6. 2025 UDK UDC: 27:929Rajhman J. DOI: 10.34291/Edinost/80/01/Reher © 2025 Reher CC BY 4.0 180 Edinost in dialog 80 (2025) 1: 179–189 SREČKO REHER 1 Revija Znamenje izziv za slovensko pokoncilsko katolištvo Začetek izhajanja revije Znamenje leta 1971 je odgovor na pomemben premik, ki se je zgodil v Katoliški cerkvi 11. oktobra leta 1962, ko je papež Janez XXIII. sklical drugi vatikanski koncil, končal pa ga je po treh letih – 8. decembra leta 1965 – njegov naslednik Pavel VI. V uvodnem nagovoru je papež Janez XXIII. izpostavil, da je Cerkev po stoletjih potrebna »aggi- ornamenta« – posodobitve ali podanašnjenja – in prevetritve, ki jo je po- nazoril s sintagmo »odpiranja oken« (Grmič 2005, 25), ter novega odnosa do komunističnih vzhodnih držav, ki ga je začel Vatikan vzpostavljati z »Ostpolitik« – »vzhodno politiko«. Pomen drugega vatikanskega koncila se Rajhmanu razkriva v njegovi do- sledni pastoralni naravnanosti, kar mu je omogočilo, da je posegel na vsa področja cerkvenega življenja in »preoblikoval v temeljih cerkveno misel- nost, jo demontiral, ji odvzel ‘nimb’ neke nedotakljivosti, jo podvrgel not- ranji kritiki, ne da bi pri tem kritiki morali kloniti pred ‘anatemo’. Nikogar koncil ni obsodil, temveč je mnoge rehabilitiral. Odprl se je svetu in razgla- sil v izjavi o verski svobodi enakopravnost drugačnih mnenj in drugačnih veroizpovedi, ko se je zavzel za versko strpnost.« Z njim se je nenadoma odprlo novo poglavje v cerkveni zgodovini: od ka- tekizma smo prešli na veroučne knjige, od učenja na pamet k do- živetemu sprejemanju božjih skrivnosti, od sterilne verske vzgoje, ki ni dopuščala skoraj nobenega zakaj, k sproščeni diskusiji o ver- skih vprašanjih. Nastali so debatni krožki s predavanji, teologija je dobila svoj prostor, ljudje pa so se začeli ozirati za knjigami, ki so kritično, toda stvarno prinašale nova spoznanja v teološki znanosti; posebej jih je začelo zanimati ekumensko delo, saj se je beseda ‘ekumenizem’ udomačila šele v pokoncilskem času. (1983a, 25) V »prepih«, ki ga je v Katoliški cerkvi povzročil drugi vatikanski koncil, so skušali koncilsko usmerjeni duhovniki in laiki vključiti tudi Cerkev na Slovenskem. Ustanovitelji nove revije so se zavedali, da ne bodo mogli mimo teoloških tem, ki so bile skozi stoletja prepovedane, če ne celo ana- temizirane, in so s tem predstavljale za uradno slovensko krščanstvo pose- ben izziv. Grmič ga je ob tridesetletnici revije Znamenje predstavil takole: 181 Unity and Dialogue 80 (2025) 1: 179–189 POGLEDI JOŽETA RAJHMANA V REVIJI ZNAMENJE NA IZZIVE KATOLIŠTVA ... Takoj od začetka je bilo jasno, da se revija ne bo mogla izogniti vsaki kritični misli, če bo hotela uresničiti svoje poslanstvo, kakor si ga je začrtala. In ker je šlo predvsem za prenovo Katoliške cerkve in sploh prenovo krščanstva na Slovenskem, se je pač naša kritič- nost ozirala predvsem na Katoliško cerkev, se pravi, da je skuša- la sicer blago in v pozitivnem smislu opravljati to svojo nalogo. Razvijali smo zato sveže teološke poglede, tudi teologijo osvobo- ditve in tej teološki misli dali posebno obliko kot »socialistična teologija«, s čimer smo pokazali na nujno potrebo po dialogu med marksizmom in krščanstvom. […] Prav tako smo osvetljevali našo kulturno zgodovino res vsestransko in vrednotili v tem pogledu vedno znova tudi prispevek protestantskih piscev k razvoju slo- venske kulture, kakor je storil že naš veliki učitelj bl. Anton Martin Slomšek. Zavzemali smo trezna stališča do naše polpretekle zgo- dovine in načenjali novejša vprašanja filozofije, teologije in sploh humanistike. (2000, 5) 2 Izzivi slovenskega katolištva v času ustanovitve revije Znamenje V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se Cerkev na Slovenskem še vedno ni izvila iz katolištva, s katerim so njeni duhovniki oblikovali od srede 19. stoletja naprej institucionalno verujočega na Slovenskem. Veliko starejših duhovnikov je še vedno vztrajalo pri »preizkušeni pred- koncilski pastoralni praksi«, tj. pri spodbujanju tradicionalnih pobožnosti in cerkvenosti ter doslednem upoštevanju cerkvenopravnih predpisov; prav tako si to katolištvo ni upalo graditi na posameznikovi osebni veri ter odgovarjati na vprašanja, ki se porajajo verujočemu o njegovi veri ter instituciji in ki jih ni mogoče reševati s cenenimi katekizemskimi odgovori in zahtevami po izpolnjevanju cerkvenopravnih predpisov. O podobi Boga, ki jo je oblikovala cerkvena institucija z vero vanj – in v katero je bil ujet takratni slovenski katoličan – je razmišljal v eni od številk Znamenja tudi njen prvi urednik kardinal Franc Rode. Predstavil jo je takole: 182 Edinost in dialog 80 (2025) 1: 179–189 SREČKO REHER Zrelost v veri predpostavlja tudi postopno očiščenje naših predstav o Bogu. […] Dokler ne bomo očistili božjega obličja vseh janzeni- stičnih, jožefinističnih in romantičnih potez, ne bomo prišli do od- rasle vere. […] V predstavi mnogih ima morda še vedno poteze mirnega, pravičnega in modrega cesarja Franca Jožefa I. Naš Bog ljubi red in disciplino. Bog, ki pazi na natančno izpolnitev vseh predpisov. (1971, 99) V nadaljevanju Rode predstavi novega zrelega pokoncilskega kristjana – tj. takega, ki bo znal »razkrinkavati v sebi in v Cerkvi lažne poteze božjega obličja«. To bo kristjan, ki ni več »verski infantilnež in ideološki ekskluziv- než«, ki so mu »katekizmi napolnili glavo s kupom ‘resnic’«, ne da bi mu bilo jasno, kako »so te resnice med seboj povezane, mnogokrat ni jasno, niti kake resnice so najbolj važne, zato je naša zavest često religiozna ro- potarnica, polna resnic in zapovedi« (1971, 98). »Religiozno ropotarnico«, ki jo omenja Rode, so na Slovenskem konec šestdesetih let uspešno duhovno hranili z izdajanjem brezkrvne »pobožnja- karske« literature. O izdajanju tovrstnega »duhovnega šunda« je leta 1971 spregovoril Peter Kovačič Peršin v razpravi O našem verskem tisku in z njo spodbudil živahno polemiko (1971, 158). Dodobra so pokopališki mir povojnega slovenskega katolištva zmotile šele štiri knjige in vsaj nekoliko zapolnile prostor po besedilih z resno kritično naravnano versko tematiko: najprej knjiga Vladimirja Truhlarja Katoliški pokoncilski etos (1967), potem knjigi Stanka Cajnkarja Misli o kon- cilu (1968) in Vekoslava Grmiča Med vero in nevero (1969) ter druga knjiga Vladimirja Truhlarja Katolicizem v poglobitvenem procesu (1971). Slednja je ob izidu sprožila tako burno polemiko med branitelji uradnega katoli- štva in progresivno orientiranimi duhovniki, da jo je moralo uredništvo Znamenja celo prekiniti. 1 1 Ostro polemiko o »plitvosti, ozkosti in infantilzmu« v predkoncilski Cerkvi je zaključilo uredni- štvo. Pod sestavek Odgovor Vilku Šolincu so podpisani dr. Vekoslav Grmič, dr. Janez Janžekovič, dr. Stanko Cajnkar, dr. Anton Trstenjak, dr. Stanko Janežič, prof. Rafko Vodeb in dr. Franc Rode (1972, 435–436). Rajhman pa je leta 1981 zapisal: »Ob Truhlarjevih dveh knjigah Pokoncilski katoliški etos in Katolicizem v poglobitvenem procesu (z njima smo pravzaprav doživeli koncilski pretres) smo bili resnično vajeni gledati v prihodnost Cerkve kot prihodnost njene rasti.« (1981, 177) 183 Unity and Dialogue 80 (2025) 1: 179–189 POGLEDI JOŽETA RAJHMANA V REVIJI ZNAMENJE NA IZZIVE KATOLIŠTVA ... 3 Teme, ki jih je Rajhman izpostavljal v reviji Znamenje Ddr. Jože Rajhman (1924–1998) – teolog, literarni zgodovinar, leksikograf in predavatelj pastoralne ter duhovne teologije – je pripadal krogu pre- davateljev na mariborskem oddelku TEOF, ki se je leta 1971 zbiral okrog novoustanovljene revije Znamenje. V njej je Rajhman začel objavljati od 2. letnika naprej in priobčil do 24. letnika velik del svojih objavljenih književnih besedil. V rubriki Razprave in eseji je objavil 77 daljših razprav in esejev, v rubriki Zapisi 91 besedil, v rubriki Ocene 79 ocen književnih del, prispeval je en prevod, enkrat se je odzval na polemiko, en zapis pa je objavil v rubriki In memoriam (Krajnc-Vrečko 2000, 1–129). Revija je imela do 20. letnika izhajanja uredniški odbor, od 8. letnika pa še izdajateljski svet, v katerega je bil vključen tudi Rajhman do 20. letnika; ko pa sta se v 21. letniku oba združila v uredniški odbor, je v njem sode- loval do 28. letnika. Iz številnih razprav, ki jih je Rajhman objavil v Znamenju, je razvidno, da razpolaga kot kritični mislec in presojevalec razmer s spoznanji šte- vilnih sodobnih humanističnih ved, v katerih je v središču človek, ki se je znašel v konkretni družbeni in politični situaciji, institucionalni verujoči pa v primežu cerkvene institucije: zato je njegova teologija antropološko naravna. Da bi v svojih raziskavah kot teolog čim bolj zajel človeka v vseh razsežnostih njegovega bivanja in verskega izkustva, je v teološkem raz- misleku izhajal iz novih smeri hermenevtične teologije – ki so se začele posvečati analizi človekove govorice in religioznega izražanja – ter izzi- vov novih teologij po drugem vatikanskem koncilu. Te so skušale kritično motriti podobo pokoncilsko naravnanega verujočega, ki čuti, da v svojem verovanju potrebuje vse manj berglo institucionalne Cerkve, ki bi obliko- vala njegovo podobo o Bogu in vero vanj. V odmiku od dotedanje okostenele tomistične teologije mu je postala še posebej blizu politična teologija, ki je prestopila prag »od kultnega k političnemu, od vertikalnega k horizontalnemu« (1980a, 306) in se je začela zanimati, kakšen pomen ima vera v vsakdanjem političnem ter družbenem življenju in kako se udejanjajo evangeljska načela »bratstva, enakosti in svobode« (1975, 82) v odnosu do revnih. S tem pa je pomagala 184 Edinost in dialog 80 (2025) 1: 179–189 SREČKO REHER »teologiji in Cerkvi najti njun prostor v svetu« in »uresničiti evangeljski ideal« (1975, 80). Politična teologija je po drugem vatikanskem koncilu postala izziv tudi juž- noameriški teologiji osvoboditve, ki ji je temelje postavil Gustav Gutiérrez leta 1968 v znamenitem delu Théologie de la libération (Teologija osvo- boditve) in ji začrtal smer, kako naj se sooči s konkretnimi ekonomsko- -političnimi razmerami, v katerih je odrešenje vezano na osvoboditev iz človeka nevrednih družbenih in socialnih razmer. V tej naravnanosti teologije je Rajhman odkril »novo razumevanje krščanske duhovnosti«, ki se navezuje na »duhovno uboštvo« (1975, 80). Razkriva pa se v solidar- nosti z »ubogimi«. In šele solidarnost z njimi »omogoča razcvet pogloblje- nega krščanstva«, saj se s tem »vrača v nekem smislu v prve čase in napaja ob križu na Kalvariji« ter k molitvi, ki »se poživlja v ‘boju za svobodo’, za enakopravnost [in] za resničnost Jezusovega sporočila« (1983a, 68). Rajhmanu kot socialno čutečemu razumniku-duhovniku je bila teologija osvoboditve blizu tudi iz osebnih izkustev in izkustev njegove družine: njegov oče, zavedni Slovenec, se je moral ob plebiscitu umakniti z druži- no s Koroškega, na začetku druge svetovne vojne pa je bil z njo prisilno izseljen v Srbijo. Ker je tudi sam občutil usodo izgnanca, ki je odvisen od miloščine dobrotnikov, je še toliko bolj čutil, kaj pomeni biti prega- njan in brezpraven. Zato se je kasneje v svojih razpravah na toliko mes- tih ustavljal ob konkretnih izhodiščih teologije osvoboditve, ki je vzela evangelij resno in se sklonila k izkoriščanim množicam iz Južne Amerike. In prav zaradi tega se mu je ta teologija pokazala »življenjska«. 2 Taka – meni – je tudi »Grmičeva izvirna ‘socialistična teologija’«, ki je »nastala na naših tleh, iz vsakdanje izkušnje in v dialogu z družbo, v kateri živi Cerkev« (1983b, 178). Ugotavlja pa, da se na Slovenskem še štirideset let po drugi svetovni vojni »vseskozi srečujemo s političnim krščanstvom, ki se je v svojih metodah oddaljilo od evangelija« (1985a, 201), kajti v »trenutku, ko se [Cerkev] postavi na mesto evangelija, ko začenja oznanjevati sebe, je že izdala evangelij« (1979, 271). 2 Rajhman loči med življenjsko in neživljenjsko teologijo. Ločuje pa ju, kot pravi, naslednje: »Kot vsaka znanost je tudi teologija ustvarjalna, kolikor pač hoče biti znanost, ne le repetitorij ali priročnik iz prej- šnjega stoletja. Zato se mora srečati z življenjem; pa ne samo srečati, temveč tudi sprejeti življenje kot najglobljo danost bivanja vsega, naposled tudi Boga.« (1980b, 488) 185 Unity and Dialogue 80 (2025) 1: 179–189 POGLEDI JOŽETA RAJHMANA V REVIJI ZNAMENJE NA IZZIVE KATOLIŠTVA ... V to, da bi oznanjevala evangeljsko krščanstvo, jo sili tudi drugi vatikanski koncil, še posebej njegova pastoralna naravnanost, ki se kaže v tem, da kon- cil ni posegal po anatemah; da je dovolil kritiko kot legitimno sredstvo; da je dopustil versko svobodo ter drugačna mnenja kot enakopravna in s tem pokazal, kako nujna je verska strpnost in kako nujno potrebna sta dialog ter ekumenski pristop k religijam (Rajhman 1983a, 26). Dialog, ki ni monolog, ampak »povezan z različnostjo nravi in mnenj, zahteva plural- nost družbe in pluralnost posameznih članov občestva« (1984, 206–207). Dialog od Cerkve zahteva, da se stalno kritično sooča s podobo Boga, ki jo oznanja, in vero vanj, ki se je oblikovala iz njenega oznanila, ter s svojimi pogledi na svet in človeka in zgodovinskimi strukturami. Tega pa ni bilo zmožno storiti katekizemsko krščanstvo z vprašanji in od- govori, ki so jih morali znati cerkveno verni na pamet in se spovedati, če so »podvomili o Bogu« oziroma o svoji katekizemski podobi Boga. Vprašanje, ali se je vere mogoče naučiti, si je v svojih spisih zastavljal tudi Rajhman. V enem od njih odgovarja: »Vera se uresniči v svetu in v medčlo- veških odnosih, se v njih očiščuje, da bi dobila tisto vsebino, ki ji jo daje svetopisemsko pričevanje, posebej seveda evangelij […] vere se ni mogoče naučiti, temveč jo je treba živeti, bolj slutiti kakor biti na varnem.« Potem pa zaključuje: »V krščanstvu se namreč odražata dve stalni predstavnici vere: otroška (otročja) in zrela (odrasla).« (1980b, 492) Zelo subtilno pa opaža, kako je »otročja vera« cerkveno vernih odraz nji- hovih podob, ki so si jih pridobili v najzgodnejšem otroštvu, in njihovega vzdrževanja s pomočjo »sterilne verske vzgoje« v otroštvu, ki ni »dopuš- čala skoraj nobenega ‘zakaj’ k sproščeni izkušnji o verskih vprašanjih« (Rajhman 1983a, 25). Otročje verske predstave vodijo cerkveno verujoče v »patološko vernost«: 3 v verski infantilizem, v verske blodnjave motnje ter 3 V izjemno zanimivi razpravi z naslovom Je vera človekova zasebna zadeva? Rajhman predstavi dva tipa verujočih, ki jima je vera postala ideologija. Prvi, »fanatični« vernik, »je sam v sebi nezadovoljen s takšno religiozno resničnostjo, kot si jo je sam ustvaril. Vse, kar ni po njegovem okusu, kar misli, da je zoper njegovo ‘religijo’, je treba za vsako ceno odstraniti. Zato so takšni ljudje fanatiki, skrupu- lanti, nevrotiki. Slepo se podrejajo tistim, ki jih navajajo k manifestativnemu izražanju svoje vernosti, čeprav sami trpijo zaradi neskladja med pristnim doživetjem religioznega sveta in njegovo prirejeno manifestacijo[.]« (1982c, 21) Drugi tip verujočega je »pietističen« vernik, ki naj bi se izoblikoval »med ‘razočaranimi’, pokoncilskimi verniki, ki so zasidrani v tradiciji obredja, saj so ga že zdavnaj poistili z vero. […] Njihova vernost pa je zašla na dokaj ‘nevarna’ pota Marijinih prikazovanj. Četudi 186 Edinost in dialog 80 (2025) 1: 179–189 SREČKO REHER shizofrenijo s halucinacijami verskega značaja. Tovrstne patološke izrod- ke vere so nestrokovno opredeljevali z izrazom »pobožnjakarji« – »verski gorečneži«. V bolj versko subtilnih skupnostih so ti navadno veljali za ve- rujoče brez vere. Tudi Rajhman te izrodke vere kratko označi kot oblike »nevere«, saj ti odkloni nimajo nič skupnega z evangeljsko vero, ampak s psihičnim stanjem t. i. »verujočega, ki ni veren, ampak duševni bolnik. Kajti veren doživlja Boga kot tistega, ki je z njim na njegovi življenjski poti, in tistega, ki se je v zgodovini razodeval kot ‘Bog z nami’ (Emanuel).« (1980b, 419) Številne te stranpoti, ki so bile vsajene s táko podobo Boga v zavest veru- jočega, so odsev napačnega neživljenjskega oznanjevanja, ki se je odrazilo tudi v teološkem slovarju: v izrazih, ki jih nekoč verni ni razumel in jih tudi današnji verujoči ne razume. Na to nevarnost opozarja tudi Rajhman, ko pravi: »Zadovoljiti pa se moramo vedno bolj z ‘minimalnim’ znanjem verskih resnic, ob tem pa težiti k ‘optimalnemu’ uresničevanju v življenju.« (1979, 273) Odmik od cerkvene vernosti je vedno spodbujal živahne razprave, ali je povezan z ateizacijo ali sekularizacijo. Rajhman odmika ni videl toliko v ateizaciji družbe – kot mnogi takrat v cerkveni instituciji – ampak v tem, da je »slovenski verni človek okužen z moderno porabniško miselnostjo«. Pri tem se sklicuje na opravljeno anketo o javnem mnenju, potem pa zaklju- čuje, da »vendar prav tu nikakor ne moremo govoriti o ateizaciji vernega slovenskega človeka, temveč predvsem o njegovi sekularizaciji, pa tudi posledično o njegovi manj rigorozni navezanosti na cerkvene institucije, da skuša oblikovati svojo vernost in svojo moralo zunaj okvirjev Cerkve« (1979, 273). Rajhman meni, da je zato potrebno slovensko duhovnost vedno opazovati iz zornega kota napetosti »med cerkvenostjo in vernostjo, med togostjo predpisov in dinamično napetostjo med vero in življenjem« (1982b, 482). so pobudniki takšnih prikazovanj večidel nevrotiki, so se vneli za 'novo' pobožnost, ki jim obeta vrnitev v stare okvire[.]« (1982c, 23) 187 Unity and Dialogue 80 (2025) 1: 179–189 POGLEDI JOŽETA RAJHMANA V REVIJI ZNAMENJE NA IZZIVE KATOLIŠTVA ... In če je dialog nujen na vseh področjih človekovega udejstvovanja, da bo lahko človeštvo preživelo, je na verskem področju nujno ekumensko prizadevanje. V duhu drugega vatikanskega koncila je nujen tudi dialog z različnimi krščanskimi cerkvami in tudi različnimi verstvi, saj nas z njimi povezuje isto iskanje presežnega in tudi zavest, da so vsi verujoči poklicani k temu iskanju in zato nikoli dokončno v posesti resnice in večne Resnice. K ekumenskim prizadevanjem je tudi sam veliko prispeval s sodelova- njem na vsakoletnih ekumenskih pogovorih v Prekmurju, 4 z referatom na ekumenskem simpoziju v Ljubljani leta 1980 5 ter s poglobljenim pre- učevanjem slovenskega in evropskega protestantizma. Razprave iz tega tematskega kroga spadajo v obsežno raziskovanje slovenske reformacije na mariborskem oddelku TEOF, ki so jo odprli njegovi doktorski diser- taciji na Teološki in Filozofski fakulteti v Ljubljani 6 in krog intelektualcev, zbranih okrog revije Znamenje, ki je podprl njegove izsledke, s katerimi je pripomogel k premagovanju ozkosti v preučevanju slovenske reforma- cije, saj so se »razprave o slovenskem protestantizmu premaknile k spro- ščajočemu in neutesnjenemu pogledu na doslej še neraziskana razmerja med slovenskim katolicizmom in slovenskim protestantizmom, ki smo jih doživljali še vedno kot nasprotje med reformacijo in protireformacijo (z manj posrečeno označbo ‘katoliška prenova’). Tako se zdi, da je obdobje polemičnega obravnavanja našega 16. stoletja dokončno za nami.« (1985a, 106–107) V sklop njegovih literarnozgodovinskih raziskav pa spadata tudi dve razpravi, ki ju je objavil v reviji Znamenje in z njima bistveno dopolnil literarnozgodovinsko raziskovanje in vedenje o vplivu irske duhovnosti na Brižinske spomenike (1978, 213–223) in o suspenzu pesnika Antona Aškerca (1982a, 220–229). 4 Od leta 1976 do 1978 je v Znamenju vsako leto objavil recenzijo revije V edinosti, ki jo je izdajal Slovenski ekumenski svet in v kateri so bili objavljeni referati s teh srečanj. 5 Duhovnost na slovenskih tleh (Predavanje na IV. Ekumenskem simpoziju v Ljubljani 25. septembra 1980). Razpravo je objavil tudi v reviji Znamenje (1982b, 481–491). 6 Leta 1972 je doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo Primož Trubar v letu 1 550, potem pa še leta 1974 na Teološki fakulteti z disertacijo Teološka podoba Trubarjeve Ene dolge predguvori. O protestantizmu je izdal več monografij in okoli 130 razprav. 188 Edinost in dialog 80 (2025) 1: 179–189 SREČKO REHER Sklep Jože Rajhman spada med soustanovitelje in osrednje sodelavce revije Znamenje. V reviji je objavil 249 književnih enot. V objavljenih esejih, zapisih in ocenah književnih besedil se nam razkriva kot izjemen pozna- valec in kritičen presojevalec verskega, družbenopolitičnega in kulturnega pomena slovenske in evropske reformacije ter raziskovalec zgodovine duhovnosti in pastoralne teologije, ki sta skozi stoletja usmerjali slovensko duhovnost in versko prakso na slovenskih tleh. Dogajanja v Katoliški cerkvi in Cerkvi na Slovenskem je presojal v luči konstitucij drugega vatikanskega koncila in z obzorij novih kontekstnih teologij, ki so se po koncilu soočale s konkretnimi udejanjenji krščanstva v luči izzivov, ki so jih narekovali novi pogledi na svet ter človeka in z njimi povezana drugačna verska izkustva, ki jih ni mogoče reševati s cenenimi katekizemskimi odgovori ter zahteva- mi po izpolnjevanju cerkvenopravnih predpisov »po črki«, zato so njegovi odgovori še danes zelo aktualni. 189 Unity and Dialogue 80 (2025) 1: 179–189 POGLEDI JOŽETA RAJHMANA V REVIJI ZNAMENJE NA IZZIVE KATOLIŠTVA ... Reference Grmič, Vekoslav, in Jože Rajhman. 1975. Politična teologija. V: Teologija v službi človeka. Teološki pogledi na družbo, 79–93. Tinje: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Grmič, Vekoslav. 1979. Resnica iz ljubez- ni: kritična razmišljanja. Ljubljana: Založba SDD. – – –. 2000. Ob tridesetletnici. Znamenje 30: 5–7. – – –. 2005. Poslednji spisi: misli o sodobno- sti. Ljubljana: Založba Unigraf. Kovačič, Peter. 1971. O našem verskem tisku. Znamenje 1: 158–161. Krajnc-Vrečko, Fanika. 2000. Biografsko kaza- lo 1971– 999. Znamenje (30 let): 1–29. Odgovor Vilku Šolincu. 1972. Znamenje 2: 435–436. Rajhman, Jože. 1978 Brižinski spomeniki v luči irske duhovnosti. Znamenje 8: 213–223. – – –. 1979. Razmišljanje o prenovi oznanje- vanja. Znamenje 9: 270–274. – – –. 1980a. Molitveno razpoloženje. Znamenje 10: 302–306. – – –. 1980b. Vera in teologija. Znamenje 10: 488–496. – – –. 1982a. Aškerčeva »tragika«. Znamenje 12: 220–229. – – –. 1982b. Duhovnost na slovenskih tleh (Predavanje na IV. Ekumenskem sim- poziju v Ljubljani 25. septembra 1980). Znamenje 12: 481–491. – – –. 1982c. Je vera človekova osebna zade- va? Znamenje 12: 19–26. – – –. 1983a. Strah znotraj Cerkve (ali: služba človeku in svetu). Znamenje 13: 22–29. – – –. 1983b. Vekoslav Grmič šestdesetletnik. Znamenje 13: 177–179. – – –. 1984. Biti v Cerkvi in s Cerkvijo: O us- pešnosti sodobne pastorale. Znamenje 14: 206–213. – – –. 1985a. Sodobni pogledi na slovenski protestantizem. Znamenje 15: 106–113. – – –. 1985b. Na razpotjih slovenske Cerkve (esej o pastoralni podobi vernika 1985). Znamenje 15: 201–208. Rode, Franc. 1971. Krščanska zrelost: Predavanje v okviru velikonočnih kon- ferenc za izobražence 30. marca 1971 v cerkvi sv. Trojice v Ljubljani. Znamenje 1: 92–99.