SEZONA 1925/26. — 10. OKTOBRA 1925.	— ŠTEVILKA 2
GLEDALIŠKI	LIST
KR. NARODNEGA GLEDALIŠČA	V LJUBLJANI
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin IZHAJA 1., 10., 20. V MESECU iiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii	IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII CENA 5 DIN iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
FRAN GERBIC
rojen v Cerknici na Notranjskem, umrl v Ljubljani kot ravnatelj Glasbene Matice. V svojih mladih letih si je izbral učiteljski poklic, a mu dal kmalu slovo ter se izobrazil za poklicnega pevca, opernega tenorista. Kot tak je bil angažiran v Zagrebu, Ulmu, Pragi in Lvovu, kjer je bil naposled profesor solopetja na tamošnjem konservatoriju. Leta 1885 je prišel na povabilo Narodne čitalnice in Glasbene Matice v Ljubljano, ter je deloval kot pevovodja čitalniškega pevskega zbora in kot ravnatelj glasbene šole Glasbene Matice. Ko se je ustanavljala slovenska opera, je bil Gerbic med prvimi njenimi delavci in postal je tudi prvi kapelnik slovenske opere v Ljubljani. Kot skladatelj je bil zelo plodovit in njegove melodije so splošno priljubljene. Dve leti je izdajal tudi slovenski glasbeni list »Glasbeno Zoro«.
1
Zimska pravljica.
Takrat se je Shakespeare v mislih že poslavljal od Londona in svojega pesniškega pokica. Sanjal je nazaj v rodni Stratford, med drevje na svojem vrtu. Da se je ločil od nas s Timonom Atencem, bi nam bil njegov poslednji obraz razdrt in mrk; ta silni duh bi nas bil ostavil razprt s svetom in seboj. Odklanjal bi naturo in kulturo, zadnja njegova beseda bi proklinjala človeka in zanikala vso družabno skupnost. Strašno bi bilo pomisliti, da je največji genij človeštva na koncu svojega dela zakričal:	»1 am Misanthropos, and
hate mankind — Misanthropos sem, in črtim človeštvo.« S tako disonanco ni mogel oditi niti pesnik niti človek Shakespeare.
Kakšne osebne izkušnje so ga pritirale do te duševne krize, o tein so možne samo domneve. Ali v svoji fantaziji je pretrpel neznanske bolečine za svoje pokolenje in vse bodoče rodove: on si je upal gledati, kamor ne more, kakor pravi Raleigh, živ človek brez nevarnosti za lastno dušo. Že v Hamletu, Othellu, Leam je zaznati sledove te notranje razbolelosti. Na mnogih mestih čutiš, da to niso tožbe in obtožbe samo objektivno črtane osebnosti, nego odjeki pesnikovega vse bolj mračnega čustva. Zadnja skrajnost teh subjektivnih izbruhov je Timon. Dalje ni mogoče. Iz tega brezdna je moral iskati izhoda in našel ga je, ko je spet odkril v sebi vero v človeka in skrivnostne višnje moči, ki vodijo naša pota. In tako je za s-klep vzbočil nad svojim delom eterično mavrico: Cimbelin, Zimska pravljica, Vihar. Pesniško vizijo sprave, očiščenja, harmonije.
Zimska pravljica je poetova izpoved, da božanstvo gleda naše človeške čine«, človeška strast je brezumna slepota, uničila bi sebe in \se okrog sebe, da ni nad nami božjega vidca Apol ma ■— božje previdnosti — z nebeško pravičnostjo in milostjo, ki privede naposled vse blodeče in trpeče duše do spoznanja in harmonije. Res, v tem Shakespearovem Apolonu je več krščanskega nego grškega. —
Fabula Zimske pravljice je racijonalizmu nedostopna: neverjetna je, resnična samo v ideji odrešitve, tu pa resnična, kakor edino še Čustvo in godba. — Shakespeare-človek je bil že truden sveta, ko je vstvarjal Zimsko pravljico. Shakespeare-pesnik, oblikovalec duš, pa je na isti višini, kakor je bil, ko je snoval svoja največja dela. Značaje črta z isto mojstrsko roko, s toliko detaljnih potez, da imajo vso okroglino živih bitij. Scene kipe v naglem dramatskem toku vse do velikega premora, med katerim mine šestnajst let, nato se dramatičnost prelije preko slikovitosti ovčarske striže v muziko zadnjega dejanja. Značilno je, da dela prav Pavlina, ta najbolj realistično slikana oseba v drami, energična zastopnica zdrave človeške pameti, v Apolonovem zmislu. Na njen ukaz se oglasi tajinstvena godba, ki vzdrami iz mrtvila mučenico Hermiono. Tako je: Shakespearu ni treba racijonalistične verjetnosti, da je resničen.	O.	Z.
2
Shakespeare: „Zimska pravljica".
Kako bi dejal: »Zimska pravljica« je Shakespearov sen o ženski. Vse, kar je pisal v svojih dramah o možu, o mogočnosti, vladanju, o volji in strasteh, o tiranstvu — vse to podleže v tej »Zimski pravljici« milini. Ženstvenost, ponos in milina ženske narave doživlja tu svoj triumf. Hermiona — mati, žena, zraste v apoteozo čistosti — skoraj do svetnice. Pavlina je poleg nje vodnica, poosebljena volja vsega žensko svežega, zdravega, krepkega. Ena izmed onih, o katerih pravimo, da imajo srce na jeziku. Dvoje rok, ki grabijo instinktivno za pravo plat. In humor od rojstva. Potem kot tretja: Perciita. Njena plemenitost ni konvencionalna, o ne, ima jo v krvi, od rojstva — kos najplemenitejšega plemena! In zrastla je v naravi brez obveznosti in zaprek. Pila je krasoto in aromat vseh tistih cvetk, ki jih pozna tako dobro, v njej so združene vse: šatraj, sivka, meta, ir,a-joran, vijolice, narcise, primulice in tulipani. Deviško čista je, do roba polna najlepšega hrepenenja po ljubezni. Čisti kelih.
Hermiona, Pavlina, Perdita. Tri vizije žensk, značilnih za moža, ki stopa v leta. Posebno okrog Perdite svetijo vse rakete .. vse bele... In v vsem tem, v zmagi ženske lepote, odpuščanja in trpljenja, je »Zimska pravljica« večno lepa ... večno lepi sen, ki ga je William Shakespeare sanjal — ko so mu že lasje siveli na senceh — sanjal o ženi in dekletu ...
Tako je: pride večer in hoče se nam pravljice, modrosti. Hladno je že in v plamene gledamo, ki dogorevajo. Vsi razbrzdani demoni so že zasnuli v paši krvi. In vse, prav vse se zaključi v spominu. Takrat ni več drame. Samo pravljica, zimska pravljica stopi* iz duše ko! odmev divjosti od nekoč...
Sladak sen o ženi, o dekletu .	Ost.
Naprošen od upravnika Narodnega gledališča gospoda M. Hubada, hočem podati par spominov, kako je moj pokojni oče komponiral opero »Nabor«.
Ko je dokončal opero »Kres«, je dolgo časa iskal snovi za novo enodejausko opero. Hotel se je lotiti popolnoma narodnega, če le mogoče notranjskega motiva, ki bi bil posnet popolnoma iz vaškega življenja. Iskal je dolgo, a našel ni nčesar, kar bi mu bilo prijalo. Ko sem se vrnil iz Rosne domov, čital je oče nekoč slučajno mojo novelo Nabor , ki sem jo leta 1907 priobčil v Trstu, če se ne motim v Edinosti« ali pa v »Narodnem Delavcu . Tema mu je ugajal in
Kako je komponiral moj oče.
KONFEKQUd LdSTNrt IZbELdUd
EN GROS
ELITE" d. z o. z.
LJUBLJANA, PREŠERNOVA ULKd 9
- Največja konfekcijska trgovina -
Mojstrsko krojena damska in moška oblačila
O
EN DETAIL
3
dejal mi je, da se skupno lotiva dela in napišem tekst k enodejanki na podlagi omenjene novele. Razgovarjala sva Cesto o delu, posvetovala se o raznih epizodah in osebah. Počasi je nastalo nekako trdno organično ogrodje. Resno pa sva začela delati šele leta 1911 in sicer o počitnicah v Cerknici. Lahko smelo trdim, da je cela opera »Nabor« postala v Cerknici, i kompozicija i besedilo. Kar je oče komponiral v Ljubljani, to je bilo le tematično in instrumentalno prirejanje celega dela. Kmalu pa sva prišla do spoznanja, da vseh onih motivov, ki jih oče želi vporabiti, ni mogoče vtesniti v enodejanko, in tako se je pokojnik odločil končno za opero v dveh slikah.
Opera je bila dokončana v definitivni formi še-le leta 1913. Živo se spominjam, kako je oče nabiral motive, kako skrbno je opazoval v tem času posamezne možakarje v Cerknici in prisluškoval njih govorom. Ure in ure je vstrajal v kovačnici soseda Jerneja Kušlana, poslušal zvenčanje kladiv ob nakovalo in se pogovarjal z očanci, ki so tedaj prav pridno zahajali v kovačijo na besedo. V kovačnici ranjkega Jerneja so vsak dan čitali novine, potem so pa sosedje politizirali in izmenjavali svoje nazore. Seveda se je slednjič vedno obrnil pogovor na stare čase in posebno mojster Jernej, ki je vedno žulil kratko smotko, je rad govoril o časih okupacije.
Ko je oče vzel v opero tip nočnega čuvaja, sem moral zopet jaz hoditi na Rakek, da se sprijaznim z »vahtarjem«, ki je bil — mislim
—	eden izmed poslednjih zastopnikov svojega starega izumirajočega plemena. Možiček je bil silno star in je hodil že v dve gube, vendar se pa ni nikoli ponoči ločil od svoje kratke helebarde, ki je bila iz leta 1848 in bila nekdanja last narodne garde, in ogromne svetilke, kateri pa j# često primanjkovalo olja, kar pa vahtarja ni nikakor vzemirjalo. Vestno je pel ure, ker pa je bil očanec brez zob, njegovih besed ni bilo razumeti. Pri čaši vina sem izvil iz njega tajin-stvena besedija, kakor:	Ura je enajst odbila, je krčmarjem na-
znanila, duri vežne zapahnit’ in vinca zdaj ne več točit’! Ura je enajst.« »Dvanajsta ura bije, noč temna zemljo krije. Varte ognja in otrok, skoz to pride velik jok. Ura je dvanajst.« »Ura teče, vest me peče, za katero sam Bog ve! LTra je dve.«
Često se je oče pogovarjal z vaškim muzikom, čevljarjem in harmonikarjem Oglarom. Oglar je bil star veseljak in pijanček. Veselo je godel svoje okrogle in pel s precej hripavim glasom. Mož pa si je tudi sam izmišljal pesmi in napeve, ter kar sproti komponiral svoje zbadljive pesmice na fante in dekleta. Brez njega ni bilo ni svatbe ni pogreba, seveda tudi ne nabora, katerega je prav posebno ljubil, često pa je s svojo harmoniko tudi kumoval pri krstu.
j TONI JAGER™CERNET”ka]
• TRGOVINA Z ROČNIMI DELI IN VOLNA V RAZLIČNIH BARVAH =
j LJUBLJANA, DVORNI TRG ŠTEV. 1 j
£
Zvečer je oče pohajal po vasi in poslušal, kako fantje pojo pozno v noč pod vaško lipo, ki je bila pravcati okras našega trga. Žali bog je tudi ta stoletna prijateljica tržanov v vojski poginila, kot marsikaj lepega in milega.
Komponiral pa je oče svoje melodije večinoma zunaj v prirodi. Najčešče je šel v javorniški gozd ob jezeru ali pa tudi k razvalini na Laškem, od koder se odpira krasen razgžed na cerkniško dolino daleč tja črez križke griče proti Snežniku. Trdil je, da mu šum dreves in sijaj prirode pomaga k spre jan ju in tkanju posameznih motivov. Hodil je sem ter tja po trati, tiho žvižgal pred se in nosil zapisnik v rokah. Potem pa je naglo sedel na kako skalo ah pa deblo in začel zapisovati glasbene motive. Često sem ga tudi opazoval, kako je začel s prsti gibati v zraku kot bi hotel igrati glasovir. Poznalo se mu je natančno na licu, kakšen je glasben motiv, ki ga zanima. Pri veselih motivih so mu oči žarele, ves obraz se mu je nasmihaval, obrvi je privzdignil in namrvil čelo v male vesele gube. Nasprotno pa je pri resnih in žalostnih motivih nabral obraz v temne poteze, srepo gledal in hudo namršil obrvi. O svojem delu ni rad govoril in često so prešli tedni, ko ga spjloh ni omenil. Le kadar je hotel imeti spremenjeno besedilo, tedaj je prišel, mi povedal, kaj hoče imeti in utemeljeval, zakaj hoče to ali ono spremembo. Seveda, kakor že pride včasili tudi nisva soglašala, in tedaj se je znal hudo raztogotiti, kar pa nikoli ni trajalo dolgo, pa se je nasmehnil in mimo sva potem debatirala, kako in kaj bi bilo boljše. To pa se tiče čisto samo besedila, ker v glasbo samo se mu ni smel nihče mešati. Redko kedaj je preigraval posamezne odstavke iz svojega novega dela rodbini, in to vedno le tedaj, kadar so bili že popolnoma gotovi in definitivno stilizirani. Najčešče še je dosegla pokojna teta Luiza Terstenjakova, da nam je posamezne dele opere preigral in pel deloma uloge. Rilo je to navadno v Ljubljani v zimskih večerih. Splošno lahko trdim, da je očeta h kompozicijam vedno najbolj inspi-rirala svobodna kmečka gruda in »nje prebivalci. Predvsem pa je ljubil svoj rojstni kraj Cerknico, in tam so nastajala tudi njegova tiajlepša dela.
Nočem pa nikakor trditi, da je kraj, kjer se celo dejanje »Nabora* vrši. Cerknica, pa? pa se je tamkaj oče inspiriral. Resnica je. da je bi,la moja novela napisana na podlagi faktičnega dogodka, ki se je dogodil na Notranjskem. Jaz sem ga lokaliziral v okolico Cerkniškega jezera. Oče je to dejstvo v svoji operi še bolj potenciral, ker se je tam rodil in bil tamkaj vzgojen.
^lilllllilUliUIIHNIWIIIillUlllllliH>MI>imiHIII!HUi.Mtllillilli't:HII|li!tllllllllllllltilllllillllllllinillllllllll!!llllllllllilIllllllilllllfintnitlllimi!HIII!!llllilintltlllllltlllIllllllllillllllllll!llinillttllllllllllll1lllillUllllllllllll!lllltllW1^
1 MnETPI&KE RAZQLEbPICE. ¥Efi>P@ P©¥ITETE„ FlSIflEPI ; ; FdFSR ¥ K4KTOPIH W I14MH, PIPE WlJ>TEr NOTEZM ■ POEZIJE. i^LP^flEp RAZNOVRSTNA PRIMERNA M&ILA I
r.inuitiiiitiiniiiiiiiiiiitv^uitiiiiiiiiiiiiiiiiitiiniifiiiiiiiitniiinHfiKiiiHnmfiitmifnitniMitiMiiHifTiTitiiiiiitiiiiitiiiiiniiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiittiiiiifiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiitiiHiiiiiifiiiiiiuiiiiiiiiiifHiitiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiliitiniiitinuiTF
5
Bilo je v početku leta 1913, ko je oče zadovoljno izrazil: »Tako, »Nabor« je pod streho.« Takoj sem začel moledovati, da mi ga zaigra, saj je bila naravna moja radovednost, ko sem poznal samo poedine faze, o celoti dela pa nisem imel pojma. Oče ni hotel in vedno je dejal: »Drugič.« Končno je slučajno prišla teta Luiza. Seveda je tudi ona začela očeta prositi, naj nam preigra celo delo. Oče se je nasmihnil, tako hudomušno, kot je znal edino on, in dejal: Dobro, samo prosim, da bo kritika pravična, ker — so navzoči tudi sokrivci!!«
In tedaj sem čut na glasovirju cei'.o njegovo delo, a čul sem tudi zadnjikrat v življenju svojega očeta — peti.	Hugo	Gerbic.
I. Hatze: „Povratek“.
Svonm ljtibljenome učitelju »Pietru Mascagni« u znak vječite harnosti
Mo I. Hatze.
Tako se glasi napis na drugi strani orkestralne partiture. 1. Hatze je posvetil delo svojemu učitelju, in njegov učitelj je lahko ponosen na učenca, ki je napisal tako opero, kajti dramatike, efektov, melodije in mnogo drugega dobrega in tudi pravega verizma najdemo v tem delu, ravno v tojiki meri, kakor ga je Mascagni v svoji nesmrtni »Cavalleriji« napisal; zato zastopa »Povratak« v jugoslov. operni literaturi najodličnejše mesto veristične smeri.
V bistvu je Hatze melodik, vsaka oseba — ki komaj na oder pride
—	izraža svoja čustva, pripoveduje itd., itd. v toplih, izrazitih in širokih melodičnih linijah. Tako 11. pr. stari Dako, ki pripoveduje o svoji nekdanji ljubavi, Stanko in nezvesta Jela, in v drugem delu prevarani Ivo. Vse melodične fraze veže s kratkim in jedrnatim recitativnim stavkom, ali pa z orkestralnimi frazami, tako da se glasbeno dejanje nepretrgoma razvija, narašča, pada ali stopnjuje. Menda, razen »Zrinjskega«, »Miloševe ženitbe«, Lepe Vide« in »Slavčka« ne najdemo v naši operni literaturi kmalu dela, ki bi bilo tako izčrpno, efektno in polno lepih, svežih in nadvse pevskih momentov kot je Povratek; zato jo pevci ljubijo. Opera ima dva dela, katera loči zelo efekten orkestralni intermezzo, lep, melodičen stavek, poln ognja in temperamenta. — S Povratkom je pridobil repertoar naše opere zopet upoštevanja vredno domače delo, katero bo vsled svojih dramatičnih in glasbenih vrlin brezdvomno pustila globok vtis v srcih ljubiteljev naše opere.
TEODOR KUNC
- damska konfekcija in modni salon - w tpr kožuhovine," modnejfa blaga, svil i. t. d. Ljubljana, Mestni trg St. 14 (Pod trančo št. 2) “
6
Povratek. (Vsebina).
Božični večer, družba sedi pri kumi Kati, veselo popeva, pije in se pripravlja na polnočnico. Na vrata potrka stari prosjak Dako, kumi Kati ni to všeč, mesto da bi ga sprejela in, pogostila, ga ozmerja, vendar to Daka ne moti, sede za mizo in na željo gostov pripoveduje zgodbo o nesrečni ljubavi, katero je sam v mladosti preživel. Poslušalci so vsi zavzeti in ginjeni od pripovedke. Nato se gostje razidejo, ostane le bogat seljak Stanko, kateremu domača hči Jela zelo ugaja. Stanko gori v ljubezni do nje, ji podari nakit, že prej je vedno podpiral Kato, in ji s tem pomagal dolgove plačati: a vse to je stara Kata morala zavrniti s tem, da ni nasprotovala razmerju že omožene hčerke Jele s Stankom. — Stanko odide in obljubi, da se pred polnočjo vrne in pelje Jelo k polnočnici. Med tem ko se mati in hči pripravljata, se nenadoma odpro vrata in Ivo, Jelkin mož, — ki je bil dolgo časa v Nemčiji, kjer je težko delal in pri tem roko pod strojem zgubil, — iznenadi s svojim povratkom obojico. Velika je zadrega matere in hčere, ko Ivo povprašuje o prošlosti, še več pa ko vaška klepetulja Marta v hišo pridrvi in kumo Kato ozmerja, češ, da pusti Jelo z drugimi hoditi. Ivu je vse jasno. Kata mora izpovedati vse, tudi razmerje med Stankom in Jelo prizna. Ivova poštenost in čista ljubezen do Jele je uničena. Od daleč si-čuje pesem Stanka, ki prihaja k Jeli, da jo pelje k polnočnici. Ivo z zlobno radostjo posluša, primora Kato. da odpre vrata Stanku, katerega Ivo izza vrat napade in umori. Iz bližnje cerkve se čujejo zvoki orgelj in petje zbora.
Leta 1879 še ni tekla železnica do naše slavne Ribnice in baš takrat je padlo na um našim Ribničanom,	da si	še	poleg svojega
slovesa za suho robo, ustanove	Čitalnico ..
Takrat je vozil potnike še poštni voz. Koliko poezije je bilo tedaj, stisnjen biti kakor ribniški arenk , v svoj sedež, da se niti ganiti nisi mogel in je bilo v vozu dosti poštnih zavojev, ti je tudi na kakšnem klancu padel na glavo, ali predno je poštar zavozil v trg, je dvignil svoj rog in veselo zatrobil:
>Tiaraa, traraaa, die Post ist schon da!-:
Vse to se mi je zdelo takrat	zelo poetično. Saj	so	bili	bajni časi,
časi naših dedov in. pradedov.	Po naših	belih	cestah	so vozile
DANILO
Otvoritev »Čitalnice« v Ribnici.
Remington mod. 12
Telefon 407 Cankarjevo nabrežje 5 Telefon 407
Franc Bar Ljubljana
najnovejši amerikanski pisalni str»j
dobavlja samo tvrdka
5
7
kočije in visoki tovorni vozovi z močno vprego in priprego preko klancev in na klancih deske z napisom: »Cokla ali kazen«. Poštni voz pa se je ustavljal pred gostilno Pri pc šti ali Zur Post; ; seveda tam je bila Uidi oddaja in prejem pošte za nadaljni okraj.
In če se ti je še tako mudilo, si vendar zlezel iz voza, saj si imle vse ude Irde, bil si vesel, da si se mogel nekoliko zravnati in napraviti par korakov. Gostilničarji so pa tudi bili mnogo prijaznejši v onih časih, v belem predpasniku in kranjskem »lajbču«, na glavi pa oštirsko čepico in te je že na pragu pričakoval in prijazno pozdravil, za njim pa je stala brhka natakarica in te radovedno motrila in se smehljala; če pa je bila v hiši še mlada gospodinja, je pa to poskrbela sama; in tako si bil moralično prisiljen piti čašo kislega vina, saj se tudi nisi mogel ustavljati taki ljubeznivosti.
Tedaj pa je dcšlo pismo z rdečo znamko in žigom Po^tamt Reifnitz« na moj naslov in vsebina tega pisma me je vabila naj sodelujem pri otvoritvi Čitalnice v Ribnici s kako veselo iglico.
Kaj rad sem se odzval vabilu, ter sem zbral zato slavlje enodejanko, katero sva z kolegico Reziko Klečovo igrala na našem odm. Rezika pa je bila nadebudna dramska igralka, katero sem jaz iztaknil in k gledališču pripeljal. Bila je čedne visoke postave s simpatičnim glasom in lepimi temnimi očmi, žal da je kmalu zapustila deske in se zvezala z rožnimi venci zakonskemu stanu.
Čitalniški odbor uas je v Ribnici sprejel, kakor sploh sprejemajo redoljubi po deželi, in vsem na čelu odbora lepi Nace Mrhar. Temu odboru sta se še priključila dva mlada maturanta. Eden je hotel peti sv. mašo, drugi pa zdraviti ljudi, seveda. Zadnji je bil visok kakor telegrafska štanga in se je predstavil: »Maturant Defranceschi«.
Tega pa je lepi Nace takoj prijel pod pazduho, zaprl v neko stransko gostilniško sobo, postavil polič vina na mizo in ga naprosil, da napiše pozdravni govor, katerega bo lepi Nace zvečer govoril. Nas so pa peljali na stanovanje.
Defranceski se je pošteno trudil in je napisal govor, še bolj pa se je trudil zvečer lepi Nace, ko je ga govoril.
Dvorana pri Polžu je bila nabito polna, kajti ljudi se je nabralo kot listja in trave. No, recimo kakor listja, saj je še kočevski kapelnik prišel v goste in je bil ves navdušen ob pesmi >11 boj, U boj«, čeprav je sem in tja kak glas po svoje zavil; menda je ču) prvikrat ta U boj«. Tiste čase se je sploh zmirom in vselej pel »U boj«, kar je bil dokaz, da so bili bojeviti.
Predstava pa je imela nad vse pričakovanje dober uspeh in navdušenje je bilo na vseh straneh.
Opero, opereto, svetovne pevce in moderne plese Vam proizvaja samo dober
A. RtMer, L]uI)l]ano
Tavčarjeva (Sodna) ulica štev. 5. Tvorniška zaloga najboljših angleških aparatov znamke „Glas svojega gospoda".
gramofon
s
Po končanem programu pa se je razvil ples in Defranceschi je z vnemo vrti.1 našo Klečovo.
Tako smo pomagali ustanavljati v Ribnici slovensko čitalnico. Za drugi dan nas je povabil lepi Nace na zajtrk in nato smo izleteli k Novi Štifti.
Defranceschi si je po par letih izvojeval medicinski doktorat in čez dvajset let sva se pozdravila v Gorici. On kot M. u. dr. Defran-ceschi, jaz pa kot potovalne gledališke družbe — direktor Danilo.
Zimska pravljica. Igra v treh delili. Spisal Shakespeare. — Poslovenil O. Župančič. — Režiser: O. Šest. — Osebe — Leontes, sicilski kralj: Levar. Mimilius, njegov sin:	Juvanova V. Camilo:	Gregorin; Antigonus:
Povhe; Cleomenes: Medven. Dion: Jerman. Sodnik:	Kralj. Dvornik:
Drenovec. Plemič: Cesar. Spremnik: Smerkolj. Sluga: Sancin. Poliksenec, češki kralj: Skrbinšek. Florizel, njegov sin: Jan. Arhidamus, češki dvorjan: Danilo. Mornar: Cesar. Ječar: Kosič. Star ovčar: Plut. Njegov sin: Peček. Autolicus, malopriden potepuh: Rogoz. Hermiona, Leontova žena: Marija Vera. Perdita, Leontova in Hermionina hči: Šaričeva. Pavlina, Antigonova žena: Medvedova. Emilija, kraljičina dvornica: Rakar jeva. Prva dvornica. Ježkova. Mopsa: Danilova M.; Dorka; Gorjupova. Sluga pri starem ovčarju: Smerkolj. Čas: Lipah. — Spremstvo, sodniki, straže, pastirji in pastirice. — Prvi in tretji del se godi na Siciliji, drugi na češkem. -Odmor po prvem in drugem delu. — Muzika Humperdinckova. — Deloma nove dekoracije izdelal mojster Skružny. — Konec po 11. uri.
Periferija. Drama v petnajstih slikah. Spisal Fr. Langer. Poslovenil O Šest. — Režiser: O. Šest. — Osebe. — Franci: Rogoz. Ani: Nablocka. Barbora: Cesar. Toni: Plut. Sodnik:	Kralj. Gospod: Skrbinšek. Gospa:
AVintrova. Služkinja: Ježkova. Prvi stražnik: Medven. Drugi stražnik: Jan. Ravnatelj bara: Povhe. Mladi kavalir: Peček. Komisar: Jerman. Neme osebe:	Čevljar:	Smerkolj. Gostilničar: Sancin. Natakar: Košič. Čuvaj:
Murgelj. Ljudje iz hiše. — Slike: 1. Anina soba. 2. Gostilniški vrt. 3. Anina soba. 4. Prostor pred stavbiščem. 5. Predmestni park. 6. Pred tovarno. 7. Soba pri gospe. 8. Bar. 9. Gostilniški vrt. 10. Prostor pred stav-biščeni. 11. Soba pri gospe. 12. Policijski komisarijat. 13. Predmestna krčma. 14. Bar. 15. Anini soba. — Čas: sedanji. Kraj: veliko mesto. — Po sedmi sliki daljši odmor. — Nove dekoracije izdelal mojster Skružnv. — Toalete za Nablocko je izdelala ga Z. Rodič.
Pegica Mojega srca. (Peg o’my heart.) Veseloigra v treh dejanjih. Spisal J. Hartley Manners, poslovenil O. šest. — Režiser: Milan Skrbinšek.
IZBIRA RAZNOVRSTNIH SPECIJALITET j
m	-
[ Primerna darila — Cene nizke — Postrežba točna ;
e	s
DRAMA
\ Priporoča se : delikatesna • trgovina	5
LJUBLJANA, : Židovska { ulica S j
r
— Osebe. — Mre. Chichester: Medvedova. Ethel, njena hči: Mira Danilova. Alaric, njen sin: Drenovec. Peg 0’Conneilova: Šaričeva.’ Jerry: Levar. Christian Brent: Peček. Montgomery Ha\vkes: Cesar. Hišna Bennet: Gor-jupova. Jarvis, sluga: Danilo. — Godi se v stari grajščini na Angleškem.
liigenija na Tavridi. Dramska pesnitev v petih dejanjih. Zložil J. W. Goethe. Poslovenil Fran Albrecht. — Režira: Marija Vera. — Osebe. — ltigenija: Marija Vera. Thoas, tavriski kralj:	Skrbinšek.	Orest:	Levar.
Pilad: Jan. Arkas: Gregorin. — Godi se na Tavridi v gaju pred Dianinim svetiščem. —.Po tretjem dejanju daljši odmor.
OPERA.
Mrtve oči. Dramatična pesnitev s predigro, od H. H. Esversa in Marc Henrija. — Uglasbil E. D'Albert. — Dirigent: N. Štritof. — Višji režiser: O. Šest. — Osebe v predigri. — Pastir: Banovec. Kosec: Šubelj. Pastirček: Korenjakova. — Kosci. — Osebe dejanja. — Arcesij, posl nik rimskega senata v Jeruzalemu: Holodkov. Myrtocle, njegova žena. Korinčanka: ča-leta. Aurelij Galba, rimski stotnik, prijatelj Arcesijev: Kovt-č. Arsinoe, Myrtoclejina sužnja: Ribičeva. Marija iz Magdale: Thierry. Ktesifar, egiptovski čarodej, mazač: Mohorič. Judovske žene: Rebeka: Koreninova. Rut: Ropasova. Esther: Jeromova. Sara: Ramšakova. Hroma žena: Assejeva. Prvi žid: Rus Josip. Drugi žid: Janko. Tretji žid: Šubelj. Četrti Žid: Beikš. — Pastir, Arcesijevi sužnji in sužnje, židovski narod. — Dejanje se vrši pred Jeruzalemom na Cvetno nedeljo, ob prihodu Jezusovem. Začenja ob vzhodu solnca, konča ob njega zahodu.
Manon. Opera v štirih dejanjih (petih slikah). Napisala H. Meilhac in
F. Gille. Uglasbil J. Massenet. — Dirigent: M. Polič. — Režiser: M. Polič.
— Osebe. — Manon Lescaut: Lovšetova. Pousette: Ribičeva. Javotte: Korenjakova. Hosette: Potučkova. Clievalier des Grieux: Banovec, Kovač. — C.rof des Grieux: Betetto, Rumpelj. Lescaut, Garde du Corps, bratranec Ma-none: Šubelj. Guillot de Morfontaine: Mohorič. Bretigny: Janko. I. gardist: Gostič. II. gardist: Mencin. Sergeant: Erklavec. Vojak: Marolt. — Meščani, meščanke, potniki, nosači, postiljoni, vojaki. — I. dejanje se vrši v Amiensn. II. v stanovanju des Grieuxa, Pariš, Rue Vivienne; III. v seminaru St. Šulpice; IV. v hotelu Transvlvanija; V. na cesti v Havre. — Po II. in IV. sliki večja pavza.
Aida. — Opera v štirih dejanjih. Spisal Antonio Ghislanzoni, ugl isbil
G. Verdi. — Dirigent: A. Neffat. — Režiser: Fr. Bučar. — Osebe. — Kralj egiptovski:	Zupan. Amneris, njegova hči:	Thierrv - KavcniiUova. Aida,
etiopska sužnja: Čjtetova. Radames, vodja egiptovske vojske: Orlov. Ramfis, veliki svečenik: Betetto. Amonasro, etiopski kralj in oče Aide: Balaban. Sel: Mohorič. Svečenica: Ribičeva. — Svečeniki, svečenice, ministri, vodje,
1 ZAJUTRKOVALNICA	ZA JUTRKOVALNICA !
T. MENCINGER . |
Ljubljana, Sv. Petra cesta 43 | PRISTNA VINA!	NIZKE CENE! -- j
Fiiitm n n imini tiiM< i n 11 n n m ni Himni m iiiiii n ni n i iiiiiiiii • iiiihiiiiiiii n n umu n mu iiiiiiii miiiimiimi 111 iiiihiiiim i m m iiiiiniimiiiitHiiiiiliiii umu mumi™
10
vojaki, sužnji in ujetniki etiopski, narod egiptovski. — Dejanje se godi v Memfidi in Tebah za vladanja Faraonov. — Plese naštudirala soloplesalka Tuljakova, plešejo Tuljakova in baletni zbor.
Hoffmamiove pripovedke. Fantastična opera v 3 dejanjih (s prologom in epilogom) napisal J. Barbier. Uglasbil .1. Offenbach. — Dirigent: A. Ba-latka. — Režiser: F. Bučar. — Osebe. — Hoffmanu: Banovec. 01ympia: Kocuvanova. Giulietta:	Poličeva.	Antonia:	Caletova-Lovšetova.	Lindorf,
Coppelius, Dappertutto, Mirakel: Rumpelj. Spalanzani: Mohorič. Crespel: Zupan. Andrej, Cocciniglia, Pitichinaccio, Fran: Rus .losip. Nikolaj: Potuč« kova. Hermann: Šubelj. Nathanael: Mohorič. Schlemihl: Šubelj. Luther: Rus Fran. Glas Matere: Ropasova. — Gostje, dijaki, služinčad. — Prolog in epilog se godi v Lutherjevi krčmi v Berlinu, 3. dejanje v Muncheriu. — Prva predstava v Parizu 1. 1881.
Nabor. Ljudska opera v dveh dejanjh. Po istoimenski noveleti Hugo V. Gerbica priredil in vglasbil Fran Gerbic. — Dirigent: M. Kogoj. — Režiser: E. Kralj. — Osebe. — Jelka: Lovšetova-Ribičeva. Boštjanka, njena mati: Ropasova. Jože: Banovec-Kovač. Košek, njegov oče: Rumpel. Martin, vaški lovec: Šubelj. Jernej, premožen kmet: Zupan. Zalar, gostilničar: Rus. Ncčni varuh: Janko. Star invalid: Sekula. Oglar, godec na harmoniko: Perko. — Vaščani, kovači, fantje in dekleta. — Godi se v drugi polovici preteklega stoletja pri nas.
Povratek. Glasbena drama v enem dejanju. Napisal Srgjan Tučič. — Vgl s-bil Josip Hatze. — Dirigent: A. Neffat. — Režiser: E. Kralj. — Osebe. — Ivo: Orlov. Jela, njegova žena: Jenikova. Kata, njena mati: Potučkova. Stanko, premožen kmet: Balaban. Doko, berač: Rumpel. Luka, kmet: Rus. Marta, vaška koketa: Korenjakova. — Kmetje, kmetice. — Godi se v Dalmaciji na kmetih dandanes. — Božični večer.
RAZNO.
Poročil se je član drame g. Ivan Cesar z gno Tončko Zalaznikovo. — Častitamo!
Nov češki gledališki list »Komedia« je začel izhajati v Pragi, llustro-vani list služi očividno predvsem bolj informaciji in zabavi kot pa kritiki.
| PRISTOU fr BRICELJ ljubljana
• Prvi najstarejši specijalni strokovno - tehnični
| atelje za črkoslikarstvo se najtopleje priporoča za	7
• slikanje napisov na steklo, kovine, les, zid itd. 5 VCol R 1
V. BEŠTER ATELJE „HELIOS“
Oglejte si slike, izdelane v najmodernejšem slogu! Aleksandrova cesta 5. Telefon interurb. 524.
11
Ker tednik >Jevište« ne izhaja več, nimajo Čehi nobenega večjega serioz-nega gledališkega lista razven programnega lista Nar. divadla.
Šaljapin. Polkovnik Teljakovski, bivši upravnik ruskih carskih gledališč, je izdal anekdote o Čehovu, Pavlovi, Nijimskem in dr. Pripoveduje tudi o Šaljapinu, ki je imel ogromno gažo in včasih tudi čudne muhe. Nekoč je pel v carskem teatru vlogo Mefista. Prosil je za dve loži za svoje prijateljice. Ker pa je bila hiša razprodana, ni bilo mogoče ugoditi njegovi prošnji. Šaljapin pa je izjavil, da kratkomalo ne poje. Car je se Je moral ultimatuinu slavnega pevca ukloniti. Vsak ruski človek bi šel v tem slučaju v Sibirijo, toda ljubljenec vseh velikih kneginj je zmagal.«
■ •»mn   II m mn mu   iiiinnmmininninnnnnimmnniinnmiiiilimnmimiinnunniim
Repertoar Narodnega gledališča v Ljubljani. Drama:
Začetek ob 20. uri zvečer.
10. oktobra, sobota			Zimska pravljica, premiera . .	Izven
11.	it	nedelja	ob 3. uri pop. Pravljica bodočnosti,	
			mladinska predstava ....	Izven
			ob 8. uri Periferija		Izven
12.	it	pondeljek Zimska pravljica ......		RedA
13.	it	torek	Zaprto.	
14.	it	sreda	Pegica mojega srca		Red C
15.	it	četrtek	Ifigenija na Tavridi ....	Red D
16.	it	petek	Periferija		Red F
17.	n	sobota	Pegica mojega srca		RedB
18.	it	nedelja	Zimska pravljica		Izven
19.	tt	pondeljek Periferija			Red E
			Opera:	
		Začetek ob pol 20. uri zvečer.		
10.	it	sobota	zaprto.	
11.	M	nedelja	Mrtve oči 		Izven
12.	M	pondeljek	Zaprto.	
13.	it	torek	Manon 		Red B
14.	it	sreda	Aida		Red E
15.	it	četrtek	Zaprto.	
16.	it	petek	Mrtve oči		RedA
17.	it	sobota	Hoffmannove pripovedke . . .	Red C
18.	tt	nedelja	Nabor—Povratek, premieri	Izven
19.	it	pondeljek	Zaprto.	
  ..............................................................
Lastnik in izdajatelj : Uprava kr. Narodnega gledališča v Ljubljani. Urednik: Fran Lipah. — — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.