Aleksander III.
Vest o smrti Gosudarja Imperatorja Aleksandra III. pretresla je vso Rusijo, Slovanstvo, Evropo in civi-li-zovani svet t obče. Skupna civilizacija človeštva bila je sedaj prisiljena pripoznati, da je umrl mogočen vladar, ki je odločeval v Evropi nad' mirom in vojno, pa se je odločno postavil za največega zaščitnika miru. Car Aleksander III- ni prelomil nikdar svoje besede, in zato je ves svet in celó diplomatiški svet veroval r njegovo miroljubne. Po carjevi odločilni zaščiti miru je uredila vsa velika politika svoje ravnanje, in zato je soglasno in tudi iskreno sožalje pri vseh mogočnikih, ki se sami potegujejo za ohranjanje evropskega občega miru. Zato tolika skrb, toliko pozvedovanje, kaj bode v bodočnosti, ko je izdihnil plemenito dušo car miru. Ruski narod pa plače nad izgubo „selskega carja", p relj ubij enega otea, ki je povzdignil Rusijo na znotraj in zunaj kot dejansko svetovno velevlast. Rusija plače za velikim in plemenitim carjem, Slovani pa žalujejo po izgubi vladarja, ki je bil po mišljenju in čustvovanju velik in moder Slovan. Vidine pokojnega carja pa s soglasnim sožaljem dostojno ocenjujejo drugi narodi in vladarji, s katerimi je bil v bolj ali manj prijateljskih odnošajih. Med vladarji je cesar Fran Josip, kateri-je bil s carjem Aleksandrom III. prijatelj, ki, kakor poročajo, seje sam razjokal ob smrti svojega prijatelja.
Dasi je bil car Aleksander III na prestolu samo trinajst let, zaslužil si je večno ime v obči in kulturni zgodovini, za Rusijo specijalno ime velikega in plemenitega Gosudarja Imperatorja. Na znotraj je on v Rusiji odstranil ali zmanjšal mnogo zaprek, zaradi katerih se ■ ni narod mogel poprej razvijati povoljno. Židovski mnogoštevilni in škodljivi vpliv je na mnoge strani postavil v meje jednakih zakonov, ki veljajo za druge podanike. Spoznavši namere in delovanje tujih obsežnih naselbin, potisnil je te s. posebnimi zakoniv tiste meje, v katerih
Aleksandrovih
bi se moglo rusko naseljenje razvijati svobodniše in na-ravniše v svojem občem gospodarstvu. Nemškim baronom je skrčil tisto svobodo, vsled katere so pritiskali gmotno in narodno domači ruski narod. V obče je zmanjševal premogočni stari tuji vpliv na znotraj. Pozitivno pa je pospeševal s posebnimi naredbami in zakoni selsko naseljenje ; nikjer se v tako kratki dobi ni storilo toliko za kmetski stan,- kakor v Rusiji za Aleksandra III, in zato je po zasluženju dobil pridevek „selskega carja". V obče pa se je raztezalo pokojnikovo delovanje na vse stroke občega narodnega gospodarstva, in to je on pospeševal na znotraj s povzdigo velike obrti in na veliko razprostranjenimi občili. Dos'edno gaje to napotilo do neobičajnih trgovskih pogodeb, kakoršni ste pogodbi z Nemčijo in Avstro Ogersko. Proti Vstoku pa si je postavil v vsem kulturnem človeštvu nesmrtni spomenik z zidanjem sibirske železnice, ki bode po daljavi in obči važnosti presegala železne ceste vsega drugega zemeljskega površja. Tako je Aleksander III uvrstil Rusijo za daljnjo bodočnost med velevlasti, ki imajo prvo mesto v svetovnem gospodarstvu. S tem pa je položen tudi glavni temelj samostalni in samozavestni politiki svetovne države.
Car Aleksander III je za mladih let s svojim pokojnim očetom doživel veliko ponižanje Rusije sosebno po pogajanjih pri Berolinskem traktatu ; on je sosebno pretrpel hude vdarce razžaljenja vsled počenjanja nehvaležnih politikov na Bolgarskem in v Srbiji; toda samozavest ga ni zavedla k maščevanju; s stališča viših ciljev, ki jih ima Rusija v bodoči zgodovini človeštva, je ^hladnokrvno gledal na razvijanje stvarij, in on je ostal mož beseda, ko je pri tolikih zunanjih skušnjavah branil in ohranil mir.
Zunanja politika nekaterih držav bi bila rada uničila politiško moč Rusije z izpodkopavanjem ruskih
financij, in nasproti nobeni velevlasti niso v prošlem desetletju sramotniše, rekli bi, pometali, kakor z umetnim pritiskom na ruski rubelj, in kar je najpomenljiveje, nobena država bi ne bila nasprotnikom ruskega gospodarstva toliko prizanašala, kakor je storila Rusija. A posledica te ne lehko umljive ruske visokodušnosti je sedaj ta, da Rusija ima urejene in okrepljene financije v toliki meri, da so se uklonili najhujši izpodkopovalci teh financij, in da je sedanja ruska bilancija med naj-ugodnišimi. Vrhu te odločilne strani narodnega gospodarstva v Rusiji pridružila se je še velika politika, ko ste stopili Rusija in Francija v tesnejše, prijazne odno-šaje in ste s tem vstvarili evropsko ravnovesje, vsled katerega je še le zginil strah pred silovitimi vojnami-Prijateljstvo Francije in Rusije je zasluga carja Aleksandra III., in še ti, ki na zunaj nasprotujejo tej vsaj dejanski zvezi, jo morajo v srcu blagoslavljati, ker je omejila moč sosebno nemške hegemonije, prevladavše za Bismarckovega kancelarstva.
Tako je zapustil Aleksander III. večni spomin velikega politika na znotraj in zunaj in je zajedno pokazal pot svojemu nasledniku.
Poljaki so nepoboljšljivi sovražniki Rusije, a car Aleksander III. je tudi njim za slabo povračal le dobro. Ne le da Poljaki v Rusiji se razvijajo gmotno in kulturno, kakor nikjer bolje, je pokojni car uredil v dogovoru s papežem Leonom XIII. tudi cerkvene odnošaje takč, da je isti papež pred svetom pripoznal zasluge carja Aleksandra III.. in so nepristranski potujoči viši katoliški dostojanstveniki po knjigah zabeležili, da je zavladala tudi nasproti katoliškim Poljakom tista verska to-lerancija, ki je v Rusiji obča in dejanska, in naj se poljski rogovileži še toliko lažejo nasproti temu dokazanemu dejstvu.
„Rusija Rusom!0 to geslo je vodilo Aleksandra III, kakor je opomnil tudi Bismarck; v tem smislu je bila politika pokojnikova nacijonalna politika. K tradicijam te politike spada samovladarstvo in vera ruskega naroda, in teh dveh načel se je držal nepremično Aleksander III. On je spoznal, da konstitucijo po zapadnih obrazcih mora dandanes želeti Rusiji le nerazum ali pa sovraštvo. Misleci tujih narodov in držav sami pripo-znavajo, da ustava po zapaduem kroju bi bila za Rusijo največa nesreča in bi ugajala pred vsem židovski internacijonali, ki celo pri manjših državah izsesava državne in narodne financije, % temi pa izpodkopuje občo blaginjo in naravno razvijanje narodnih kultur. Tudi to, da je popravil Aleksarder III le, kar je bilo neizogibno potrebno, in da je zatrl vsakatero namero za konstitucijo po zapadnih oblikah, zabeleži historija kot znak, da je bil pokojni velik modrijan na ruskem prestolu.
Kljubu samozavesti o mogočnosti, Aleksander III ni iskal zunanje slave; najsrečnejši je bil v preljubljeni
oži obitelji, in sreča mu je bila na to stran ugodna do poslednjega izdihljeja. Večkrat previden s svetimi taj-nostimi, okrožen od soproge, sina, naslednika in njegove neveste, ostavši pri zavesti do poslednje četrt ure, izdihnil je veliko in plemenito dušo v naročju svoje drage soproge in objeman od sina Nikolaja in bodoče njegovo družice. Umrl je udan v Božjo voljo kakor svetnik.
Črnogorski knez je izgubil v Aleksandru III svojega velikega pokrovitelja, ki mu je bil za neke dobe izrecno jedini prijatelj; isti knez pa ima trdno nadejo, da pokrovitelj Črne Gore ostane tudi sin Aleksandra III, namreč sedanji Gosudar Imperator Nikolaj II Aleksandrovič. Analogno se nadeja ruski narod, in se nadejajo vsi tisti, ki vidijo v ruskem narodu in Rusiji zaščiščanje občega miru in neposredno ali posredno tudi svojih interesov, da car Nikolaj II bode dostojen naslednik svojega velikega in plemenitega otca. Poslednjemu pa kličemo z ruskim narodom in ostalim Slavjanstvom: BiiHaa emy nasaTi»!
Car Aleksander III. umrl je 20. okt. st. st. ali v dan naših Vseh Svetnikov ob 2 urah 15 minutah popo-ludne, in sicer v Livadiji, v toplem kraju južne Rusije. Zadnje dni mu se je zdravje nekoliko boljšalo, in takč je svet med upanjem in strahom zasledoval poročila iz Livadije. Nepričakovano naglo je prišla katastrofa, in veliki pokojnik je videl sicer pri sebi nevesto prestolonaslednika Hesensko princesinjo Aliso, ni pa učakal njene poroke. No, obdan od najdražih svoje obitelji je izdihnil blago svojo dušo.
Aleksander III. rodil seje dne 26. februv. 1845.1. v Peterburgu kot drugi sin carjeviča Aleksandra poznejšega carja Aleksandra II. in carice Marije Feodorovne (princesinje Marije Darmstatske). V tem, ko je bil njegov starejši brat, cesarjevič Nikolaj, izvrstno in vsestransko vzgojen, vzgajali so Aleksandra izključno le v vojaškem pravcu. Leta 1865 umrl je cesarjevič Nikolaj v Nizzi in s tem postal je Aleksander cesarjevič. Poročil se je leta 1866. z dansko princesinjo Dagmar, nevesto pokojnega mu brata. Cesarjevič Aleksander je zbiral okrog sebe one elemente (tudi iz birokracije), ki niso bili zadovoljni s stremljenjem carja Aleksandra II. po Zapadu; sosebno med nemško-francosko vojno kazal je ,mladi dvor" (tako so imenovali ta krog) svojo antipatijo proti Nemčiji. O turško-ruski vojni zapovedoval je carjevič Aleksander levo krilo Dunavske vojske in ob tej priliki se je večkrat pokazal jako hladnokrvnega.
Znano je, pod kakšnimi okolnostimi je zasedel cesarjevič Aleksander ruski prestol, kajti še je v živem spominu grozna smrt njegovega očeta dne 13. marca 1881. leta. Dnč 16. marca izdal je minister pl. Giers kot vodja ministerstva za zunanje posle okrožnico, s katero se je prijavljal tir politike miru. Busija ostane zvesta svojim prijateljem, bilo je rečeno v tej okrožnici, in hoče čuvati prevzete posvečene simpatije. Dne 19. aprila 1881. bil je ministerski sovet pod predsedstvom carja, v katerem se je posovetovalo o konstitucijonalnih preosnovah, kateri načrt je izdelal Loris-Melikov še pod carjem Aleksandrom II. Ministerski sovet vsprejel je te načrte z 9 glasovi proti 5, car pa je ponudil
grofu Lorisu roko rekoč: „Pristajem v to." Proti načrtom glasoval je tudi carjev odgojitelj, Pobédonoscev. Sklep tega ministerkega soveta se pa ni izvršil, kajti car se je nekoliko dnij pozneje izjavil, da si hoče pridržati neomejeno samooblast, kojo je podedoval po svojem očetu.
Ako se pa to ni zgodilo, vzrok je tudi ta, ker se car ni hotel udati pred zarotniki in prekucuhi. Odpustil je Lorisa-Melikova kot ministra za notranje posle in imenoval na njegovo mesto generala Ignatijeva. Vsled teh strogih korakov govorilo se je tedaj mnogo o nihilisti škem gibanju, češ, da so nihilisti prisodili carju usodo njegovega očeta. Car s svojo obiteljo je takrat bival večinoma v Gačini, ali v Peterhofu, ter je odložil i kronanje v Moskvi, katero se je vršilo še-le 27. maja 1883. Svečanosti ob koronanju trajale so nekoliko dnij; od avstrijskega dvora udeležila sta se jih nadvojvoda Karol Ljudevit in nadvojvodinja Marija Terezija. Koronanje je vršil Novgorodski mitropolit Izidor z asistencijo 12 ruskih hierarhov, stavivši carju in carici korono na glavo in izročivši mu znamenja carske oblasti: žezlo in jabolko. Tega dne je bil izdan kronitbeni manifest, po katerem so bili odpuščeni vsi davčni zaostanki do 1. ja-nuvarja J 883., mnogim obsojencem bile so kazni popu-ščene povsem ali deloma, odpravljeno je bilo policijsko nadzorstvo nad administrativno prognanimi, in dopuščena je bi'a povrnitev onim, ki so bili pobegli t inozemstvo, in konečno bilo je pomiloščenih mnogo udeležnikov poljske vstaje.
Ko je leta 1888. zasedel svoj prestol sedanji nemški cesar, odpeljal se je demonstrativno iz Viselskega pristanišča, da obišče izmed vladarjev najprvo carja Aleksandra, torej prej nego svoja zaveznika na Dunaju in v Rimu. S tem je nemški cesar priznal, da je car najmogočniši vladar v Evropi. Menda se je nemški cesar ob tej priliki hotel sporazumeti s carjem, da bi mogel obračunati s Francijo. No. car je ostal nesklonjen, in cesar Viijern se je osvedočil, da bi v slučaju vojne s Francijo ostala Rusija nevtralna, kakor je bila 1870. leta. Pozneje bratjenje Rusov s Francozi v Kronštatu in v Toulonu bil je jasen odgovor cesarju Viljelmu. Jasno je torej, da je bil car velika zapreka nemški politiki, katere glavno načelo je častilakomnost in sebičnost, ne gledé na morálo. Reprezentat te politike je bil Bismarck, v tem ko je bil car Aleksander mož, v katerem je bilo jako razvito moralno čustvo, da, morála bila mu je glavno načelo. Zato Rusija pod njegovo modro vlado ni težila za tujim, ni vodila krvavih vojev. V zunanji politiki pa se je car držal načela: spoštuj pogodbe. Temu je dokaz, n. pr. Berolinska pogodba. Dasi ista ni Rusiji niti najmanj ugodna, vendar se je car strogo ravnal po njenih določbah in zato je načelno preziral sedanjega bolgarskega vladarja, ki je zasedel bolgarski prestol proti Berolinski pogodbi.
Svoja načela je najjasnejše izjavil car sam 1. 1880. ministru Giersu, rekši med ostalim: „Širnost našega carstva in milijoni stanovnikov, ki prebivajo v njem, ne dopuščajo, v naši skrbi zanje, prostora mislim za prisvajanje zemlja. Mirni razvoj snage Rusije, vsestranski napredek nje sinov in plodonosni vspeh vsakega koristnega dela so jedini predmeti naših skrbij ter ostanejo vedno odločilno n«čelo za našo miroljubno politiko. Tej politiki je posvečena zadača, da varuje in čuva naše prijateljske odnošaje z drugimi državami, toliko na temelju pogodeb, kolikor neužaljive časti našega carstva*.
Te besede mogočnega carja bile so evropskim narodom pravi angeljski pozdrav, a priznati se mora, da se je car vedno, do zadnjega svojega vzdihljeja ravnal po njih. Jasno je torej, kolik bi bil blagoslov za vso Evropo, ako bi bila božja previdnost vzdržala tega plemenitega moža do skrajne meje življenje. Bilo mu je, žal, usojeno drugače, dasi je bil uže pred 6 leti ubegnil smrtni nevarnosti. To je bilo dne 29. oktobra 1888. Car se je vračal s carico s Kavkaza, katero ozemlje je bil posetil, da se osebno osvedoči o napredku v pro-sveti in blagostanju tudi v teh zemljah. Vlak s carsko obiteljo bil je med Tarauovko in Borkijem. Kaj se je dogodilo tam, tega se vsi še živo spominjamo. Na mestu, kjer se je dogodila nesreča, bil je velik propad, v katerem je poginilo mnogo oseb, ko se je nekoliko vagonov pogreznilo vanj. V momentu katastrofe bil je s svojo obiteljo pri zajutreku, in je res pravo čudo, da ni ponesrečil nihče njegovih. Po katastrofi bil je carski vagon zdrobljen popolnoma, toda nihče izmed carske obitelji ni bil ranjen ozbilno. Car in carica sta lastnoročno obvezala rane ranjenim. Teh je bilo 18. Kljubu dežju in blatu šel je car v prepad da se osvedoči o številu mrtvih, 20 oseb je izgubilo življenje! Kar se je zgodilo potem za oskrbo ranjenih in za rodbine pogi-nolih, to se je vršilo vse na povelje in na stroške carjeve. Vladar bil je ranjen na nogi, carica na roki, toda nesreča ju je duševno silno pretresla in vzdramila njij* bitja: odslej se car ni več čutil tako sigurnim in neustrašnim kakor prej. Moramo sprevideti, da je ob tej nesreči čuvala carsko obitelj Božja roka, ako pomislimo, da je v istem vagonu med carsko obiteljo stoječi carjev pes obležal mrtev v istem trenotku v tem ko je poleg psa stoječi najmlajši sin carjev, Mihajl ostal popolnoma nepoškodovan.
Pripominjamo še, da se je car leta 1881. sestal z nemškim carjem v Gdanskem, dne 15. sept. 1884. pa z istim cesarjem in cesarjem Franom Josipom v poljskem dvoru Skiernievvice. Prvi sestanek ni imel nikakoršnega politiškega pomena, kajti bil je jednostavni čin kurto-azije. Kar pa se dostaja drugega sestanka, spajale so se nanj mnoge politiške kombinacije, katere se pa vendar niso obistinile. Leta 1885., dnč 25. avg., posetil je car našega cesarja v moravskem gradu Kromerižu. Mnogi politiki so se nadejali, da se posled teh sestankov zložiti ti velesili, ako ne v formalno zvezo, vsaj v vstočnem vprašanju; prišlo je drugače, in zgodovina utegne pozneje izjasniti to. Da bi bil takrat na ruskem prestolu drug vladar namesto miroljubnega carja Aleksandra III., bilo bi morda danes uže rešeno balkansko vprašanje, toda — z orožjem in krvjo!
K označevanju Aleksandru III je podal v Dunajskem „Fremdenblattu", organu naše zunanje politike, veščak ruskih razmer jako lep prispevek z namero, da bi dobili objektivno zgodovinsko sodbo o velikem pokojniku. Avtor pravi med drugim: Roka previdnosti je v dan 1. nov. 1894 mogočno posegla v usodo Rusije, posredno pa v usodo Evrope in Azije. Saj je carska država geografski in kulturni most med obema svetoma. Zaresnosti situvacije odgovarja glas listov vseh dežel, iieglede na stranke, dostojno, in če se sliši kod neprijeten glas, treba ga je odnašati bolj subjektivnim stališčem, zaradi česar mora trpeti skupna slika. (Da, jako subjektivni so Poljaki, Madjari in tudi v Zagrebu pri „Hrvatski" ; tu so pozabili na dostojnost. Op. ur.) Car Aleksander je zasedel prestol v nemirni, viharni dobi
na znotraj. Aleksander III je, s krepko, roko zasukal kormilo proti vodam, kjer je bil mir, in kjer je bila varnost. Treba je bilo torej odstraniti najprej latentno anarhijo in pa povrniti vladi avtoriteto. V podeljenju ustave ni bilo primernega sredstva. Rusija pred 13 leti ni bila zrela za ustavno vladanje, in tudi ni videti dobe, ki bi bila primerna zato. Aleksander III je spoznal pravo pot, postavil je politiko na stališče podedovanih in obnesših se principov, ki so zasnovali državo. To je razglasil v manifestu maja meseca 1881, ko je naznanil, da se hoče držati gospodstva avtokrata, ki je zajedno najviši zaščitnik in pokrovitelj pravoslavja.
Gledal je, da bi se obvaroval ekstremov v naci-jonalni politiki. Zunanjo politiko je prepustil tudi on priletnemu in bolehavemu pl. Giersu. Car je ostal pri vseh dogodkih mirne krvi, zmeren je bil celo pri po-bratimstvu ruskega in francoskega naroda. On je mislil nepremično na vzdržanje miru. Na znotraj je skušal takisto ohraniti in utrditi dosedanje institucije, in se je lotil preosnov le tam, kjer je to brezuslovno zahteval blagor naroda. Dmitrij Tolstoj in njegov naslednik sta mu pri tem pomagala. Najznatniša reforma je bilo uve-denje novega upravnega oddelka dež. načelnikov, in s tem se je zadostilo veliki potrebi seljaštva.
Z geslom „Rusija za Ruse" je car dal svobodo razvijanju narodnih in cerkvenih aspiracij. Misije v smislu tega gesla se je za njegovega vladanja poprijela tudi ruska inteligencija ter je torej prenehala z negacijo in kujanjem. To soglasje med vladarjem in narodom je zaprečilo tudi prekucijsko gibanje, in ta vspeh je treba visoko ceniti tudi z evropskega stališča. Sosedom se ni bilo treba bati, da prekucije pridejo iz Rusije. Politika Aleksandra III. je torej storila velike usluge vsem slojem Evrope, specijalno sosednjim državam, katere gledajo na vzdržanje in mirno razvijanje državnega in družbenega reda.
Najsvetlejša točka pokojnega carja so brezdvombno reforme v financijah in narodnem gospodarstvu. On je postavil na čelo Višnjegradskega in Witteja, ki sta v kratki dobi dosegla neverojetno; Rusija, katero so pred kratkim nasprotniki opisovali kot državo pri bankrotu, ni dosegla samo ravnovesje v drž. gospodarstvu in izvršila velikanske konverzije svojih posojil, ampak je spravila tudi denarno zalogo, katera je veča nego francoske banke. Finančna zgodovina ne pozna nobenega primera, da bi se bilo nabralo približno toliko denarja, kakor ga ima sedaj ruski finančni minister na svobodno razpolaganje. Opirajoč se na take rezerve, je mogla vlada Aleksandra III. ob velikem gladu 1. 1891 v resnici narodu pomagati s pravo liberalnostjo. Za vladanja carja Aleksandra III. so se odkrili siloviti zakladi zemlje, zacvetla je velika obrt, katera more v mnogoterih oddelkih tekmovati z evropsko industrijo, potem se je v velikanskem stilu razvila komunikacija. Naposled se je sklenila tudi trgovinska pogodba z Nemčijo in Avstro-Ogersko. Car je želel take pogodbe in je bil sprejel načrte Wittejeve, vsled katerih naj bi se carstvo otvo-rilo proti severu, vstoku in jugovstoku. Bistveno so ti veliki, v resnici civilizatorski načrti uže dogotovljeni, načrt o sibirski železnici pa se uže izvršuje. Mirno moremo trditi, da od Petra Velikega in Katarine II. ni noben ruski vladar v pogledu širjenja kulture po najbolj oddaljenih in pozabljenih krajih svetovne države hotel in tudi dosegel tako velikega, kalčor haš Aleksander III.
Pri tem izvrševanju notranjega utrjenja carstya .so igrale znatno vlogo nravstvene lastnosti in pa krepke versko čustvo carjevo. Njegovo rodbinsko življenje je bilo brez graje in srečno, to in potem vladanje, sosebno da se je car držal trdno načel, katera je spoznal za prava, in pa da se je držal razglašenih naredeb, — vse to je odločili» vplivalo na mehko naravo ruskega naroda. Trdna, neporušna volja, pred vsem pa globoki razum za čustva in želje ruske narodne duše so sestavljale moč in populariteto Aleksandra III. On je bil tudi popularen vladar v najpopolnišem pomenu besede. Inteligencija in široke množice naseljenja so ga zares ljubile in častile. Preverjen je bil ves narod, da izvršenje zvanja Rusije - kulturno posredovanje med Vstokom in Zapadom je v najboljših rokah.
Pri taki, ob vsaki priliki izjavljeni pijeteti za vladarja bilo bi predrzno misliti, da pokojni car je konečno žrtev konstantne smrtne bojazni. Ne strah pred nihi-listi, ampak razum za rodbinsko življenje in ljubezen za življenje na selu sta ga odločila, da se je umaknil prestolnici, kolikorkrat je le mogel. Zanj ni bilo veče straže, nego je, žal, potrebujejo po drugih državah. Sicer pa si posebno zadnjih let srečal po cestah Petrograjskih Aleksandra III. brez vsake eskorte, in morebiti je mogel on to storiti z večo mirnostjo in varnostjo, nego morda sedanji predsednik francoske republike. Napačna je misel, da je načelo samovladarstva provzročevalo terori-stiške atentate. Caserio s svojim zločinom je dokaz, da more neodgovorni drž. glavar postati žrtev kakega fanatika celo v najsvobodnejših državah Evrope.
V soglasju smo z vsemi velikimi in merodavnimi stremljenji vseh dežel sveta, ako pri osebi Aleksandra III. tožimo nad izgubo preverjenega vladarja miru. On je groze vojne spoznaval po lastni skušnji, in nič ni bilo pri njem bolj vkoreninjeno, nego sklep, svoji državi in Evropi kolikor možno dolgo ohraniti blagoslov miru. Dobro pripominja nemški list, da med ruskimi vladarji tega stoletja je Aleksander III. jedini, ki ni imel nobene vojne. Po praznikih Kronstadtskih je rekel francoskemu poslaniku Laboulaye-ju, naj sporoči vladi republike, da on hoče mir in da se obrne proti vsakemu, ki bi ustrelil prvi.
Ob gomili Aleksandra III, ki je človeštvu dejanski storil necenljivih zaslug, more prevladati jedino čustvo, pijetete in globoke tuge. Ne pozabimo, da Rusija je največi in zajedno najmlajši člen v rodbini evropskih narodov. Napravila je orjaške korake in se bliža dobi, ko bode mogla v vseh umetnostih miru tekmovati s svojimi starejšimi sestrami, Ako ne spominja ondi vse na naše razmere, morda ni to niti nesreča za Rusijo, katera se more le učiti iz naših napak in prenagijenostij. V duhu bratske simpatije hočemo opazovati nadaljnje- napredke Rusije pod njegovim mladostnim vladarjem in se veseliti jih.
Tako piše vešč poštenjak v nemško glasilo, ki ni naše gore list. Naj se učč dostojnosti pri tujcu tudi slovanski zapadniki, posebno takozvane konservativne in katoliške barve. Če pogledajo v tako zrcalo, mora jih
biti sram, ako ni izginila Še ta sramežljivost iz njih.
—
Politika peščenih zrn!
Glavno glasilo nemško-židovske psevdoliberalue stranke je .samo pripoznalo, da pri takozvanem ,Celj-
skem vprašanju in dvojezičnih napisih na tablah istrskih okrajnih sodišč gre le za bagatelne stvari ali za peščena zrna, kakor se izraža posebe ; pristavlja pa, da za koalicije bi se morala opuščati tudi taka politika, kolikor se dostaje narodnosti in jezika, kajti narodi da so na to stran silno občutni. Dži, tako politiko je treba obsojati, a ne v smislu glavnega židovskega organa v Avstriji, ampak zaradi interesov prava narodov, zaradi interesov lojalne zunanje in notranje politike, torej pred vsem v skupnem državnem interesu. Politika peščenih zrn je v resnici peščena politika, t. j. politika, ki v narodnostnem in jezikovnem pogledu gradi in snuje vse svoje tvorbe — na pesek.
Ta peščena politika pa se ne vrši le sedaj v dveh malenkostnih vprašanjih nasproti malemu slovenskemu narodu; tako so politikovali od začetka ustave do danes, in tako postopanje je glavni vzrok, da se narodi vznemirjajo vsako leto toliko in tolikokrat, da se ne pride do sporazumljenja med njimi, in da vsled tega trpe ne le negospodovalni, na drugo stopinjo potisneni narodi, ampak trpi tudi celokupno cesarstvo.
Najočitniši dokaz za take mnogovrstne škode po-dajejo sedanji dogodki v Istri. Osrednja uprava, spe-cijalno pravosodno ministerstvo, je hotelo z naredbo izvršiti neznaten delček narodne jednakopravnosti, torej tistega osnovnega zakona, ki spada med glavne člene svečano podeljene, sedaj veljavne ustave. Pravosodno ministerstvo, ker mu ni olajšano delo po kaki primer-niši razdelitvi sodiščnih okrajev, ni moglo ta delček narodne jednakopravnosti določiti drugače nego z naredbo dvojezičnih napisov itd. Vsaka pošteno misleča duša mora pripoznati pravilno ravnanje take določbe, ako priznava veljavnost ustave in pa dejstvo, da se do današnjega dne niso ne v Istri, ne po drugih deželah z mešanim naseljenjem, strogo po narodnostih določili so-sebno obmejni sodiščni okraji. Tu je le dvoje možno : ali podeliti sodiščem, namenjenim naseljenju raznih na-rodnostij, tudi odgovarjajoči jezični značaj, ali pa pre-stvariti in razgraničiti ista sodišča po posamičnih narodnostih : tertium non datur nasproti veljavnim fun-damentalnim ustavnim zakonom.
In vendar kak krik so zagnali Italijani in njih pomagači nasproti pravični in pravilni naredbi pravosodnega ministerstva! To kričanje, razsajanje in razpo-sajanje, to zavijanje in prevračanje dejstev, vzbuja na zunaj v zunanjih državah misel, kakor da bi se s tem specijalnim slučajem dejanski godila krivica italijanskemu stanovništvu. Kakor se je razvidelo, oglasila se je takoj irredenta v Italiji in je zahtevala celo intervencijo ital. zunanje vlade, v tem ko so listi v sosednjem kraljestvu razkrivali svoje intimne zveze z avstrijsko ital. iri-edento.
Ta slučaj velja za tisoč drugih v dokaz, da ni v državpem interesu, ako se zavlačuje pravo in vsestransko iz vršenje narodne jednakopravnosti; kajti vidi
se, da privilegiji, katere uživajo pri nas tudi Italijani, ne utrjujejo tiste mere lojalnosti, katero morebiti pričakujejo kaki državniki. Z druge strani politika peščenih zrn daje povod, da isti privilegovani narodi netijo z umetno svojo nezadovoljnostjo ogenj nasprotstva in sovraštva naših zunanjih sosedov proti naši monarhiji. Vsako peščeno zrno, odločeno negospodovalnim narodnostim, če tudi podeljeno v smislu ustavnega prava, na novo podžiga poprej zanečeni ogenj proti interesom naše države. Ta resnica velja pa ne le nasproti Italiji, ampak tudi nasproti Velikonemčiji. Zatorej je bila osnovna napaka pri tem, da se narodna jednakopravnost ni izvršila po podrejenih specijalnih zakonih takoj po potrjenju sedaj veljavne ustave.
Naše zunanje ministerstvo, kolikor more, je dolžno v interesu zunanje politike delovati na to, da se odpravi notranja politika peščenih zrn gledč na narodnostno in jezikovno vprašanje. V interesu zunanje politike Avstro-Ogerske je in ostane, da naše ministerstvo zunanjih del pride v položenje, ko bode moglo razglašati ob vsakem vprašanju zunanjih irredent, da v Avstro-Ogerski ni le podeljena, ampak tudi izvršena jednakopravnost glede na narodnost in jezik za vse narode jednako-merno, torej brez privilegij, do cela pravično. S takim povdarjanjem notranjih uredeb pa more naše zunanje ministerstvo nastopiti le tedaj, ako se izvrši narodna jednakopravnost za vse narode v obeh polovinah cesarstva ne le po kakih naredbah osrednjih vlad, ampak vsestranski v velikem stilu po specijalnih določbah osnovnih ustavnih zakonov.
Kakor smo videli pri tu razgovorjeni naredbi pravosodnega ministra glede na istrska okrajna sodišča, je minister postopal popolnoma korektno, in je treba le obžalovati, da ima on in vsa osrednja uprava preobilo posla in težav s takimi malenkostimi. Z jedne strani ima osrednja vlada večo oblast, ko se mora vtikati v take malenkostne stvari, z druge strani pa ne more premagovati težav, ki se jej kopičijo, tudi če ima voljo iii še toliko pravično voljo za izvršenje narodne jednakopravnosti. Napaka ni pri ministrih, kolikor imajo dobro voljo, ampak v nedostatku, da se ni narodna jednakopravnost izvršila po specijalnih zakonih, in da se je namesto tega nakladalo vse breme na posamične člene osrednje vlade. Ako bi bili takoj po podelitvi sedanje ustave ločili kompaktne mase vsakega naroda posebe ter postavili vsak tak narod pod zaščito posebnih juri-stiških organov v smislu nacijonalnih zastopov, bila bi se osrednja vlada takoj razbremenila na mnogo stranij. .Prvič bili. bi posebni zakoni, ki bi vsakemu ministru določevali krog in granice za vladne naredbe, diugič bi juristiški organi kot nacijonalni zastopi vsakega naroda prevzeli razne zadače, katere si sedaj prisvaja ali nalaga osrednja vlada. Za vzgled nam more služiti zopet ta liaredba za Istro o dvojezičnih napisih. Ako
bi se bili vstvarili nacijonalni zastopi takoj po podeljeni ustavi, prestvarila bi se bila tudi sodišča, okrajna glavarstva itd. po mejah kompaktnih mas vsakega naroda, in sodišča, okrajna glavarstva itd. bi bila uže kedaj urejena tako, da bi se umele vse jezikovne naredbe same po sebi, ker bi nobena narodnost ne sezala v meje druge narodnosti. Sedanja naredba pravosodnega ministra bi se ne bila nikdar izdala, ker bi potrebna ne bila. Sodišča za Italijane bi imela svoje napise in vse uradovanje, slovenska in hrvatska pa tudi svoje. Morda bi se dandanes godilo uže nasprotno, namreč to, da bi italijanska gnezda sama zdihovala po povečanju svojih sodišč, h katerim naj bi pripadale tudi selske slovanske občine, ker bi vsled tega slovanski se-Ijaki zopet češče zahajali v ista gnezda ter tam puščali več denarja, nego bi se godilo pri izvršeni nacijonalni avtonomiji.
Ko bi bil v čas vstvarjenja nacijonalnih zastopov nastal kak krik med narodi, ki so bili dotlej obsuti s privilegiji, no, bil bi ta krik samo jedenkrat, in potem bi bila Bosna zopet mirna. Tedaj, ob ustavi, so bili tudi gospodovalni narodi še pravičniši, ker jih židovski liberalizem in pa darvinistiško pestno pravo nista bila še popačila v toliki meri, kakor so v politiki pokvarjeni dandanes.
S tem pa smo se dotaknili točke, vsled katere se kaže nujna potreba, da se vsaj sedaj izvrši, kar se je opustilo ob podeljeni ustavi. Gospodovalne narode namreč draži dandanes še posrbe podkupljeno in v motni vodi loveče židovsko časopisje. To novinstvo je brez morale v obče in brez vsake politiške morale posebe. Ono deluje dejanski le za židovske interese pod raznimi firmami; v gospodarskem pogledu je uže zapravilo zaupanje narodov; v liberalizmu se je takisto z večine izpodkopalo ; ostaje le še podpiranje nacijonalnih privilegijev gospodovalnih narodnostij. S to podporo židovski element izvršuje nadalje svoje gmotne posle in ščuje toliko bolj narod na narod, dokler ne izprevidijo poslednji, da tudi svoje nacijonalne interese oskrbujejo sami najbolje. No dotlej pa bode še nadalje na škodi obča in politiška morala narodov, in s tem trpi tudi državni interes. Državi namreč ne more biti vse jedno, ali so narodi drug nasproti drugemu mirni, ali pa kakor pes in mačka in še kaka druga hujša zver. Židovsko časopisje je spravilo tudi gospodovalne narode v poli-tiški morali na kant, in vsled tega se kaže, da pri teh narodih in niti pri njih načelnikih ni več pravnega čustva v narodnostnem pogledu. Na mesto pravnega čustva je nastopilo čustvo nasprotstva, krivičnosti, nogotep-tanja drugih narodov.
Kar počenja židovsko časopisje, n. pr. tudi na Primorskem, to ne spada več med človeštvo, ampak se pogreza naravnost med zverstvo, in take novine čitajo vsak dan pred jedjo in po jedi preproste množice poleg
pokvarjene inteligencije. Tako se vzgaja duh brezpravja, brez vsakega pravnega čustva. Ne torej kaka malopo-membna naredba, ampak brutalno vzgajanje po židovskem časopisju vzburja italijanske množice, da se za-grešajo proti zakonom, drž. avtoriteti in slovanskemu naseljenju. Da je v ozadju irredenta s svojimi določenimi aspiracijami in agitacijami, to je dejanska resnica; ali brutalnost množic bi ne bila nikdar taka, ko bi jim po židovstvu uredovano italijansko časopisje ne izpod-kopavalo naravnega in nravstvenega ter pravnega čut-stva. Židovstvu v obče bi po takem centralna vlada odvzela jedno glavnih sredstev za ščuvanje gospodovalnih narodov proti narodni jednakopravnosti.
Da so poprejšnje vlade zanemarile to fundamentalno točko, maščuje se pri vsaki še koliko neznatni vladni naredbi, ker stranke gospodovalnih narodov umetno ščuvajo te narode proti drugim narodom. Ako pa se ne morejo vlade pospeti na više stališče, kakor zahteva logični in stvarni smisel čl. XIX. sedanje ustave, dolžnost je voditeljev in zastopnikov negospodovalnih narodov, da prenehajo s tisto politiko uže tolikokrat obsojenega drobtiničarstva, katero zida vso narodno politiko na pesek ter kaže celo gospodovalnim narodom naravnost pot, kako bi za vselej zaprečili pravo iz vršenje narodnostnega in jezikovnega člena ter s tem polagoma izpodkopali sosebno slovanske narode. Slovanski zastopniki so dolžni spominjati se, da, predno se je podelila sedanja ustava, so bili veliki boji, in pri teh bojih so se žrtvovali tudi slovanski narodi. Kak6 naj pridejo poslednji do tega, da bi se z nova, zopet in zopet borili za ustavo, katera je vsem narodom svečano podeljena jednakomerno in za vselej ! Tako obnovljeno bojevanje — borba za drobtinice ali peščena zrna — po-menja toliko, kakor pre mikati pravo stališče ter se postavljati v tisto položenje, katero je bilo pred avstro-ogerskimi ustavami v obče. In zgodovina tostranskega osrednjega parlamenta dokazuje, da slovanski oportu-nisti so uže davno pozabili na pravo stališče, na katerem jim je treba stati nepremično.
Pravo stališče zahteva ne drobtinc, ali mrvic, ne peščenih zrn, ampak vstvarjenje nacijonalnih organov za narodnostna in jezikovna vprašanja za vsak narod posebe. Taka zahteva je, kakor smo dokazali, ne le v interesu negospodovalnih narodov, ampak tudi zunanje politike monarhije, notranje politike, sosebno pri centralni upravi, potem v interesu vzgajanja pravnega čustva naroda nasproti narodu, v obče v interesu skupne blaginje narodov in monarhije. Državnikom bi pa še to pripomnili, da je pravih državnikov nedostojno, ako vidijo, da se morajo ravno šibki, negospodovalni narodi boriti za malenkosti, katere so implicite obsežene v fun-damentalnih členih. Taki državniki bi bili dolžni izpre-videti, da dosedanje izvrševanje nacijonalne jednakopravnosti dovaja k zaničevanju centralizma v obče in do strem-
ljenja k ekstremnemu federalizmu; v interesu države je, da se omeji delokrog centralne uprave na najpotrebniše, in da se prepusti narodom, kar je narodnega. Vsak narod more vendar bolje vedeti, kako mu je treba skrbeti za nacijonalne in jezikovne interese, nego pa oddaljena osrednja vlada, ki je itak preobložena z drugimi zadačami. Sedanje položenje vzbuja samo sumnjo, da hočejo gospodovalni narodi potom osrednjih vlad tujčiti negospodovalne narode. Ta sumnja spravlja ob zaupanje tudi opravičeni del koncentracije. Sedanji centralizem ne krepi, ampak slabi; tudi ta točka sili k rešitvi narodnostnega vprašanja v velikem stilu, in da preneha dosedanje deljenje peščenih zrn. Fundamentalni člen o narodnosti in jeziku se ni podelil, da bi narodi svoje poslopje zidali na pesek, ampak na trdi fundament, tak fundament pa je možno zasnovati za vsak narod pravično in zadostno jedino z vstvarjenjem in organizacijo nacijonalne avtonomije.
—
Barvinski o Malorusih.
V poročilu o letošnjih delegacijah, priobčenem v 20. št. „SI. Sveta", je omenjen tudi govor maloruskega delegata Barvinskega, ki je s posebno poljsko logiko obračal se proti Rusiji in zagovarjal sedanjo srednjeevropsko trozvezo. Povdarjal je, da Malorusov je 21 milijonov, v Avstriji 3 milijone, drugih 18 milijonov je pa v Rusiji; teh 18 milijonov da zatira ista Rusija, zato da je on za trozvezo s to pa za zapadno civilizacijo. Zato priporoča on, naj bi se pospeševala v Avstro-Ogerski individuvaliteta maloruskega naroda, naj bi ta narod v našem cesarstvu postal trdnjava zapadnoevropske kulture na mejah Vstoka. Med govorom je ponovil tudi svojo laž, češ, da vsled posebnega ukaza od 1.1876. je v Rusiji prepovedano Malorusom izdavati knjige in knjižice.
Kakor se vidi, je Barvinski tak rodoljub, ki želi 3 milijonom Malorusov razvoj na podstavi zapadnoevropske kulture ; iz teh 3 milijonov naj bi se po njegovem nazoru razvila posebna maloruska individuvaliteta, katera naj bi služila kot granica proti vstočni kulturi. To se pravi, z ostalimi Malorusi, katerih je 6krat toliko, kakor avstrijskih Rusov, pa naj se vrši, kar hoče, dovolj za Barvinskega, če se po njegovem vzoru zapadne kulture utrde 3 milijoni avstrijskih Malorusov. Barvin-skemu je več do razvoja 3 milijonov po posebnem kopitu, nego za 21 milijonov skupne maloruske narodnosti na podstavi tradicijonalne, slovanske kulture. Zato je Barvinski oduševljen tudi za zameno starega pravopisanja, stare azbuke pri Malorusih z novim, pokvarjenim pravopisom in s spakedrano azbuko.
Barvinski je pravi zapadnik, slovanski renegat in spada med tiste vrste slovanskih zastopnikov, v kakoršne
je bil zašel med Slovenci pokojni Dežman. Tudi Barvinski je prijatelj tiste zapadne civilizacije, katera uničuje najprej slovauska svojstva in historiška slovanska predanja, s temi pa zajedno potaplja slovanske oddelke v germanstvu. Barvinski ni še le sedaj napadel Rusije v razradoščenje slovanskih nasprotnikov; jednako veselje je istim napravil pred 2 letoma v državnem zboru. Bilo je dne 20. julija 1892., ko sta v istem parlamentu začela dvoboj med seboj dr. Vašaty in Barvinski. Va-šaty je dokazoval potrebo, naj bi Avstro-Ogerska, v kateri ima večino slovansko naseljenje, napravila zvezo s slovansko Rusijo. Barvinski pa je takoj pripomnil, naj bi Bog čuval avstrijske Slovane pred ruskim prijateljstvom, ker Rusija svoje lastne Ruse, t. j. v južni Rusiji naseljene Maloruse, tlači v toliki meri, da n. pr. od carskega ukaza, razglašenega 1. 1876, ni moglo in ni smelo v Rusiji tekom celih 16 let iziti niti jedno tiskano delo na maloruskem jeziku. Na to trditev je nastalo v zbornici živo rokoploskanje.
Naš ruski sotrudnik g. Leskovec nam je tedaj pisal o tem dogodku naslednje: Nekateri nemški, sosebno tudi židovski življi ne morejo Rusiji odpustiti nikdar, da je 1. 1848, 1849 car rešil Avstrijo od pogina, ko so skušali Madjari odstaviti Habsburško dinastijo, in ko je hotela posebna vrsta revolucije razun Galicije vse dežele, zastopane v drž. zboru, na veke priklopiti nemški državi, torej tudi Čehoslovane in Slovence. A tudi Madjari ne odpustč nikdar Rusiji, da je bila tedaj iz žrela otela ogerske Slovane vsaj za 20 let, t. j. do 1868. Poljaki pa, kateri se nadejajo od trozveze obnovljenja Poljske, so tedaj ploskali alijanciji z onimi Nemci, kateri so jim tekom jednega stoletja potujčili Silezijo, Po-znanjsko in Zapadno Prusko, v tem ko Rusija ni porušila še niti jednega Poljaka in niti jedne stopinje zemlje. Tudi slovenski zastopniki so ploskali Barvinskemu iz servilnosti, nevednosti in še iz kakega drugega povoda. In vendar je bilo tedanje toržestvo (triumf) Barvinskega grda laž. K temu dodajemo mi, da je ta laž sedaj še hujša, ko jo je Barvinski ponovil letos, torej čez 2 leti, v avstrijski delegaciji. Mi smo v 17. št. „Slov. Sveta" 1894 navedli nekoliko maloruskih dramatiških iger, katere vse so se tiskale v Rusiji po letu 1876, in smo navedli ob isti priliki dva knjižna kataloga, v katerih je večina maloruskih knjig tiskanih v Rusiji takisto po 1. 1876.
*
* *
Kljubu temu, da je Barvinski govoril kot ruski renegat in v soglasju z mišljenjem poljskega plemstva, kaže se vendar napredek v tem, da je Barvinski smel govoriti o maloruskem narodu 21 milijonov duš, ne da bi mu oporekali Poljaki. Pred 30 leti pa ni bilo tako. V dokaz tega dotaknemo se življenja omenjenega našega sotrudnika gosp. Leskovca. Pred 30 leti bil je ta urednik Dunajskih listov „Zukunft" in pa „Ost und
West". Tedaj je smatral „Czas", organ poljskih knezov Sapielia, Sanguszko et C.o tiste zemlje, na katerih je naseljen maloruski narod, kot poljske. V polemiki s „Czasom" je g. Leskovec zahteval, naj ta list, organ potomcev nekdanjih ruskih renegatov plemske krvi, dokaže, prvič jednega samega rusifikovanega Poljaka in drugič jedno štirjaško stopinjo poljske zemlje, katero bi bili rusifikovali. Glede na prvo vprašanje je plemsko glasilo ostalo nemo, kakor riba; laž dokazati ni možno. Glede drugega vprašanja je začel „Czas" z dolgim odgovorom podrobno „dokazovati", koliko milijonov njiv poljske zemlje da se je porušilo v Podoliji, Volinji in Polesju. Leskovca so osupnila takč natančna „dejstva". No, usoda ga je zanesla v Rusijo, kjer je imel 25 let časa proučavati poljsko vprašanje. Oglejmo si torej tedanji „Czasov" odgovor pobliže, dasi smo uže govorili nekoliko o tem v našem listu.
„Czas" je bil modro zamolčal rusiflkovanje poljskih pokrajin v Rusiji, t. j. namestništev s čisto poljskim naseljenjem okolo Varšave. Tu ni niti sence kakega rusifikovanja. Podolija, Volnije in Polesje pa so od pamtiveka še manj poljska zemlja, nego je Kranjska nemška dežela. Podolije, Volinje in Polesije ima čisto rusko stanovništvo. Rusko plemstvo se ve da, ko je bilo pod poljskim gospodstvom, je bilo prisiljeno zatajiti vero, jezik in narodnost; drugače bi bili pregnani z zemlje očetov. Ko pa so prišle zemlje Volinja, Podolje in Polesje vsled razdelitve Poljske zopet pod Rusijo, je „barbarska" Rusija ondotnim kmetom povrnila ne le osebno svobodo, ampak tudi — o groza in tiranstvo, -prisilila visokoplemske Sanguska, Sapieho itd. jeden del svojih veleposestvev odstopiti kmetom proti odkupu (BHKyni). Vse poljske svobodne konstitucije, tudi tista od 1. 1792, katero toliko proslavja dr. Murko, so puščale kmete zasebni in brezimovinski sužnjosti. Na kaj
se torej skrči rusifikovanje poljske zemlje v Polesju, Volinji in Podolji ? To je takisto, kakor da bi vpil kdo v Berolinu, da se je na Kranjskem poslovanilo toliko milijonov njiv nemške zemlje, ker so morali razni nemški plemiči in veleposestniki itd. oddati toliko in toliko slovenske zemlje vsled zemljiščne odveze.
No, kakor rečeno, poljsko plemstvo se ne drzne več razglašati takih lažij, kakor „Czas" pred 30 leti. Danes sme Barvinski kot renegat in zaslepljen separatist ali, bolje, partikularist tiste zemlje imenovati maloruske; lagal je on pred 2 letoma in letos le še o zatiranju maloruske knijževnosti. To laž smo mi zapadnim Slovanom razkrili. Pri laži, katero je v letošnji državno-zborski delegaciji g. Barvinski natvezel, kakor da bi Rusija tlačila tudi drugače Maloruse v južni Rusiji, pa se nam ni treba muditi, če ostane resnično, da temu, ki je iz istih razlogov dvakrat lagal na jedno stran, ne verujemo več, če v sovraštvu trdi kaj tudi na druge strani. Tudi ni Rus kot Velikorus tako nespameten, da bi tlačil Rusa, ker je Malorus.
Taki zagovorniki trozveze, kakoršen je g. Barvinski, le navidezno koristijo trozvezi, v resnici ji pa škodujejo. Kar se dostaje interesov Malorusov samih, bi jih taki zaščitniki, kolikor je od njih zavisno, spravili v tako položenje, v kakoršnem so dandanes ostanki poljskega naroda v Poznanji. Barvinski ni le renegat, separatist, ampak, kakor rečeno, tudi partikularist najslabše vrste. Partikularisti pa spravljajo slovanske narode v pogubo, naj si bodo pri Malorusih, Čehih, Slovencih ali kjer se bodi. To je dandanes očitniše, nego kedaj poprej. Partikularistov slovanskih se veselč najbolj slovanski politiški in nacijonalni nasprotniki, in to najbolje dokazuje, da zastopniki, kakoršen je Barvinski, služijo le tujstvu, ne pa narodnim interesom slovanskih narodov-
Izdajalčeva duša. v peklu.
Hudir in hudiman sta se sporekla, Kako bi najhuje dušico pekla ?
A duša izdajca bila je kleta
V življenji za svojo korist le uneta.
Pripravlja hudir že ogenj kaj vroči, Pogubljena duša vanj pa naj skoči!
Prihroma hudiman, dušo povoha, Oblije smradu ga velika ploha !
A stari hudiman strašno zavpije,
Ter nos si zatisne, v boli se vije.
Hudir pa priskoči, da si pogleda, Hudimana kaka zadela je beda?
A nosom približa se duši peklenskej,
In pade kot muha o megli jesenskej.
Peklensko vznemiri celo se carstvo,
In čuti nevarnost. Kje pa je varstvo ? A Lucifer vstane sam si s prestola,
Ter vsede v peklenska goreča se kola, Dirja pa na mesto, dušo pogleda,
On sam in peklenska gleda jo čreda. Nosove pa vsi si črne tiščijo,
In strašno hudo se vragi držijo. Ohrabri pa vendar car se mogočni,
In car zarohni tu v jezi premočni: Zatisnite nose, dušo zgrabite,
V temo jo največo v peklu nesite! Tam v lastnem naj smradu ona se valja, A tu nam prostorov naj no okalja.
-et—
Kraški soneti.
VII.
Polnoč je; — mrtvo z neba luna sveti. V pokoji ziblje širna se narava; Oblak pod nebom bel samoten plava; Duha v brezkončnost temno vidim speti.
Ob morju jeli vali sošušteti, Sladko se ž njimi vetrič poigrava In bajke tajne jim pripovedava O daljnjem, tihem onkraj zemskem sveti.
Oj Kras ! Oj katafalk v mrtvih dvorani! Oj luna bleda, ti svetilka grobna! 'Gomila svet — z mrliči obsejana!
Po ras, oj kraji v dalji tam neznani, Od tu mi duša hrepeni turobna, Ki o smrti sp6ne mi ječi okovana!
VIII.
Za hip sijalo solnce je veselo Na Krasa tužno — sive, mrtve skale; Takoj so ptičke ondi zarajale, Meneč; lepo se bode zdaj živelo!
Kako se drobno varalo krdelo Nad žarki je! Megle so sive vstale In vihre divje ž njimi pribučale Čez groblje so, prej živo in veselo.
Tako ne najde tal na srci mojem Radost in sreča trajna: zora jasna Ljubezni Tvoje je za hip sijala;
Pa videl mrak jedin sem v oki Tvojem : Takoj zbežala vsa je sreča krasna, Srce mi je kot nekdaj — mrtva skala !
Nazaj v planinski raj!
Pod trtoj bivam zdaj V deželi rajskomili, Srce pa gor mi sili Nazaj v planinski raj; — Zakaj nazaj ? Nazaj v planinski raj!
Tu zelen dol in bre'g, Tu cvetje vže budi se, Tu ptičji spev glasi se, Gori še krije sneg, — Zakaj nazaj ? Nazaj v planinski raj!
Glej ta dolinski svet, Te zlate vinske griče, Te nič, te nič ne miče Njih južni sad in cvet ? Zakaj nazaj ? Nazaj v planinski raj !
In to ti nič ni mar, Da dragi srčnovdani, Ti kličejo: „ostani, Nikar od tod, nikar!" Zakaj nazaj ? Ne pr&šajte zakaj!
O, zlatih dnij spomin Me vle'če na planine, Po njih srce mi gine, Saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj, Nazaj v planinski raj!
Iz S. Gregorčičevih poezij.
5.
u I
Izvirnik.
Ha3ati b ruiaHHHCKiii pau
noj TpTOii 6uBaai 3jaii B jeacean paHCKOMimit, Cpn,e na rop hh ciijih 3anaii, jraaaii ? Haaaii b n.iaHHHCKiii paii!
Ty seaeH jo a hh 6pir Ty nirhTLe Bate 6yjii ca, Ty IITIFILH cirisB raacu ca, Tope me Kpiie CHir. — 3aKaii Ha3aii ? Ha3aii b naaHHHCKiii paii!
PaAii ta jojMHCKiii cbIjt, Ta saaie Brncice rpJiliA, Ta hii^, ta hipi ne HBrae, HbHX kjkhhii caj iih hb'jit ? 3aKaii Ha3aii ? Hasaii b naaHiracKiii paii!
IIh to th rnra hi Map, ;[a jparn cpiHOBjaHH, Th KjHieHR: „ociaHH, HiiKap oj txj, hhkap !" 3aKaii Ha3aii ? He npaiuaiiie aaKaii!
O, »aami jHiii cnoMira Ta Baeie Ha naaHHHe, no hbhx cpn;e mh rirae, Caii na iuiaiiHH ceM chh ! Tejaii Ha3aii, Hasan b naainiHCKiir paii!
M. A. JIaM.ypcK.iu
IX.
Hrume po Krasu silni zdaj vetrovi, Ob skale buta burna velesila; — Da v nič bo Kras njihova strast zdrobila, To kanijo orkana zli duhovi!
Le buči, burja! Hrumite, valovi! Skalovja mi ne bodeš premaknila, Sovražna moč ! in ne ga v prah zdrobila Pretrdni za te temlji so njegovi!
Viharji drugi vže ob Krasu rjuli, I vzeli liip njegov so pestrobojni — A Kras stoji — viharji so zginuli!
Tako minol i hrup bo divji, bojni, Zdaj tod besneč, ki kakor peklo tuli — Umaknil moči bo se — samostojni!
x-y
Ha3aA*b Taivrb bt> ropHiK pati
3ji.ci, noji, H030H acHBy
Bt, Kpaio Kara paii npeicpacHOjn.,
A Bce ace hchtb iaM'i. bi jichomt,
XoTia,B 6u ropt pa»; —
Tam. Ha Bepxy ?
,h,a, bi» ropHejrB Taa^ pa»!
3j4cb aeaeHierB Bce,
Yxe U,B'1'.T[>T h BHacy,
II niHBe BTimi. a cjiuaiv. A ropu KpoeTT, CHirt, — TasiT, Ha Bepxy ?
bt, ropHeMi, TaMib paro ! Th xoiemi> paii ? Haaaji Tam bi ropmii paii!
A sto Hiraero : spy3bh nlijB yaoaaH)t'b, JIjiuii bt> te6i He 'larort: „On, haci, tbi otiero ? Tbi xo'ienit paii?" Ha3aji, lamt» m> roprnii paii!
O, naaaTB jHeii 3aaTUTB Mem BrtjL bi ropa raHerB, 3a hhmh cepju;e nniren,, Bijt CHH% a BipHMli hxt!
Tu io^einB paii,
Hasajs TaMB Bt ropHiii paii!
Hvala Tebi, skromni mužu, Koj si svojim silnim marom Obdario knjigu našu Dragocienim, divnim darom!
Higinu Dragošicu,
piscu tragedije „Posliednji Zrinjski'".
Otvaraš nam povjestnicu,	Prizor groze, kakva bieda
Podavši se mnogom znoju,	Slavnom Zrinjskom rodu svanu,
Da vidimo onn tužnu,	Hrvata do suza ganu; Ali slavnu prošlost svoju.
<I>p. UfiAeCTUHt.
Jer u mlada i u sieda Svedjer srce tužno bije, Štono Zrinjskih više nije. Slavoljub Magdič
Oj proklet, stoput preklet o naj čas, Kad spazih tvoje andjesko lice, Golubinji kad prvi čuh ti glas I kad ti stadoh pjevat pjesmičice, — Da nije tebe — mene ne bi bilo U nježnom sanku tek bih bio živ O vječnom milju srce bi mi sililo Sad propa sve — a tko je, tko je kriv?
I z a sna.
Da l'ti il'ja? u inladu nam se grudi Objema vatra tajna, žarka skrila A j a sam bio vatren sanj ar, — lud, A ti si divna ko madona bila, O Tebi davno srce mi je snilo, Nepbznanki, pa divan htjedoh san Obistinit — izljubil lice milo — Učinih to — a moj mi propa san.
Ali, liep je, liep je bio sanak taj ! Da, Adam mora da je tako snivO, Kad prvim sankom grlio za raj. Car ljubavi i milja se je skrivil I nevinosti u toj mladoj grudi, A uz njih bio viekom oblik tvoj; Oh ženo, divna -zavodnice, ljudi, Povratite mi divni sanak moj !
L. Z.
Snijte mrtvi . . . tužnim svietom Sad se tužan lahor vije, Zadnje lišče svelo pada, Zadnje cvieče poljem mrije.
Snijte mrtvi
Snijte mrtvi . . .
Snijte mrtvi . . . varave su Na tom svietu krasne nade, Sve te dižu, dok ti samrt Zapušteni humak dade.
Nekoliko bolnih suza Mrtvo truplo u grob prati, Al je zakon vječni, da se Opet smiešak ustnam vrati!
ovdje sanci
Varkju nas danju noči
Snijte mrtvi--k vama tamo
Najbolje je jošte poči!
If. KataMniS Jereto».
M a j 4 u.
3axBaj,aM th, Majico Miiaa, Ha ene Tpy/i,e, name, Myice, lllio ey 3a ne ypa^rae JbyöesaHBe TBoje pyne.
y B a p y (Upua Topa), 1894.
3axBa.i>aM th, ihto c' Me Majior Ys jty6e3HO jipaceh Kpiiao — Hay*maa, našo ipeöa Jby6in' name cpnciBo muo,
3axBa.t.aM th, h 3a to ce
EtO KyHeM TBOjoM MyKOM, Ja liy öpaHHT cpnciBo mimo, Jok mh KpBna teie pyicoM.
SaiB.lJbaM TH, h HO BJCKa XapaH caH th, Maj ko Miua, A HajBehe hito Me jecH CpncKHM MJijeKOM aa^ojiija.
Mujo JoaoauK.
Bcer^a, bece^,a sk>6htb, Bcer^a aiosiimumb 6htb, Toro xoiijTi, 6h h ceroßhü h Bceivia.
XoiiaT, du h jikiohti, JllBHMBlIX'L 'litpOBT. 11,11'liT'I. H Bce sjia hiii-l 3aöuTB BoCB 3T0T7. MV.IpLIH CBf.T'I,,
Bceraa, ecer^a JiroÖHTb!
Pfli nyCTO Bce, rpiuiHO, Besi cepa.ua h aioÖBH, 11 rpyCTHO h CMtunio : Hapii m Li Myj;pen,u!
Jk, flaaeKo ötacaTB XoT'ijioch BOT L 6hi m h h, Ja 3,l)BHHy aacKaiB Ha lysHOM'i» oCTpoirh,
Has xotb bi. rayxoii raymn Ha Haineii TyrB cyinH, JIhhib 6h areÖHTB, awönTt, II cb fltBOii B't CiaCTBli atlltb,
H Bce, h Bce safiHTB, Hto cepine mhIi rpu3erB, II Bi» Mop-b ciaCTBa nauTb! B CMacTLe He \6ievi, ?
'I1 p. IfaiecruH*.
Zaboravljeni grob.
Tamo na kraju groblja diže se križ. Isprale ga kiše, limena tablica zahrdljala, imena na njoj več ne možeš prečitati. Na križu nema danas na dušni dan ni vienca, ni stručka cvieca — na grobu ni svieče. I na humu uvela je trava i sgažena. Srce te zaboli, kad pogledaš taj zaboravljeni grob. Tko zna tko snije pod njime vječni sanak ? Možda je to bila djevojka nekoč liepa i rumena, koja je zasladila mnogi časak svoin miljeniku cjelovom i zagrljajem. On joj je poljubcem oteo cviet nevinosti, pa ju zatim odbacio ko uvenulu ružu, a ona je od tuge i srama umrla šušičava u bolnici bez sami-
lostne suze, bez oprostna cjelova--prezrena i za-
boravljena. Možda snije tu majka dobra i poštena majka, što je obranila svojim trudom i kinom djecu — neza-livalnu djecu, što joj danas ne zapališe ni svieče na grobu. Možda snije pjesnik ? Sirota, gdje mu je sad mašta, gdje polet? Duševni ga rad ubio u naponu pro-ljetnih dana. a sad mu grize pjesničko srce maleni crvič.....Bog znade, je li pjesnikovo srce slalko?...
.. . . Ja tako maštam gledajuč onaj zaboravljeni grob, al narav je samilosnija od ljudi. Lahor, što propuhiva grobljem zanico je na onoj hum stručak uvela cvieča, a sa oblaka na nebištu palo nekoliko kapi kiše na onoj zupušteni križ ...	it. Katalinič-Jeretov.
/I t T H i H A o m a b.
„36jioto, 30ji0t0 na^aert. cx He6a!"
Jl,ri>tii kpniati ii 6tr}t'l 3a 'i.ojk.nemt.
„Ilojmo-Te, ^ivni, ero mu cčepejrr.,
tojitko c6epeiri, 30JI0tiicthmt. 3ephomt
B'b iio.'iHUXt aMSapaxo, ^yiuiiCTaro xjrfc6a". --Maimom.
IIpHK-h'iaHia, 3,-hTH ž. sp.; jj,hm (otrok) sred. sp. rod. in daj. jhthth, tvor. jHTHTero, predi, o «mad;; mn. a+.th, «iiei), ;i,'l.Tiia[,, o ft-taxi., c-i ,T,tiLMii. Yzrasti (lebensalter) po ruski so: aaa^eHeivb OTpOKt do JOHOiiia (jvfcnima); Myni,HHa, scennpiHa; ciapHK't ciapyxa (cTape)i,T>, CTapuna). Tomko, le; toliko cto.if.ko ; koliko CKOaiKO. Ilo.mo, 1) polno, 2) dovolj. Iio.iao Tefii Kpii'iaTt = tu noiio.ii,no Kpima.TL. — re, pristavka posebno k velevniku: noiiffCM't—Te, pojdimo nu; imamo še pristavko : ¡;a : CKaacii—na, povej nu. A.*6upz, žitnica. X.trbCz 1. kruh, 2. žito. Množ. iai6i — žita; xaf>6u, hlebci. HacymHuii x., vsakdanji kruh- JIomotb (i. jiomtii) xaf.6a, kos kruha ;
Kpaioia — krajec; itpoia, KpouiKa, drobtina.	X—«s.
—
(1 O C JI O B M II bi.
1.	Komawi raa3a ^r.ray he sobtcb.
2.	Jlofrb niHpoKTj, «a ao3ry .na.io.
3.	Jlyirne c-t yaHuiii bi. a^y, 'ri,mrt ct raynuMi, bt> paio.
4.	Bt iyacojn> raa3y cyierb bc.ihk-b.
5- Ha cbirfe He Ha KaHHy — b cfax jiicia «ocTaHerb
6.	Moa xaTa cb Kpaio — rnwerb He 3Ha».
7.	H?b h36h copy He buiioch.
8.	He y3HaBHiH flpo,i,y, He cyiica b'b bo/iv.
9- Ct> noKaoHy roaoBa He 3a6oaiiTT>.
10. Ha abuy KauiH ne CBapumb.	X—tct.
—
DOPISI.
Z Mursleega polja, 31. oktobra
Dajte nam zavednih mater !
(O visi dekliški šoli). Z veseljem smo slišali iz Ljubljane novico, da se drugo leto otvori „Fran Josipova višja dekliška šola". Torej vendar! Glede učnega načrta se sedaj še ne da nič govoriti, le toliko konstatujemo, da je velika izguba za novi zavod, da je propal predlog mestnega odbornika dr. Ivana Tavčarja, zahtevajoč, naj se uči i hrvaščina.*; Reklo se je, da bodo gojenke imele priliko pri slovenskih urah, katerih bode mnogo, baviti se z drugimi slovanskimi jeziki. Kdor pozna razmere Ljubljanskih ljudskih dekliških šol, mislimo pri tem posebno na zavode Uršulinskega samostana, ta ve in je dolžan priznati, da bode imela viša dekliška šola opraviti dovolj, če bo hotela svoje gojenke izvežbati v slovenskem jeziku. Saj je znano, kak materijal prihaja iz samostanskih zavodov na učiteljišče, kjer je bilo in je
*) Predlog dr. Tavčarja je tako skromen, da bi moral obveljati, in sicer s pristavkom, da naj se izvežbajo učenke tudi v či-tanju s cirilico, ker le takč se sposobijo za čitanje poleg hrvatske tudi srbske literature. Zajedno je znanje cirilice lepa pomoč želji, seznanjati se tudi z bolgarsko in rusko književnostjo. „Neobveznost" pri naših razmerah ne zadošča in ostane svoboda — brez del! Op. ured.
menda še prepovedano vzbujati narodno zavest v dušah učiteljiščnic. Sploh se na tem zavodu ravna s hčerami Ljubljanskih Nemcev izjemno, t. j. učenje slovenščine, glavnega jezika poznejših učiteljic, se jim kolikor moči olajša. Imel sem nekdaj priliko, pripravljati hčerko c. kr. vladnega sovetnika, Ljubljanskega Nemca, za vspre-jernni izpit na učiteljišče. Oče mi je rekel, da zna deklica toliko slovenščine, „dass sie sich mit den Mägden verstehen kann". Učil sem jo 13, reci trinajst ur, vadil jo v pravilni izreki, čitanju in drugih elementarnih stvareh, ker ni bilo nikake jezikovne podstave. In glejte čudež! Deklica je izpit prestala, izvrstno napredovala ter dosegla svoj cilj. A nikar ne prašajte, koliko zna slovenščine.
A vrnimo se k viši dekliški šoli. Prav je zadel g. prof. Orožen, ko je naglašal, da je treba v naših deklicah vzbujati narodno zavest Narodne zavesti nedo-staje našim ženskam. O tem imamo britke skušnje. Koliko naših učiteljic je narodnega mišljenja? Posebno na Štajerskem imamo v tem pogledu le malo častnih zgledov. Saj se je celó pripetilo, da je slovenska učiteljica in pesnica skrivala svojo narodnost popolnoma brez potrebe, samo iz navade, nemščino rabiti povsod in vselej. To so žalostne stvari za nas. Naša inteligen-cija bi morala vselej kazati svojo narodno odločnost, ne pa ravnati se po vetru. In tu ima viša dekliška šola krasno polje delovanja. Vzgoji nam naj mnogo odločno narodnega ženstva, izuri naj to ženstvo popolnoma v slovenščini, seznani naj je sosebno z najboljšimi slovenskimi pisatelji in njih deli in poleg tega tudi še z velikani drugih slovanskih literatur, da ne bodo naše deklice imele slovanske literature za malenkost. A ne samo z duševnim slovanstvom, ampak tudi z dejanskim slovanstvom naj se naše deklice seznanijo. Slovenka naj bo ponosna na svojo krasno domovino naj pozna natančno Slovenijo, naj jej ne bode tuja siromašna koča, ampak srce naj jej gorko bije za prebivalce v kmetski hiši. Skrbite torej Vi, snovalci slovenske više dekliške šole, da nam vzgoji ta šola veliko število zavednih slovenskih deklic, ki bodo poznale poleg Goetheja in Schil-lerja tudi Vodnika, Preširna, Stritarja, Jenka, Gregorčiča, Aškerca — in Gaja, Vraza, Preradoviča, Mažuraniča, Puškina, Lermontova, Tolstega itd. Vodi pa naj jih Raičevo geslo; „Rodu pravico!"
Posavec Ivan.
Ruske drobtinice.
Ct. nipy no iihtkí, roaouy pyßaxa
Vsled nizkih žitnih cen začeli so ruski gospodarji misliti, da bi neke njive pretvorili v travnike ali pa žita rabili za pitanje volov. Živina ima dobro ceno, in gospodarji bi si tako pomogli.
' — „Mosk. Ved." št. 271. t. 1. sklepajo svoj članek o srbskih stvareh tako le: „Z iskreno žalostjo gledajo v Rusiji
na „novi kurs",
ki ga je proglasil mladi srbski kralj, ter iskreno tugujejo o bodoči usodi jednorodnega in jednovernega naroda i njegove dinastije".
— Gr. L. Tolstoj je jako lepo ocenil francoskega pisatelja Guy de Maupassanta. M. bil je jasen, iskren, ali ni se odnašal nravno k predmetu, ki ga je opisoval. Darovitost ni vse, pravi T.: glavno je nravni odnošaj pisatelja k predmetu. Kako resnično sodi tu T., kot kritik! Pribavlja še, da talent vodi človeka po poti nravnega razvitja ter ga sili, da ljubi to, kar je vredno ljubezni in sovraži, kar je vredno sovraštva. Umetnik je le zate umetnik, ker vidi
predmete, ne kakor jih želi videti, marveč, kakoršni so. Talent se tudi more motiti, ali predmet, ki ga opisuje, ljubimo, če je vreden ljubezni in narobe. Pravi talent je iskren, ne laže ni sebi ni drugim; če pa se moti, moti se očitno. Kritik jasno dokazuje, da je M. umetnik le tu, kjer vidimo žarke nravnega odnošaja k predmetu, drugače pa ne. Očita v obče večini novejših francoskih pisateljev, da človeka opisujejo le preveč kot žival, nad katero vlada poltnost, zloba in sebičnost, T. pravi, da francoski ljud ne more biti tak, kakor mu ga opisujejo ti pisatelji. Pisatelj ne sme risati le fizične strani in opuščati duhovno, ki je vendar najvažnejša, pravi T.—M. mislil je, da ima umetnost proizvajati le lepoto in nič drugega. Tudi Renan meni, da ima kristijanstvo ta nedostatek, da zanemarja lepoto. Z druge strani pa je M. hotel biti „objektiven", ali takemu objektivnemu pisatelju se lehko dogaja, da ne umeje življenja, katero opisuje, ne pozna človeške — duše. Umetnost služi lepoti, tej brezuslovni večni lepoti, katera živi v vsaki, količkaj pošteni človeški duši in se skriva v resnici. Umetnost ni zabava, temveč je resno delo življenja: tako jo je uinel, n. pr. posebno Gogolj, in jo umeje tudi g. L. N. Tolstoj, ko pravi, da je pisanje muka, da se umeje in predstavi dobro in zlo. Taka je nravnost, katere kritik zahteva od pisatelja, samo tako se doseza smisel življenja. Pod lepoto v navadnem smislu se časi skriva gnjiloba in smrad. Pravi pisatelj mora pokazati, kaj se skriva pod zunanjo lepoto. Le tedaj odnaša se nravno k svojemu predmetu. M. pa se je odmikal od takega nravnega stališča, in tedaj so bila njegova dela slabejša: omahuje in ne ve, kaj bi predstavil za dobro, kaj za zlo. Duhovno stran predmeta ulovi pisatelj le tedaj, kedar v njem samem preobladuje duhovnost. To je pa pri M.-u bilo le redko. Ker nam pa samo vera odkriva smisel življenja, za to, pravi T., tudi umetnost ne more biti brezverska, in M. mogel je najti rešitev v kristijanstvu. Motil se je pa, ker je le v ženski lepoti in ljubezni iskal vso lepoto. To je bila iluzija, a večna lepota, pravi T., je v ljubezni, katero nam je zapustil Spasitelj.
T. napisal je to razpravo kot predgovor k Maupassantovim delom, t. j. k ruskemu prevodu ter jih tako nekako priporoča. A vendar sam kritik pravi, da le j eden roman M.-a in nekaj malih povestij odgovarjajo umetniškim zahtevam, druga dela pa da so čitatelju pač gotovo večinoma škodljiva. Ona tudi ne odgovarjajo zahtevam samega kritika: niso iskrena, nimajo lepe oblike in nimajo pravilnega, t. j. nravnega odnošaja k predmetu. Ali je bil torej
ruski prevod vseh del Maupassanta potreben ?	C.
—0—
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
Opomnja o naših drž. poslancih. Na danes omenjeni interpelaciji Spinčiča, A. Coroninija in tovarišev sta podpisana izmed slovenskih poslancev le še dr. Gregorec in Kušar; drugi so Mladočehi in dalmatinski poslanci. Dolžnost pa je bila, da bi bili pred vsem podpisani vsi primorski slovanski poslanci, potem poslanci iz drugih slovanskih pokrajin. Kje so bili gospoda ob tej važni priliki? Ako so bili v domovini, kak<5 morejo to opravičiti nasproti dejstvu, da so se dan za dnevom tudi na Dunaju vršili razni razgovori o dogodkih v Istri? Kako moreta 1 ali 2 poslanca od naše strani važne dolžnosti izvrševati v takih momentih, ako ni vseh drugih tovarišev? Ko se odločuje o važnih interesih narodov, gre zastopnikom ta dolžnost na prvo mesto! To dovolj za to pot !
Položaj v Istri. ■— Demonstracije v Trstu. Laški naščuvani duhovi v Istri se vedno še niso pomi-
rili nasproti dvojezičnim napisom. Nasproti Pirancem hoče vlada kazati svojo avtoriteto, kajti kljubu temu, da so se uporniki uže veselili svoje „zmage", dobili so vendar dvojezični napis na sodišču. Napis se je razobesil seveda pod vojaško asistencijo. Ker je videlo ljudstvo da se vendar ne more upirati proti sili, priredilo je drugo demonstracijo proti vladini naredbi ; zaprlo je prodajalnice, gostilne in naoknice svojih stanovanj, razobesilo iaz hiše črne zavese (ker ni imelo zastav), in kdor je le imel črno obleko, opravil se je v njo. To „narodno tngovauje" pa je končalo namestništvo, uka-zavši, da naj se takoj odstranijo vse črne zavese po mestu. Črne preproge razobesila sta s svojih hiš tudi kanonika Fonda in Maraspin, ona laška dvojica, kojo je „Neue Freie Presse'1 z zlobno zvijačnostjo proglasila za „slavische Priester". Vsa ta komedija pa je končala, ne da bi bilo izgredov. Resna demonstracija, odkrit upor pa ja bil v Balah, vasici Puljskega polit, okraja. Tam je tolpa kakih 200 razgrajalcev napadla s kamenjem občinsko stražo in orožnike, potrgala dvojezične napise na orožniški postaji in razbila dvojezični krajni tablici, ki stojiti od nekadaj uže ob vhodu v vas. Ker so v Balah samo 3 orožniki, niso mogli prijeti hujskačev, kajti morali bi jih takoj spremiti v zapor v Rovinj, ker v Balah ni primernega zapora, potem pa v Balah ne bi bilo orožnikov. Dnč 4 t. m. pa se je ponavljala demonstracija. Ker je pa v tem prišla v Bale uže orož-niška in vojaška pomoč, prijeli so orožniki kolovodje tamošnjega upornega gibanja. Table so postavili zopet na svoje mesto. — V Buzetu so po noči zamazali dvojezični napis na tamošnjem poštnem poslopju.
Komedija v velikem stilu pa se je vršila dnč 2. t. m. v Trstu. Razni zastopniki laških mest in trgov v Istri posovetovali so se namreč dne 27. min. m. v Kopru o solidarnem postopanju proti ministerski naredbi. Ob tej priliki so sklenili, da pridejo dne 2. t. m. v Trst, da se predstavijo c. kr. namestniku in mu ustno sporoče svoje pritožbe o „kršenju italijanskih predpravic" in o „slovenizaciji sodišč." Zajedno so povabili župana Tržaškega, da se jim pridruži v znamenje solidarnosti. Zupan Tržaški je na to sklical mestno delegacijo v sejo, kjer so sklenili odgovoriti županu Koperskemu, da vsprejme laške delegate iz Istre mesto Tržaško sijajno, pred zbranim mestnim sovetom. Doznavši o tem c. kr. namestnik v Trstu, potrudil se je osebno k županu, izjavljajoč, da ne vsprejme deputacije iz Istre, in priporočil je županu, da naj ne podpira demonštracij, katere utegnejo provzročiti reakcijo. Nikakor pa ne more dovoliti, da bi mesto priredilo banket istrskim gostom. Velemogočni župan Tržaški je na to zopet sezval mestno delegacijo v nujno sejo, kjer so sklenili — dasi jim je župan povedal mnenje c. kr. namestnika — sporočiti županu v Koper brzojavnim potom, da „mesto Tržaško sijajno vsprejme zastopnike istrskih mest". C. kr. namestnik pa je v tem obvestil z brzojavno okrožnico do-tične župane, da jih ne vsprejme. Kljubu temu prišli so istrski župani in delegati v Trst, češ, da so dobili na-mestnikovo izjavo uže prekasno. Bilo jih je nekaj nad 100. V mestni dvorani so jih pričakovali sovetniki levice polnoštevilno, njim sta se pridružila tudi dva „konservativca" ; zastopnikov okolice tržaške naravno ni bilo k tej komediji. Z Dunaja prišla sta drž. poslanca Rizzi in Bartoli. Na trgu pred mestno palačo zbralo se je par tisoč ljudij, ki so burno aklamovali prihajajoče goste. Vlada, boječa se izgredov, priredila je vse potrebno, da
bi mogla vsako gibanje zadušiti takoj v kalu. Množica je seveda klicala med ostalim marsikojo besedo v proslavo Italije in v zasramovanje Avstrije in Slovanov. V tem se je pokazal Tržaški župan na balkonu in demonstrativno stiskal roko županu iz Kopra. Množica je dobro umela to pantomimično izjavo solidarnosti in tulila od veselja. Ta delirij pa je prekipel vse meje, ko se je pokazal na oknu župan Piranski, dr. Fragiacomo, meta-joc poljubčke besneči množici ! S tem je komedija končala. Kot finale je še množica na dano znamenje pričela peti ono Slovane zasramujočo pesem : „Lasse pur clie i canti ....", toda na ukaz javnih stražarjev morala je pesem utihniti. Ljudstvo je priredilo še ovacijo pred uredništvom židovsko-„liberalnega" „II Piccolo", potem so je razgnali stražarji. Delegati iz Istre so se zbrali v dvorani filliarmoniškega družtva v zasebno posovetovanja. Tam sta poročala državna poslanca o politiškem položaju, katerega jedro je seveda po njunih nazorih ministerska naredba o dvojezičnih napisih. Izjavila sta, da je sedaj le to vprašanje, ali naj bi ital. drž. poslanci izstopili iz Coronijevega kluba in s tem provzročili, da razpade ta klub, in da morebiti nastane celo ministerska kriza, ali pa naj bi počakali, kakor jim to naso-vetujejo.razni merodavni faktorji v koaliciji, tudi Poljaki. Zbor je izrekel poslancema svoje popolno zaupanje, pre-pustivši njima, da ukreneta o gorenjem vprašanju po svojem mnenju v blagor italijanske stvari.
Boj proti dvojezičnim napisom pričel je tudi uže v Trstu in v okolici. V mestu so zamazali dvojezična napisa neke gostilne, v Skednju pri Trstu pa so po noči deloma pomazali, deloma porazbili dvojezične napise, toda tako, da je ostal nepoškodovan slovenski del napisov. Kljubu temu spoštovanju slovenščine, a menda baš radi tega, se širi mnenje, da so to napravili premeteni laški zlikovci sami, da s tem morejo kazati na zlobnost svojih slovenskih sodeželanov. Poslednje opominja zato tukajšnja „Edinost" k dostojnemu, mirnemu vedenju ob vsaki priliki in povsodi.
Kak6 bi se mogli zadovoljiti istrski Italijani?
Ker se pojavlja strast med istrskimi Lahi proti Slovanom od dne do dnč hujše, objavila je te dni tukajšnja .Edinost" jako umesten nasovet, kako naj bi se razdelili sodni okraji v tej pokrajini, da bode prav obema narodnostima. 1) Sodno okrožje v Kopru, ki je itak preobsežno, razdelilo naj bi se tako, da dobijo slovenske občine posebno svoje sodišče v Dolini. 2) V Kopru naj bi bilo ital. sodišče za ital. občine tega okrožja. 3) Za ostale slovanske občine tega in pa Piranskega sodn. okrožja naj bi se osnovalo novo okr. sodišče na Pomjanščini. 4) Okr. sodišče v Rovinju premesti naj se v Pulj, za Rovinj in Vodnjan pa naj se osnuje okr. sodišče v Balah za davčne občine Rovinj, Vodnjan in Bale. 5) V Kanfanaru ali Sanvinčenti naj bi se zasnovalo novo okr. sodišče za Hrvate v Rovinjščini in Vod-njanščini. — Konečno naj bi se premestilo učiteljšče iz Kopra v koje drugo mesto, n. pr. v Pazin da ne bodo imeli Koperčani povoda blatiti slovanskih dijakov in profesorjev.
„Tržaški Sokol" otvori 11. t. m. s posebno slavnostjo ob 8. uri zvečer novo telovadnico (ul. Farneto v Trstu). Svirala bode vojaška godba, slavnostni govor bode imel starosta dr. Gregorin, pele se bodo različne pesmi, in bode na koncu tudi šaloigra „Umor v orgljar-skih ulicah".
Slovenski nčni pripomočki v slov. šolah Tržaške okolice. Mestni sovet Tržaški sklenil je bil nedavno, da se morajo takoj odstraniti iz slovenskih osnovnih šol v okolici zemljevidi s hrvatskimi napisi, kateri se imajo nadomestiti z italijanskimi. Ces. kr. na-mestništvo je uže takrat ta sklep obustavilo začasno, poslednje dni pa je formalno zabranilo njegovo izvršitev. Mestni sovet hoče baje vložiti utok proti tej naredbi.
Mesto višega drž. pravdnika v Trstu je razpisano. „Naša Sloga" in „Edinost" kažeti na različne posle višega državnega pravdnika na Primorskem, in ta opravila ga spravljajo v neposredno dotiko tudi slovenskega in hrvatskega naseljenja. Zato naj bi dobil to mesto veščak, ki zna poleg nemščine in talijanščine tudi slovenski in hrvatski.
Slovenska šola v Gorici. Te dni je ininisterstvo odbilo utok mestnega soveta Goriškega proti naredbi dež. šolskega soveta, da mora mestna občina na svoje stroške otvoriti slovensko ljudsko šolo. Mestni sovet baje namerja pritožiti se z nova in sicer do najviše instancije, t. j. do upravnega sodišča.
Slovenske gospodarske zadruge v Istri. Dne 7. t. m. so hrvatsko-slovenske gospodarske zadruge Istre ter poslanci na istrskem deželnem zboru in na državnem zboru sestavili v Opatiji obširno spomenico, katero vroči cesarju posebna deputacija.
Shod zaupnih m6ž v Ljubljani bode dne 27. t. m. Latinizatorska, tako zvana konservativna stranka se upira soudeležbi, ker je prvi poziv v „SI. Narodu" povdarjal načelo narodnosti. Na Štirskem se zaradi „lokalnih" razmer boje zamere pri istih latinizatorjih, ko bi se izrecno ne udeležili iz obeh taborov. „Primorski list" je jednč glasilce privilegovanih katolikov; temu lističu je ušel stavek, da je treba poprej urediti narodno vprašanje, torej to, kar večina slovenskega naroda ali narodna stranka povdarja in dokazuje leta in leta. Gospoda pri konservativni stranki uže sama ne vč več dobro, kako bi se izgovarjala, ker ne more svoje protislovanske politike zagovarjati preočitno, kakor je delala poprejšnja leta. Na Dunaju ima pristaše v proti-slovanski koaliciji in v zvezi s hujšim liberalizmom, nego si ga je mogel kedaj naslikati, kaj-li še čutiti največi slovenski liberalec. Sedaj uže razglašajo, da s tako koalicijo, ki se protivi našim narodnim drobtinam, nočejo imeti nobene zveze več. Po takem pripoznavajo z jedne strani potrebo narodnega varstva, doma pa pobijajo tiste, ki od nekdaj bijejo boj za narodnost, in ki so vrhu tega ostali pri starem programu, naposled tudi pri tistem programu, kateri so sprejeli na Ljubljanskem shodu tudi slovenski konservativci. Da, slovenski konservativci so jo zagazili, zato iščejo sedaj rešitve z raznimi sredstvi. Namerjani shod zaupnih mož pokaže, koliko je še pri konservativni stranki dobre volje in razuma za pravilno delovanje v interesu skupnega, itak šibkega naroda. Nadejamo se, da narodna stranka dokaže dejanski, da jej delajo krivico tisti, ki sedaj odklanjajo vabilo na shod zaupnih mož. Alco jih morda peče vest, da se niso držali sklepov skupnega Ljubljanskega shoda, ni kriva temu narodna stranka, in poslednja kaže ravno sedaj da hoče pozabiti napake in pregrehe konservativne stranke, ki jih je zagrešila nasproti interesom slovenske narodnosti. Sosebno v tem tiči moralni pomen namere sedanjega shoda, da bi se pozabila ali prezrla grenka prošlost poslednjih let, pa da bi začeli delovati skupno in složno za naprej.
Viša dekliška šola v Ljubljani. V seji dne 26. okt. občinskega soveta Ljubljanskega je poročal obč. sovetnik Orožen glede ustanovitve više dekliške šole v Ljubljani, in sicer 1. 1895 v spomin 501etnice vladanja cesarja Franja Josipa. Mecen I. Gorjup je naložil, kakor znano, 50.000 gld. pri dež. odboru kranjskem, da omogoči 20 deklicam revnejših slojev obiskovanje više dekliške šole in jim priskrbi temeljito izobraženje na narodni podstavi. Ta šola naj bi bila teoretično učilišče, približno tako, kakoršne so razne srednje šole. Razločuje naj se pa od srednje šole glede na intenzivni pouk modernih jezikov, v prvi vrsti materinega jezika. Vztrajno gojenje njegovo naj utrdi v dekliških prsih narodno zavest. Pouk v slovenski in slovanski literaturi bodi torej velevažen predmet tej šoli. Zgodovina naj širi znanje domače zgodovine ter vzbuja tako ponos na naše prednike, z jezikovnim poukom vred pa množi narodno zavest. Imenuje naj se v spomin 501etnega vladarstva cesarjvega: Fran Jo-sipova viša dekliška šola v Ljubljani. Vlada in dež. odbor naj bi dajala primernih prispevkov, kakor se to godi drugod pri takih zavodih. Poročevalec pravi v imenu šolskega odseka, naj bi bile učne moči večinoma možke Skupni letni stroški popolnega zavoda so 5800 gld., oziroma 7550 gld. Po statutu za to namerjano šolo naj bi bil učni jezik za vse predmete slovenski, le v poslednjem letniku naj se poučuje zgodovina v nemškem jeziku. Šola ima 3 letnike. Deklice za vstop v I. raared se izkažejo s spričevalom 8. razr. ljudske ali pa 3. r. meščanske šole in imajo vsaj 14 let v 1. tečaju šol. leta. Ista šolska svedoštva more nadomestiti tudi izpit, ki odgovarja imenovanim šolam. Šolnina znaša 10 gld., uboge učenke se morejo oprostiti. Obvezni predmeti so: veronauk. slovenščina, nemščina, francoščina, matematika, fizika, zgodovina in zemljepisje, prirodopisje, odgojeslovje, risanje, gospodinjstvo in ženska ročna dela; neobligatni predmeti pa so: italijanščina, lepopisje, petje in telovadba. Posebni načrti se izdelajo, šol. kuratorij jih pa potrdi.
Poročevalec predlaga naposled: 1. da se šola otvori sept. meseca 1. 1895, 2. Šolskega odseka poročilo se vzame na znanje, in predloženi načrt se odobri. 3. Šolsk. odseku se naroča, da priskrbi vse potrebno. 4. Motnemu magistratu se naroča, med drugim, da najme šolske prostore. 5. Mestni zastop sklene, da pojdeta dva strokovnjaka ogledavat 1 ali 2 jednaka zavoda.
Dr. Tavčar, kakor poroča „SI. Narod", je izrazil željo, da se vsprejme med obvezne predmete tudi kak slovanski jezik, n. pr. hrvatski, ki je glede na zvezo s Hrvati velikega pomena. Obč. sovetnik Šubic naglaša, da je za slovenščino odmerjeno toliko učnih ur, da se bodo učenke lahko bavile tudi z drugimi slovanskimi jeziki in literaturami in da vsled tega ni potrebno, da se hrvaščina sprejme med obli-gatne predmete. Pri glasovanju je bil nasovet obč. sovet. Tavčarja odklonjen, vsi predlogi šolskega odseka pa soglasno sprejeti.
Iz poročila g. Orožna in sklepa mestnega soveta so sedaj razvidne glavne točke načrta o omenjeni viši dekliški šoli. Kar pride na vrsto v podrobno izdelanem načrtu, je nebistveno in postransko. Poročilo povdarja učenje slovenščine, potem slovenske in slovanske literature in, kakor se vidi, tudi slovenske zgodovine. Čudno pa je, da je na ugovor g. Šubica propadel predlog dr. Tavčarja. Hrvatski in srbski jezik sta jeden in isti jezik, zato se Hrvati uče uže v osnovnih šolah tudi čitanju s cirilico. Ko bi bil prodrl predlog dr. Tavčarja, bilo bi se umelo samo po sebi, da bi se bile deklice pri prisvajanju hrvaščine naučile tudi čitanja srbščine; s tem bi bili Slovenci dobili zagotovilo, da učenke bodoče više dekliške šole bodo mogle same čitati in proučavati hr-
vatsko in srbsko literaturo To znanje je za Slovence in torej za slovensko ženstvo med osnovnimi potrebami; zato tako znanje, kjer imamo svobodno odločitev, je dolžno spadati med conditio sine qua non, torej vsekakor med obvezne predmete. Svoboda za izbiranje učenja drugih slovanskih jezikov naj bi pričela še le po določitvi hrvaščine, vključno srbščine, kot obveznih predmetov. Še le s takim obveznim učenjem premagajo učenke težave, da morejo z radostjo poprijeti se učenja tudi drugih slovanskih jezikov, bodisi da so pisani z latinico ali cirilico. Nadejamo se, da se stvar še popravi približno v takem smislu; korektura vsaj tu ni zavisna od či-niteljev, kateri iz učnih programov načelno zametajo obvezno znanje slovanskih jezikov, sosebno takih, ki rabijo cirilico.
Brojevi neka otvore sliepcern oči. U ovo doba sveobčeg komešanja medju istarskimi Talijani radi dvojezičnih napisa, čini nam se umjestno priobčiti našim čitateljem statističke podatke o pučanstvu u pojediuih sudbenih kotarih Istre. lJrije svega opaziti nam je, da je službena statistika, iz koje ove podatke crpimo, sa-stavljena po osobali, koje stalno nebijahu Hrvatom Istre prijazne, što nam svjedoče nekoji sudbeni kotari, gdje se izkazuje Hrvate naprama Talijanom u manjini, ako-prem smo osvjedočeni, da če kod budučeg brojenja, osobito ako dodju občine u naše ruke, u istih broj hrvatskih žitelja znatno poskočiti. Sada evo nekoliko po-dataka iz statistike g. 1890. Okružni sud u Rovinju broji 11.041 Talijana i 3081 Hrvata; Roparski sudbeni kotar pako 14.918 Talijana, 23.042 Slovenaca i Hrvata ; Bu-zetslci 990 Talijana i 15.690 Hrvata i Slovenaca; Piranski 15.918 Talijana i 2885 Slovenaca; Oreški 2156 Talijana i 5900 Hrvata; Lošinjski 4921 Talijana i 6559 Hrvata, Krčki 1516 Talijana i 18.212 Hrvata; Labinjski 4946 Talijana i 9771 Hrvata; Pazinski 1757 Talijana i 24.392 Hrvata; Bujski 17.694 Talijana i 545 Hrvata; Motovunski 10.385 Talijana i 7591 Hrvata; Po-rečici 7541 Talijana i 4592 Hrvata; Vodnjanski 5558 Talijana i 9354 Hrvata; Puljski 18.690 Talijana i 11.321 Hrvata; Rovinjski 1833 Talijana i 3050 Hrvata; Podgradski 24 Talijana i 16.257 Hrvata i Slovenaca; najposlie Voloski sa 706 Talijana proti 25.049 Hrvata. Kako več spomenusmo, ovaj službeni popis nije za nas Hrvate mjerodavan — buduč da znademo, kako se je popis vršio — u ovom slučaju pako mora biti, te na njega upozorujemo sve vikače talijanske stranke, osobito one u Kopru, da se osvieste, te neka jednoč sa ovimi brojevi računaju, odnosno neka neobsjenjuju pro-stotu. —	.Naša Sloga".
Na Notranjskem je bila dopolnilna volitev jed-nega poslanca za kranjski dež. zbor. Izvoljen je kandidat narodne stranke g. Fr. Arko. Taka volitev sama po sebi ni nič izrednega ; treba pa jo je zabeležiti, ker je bil hud boj med narodno in konservativno stranko. Ta slučaj razkriva politiško bedo na Kranjskem, ko so latinizatorji vzgojili fanatike, postavljajoče se proti staremu narodnemu programu.
Koroško. Dne 24. okt. t. 1. bil je za koroške Slovence naroden praznik, kateri so nekoliko z osebno udeležbo, v obče pa v duhu praznovali Slovenci tudi drugih pokrajin. Vršil se je namreč isti dan popoludne shod zaupnih m6ž, ki ga je sezvalo ,.Kat.-pol. in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem", na večer istega dne je bila pa slavnost Ein-spieler-Slomšekova. Shoda se je udeležilo nad 700 ljudij, slavnosti pa nad 2000 duš, največ iz preprostega naroda vsega Korotana. Shodu je predsedoval dež. posl. Einspieler. Ta je ob nagovoru rekel, da se je sezval izredni shod so-
sebno zaradi bližnjih občinskih volitev. Na Koroškem je 63 občin s slovensko večino, a le 24 jih je doslej v slovenskih rokah. Treba je torej pridobiti tudi ostale; tudi je blizu volitev v drž. in dež. zbor. Za predsednikom je gosp. Kandut označeval sedanjo koalicijo ter posebe govoril o njenem programu Med drugim je omenil, da točka „odkritosrčnosti" v tem programu zahteva 100 tisoč gld., v tem ko je zahtevala Taaffejeva vlada za dispozicijski fond le 50.000 gld. Strogo je obsodil ves program, izrekši, da od koalicije ne moremo pričakovati ničesar, ker so njene stranke v prevelikem nasprotju. Povdarjal je, da Slovenci ne morejo biti zadovoljni s sedanjimi šolami, ki so dolžne biti verske in narodne. Pristavlja, da sedaj učitelji nalašč ne uče prav nič nemščine, da bi rekli kmetje: Slovenska šola ni za nič, ker se tam ne naučijo čisto nič nemščine. Slovensko uradovanje je sedaj, po zmagi občine Bistrice pri Pliberku, dovoljeno, ali mnogo občin ne izkorišča te svobode. Morali bi zahtevati slovensko uradovanje tudi pri sodiščih, davkarijah, poštah, železnicah itd. Slovencem da je posebno sovražno poštno vodstvo v Gradcu. Čisto slovenska vas Kotmara pri Celovcu dobi poštni pečat samo nemški, ker omenjeno poštno vodstvo ni hotelo privoliti tudi slovenski tekst na pečatu. Nabiralne komisije pri vojakih so sestavljene iz samih Nemcev, dasi ne nedostaje slovenskih častnikov in podčastnikov. Govornik je slišal uže slovenskega vojaka, ki se je pritožil: „Celo uro sem stal „Habt Acht" !, ko je govoril oficir, a sedaj vem ravno toliko, kakor poprej". Kmetijska družba Koroška ne skrbi za gmotne interese, ampak za ponemčevanje ; zato naj bi Slovenci zasnovali svojo kmetijsko družbo. Naposled predloži govornik naslednje 3 resolucije:
I. „Shod zaupnih mož krščanske slovensko-narodne stranke na Koroškem, zbranih dne 24. vinotoka t. 1. v Celovcu, obžaluje, da se šolske razmere na Koroškem glede pouka v slovenščini za slovenske otroke doslej niso zboljšale, in to tem bolj, ker je koalicijska vlada bliščeči zvezdi „resnica in odkritosrčnost" zapisala na prapor svojega postopanja. Posebno obžalovanja vredna je brezbrižnost vlade, s katero se rešujejo, ali, boljše rečeno, ne rešujejo pritožbe slovenskih občin glede ustanovitve ljudskih šol s slovenskim poučuim jezikom na Koroškem. — Isti shod zahteva, da naj vlada čim preje ustreže prošnjam slovenskih občin, ki se potegujejo postavnim potom za ustanovitev šol s slovenskim poučnim jezikom. — Državnemu poslancu g. dr. Gregorcu izreka se najtoplejša zahvala za njegov govor dne 27. mal. travna t. 1. ki ga je govoril v državnem zboru, v katerem je naše šolske rane tako prepričevalno vnovič osvetlil, in odobruje se njegova resolucija. Isto tako zahvaljujemo slovenske državne poslance sploh, da so se potegovali za zboljšanje slovensko narodnih razmer na Koroškem, proseč jih. da nam tudi v naprej svoje pomoči ne odtegnejo, marveč da vedno in pri vsaki dani jim priliki odločno zahtevajo pravic tudi za nas koroške slovenske trpine". II. „Isti shod s priznanjem pozdravlja odlok visokega ininisterstva notranjih zadev od 26. sušca 1894. 1., št. 2433., s katerim se je načelno rešilo slovensko uradovanje občinskih zastopov s političnimi oblastmi, ob jednem pa pričakuje za gotovo, da se bode z isto jasnostjo in odločnostjo tudi zaukazalo in izvrševalo slovensko uradovanje na vseh poljih javne uprave, to je pri političnih, sodnih, finančnih in sploh vseh cesarsko-kraljevih in avtonomnih uradih, pri poštah, železnicah itd." III. „Imenovani shod obžaluje postopanje koroške kmetijske družbe, katera ne skrbi v povoljni meri za pouk slovenskih kmetov v gospodarstvenih zadevah, dasi ima na razpolaganje izvrstnega strokovnjaka, slovenskega jezika zmožnega, kateri je od vlade subvencioniran v ta namen, da ga rabi kmetij-
ska družba posebuo za pouk po slovenskih pokrajinah. Ob jednem izraža imenovani shod misel, ali bi ne kazalo ustanoviti za koroške Slovence posebno kmetijsko družbo s slovenskim značajem." Shod je vse 3 resolucije sprejel soglasno.
O 3. točki: „Organizacija naše stranke" je govoril zopet g. Gr. Einspieler. Priporočal je, naj bi rodoljubi, so-sebno svečeniki, narod vzbujali in organizovali povsod na kmetih, ker društvo samo ne more zmagovati vsega. Naj se pošlje prošnja na drž. zbor, da pride na dnevni red predlog dr. Ferjančiča, ki meri na to, da se sodišče Feldkirchen odtrga od volilnega okraja Velikovec-Celovec ter pridruži volilnemu okraju Spital, potem da se sodišče Št. Mohor odtrga od volilnega okraja Spital in pridruži vol. okraju Beljak; nasprotno pa naj se sodišče Paternion odlušči od vol okraja Beljak ter priklopi vol. okraju Spital. Shod sklene, naj društvo odpošlje zato prošnjo na drž. zbor. Einspieler povdarja nadalje važnost narodnih slavnostij in potrebo, da v družbi s pisateljskim društvom v Ljubljani 1. 1895 priredi slavnost Jarnikovo v Zilski Dolini. Govornik omenja, da posl. Peitler, ki je prodrl s pomočjo slovenskih glasov, je obečal pomagati slov. skromnim prošnjam. Nemci so vabili, da bi se slov. društvo spojilo z nemškim, ali skušnje uče, da je bolje, ako deluje slovensko društvo samo zase, ker se giblje svobodniše. Ob volitvah pa se Slovenci s kat. Nemci zopet združijo, kakor letos. Društv. podpredsednik g. Legat je obsežniše razpravljal razne točke narodnega dela. Rekel je, da tudi po Koroškem je treba zasnovati poleg drugih društev tudi bralna društva, čitalnice in pevska društva. Jarnikove slavnosti, ki je uže zagotovljena, naj bi se udeležili Slovenci vseh pokrajin, ker treba je. da smo „vsi jedtiega duha in srca". Tudi naj Slovenci ne kupujejo pri kupcih in ne pijejo pri gostilničarjih, ki so Slovencem sovražni. Nemški liberalci in nacijonalci na Koroškem priporočajo še nadalje tak „mit", kakoršen je bil za čas spanja koroških Slovencev; taki Nemci kalijo mir, ki imajo vsa prava, pa še niso zadovoljni. Koroški c. kr. dež. šol. nadzornik je v 5. dež. učiteljski konferenciji zapel zopet staro pesem o koroškem miru, potem pa učiteljstvo hujskal proti slovenskim stremljenjem. Nadalje je povdarjal potrebo, da so naši ljudje značajni, ne pa „šviga-švaga", da prikimu-jejo sedaj nam, takoj zatem pa našim narodnim nasprotnikom. Ob volitvah se je uže pokazalo mnogo takih omahljiv-cev. Glede na lojalnost Slovencev je omenil, da oni ne skrivajo ničesar, njih postopanje je očitno, brez bojazni, ker je zakonito, v tem ko nemški nacijonalci in liberalci na Koroškem zborujejo pod ključem ter proslavljajo Bismarcka ter vse pripravljajo, da bi se čim preje zgradil velikonemški most do Adrije. Slovenci so se in se bodo še bojevali za Avstrijo ter hočejo braniti svojo zemljo, kolikor jim je je še ostalo; od nje da ne odstopijo prostovoljno niti za ped. Govornik želi, da bi duhovščina začela se bolj gibati in narod pripravljati za borbe ob volitvah. Saj so svečeniki jedini na narodni strani, v tem ko imajo nasprotniki vso inteligencijo v borbi proti Slovencem. Omenil je, da pri zadnjem ljudskem štetju so vsaj 30.000 Slovencev zapisali med Nemce. Na vse strani torej se kaže potreba za skupno delo.
O gospodarskih razmerah, kot pos'ednji točki, je mno-gostransko in poučevalno govoril g. Podgorec. S številkami je kazal na naraščanje občih drž. dolgov, in specijalno deželnih dolgov in davkov, ki so velika bremena nasproti čistim dohodkom še posebno na Koroškem.
Pri „slučajnih nasovetih", je priporočal g. Treiber naslednjo resolucijo: „Shod zaupnih mdž kat.-pol. društva pro-testuje zoper uvedenje nemško narodnih pesmij v šole, ki so namenjene slovenskim otrokom, in zahteva, naj se rajše uve-
dej o poštene slovenske narodne pesmi". Resolucijo je shod soglasno sprejel.
Župnik Bayer je rekel: Ako hočete, naj bi mi svečeniki delovali pri volitvah, morate naprositi katerega slovenskega poslanca, da pove gospodom ministrom, kako ravna koroški dež. predsednik g. bar. Schmidt-Zabierow z nami, in bi jih vprašai, ali ima naš g. dež. predsednik res zadačo, okrog po deželi voziti se tudi zaradi tega, da se raznaša nad nami. On namreč vedno duhovnike, zlasti slovenske, svari in prosi, naj sploh ne agitujejo pri volitvah, učiteljem pa ne zabranjuje agitacije, dasi ima do učiteljev kot predsednik dež. šol. soveta več oblasti nego do svečenikov. Tudi uradniki, drž. in dež., smejo voliti in agitovati, teh predsednik nikoli ne svari, samo slovenske ima vedno na muhi. — G. farni oskrbnik Lene predlaga, naj se izdä imenik slovenskih krajev na Koroškem, in naj se dela nato, da se bodo smele matrike voditi slovenski ter imena pisati s pravilnim slovenskim pravopisom. — Na to zaključi g. Einspielet- posoveto-vanje z opomnjo, da nasprotniki se boje koroških Slovencev, ker tudi oni uže vstajajo.
Slavnost je pričela nä večer ob 7. uri. Celovška „Kärtner National-Kapelle" je igrala najprej vmes tudi več slovanskih skladeb. Narod je pri sviranju »Naprej zastava slave" in „Duh slovenski1' vstal ter oduševljeno pel z godbo. Na to je g. Einspieler pozdravil udeležnike došedše iz Štirske, Goriške in Kranjske in iz vseh krajev Koroške, sesebno Zilane in Zilanke v narodni noši, da slavijo spomin Slomšeka in Einspielerja, katerima se imajo zahvaliti kokoški Slovenci, da še žive. Nato so nastopili „Liraši", katerim je g. Legat poklonil v spomin na koroške Slovence srebrno čašo. Stud. iur. Zwitter, Slovenec iz Zilske doline, je krasnoslovil nato prekrasen prolog, ki ga je zložil za to slavnost stud. iur. Eller, Slovenec iz Beljaške okolice. G. Ant. Žlogar, župnik v Kranjski Gori, je v slavnostnem govoru opisoval zasluge Slomšeka in Einspielerja, o katerih je rekel, da sta storila v tem stoletju za Slovence ravno toliko, kakor ss. apostola Mohor in Fortunat v I. in Ciril in Metod v IX. stoletju. Peli so razne komade pevci, katere je izvežbal spretni pevovodja Fr. Stele; pela je tudi gospa Lendovše-kova; na klavirju je spremljala gospica Legatova. Liraši so tudi tamburali, in so tako Slovenci koroški prvikrat slišali tudi tamburaše. Pri oduševljenju tolikega občinstva se je za-vršila vsa slavnost. Za njo ima požrtvovalnost in trud gosp. Legata velike zasluge.
Naj dodamo, da so Slovenci iz raznih krajev poslali tudi mnogo brzojavnih čestitek. Dva starčeka iz Krope na Gorenjskem, Matija in Janez Zupan, sta poslala tudi pismo, v katerem priporočata mladim in starim delovati nato, da se popolnoma izvede ravnopravnost tudi za nas Slovence, za kar se bojujemo z malo vrednim vspehom uže od 1. 1848. — Slovenski rojak, Slovencem znan rodoljub, kot „Fr. Solčavski", poslal je iz Kaluge v Rusiji lepo pismo, katero pričenja tako-le: „Ojači se bednik, a ne krivi pod udarom!" Tako poje velik ruski pesnik svojemu narodu britko minulost. A drugi njegov sobrat, kak li nadaljuje žalostno pesem? „Krepost in silo daje borba, pa tudi duh vzvišuje ona..." Završuje pa : „Vse z Bogom za milo domovino !"
b) ostali slovenski svet.
Državni zbor. Razpravljali so te dni načrt o kazenskem zakoniku. Razni poslanci so izročili blizu 1000 popravkov ; kritikovali pa so sedanji načrt sosebno Mladočehi ter kazali, da krči mnogostranski politiško svobodo, tisk itd. VeČina pa je vendar glasovala za podrobno debato, in sedaj bode le še posebni odsek
za kazenski zakonik pretresal mnogoštevilne predloge za popravljenje podanega osnutka; potem, kakor se kaže, dobimo na podstavi tega načrta novi kazenski zakonik. Tu bi bilo treba napraviti jedno važno opomujo, ki se dostaje vseh narodov avstro-ogerskih. Židovsko novinstvo zlorablja še toliko skrčeno tiskovno svobodo; drugi narodi posnemajo tako postopanje po novinah ali nikdar ne tako podlo in moralno nizko. Ko bi narodi sami skrbeli za svoje novinstvo, bi prišli tudi do veče dostojnosti pri pisavi, ker je uže obče čustvo v njih boljše, nego pri Židih. Ako se torej omejuje tiskovna svoboda, godi se dandanes zaradi zlorabe židovskih novin; narodi vsled tega trpe, in oni bi se morali, kakor Mladočehi, boriti za večo svobodo tiska, in le židovski element omejiti, oziroma zaprečiti mu uredovanje listov. To stališče je pravilno, ne pa sedanja namera, omejeno svobodo krčiti še v veči meri.
Načelniki koalicijskih klubov se sedaj zaporedoma posovetujejo o volilni reformi ter v ta namen pretresajo razne poprejšnje in najnovejše načrte in predloge. Kakor poročajo, ima minister-stvo ukaz, delovati na to, da se koalicijske stranke kmalu odločijo za kak volilni načrt; če se ne zgodi to, koalicija mora razpasti.
Sožalje avstrijske državne zbornice ob smrti carjevi. V državnozborski seji dne 5. t. m. spregovoril je predsednik bar. Chlumecky tako-le : „Evropa žaluje ob smrti Nj. Veličanstva carja ruskega, Aleksandra III. (Poslanci vstali so raz sedeže) Pred kratkim še vladajoč nad usodo svoje neizmerne države v polni lizični moči in v posestvu pozemeljske moči ter sodoločujoč pri toku vesoljne zgodovine, podlegel je car zlobni bolezni po težkem junaško prenašanem trpljenju, neizprosni smrti, koji se ne ustavi nihče. Ta tragični, globoko pretresajoči dogodek spremljal je ves svet z najtoplejšim sočutjem, in uže splošno človeško čutjenje vzbuja v prsih slehernega izmed nas iskreno sožalje. Toda za pokojnikom žalujemo tudi kot za zvestim, izkušenim prijateljem našega mnogoljubnega cesarja in splošnospoštova-nili članov najviše cesarske obitelji; oni bodo to izgubo občutili posebno britkostno, a narodi Avstrije in mi ž njimi delimo vsekdar vsako bol, ki zadene njih cesarja, cesarsko obitelj. Ne pozabi se pa tu v Avstriji, da je bil pokojni car trden zaščitnik vesoljnega miru, za vz-' držanje katerega je nastopal vse svoje življenje z vso silo svoje mogočne osobe. Evropa mu je hvaležna zato, in po vsem pravu mogel je vzvišen njegov naslednik prijaviti to svojim podanikom. Tudi mi častimo spomin pokojnikov kot utelešenje miru in veseljem pripoznavamo, kot njegovo ostavšino, da je dal blagosti miru svojemu narodu in s tem vsem civilizovanim narodom sveta. — Vi gospoda ste dokazali vaše sporazumljenje z mojimi besedami s tem, da ste se dvignili raz sedeže ter zaključili s tem, da se vpiše ta izjava žalovanja v večni spomin v službeni zapisnik". (Živahno odobravanje).
Jedva pa je predsednik završil svoj govor, slišal se je od zadnjih klopij, kjer sedijo člani poljskega kluba, izhajajoči, doneči vsklic: „Jaz protestujem proti tej izjavi v imenu naroda poljskega!" Ta neomikanec, ki je tak6 surovo motil svetost trenotka, bil je Poljak dr. Avgust Levakovski. Predsednik ga je takoj zavrnil z vsklikom : „Vi nimate besede ; sedaj se ne razpravlja". Levakovski je vidno razburjen zopet sedel. Mladočeški poslanci zaklicali so mu : „Niti mrtveca ne spoštujete!" Posl. Vašaty : „Hujše nego barbarji!" Posl. Bianchini: „In hočejo biti Slovani !" (Dolgotrajno vznemirjanje.
Klici: Škandal!) Voditelji Poljakov in malo število prisotnih članov poljskega kluba so se pričeli takoj šepe-taje posovetovati o tem dogodku. Govori se. da se ne vsprejme v službeni zapisnik zbornice.
Te dni postavili so se razni poljski listi proti poljskemu klubu in ga hudo napadajo zaradi te manifestacije ; a poljski klub sam je le pokaral Levakovskega in še tega morda bi ne bil storil, ako bi ne bil vedel, da Cklumecky je govoril tako na željo cesarjevo. Grof Kalnoky je menda sestavil govor ter ga izročil Chlu-meckemu.
Minister notranjih poslov o izgredih v Istri.
Minister notranjih poslov, markiz Bacquehem, je v državnem zboru odgovoril zajedno na obe interpelaciji poslancev Kluna in Spinčica o izgredih v Kopru in Piranu, in sicer je odgovarjal sporazumno z ministrom pravosodja Schonbornom. Opisal je najprvo dogodke v Kopru dné 15. min. m. Istega dné da je imel tamošnji občinski sovet izredno sejo, v kateri je bil sklenil protest proti naredbi prizivnega sodišča za Primorje gledé dvojezičnih službenih napisov. Po seji da se je zbralo okolo 150 ljudij pred občinsko hišo, priredivši ovacijo sovetnikom in kričaje „Evviva VIstria italiana" in po-pevajoč italijanske pesmi. Ljudstvo je demonstovalo pred stanovanjem slovanskih svečenikov Legoviča in Glavine, kricé : „fuori i Croati e Sloveni".— Protest občinskega soveta da je obustavil upravitelj okrajnega glavarstva.
Zatem je razvil minister, kakó so se vršili izgredi dné 14. m. m. v Piranu. Povedal je, kako je ljudstvo naprosilo kanonika Vidalija, da je vodi k načelniku, kakó je župan res sklical izredno sejo, v kateri so sklenili protestovati proti naredbi, in kakó je v zbornici in pred mestno hišo zbrano občinstvo odobrujé klicalo: „Evviva 1'Istria!* „Evviva Pirano!-' Sklep občinskega soveta da je obustavilo okrajno glavarstvo. Dné 18. m. m. da je dal v Piranu okr. sodeč odstraniti vsled naloga prizivnega sodišča za Primorje službeno, samo-italijansko tablo, (la dá napraviti na isto tablo poleg italijanskega še slovenski napis. To da je dalo povod drugi demonstraciji, katere se je udeležilo okolo 150 oseb, ki so kričale na sodnega slugo, ki je snemal tablo, m metale kamenje nanj, a ne da bi ga bil kdo pogodil. Občinskih uradnikov da n i bilo videti ob tej priliki. Upravitelj okr. glavarstva v Kopru, doznavši o teh dogodkih, da je odposlal takoj jednega svojih uradnikov v Piran. Ta do. je zahteval od župana v Piranu, da odredi potrebno za vzdržanje mira in reda, a župan mu je dal poleg ustne še pismeno izjavo, da ne vsprejme ni-kakoršne odgovornosti, na to pa je odposlanik okr. glavarstva sam odredil potrebno v zaščito miru. Po nalogu c. k. namestnika v Trstu javilo se je županu v Piran,, da njegovo upiranje ni veljavno. Po noči 22. oktobra ponovili da so se nemiri v veči meri. Zvečer zbralo se je do 1500 oseb. ki so kričale: „Viva 1'impero, viva 1'Austria, viva Í'Istria italiana, abbasso le tabelle, in fuori gli slavi." V poslopje okr. sodišča da je ljudstvo metalo kamenje, v hišah kanonikov Fonda in Maraspina pa da je napravila množica mnogo škode. Ob 1 uri po polunoči da je prihrumela z vinom razgreta množica zopet pred sodišče in razbila 74 šip. Orožniki, ki so dotlej le opazovali, šli so sedaj z bajonetom v roki proti demonstrantom, zagrozivši se, da bodo streljali. Na to da se je ljudstvo polagoma umaknilo. Doznavši o teh dogodkih c. kr. namestnik, odposlal je v Piran četo vojakov in pol. komisarja dr. Hocheggerja. Ta da je
opomnil župana na njegovo dolžnost, toda ta da je odgovoril, da je jedino sredstvo za vzdrževanje mira in reda to, da se obeča ljudstvu samoitalijanska tabla. Hochegger da je izjavil, da ga v to ne more pooblastiti, a župan da je po tem iz svojega nagiba to cbečal ljudstvu, ne da bi bil omenil v svojem nagovoru na množico, da ga je dr. Hochegger ali vladin upravitelj pooblastil v to. Vsled te izjave, katero je ljudstvo vspre-jelo z velikim zadovoljstvom, zaigrala je godba, razsvetlile so se hiše. Odtlej da je zavladal mir. Istega večera da je ljudstvo skinolo tablo raz tobakarno in jo obesilo na sodišče, drugo jutro pa je izjavil okr. sodnik, da hoče to tablo odstraniti; ker pa sodišče ne more biti brez napisa, da hoče obesiti staro, samoitalijansko tablo. To se je zgodilo med ploskanjem ljudstva. — Svoje poročilo je zaključil minister: da je razvidno iz tega, da župan v Piranu nikakor ni bil pooblaščen izreči dotično izjavo; da vlada ni namerjala s svojo na-redbo žaliti italijansko prebivalstvo na Primorskem. Vendar pa mora vlada z vso strogostjo obsojati te izgrede, in da je odredila potrebno v vzdrževanje miru in reda, pričakujoč, da se tamošnje prebivalstvo vzdrži daljnjih izgredov. S svoje strani je vlada trdno odločena ščititi ugled državne oblasti.
Interpelacija zaradi Istre. Poslanci Spinčič, Alf. Coronini in tovariši so v seji od 31. okt. v dopolnjenje poprejšnjih interpelacij stavili še jedno obsežnišo interpelacijo. V tej so važni zlasti dnevi dogodkov in poročil, ki kažejo na poseben načrt in dogovor med italijansko stranko in celo na zvezo z zunanjimi listi. Kajti kar se je n. pr. dogodilo danes v Istri, priobčili so jutre zjutraj uže listi v ital. kraljestvu. V tem pogledu pravi interpelacija od 31. okt. : „Kaže se, da se je Piran po poprej določenem načrtu odbral kot mesto, katero naj bi tisto kot prvo uprizorilo akcijo proti dvojezičnim napisom, da bi dosegli cilj z „dejanji*, da bi potem mogli reči, kar so uže izrecno naglašali ital listi, da to, kar se je dalo Piranu, bi se ne odtegnilo mirnim mestom, in da bi na tak način zaprečili izvršenje naredbe" Potem kaže interpelacija, kako so nekateri vladi blizki Dunajski listi proteste s hudimi izrazi proti Hrvatom in Slovencem ponatiskavali iz „II Piccolo", ,11 Piccolo della sera", „LTndipendente".
Piranski dopisnik „LTndipendente" se v tem listu od 14. okt. sezivlja na oster članek istega lista od 9. okt. proti naredbi; ta članek se je zaključil z besedami, da „mora šepetanje prenehati", in da so protrebna dela, in pravi izrecno : Ta članek je tu (v Piranu) napravil največi vtis, se je odobraval od vseh, tako da je njemu treba pripisovati izvor velike, slavne in častne demonstracije (dne 14. okt.)
„Gazetta di Venezia", ki se mnogo čita po Istri, čitamo med drugim : „I militari giunti a Pirano furono accolti da manifestazioni ostili e da minaccie. La po-polazione accorsa sul molo tento d' impedire lo sbarco. Le donne con i bambini in braccio si avanzarano con-tro la truppa". „II Messagero v Rimu piše, da v Piranu so avstrijsko četo sprejeli s klici: „Viva 1' Italia!" „Abasso le armi austriache!" „Morte ai Croati!" In-terpelanti so priložili interpelaciji tudi poziv do Istran-cev od „Circolo Garibaldi — sezioni istriane", podpisan od „Comitato esecutivo", Dali'Istria Ottobre 1894. Ta poziv obseza tudi naslednje besede, ki so dovolj soglasne z besedami „L'Indip.", in so: „. . . le proteste platoniche nulla giovano. Voi dovete% agire, e resoluta-
mente agire, alla forza opponendo la forza, alla violen-za la violenza . . . ."
Potem povdarja interpelacija, kako kasno so začeli ostreje postopati proti pisanju itaL Tržaških listov, in kak<5 so še le pozno začeli preiskovati izgrede. Glede na vse to vprašajo interpelanti: Ali je c. kr. minister-stvo voljno, po nepristranskih organih natančno pozve-dovati o tablah na Primorskem, pri tem pa preiskovati postopanje ondotnih c. kr. gosposk in njih organov, zlasti tudi glede na ščuvajoče delovanje novin in po rezultatih tega ukreniti potrebno, da se zadosti zakonitosti in pravičnosti.
Mladočeška drž. poslanca dr. Kramar in Engel sta šla na Dunaju k ruskemu poslaniku izrazit v imenu češkega naroda sožalje ob smrti Aleksandra III. Poslanik jima je ginen odgovoril, da sporoči to izraženje carju Nikolaju II.
Manifest car.ja Nikolaja II. Aleksandrovima se glasi: „Po nezapopadljiveni sklepu Božjem prestalo je dragoceno življenje mojega iskreno ljubljenega očeta-caija. Težka njegova bolezen ni se hotela umakniti niti pred umetnostjo zdravnikov, niti pred dobrodejnim podnebjem na Krimu. Dne 20. oktobra t. leta preminol je v Livadiji, v krogu svojcev, v naročju carice in v naročju mojem. Naše žalosti ni možno izraziti v besedah, ali razumelo je bode vsako rusko srce, in uverjeni smo, da ga ni mesta v vsej veliki državi, kjer ne bi točili gorkih solza za carjem, ki je bil prerano zvan s- tega sveta, ki je ostavil zemljo svojo, katero je ljubil z vso silo svoje ruske duše, in katere blagostanju je bil posvetil vse svoje življenje, ne da bi se pri tem oziral ni na svoje zdravje, ni na svoje življenje.
Tudi daleč preko mej Rusije ne bodo mogli drugače, nego da bodo slavili spomin carjev, v katerem sta bila poosobljena resnica in mir, in kateri v svojem življenju nikdar ni prelomil dane besede. Toda zgodi naj se volja Vsemogočnega!
„Tolaži naj nas zavest, da je naša žalost, žalost vsega ljubljenega naroda, in ljudstvo naj ne pozabi, da je trdnost svete Rusije v nje jedinosti z nami in v nje neomejeni udanosti do nas. Mi pa se spominjamo ob tej žalostni, toda slovesni uri, ko zasedamo pradedni prestol države ruske in z isto nerazdružljivo spojenega carstva Poljskega, velike knježevine Finske, oporoke našega preminolega očeta, in nadahneni z isto oporoko, storimo pred obličjem Najvišega sveto obljubo, da bo-demo imeli vsikdar pred očmi kot j edini cilj mirni razvoj, moč in slavo drage Rusije in osrečenje vseh naših zvestih podanikov."
Car Nikolaj je rojen 26. maja 1969. in je dobro vzgojen. Kakor znano, je pred leti prepotoval Azijo. Mnogo ne vedo o njem, kakega mišljenja je prav za prav. Ali manifest njegov obeta ugodno. Nadejajo se, da bo hodil po stopnijah svojega velikega očeta. Tolažbo imajo Rusi tudi v tem, da dandanes je v narodu, v inteligenciji veča in jasna zavest o zvanju Rusije. Ta inteligencija bode pomagala novemu Gosudarju Imperatorju. da bode sukal srečno podedovano žezlo.
01» smrti Aleksandra III. tekmovali so vladarji in vlade najrazličniših držav v izraženju in poročilu sožalja. Na prvem mestu se je v žalost zavila Francija Car Nikolaj II. se je neposredno zahval'! predsedniku francoske republike, in iz tega izvajajo, da se bode on držal dosedanjih odnošajev med Rusijo in Francijo. Nikolaj II. se je zahvalil pa tudi Koburžanu; o tem zopet
sodijo ugodno za Bolgarsko, oziroma za princa Ferdinanda. K pogrebu, ki bode sredi tega meseca, pošljejo vladarji znamenite namestnike, oziroma udeležijo se pogreba nekateri vladarji sami.
V madjarski zbornici so se hoteli tudi skrajneži znesti ter so izbruhali svoje sovraštvo nasproti Rusiji. No madjarskim šovinistom, kakor poljskim, bode to le na škodo.
Skupština neodvisne stranke je bila dne 25. oktobra v Zagrebu. Sešlo se je bilo kakih 400 rodoljubov iz raznih krajev Hrvatske. Skupština je potrdila stari svoj program v smislu hrv. drž. prava. Sprejela se je potem resolucija o organizaciji stranke, jednako resolucija proti civilnemu zakonu in naposled resolncija o spomeniku dr. Račkemu.
Demonstracije v Zagrebu. Razpor med strankama hrvatske opozicije je uže tolik, da so bile dne 25. m. m., kakor javlja „Hrvatska", demonstracije. Demonstrant]? so klicali ../jivio Starčevič! živio Frank! Doli s Slavosrbi!" itd. Pred stanovanjem dr. Mazzure so demonstrovali žvižgaje. Demonstrante so razpodili stražarji.
Hrvatje v Dalmaciji in pa razpor v opoziciji. „Katolička Dalmacija" objavila je te dni vrsto važnih člankov v namen, da ublaži razpor, ki so je pojavil med strankama hrvatske opozicije. Rodoljubni namen „K. D." podpiral je i „Narodni List" v znamenje, da je želja vsega hrvatskega naroda v Dalmaciji, da bi se stranki opozicije sporazumeli in zjedinili.
20Ietnica Zagrebškega vseučilisča. Dne 19. m. m. minolo je 20 let, odkar sestaje vseučilišče v Zagrebu. V začetku imelo je vseučilišče 15 rednih profesorjev, 6 izrednih in 4 docente. Vseh profesorjev je bilo doslej na tem vseučilišču 87 ; od teh jih je umrlo 13, 2 sta postala nadškofa, 4 kanoniki, 2 sekcijska načelnika, 11 jih je prestopilo v druge službe, in 4 so bili upokojeni. Doktorjev je promovalo to vseučilišče uže 176 (6 bogoslovja, 25 modroslovja in i45 doktorjev prava). Prvo leto je bilo vpisanih na tem vseučilišču 205 rednih in 85 izrednih slušateljev.
Slovenci na Dunaju. „Podporno društvo za slovenske velikošolce na Dunaju" ima danes, 10. nov., občni zbor. Odbor tega društva je razdelil ta mesec med 40 ubogih in vrednih velikošolcev 156 gld., 7 prošenj pa je moral odbiti. Darove vsprejema društv. blagajuik vč. g. dr. Fr. Sedej. c. in kr. dvorni kapelan in ravnatelj v Avgustineju, Dunaj, I. Augustuer-Str. 7. — Takisto je danes zabavni večer slovenskega kluba na Dunaju, in sicer s petjem in godbo. — „Slovenija", akadem. društvo, izvolivši si odbor za zimski tečaj, je uže začela delovati. Sedaj, ko so posledice razpora na Kranjskem zadele tudi ob Dunajsko slovensko dijaštvo, ter se je vstvarilo še društvo „Danica", treba je, da „Slovenija" združuje dijake na podstavi starih, dobrih tradicij in pa pri pospeševanju slovanskega duha; „Slovenija" ima sedaj za vse svoje ukrepe in korake še večo moralno odgovornost, nego v prošlosti. Mi se nadejamo, da dijaštvo z večine razume pravi slovanski kulturni program, in da se bode tega tudi držala. V tem smislu jej želimo vspešnega delovanja in oživljenja še neprobujenili ali mlačnih členov.
Imetek slovaškega gimnazija v Turč Sv. Martinu. Te dni objavilo je poverjenstvo za gimnazij v Turč. sv. Martinu izkaz o nabranem denarju za ta zavod. Imetka je 91.704 gld. 48 nvč., in sicer v gotovem denarju 22.476 gld. 26 nvč. in v podpisanih za-
ložnicah 69.228 gld. 22 nvč. Poverjenstvo je predložilo račun predstavljenemu distriktu s prošnjo, da ga predloži generalnemu konventu, da bi se mogel skoro otvo-riti ta gimnazij.
Položaj Slovakov na Ogerskem. Petrograjski „Kraj" objavil je te dni pogovor, ki ga je imel jeden njegovih sotrudnikov z jednim vodjo ogerskih Slovakov, dr. Milošem Stefanovičem, odvetnikom v Požunu, o politiškem položaju Slovakov na Ogerskem. Dr. Stenfanovič rekel je med ostalim : „Jako žalosten je naš položaj, kajti nimamo skoro nikakoršnih narodnih prav. Ogerski zakon izza leta 1869. o osnovnih šolah veleva, da se mora poučevati po vseh šolah, v katerih je naučili jezik slovaški, madjarščina kot obvezni predmet. Sedaj pa namerjajo osnovati verske šole z madjarskim poučnim jezikom. Take šole so po nekaterih slovaških krajih uže odprte. V pomadjarjenje naših otrok napravili so poseben zakon o državnih otroških vrtcih, kateri se morajo otvoriti po vseh vaseh. Tam vcepijo učiteljice naši deci madjarski duh, predno so otroci še prekoračili šesto leto. V našo srečo se je ta zakon mogel doslej izvesti le deloma, ker nedostaje denarja in učiteljic. Zloglasno severnomadjarsko „Kulturno društvo" iztrgalo je male otročiče iz naročja svojih roditeljev in jih raznarodilo. Kar se dostaje naših mest, nadaljeval je dr. Stefanovič, so slovaška; le uradniki in Židje so Madjari; sploh so pri nas Židje najhujši madjarski šovinisti, zato pa je v narodu razširjeno" protise-mitsko mišljenje. — Na vprašanje dopisnikovo o zvezah Slovakov z drugimi narodi, odgovoril je dr. Stefanovič, da Slovaki nimajo z ogerskimi Malorusi nikakoršne zveze, nasproti pa gojijo dobre odnošaje z Romuni in Srbi. „Naš program, rekel je dr. Stefanovič. je narodna samouprava, toda zadovoljni bi bili tudi, ako bi vlada uvedla slovaški jezik po slovaških okrajih v šole in urade. Ako bi nam Madjari dovolili to, bi se uže našel kak modus vivendi med njimi in nami. Doslej pa ni nadeje, da bi se to zgodilo, kajti dandanes občutimo le surovi pritisk brutalnega in nepopustljivega madjarizma. Ta pa živi od milosti Dunaja, Da ne bi bilo te podpore, bi se kmalo spremenili odnošaji. Dandanes ni med Madjari niti jedne stranke ali osebe, ki bi se ozirala na pravične zahteve nemadjarskih narodov. Za sedaj ne vidimo nobene poti, ki bi nas vodila iz žalostnega našega položenja, a tudi nimamo nikakoršne nadeje, da bi si mogli priboriti človeško narodnostno eksistencijo".
Proslava poljske vstaje. V Levovu namerjajo, kakor vsako leto, tudi letos slaviti obletnico poslednje velike poljske vstaje. Slavnost se bode vršila dne 29. t. m. v ta-mošnji „Sokolski* dvorani. Poljaki vedno jednaki!
Črna Gora. Dne 22. okt. st. st. je izšel „Tjiac Hpnoropu,a-' v posebnem izdanju, črnoobrobljenem, na katerem knez Nikola poroča narodu vest o smrti carja Aleksandra III. Knez s pretresajočo besedo pravi med drugim i Vsemogočni Bog, katerega sveta previdnost je nedosežna, pozval je v svoje naročje mojega in vašega najboljega prijatelja i pokrovitelja. Ta tužna vest pretresa ne samo mene i vas, nego ves svet, vse človeštvo, ker se je veliki pokojnik bil rodil za dobro in mir sveta. Človeka, miropomazanika Božjega, historija sveta ne beleži, koji je kot on posvetil svoje srce, svoj život, svoje misli, svoje neizbrojno orožje z večo voljo prosvete bjaginji človečanstva; a v isto dobo historija Slavjanstva ne pozna vernejega nosilca in vršilca misli slavjanske. Za njim se ne obleče v črno samo Rusija, samo pravoslavje, samo ožaloščeno Slavjanstvo ; za njim se v črno zavije vsaka ljudska duša, koja veruje v Boga, koja ljubi mir. Črnogorci! To strašno izkušenje, katero je zadelo svet v obče, a naposled Eusijo i Črnogoro, združeno z Rusijo po jedni slavjanski
misli, jedni pravoslavni veri in dobrotah vekovnega pokroviteljstva, pretrpite kot kristijani. Čast je človeštvu danes, čast je rodu slavjanskemu, ki je rodil tako velikega sina, kakoršen je bil Aleksander III. Čast je in pohvala veliki Rusiji, da je bil njen car blagi zaščitnik miru in dobrega sveta. Čast je nam Črnogorcem nepozabna in neocenljiva ljuba, v i pokroviteljstvo njegovo. Blago duši velikega carja, ker nikdor ni učinil toliko dobrega, kakor on! Bog, ki daje cesarje in korone ovenčava danes dično glavo mladega carja. Nikolo Aleksandroviča, s korono praotcev. Črnogorci! Kaj je bil car Aleksander III. za mene, veste vsi! Kaj izgubim jaz z njim, to morete misliti. No hvala Božjej previdnosti, car Nikola kot dostojen sin, veren roditeljskim amanetom. on meni in mojemu sinu ohrani blagovoljenje, ljubav in pokroviteljstvo, v kojej smo bili pri bogopočivšem njegovem roditelju. Blagoslovljen bodi spomin velikega carja! Naj živi car Nikola, naj živi Rusija!
Židje o pokojnem ruskem carju. Jeden sotrudnikov Pariškega „XIX. Siecla" vprašal je adlatusa Pariškega vrhovnega rabina Zadora Khana, Lewyja. kaj je dovedlo vrhovno glavo francoskih Židov do tega, da je odredil molitve za pok. ruskega carja. „Milosrdje, odgovoril je Levy, pozablja proganjanja! Vrhovni rabin hotel je dati vzgled tega milosrdja vsem vernikom, ko je iz lastnega nagona odredil molitve. V ostalem je car Aleksander III. glede na Žide delal po svojem osvedočenju. Zaradi tega nihče ne sme napadati njegovega značaja. Pred vsem pa smo pomislili, da je bil pokojni car prijatelj Francije, in da nam je bilo njegovo življenje dragoceno v interesu naše domovine".
KNJIŽEVNOST,
Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. 1894. Vsebina 5. seš.: 1. S. Rutar: Grobine pri Sv. Luciji blizu Tolmina. (Konec). 2. Dr. Fr. Kos : Regesti k domači zgodovini. (Dalje). 3. Janko Barle : Še jedno poročilo o zmagi pri Sisku 1. 1593. 4. A. Koblar: Črtice o kapucinskih samostanih štajerske provincije. Potem več „malih zapiskov".
Slovanska knjižnica Gabrščekova v Gorici je posvetila 28. snopič 501et.nici rojstva Simona Gregorčiča. Obseza 110 str. in je na prodaj po 15 kr. Prvih 28 stranij je odmerjenih ponatisu raznih glasov, oziroma ocenjevanj našega pesnika; tudi je ponatisnena Funt-kova pesem, v kateri, v spomin 50letnici posvečeni sestavi označuje pesnikova dela. Od 29. do 105 str. pa so razvrščene odbrane pesmi Gregorčičeve, z namenom, da bi se po nizki ceni med narodom razširili biserji Gregorčičeve poezije. Naposled je priobčenih nekoliko čestitek, katere, razun 2 pisem, so bile odposlane slav-ljencu vse brzojavno. Ta snopič „SI. knjižnice" pomenja zares krasen dar narodu, ker le s posebnim dovoljenjem se je moglo tiskati toliko število najlepših pesmij za nizko ceno. Zato je nadeja opravičena, da si narod na široko prisvoji toliko dragoceno knjižico.^
Ivan Mažuranlc. Smrt Smail-Age Čengijiča. Pro-tumačio F. Cherubin Šegvič. U Zagrebu. Tisak Dioničke tiskare. 1895. Vel. 8, pp. 58. Avtor se je prvi lotil vsestranskega razlaganja znamenite Mažuraničeve pesmi. To tolmačenje, prikrojeno po metodi klasiške filologije, rlojde sosebno dobro celo Hrvatom in Srbom samim, v še veči meri pa ostalim Slovanom, ki ne poznajo tako na tanko zgodovine, zemlje, oblik in besed jugoslovanske
narodne in umetne poezije. Dijaštvo bode radostno proučevalo to knjižico.
„Prosvieta*, list za zabavu, znanost i umjetnost. Broj 21. t. 1. obseza med drugim: Omer-beg i Aiša. Slike iz sarajevskoga života. Napisali Osman-Aziz. (Svr-šetak). — Naše slike iz Boke. — Skupina Rendičevih radnja. — Zaboravljenim. Spjevao S. Gregorčič. Preveo dr. A. Harambašič. V „Listku" označuje F. Selak, slovenski rojak, znani estetiški kritik, Simona Gregorčiča „prigodom petdesetgodišnjice". „Prosvjeta" izhaja II. leto v Zagrebu, bavi se o svetovni in specijalno slovanski književnosti, ima obliko velikih ilustrovanih listov drugih narodov, prinaša mnogo krasnih slik, izhaja po dvakrat na mesec ter stoji vse leto 7 gld.
„Slovenské Pohladij", znamenili slovaški „zabavno-poučni" mesečnik ima v letošnjem 11. sešitu med drugim : Kral Gabriel Bethlen v Kremnici. Obrazky zo XVII. storočia. Podává Pavel Križko. (Dokončenie). — Pokyny národno-hospodarske ... s razpomienkou na Ondreja Červenaka m+t. — Stopy tureckého hospodarenia v Trenčiensku v XVI. a XVII. storoči. Día póvodnych protokollov trencianskyih ev. seniorátov podava. I. L. Holuby. — Naše j dediny. Rozprávky. Spisu je Terezia Vansová. — Literatura. Itd. Uže samo iz naslovov navedenih spisov je možno soditi na važnost razprav in njih predmetov. „Slovenske Pohlady" obsezajo po 4 tisk. pole sešit in stoje na vse leto 5 gld. Naročajo se pri administraciji v Turčanskem Sv. Martinu (Turóc-Szt.-Marton (Ogersko).
Ottova Latina knihovna narodni je v 39. in 40. seš. završila zanimivo knjigo „Z pražskeho ovzduši" ter pričela v seš. 41—43 „Naladové povidkyu, katere je spisal Fr. X. Svoboda; v prvih 4 seš. je daljše delo : „Vune samoty". Ta knihovna stoji 10 kr. sešit (64 str.)
Vitov Robenec. Historická povidka z XIV. stol. od I. Brauna. (Sbirka spisuv pro mladež „Vlast a Svet" č. 6) C. 70 kr.
Zpévník Ivana Buriana od Svatopluka (Jecha, C. 60 kr. Nakl. Fr. Topiče v Praze.
Jos. Korenského Cesta kolem sveta. Tako se zove obsežno delo, katero je sestavil znani češki potnik -Tos. Korénsky. V Krasni opravi je začelo delo izhajati v zalogi I. Otty v Pragi. Seš. stoji 30 kr. Vse delo izide v 2 zvezkih, vsak v 20—25 sešitih. Naroča se pri založniku v Pragi ali pa po knjigarnah.
Litewsko-loPvsko-polsko-rossyjski slownik. Ks. Mie-žinis. Tilsit, 1894. 8" 292 pp. C. 4 gld.
Z ruznych pameti. F. Procházka. Dil I. Brno, 1894 I. Barvic. 8,; 265 pp. C. 2 gld.
Rozhledy, socialni politické a literarni. Vydává a rediguje Jos.'Pelel. Ročnik IV. 1894. Gislo 1. Obsah : Ivan Vorel: Osa sociálniho statuta. — F. V. Krejči. Nové proudy a dekadence. — H. V. : K politickému našemu programu. Itd. Potem različni razglédi. — Razhledy izhajajo 25. dne vsakega meseca v sešitih 4 tisk. pol. Naročnina za V* 1. 1 gld. 30 kr., na vse leto 5 gld. 10 kr. Kakor smo omenili uže večkrat, „Rozhledy" so zaresen list, ki razpravlja znanstveno in temeljito razna vprašanja naše dobe.
PijccKafi EuoMoreKa. Ha^ame II. H. lle.ieia. Brivci«, VIII h IX. 1894. Obseg: „IIpecTyiL)ieHie h Haica-saHie" PoMaHT, M. O. ^ocToeBdcaro. Kakor znano, je tudi to delo velikega ruskega pisatelja znamenito, in je nova zasluga Pelechove knjižnice, da je začela priobčevati za majhno ceno ta roman. Pvck. B. stoji za vse leto 2 gld. 40 kr. ter podaje najboljša dela prvih ruskih pisateljev, zajedno prilaga tolmačenje razločujočih se besed na maioruskem jeziku. Naročuje se pod adreso : Il3^aTe.it-ctbo „PvccKoii Bn6ai0TeKH" bo .IobobI;, BaaxapcKaa y.i. 13.
IDiKHO-cjiaeaHCKia cKa3anisi o Kpajieeuut Mapiei Bi CBH3II ci nponsBeseniaMii pyccKaro (itueBaro anoca. CpaB-HiiTejiLHHa Haf);ito.T,euia Bi o6.iacTii repoinecicaro anoca ro»HHXi c.iaBHHi h pyccKaro napoja. M. XaaaHCKiS. Bap-niaBa, 1894. 8". 479 pp. Cena 8 rub.
VnefmuKr, pyccKaro rpaac^aHCKaro npaBa. T. «i». Illep-meHeBiiii. Kasarn,, 1894. 8". 615 pp.
UAnarchie passive et le comte Leon Tolstoi. M. de Manaceine. Pariš 1894. 12", 160 pp. 1 gld. 20 kr.
Poziv n» predplatu.
1'. n. gospodine! Naumio sam izdati sbirku svojih što tiskanih š£o netiskanih pjesama pod naslovom: „i> dalmatinskih zald". Knjiga če po prilici biti od kakovih 1»j0-170 stranica, a zapadati če 80 novč. Tko se želi predplatiti na tu sbirku, neka što prvo pošalje novac na me pod adresom: Dinko Sirovica, — Zlosela (pošta Tiesno kod Šibenika) Skupim li dovoljan broj pred-platnika, knjiga če ugledati svjetlo do Božiča. Preporučujuč se čitalačkome občinstvu, ljubiteljima hrvatske liepe knjige, a osobito cienjenom učiteljstvu u pokrajini i van nje, nadam se, da če me u prvom motu pokušaju dragovoljno podpomoči. S počitanjem. U Zloselima, l. studenoga 1894. Dinko Sirovica, pučki učitelj.
Opomnja upravtiiitva. Nekateri naročniki, kljubu večkratnim opominom, tudi pismenim, niso še poravnali naročnine od prejšnjih let. Drugi so obečali plačati, obroki so pretekli, a svoje dolžnosti le niso še izpolnili. V Trstu pa, kljubu prošnji, da bi nam poravnavali naročnino po nakaznicah, ozira se le malo naročnikov na našo željo. Na vse strani prosimo, da bi prejšnjo in letošnjo naročnino poravnali vsi. ki niso še storili, tega — Tekom decembra meseca naznanimo dolgove tistim, kateri ne vedo več, koliko so še dolžni.
A. M. u Zagrebu. Treba popraviti: I ako stih počinje ne na-glašenom slovkom .. . Istotako: jambima (ne: jam&i'««). Evo Vam nekoliko dobrih primjera: A] što te nosi i| na primete bojne U] noči, ljubo, || kad se zviezde šeču? — Ne,] nema ruže, || Voreštanka što je, Ni] drugud takvi || ne rude klinčasi. — Nu] oni šute, [] šute mraniorkome; A] živi neče II da čuju o tome. Palm ovir
Dr. Tr.
Popravki k 20. št. „SI. Sveta". Na l. str. na desni 3. v. zg.: češki fevdalci n. poslanci. V pesmi „Cepine CnpoTa" zadnja kitica: sdibcb n. cjict; v pesmi „Bnepeji" 2. kit. 1. v. čitaj: Bnepejt rt,o.ia£Hw »k nce ii,t,tii ; 4 kit. 3. v. : scaKo.vv; 5. kit. zadnja vrsta: np«MO.
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za celo leto 4 gld., za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Ža dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., uoluletno l gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke po 18 kr. Zunaj Avstro-Ogerske na leto 5 gld. - Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Molin grande
št. 2 (konec ulice Stadion).
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik : Fran Podgornik. — Tisk tiskarne Dolenc.