UVODNIK 3 Miha Naglic: Žiri in Žirovci na pragu leta 2000
PRVI INTERVJU: BOJAN STARMAN, ŽUPAN 6 Miha Naglic: Občina Žiri oh prelomu stoletja in tisočletja
DRUGI INTERVJU: FRANC KAVČIČ, KATRNIK 16 Igor Kavčič: »Sam puška se ne sme vr/.t u koruza!«
PORTRET: DRAGO ŠUBIC, PODJETNIK 25 Miha Naglic: Drago Subie, ta podjetni rojak
PREPIR NA ŽIROVSKI NAČIN 29
Milena Miklavčič: Sundar na Žirovskem
ŽlROVSKI ČEVLJARJI V KRANJU 47 Anton /akcij: Kriegsarbeitsgemeinschaft der Sairacher Schumacher / Prva skupnost žirovskih čevljarjev meti vojno v Kranju
ŽIROVSKE RODBINE: KAMŠKOVI IZ NOVE VASI 89
Kdi Kavčič: Zgodba o Kamškovi domačiji
IVAN ZAJC (1876-1962): ČEVLJARSKI PODJETNIK       118 Ivan Zaje: Zapiski I 111 Pavel Zaje: Ivan Zaje (1876-1962) 'lončka Stanonik: Večplastnost in vabljivost rokopisov
FORTUNAT TEMELJ (1913-1997),
LJUBITELJSKI IGRALEC 164
Portuna! Temelj: Zapisnik mojih odrskih nastopov Franc Temelj: Opombe k zapisniku odrskih nastopov 1'orlunata Temelja
LIKOVNA PRILOGA
Stane Kosmač: Akvareli
LEPOSLOVNO BRANJE 177 Malevž 1'ečelin: Prava zgodba
OBLETNICE: 50 LET DELNIŠKE DRUŽBE
KLADI VAR ŽIRI 189
Anton lim jek: Razvoj fluidne tehnike
Miha lingalaj: Utrinki ob 50. obletnici firme Kladivar Žiri
OBLETNICE: 20 LET RADIA ŽIRI 195
Nejko Podobnik: Neznosna lahkost vladanja
ODMEVI, OCENE, PREDSTAVITVE 201 Milan Močnik: Pojasnilo o mojem očetu
Jože Dežman: Ž.irovski spomin in spomenik
Tončka Stanonik: Monografija o Jožetu Peternelju - Mausaiju
diha iz njegovega ateljeja
Stane Kosmač: Fotografije 'Toneta Mlakarja
Zoran Kržišnik: Komad Peternclj - Slovenec, opus 1999
Polona Hafner: Fantastični kraji brez naslova
i i ;
Miha Naglic: Ablak nad Zirmi - prvi koncert novega zbora
Anton Žakelj: V Zireh bo petje še zvenelo!
Slobodan l'oljanšek: Ob 4. kresnem koncertu na Ledinici
Mirjani Novak: Žirovska izvedba Poročnega lista Ephraima Kishona
Peter llavvlina: Manj je več
£B 293/20
Ziri in Zirovci na pragu leta 2000
Žiri in Žirovci smo tako kot vsi drugi na tem svetu prispeli na konec drugega tisočletja po Kristusu, na prag leta 2000 in tretjega tisočletja. Sicer smo pa še vedno tam, kjer smo od nekdaj bili: ob 46. vzporedniku, na stičišču treh slovenskih pokrajin, Gorenjske, Notranjske in Primorske, ob razvodnici med Posavjem in Posočjem, ob nekdanji meji, freisinški in rapalski, na koncu Poljanske doline, na gorenjskem jugu...
»Oj mi smo pa tam na Zirovskem doma, v prelepi dolini na koncu sveta!« Tako se začenja Zirovska himna, ki jo je kmalu po 2. svetovni vojni zložila učiteljica Darina Konc, uglasbil pa skladatelj Anton Jobst. In po teh besedah bi lahko sodili, da so se Žirovci še nedavno dejansko počutili tako, kot bi bili res »na koncu sveta«, oddaljeni od večjih mest in glavnih prometnih žil. Kaj pa zdaj, nekaj desetletij pozneje, v dobi globalnih komunikacij, ko so ceste ponekod še vedno slabe, a kljub vsemu boljše, po kablu pa smo povezani z vsem svetom?! Ko so »Žiri po vsem svetu in ves svet v Žireh«, kot bi ta pojav ubesedil akademik dr. Zdrav ko Mlinar, prvak slovenskih sociologov in predsednik uredniškega sveta ŽO. Zdaj bi lahko svojo pesem zapeli skoraj enako in vendar bistveno drugače: »Oj mi smo pa tam na Zirovskem doma, v prelepi dolini na sredi sveta!«
Ko sva si pred leti dopisovala z Ivanom Cankarjem, Žirovcem po rodu in strokovnjakom za računalništvo, ki dela v finski podružnici korporacije IBM v Helsinkih, sem ga vprašal, kaj se njegovemu dovolj oddaljenemu pogledu kaže kot bistveno za njegovo rojstno dolino. Odgovoril je kratko in jedrnato: »Elektronska povezava Žirov s svetom in varovanje okolja, dokler je čas!« Čas ga potrjuje; spodbuja prvo, a tudi za drugo ni prepozno. Po elektronski pošti so Žiri in Žirovci dosegljivi vsak hip; do Vrhnike ali Logatca, kjer sc priključijo na eno glavnih evropskih cest (5. evropski koridor: Barcclona-Kijev), je navsezadnje samo dobrih 20 kilometrov, četudi ovinkastih. Tudi nesluteno nasilje nad naravo, kakršnemu smo bili priča v minulih desetletjih (nemarno odlaganje odpadkov vsepovsod, posebno »za vodo«, strupene odplake, zakajeno ozračje, idrijsko smetišče Raskovec, radioaktivna kaverna v Zavratcu, Rudnik urana Zirovski vrh, regulacije Sore v kanal sredi Žirovske kotline, uničevanje mokrišč in drugega »nekoristnega« sveta), sc zdi obrzdano. Ekološka zavest se pri večini ljudi krepi, jf. nekateri še vedno svinjajo, ti postajajo prepoznavna, žal nekaznovana
manjšina.
Tri delniške družbe - Alpina, Etiketa Tiskarna in Kladivar Žiri - ki so hrbtenica žirovskega gospodarstva, so dobro prestale preizkušnje po letu
1991. Plače so razmeroma skromne, visokih dobičkov ni, a nekaj gaje, dela je več kot dovolj. Dobro sc drži tudi Kmetijsko gozdarska zadruga Mercator -Sora. Veliko je novih podjetij, nekatera med njimi so prave »gazele«. Prvak med tistimi, ki so ostali v Žirch in imajo sedež svoje dejavnosti tu, je podjetni Lado Mrak, Ika d. o. o., ki sicer trži po vsej Sloveniji. Zirovski rojak Drago Subic, čigar portret objavljamo v tej številki, pa sodi nemara med najbolj uspešne podjetnike v tej državi sploh. Občina Ziri, ki se je 1995 še enkrat rodila, je v kraju prepoznavna. Denarja je bistveno več, kot gaje bilo pod občino Škofja Loka, asfaltira sc kot še nikoli. Ce jc svet v dobi globalizacije, velja to tudi za Žiri, ki so vrh tega v znamenju »asfaltacijc«. Drugi »po-trebneži« na trenutek občinskega usmiljenja še čakajo: muzej, dom za starejše občane, dcvctlctka, otroški vrtec, kultura, šport, turizem... Politično življenje ni posebej razgibano, kar ga jc, zna biti tudi sektaško. Za nekatere je še vedno glavno vprašanje, kdo je »naš« in kdo ni. Bil bi že čas, da bi šli prek teh delitev, se »projektno« povezovali in začeli lobirati za skupno dobro. Navsezadnje to, čigav jc kdo, sploh ni bistveno; bistveno je, kaj lahko prispeva k razvoju kraja, za druge in s tem tudi zase.
Kot vsako leto smo tudi ob koncu 1999 ponosni na tiste, ki so si prizadevali in dosegli »nekaj več«. Ko človek posluša magistra Martina Kopača, novega »generalnega« v Alpini, postane optimist; žirovska »tovarna mati« gre v postindustrijski dobi očitno v korak z globalizacijo. Vesel je, ko ob 50. obletnici Kladivarja Žiri, leta 1991 že odpisanega, vidi, kako ta firma, ki je postala nacionalno središče proizvodnje in razvoja hidravlike, doživlja nov razvojni polet. Podvig je resda skupinski, a ima tudi ime, ki ga pooseblja: Milan Kopač. Dva Žirovca, tudi stalna sodelavca ŽO, sta bila v letu 1999 deležna državnih priznanj: Nejko Podobnik jc dobil nagrado Društva novinarjev Slovenije »za dosežke časnikarjev v podjetjih«, Milena Miklavčič pa nagrado Andragoškega centra Slovenije »za izjemne dosežke pri učenju odraslih«. Ponosni smo na mlade športnike in njihove mednarodne uspehe; posebej so se izkazali kombinatorec Jure Kosmač, judoist Sašo Jereb in alpinistična smučarka Katja Frelih. Tudi žirovski likovniki ne mirujejo: Jože Peternelj - Mausar je dočakal res lepo monografijo, Konrad Peternelj -Slovenec jc razstavljal v Portorožu in na Brdu pri Kranju, Tjaša Demšar v Školji Loki, fotografije Franca Temelja so bile na ogled v Knjižnici Ivana Tavčarja v Skorji Loki, akademski slikar Stane Kosmač je novembra prvič samostojno razstavljal v Galeriji Svoboda Žiri, kjer jc svoja dela že spomladi prikazal rojak Tone Mlakar, fotografski krajinar... Priča smo bili tudi nekaterim dobro obiskanim in odmevnim društvenim prireditvam. Gasilci PGD Žiri so proslavili svojo 110. obletnico; ob njej jih je s svojim obiskom počastil dr. Franc Rode, ljubljanski nadškof in slovenski metropolit, in ob tej priložnosti blagoslovil novi in moderni gasilski avto za hitra posredovanja. Šolsko športno društvo Tabor Žiri, ustanovljeno 1959, je svojo 40. obletnico praznovalo z razstavo in izdajo spominskega zbornika. Za pravo ljudsko, res »domačo« razstavo jc poskrbelo Društvo kmečkih žena, ki je konec oktobra v družbenem domu Partizan v sodelovanju s kmetijsko svetovalno službo postavilo na ogled kar izbrane sadove letine 1999. Zakaj ne? Kdor dela, mora prej ali slej tudi jesti.
V Žireh se torej dela. Tudi praznuje sc dostikrat delovno. Ob koncu zadnjega oziroma predzadnjega leta v drugem tisočletju pa bi si lahko privoščili tudi prave praznike. Razlogi za praznično razpoloženje so, tako globalni kot lokalni. In to je lepo.
KAJ JE V TEJ ŠTEVILKI?
Tudi to pot sta na začetku dva intervjuja. Prvič je naš sogovornik Bojan Starman, župan Žirov, po petih letih županovanja. Žirovski občasnikarji smo mu dolžni primerno hvaležnost; bil je prvi direktor Alpinc, ki je podprl naše izhajanje, enako jc ravnal, ko je 1995 postal župan na novo rojene Občine Žiri. V pogovoru je razložil samosvoje in dostikrat prav zanimive poglede na lastno županovanjc ter na dosežke in dogajanja v občini. Naš drugi sogovornik jc Franc Kavčič, legendarni Katrnik, posestnik, gostilničar in občinski svetnik, v drugi polovici našega stoletja gotovo eden najbolj znanih Žirovccv. Rojaka Draga Šubica smo portretirali zato, ker sodi med najbolj uspešne slovenske podjetnike; v Črnučah gradi stanovanjsko naselje, vredno 26 milijonov mark, kar zna biti največja zasebna investicija v Sloveniji. Milena Miklavčič se je to pot razpisala o tem, kako smo se Žirovci prepirali, »šundar gnal« - in znova poskrbela za zanimivo branje. Bilo bi prav zanimivo raziskati, od kod ta slovenska narečna beseda: »šunder«, po žirovsko »šundar«. »Šundrati« pomeni hrumeti, delati hrup, kar najbrž ni brez povezave s »šuntati«, hujskati. Oboje je stara slovenska in žirovska vrlina.
Anton Žakelj, Balčkov Tone iz nekdanje Stare vasi, nam je iz Amerike poslal drugi del svojega medvojnega dnevnika, ki gaje pisal kot knjigovodja žirovskega čevljarskega podjetja v Kranju, imenovanega Kriegsarbeitsge-meinschaft der Sairacher Schumachcr, Krainburg. Steklo je tudi popisovanje žirovskih rodbin. Edi Kavčič, Kamškov iz Nove vasi, je spisal zgodbo svoje domačije in njenih gospodarjev. Pavel Zaje pa je za objavo pripravil zapiske svojega starega očeta Ivana Zajca, enega od prvakov žirovskega čevljarskega podjetništva, sam pa je ob tem spisal šc njegov portret. Podobno je ravnal Franc Temelj; za objavo je pripravil odlomke iz zapisnika odrskih nastopov svojega očeta Fortunata (Natka) Temelja. To so tri pisna in avtorska dejanja, ki obujajo spomine na ustvarjalne osebe in družine, skozi njihove zasebne zgodbe, same po sebi zanimive, pa prispevajo tudi najlepše kamenčke v mozaiku krajevne zgodovine. Številko sklepamo z odmevi, ocenami in predstavitvami raznih ustvarjalnih dejanj in prireditev v minulem letu, posebno pozornost namenjamo dvema obletnicama: 50. obletnici delniške družbe Kladivar Žiri in 20. obletnici Radia Žiri. Zvezek krasijo številne fotografije, likovno opremo jc prispeval akademski slikar Stane Kosmač z objavo izbranih del s svoje letošnje razstave. Za boljši jezik in redakcijo nekaterih zahtevnih besedil, kakršni so Zajčcvi in Temeljevi zapiski, je poskrbela Tončka Stanonik.
Redakcijo te številke sklepamo sredi novembra. Ko bo izšla in šla med svoje bralec, med Žirovce in prijatelje Žirov, bodo prazniki in bo leto 2000. Kakor pred vsakim navadnim letom, vam tudi pred tem, ki zna biti nekaj posebnega, želimo zdravja in vse dobro. Včasih je dobro že, če ni slabše, kot je bilo. Ce bo še kaj boljše, bo pa res dobro.
PRVI INTERVJU*
Miha Naglic
Občina Žiri ob prelomu stoletja in tisočletja
Pogovor z BOJANOM STARMANOM, županom Občine Žiri, po petih letih njegovega županovanja
Žirovskega župana, sicer pa starega znanca, sem obiskal na njegovem domu v Kosovelovi ulici v soboto dopoldne. Pogovarjala sva se skoraj tri ure, v miru in prijaznem vzdušju. Ker me je sprejel v copatah, se mi je prvo vprašanje postavilo kar samo po sebi: Se nosiš čevlje Alpina?
Še, še! Še zmeraj, če le najdem model za svojo nogo. V tej hiši sem preživel več kot 20 let in vez ostaja, še vedno spremljam dogajanja v njej. Jasno mije tudi, kako je Alpina še vedno pomembna za Žiri in za naš razvoj. To je dejstvo, ki ga lahko priznaš tudi tako, da kupiš Alpininc čevlje, tudi na tak način pokažeš neko lojalnost do hiše.
Nekaj časa si bil v obeh »hišah«, še vAlpini in že na občini, direktor in župan obenem. Kako je šlo eno z drugim?
Z razbitjem občin na majhne enote je postalo vprašanje županstva v teh majhnih enotah nekoliko nejasno. Kaj naj bi župan počel: po eni strani lahko opravlja ves protokol tudi neprofesionalni župan, vendar je občina velika gospodarska enota, kjer poteka zelo veliko aktivnosti, to pa zahteva na vrhu človeka, ki bi moral poznati vsa področja, vse zakone, vse sprotne zadeve. V večjih, starih občinah so bile naloge porazdeljene, imeli so močnejše uprave, v manjših občinah si ne moreš privoščiti pokrivanja posameznih področij s profesionalnimi kadri. To praktično pomeni, da bi moral biti župan v manjših občinah močnejši, imeti več različnih znanj, več stvari pokrivati sam: poznavanje zakonov, financ, priprava proračuna, politika kraja...
Župan je izvršilno telo, svet pa tisti, ki odloča o vseh temeljnih zadevah. Ta delitev je jasna, sam sc vedno trudim, da svet informiram o tekočih zadevah, posebno finančnih. Na volitvah sem kandidiral, ker sem se počutil sposobnega, v kraju sem opravljal funkcijo, s katero sem si ustvaril avtoriteto, predvsem pa sem vedno gradil na dobrih odnosih z vsemi ljudmi.
Si se za županovanje odločil sam ali na prigovarjanje drugih? Že jeseni 1992 si kandidiral na volitvah za poslanca v državnem zboru... ?
Pravzaprav še sam ne vem prav dobro, kaj in kako se je takrat dogajalo. Sem človek, ki bo do smrti iskal. Sem kritičen, nočem kritizirati nečesa, česar sam ne poskusim. Zgodaj sem se vpisal v Socialdemokratsko stranko (SDS), kjer sicer nisem aktiven, vendar se mi zdi, da je politična pripadnost del življenja, mimo katerega ne moreš. Ali si ali nisi. Pod pojmom socialna demokracija sem razumel neko pošteno opcijo, ki daje možnosti veliki množici ljudi, zato sem se odločil zanjo in jo vedno zagovarjam, ne glede na to, kaj počne stranka. Za politiko sem se torej odločil iz preprostega razloga, hoteč spoznati nekaj novega, hkrati pa si odpreti prostor dejavne kritike zadev, ki so se dogajale v državi. V parlamentu bi imel možnost verodostojno zagovarjati neka stališča.
Na občinskih volitvah 1998 si bil že drugič zapored v prvem krogu in z visokim številom glasov izvoljen za župana Občine Žiri. Kako bi to sam komentiral?
081144551
Volilni rezultati so povezani s tovarno Alpina in z mojim delom v njej. Ljudje cenijo odkrit pristop, za katerega sem sc vedno trudil. Pri poslovnih odločitvah sem vedno želel vedeti, ali imam pri ljudeh podporo. Vse ključne odločitve sem sproti preverjal, nekatere na referendumih. Tudi v vsakodnevnem življenju opazujem življenje in vsakodnevne težave ljudi, tako doma kot po svetu. Ko grem po svetu, ne hodim v muzeje in mavzoleje, ampak se raje pogovarjam z ljudmi, jih sprašujem, zakaj stojijo v vrstah in podobno. Večina volivcev jc v Alpini, tako da me veliko ljudi neposredno ali posredno pozna in lahko presoja moj način dela in mojo strokovnost.
Kar se tiče županovanja v tako majhni občini, je problem, ki ga sam občutim. Že po prvih volitvah sem nameraval začeti s profesionalnim delom, to sem drugič tako rekoč obljubil volivcem, saj sem po nekaj mesecih v Planiki zaključeval svoje poslanstvo prav v času volitev. Vendar sem se, po domače in po pravici povedano, tega ustrašil. Vem, da bi kraj potreboval profesionalnega župana, delo na dveh koncih jc za enega človeka prenaporno in ne more trajati dlje časa, vendar sem se vprašal, kako bi ta korak vplival na moje profesionalno življenje. Poštirih letih drugega županovanja, pri 53 letih, ko bi se končal mandat, bi izgubil veliko stikov, gospodarskih in tudi političnih. Zato sem tedaj sprejel povabilo ministra za delo na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije (MORS), ki mi daje večjo poklicno gotovost. Ta odločitev je bila torej zelo racionalna. Zdaj traja moje delo po ves dan, doma me čaka vsak dan znova vse polno novic o vsem, kar se dogaja v občini, to pa postaja vedno bolj naporno. Življenjske razmere imam urejene, zato bom šele zdaj, pri svojih 50 letih, začel razmišljati o tem, da bi delal nekoliko bolj sproščeno in ob tem konec koncev tudi kakovostno živel.
Rezultat drugih volitev me je pa resnično presenetil.
Mogoče tudi ni bilo res močnega protikandidata?
To drži. Vendar je zmaga na volitvah po navadi rezultat dela celotnega obdobja pred volitvami, kar pa zame ne velja, ker sem bil preveč odsoten. Tudi v tem oziru imajo prednost profesionalci. Neprofesionalno opravljanje funkcije tc v ničemer ne odvezuje, to je le tvoja odločitev,
ravno tako moraš odgovarjati za vse poslovanje, kot če bi bil profesionalec.
Mogoče je zdaj priložnost, da na kratko nekaj rečeva o tvojem delu na ministrstvu. Občane to gotovo zanima.
Najbolj sem ustvarjalen v okoliščinah, ki pomenijo velik izziv. V normalnih sc mi zdi, da sem premalo izkoriščen, da ne delam dovolj. Vsak dan si postavljam nove in nove cilje. Doslej sem videl svojo priložnost predvsem v gospodarstvu, zato prvi trenutek nisem videl pravega izziva na tem novem mestu. Vendar jc velika državna ustanova, kot je ministrstvo za obrambo, tudi velikansko podjetje. Ponujena mi je bila možnost pokrivanja področja logistike, ki zajema tri službe: prva jc služba financ, plana, analiz, druga služba za javna naročila, kjer potekajo vsi nakupi za potrebe ministrstva, tretja služba pa je sektor za opremljanje, to je povezava z namensko industrijo, predvsem pa se tu odvijajo temeljni razvojni programi - nabava opreme, specialnih oborožitvenih tehnik, sistemov večjih vrednosti. Vodim torej urad za logistiko; ta pokriva finančni, komercialni oziroma ekonomski del poslovanja vojske, ki je precej svojstven.
Ob tem se mi kar samo poslavlja vprašanje, ali lahko ti, ali pa minister, ki je tudi Zirovec, storita kaj dobrega za Ziri. Na primer za to, da bi vojska kupila čevlje od Alpine?
Osebno tega seveda ne morem, zaradi sistema javnih naročil.
V petih letih tvojega županovanja se je v Zireh zgodila prava »asfaltna revolucija«. To je po eni strani dobro in velik uspeh, po drugi pa se postavlja vprašanje, čemu tolikšno vlaganje v cestno infrastrukturo? Ali niso ob tako visokih vlaganjih v infrastrukturo zanemarjena druga področja ali celo tekoče financiranje nekaterih občinskih dejavnosti?
Na začetku županovanja sem si postavil vprašanje, kaj naj župan sploh dela, kakšno jc njegovo poslanstvo, kaj bi bilo treba v kraju narediti. Postavil sem si neka izhodišča, povzeta v treh točkah. Prvič: urejen kraj. Drugič: kraj, kjer se čuti življenje, dogajanje. Tretjič: kako doseči boljše poznavanje kraja v svetu, da bi sam in
vsak Žirovec, ko gre po svetu, s ponosom povedal, da je iz Žirov! Kako te stvari uresničiti? Občina ne sme biti oblast v kraju, ki bi se je vsi bali, je servis občanov. Z omejenimi sredstvi moramo narediti tisto, kar čim bolj zadovolji želje večine občanov. In kako ugotoviti, kaj so želje občanov? To se najbolj preprosto pokaže v vprašanjih, pogovorih z ljudmi, kar je neko posebno zadovoljstvo. Na ta način prepoznaš potrebe, v vsakodnevnih stikih začutiš, kaj je tisto pravo. Pokazalo se je, da je kraj duhovno močan, daje v njem veliko ustvarjalnega naboja. Zavzeli smo poseben odnos do kulture in športa ipd. Tu so bile dejavnosti že v teku, mi smo jih s svojo podporo samo še pospešili. Druga stvar je bila ekologija, kanalizacija, oskrba z vodo. Naloge smo v začetku prvega mandata postavili precej široko. Najprej je bilo treba urediti prostorske načrte. Razmeroma velik in zahteven projekt jc bila kanalizacija na območju Starih Žirov. Naslednja stvar so bile ceste. Ljudje so izražali svoje potrebe, mi smo postavili merila. Nova cestna formula se jc glasila: občani sami pripravijo in financirajo podlago, občina plača asfalt. Občani tako prispevajo svoj del k ureditvi cest, predvsem z dogovori, zbiranjem soglasij, odstopom zemljišč, tako da se lahko dela s priglasitvijo del. Plačali naj bi tudi izvajalca za ureditev ceste, občina poskrbi za strokovni nadzor in materialne stroške prepustov. V okviru možnosti bo občina financirala položitev asfalta na teh cestah, ko bo mogoče za to rezervirati sredstva. Tako smo vso stvar zastavili...
In kaj seje zgodilo?
Ljudje so zaupali sistemu, delali so petkrat ali desetkrat hitreje, kot smo pričakovali. Načrtovali smo, da se bodo nekateri odseki začeli v enem letu, nekateri v drugem. Prekoračili smo sredstva, ker tega nismo takoj zaustavili, vendar če so ljudje pripravljeni prispevati deset, dvajset ali trideset tisoč mark, potem jim to zares veliko pomeni, zato moramo obljubo spoštovati. Tudi v središču kraja so pereči problemi, kot na primer Jezerska ulica. Vse to jc prineslo pospešene aktivnosti, zaradi katerih smo se tudi zadolževali. Letos zmanjšujemo zadolžitev. Toda kljub temu da se je naredilo res veliko, ostajajo nedokončani odseki. Ljudje so naredili preveč, občina ni bila sposobna nadzirati trideset gradbišč hkrati, stroški bi bili desetkrat večji, če bi ravnali po
klasičnih metodah. Leta 2000 naj bi kljub vsemu končali večino začetih del.
Kaj pa druga področja dela ?
Za druga področja občani niso kazali tako velikega zanimanja, na primer želje po domu za starejše občane, ki ga bom od danes dalje imenoval hotel za starejše občane. Športni objekti, šolski prostori, stanovanja - to jc nekaj področij, na katera prihajamo z zamudo. Ni bilo opaziti kake realne in tako žive zahteve, da bi proračunski denar usmerili v tc projekte. To bo treba v prihodnje pospešiti, začenjamo z gradnjo šole in vrtca, pripravlja se zazidalni načrt za Mršak, ki pa še nima dovolj dobre rešitve glede funkcionalnosti. Zbrati bo treba dovolj dobrih zamisli ali pa se zgledovati po rešitvah, ki so se posrečile drugod. V zvezi z gradnjo šole smo sc prijavili na razpis države. Šolo in vrtec obiskuje za cel razred otrok iz sosednjih občin, zato je bilo tudi pred to odločitvijo precej nejasnosti, ali je širitev smiselna, vendar smo sc zanjo odločili. Za gradnjo novih stanovanj je treba poiskati možnosti glede sofinanciranja na razpisih. Poskušam slediti potrebam, spodbujam občane, da se organizirajo in pripravijo konkretno pobudo. Denar ni vprašljiv, kadar gre za programe, za katere smo vsi prepričani, da so dobri in potrebni.
Kateri so najbolj pogosti problemi, zaradi katerih se ljudje oglašajo pri tebi ob sredah popoldne, ko imaš uradne ure?
Problemi so zelo različni. Koliko se jih reši, se nikoli ne izve, ker se ljudje oglasijo le tedaj, ko so v težavah, ko se te rešijo, se pa nič več ne sliši. Ugotavljam, daje približno tretjina ljudi, ki prihajajo s svojimi težavami, zadovoljnih že z dobrim nasvetom, druga tretjina želi od občine kako storitev, ki je lahko opravljena takoj, tretjina pa ima težave, ki so hujše in rešljive šele dolgoročno.
Po pogovorih z občani bi človek sodil, da so nekatere prihodnje investicije še posebej potrebne oziroma smiselne: dom za starejše občane, muzej, nekateri športni objekti, vrtec, develletka... Kaj od tega pride na vrsto in kdaj?
Če se navežem na prejšnji kontekst: sedanje stanje je odsev stanja na terenu, slika naše neor-
ganiziranosti. Ko bomo znali najti ljudi, skupine z jasnimi kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji, bodo tudi na teh področjih stvari stekle. Imamo veliko sposobnih ljudi, ki znajo narediti veliko. Zakaj bi nam dokumente delal kdo od zunaj, ki prepiše splošne resnice in pobere denar, nato pa projekt obleži v predalu. Računam, da se bodo prednostne naloge v kraju in načini njihovega reševanja spreminjali, se preusmerjali in preoblikovali glede na interese ljudi. Na nekaterih področjih ne bo več tako velikih potreb oziroma bo njihova moč manjša, temu se bo prilagajalo odločanje na občini in delitev proračunskega denarja.
Dvajseto stoletje je bilo povsod po svetu v znamenju novega; proti koncu so se vse bolj uveljavile tudi težnje po ohranjanju in ponovnemu spoštovanju starega, po varovanju naše naravne in kulturne dediščine. V Idriji, Skojji Loki, Cerknem in Železnikih imajo sijajne ali vsaj primerne muzeje, ki so prava svetišča kulturne dediščine; povsod so jih ustvarili s precejšnjo podporo lokalne skupnosti. V Žireh dobesedno propada še tisto, kar nam je uspelo ustvariti doslej. Podiramo še tisto, kar imamo, namesto da bi gradili, ohranjali, obnavljali... Muzejsko društvo Žiri odgovornosti za to zgrešeno početje pač ne more prevzeti. Vprašanje je, kaj lahko stori Občina Žiri, lastnik Žirovske pristave (Tabor 2 in 4), leta 1998 razglašene za kulturni spomenik?
Ta zadeva je pa malo drugačna. Tam jc mrtvi kot, iz katerega ne pridemo. Podobno je s turizmom. Tudi tu čakamo, da sc bo oblikovala interesna skupina z vodjo, ki bo znal zagovarjati njene kratkoročne in dolgoročne zahteve. Prvi koraki so bili storjeni, na naslednje še čakamo. Ne priznavam delitve na »komunalne« in »duhovne« zadeve, pri čemer naj bi imele v občini prednost prve; zame so vse enako pomembne. Ko bomo videli, da so tudi na teh področjih stvarni načrti, katerih nosilci so ljudje, ki vedo, kaj hočejo, in so pripravljeni delati, potem tudi denar ne bo več vprašanje. Kar sc slednjega tiče, je na občini podobno kot v družini; če hočeš nov avto, a nimaš dovolj denarja, si ga sposodiš; avto tedaj imaš, denar pa vrneš... Najprej pa moraš vedeti, kaj sploh hočeš.
Pogovarjava se na pragu leta 2000. Ob tem visokem jubileju se povsod po svetu pogovarjajo o
svojih pogledih v prihodnost, o vizijah 21. stoletja in tretjega tisočletja. Kakšni so dolgoročni načrti Občine Ziri, kako daleč segajo pogledi njenega župana?
Vedno si poskušam izdelati izhodišča, ki jih potem dopolnjujem. Kljub neprofesionalnosti, na prvi pogled neorganizirano, ne izgubim rdeče niti. Dolgoročna vizija sc dopolnjuje, sproti oblikuje in razvija. Moraš jo imeti, ne smeš je zacementirati. Kar veš v trenutku, ko si postaviš vizijo, je kakih 20 odstotkov tistega, kar bomo vedeli čez pet let. Zato obstajajo le osnovne usmeritve, konkretni dokumenti pa se kar naprej spreminjajo. Vizije je že dobro imeti, ni pa smiselno z njimi betonirati, jih fiksirati v raznih dokumentih, ki zastarijo že v trenutku, ko so napisani.
Ce primerjamo način dela žirovskega župana s tem, kako to delo opravljajo njegovi kolegi iz sosednjih občin, je očitno, da so ti skoraj vsi profesionalci, ki temu poslanstvu namenjajo večino svojega časa, praviloma več, kot traja običajni »šiht«. Tebe je mogoče na občini redno najti samo ob sredah popoldne, čeprav si pred zadnjimi volitvami obljubil, da boš tudi sam županovalprofesionalno. Koliko časa dejansko namenjaš svojemu župano-vanju?
Moji kolegi pravijo, da namenjajo občini po 16 ur na dan, jaz sem 12 ur nekje drugje. Priznam, da je to moj hendikep. Premagovati ga skušam tako, da sem sodelavcem in občanom čim bolj na voljo, v tistem času, ko sem v Žireh, ko smo na sestankih, ali pa kar po telefonu. Menim, da smo kljub vsemu veliko naredili.
Ob županu smo nedavno dobili še dva podžupana. Je to dobra rešitev?
Ta rešitev dolgoročno ni prava, to vem iz prakse. Prvi podžupan se je pojavil po mojem odhodu iz Alpinc, kajti do tedaj sem lahko poleg svojega dela tekoče, to je vsak dan sproti, spremljal še delo na občini. (Mimogrede: ko sem hodil iz tovarne na občino, sem se »odštcmpljal« tako kot vsak drug.) Ko sem šel v Kranj, sem hotel odstopiti od županovanja. Takrat se je porodila zamisel o podžupanu. Gospod Anton Oblak je prevzel to mesto in je pokrival področje infrastrukture; zelo skrbno si je zabeležil vsa vprašanja, o katerih smo nato skupaj razpravljali
v času, ki je bil na razpolago, v popoldanskih in večernih urah. To je bila edina možnost in mislim, da sta bili odločitev in kadrovska izbira pravilni. Po mojem odhodu iz Kranja v Ljubljano je postal moj delovni čas še manj obvladljiv. Delo na ministrstvu ni časovno natančno določeno; če je potrebno, moraš biti v službi tudi popoldne in zvečer. Po drugih volitvah je bil govor tudi o profesionalnih podžupanih, čemur sem nasprotoval, ker ne rešuje problema. Zupan je tisti, ki odgovarja za vse, in te odgovornosti ne more prenašati na druge. Dobili pa smo še drugega neprofesionalnega podžupana, ki naj bi pokrival področje družbenih dejavnosti, do tedaj slabo pokrito. Gospod Marko Mrlak, ki zdaj opravlja to funkcijo, pripomore, da tudi družbene dejavnosti niso zapostavljene, vendar to ni dolgoročna rešitev.
Kako ocenjuješ razmere znotraj občinskega sveta, je med strankami tudi kaj sodelovanja? Kako sodeluješ z občinskim svetom ? Po novem seje sveta vodi župan in to je najbrž dobro?
Govoriti o tem, se mi zdi skoraj nepošteno do prejšnjega predsednika, kajti zdaj na eni seji v dveh urah obdelamo dnevni red s 25 točkami in še kvalitetno razpravo imamo. V prejšnji sestavi pa smo dve uri porabili samo za usklajevanje dnevnega reda. Ta kombinacija jc kar posrečena, ker je bilo treba prej več dogovarjanja pred sejo, prejšnji predsednik jc zelo potrpežljivo in zelo dobro opravljal svoje delo, tako da skoraj ni pošteno tako, kot je zdaj. Za župana, ki naj bi vse zadeve natančno poznal, pa je sodelovanje s svetom tako rekoč idealno. Mogoče pretiravam, a dejstvo jc, da 99 odstotkov sklepov sprejmemo s konsenzom, kar je zame uspeh. Poskušamo nevtralizirati vpliv posameznih strank in upoštevati tisto, kar je za okolje pomembno. Ostaja le nekaj točk, kjer puščam vso presojo strankam. Mogoče sem kot župan stopil celo preveč na stran. Takšno je vprašanje občinskega praznika, ki posega v zgodovinske odnose, pa vprašanje grba, naravnost simbolno... Želel bi jih čim prej urediti, vendar ne na silo.
Kako delajo občinski odbori in komisije?
V prejšnjem sklicu so bili odbori in komisije bolj ali manj neaktivni, razen nekaterih področij, na primer kmetijstvo, kultura, šport. Želel bi, da
bi bila ta mikroorganiziranost močnejša, da bi bil odbor strokovno telo, ki bi imelo večjo moč in vpliv. Odbori zdaj obravnavajo točke dnevnega reda za seje sveta, dajo svoje predloge, ki bi morali imeti svojo težo. Pri pripravi proračuna smo šli tako daleč, da smo se pogovarjali o razdelitvi pogače po področjih, v podrobnejšo razdelitev pa se ne vtikamo; to delo prepuščamo odborom in komisijam. Število odborov je zdaj manjše, so le trije, zato jih želimo narediti žive, v vsakem se oblikuje interesna sfera, ki zagovarja svoje področje. Kultura in šport sta ostali samostojni komisiji, ker sta bili že prej močni, zato se tudi zdaj dopušča, da urejajo svoje področje samostojno.
Če sem prav razumel: ti imaš hlebec, ki ga razrežeš na več kosov, te pa potem na rezine razrežejo in razdelijo odbori in komisije sami...
Tako je... Skratka, menim, da jc treba s pomočjo delovnih teles spodbujati dejavnost in s pritegnitvijo zunanjih sodelavcev oblikovati skupine, ki bodo občinskemu svetu posredovale predloge in dosegle, da sc bo pri uresničevanju določenemu interesnemu področju dala prednost. Če so stvari strokovno podprte, dobijo večjo težo. Na primer: programi iz kmetijstva se uresničujejo, ker jih pripravlja in izvaja strokovnjakinja, gospa Manja Pivk.
Država ima proračun za 2000 skoraj sprejet. Kako je s tem v naši občini? Ali že lahko oceniš, koliko bo težek?
Naša primerna poraba znaša 347 milijonov, dodati je treba lastne prihodke ter prihodke režijskega obrata. Slednji omogoča po eni strani racionalizacijo dela, po drugi pa veliko obremenitev, kakršne druge občine nimajo.
Sistem financiranja lokalne samouprave je v zadnjem času doživel kar nekaj popravkov in večjih sprememb. Uvedeno je bilo načelo »primerne porabe«. Mnogi se sprašujejo, kaj to sploh je in ali je za našo občino ugodno?
Prej smo imeli »zagotovljeno porabo«. Zagotovljena poraba je bila izračunana za posamezna področja. Primerna poraba je izračun povprečne porabe v Sloveniji, po zadnjem izračunu je to 62.635 SIT na občana. Znesek, ki pripada občini
glede na število prebivalcev, sc popravi z določenimi količniki. Izračunajo sc: delež mlajših od 15 let, delež prebivalcev, starejših od 65 let, število kilometrov lokalnih cest, vsak glede na povprečje v državi; v vseh teh ozirih smo nad povprečjem v državi. Naša primerna poraba je okoli 4 % večja od povprečne republiške. Dohodek občine je 35 % dohodnine, ki se pobere na območju občine (v našem primeru 144 milijonov), upoštevati jc treba šc druge davčne prihodke, razliko do primerne porabe pa zagotovi država v obliki finančne izravnave (za nas jc po zadnjem izračunu to 129 milijonov). S tem zneskom moramo pokrivati vse z zakonom predpisane naloge, šolo, vrtec, zdravstvo ... Prva obravnava proračuna za leto 2000 bo na decembrski seji občinskega sveta.
Občina je bogata, če so bogati njeni občani; 35 odstotkov dohodnine, kijih država od njih pobere, gre občini. Ziri že dolgo veljajo za gospodarsko razvite. Tu sta ob A Ipini še dve večji delniški družbi, Etiketa Tiskarna in Kladivar Ziri, pa KOZ Merca-tor - Sora, kot gazela poskočna Ika d.o.o., cela vrsta novih manjših podjetij... Toda v zadnjih letih so bili v virih, ki veljajo za najbolj zanesljive, objavljeni razni podatki, ki domneve o naši gospodarski uspešnosti ne potrjujejo. Med 20 občinami na Gorenjskem so bile Ziri leta 1996 po povprečni bruto plači na zadnjem mestu (za Tržičem in Železniki; prve tri so bile Cerklje, Kranjska Gora in Naklo). Vir: Statistični letopis Republike Slovenije za leto 1996. Vil. zvezku Enciklopedije Slovenije pa najdemo v geslu Slovenija na strani 301 podatek, da je Občina Žiri na zadnjem mestu med vsemi slovenskimi občinami po proračunskih odhodkih na enega prebivalca v letu 1996: 35.100 SIT; slovensko povprečje je znašalo 63.500 SIT. Kako bi kol župan in priznani strokovnjak za »številke« razložil ta nehvaležna dejstva?
Na zadnjem mestu smo v statistiki res, ker smo na Z. Vedno moram obrniti pet listov, da pridem do Občine Žiri. No, nismo na zadnjem mestu. Po primerni porabi imamo v primerjavi z republiškim povprečjem 104 % sredstev, kar nas uvršča nekako na sredino. Gledano po plačah, pa je zadeva drugačna, kar sc vidi tudi v obsegu finančne izravnave, ki je med večjimi, to pomeni, da imamo nizke povprečne plače. Izračuni, ki nam jih posreduje država, so pravzaprav zelo za-
nimivi in ti dajo določeno sliko o občini. Začuden pa sem bil nad podatkom, ki ga navajaš po Enciklopediji Slovenije; ali gre za kak poseben izračun ali za napako, to bi bilo treba preveriti.
Občina Cerklje, ki nima nobene prave industrije, je bogatejša od naše. Včasih pa smo mislili, kako je najbolj pomembno, da imamo močno gospodarstvo?
Gre za teritorialni pristop. Dohodnina pripada občini, kjer ima nekdo stalno prebivališče, in ne občini, kjer je zaposlen. Moj primer: zaposlen sem v Ljubljani, moja dohodnina gre Žircm. Tako prihaja do razlik med občinami. Bogate so občine, ki so blizu velikih središč, kamor ljudje hodijo na delo, stanujejo pa zunaj njih. Taki so primeri občin v okolici Ljubljane in Kranja, podoben je primer sosednje občine Gorenja vas-Poljane. Tudi država ne spodbuja tega, da bi se občine same trudile za svoj gospodarski razvoj.
Kaj lahko občina sploh stori, da bi se gospodarstvo na njenem območju razvijalo v bolj dobičkonosno smer?
V Žireh je še vedno preveč monolitna sestava zaposlenih, preveč je odliva znanja, mladim jc treba dati več možnosti na različnih področjih. Že predhodniki so vedeli, daje samo eno podjetje preveliko breme za kraj, zato seje ta monolitna zgradba žc razgibala in se še razvija, zadnjih 10 let jc to zelo opazno; priča smo velikemu razvoju zasebne podjetniške pobude. Primer: ži-rovski mizarji! Občina je spremljevalec in lahko spodbujevalce, ni pa ključni element. V prostorskem planu smo poskušali prisluhniti tistim, ki želijo vlagati. Poskušamo zagotoviti pogoje za to, tudi s subvencijami. Vpliv občine na gospodarstvo je razmeroma majhen, poskrbeti je treba za prostorsko opredelitev, svoje ideje pa morajo ljudje uresničevati sami.
In vendar je občina tudi sama velik investitor...
Občina je tudi gospodarski subjekt, iz enega tolarja lahko narediš veliko ali pa nič. V zadnjih letih smo v občini, kot že rečeno, nadpovprečno veliko vlagali v ceste. Če bi sešteli vsa sredstva, ki so jih vložili občani in občina, bi videli, da so to, tudi absolutno gledano, višji zneski, kot jih jc v enakem obdobju za ceste investirala kaka veliko
večja občina. Po moji oceni je opravljeno delo vredno okoli 15 milijonov mark. Dom za ostarele bi lahko zastavili kot delniško družbo. Športni center Mršak vidim kol kombinacijo vložkov različnih investitorjev v celovito rešitev. Zadružni dom, družbeni dom Partizan sta primera neiden-tificirane lastnine. Čc nimaš vnaprej zagotovljenega interesa, ki bi bil podprt s soinvestiranjem, investicije ne moreš vzdrževati. Že pred gradnjo je treba ugotoviti interese, opredeliti kapitalsko strukturo in imeti gospodarja za stavbo. Če ne, si delal zaman.
V minulih desetletjih se je v krajevni skupnosti Ziri veliko naredilo s pomočjo finančnih sredstev, zbranih na številnih referendumih. Zakaj občina ne poskusi s tem načinom ?
Po mojem to ne bi bilo smiselno. Izhajam iz postavke, da morajo biti cilji in lastnina definirani. Primer neidentificirane lastnine: družbeni dom Partizan. Sredstva so bila zbrana referendumsko in vložena v objekt, ki je bil od vseh in od nikogar. Zato zanj tudi nihče ni skrbel.
Danes je v svetu ključno vprašanje, kako poleg proračunskih pridobiti še dodatna sredstva. Govori se o veščini projektnega povezovanja, »/obiranja«. Nam je za našo občino že uspelo pridobiti kakšne dodatne vire jinanciranja, državne ali »paradržavne«, kot dodatek finančni izravnavi in primerni porabi?
Seveda. V projektu kanalizacije, na področju demografsko ogroženih območij, na področju kmetijstva. Rezultat preteklega dela te vrste pa se kaže prav letos, ko smo podpisali pogodbe, po katerih bo država investirala v naš prostor več kot 170 milijonov SIT. Vsi instrumenti so naravnani tako, da dobiš republiška sredstva, če si sam pripravljen dati svoj delež. Novi del ceste pri Žvrlinu na Selu je naravnost simbolična gradnja. Veljala je 75 milijonov SIT, 15 jih je dala občina. Daš 15, dobiš 60. Podpisana je pogodba za ureditev Logaške ceste skozi stari del Zirov, vredna 45 milijonov, udeležba občine znaša štiri. Regulacija Osojnice bo stala čez 80 milijonov, mi bomo prispevali nekaj materiala in odkup zemljišč. Mi smo tisti, ki priganjamo, da sc ti projekti uvrstijo v državni plan, zagotavljamo začetni del, tO je pridobitev zemljišč, soglasij, dovoljenj. Po-
tem pa pride država zraven. Doseženi znesek je visok, do njega pa smo prišli tudi z lobiranjem.
Odkar si župan, se občinskim cestam prav dobro godi, bistveno boljše kot prej. Kaj pa lahko storiš, da bi v prihodnjih letih dobili še boljše cestne povezave z večjimi sosednjimi mesti: Vrhniko, Idrijo, Skofjo Loko... Na Vrhniki in v Logatcu sta za Zirovce najbližja priključka na eno od glavnih evropskih cest, na 5. evropski koridor (Barcelona-- Kijev); cesta v sosednjo Idrijo sodi na pragu 21. stoletju bolj v 19. kot 20. stoletje; tesna je od Trebije do Hotavelj, ozko grlo je v Škof ji Loki... V zadnjih letih tvojega županovanja ste uspešno rešili regionalno cestno vprašanje na Selu pri Zireh. Kaj ste storili prizadeti župani, da bi pospešili prizadevanja za izboljšanje medkrajevnih cestnih povezav?
Lahko lobiram, usmerjam določene tokove. Na Selu nam je uspelo, našle so se možnosti. Pa ne zato, ker sem sc po tej cesti vozil v službo v Kranj. Mogoče se bo tudi na druge strani kaj premaknilo. Zdaj se vozim v Ljubljano, čez Vrhniko. Tudi na tej relaciji bom skušal pospešiti dogajanja, pa ne zato, ker sc sam vozim po njej, temveč zato, ker se za to zavzemamo pri nas in tudi v sosednjih občinah. Čc ne bo šlo drugače, bomo pa še sami kaj primaknili, da bi vso stvar pospešili.
Kakšno in kolikšno je sicer sodelovanje s sosednjimi občinami Gorenju vas-Poljane, Idrija, Logatec?
Bilo je veliko dogovarjanja med župani, lobi-ranja, kako bi prišli do ministra, vendar smo premalo organizirani. Odnosi med sosednjimi občinami so dobri, odkriti, prijateljski. Kljub temu bolj uspevamo z lastnimi projekti kot s skupnimi.
Mogoče lahko zdaj, ko si v visoki državni službi, izrabiš to kol prednost, da lahko tudi v Ljubljani kaj storiš za Ziri?
To na vsak način drži, izkušnja z delovanjem državne uprave je lahko zelo koristna. Še več možnosti jc, čc si poslanec.
Zdaj se kaže potreba, da bi morali imeti čim boljšo povezavo z bližnjo avtocesto, ki jo uradno imenujejo 5. evropski koridor. Žirovci smo kot
podaniki Loke zmeraj mislili, da gre naša glavna pot v svet čez Loko. Izjema so bili naši furmani, ki so vozili les za Trst na železniško postajo v Logatec. Zdaj, ko zahteva vožnja skozi Skofjo Loko do Ljubljane in nazaj v prometnih konicah celo večnost, znova spoznavamo, kako blizu je avtocesta Barcelona-Kijev, ena glavnih cest v Evropi, po kateri hitro prideš na severovzhod in tudi na jugozahod, v Ljubljano, Maribor, Zagreb in Koper, in kako pomembno je, da bi bila naša navezava nanjo čim boljša...
Na skupnih sestankih z ministrom smo si ogledali razdalje in videli, da je povezava Idrije z Ljubljano najkrajša čez Ziri. Predor iz Idrije v Ziri in nato še eden iz Račeve v Podlipo, to bi bila prava stvar. Geografsko-infrastrukturna situacija se dejansko menja, zato moramo začeti drugače razmišljati. Ko sc peljem v službo v Ljubljano, do koder rabim dobre tričetrt ure, imam dostikrat bližje, kot ima Škof jeločan, ne glede na kilometre. Ta koridor se bo urejal prednostno. Smo bližje središču Slovenije, kot si mislimo, naša glavna povezava s svetom ne gre več čez Skofjo Loko. Prometne tokove bomo razdelili proti Idriji, Škofji Loki, Vrhniki. Naš prostor sc spreminja tudi v tem oziru.
Po 2. svetovni vojni se je v Žireh in drugod že večkrat postavilo vprašanje, ali je smiselno in mogoče storiti, kar je treba, da bi znova pridobili nekatera območja in naselja, ki so kakih 800 let, do italijanske zasedbe 1918, pravno sankcionirane z rapalsko pogodbo 1920, pripadala občini oziroma župniji Ziri (J291: OJficium in Svroch). Takrat smo izgubili kar 12 naselij. Imena: Brez-nica, Dolenji Vrsnik, Gorenji Vrsnik, Govejek in Srnjak, Idršek, Korita, Ledine, Mrzli Vrh (del), Osojnica, Pečnik, Žirovnica in Žirovske Krnice (zdaj Ledinske). Po letu 1947so nam vrnili samo Breznico in Osojnico. Po 1991, ko se vsepovsod in ves čas govori in dela na »popravi krivic«, bi nemara kazalo popraviti tudi to, v celoti ali vsaj delno! Je to vprašanje za sedanjo občinsko oblast še aktualno?
To jc projekt, ki rabi svojo pobudo in svoj čas, so pa pogoji, da sc to začne. O tem smo razpravljali žc v primeru Sovodnja, tipičen primer je Žirovnica, ki v vseh ozirih sodi v Žiri. Težava bi nastala, če bi potegnili črto, to bi spodbudilo realno razmišljanje ljudi, ki so zdaj nekakšne
dvoživke in živijo na obe strani. Zdaj jc vsaj tretjina občinske meje protinaravna. Sicer pa smo ena od občin, ki je lepše zaokrožena. Ce hočemo pridobiti ljudi in naselja, ki so nekoč že bila naša, moramo kot občina pokazati, da imamo prednosti, bolj pristen odnos. Nimam ambicij, da bi širili meje občine. Na nekaterih točkah, ki so »logične«, pa bi to morali začutiti.
Radio Sora odhaja iz kraja, odnesla ga bo Sora kot že toliko ljudi in reči. Smo v Žireh sploh kaj storili, da bi radijska postaja ostala v kraju? Mar ni škoda vsakega človeka in vsake ustanove, ki odhaja in je ne bo nazaj?
Radio Žirije nastal iz zavzetosti skupine ljudi, sledil jc postopek profesionalizacije in komercia-lizacije, zdaj je medobčinska postaja, stvari gredo svojo pot. Storili smo vse, kar je realno možno, glasovali smo proti, s tistimi 11 % glasov, kolikor jih imamo v lastniški sestavi, torej nimamo nobene možnosti. Selitev mi ne ustreza, vendar je treba reči, da je radio prerasel začetno vlogo, se skomercializiral in hoče preživeti kot vsako drugo podjetje. Sami kot občina nc moremo imeti postaje s tolikšnim številom ur programa, to je realnost. Napake so bile narejene v sistemu privatizacije in nepriznavanja ustanovnih vlaganj, ki SO bila praktično razvrednotena. Radio kot tak odhaja, čc bomo hoteli imeti svojega, bomo morali stvar postaviti na novo, vendar ožje.
Za pogovor s teboj sem se v imenu stalnega kroga sodelavcev Žirovskega občasni/ca odločil tudi zato, ker si bil prvi od direktorjev Alpine, ki nas je finančno podprl, enako si storil, ko si postal župan Občine Žiri. Tak odnos terja primerno hvaležnost z naše strani. Kakšen pa je ta naš »zbornik za vsa vprašanja na Zirovskem« v tvojih očeh?
Podjetja so preobremenjena z raznimi vlogami občanov in njihovih organizacij, zlasti društev. Ob ustanovitvi občine sem videl, da lahko pomagam in jih tako razbremenim, kjer sc le da. Uspelo vam je zagotoviti izhajanje enc izmed redkih tako kakovostnih publikacij na Slovenskem, ki bo ostala tudi zanamcem. Izvode, ki jih prejmem, lahko z veseljem dam komur koli, ministrom, kolegom županom ali komu drugemu. Velika je odzivnost v tujini in doma in mislim, da bo znal Žirovski občasnik tudi v prihodnje ohranjati svoje mesto.
Žirovski občasnih je eden od načinov, kako znova navezati Žirovce, ki živijo po svetu, na svoj kraj. Te vezi bi lahko uporabili tudi na druge načine. Nekateri od Žirovcev, teh je po svetu še za ene Ziri, so uspešni podjetniki...
Vsi, ki so zunaj, so tam zaradi nekaterih razlogov. Največ jih je odšlo s trebuhom za kruhom, drugi zaradi vojne in političnih zamer, tretji zaradi ambicij, ki jih tu niso mogli uresničiti... To je velik potencial, ki ga je treba oživiti. Druga stvar pa je, kakšne so razmere v kraju, kakšne vrednote imamo. Tisti, ki so odšli, včasih gojijo neke zamere, trdijo, da je pri nas še vse po starem, kar se tiče sestave gospodarske in politične moči, hkrati ugotavljajo, da smo tudi tu marsikaj naredili in se imamo lepo, dostikrat lepše, kot sc imajo oni zunaj. Ta ovira ostaja, ne bo se presekala z enim samim, velikim dejanjem, ampak z mnogimi manjšimi stiki.
Kako se razumeta z župnikom, kot prva moža v tem kraju?
Z župnikom se razumeva dobro in poskušava dobro poslovno sodelovati, trenutno urejamo razmerja glede pokopališča in župnijskega vrtca. Pokazalo sc jc, da je lastnik pokopališča župnijski urad, mi smo samo upravitelji. Sicer pa v medsebojnih pogovorih navadno opredelim svoj odnos do teh stvari, ločujem vero in institucijo.
Kje boš pričakal novo leto 2000?
Nisem se še odločil. Novo leto najraje pričakam doma ali v bližini Žirov. Želim si, da bi izpeljali aktivnosti, načrtovane v tednu pred novim letom, za katere smo se dogovorili, rad bi videl to prireditev. Mogoče bom naredil kako kombinacijo, si ogledal prireditve, preostali čas pa preživel v svoji družbi.
V imenu uredništva Žirovskega občasnika ti želim zdravja in uspehov v novem letu 2000, v 21. stoletju in 3. tisočletju.
Pogovor je nastal v Žireh, 6. novembra 1999.
BESEDA O SOGOVORNIKU
BOJAN STARMAN se je rodil 4. julija 1950 na Selu pri Žireh, v družini družabnega in med ljudmi priljubljenega kovača Alojza Starmana. Osnovno šolo je končal v Zireh, gimnazijo v Skofji Loki. V tistih letih se je izkazal kot velik talent za atletiko. V teku na 100 metrov je dosegel čas 10,8 sekunde, v letih, ko je bil slovenski rekord 10,4 (Stanko Lorger). Treniral je v Kranju in vse je bilo dogovorjeno, da se preseli v Celje, kjer bi treniral v klubu Kladivarin končal gimnazijo. Njegova osebna ambicija je bila visoka: izboljšati svoj rezultat tako, da bi se uvrstil v reprezentanco za olimpijske igre 1972 v Munchnu. Žal je kmalu nato dobil poškodbo, natrgal mišico nad kolenom in športnega napredovanja je bilo konec.
Po gimnaziji se je posvetil ekonomiji in »številkam«. Diplomiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in se zaposlil v Alpini. Krajši čas je prebil v podjetju Polix, vendar se je kmalu vrnil v tovarno in 1988 postal glavni direktor. To je ostal do 1996, ko je postal direktor tovarne Planika v Kranju. Od 1999 je v službi na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije (MORS) kot direktor Urada za logistiko. Na prvih volitvah v novonastali Občini Žiri je bil že dvakrat zapored, 1994 in 1998, izvoljen za župana, obakrat že v prvem krogu in z izjemno visokim številom glasov; prvič je dobil nad 80, drugič 70 %. Živi delovno in hitro, tako kot je nekoč tekel. Veliko časa prebije v vožnji; sam ocenjuje, da je doslej z različnimi osebnimi avtomobili prevozil že nad poldrugi milijon kilometrov, v povprečju okoli 50 tisoč na leto. Vožnje z letali ne mara, tudi za novo leto 2000 ne bi želel biti kje v zraku.
Podpisani sem si svojega sogovornika zapomnil po neki posebnosti, ki jo je kazal že v študentskih letih, ko sva se spoznala. V živahnih pogovorih za raznimi omizji, v gostilnah, na sestankih, na radiu ali po televiziji so se udeleženci povečini sklicevali na tisto, kar so nekje slišali, videli ali prebrali. Bojan Starman pa je, kadar se je razgovoril, v nasprotju z drugimi vedno zastopal neka čisto samosvoja stališča in poglede. Če ste prebrali zapis najinega pogovora, ste lahko videli, da je tak tudi zdaj. Na vse reči gleda s svojimi očmi in jih po svoje tudi izpoveduje. O tem, ali je imel v tem ali onem prav ali ne, pa bo, tako kol nam vsem, sodil čas.
DRUGI INTERVJU
Igor Kavčič
»Sam puška se ne sme vržt u koruza!
«
Kšeft, delo in poštenje ter moj oče so bile najbolj pogoste besede in besedne zveze, ki sem jih v pogovoru za Žirovski občasnik slišal od Francija Kavčiča, gospodarja gostilne Katrnik. Gostilna, v kateri sva »kšeftala« z besedami, je kot nekakšno središče njegovega »gospostva«, kamor sodi še kmetija z veliko zemlje, hlevom in živino ter nekaj tovornih vozil iz »delovne enote« prevozništvo. Nc, jaz kot spraševalec in Franci Kavčič kot pripovedovalec si nisva v nikakršnem sorodu, kot si pred poroko tudi niso bili vsi moški
Kavčiči, ki so se prišli oženit h Kavčičevim, Ka-trnikovim ženskam.
Gostilna kot taka pravzaprav ni nič posebnega, prav taka je kot še mnoge druge po Sloveniji. Zanimiva pa jc zgodba o njej, zgodba o ljudeh, ki morajo, čc želijo priti iz hiše v hlev, čez glavno cesto, ki vodi skozi Žiri. Dolga jc cesta, po kateri je v tem stoletju krmarila Katrnikova domačija, od Katre, po kateri njeni člani že več kot 100 let dobivajo ime, do sogovornika Francija Kavčiča, ki upa, da bo tudi po njem vse-gostilna, kmetija,
Pri Katrniku v začetku stoletja
prevozništvo - ostalo v enem kosu, pod enim imenom.
Na Dobračevije tabla, ki mimoidočim sporoča, da je slaba dva kilometra naprej gostilna Katrnik. Kako se pravzaprav reče, Katrnik ali Katrnk?
Katrnik, po žirovsko pa Katrnk.
Od kod tako ime gostilne, glede na to, da je pri hiši priimek Kavčič?
Prva, ki je v tej hiši pred kakimi 150 leti imela gostilno, je bila starejša ženska, po imenu Katra. Po njej se je pozneje gostilna tudi poimenovala.
Tudi priimek Kavčič je že dolgo pri hiši, mame?
Star jc najmanj toliko kot gostilna.
Čeprav ne gre vedno za nadaljevanje po moškem potomcu. Vaš oče se je namreč priženil...
Pa ne le moj oče, tudi pred njim seje v hišo že priženil Kavčič. Moja stara mati po mamini strani seje v gostilno poročila z Dolov in dobila priimek Kavčič. Koje ovdovela, seje proti koncu prejšnjega stoletja poročila z Ivanom Kavčičem, ki je prišel z Brcznicc. Imela sta štiri hčere, moja mama, rojena 1901, je imela sestro dvojčico, in enega sina, Kajetana. Ta se je izšolal za inženirja in je živel v Ljubljani, kjer seje poročil s hčerjo matematika Josipa Plcmlja. V zakonu ni bilo otrok, tako da je po njem dedovala tudi moja mama.
Kavčiča pa jc pozneje poročila tudi moja mama. Moj oče France Kavčič jc namreč v Žiri prišel z Drenovega Griča. Tam jc imel zadnjih 30 let gostilno tudi očetov brat, zdaj pa jo vodi njegov sin, moj bratranec. Sicer pa moj oče izhaja z majhne kmetije. Prišel je brez vsega, nekaj malega da jc imel le od tega, kar je zaslužil s konji. Za njim jc v Žiri prišel tudi njegov brat Jaka in si tukaj ustvaril družino, pri Brencctu v Starih Žireh. Še pred vojno je fural za mojega očeta.
Pravite, da je oče h Katrniku prišel že pred drugo svetovno vojno...
Na kmetijo in gostilno seje priženil leta 1932. Naslednje leto seje rodila najstarejša sestra Lidija, kije bila učiteljica v Koritnici inje umrla še zelo mlada leta 1957, jaz sem se rodil leta 1934,
Ivan Kavčič, gostilna in prenočišče
najmlajša sestra Nada pa leta 1938 in živi na Celjskem.
Od svojega prihoda pa do leta 1940 je oče popolnoma predelal in prenovil kmetijo in tudi gostilno. Sezidal jc novo, večjo hišo, hlev, razširil gostilno...
Kako je bilo takrat s posli v gostilni? Je že bila cerkev tukaj čez cesto?
S cerkvijo pa je bilo tako. daje oče moje mame Ivan Kavčič cerkvi skoraj zastonj dal svet, na katerem zdaj stoji. Menda mu je župnik plačal le malenkost. Takrat so se dajali... Petron župniku ni hotel dati zemlje, v gostlni Pri Županu tudi ne, z mojim starim očetom pa sta se pogodila. Sicer pa je bila zemlja od današnje ceste pa do Sore in še čez nekoč vsa naša. Novo cerkev so gradili v letih 1905-10, blagoslovljena pa jc bila leta 1912.
Bližina cerkve pa je blagoslovila tudi posel v vaši gostilni...
Seveda jc dobro imeti gostilno zraven cerkve. Stari oče je žc vedel, zakaj je dal zemljo. Gostilna je tako leta 1932 kar dobro šla, tu je bilo središče
Katrnikovi sredi petdesetih let, okoli 1955; spredaj mama Franca in oče Franc, zadaj (z leve) otroci Nada, Franci in Lidija
Žirov, tuje bila občina, katoliški prosvetni dom, zdravnik... Ob nedeljah je bilo v gostilni vedno polno.
Pa tudi sicer se je v tridesetih letih dalo ukvarjati z marsičem, če si le bil dovolj podjeten, kajne?
Tudi. Koje oče prevzel gostilno in kmetijo, se je še vedno ukvarjal tudi s trgovino s konji.
Aha, Ziri so bile ob takratni jugoslovanski meji z Italijo. Je tudi to vplivalo na dober posel s konji?
Jc. Konje jc sicer prodajal tudi domačinom, a jih je največ vozil čez mejo. Ponje je hodil na Hrvaško in jih do prodaje imel v domačem hlevu. Oče je delal noč in dan, da je ustvaril vse to, kar imamo še zdaj. Tudi hudo astmo je dobil prav zaradi tega. Spomnim se, kako mije pravil, daje po celodnevnem deluna kmetiji invgostilni skočil na kolo, se odpeljal v Logatec, tam pa zvečer na vlak, daje bil zgodaj zjutraj že naživinskem sejmu. Tako je ves premočen prišel na postajo in namesto da bi se preoblekel, je spil šnopček... Že takrat bi moral kupiti avto, mije pravil po vojni, pa ni bilo
denarja, ker smo gradili. Kupil gaje šele tik pred vojno, a so ga potem vzeli Nemci.
To s konji je bil kontrabant?
Ne. On je imel v stari Jugoslaviji prijavljeno obrt trgovca s konji.
In hkrati gostilno ter kmetijo. To dvoje gre kar dobro skupaj. Meso ste vedno pridelali doma.
Vsak je gledal, da je čim več živil pridelal doma. Imeli smo veliko zemlje in oče jc bil dober kmetovalec. Del Žirov, kjer se reče Na jezerih in kjer smo imeli zemljo, jc bil bolj močvirnat, pa je izboljšal z drenažo. Po vojni so tam večinoma zrasle nove hiše.
Je vaš oče zemljo tudi kupoval ali prodajal?
Ne, ker se je takrat doma vse obnavljalo. Ves denar, ki ga je zaslužil, je vložil v nova poslopja, gostilno, hlev za konje, osuševanje njiv in travnikov. Prvi je v Žireh kupil kosilnico. Tako, kije šla »na konja«, pa obračalnik.
Katrnikovi kosci in grabljice Na jezerih, 1962
Kako seje oče kot gostilničar znašel med vojno ? V vojnem času najbrž ni lahko imeti gostilne, z vsemi je treba biti prijazen, z eno in drugo stranjo?
Oče jc vedno poskrbel za partizane, kadar so bili v Žireh. Jože Košir, eden od partizanskih komandirjev, je bil zaljubljen v našo natakarico Katjo. Vedno ji jc dejal, naj zanj zakuri kopalnico, da se bo skopal, in naj ga nahrani. Po vojni pa je bil eden izmed tistih, ki so poskrbeli, da so očeta razlastili.
Nemci niso prenočevali pri vas?
Kolikor jaz vem, ne. Sicer pa sem bil jaz od leta 1935 pa do 1943 na Vrhniki pri starem atu na kmetiji. Doma se je veliko zidalo, pa bi bil samo v napoto. Kar navadil sem sc tam na kmetiji in tik pred vojno sploh nisem hotel domov v Žiri. Ampak o tem, da je sodeloval s partizani, mi je po vojni govoril sam oče, pa tudi drugi.
Rekli ste, da vam je po vojni oblast precej vzela.
Sam Jože Košir mi je enkrat po vojni, ko smo na igrišču, na podržavljenem, nekoč pa na našem travniku (danes jc to za Markctom), igrali nogomet, rekel: »Veš kaj, fotru smo morali malo pobrat, ker jc bil preveč kšeftarski.« Vzeli so nam 20 hektarov zemlje, polovico gozda in polovico obdelovalne zemlje. Imeli pa smo skoraj 25 hektarov. Pustili so nam le tri hektare obdelovalne zemlje in dva hektara gozda.
Torej menite, da so takrat pri podržavljenju imele svojo vlogo tudi osebne zamere?
Katrnikove grabljice Na jezerih, 1962
Omenjeni, ki jc bil pozneje tudi v politiki, jc bil jezen na očeta, ker ga je natakarica Katja pustila, potem ko je videla, kakšen jc. Pa še kaj jc bilo... Predlagali so, da sc nam podržavi zemlja, in so na njej zgradili hiše. Uradno so od države dobili zemljo v najem za 99 let, pa ni nikoli nobeden nič plačal. Oče jim je takrat rekel, naj pod hiše vzidajo še kolesa, da jih bodo odpeljali, ko bo čas za to.
V samostojni Sloveniji ste torej vložili kar nekaj denacionalizacijskih zahtevkov ?
Vse sem uredil, razen sveta, kije zdaj pozidan in ga jc okrog dva hektara. Na občini mi je bilo sicer rečeno, da bi zato lahko dobil od tri do pet milijonov, kar pa jc za toliko zemlje premalo.
Kako je bilo po vojni z gostilno, je bila vseskozi odprta?
V petdesetih letih je bila gostilna sedem let zaprta, od 1950 do 1957. Oče je rekel, ne bodo me »zajebavali«, pa je zaprl. Preveliki davki, večkrat so v gostilno pošiljali inšpektorja in podobno...
Od česa stepa živeli v tistem času?
Od kmetije, kako pa drugače, denar iz stare Jugoslavije jc tako ali tako propadel. Tako smo po vojni začeli čisto na novo. Jaz sem šel v Maribor v kmetijsko šolo, kjer sem končal dva letnika, potem pa me je oče poklical, naj pridem domov delat, ker je imel hudo astmo in je potreboval pomoč. Oče je vedno dejal: Sam puška se ne sme vržt u koruza. Naprej delat, pošten bit, pa bomo vse naredi...
Domačo gostilno smo spet odprli konec petdesetih let. Tu sta veliko pripomogla Peter in Vinko Naglic. To sta bila po moje dva od redkih poštenih komunistov. Takrat sta očetu rekla, naj le odpre gostilno, saj sta vedela, da smo poštena in delavna družina. Leta 1960 sem šel še v gostinsko šolo v Ljubljano. Sam sem takrat tudi vodil gostilno Pri Bahaču. Ta in naša gostilna sta bili stari žirovski gostilni, ki soju podržavili in ustanovili gostinsko podjetje. Poleg tega me oče ni mogel socialno in pokojninsko zavarovati vse do leta 1965.
Kdaj je umrl vaš oče?
Leta 1970, mama pa pri 91 letih leta 1992.
Vam je oče že prej prepisal gostilno, kmetijo, prevozništvo... ?
Nič mi ni prepustil. Po njegovi smrti jc vse imela mama, jaz pa sem bil prevoznik. Ko je mama umrla, sem gostilno prepisal na ženo, zdaj jc to hči Lidija. Še vedno pa vse vodim jaz.
Kot se za gospodarja spodobi?
Tako.
V času, ko sle nadaljevali šole, vodili drugo gostilno, ste delali tudi v domači gostilni?
Sem, in na kmetiji tudi. Po šoli, leta 1963 sem začel šc s kombijem voziti otroke v šolo. Prevozništva sem se lotil, ker so me k temu na neki način prisilile okoliščine. Kot sem rekel, me oče ni mogel prijaviti v svoji gostilni, nekaj denarja od očeta je bilo, pa sem kupil kombi.
Na dopustu v Vodicah (Dalmacija) je Francijev gostitelj prijatelj Mika Mateša (v sredini).
Se vam je takrat zdelo, daje oče računalna vas, ko bo treba nadaljevati družinsko tradicijo, kmetijo, gostilno in prevozništvo?
Saj sem bil vseskozi doma, čeprav sem bil uradno zaposlen Pri Bahaču. Kmetijo sem večinoma vodil jaz, oče in mama sta vodila gostilno, midva z ženo pa sva jima pomagala. Po letu 1965, ko meje oče lahko zavaroval, smo sc odločili tudi za prenovo gostilne, to smo naredili tri leta pozneje. Vseskozi pa sem sc držal tudi prevozništva. Zdaj imam tovornjak in dva kombija. Sicer pa se s tem zadnje čase bolj ukvarja sin Pavle.
Kakšnih let so vaši otroci?
Dvojčka Franci in Pavle sta rojena leta 1961, hči Lidija pa je letnik 1971.
Ste pa čakali celih 10 let.
Ja no, sc ni nič mudilo. Jc rekla ena, hčerko bo treba za vašo družino. Jo bomo pa naredi, čc bo ratal.
Tudi vi ste obdržali, v socializmu se je reklo tri tozde, tri firme: gostilno, kmetijo in prevozništvo. In bili podjetni tako kot vaš oče. Očitno je to vaši družini v krvi.
Saj sva po vojni vedno skupaj delala. Mogoče to, da sva si z očetom podobna, res velja. Po delu in po »kšeftu« že. Če si voljan delati, potem ni problem, kaj in koliko boš imel.
S sorodstvom na Drenovem Griču imate kaj stikov, tudi poslovnih, saj je tudi tam gostilna in prav tako se pišejo Kavčič?
Mateša in Franci siv Vodicah ogledujeta, kako zori bodoči dalmatince.
Ni vsak prašič za vsako salamo.
S to gostilno je bilo pa tako. Moj oče jc poznal gospodinjo gostilne na Drenovem Griču. Ta je leta 1960 gostilno prodajala, pa je rekel bratu, daj, bova kupila. On pa, da nima denarja. Ti bom jaz posodil, mu je odvrnil moj oče in na koncu tudi »zglihal« ceno. Gostilna je bila taka, kakršna jc bila naša, predenje leta 1932 prišel oče. Zdaj je to velika gostilna. Od štirih sinov, mojih bratrancev, sotrijegostilničarji,eden pa je prevoznik. Vsi brez šol, pa vsi »kšeftarji«. To je v družini. Eden ima gostilno v Dragomerju, zdaj pa novo gostilno na Brezovici, drugi jo ima na Tržaški cesti v Ljubljani, tretji ima doma na Drenovem Griču gostilno, mesarijo in klavnico. Ravno prejšnji teden sem bil pri njem, ko sem peljal prašiče v zakol.
Ko smo že pri gostinstvu, od kod pa ste v Žiri pripeljali vaše natakarice? Mnoge so se v Žireh poročile in si ustvarile družine.
V naših krajih je kakih dvajset poročenih natakaric, ki so nekoč bile zaposlene v naši gostilni. Ze oče jih je vozil z različnih koncev Slovenije, prav tako tudi jaz. Največ jih je prišlo iz Štajerske, okolice Ptuja, pa iz Dolenjske, Primorske. Po navadi so bile to fejst kmečke punce, vajene delati.
Punce so pri vas imele tudi stanovanje in hrano?
Poleg plače tudi stanovanje in hrano. Že oče jim je vedno govoril, vse boste imele, samo poštene bodite.
Vedno samo natakarice, nič fantov?
Pri Katrniku sc radi ustavijo ludi motoristi.
Samo natakarice. Moški raje pridejo v gostilno. Če je šlo za kmečko, jc vsak vedel, da gre za pošteno in pridno dekle. Tako pa vsak rad poroči.
Kaj mislite, ste bili oziroma sle strog šef?
Nič nisem strog. Zame je najbolj pomembno, da so dekleta poštena, da je gost lepo postrežen, predvsem pa, da znajo videti delo. No, malo strog že moraš biti, a ne preveč.
Včasih je bil odgovor na vprašanje, kdo je najbogatejši Žirovec, Katrnik?
Ampak zdaj to ne velja več. Mogoče, čc bi sc lotil drugega »kšefta«. Ampak nimam časa za to, imam dosti dela s tem, kar je. Vem, da smo vse to pošteno ustvarjali in dokler sem tu jaz, bomo vse to, kmetijo, gostilno, prevozništvo, tudi obdržali. Le delaven in ustvarjalen je treba biti,
Katrnik jc v Žiri pripeljal že marsikaterega ministra. Fotografija je bila posneta na srečanju ob 50. obletnici Kmetijsko gozdarske zadruge Marcator - Sora, 1998. Z leve: direktorica zadruge Karmen Pečelin, NN, minister za kmetijstvo Ciril Smrkolj in Franci Kavčič.
Franci Kavčič v svoji gostilni Folo: Janez Pel ko
pa tudi če ga včasih v družbi malo spiješ. Sicer pa, kdaj ga pa bom, če ne zdaj pri 65 letih. Ampak kadar se dela, se pa dela.
Tudi denar ste posojali?
S posojanjem denarja sem pomagal mnogim Žirovcem.
Seveda je posojanje denarja tudi riziko...
Štiri dolžnike bom moral tožiti. Seveda bomo nekaj napisali, ampak to je res žalostno, da do tega pride. Tudi oče je posojal denar, mnogim, ki so zidali hiše, pa so vsi pošteno vrnili. Včasih je bilo manj denarja, pa tudi manj prevarantov. Dandanašnji pa se samo gleda, kako te bo kdo okoli prinesel.
So govorice, da ste tudi Slovenski ljudski stranki (SLS), katere član ste, posodili precej denarja...
Ne. Res pa je, da sem včasih dal kakšne prispevke, kot marsikateri privrženec stranke.
Podpredsednik vlade in predsednik stranke Marjan Podobnik, pride kdaj k vam na obisk?
Večkrat. S celo družino, kaj pojest. Tudi minister za promet in zveze Bergauer...
Koliko ste kol predsednik podružnice SLS v Žireh in svetnik v občinskem svetu povezani z vrhom stranke... ?
Kar dobro. Vsak predsednik podružnice ima telefonske številke vseh ministrov, da jih lahko pokliče za nasvet, kadar gre za kakšno pomembno vprašanje v njegovi občini. Tako smo uredili za cestni odsek od Sela do Zvrlina. Najprej jc bila predvidena le preplastitev, pa sem poklical Podobnika, Preglja, Bcrgauerja, da so zadevo ustavili, saj je bilo treba to cesto temeljiteje obnoviti. Počakali smo še dve leti in zdaj imamo celoten odsek ceste rekonstruiran, kot se »zagre«.
Ste bili politično dejavni tudi v prejšnjem sistemu ?
Bil, bil sem odbornik, ko je bila občina v Logatcu, pa tudi pozneje v Škofji Loki.
Ste bili tudi član partije?
To pa ne. Sem dejal, takrat, ko boste vrnili nazaj po vojni odvzeto zemljo, sicer pa ne. Če bi bila po vojni oblast bolj poštena, bi šel v ZK, ampak k tistim, ki so mojemu očetu storili toliko gorja, pa res ne grem.
Vsa predvojna leta je garal, da je zato zbolel. Marsikaj jc naredil za Ziri, po vojni pa so ga razglasili za največjega reakcionarja. Ne rečem, da ni bilo poštenih komunistov, ni pa manjkalo tudi onih drugih.
V političnem smislu ste prišli na svoj račun z novo državo. V SLS ste od samega začetka, bili ste tudi že član Omanove Slovenske kmečke zveze...
Bil, a ne takoj na začetku, ampak naslednje leto. Imam kmetijo, SLS pa jc stranka, ki zagovarja kmete. Saj tudi pred osamosvojitvijo niso bili tako slabi, tudi za kmeta ne, samo premalo je bilo tistih, ki bi zastopali interese kmetov.
Kako vam je vsa ta leta uspelo vzdrževati vse tri veje vašega »gospostva«?
Čc imaš veselje do dela, potem ura, kdaj in kaj boš delal, ni pomembna. Pomembno je delo in »kšeft«. Seveda moraš v svojem delu videti tudi zaslužek za svoj rod.
Pri delu na kmetiji vam je zadnja leta v pomoč tudi prijatelj Malo...
On je Hrvat iz Bosne. Spoznala sva sc pred 15 leti, ko sem še vozil Alpininc podplate za čevlje v tovarno Borac v Travnik. Ko sc je v Bosni začela vojna, se je zatekel k meni. Umrla mu je žena in se je odločil, da bo ostal kar tukaj. Pred dvema letoma se je poročil in še čaka na državljanstvo. Moram reči, da je zelo fejst možakar in kljub temu, da ima 69 let, veliko pomaga na kmetiji, pri prevozništvu... V hlevu je 15 glav živine, v svinjaku je vedno nekaj prašičev. Prav pa bi bilo, da bi k meni prišel kdo mladih, sinova, hči...
Pomagat pri delu?
Prevzet vse skupaj. Težko mi je pustiti ves »kšeft«. Dva rodova sta se trudila, tretji pa da bi vse skupaj pustil, to mi ne gre v glavo. Gostilne na primer ne bi želel dajati v najem, ker bi rad,
da vse tri panoge - gostilna, kmetijstvo in prevozništvo - ostanejo šc naprej pod eno streho.
Na gostilni sla ime in priimek vaše hčere...
Tako kot na koga od sinov sem računal tudi nanjo, a sc jc poročila, mož pa ima boljši dohodek, kot ga imam jaz. Zobotehnik je. Zanimivo je tudi, da se tudi po možu piše Kavčič.
Ampak konkurenca je tudi v gostinstvu vse večja...
To je res. Marsikaj v gostilni bo treba obnoviti. Pomladi imam v načrtu prenoviti kuhinjo, točilni pult, prostore... V prihodnje bom še vlagal v sobe, saj vidim, da je povpraševanje po sobah, predvsem samskih, vse večje...
Skoda je, da bi propadlo. Denarja, ki bi ga vložil v obnovo, jc dovolj, da bi le kdo prevzel. Saj, komu bom pa dal, če ne svojim. Z ženo nisva taka, da bi zapravljala.
Na Havaje ne bosta šla ?
Franci Kavčič z vnukoma Rebeko in Zanom Foto: Janez Pelko
Franci Kavčič pred gostilno Katrnik Foto: Janez Pelko
Ma ne! Jaz najbolj uživam, ko grem v Dalmacijo, kjer sem pri prijateljih kot doma. Že 60 let imamo stike z družino Mike Mateše iz Vodic. Poznanstvo jc gojil žc moj oče, nadaljujem ga jaz. Vsako leto za 14 dni zapremo gostilno in z ženo sc odpraviva v Dalmacijo.
Vi bi težko shajali, če ne bi imeli dela ?
Da bi hodil na špancir, to pa nc.
Pravega upokojenslva ni?
Kje pa! Upokojil sem sc pred nekaj leti, ampak to jc le uradno, toliko, da ni treba plačevati prispevkov.
Hvala za pogovor in prijazno postrežbo. Želimo vam, da bi pri Kalrniku ostalo tako, kot je bilo!
KATRNIKOVI, ZADNJEi ŠTIRI GENERACIJE
Stara starša
Franc in Frančiška Kavčič
Starša
Franci (65) in Marta Kavčič (66)
Otroci
Franci, Pavle (dvojčka, 38) in Lidija (28)
Vnuki
Estcra, Rcbeka, Armin in Zan
Pogovor je nastal v soboto, 30. oktobra 1999.
D.
Miha Naglic
Drago Šubic Foto: Janez Pelko
Drago Subic, ta podjetni rojak
Zgodba Draga Subica je bolj ameriška kot slovenska ali žirovska. Enkratna in nadvse zanimiva pa jc prav zato, ker sc je zgodila tu in nc v Ameriki. Povem jo, kakor sem jo sam doživel. Spoznala sva se sredi sedemdesetih, oba v poznih študentskih letih. Našla sva se najbrž po načelu, da se ekstremi stikajo. Sam sem sc venomer obotavljal in bi vsako reč še več kot trikrat premislil, preden bi kaj naredil; on je bil naravnost eksplozivne narave, kar naprej v akciji. Že kot študent seje preživljal z lastnim delom in je imel svoj avto, kar je bila takrat še prava redkost. Potem mije nekega dne, mislim da jc bilo zgodaj spomladi lc)76, povedal, da odhaja, da je našel službo računovodje in stanovanje v bolnišnici na Golniku. Po tistem sva se kmalu videla še dvakrat, trikrat, potem pa nič več.
V 23 letih, ki so medtem minila, sem se večkrat spomnil na nekdanjega tovariša po študentskem stanu in po zirovskem rodu ter na lepa leta, ki smo jih skupaj preživeli. Spraševal sem se, kaj počne in kako mu gre. V zadnjih letih seje samo od sebe in po posredovanju VOS (vaške obrekovalne službe) razvedclo, da je izjemno uspešen podjetnik. Pa sem ga^ poiskal in ga povprašal, ali bi lahko pogrešil kak tolar, ki bi ga namenil Žirovskemu občas-niku, po »plemenski« liniji, za plemenite namene. Povabil meje, naj sc kaj oglasim. In sem se res. Ob Brnčičevi ulici v Črnučah nad Ljubljano je kupil eno od nekdanjih skladiščnih hal in jo preuredil v imenitne poslovne prostore. Tu je zdaj sedež dveh od njegovih treh firm in njegova direktorska pisarna. V njej sva sedla, obudila nekaj spominov in sc pogovorila o tem, kar sc dogaja zdaj, z menoj, predvsem pa z njim. Pozneje sc nama jc pridružil še en rojak, Dobračevec Franci Pertovt, človek, ki ima tudi sam za seboj uspešno službeno pot, zdaj pa pomaga Dragu Subicu pri uresničevanju zahtevnejših poslovnih načrtov. Skupaj smo nato prav vneto opravljali še druga imena iz žirovskega plemena, Šubic pa je posebej pohvalil sodelovanje z nekaterimi mizarji in drugimi obrtniki, ki so od njega dobili žc celo vrsto naročil. Posebej seje med našimi izvajalci izkazal Toni Erznožnik in njegovo podjetje Lesko.
A kaj bi najprej omenjal druge, ko pa gre za Draga Šubica in njegov poslovni uspeh. Tega mije na kratko in brez vsake hvale (dobro sc zavedajoč, da sc dobra roba sama hvali) razložil sam. Ko se vsako jutro znova pripelje iz Gorenjske, kjer z družino živi, na delo v Ljubljano, sc pelje mimo stavb in pravih kompleksov, ki so v njegovi lasti. Denimo, da sc pelje po Celovški cesti proti središču mesta. Njegova so mnoga poslopja na levi: pri nekdanji Dekorativni, del poslovne hiše Slovenija avto, lepo obnovljeni Galetovi bloki
Drago Šubic pred stanovanjskim naseljem, ki ga je zgradil v Črnučah. Foto: Janez Pel ko
v Šiški. In nato ob Dunajski: njegova jc blagovnica Astra Bežigrad, od nje pa ni več daleč do Črnuč, kjer jc, kot rečeno, njegov poslovni sedež. Nedaleč stran, prav tako v Črnučah, jc v minulih letih zrasla njegova največja investicija: stanovanjska soseska Črnuče, vsem dobro znana po številnih oglasih v različnih medijih, vredna 26 milijonov mark! Ta gradnja je morda tudi največji zasebni podjetniški podvig na Slovenskem v zadnjih dveh letih. Investitor sam tega sicer ne trdi, zanika pa tudi ne. Kdo pa je še zmožen sam
postaviti finančno konstrukcijo, ki omogoča zgraditev človeku prijaznega stanovanjskega naselja, 10.000 kvadratnih metrov stanovanjskih površin v 137 stanovanjih, vse skupaj v lepem naravnem okolju!
Njegove glavne dejavnosti so tri: kreacije, proizvodnja in prodaja konfekcije, trgovina (prodaja na debelo in drobno) ter gradnje in upravljanje nepremičnin. Ta trojna poslovna struktura poteka v treh podjetjih: SPZ, Astri in Urbani. Prva in tretja sta d.o.o., druga je d.d. Na področju konfekcije se uveljavljata blagovni znamki Visia (ženska oblačila, nosi jih tudi Neda Gačnik, Miss Slovenije 1999) in Crown (oblačila za prosti čas). Pri obeh gre za slovenske kreacije, sešite v različnih podjetjih, naprodaj v lastnih in drugih prodajalnah. Trgovina je tista, ki je Dragu Šubicu omogočila »prvotno akumulacijo kapitala«. Začelje z »barter posli«, kupoval cele ladje železa in jih prek Južne Koreje prodajal na Kitajsko, dve do tri ladji na mesec. Nekaj od tega počne še zdaj; izvaža pomembne količine slovenskih kemičnih izdelkov v Venezuelo. Začel jc s podjetjem SPZ: svetovanje, posredovanje, zastopstvo. Zdaj bi se moral njegov poslovni sistem imenovati KTN: kar tako naprej, konfekcija, trgovina, nepremičnine. Je lastnik skoraj 10.000 kvadratnih metrov nepremičnin samo v Ljubljani. In jih seveda oddaja. Če vse posle naposled izrazimo v eni številki, ta pove, da znaša letna realizacija 45 milijonov mark! Skoraj 5 milijard tolarjev! (Za žirovsko primerjavo: skupni prihodek Alpine v letu 1998 je znašal dobrih 70 milijonov mark.) In ne nazadnje: pri njem ima stalno delo 90 ljudi, posredno pa še mnogi drugi, med njimi številni žirovski obrtniki in podjetniki.
Ko mi je vse to povedal, me je zanimalo, po kateri poti je prišel do tega. Začel jc, kot rečeno, 1976 na Golniku, kot finančnik seveda, ne kot pacient. Nadaljeval jc v Živilih (1978-87), kjer jc bil finančni direktor inje še zdaj med večjimi delničarji. Leta 1987 je postal finančni direktor firme Yulon, kjer jc 30. novembra 1989 skupaj z direktorjem Dušanom Šešokom podpisal prvo sodobno obveznico v Sloveniji. Leta 1989, ko so politiki in državljani zrušili berlinski zid, je Drago Šubic začel graditi svoj poslovni sistem, ki sega čez razne pregraje in se razgleduje po globalnem trgu. S politiko se aktivno ne ukvarja, vendar je ne prezira. »Rad se z vsemi dobro razumem,« pravi in doda spoznanje, da ti politiki ne morejo kaj dosti pomagati - spomagati si moraš sam - lahko pa ti hudo nagajajo. Skrivnost njegovega uspeha pa je čisto preprosta: garanje. To jc lastnost, ki jo je gotovo podedoval po svojem zirovskem poreklu. Sam je dodal znanje in drznost, znal in upal sije biti na pravem kraju ob pravem času.
Čisto se ga še spominjam, ko je odhajal. Z družinskega doma na Do-bračevi se jc odpeljal v starem »amiju«, tistem, ki je imel zadaj še naprej prisekano okno. S seboj je odnesel le osebno prtljago in morda nekaj lastnin prihrankov. Ko me je nedavno obiskal na mojem domu, se je pripeljal z limuzino znamke Mercedes-Benz 500 S. Kako simbolno, čisto ameriško, v duhu zgodbe o uspehu: od amija do limuzine, od podeželskega računovodje do enega od najmočnejših podjetnikov v prestolnici! Koliko ima na bančnih računih in v nepremičninah, ga nisem spraševal, videl pa sem, da ima svoje glavno premoženje še vedno v svoji glavi. Pa sva dala posle v oklepaj in obujala tisto, kar imamo v glavah vsi in je zastonj: spomine. Od začetka. Rodil seje 2. septembra 1948 v Ljubljani, kjer je takrat služboval njegov oče Heron Šubic, doma pri Mrovcu v Zirovskem Vrhu, partizan, oficir, pozneje mojster, glavni kontrolor in vodja oddelka v Alpini. Ko so leta 1951 prišli v Žiri, so najprej stanovali v Strojarni, njihovi sosedi sta bili Spomenka Hribar in njena mama Jelica Diklič, pozneje sta oče in mama zgradila hišo na
Dobračcvi. Njegovo mamo Gabrijelo Šubic, ki je bila doma v Ljubljani, smo poznali vsi, ki smo zahajali v žirovsko knjižnico. Tam so bile tudi knjige, ki za osnovnošolce po tedanjih merilih niso bile primerne. Medicinska enciklopedija, denimo, v kateri so bile vse sorte slik, pa Ljubimec lady Chatter-ley, uspešnica tistih let, prava trofeja. Jaz si nisem upal po njej niti vprašati, Nace Naglic, zdaj založnik tega pisanja, sije upal in jo jc dobil. (In jo nato posodil še meni.) Gospa, ki jc bila dobre in blage čudi, je že vedela, kako se tej stvari streže in kaj jc za koga primerno. Mimogrede: ko jc prišla v Ziri, seje v odraslih letih navadila prav dobro klekljati!
Po osnovni šoli v Žireh je Drago hodil na Gimnazijo Poljane v Ljubljani, tu študiral in diplomiral na Ekonomski fakulteti. Potem pa je hodil po že nakazani poslovni poti: Golnik 1976-78, Živila Kranj 1978-87, Yulon 1987-89, lastna podjetja 1989-89. V medijih si ne želi nastopati. Osebno reklamo potrebujejo menedžerji, zatrdi; ti so najemniki in kot taki venomer izpostavljeni. On pa je predvsem lastnik; zanj jc pomembna promocija njegovih podjetij in blagovnih znamk, ne njega osebno. Za Žirovski občasnik je naredil izjemo; za zanamec, za popestritev plemenske podobe. Kolikor more, namenja svoj čas družini, ženi in sinovoma. Vzgaja ju za poslovnost. Starejši že končuje ekonomijo, z mlajšim imata skupno strast: konje. Sin tekmuje, oče sodi. Ja, konji so očitno njegova strast, tako ti, ki tečejo na štirih nogah, kot oni, ki drvijo na štirih kolesih ... Potem sva besedovala šc o raznih rečeh, ki bi se jih dalo prav lepo napisati, pa niso vse za objavo. Vse, to, kar sem napisal, in česar nisem, se mi pa prav dobro zdi. Dragu Šubicu, s katerim sva včasih drugovala, ne zavidam njegovega uspeha, sc predobro zavedam, da ga sam ne bi zmogel. Ko bom sestavljal naslednjo izdajo žirovskega biografskega leksikona Kdo jc kdo na Zirovskem, nekoč in danes, bo v njej zagotovo tudi ta podjetni rojak. Vesel in ponosen sem, da mu je uspelo, in mu želim vse dobro.
Stanovanjska soseska Črnuče, vredna 2,6 milijarde tolarjev; investitor: Drago Šubic
45484858^8
PREPIR NA ŽIROVSKI NAČIN
Milena Miklavčič
Sundar na Zirovskem
Pisati o tem, zakaj so sc nekdaj na Zirovskem prepirali med seboj, ni bilo lahko. Kajti marsikakšen prepir je v minulih letih šel že skozi mnoge »predelave« in dandanašnji je bilo težko opredeliti, kakšna so bila prvotna dejstva, kaj pa jc »ljudski glas« potem dodal sam.
Seveda jc bila to tema, ki me je zelo pritegnila in zaradi tega se ji res nisem mogla niti hotela odreči. Bilo mi je izredno prijetno, ko sem spet dobila priložnost, da sem obiskovala ljudi, se z njimi pogovarjala, in ko sem spoznavala, da o Žirovcih pravzaprav šc zelo malo vem.
V pogovorih sem odkrivala tudi drugo plat naših prednikov:
- kako so bili trmasti, ponosni, samovšečni,
- kako so se znali postaviti zase,
- kako niso hoteli popustiti niti, ko jim je tekla voda v grlo,
- kako so potem znali svojo mržnjo prenašati šc na naslednje rodove,
- in še marsikaj drugega.
Zdaj vem tudi to, da sc v Žireh skoraj ničesar ne pozablja. Da med ljudmi še zmeraj živijo spomini na krivice, ki sojini bile storjene, in daje odpuščanja bolj malo.
Ničkolikokrat sem slišala stavek: »Ta star jc bil baraba, ta mladi pa niso nič boljši.«
Ali pa: »Saj vemo, kaj je bilo narobe, samo nočemo več pogrevati starih zamer...!«
Ali pa: »Jih bo že Bog 'štrafal' za vse, kar so komu hudega storili...!« Ali pa: »Sc jc delal, kako je pobožen, drugače jc bil pa namest hudiča!« Ali pa: »Eni so bli pa res sam za 'šundar' delat!« Žirovci so se najbolj pogosto sporekli zaradi:
- »termanov« (mejnikov),
- vode,
- pijače,
- dediščine,
- medsosedskih odnosov,
- porok iz koristoljubja,
- odnosov med gospodarji in hlapci.
Pod posebno poglavje sem uvrstila še klevete in strahove. Mogoče se bo kdo začudil, zakaj zraven tlačim šc praznovernost, toda upam, da mi boste na koncu pripovedovanja dali prav, ker sem sc tako odločila.
Včasih je bilo zelo pomembno, kaj je kdo kje slišal. Vedeti moramo, da veliko ljudi ni znalo niti brati niti pisati, tako da seje o posameznih dogodkih
le govorilo. Nekatere so imeli za »žleht« (tako kot je v navadi šc danes). Če niso vedeli početi drugega, so pozimi snemali vrata po hlevih, da se je prehladila živina. Takih ni nihče maral in tudi zaradi njih je bilo več kot preveč šundra.
Prav tako je prišlo do prepirov na balih. Ni ga bilo plesa, da ne bi pele pesti! Zanimivo je, da se je že včasih veliko preklinjalo. Posebno so bile v čislih italijanske in srbske kletvice.
Fantje iz različnih vasi so vedeli, da pri sosedih niso dobrodošli. Po nenapisanem pravilu so jih zmeraj dobili, če so rinili v dekleta iz drugega zelnika.
Sem in tja so kakšnega tudi zabodli. Pa to ni bilo nič takega. Vsaj tako se mi je zdelo, ker takemu dejanju ni nihče namenjal večje pozornosti.
Del žirovske folklore jc bila tudi »fovšija«. »Fovšaritni« so bili, če je kdo predčasno spravil pridelek, če je imel sosed novo obleko, če je komu uspelo popiti frakcl šnopca več kot komu drugemu...
V stari Jugoslaviji jc bilo zelo pomembno tudi to, koliko jc imel kdo v »šparkasi«. Nekateri so sc s tem celo hvalili in zakrivili marsikatero neprespano noč zaradi nevoščljivosti.
Moji sogovorniki so sc v nečem popolnoma strinjali: pijača je bila tista, kije povzročila največ gorja. Zaradi nje so ljudje izgubljali pravde, trpele so družine in marsikoga so »zaštihali«, ne da bi vedeli, kaj pravzaprav delajo.
To je le nekaj zbranih vtisov, ki so našli mesto v mojem srcu, preden sem se lotila pisanja.
Vsem, ki ste mc prav prijazno sprejeli v svoje domove, se moram najlepše zahvaliti. Prav tako mi je dobro delo vaše zaupanje. Za ilustracijo posameznih oseb bom večinoma uporabila le črke, ki pa nimajo nič skupnega z resničnimi imeni. Če se bo kdo izmed cenjenih bralcev vprašal, zakaj sem želela privleči na dan stvari, za katere bi bilo bolje, da za zmeraj obležijo v kakšnem starem predalu, je moj odgovor tak:
- Zato, da bi se ljudje že enkrat nehali prepirati zaradi neumnosti.
- Da bi spoznali, da so naši dedje in starši zmetali skozi okna nemalo denarja samo za to, da so uveljavili svoj /nc/prav.
- Da bi se končno začeli zavedati, da je le pogovor tisti, ki rešuje take in drugačne medsebojne spore.
- Da bi se na storjenih napakah česa naučili.
- Naša preteklost nam tudi skozi »šundar« dokazuje, da se ne splača prepirati.
- Dandanašnji živimo v času, ko še posebej potrebujemo dobrega soseda, dobre odnose s sodelavci in dobre odnose v družini.
- Iz izkušenj vem, da se vse manj pogovarjamo in se vse bolj oddaljujemo drug od drugega.
Zgodbe, ki sem jih potegnila iz zaprašenih spominov, pa naj bodo le v spodbudo, da bomo poslej ravnali drugače.
1. ZAKAJ PRAV VODA?
Voda je bila vir nenehnih prepirov med sosedi. (Med sorodniki ne, ali pa sc vsaj nisem srečala s takim primerom.) Največkrat so bili to:
- studenci kot izviri pitne vode,
- šterne,
- potoki, ki so bili naravna meja med dvema parcelama.
V preteklosti jc bilo v Žireh veliko poplav. Zgodilo se je, da se je ob takih naravnih katastrofah kakšen studenec zamašil ali pa se je njegov tok potem
preusmeril drugam, kar je povzročilo, da so ostali lastniki brez pitne vode. Nekateri sosedje so sami priskočili na pomoč, včasih pa seje zgodilo, da se je bilo zaradi tega treba odpovedati delu zemlje, kar pa je bilo največkrat neizvedljivo.
Izgovori, ki so sledili, so med drugim bili tudi naslednji:
- ne moremo vam pomagati, ker prav tam vlačimo les iz gozda,
- če vam dovolimo, da prestavite studenec, nam boste presekali del parcele na polovico,
- zakaj sc pa niste prej pobrigali, saj ste vedeli, da so poplave hudič,
- čc boste naredili nov studenec, bo pa v našem zmanjkalo vode. Marsikje je več sosedov uporabljalo eno šterno. Vse jc bilo v redu, dokler
se ni našel kdo, ki mu je šlo druženje okoli šterne na živce. Tako se jc tudi pri hiši, kjer je taka šterna stala žc vrsto let, zamenjala gospodinja, ki se ji je zdelo škoda, da bi do vode prišel kdorsibodi. Začela je nagajati in ker se sosede niso dale odgnati zlepa, jc poskusila zgrda. Sčasoma so vse razumele zlobne namige, le ena sc je delala, kot da jc še vse po starem. Tega je bilo gospodinji dovolj. Počakala je na primeren trenutek, ko jc soseda oprala solato, potem je stopila do nje, prevrnila skledo v blato, se brez besed obrnila in odšla nazaj v hišo.
Tudi potoki ali pa samo navadne mlakuže, ki so bili naravna meja med dvema parcelama, so kaj radi zbodli v oči. Posebno še, če seje komu zazdelo, da okoli vode raste najslajša trava za živino. Tako je bil znan kmet, ki jc več let potrpežljivo, skoraj vsak dan, prestavljal potok za sosedovo mejo. Ker je ta potok tekel v dolini, kmetiji pa sta bili malo višje, vsaka na svojem bregu, so lahko tisti drugi že omenjeno početje tudi opazovali.
»Saj se nismo hoteli kregat z njim,« pripoveduje domača hči, ki se tega prestavljanja potoka šc živo spominja iz svojega otroštva.
»Vem le, da je potok podstavljal s kamni, da je usmeril njegov tok na naše. Seveda se prvo leto ni kaj prida poznalo. Morda seje dalo pokositi le kak šop trave več, ampak tudi to je bil dosežek. Čez dve leti je tam pokosil toliko trave več, kot seje lahko naenkrat nabode na vile. Koje bilo prepozno, smo zaradi materine cincavosti šelc začeli ukrepati, toda kaj, ko se ni dalo nič več pomagati. Ne vem, kaj je s tem pridobil, vem pa, da mu niti zemlja niti lakomnost nista prinesla sreče...«
(Potok je danes v »prestavljeni« obliki, potomci pa, čeprav vedo, za kaj je šlo, govorijo med seboj in vzdržujejo primerne sosedske odnose.)
Veliko sivih las so povzročali šc razni odtoki. Tako so bili včasih speljani kar iz hleva, proti kozolcu, naprej pa si je gnojnica sama izbojevala pot. Marsikateri sosed, ki so mu prijetne dišave ob večjih deževjih popestrile dan, s tem ni bil zadovoljen. Seveda so se želeli najprej pogovoriti in doseči, da bi sc kaj ukrenilo, toda velikokrat so slišali lc:
- to ni več naša stvar,
- če ti ni kaj prav, ti bomo napeljali naravnost v hišo.
Nekatere ženske so pri takšnih obračunih precej rade uporabljale svoj naostreni jeziček. Tako se je zgodilo tudi v naslednjem primeru (ki pa se mogoče tudi ne bi, če bi sosedov možakar bolje premislil in takrat, ko je bil čas, vzel za ženo to, o kateri teče beseda, in ne neke druge):
Tri družine so že več kot petdeset let uporabljale vodno zajetje. Tudi razumele so se med seboj, dokler ni »zakomandirala ta mlada«. Mož (kije tudi preveč pil) ji je bil v vsem podrejen. V največje veselje ji je bilo, če je v vodo zlivala sok rdeče pese ali pa bližnji travnik potresla z gnojem. Sosedje so jo nekaj časa opazovali, potem so jo začeli vlačiti po zobeh. Enkrat ji je
eden nalašč celo splašil konja, ko je vlačila iz gozda hlode. (Bila je močna kot kakšen dedec.) Nič je ni izučilo.
»Potem pa je naš stari ata stopil do nje in jo vprašal, zakaj zganja zlehtnobo'. Toda takoj ko ga je zagledala, je začela kričati na pomoč, češ da jo hoče nekdo ubiti. Atu je ob teh besedah zavrela kri. Če že 'glih išeš', jc zakričal nanjo, jo prijel za lase in butnil z njeno glavo ob vrata. Kričanje ga je tako razburilo, da jc na mizi pred pečjo zagrabil nož, in če sc ne bi na vratih pojavili otroci...« mi jc pripovedovala njegova hči, kije danes stara že več kot 75 let.
»Toda šc zmeraj si upam trditi, da je očeta ta ženska spravila ob živec. Bila jc 'namest hudiča'. (Zelo znana in pogosta žirovska primerjava.) Z očetom sta morala k župniku. Tam se jc šele lagala! Toda župnik, ki je bil moder človek, je že prej slišal o njeni hudobiji, zato jo je samo oštel. Na koncu jc lc dosegla svoje, saj sta oba soseda napeljala vodo od drugod. Vem še to, da sta okoli novih vodnih zajetij velikokrat našla crkovino, toda če je to počela ona, ne hi mogla zagotovo trditi...« je še pokomentirala hči, ki mi je ob tej priložnosti povedala še marsikaj zanimivega tudi o mojih prednikih.
2. PO KATERI POTI KRENIL SI, POPOTNIK?
Prepirov zaradi poti je bilo več vrst. Ljudje so se sporekali zaradi:
- gozdnih poti,
- skupnih dohodov do hiš ali gospodarskih poslopij,
- poljskih poti,
- najrazličnejših bližnjic ali »stez«.
Si predstavljate dolgočasne zimske dneve, ko zunaj ni nobenega poštenega dela, vam pa gredo po glavi same zaspane misli? Kako krasno bi bilo malo ponagajati tistemu čez cesto. Sneg, ki je zametel poti, bi bilo dobro skidati na sosedovo dvorišče, potem pa opazovati, kako se bodo skozi visoke kupe prebijali na piano? Kaj pa, čc bi zvalili na pot kakšen hlod? Ali celo dva? Se bolje bi bilo, če bi stezo, ki res ni označena v nobeni zemljiški knjigi, polili z gnojnico in vmes nastavili še kakšno past?
Veliko primerov so mi opisali moji sogovorniki. Toda nekaj je bilo skupno skoraj vsem: hudobija.
Tisti, ki so nagajali zaradi poti, se niso na noben način mogli izgovarjati, da so zaradi nje prikrajšani za voz ali dva najboljšega sena. Prav tako se niso mogli izgovarjati, da jo je kaj manj, čc jo uporablja še kdo drug...
Veliko prepirov je bilo (in jih je menda šc) v Žireh prav zaradi poti. Nekoč so bile vzrok prepirov celo konjske fige, ki so obležale na poti.
O tem, da ljudje ničesar ne pozabljajo, sem nekoč pred leti izkusila tudi na lastni koži. Nekoč sem očetu pomagala kidati sneg, in ker iz mejnikov in robnikov verjetno ne bom nikoli diplomirala, sem sneg metala na kup, ki je že nevarno mejil na sosedovo dvorišče. Nenadoma se je pred menoj znašla soseda in nama dala prav nič prijazno vedeti, da nimava kaj kidati snega na njihovo. Ker sem sc po nepotrebnem nekaj oglašala, mi jc vrgla v obraz, da naj bom tiho, ker da sem bila kot otrok ravno taka. In v čem tiči žalostna poanta? V dejstvu, da smo potem prekidano pot uporabljali oboji...
3. MEJNIKI
Žc od davnine sem seje vedelo, da najbolj sočna trava raste tik ob meji. In ludi na Zirovskem je bilo velikokrat tako.
Prav zato se je pazilo, da sosed ni pokosil kakšen centimeter ali dva čez mejo. Tako so mi pri neki hiši pripovedovali, kako so prišli ob tri brazde najboljšega sveta.
»Vsako leto sem na novo postavljal količke in opozarjal soseda,« mi jc razlagal gospodar, »pa ni prav nič pomagalo. Nazadnje, ko že ni več vedel, kako bi mi nagajal, jc ob meji pustil rasti leskovje in drugo grmovje, tako da sploh nisem več mogel kositi do mejnika!«
Velikokrat se ni moglo zidati, ker sosed ni hotel podpisati soglasja. Šlo je za zamere, pa tudi »fovšije«. Prav tako je bilo več kot preveč »krega«, ko so začeli napeljavati kanalizacijo. Mnogi starokopitni, ki so šc kar naprej prisegali na gnojnične jame, niso hoteli dati dovoljenja, da bi prekopali tudi njihov svet.
4. KLEVETE
»Hudič je, kote začnejo nositi po zobeh,«jc bila misel, ki sem jo v minulih mesecih velikokrat slišala. Očitno so se z opravljanjem srečevali že naši predniki in zdi se, da pred to boleznijo nismo varni niti dandanašnji.
Klevete so netile prepire, razdirale zakone, podžigale strasti in spreminjale človekovo usodo. Zaradi klevet so postale nekatere hiše ožigosane še do današnjih dni. Resnici na ljubo je treba povedati, da sc s takšno dejavnostjo niso ukvarjale samo ženske, kot nekateri zelo radi razlagajo, temveč seje veliko opravljanja zanetilo tudi za gostilniškim pultom.
Vedno je bilo nekaj »ta pravih«, ki so prenašale čenče po hišah. Posebej so bili izpostavljeni domači gospodarji, ki so bili surovi do dekcl in hlapcev, pa tudi do lastne žene in otrok, gospodinje, ki se niso »znajdle« pri domačih opravilih, ki so bile lene in niso znale ravnati z denarjem ali pa so bile pretirano skoporitne.
Prav tako vaško opravljanje ni prizaneslo »ta boljšim« Zirovccm, tistim, ki so radi zahajali v gostilne, ki so živeli malce bolje od ostalih, spogledljiv-kam in vsem, ki so včasih skakali čez plot.
Za gostilniškim pultom, koje skupaj s požirki vina v želodec odtekla tudi razsodnost, jc velikokrat prišlo do žolčnih prepirov, ki so jim sledili udarci in žaljivke. Tisti, ki so bili zraven in so šc zmeraj lahko stali na svojih majavih nogah, so potem vročo novico kot neke vrste odkupnino zaradi svoje slabe vesti zaupali doma ženam, te pa so jih, velikokrat še vroče, prenesle svojim najboljšim prijateljicam. Tako sc je tudi izza šanka hitro izvedelo, kdaj jc kdo na primer kradel rezervne dele ali kdo je preveč goreče gledal za natakaricami in drugimi ženskami.
Včasih jc veljalo, da nezakonske matere delajo sebi in družini sramoto. Veljalo je, da so manj vredne in da so »nastavljačkc«. Tudi možje, posebno še, če so ga imeli malo pod kapo, so se radi obregali ob take, ker so bili prepričani, da rade »dajo«. Nesojene tašče so znale biti zelo strupene in so dekle, s katero seje »poonegavil« njihov sin, rade opravljale. Najmanj, kar so »znesle« na dan, je bilo to, da niso za nobeno rabo, da so lene, umazane in da je prav, da se je zveza razdrla. Take je bilo treba včasih trdneje prijeti, saj ni kazalo, da bi svoj strup brez kazni raztresale naokoli.
Pogoste so bile tudi obtožbe, da kdo krade kokoši. Sploh so bile te pernate živali večen vir obtožb in prepirov.
»Fovšija« jc tudi nekdaj cvetela. To sem že omenila in bom verjetno še kdaj. Posebno še, če sc je izvedelo, da ima kdo malo več pod palcem ali pa da gredo sosedu posli predobro.
In zato je bilo treba te stvari včasih malo »zaprcmzati«. Lastnik prve gostilne je goste »pregovarjal«, da ne smejo iti v drugo, ker tam mešajo vino z vodo. Ker ta podtikanja niso bila uspešna, so se zvečer, v okrilju teme, znašli na sosedovem pragu pasji iztrebki, ob katere so se spotikali zadnji gostje, in marsikdo se je, že tako na majavih nogah, obnje spotaknil.
»Rekla kazala« je že včasih naredila veliko škode. Posebno še, če so čenče prenašali moški. Tako naj bi A. videl desetletno deklico, s katero naj bi se šel prepovedane igrice B. - A. je to takoj povedal dekličinemu očetu, ki pa je nato naredil cel kraval, poleg tega pa je svojo hčerko tudi pretepel, ker jc iz nje želel dobiti »priznanje«. Ker pa ob takih žgečkljivih zadevah nekateri naravnost uživajo, je bilo popolnoma razumljivo, daje A. doma zaupal vročo novico ženi, ta pa je kljub obilici dela odhitela na »teren«.
Včasih jo jc v priložnostnem pretepu izkupil tudi kdo tretji. Ko sta se stepla C. in D., jo je skupil E. Seveda je šel takoj k zdravniku, ki mu je prisodil deset dni bolniške. O tem, kdo naj bi za E.-ja plačal bolniško, je menda odločalo celo sodišče...
Ko je na vrata potrkala jesen, se je bilo prav prijetno greti zraven peči in če je bil pri tem popit tudi kozarček ali dva, se je včasih komu zazdelo, da se mimo oken pelje voziček, poln drv. Koje nato fantazija dobila še dodatna krila, se je »dotičnemu« začelo dozdevati, da si bo ta drva nekdo neupravičeno prilastil. Beseda jc dala besedo in mimogrede jc bila po krivici obdolžena napačna oseba. Seveda pa obtoženi ni stal križem rok. Tistemu, ki gaje po krivem porinil v »šmoren«, jih je neki večer pošteno naložil pred vrati znane žirovske gostilne, da je moral nato dr. Bernik krpati porezane roke, kjer so za vedno ostale sledi uporabljenega noža.
Marsikateri ženi je (menda upravičeno) zavrela kri, če se je njen mož brez potrebe vlačil po gostilnah in zapravljal denar. Toda velikokrat so bile še bolj jezne na tiste, ki so njihovim možem delali družbo, kot nanje same. Tako so nemalokrat po krivem obdolževale »reveže«, ki so se že tako bali oditi domov in so se, predvsem zato, ker so se bali svojih lastnih žena, še malo dlje zadrževali v gostilni. Nikomur pa ni ravno povšeči, če se moraš zagovarjati pred kakšno tako nebodigatreba, koliko in za kateri denar seje pilo. Jezne žene so po navadi govorile takole:
- tiste barabe hujskajo mojega moža, da preti meni in otrokom,
- dovolijo mu, da v pijanosti »časti« vso gostilno,
- drugi so krivi, da je tudi moj pijanec.
Da taki možje, podkrepljeni z dodatnim »gorivom«, potem doma ženo dodobra pretepejo, razbijajo vrata, pohištvo in luči, in to samo zato, ker so dobili za svoje delo nekaj koristnih namigov za šankom, verjetno v tistih omamnih trenutkih niti nekoč niti danes ne razmišlja nihče.
Najbolj živahno je bilo, ko sta si skočili v lase dve ženski. Po navadi sta se sporekli zaradi mož. In tudi v naslednjem primeru, ob katerem so se zabavali številni sosedje, jc bilo tako.
Ž. je vpila na Z., da je kurba, svinja in prašiča, da ji je speljala moža, za povrh pa da jo je še okradla. Res je Z. malo pred tem od Ž.-jinega moža kupila voz sena, ga plačala na roko, toda očitno je bilo, da je možakar dobiček raje pretopil v vino, kot pa da ga bi delil z ženo...
Zelo slabo se je včasih pisalo predvsem nezakonskim mamicam. Ne samo, da so bile tarča posmeha in opravljanja daleč naokoli, to sramoto so morale prenašati še, ko so otroci odrasli. Če se je taka mama potem čez čas le omožila z očetom svojega otroka, je spet prišla ljudem v zobe. In toliko
časa sojo vlačili sem ter tja, da so s svojimi strupenimi jeziki naredili zdraho ali pa celo razkol med bodočima zakoncema.
Tako so pivski bratci v gostilni bratsko vzeli v roke nekega A., ki je bil lik pred tem, da se poroči z materjo svojega nezakonskega otroka. Kamcradi so mu, ob prijetni spodbudi seveda, toliko časa solili pamet s tem, s kom vse da seje »gonila« njegova bodoča žena, da seje A.-ju utrgalo. Odkolovratil jc domov in svojo nič hudega slutečo nevesto pošteno pretepel in postavil pred vrata. Ko se je le toliko streznil, da so se mu zbistrili možgani, se je spomnil, kaj je naredil. Odhlačal je k svoji s krvjo podpluti nevesti in jo trdo prijel. Naštel ji jc vse možne kandidate, s katerimi naj bi se mečkala po bližnjih kozolcih, toda dlje časa koje govoril, bolj se mu je zdelo neverjetno, da bi bilo kaj takega mogoče, posebno še, ko mu je postalo jasno, da bi uboga ženska morala najprej deliti posteljo z njim, potem pa šc s kom drugim.
Zgodilo se je tudi, da so bili nekateri celo v »življenjski nevarnosti« zaradi svojih »ta pravih« ali pa namišljenih skokov čez plot.
Nekateri ljubosumni možje pa se tudi potem, koje bilo že dokazano, da so njihove žene popolnoma nedolžne, niso mogli umiriti. Tako so nesojenim ljubimcem grozili na vsakem koraku:
- da mu bodo spustili čreva,
- da ga bodo odnesli na »britof«,
- da mu bodo razklali glavo, ne glede na to, če bo potem treba iti v »zatvor«.
Žalitve so v Žireh marsikdaj popestrile sicer turoben in deloven utrip vsakdanjika. Posebno so imeli na piki »prišleke«, ki po nekem nenapisanem pravilu šc zdaleč niso bili toliko »vredni« kot domači fantje in možje.
»Mojemu možu so ničkolikokrat očitali, daje prišel v Žiri samo zato, da bo pankrte delal. Nekdo, ki mu je bil še posebej 'gorak', mu je rekel, da mu bo vse kremplje polomil in da ga bo pobil, dokler ne bo mrzel,« pripoveduje o svojih spominih O.
Njej pa je bilo rečeno, da se je zato toliko časa »gonila« naokoli, ker je noben od domačih ni hotel več povohati in sije morala prignati tujca.
5. DEDIŠČINA
Veliko hude krvi jc bilo prelite tudi zaradi dediščine. Takrat so sorodniki pozabili na vezi, ki so jih družile, in so si nemalokrat skočili pošteno v lase. Če že ni tekla tudi kri...
»Moj brat meje po mamini smrti nenehno žalil,« mije pripovedovala K. »Počakal me je na cesti in me zmerjal s kurbo in svinjo ter drugimi grdimi izrazi. Ker mu to ni bilo zadosti, je počakal šc na hčerko in ji grozil, da jo bo pretepel kot psa, če se ne bom 'uvolala'«.
Bolj ko seje bližala zadnja ura, bolj jc potomce skrbelo, da ne bi kdo česa na skrivaj odnesel od hiše. Marsikje so imeli popisano vse, do zadnjega, celo rjuhe. In tako sta se dve sestri stepli prav zaradi njih. Bili sta med fanti v družini edini dekleti, in ko sta želeli deliti rjuhe, sta ugotovili, da jih bo ena dobila pet, druga pa šest. In prav zaradi te nadštevilne rjuhe seje med njima vnel tako »gorak« prepir, da ju niso mogli spraviti narazen niti najbližji sorodniki. Zmerjali sta se z vsemi mogočimi izrazi in še preden se je mama ohladila v grobu, sta bili na smrt skregani. Čeprav sta danes že tudi sami v letih, ju zamera še zmeraj ločuje...
Veliko gorja, največkrat po krivici, je bilo povzročenega tam, kjer je v hišo prišla mačeha.
Zgodba, ki sem jo slišala, pripoveduje:
P. je ostal po ženini smrti sam s tremi otroki. Žena sc mu je ubila, ko jc »vardevala« živino. Kot po navadi je spet malo pregloboko pogledala v kozarček, zmanjkalo ji je ravnotežja in se je prevrnila v žleb. Ni se mu bilo treba dolgo časa ozirati naokoli, koje slišal za T., prav tako vdovo. Toda tudi ona je imela doma še mladoletne otroke. Ne ve se, kaj jo je premamilo, da je vdovcu rekla Da! in se po poroki tudi preselila na njegov dom. To, da je svoje otroke pustila mami, pri tej zgodbi niti ni tako pomembno. Na novem domu ji še zdaleč ni bilo postlano z rožicami. Njeni pastorki soji na vsakem koraku gledali pod prste in tudi mož ni bil preveč zadovoljen, če je svojim otrokom, ko so jo prišli obiskat, odrezala kos kruha, zato je to, zaradi božjega miru, raje storila na skrivaj. Ko so sc domači otroci začeli ženiti, so od hiše zahtevali doto. Mošnjiček seje tako zelo hitro praznil, in ko sc jc P. ponesrečil in umrl, je ostala T. z dolgovi in majhnim otrokom. Seveda ji otroci iz P.-jevega prvega zakona niso verjeli. Začeli so sc prepiri, ki so se končali na sodišču. To je razdelilo imetje na dele, kot jih je zahteval zakon, in T. jc ostala po več kot petnajstih letih svojega drugega zakona brez vsega. Z borno pokojnino, z garanjem in trganjem od ust si jc uredila skromno stanovanje. Na srečo je niso pustili na cedilu njeni lastni otroci, čeprav jih jc ona v letih, ko bi jo najbolj potrebovali, zapustila...
Se eno zgodbo sem ujela v ušesa:
Ko jc C. umirala, jo je zadnje mesece (in tudi več let pred tem) negovala njena snaha. Skrbela je zanjo in ji stregla, kar so navsezadnje občudovali tudi sosedje. Toda domača hči, ki sc jc na mamo »spomnila« šelc v zadnjih dnevih, je hodila svakinjo nadzorovat, da ja ne bi kaj izginilo iz mamine skrinje. Z vsakim njenim obiskom pa je iz hiše odšlo kaj vrednega. Se preden jc mama umrla, jc odnesla celo šivalni stroj in »kišto« za drva, za katero naj bi menda sama primaknila nekaj denarja. Ob materini smrti so v njeni skrinji ostale le ničvredne cunje. Domačega gospodarja je sestrina lakomnost tako razkačila, da jc vse cunje, kar jih je našel, raztrešči po cesti vse do hiše, v kateri je stanovala sestra. Svakinji) je bilo sram, pa je šla skupaj z otroki raztreseno pobirat. Toda razkačeni mož ji jc to prepovedal. Ker ga ni ubogala, je nazadnje šc njo za celo noč postavil pred vrata. Sestra pa po tistem več let ni smela domov...
Veliko porok jc bilo tudi zaradi premoženja. Tako seje Z. oženil z L. Ni jc maral, dišal mu je le njen denar. Pri hiši jc bilo žc pet otrok. Grdo jc delal z njimi. Pravili so, da je morala njegova žena še ob božiču strgat krompir, ker se mu je zdelo škoda olupkov...
Veliko smolo je imel tudi neki K. Doma so ga pregovorili, naj prevzame grunt pri sestri, ki je postala vdova, zraven tega pa je bila zelo bolehna. Izplačali so mu, kar mu je pripadalo. Toda držala se ga jc smola. Pri sestri jc kmalu po njegovem prihodu pogorelo. Ni mu kazalo drugega, kot da se je vrnil domov, kjer pa je moral delati vse zastonj. Zaradi tega je velikokrat prišlo do hudih besed, toda ker so ga že izplačali, ni imel več nobenih pravic. Le srečen je bil lahko, da so ga »cerali«...
Davčanov Janez in Franc sta se več let prepirala zaradi bajte. Redila sta tudi tri krave, več kot toliko bogastva pa ni bilo pri hiši. Franc jc bil garač, Janezu je dišal kontrabant. Na vsak način je hotel grunt zase. Franc se mu ni dal: »Ne boš ga dobil!« mu je pravil. »Jaz delam na njem, zato bo moj.« Nekoč so priredili pri njiju doma ples. Plesalo se je in pilo italijansko vino. Janez je (ko ga je žc malo imel) stopil na sredo sobe in kazal pesti, češ, jaz sem gospodar. Brat tega ni mogel gledati. Zato sta se sprla. Ko sta se začela
prerivati, so jo gostje pobrisali v vežo, Janez je šel za njimi, Franc pa je zaloputnil z vrati. Takrat jc Janez podstavil nogo in začel ponovno izzivati. Ker mu še ni bilo dovolj, jc odšel pod streho po puško. Franc mu jo je iztrgal iz rok in jo prelomil ter potem Janeza s puško vred treščil skozi vrata. Ta se je zavlekel na sosedov skedenj ter vpil: »Živel, Stalin! Boš ti že videl, kdo bo gospodar!« Žal je eden izmed navzočih ta »besedni zaklad« prijavil. Janeza so aretirali in ga potem v Begunjah tudi ustrelili. Franc pa je odšel v partizane in padci v bitki za Trst. Posestvo, ki ga ni nihče več obdeloval, je žalostno propadlo in danes tli o njem nobenega sledu več... Še več: kamenje od hiše seje zmlelo in uporabilo pri gradnji ceste... Še cn žalosten primer:
Do neslutenih težav je prišlo, ko so ta mladi prevzeli kmetijo in jc bilo treba šc zmeraj rediti ta stare.
Pogovori, kot je tale, so bili nekaj čisto vsakdanjega: »Kako si, Janez?«
»Gre, gre! Ko bi le ta star hotu krepnt!«
6. POLITIČNE
Po vojni je bilo sila pomembno, kdojc bil črn in kdo bel. Tako so ta rdečim velikokrat očitali, da so bili pobijalci, ki so kradli ali sc kako drugače okoriščali med vojno (ali po njej). Čc pa so bile v to vpletene, nič hudega sluteč, še kokoši, je bilo še toliko huje. Tako je soseda v dobri veri, da mogoče »ta bele« kokoši le znajo brati, zabila v tla tablo, na kateri je pisalo, da je kokošim vstop strogo prepovedan. Istočasno je čez plot zagrozila, da bodo našle bridko smrt vse tiste kure, ki se tega predpisa ne bodo držale. Toda glej ga vraga! Naslednje jutro jc okoli napisa ležalo šest kur. V splošno veselje sc jc začelo pospešeno iskanje preostalih, od katerih so eno našli v »sekretu na štrbunk«, dve pa sta izginili neznano kam.
Žirovci so bili večinoma mirni in vase zaprti ljudje. Le takrat, ko so ga spili kozarček ali dva preveč, so se radi razgovorih o vsem, kar jih je tiščalo.
Tudi zmerljivke in grožnje so tedaj postale nekaj čisto običajnega. V posebno veselje vseh so grobe žaljivke največkrat prepojile ozračje v kakšni gostilni.
Seveda je bilo po vojni sumljivo že to, če kdo ni hotel dati svojih otrok h krstu. Takoj se je vedelo, da so simpatizerji novega režima.
Tako je neki A. očital G.-ju, da je jud in morilec. A. pa je tudi že vnaprej vedel, da si bo G. sam sodil, tako kot vsi tisti, ki so imeli krvave roke.
Kar precej živahen je bil tudi neki S. Za šankom pri Lipetu je pogosto »šuntal« svojega pivskega kolego proti njegovi stanodajalki, češ da jc neumen, ker ji zastonj dela, zato naj tisto hudičevo babo raje ubije.
Po vojni so se v gostilnah radi spravljali na nekdanje nemške vojake (Slovence, ki so služili v nemški vojski). Marsikdo se spominja, kako so jih »pra-voverci « spravili na tla, jih brcali in celo hodili po njih. To so počeli taki, ki so sc jih ljudje nekoliko bali, zato se v njihovo početje nihče ni hotel vtikati.
In tudi tebi sc ni treba, sem večkrat slišala namig.
7. KRAJE
Bilo je že pošteno temno, ko sva s F.-jem sedela v njegovi kamri in sc smejala najrazličnejšim dogodivščinam. Ker se mu zdi škoda plačevati previsokega računa za elektriko, sva sedela v temi.
»Ko sem bil mlajši, sem velikokrat rad pogledal v kozarček,« mi je pripovedoval s šegavim glasom. »Večkrat sem skupaj s svojimi pivskimi kolegi sedel v gostilni in domov se nam ni dalo oditi. Kaj pa bi delali tam? Gledali ženo in poslušali njene očitke?! Oh, kako smo se norčevali iz K.-ja! Z nami jc šel stavit, da bo v gostilni zdržal več kot teden dni. Vmes je malo prespal na kozolcu, zjutraj, ko so sc odprla vrata, pa je že bil na svojem stalnem mestu. Peti dan se na vratih pokaže njegova žena. V roki je držala 'cajneo', v kateri jc možu prinesla nekaj hrane. Bilo gaje tako sram, da ji je vrgel prineseno v glavo in jo v zahvalo še pošteno oklofutal. Bili smo pijani in zdelo se nam je tako smešno, da smo se jima na ves glas krohotali. Toda to nam je zameril. Naslednji dan ga ni bilo na spregled. Malo se nam je tudi maščeval... Ko smo za štalo iskali kolesa, jih ni bilo. Pozneje smo jih našli zakopane v gnoj, ki gaje imel gostilničar na drugi strani kozolca...«
Velikokrat, ko so bili pivski bratci popolnoma mokri od znotraj, niso hoteli, da jih kaj podobnega doleti tudi od zunaj. Ko so iz gostilne odtavali domov, so pograbili prvi dežnik, ki jim je prišel pod roke. Seveda seje zgodilo, da ta ni bil pravi. M. jc bil še posebej »gorak«, če je ostal brez marelc. Podedoval jo je po starem očetu inje imela žc muzejsko vrednost. Nekoč ko je bil kar precej nadelan, jo je nekje založil, zato je na cesti zakolovratil do prvega pešca in mu skušal iztrgati dežnik iz rok. Napadeni se je postavil v bran z besedami: »A ni dovolj, da si mi med vojno podrl hišo in mi f... žensko.« M. seje branil, da ne ve, kaj govori. Toda napadeni lastnik dežnika jc šc naprej kričal, da ne bo dal za novo cesto niti pare, da so ga že dovolj pokradl i in da naj delajo kar tisti, ki so se med vojno »sončili«, namesto da bi sc borili.
8. 1EVLAČKE
Opravljanju sc po žirovsko reče »tevlanje«. Tistemu, ki opravlja, pa »tevlač« ali »tevlačka«. Tako jc neki žirovski možakar kar dolgo let živel v strahu, da sc bo hiše prijel vzdevek »Pri tevlaču«, saj je njegova žena rada raznašala razne neresnične govorice po vasi. Pa sc mu je zdelo, da podobno namero najlažje prepreči tako, čc sosede, ki so njegovi ženi govorili Tevlačka, toži. Toda sodnik, ki je bil razsoden mož, jc možakarja prepričal, naj raje vzame v roke ženo, kot da nič krive sosede vlači po sodniji.
Več starejših ljudi mi je pripovedovalo zgodbo o neki »prefriganki«, ki jc potem, ko je rodila nezakonskega otroka, mešetarila z očetovstvom. Ugotovila je namreč, da bi se dalo kakšen dinar »izpleti « še od ljubčka, ki jc prihajal bolj občasno. Seveda se žena izbrane žrtve ni in ni mogla sprijazniti, da sc bo hišni proračun zmanjšal za »alimente«. Svojega moža jc prisilila, da je šel ne pregled krvi, in ko so na podlagi preiskav le našli pravega očeta, le-ta revežu, ki je že več kot leto in pol zastonj plačeval, ni hotel vrniti denarja. Tevlanja o tem primeru ni bilo ne konca ne kraja.
Mogoče bi bilo prav, če bi dala ncvoščljivcc in zmerljivec pod posebno rubriko.
Po pravici povedano je bilo zgodb, ki bi sodili pod to točko, nič koliko. Preveč...
Za ilustracijo le tale:
Skoraj v središču Žirov sta živeli sosedi, ki sta bili že več let sprti. Tista »bolj fina« jc zmerjala ono drugo, posebno še takrat, če jo je videla iti po cesti z otroki. »Poglej jo, opico, kako se nosi!« seje drla za njo. Nekoč je oni drugi prekipelo. Posebno še, ker je otrok ni nehal spraševati, ali je res opica. Vložila je tožbo, kajti lc tako sije upala sosedi zapreti usta...
9. »ŠUNDAR« ZARADI LJUBEZNI
Zaradi ljubezenskih težav je bilo kar nekaj križev in težav. Do prepirov je prihajalo med možem in ženo, če:
- sc je mož preveč oziral za deklami,
- če žena ni bila voljna deliti z njim postelje,
- če je bil surov do nje,
- če ji ni dajal denarja,
- če je raje kot ženo upošteval svoje starše.
Fantje so sc pretepali največkrat zaradi deklet. S seboj so nosili žepne nožičke, čc pa tega ne, vsaj gorjačo. Pravi pretepači so imeli v žepu »ornh« nož ali boksar. Tudi dekleta so pomagale pri pretepu. Za to so uporabile poleno ali kamne. Vešče so bile tudi v zmerjanju, kajti na ta način seje dalo še bolj podžigati nasprotnika.
Žc včasih so se ženske steplc tudi zaradi moških. Našli so se namreč tudi taki, ki so jih vlekli za nos kar nekaj hkrati. Tako je nekemu poskočnežu žena našla v denarnici sliko luštnega dekleta, ki jc bilo še mladoletno. Mož se je sicer izgovarjal, daje sliko našel na tleh in ker sc mu jc zdela lepa, jo je vtaknil v denarnico. Žena mu ni verjela, temveč jc zagnala vik in krik. Baje je zahtevala celo ločitev, tako jc bila jezna.
Gospod V. pa mi jc pripovedoval veselo zgodbico o neki dami, kije zelo rada nosila klobuke.
»Take naštelane joške je imela, da so kar štrlele v zrak! Stopil sem do nje in sc kot po nerodnosti podrgnil obnjo. Ha, ha, ha! Ko bi kdo vedel, kaj sc jc tedaj usulo iz njenih ust! Še pijanci v gostilni ne poznajo takih izrazov! Tako seje drla, daje iz trgovine pritekla trgovka, ker je mislila, da seje kaj zgodilo. Od takrat naprej na lepo obleko ne dam nič več!«
Ljubezen je posebno ženskam prinašala veliko več trpljenja kot užitkov. Mnoge so se bale večera, ko jc bilo treba z možem leči v posteljo. Če se je le dalo, so zaspale kje drugje. Ko so možje zahtevali svoje pravice, je prišlo do prepirov. Nemalokrat so hudim in ostrim besedam sledili še udarci.
Tako je N. ob nedeljah zelo rad zavil v gostilno. Tam se ga je napil in že po poti domov vpil, kaj bi rad. Pri hiši je bilo žc sedem otrok in ženo jc bilo strah osmega. Z ženo sta sc vse popoldne lovila okoli hiše, njegovo rjovenje in zahteve so sc slišale še pozno v noč...
Včasih so bili fantje tudi »namedeni«. Pod oknom deklet so radi puščali lojtre, posebno še v soboto, saj so potem vsi, ki so šli v nedeljo k maši, vedeli, katero dekle je imelo nočni obisk. Toda neki oče ni bil prav nič »kantent« za kaj takega. Pod oknom svoje hčere jc postavil perivnike in jih potrcscl z gnojem. Računal jc namreč na to, da bo vsak telebnil po tleh, ker mu bo na gladki površini spodrsnilo... Toda fantje so sc mu prav svojevrstno maščevali: od gnojnične jame proti vhodu v hišo so v poznih nočnih urah prekopali kanal, in lahko si mislite, kako se jc gospodar počutil, ko so mu jutranje dišave udarile v nos... Toda maščevanja s tem šc ni bilo konec. Kajti oče je bil trmast in jc želel imeti zadnjo besedo. Hčer je napodil spat k ženi, sam pa jc po tistem straži! v njeni sobi. Čez nekaj časa so fantje spet prišli na obisk. Lahko si mislite, kakšno presenečenje so doživeli, ko se je na oknu prikazal grozeč očetov obraz! O tem, daje lestev nemudoma, brez milosti, porinil naravnost v gnoj, ni dvomiti...
V marsikaterem zakonu jc zaškripalo, ker jc mož preveč pil. Zgodilo se je, da so gospodarji pustili celotedenski zaslužek v gostilni.
Tako je bilo pri neki hiši sedem otrok. Mož ni zdržal doma, kadar je vžepu začutil kakšen dinar. Ker se žc več dni ni prikazal, ga je žena šla iskat. Po navadi jc obstala pri vratih, ga z očmi poiskala v zakajeni gostilniški sobi in ko gaje našla, planila v jok. To jc njenega moža zmeraj spravilo tako ob živec, da jo je premlatil kar v gostilni. Toda bogvarij, da bi ga pri tem »veselem« opravilu zalotila birtinja! Ročno bi ga prijela za vrat in ga vrgla čez prag!
Včasih jc bila navada, da je moral župan prevzeti občinskega reveža. Tako jc nekoč ponudil streho tudi neki ženski, ki pa ni bila ravno pri pravi, pa šc noseča je bila povrh vsega. (Ni se vedelo, ali z njim ali s financarjem.) Potem je zakurila v štantu in v požaru sta zgorela županova dva sinova. Eden jc drugega nesel na rami, nanju se je zrušil goreč tram... Od tedaj pri hiši ni bilo več sreče. Pa še nekaj se je zgodilo: komando so vzele v roke ženske...
Možakarji so imeli tudi včasih zelo namazane jezike. Posebno taki, ki so se šteli »nekaj več«, so znali hitro zmešati preprosta dekleta.
Zelo znanje bil neki iinancar, kije rad po Žireh zapeljeval mlada dekleta. Stanoval je pri družini, kjer so imeli tudi zalo hčer. Toliko časa jo jc »plavšal« in zapeljeval, dokler ni izvedela, da jc oženjen. Od vsega hudega sc ji je zmešalo in je raje šla v vodo, kot da bi trpela ponižanje in razočaranje...
Sem in tja meje kdo podučil, da »naj kar pozabim« na to, da včasih niso skakali čez plot. Ker sem tiste sorte, da vem, da so bili ljudje tudi nekdaj »krvavi pod kožo«, z veseljem zapišem naslednjo zgodbo:
P. jc bil zelo živahen možakar, saj ga jc poleg žene zamikala tudi soseda. Zelo pogosto jo jc hodil gret. Soseda pa je le čakala in čakala, da sc bo pod njen »kovtar « preselil za dlje časa... Nekoč, koje imela pri hiši delavce, seje eden izmed njih zaljubil vanjo. Bilje celo pripravljen, da gresta »na Vrhniko pisem delat«. Soseda je pristala. Vendar je tik pred zdajci »ucagala«, kajti ljubezen do poskočnega ljubimca je bila premočna. Vrnila seje domov in pustila nesojenega ženina na cedilu. S sosedom sta potem imela nezakonsko hčer.Todaposkočnežsejoje kmalu naveličal. Ko je nekega jutra precej zgodaj vstala, gaje videla, kako seje od druge vračal domov kar v samih gatah...
Ne vem, ali jo jc ljubezen potem kaj minila, povedali so mi le to, da jc pamet po tistem še ni srečala...
Takih možakarjev, ki so radi greli več postelj hkrati, jc bilo včasih v Žireh več... O tem, kakšno je bilo vzdušje ob domačem ognjišču, si lahko le predstavljamo...
Zanimiva je bila tudi zgodba, ki še zmeraj kroži po Brcznici. Pripoveduje o lepem dekletu, ki se je s pomočjo ženitnih posrednikov poročila z zelo grdim, a bogatim snubcem. Ustno izročilo pravi, da ga ni prav nič marala. Ko je šla k poroki, je vse do cerkve iskala priložnost, da bi ušla nezaželeni poroki. Ko sta bila potem že nekaj let oženjena, sta nekoč šla na sejem. Mož jo jc vprašal, kaj bi želela, da ji kupi.
»Ruto,« mu jc dejala.
Videla jc, kako je naštel zadnje dinarje, da ji je lahko ustregel. S tem nesebičnim dejanjem je »kupil« tudi njo. Poslej se nista več kregala in ljudje vedo šc danes povedati, da sta živela v izjemno uspešnem zakonu, ki ju je nagradil z 11 otroki.
Pa naj kdo reče, da »šundar« ni vsaj za kakšno stvar dober?!
Prijetna zunanjost je že včasih imela pomembno vlogo. Pred vami je že drugi »dokaz«:
Tako so mi vedeli povedati zgodbo o nekem možaku, ki je bil po zunanjosti bolj grd kot ne. Naneslo je, daje bila njegova poročna priča zelo zal možak. Fotograf jc želel narediti poročno sliko bolj »znosno«, zato jo je
prilagodil tako, da jc zamenjal njuni vlogi. Še dolgo potem so sc ljudje smejali na ta račun in kadar so hoteli podražiti »grdega« ženina, so ga prosili, naj jim pokaže svojo poročno sliko.
Neki kmet je zadremal skupaj z deklo na peči. Žena jc bila ta čas pri dojenčku. Ko jc na peči začelo sumljivo sopsti, je le pobarala:
»Ja, kaj pa počneš tam gori?!«
»Tebe šparam!« seje glasil nedvoumni odgovor...
No, nekateri se kljub poznim letom niso kregali. Zakonski par, imela sta jih že krepko čez sedemdeset, seje šc zmeraj rad skupaj spravil pod kovtar. Nekoč ju preseneti obisk in možakar, malce nerodno mu jc bilo, povpraša pri vratih, ko vidi gospodarja z ženo v postelji:
»A je bolezen?«
»Nc, ljubezen!«
Ko se je ženil H., je moral vzeti, »kar jc dobil«. Bil jc pijanec in je več nesel v želodcu kot na hrbtu. Žena mu je ob porodu umrla in mu pustila otroka. Za ženo jc potem vzel deklo in čeprav to ni bilo ravno običajno, se je poroka obnesla, saj je dekla znala ponovno postaviti grunt na noge...
10. VSE MANJ JE DOBRIH GOSTILN...
Nekdaj so bile v Žireh gostilne na vsakem koraku. Mnogi so še tisto malo zaslužka znosili za pijačo.
Viktor Cadcž je o svojih mladih letih zložil celo zanimivo pesmico:
Nedelja je bela,
ponedeljek je plav,
v torek se ne dela,
v sredo mi je žal.
V četrtek se začne,
v petek se neha,
v soboto je colnga,
se pije in kozla...
Čabro je vedel povedati, da so sc znali Žirovci včasih veliko bolj zabavati kot danes. Špilal je pri Bahaču in za ples je bilo poskrbljeno dvakrat na teden. »Velikokrat sem ga že tako imel pod kapo, da sem vzel harmoniko in plesal kar po mizah. Čeprav so ljudje mislili, da nisem nič opazil, sem od tam zgoraj videl vse... Tudi to, katero je kdo šlatal...
Na veselicah so se včasih tepli predvsem zato, ker so bili že pijani. Marsikateremu seje že po pol litra vina pošteno utrgalo.
Ali pa so si skočili v lase zaradi bab!
- Čc sc jc katera preveč stiskala, ko jc šla z drugim plesat.
- Če jc koga prelepo pogledala in podobno.
Zaradi pijače so prihajale na dan tudi stare zamere, posebno še, če so bili na plesišču skupaj bivši fantje in sedanji možje.
Edino Bosanci so s seboj nosili nože. Potem so prišli policaji in jih po ameriško (tako, da so imeli roke za vratom) postavili v vrsto in jih odpeljali s seboj.
Pijača pa jc botrovala tudi marsikateri neumnosti, ki so jih ušpičili na ohcetih.
Tako so »šeškarji« nekoč prignali svatom kar celega vola. Čabro je vzel lopar (tak, ki jc služil gospodinjam, da so z njim metale kruh v peč) in ga podstavil volu, da se je nanj usral. Pošpricalo je po svatih in kako jc komu zavrela kri, se Čabro niti nc spominja več.
Čabrotov prijatelj V. jc imel zelo hudo ženo. Zato sam ni vcdcl, kako bi se je vsaj sem ter tja otrcscl. Kot dober izgovor mu je služil Viktor, saj jc prenekateri večer pri njem doma »špilal« za goste. Za plačilo sta se pametno dogovorila: V. je Cabrotu »plačal« enkrat več, kot je zaslužil, in na ta način je lahko »na šverc kornere« prišel do denarja, nc da bi žena vedela za to. Čabro: »Nekoč me je odpeljal v dolino s tovornjakom brez luči. Skozi šipe sem svetil z baterijo, da sva sploh kaj videla. Na Trcbiji sva najprej zapila njegov delež, potem pa še moje plačilo. Žena seje doma kregala in ga potem držala še bolj na kratko...! Toda midva sva kljub temu našla načine, da sva se pošteno zabavala!«
Na veselicah so se znale pozabavati tudi ženske. Marsikatera se ni branila kozarčka ali dva. Ko je Čabro zašpilal kakšen počasen valček, ko so se ugasnile luči, seje včasih »tisto« zgodilo kar na plesišču...
Splošno znano je bilo, da se Žirovci in Dobračcvci niso mogli »cerati«. Kar naprej so si bili v laseh. Res jc tudi, da so bili fantje šelc z osemnajstimi leti sprejeti v fantovščino. Če so koga videli, da se vlači po gostilnah prej, so ga starejši skoraj gotovo pretepli. Povedali so mi šc, da so sprejem v fantovščino po navadi organizirali v kozolcu ob kakšni gostilni.
Zaradi pretepov v gostilnah jih jc marsikdaj skupil tudi nedolžen. Tako jo je nekoč skupil neki hlapec čisto po nedolžnem. Več kot sedem let je preživel v ječi, ker so ga obtožili, daje nekoga ubil. Ko so se fantje stepli, jo je eden skupil z »drinklcom«. Ko je umiral, so ga pripeljali s kripo kar pod okno. Zjutraj ga jc našel ta hlapec. Zaradi hude obtožbe se mu je nazadnje zmešalo in je umrl.
11. STRAHOVI IMAJO VELIKE OČI
A strahovi so ali niso? Ali duše prihajajo nazaj ali ne? Komu lahko duhovi škodujejo in komu ne? Tudi včasih so sc ob teh vprašanjih kresala mnenja. Posebno šc, ko seje več ljudi zbralo na kupu in ko so najrazličnejše zgodbe spodbujale domišljijo. Nekdaj so bili redki, ki v strahove niso verjeli. Zaradi strašenja so sc vneli tudi številni prepiri.
Pripovedovali so mi o zakonskem paru, pri katerem je imela glavno besedo žena. Možu ni dovolila niti toliko, da bi iz omare vzel svojo lastno obleko, v kateri je vsako nedeljo šel k maši. Zelo se je bala, da bi videl, kako si je z leti kopičila premoženje in ga pred njim skrivala. Mož ji je večkrat grozil: »Pazi se me, ko bom umrl, bom prišel nazaj in ti bom prebrskal vso omaro!« Žena sc mu je samo smejala, toda potem, ko je res umrl, se je več let bala spati v lastni sobi. Bila je prepričana, da ponoči sliši stopinje in nenavadne glasove, kot bi nekdo skušal odpreti omaro. Šele čez dolgo časa ji je padlo na pamet, da bi bilo dobro, če bi omaro odklenila. Ko jc to naredila, menda nikoli več ni slišala duha, ki bi jo prihajal strašit.
Pripovedovali so mi tudi o nekom, ki se jc bal vetra, saj se mu je zdelo, kot bi nekdo jokal pod oknom. Potem je nekaj skočilo v sobo. In ko je zaškripalo, kot da bi se odpirala omara, je S. vzel sekiro, poklical mater, da jc šla pred njim, in z dvignjeno sekiro vstopil skozi vrata. Vse jc bilo tako, kot jc moralo biti, le prt je ležal na tleh namesto na mizi, S. pa jc še danes prepričan, da so to storili duhovi.
B. je zelo verjela tudi v sanje. Tako jo je neko noč tlačila mora, ko si je predstavljala, da meče skozi okno perje. V zraku gaje bilo vse polno...
Ko je čez deset let pri hiši res gorelo in ko so reševali vse, kar se je rešiti dalo, je perje iz blazin v resnici frčalo na vse strani...
C. sc jc sanjalo, da bo vdova. V sanjah je videla moža, ki ji je pomahal, naj gre z njim v »Pcšencc«.
»Rekla sem mu, naj malo počaka,« mi pove C. »On pa je šel kar naprej. Potem ga slišim, ko sc ustavi pred nekimi vrati in gre skozi. Ti se boš morala kar sama rintati, še slišim njegov glas, preden mi izgine izpred oči. In res so mi že naslednji mesec vzeli njegovo pokojnino, ker jc bil sin še premlad...«
Tudi K. je imela hude sanje. Sanjalo seji je, da hodijo okoli hiše sovaščani in da jih je vedno več. Vsi so gledali k sosedovim. K. stopi ven, da bi videla, kaj se tam dogaja. Toda namesto sosedove hiše zagleda le požganino. Čez dobro leto, ko je čisto iznenada podstrešje zajel ogenj, se je spomnila na sanje, ki jih je imela...
Po 2. svetovni vojni so imeli na vasi sestanek. Nenadoma priteče v hišo P. in vsa prestrašena pove, da nekdo vpije pri znamenju »Pri Bohku«. »Pa še nekaj me je pocukalo za kiklo!« reče. Skupaj z O. stopita do mojega starega očeta in ga pregovorita, da gre z njima. Stari oče prižge laterno. P. je vsa tresoča sc ponovno začela kričati, dajo nekaj grabi in da vidi strahove, zanimivo pa je, da jih O. ni videla. Prav tako moj stari oče ne.
Če gremo proti Brekovicam, včasih kdo ob poti vidi lučko, ki se premika sem in tja. Pravijo, da je graben, malo stran od ceste, še zmeraj poln krvi. Menda so tam nekoga umorili. Umor je imel tudi očividec. Da pa bi se kdo upal tja, raje nc...
Ljudje vedo povedati marsikatero »gorko« na račun tistih, ki so prestavljali mejnike. Trdijo, da taki tudi na onem svetu nimajo pokoja. Takoje znana anekdota, ki še zmeraj kroži po Žireh:
Večer za večerom se je iz teme slišalo govorjenje:
»Joj, kam bom del, joj, kam bom del?«
Nekdo seje naveličal poslušati »jamranje« pokojnika, ki mu vest ni dala v miru počivati, pa mu nekoč odgovori: »Deni tja, kjer si vzel!«
12. KAR NE SODI NE SEM IN NE TJA
Veliko je bilo dogodkov, ki jih nisem mogla uvrstiti v nobeno rubriko, zato jim odmerjam posebno poglavje.
O nekaterih dogodkih sem slišala več različic. Tudi o tem, kako je O. kradel oevirkovco. Veliko družin je bilo tako revnih, da so si lahko oevirkov-co privoščili le ob velikih praznikih. Tako je gospodinja z muko prihranila nekaj ocvirkov, da bi domačim polepšala pustno razpoloženje. Ni pa opazila, da jo skozi okno opazuje O. Koje dišečo oevirkovco postavila na okno, da bi se ohladila, jo je O. zagrabil in stekel z njo na varno. Toda gospodinja jo je ubrala za njim, nepridiprav pa jo je v trenutku, ko mu je skušala dobro iztrgati iz rok, ugriznil v prst...
Kakšno so zagodle tudi klekljarice. Vedele so, da P. zelo rada je kurje meso. Ujeli so mačka, ga odrli, spekli in ji ga ponudili. Potem ko ga je pojedla že več kot polovico, so se začeli smejati in mijavkati hkrati. P. se je hitro zabliskalo, kaj soji naredili. Obrnil se ji je želodec in še potem, koje vsa zelena z ihto pospravljala punkelj, je grozila hihitajočim se kolegicam, da jih nikoli več nc mara videti.
Ko so v Žiri prišli Rusi, so se obnašali, kot da so nekaj »več«. Poleti so sc nagi kopali v »Župncah«. Otroci so bili radovedni in so jim večkrat sledili. Nekoč jc neki otrok padel naravnost mednje. To jih je zelo razkačilo. Toda
zvečer so se ob polni mizi v gostilni dobro najedli in eden izmed njih je pel s tako močnim glasom, daje z njim ugašal celo sveče.
Ko so prišli v naše kraje Italijani, so zelo radi gledali za dekleti, kar pa ni bilo všeč fantom. Nekoč so se dogovorili, da jih bodo zmlatili. S seboj so vzeli tudi Rudelna, kije bil malo grbav. Ko so že začeli vihati rokave, so mu ukazali, naj pihne luč, da se ne bo videlo, kdo bo koga po nosu.
Toda Italijani so bili močnejši in številčnejši. Večino so pozaprli, Rudelnu pa je uspelo zbežati čez mejo.
Nekateri starejši se boste še spomnili G.-ja. Zelo težko je govoril. Sesljal jc. Bližnji sosed gaje rad oponašal. G. mu je večkrat dejal: »Poslušaj, če me ne boš pustil pri miru, ti bom nož porinil pod rebra!« Toda sosed še ni nehal otresati z jezikom. Potem pa so v Račevi priredili veselico. Tja seje namenil tudi G. Že celo življenje je bil nesrečen zaradi govorne napake, bil je tudi polpismen in strašno gaje žrlo, da so se norčevali iz njega. Na veselici sta sc s sosedom spet srečala. Takoj ko so začele padati žaljivke, je G. potegnil nož in z enim zamahom do mrtvega zabodel soseda. Potem jc mirno odšel domov, se zavlekel na kozolec, nož zapičil v tram in zaspal. Še isti večer so ponj prišli žandarji, vendar si niso upali ponj na kozolec. Na pomoč so poklicali enega izmed radovednežev. Taje začel klicati G.-ja.Iz teme pa sc tedaj zasliši odgovor: »Nikamor ne bom hodil, saj sem samo ta svoje naredil.« Kljub vsemu so ga zvezali in odpeljali v ječo. Dobil je samo tri leta zapora, saj jc sodnik upošteval olajševalno okoliščino, daje pravzaprav »le sebe rešil problemov«.
Prav smešno se sliši, daje nekoč tekla kri zaradi čisto navadne razglednice. Poštarje imel namreč navado, da je pošto puščal pri prvih hišah. Otroci so, grede iz šole, to pošto prevzeli in kdo ve, zakaj jc potem eden od otrok razglednico vrgel stran. Sosed, ki je bil obveščen, da jc kartica bila odposlana, je šel robantit nad soseda, češ da vohuni za njim, da mu bere pošto in podobno. Beseda jc dala besedo in že kmalu sta sc začela »koluckati« po tleh in sc pretepati. Lastnik neprispele razglednice jc vzel v roko kamen in začel onega drugega z njim tolči po glavi. Ta pa je ročno potegnil iz žepa nožičko in ga »zaštihal« za vrat.
Tisti, ki so živeli na meji z Italijo, so imeli več »bližnjih srečanj« z italijanskimi vojaki. Eden izmed »švercarjev« je o kontrabantu zložil tudi pesem:
Ves obupan premišljujem,
kje denar bi jaz dobil.
Vsepovsod zabave polno,
da bi vsaj predpust minil.
Pa odrešilna misel pride,
kontrabanlat bom začel,
gor čez Mrzli vrh jo mahnem,
pa bom brž denar imel.
Kaj pomaga dobra misel,
če pasaporta ni,
da ženskega bi bil jaz spola,
šel bi lahko brez skrbi.
Ženske, te imajo prednost,
kadar grejo kontrabant,
ker vzbudijo radovednost,
kaj na njih pokriva gvant.
Hlačke vsake Margarete
monopola polne so,
saharina, cigaretov,
tudi kafeta nekaj bo.
A ko so hlačke en mesec stare,
takrat žlahtno je kaje,
pa pravijo italijanske dame,
krunska roba prima je...!
Ce pa organ obmejni vpraša
jo za obmejno kartico,
ona se lepo namuzne,
oh, saj veš, katera bo.
No pa bodi,
hodi srečno,
bueno-note ji želi.
Mi pa moški zadaj v strahu,
čakamo, kaj bo,
da ta dva si odpojeta
to prečudno glorijo.
Srečno smo prišli v Italijo,
ko petelin je že pel,
se obnašali dostojno
in šli spat na živinski hlev.
Italijani so za kontrabantarji velikokrat tudi streljali. Veliko jih je potem moralo poiskati pomoč tudi pri dr. Demšarju.
Ce so se fantje z dekleti pametno zmenili, je šlo vse lažje. Kajti dekleta so zvabile dacarje k sebi in jih zabavale, medtem pa so sc fantje mimo njih izmuznili na drugo stran.
Včasih je bilo treba zarobantiti tudi zaradi župnika. Bil je eden, ki se mu ni ravno dalo preveč hoditi okoli bolnikov. Takole so mi pripovedovali:
»Ko jc mama zbolela, sem šel po župnika in ga prosil, naj pride k mami.«
»Do ponedeljka nimam časa!« jc ta odgovoril.
Mama pa je bila iz ure v uro bolj slaba. Gre še enkrat v dolino.
Nerad sc župnik dvigne in odide z njim. Ko da materi odvezo, se usede k polni steklenici. Ko kolovrati nazaj v dolino, izgubi vso ropotijo in šc nekaj časa po njegovem obisku so domači za njim pobirali »rekvizite«.
Hvalabogu pa je obisk koristil mami. Veliko bolje se jc počutila. V nedeljo, ko so bili okoli nje zbrani obiski, nenadoma reče:
»Mene pa vleče.«
Nato zapre oči in umre. Župnik pa potem takole oznani v cerkvi: »Včeraj zvečer sem bil pri bolniku, ki je danes že mrlič in nimam nobenega oznanila več.«
NAMESTO PIKE NA KONCU...
Več kot pol leta sem hodila naokoli, poslušala zgodbe, si zapisovala in se čudila. Težko je bilo verjeti, da je tudi ta, še nenapisana zgodovina naših prednikov, tako pisana in raznolika, tako polna sočnosti in nedorečenosti. Na začetku sem bila prepričana, da bom največ pisala o prepirih v zvezi z mejniki in potmi. Pa ni bilo tako.
Oh, saj tam seje dogajalo vedno eno in isto, so mi dejali moji sogovorniki. In res. Zgodbe o tej temi so si bile vedno zelo podobne.
Tudi pripovedovalci so sc veliko bolj razživeli, ko je beseda stekla o ljubezni, strahovih, klevetah in gostilniških peripetijah.
Tam je bilo življenje!
Mnogi so v svojem pripovedovanju posegali tudi v sedanjost. Češ da Žirovci marsičesa nimamo ravno zato, ker se ne moremo nehati prepirati. Je res tako?
Ko bi le imela to moč, da bi prepire izbrisala iz našega vsakdanjika, bi to gotovo storila.
Prvi korak, upam vsaj, je bil s tem zapisom storjen. Da se bomo pogledali v ogledalo in si rekli: Mi bomo živeli drugače: složno z roko v roki. In čc bo res kdaj tako, bom srečna. Ne samo jaz.
Vsi, ki imamo raje prijateljstvo in ljubezen.
ŽIROVSKI ČEVLJARJI V KRANJU
Anton Zakelj
Kriegsarbeitsgemeinschaft der Sairacher Schuhmacher, Krainburg
Prva skupnost žirovskih čevljarjev med vojno v Kranju
UVOD
V soboto, 23. oktobra 1943, popoldne, ko so Nemci še plenili zaloge usnja in izdelkov po skladiščih žirovskih čevljarskih delavnic, je sedel Franc Gantar na kolo in se odpeljal v Celovec prosit svoje vplivne prijatelje in znanec, naj bi mu pomagali posredovati pri oblasteh, da bi vrnile Zirovccm zaplenjeno premoženje.
Poskus se je posrečil: oblasti so obljubile, da bodo vrnile vse, kar imajo spravljeno v nekdanjem Ljudskem domu v Kranju. Kar je bilo med prevozom pokradenega ali zmetanega z avtomobilov in vozov, bodo plačali - pod pogojem, da bodo vsi čevljarji začeli delati žc pred Božičem v kakem kraju, kije pod nemško zasedbo.
Tudi to je Franc uredil: za delavnico mu je prepustil Polde Zupan gornji del svoje strojarne ob Savi, tik za Delavskim domom; za stanovanja pomočnikom pa je kupil prazno hišo v Srbijo pregnanega obrtnika na Jelenovem klancu v Kranju in se zavezal, da jo bo vrnil lastniku, ko se bo ta vrnil iz Srbije. Nekaj jih je našlo stanovanje v Delavskem domu in drugod.
Ce se je kaj dogovoril s partizani, da so mu dovolili nemoten prevoz najpotrebnejših strojev iz Žirov, ne vem, prepričan sem pa, da bi mu prevoz lahko preprečili, če bi bili hoteli.
Po odhodu Nemcev iz Žirov ni bilo zame doma več nobene službe ne v čevljarski zadrugi in ne v mlekarni in ko sem bil s silo izgnan, sem iskal službo drugod. Kmalu sem dobil v mlekarni v Čirčah pri Kranju zagotovilo, da bom lahko nastopil službo ob novem letu 1944, zato sem ponujeno službo knjigovodja v novi čevljarski skupnosti zavračal. Sumil sem, da čevljarji podpirajo partizane, in če bi Nemci izvedeli za to, bi bil med prvimi, ki bi morali pred puške. Končno sem službo vseeno sprejel - kot postransko -večerno po delu v mlekarni, pod pogojem, da ne bom nikoli vedel o kaki podpori partizanom. Ta pogoj jc Franc sprejel - in se ga držal. Moja služba v mlekarni je bila pa mnogo težja, kot sem pričakoval. Po celodnevnem delu nisem bil več sposoben voditi knjige. Končno me je Delavski urad v Kranju črtal s seznama uslužbencev mlekarne in me poslal na delo v Kriegsarbeitsgemeinschaft der Sairacher Schuhmacher Krainburg. V dnevniku sem prvič omenil ime nove čevljarske skupnosti pod 14. decembra 1943:
Torek, 14. decembra 1943
Še v Kranju. Včeraj sem v Loki čakal odgovor iz Celovca. Pogajanja z Gantarjevima o tajniški
službi pri ustanavljajoči se skupnosti žirovskih čevljarjev. Sprejmem pod pogojem, da ne bom nič vedel, če bodo podpirali partizane. Nakupil sem poslovne knjige za novo zadrugo Kriegsar-beitsgemeinschaft der Sairacher Schuhmacher.
Sreda, 15. decembra 1943
Šc vedno v Kranju. Čakam na pismo iz Celovca. Raje bi bil na Koroškem, kot ostal v Kranju. Tu še ni varno.
Sobota, 18. decembra 1943
Pohajam brez dela iz Loke v Kranj in nazaj.
Ponedeljek, 20. decembra 1943
Šc nakupovanje poslovnih knjig za družbo, hrane za domače in za družbeno božićnico.
Torek, 21. decembra 1943
Vožnja sem in tja, prenočujem pa že pri Malčevih. Nova skupnost je začela delati v gornjih prostorih Zupanove strojarne.
Petek, 24. decembra 1943
Naš vodja Franc Gantar je organiziral božićnico za vse delavec in goste. Mene je določil, da bi delal družbo tajnici Obrtnega združenja. Oba sva se dolgočasila.
Sobota, 25. decembra 1943
Pogoj, da moramo pred Božičem začeti delati v kakem po Nemcih zasedenem kraju, čc hočemo dobiti zaplenjeno blago nazaj, kar manjka, pa plačamo, je izpolnjen. Ker iz Celovca nc dobim odgovora, v novi družbi pa ne pričakujem dosti dela, sem se še enkrat informiral v mlekarni v Čirčah ob Savi, če je moja zaposlitev tam sigurna. Odgovor: dana beseda velja: ko odide en delavec koncem leta v vojsko, morem priti po novem letu.
Mlekarno v Čirčah je zgradila banovina tik pred vojno s kapaciteto 40.000 litrov mleka na dan, kar bi zadostovalo za vso Gorenjsko. Direktor (Nemec) je želel, da bi sprejel službo blagajnika, ko bo sedanji odšel k vojakom. Odgovoril sem mu, da knjige že znam voditi, pa bi se rad navadil delati maslo, ker je naša mlekarna tako majhna, da ne more zaposlovati dveh ljudi. Eden bi lahko opravljal vsa tehnična in knjigovodska dela. Ugodil je moji želji in mi zabičal, da ne trpi nobene politike. Povedal sem mu, da sem ravno zato prišel v Kranj, da bi se izognil vsaki politiki.
S tem jc bil zadovoljen in naročil mije, naj pridem po novem letu.
Tako sem končal drugo burno polovico leta 1943 z dolgočasjem.
JANUAR 1944
Sobota, 1. januarja 1944
Prvič na delo v mlekarno v Čirčah. Ob šestih so začeli okoliški kmetje dovažati mleko. Dvigati težke vrče z voza na tekoči trak, potem pa na tehtnico, jc bilo težko delo. Ker seje mleko stalno razlivalo po tleh, ga je bilo treba vselej takoj izprati s curkom vode - preden je prišel in to videl direktor. Kljub coklam z debelimi lesenimi podplati so bile noge pogosto mokre, roke pa pre-mražene in izprane. Ko smo popoldne šli na železniško postajo po maslo v razbitih zabojih, so se mi žeblji zarezovali v dlani. Mlekarska služba ni tako lahka, kot sem mislil. Kmalu je bilo dejstvo, da so vsi uslužbenci mlekarji in mlckarice sami Bohinjci, edino, kar mi je ugajalo. Bili so prijazni, preprosti, delavni in zanesljivi. Mojster, ki edini ni bil Bohinjec, je bil tih in nedostopen. Delal sem do enajstih dopoldne, potem so mi rekli, naj pridem spet v ponedeljek.
Nedelja, 2. januarja 1944
Ob sedmih pri maši, ob pol desetih pa z vlakom s Cilko, Lovretom in Poldo na Brezje, ob pol štirih nazaj - brez kosila. V gostilnah se ne dobi nič več.
Ponedeljek, 3. januarja 1944
Prvi dan celodnevne službe v mlekarni od šestih do šestih. Bil sem moker in truden.
Torek, 4. januarja 1944
Direktor pride vsako jutro v mlekarno, vse pregleda in odide.
Sreda, 5. januarja 1944
Poročajo o hudi bitki med Nemci in partizani v Žireh. Baje jc bilo 12 ali 13 partizanov mrtvih.
Vsi drugi delajo, samo naši čevljarji praznujejo sv. Tri kralje.
Sobota, 8. januarja 1944
Direktorje prišel zjutraj v mlekarno, se ustavil pri meni, pogledal dlan in rekel: »S takimi rokami ne boš mogel tu delati!« »Se bom moral pa privaditi,« sem odgovoril.
Naš šef Franc me nagovarja, naj pustim to službo in sprejmem samo njegovo.
Nedelja, 9. januarja 1944
Prost. Zvečer sem obiskal v predmestju Fir-mina, nekdanjega sošolca v Zadružni šoli. Popoldne sem delal v pisarni.
Sreda, 12. januarja 1944
Zaradi gnojnih ran na dlaneh sem šel k zdravniku, da bi mi dal kaka zdravila, pa mi je rekel, naj ostanem en teden doma.
Četrtek, 13. januarja 1944
Pomagal v pisarni čevljarske delavnice.
Nedelja, 16. januarja 1944
Ob pol desetih z vlakom v Loko k bratu Jožetu, ki dela v Celovcu, a je najel sobo v kapucinskem samostanu, ki je prazen. V Skorji Loki imajo svoje stanovanje tudi župan Ivan Seljak, Ivan Zaje, Franc Strlič, ki sc v Žireh ne čutijo varne. Župan Seljak je izposloval živilske karte za vse občane, ki imajo kakega družinskega člana v nemški vojski ali pri domobrancih, ali so zaposleni v kakem kraju pod nemško zasedbo. Župan opravlja kar iz Loke svoje županske posle. Kadar izidejo novi predpisi, mu je treba malo pomagati, potem pa že gre naprej. Tudi mi dobimo karte pri njem za vsako novo periodo (4 tedne), dodatne karte za delavec pa dobimo naravnost na Lan-dratu. Čc kdo preveč izostaja od dela, mu nc dam dodatnih kart, pač pa vajencem, ki niso upravičeni zanje, pa jih za rast potrebujejo. V mlekarni sem sc čudil, zakaj ne dobimo mlekarji dodatnih kart za težke delavec, ko imamo pravico do njih, pa je uradnik, ki je bil odgovoren zanje, rekel, da tega ni vedel. Prosil je zanje in so jih takoj dobili. Na te dodatne karte sem danes prejel: 1400 kg črnega kruha, 350 g mesa, 350 g margarine, in 50 g slanine. To je za en teden. Jaz, ki sem stanoval zunaj, sem imel v mlekarni samo kosilo, drugi pa tudi zajtrk in večerjo. Direktor mi je obljubil, da bom tudi jaz dobil stanovanje v mlekarni, ko odide šc eden k vojakom.
Sreda, 19. januarja 1944
Nekega jutra, ko sem šel na delo, jc bil Skrbcev most zastražen. Ker nisem imel s seboj nobene izkaznice, me jc stražnik pridržal, da bi mc oddal, ko bo prišla zamenjava. K sreči jc kmalu prišel mimo Lukatov Franc iz Žirov, ki jc
delal kot tesar nekje v bližini. Prosil sem ga, da je šel k meni v stanovanje in mi prinesel legitimacijo, da sem mogel na delo. Ta pot še v temi je bila nevarna. Kmalu po nastopu službe v Čirčah je Barborčev Pavle pravil v Žireh, da me je videl zjutraj, ko sem šel na delo. Prav tako lahko bi mc tudi »mobiliziral«.
Zaradi nevarnosti pred partizanskimi napadi so bili zgrajeni na vogalih mlekarne betonski bunkerji, a ne vem, ali so bili kdaj zastraženi. Partizani so nekajkrat ustavili mlekarniški avto, kije sprejemal mleko po raznih krajih Gorenjske in ga dovažal v mlekarno, nazadnje so pa avto zažgali. Tako je padla dobava mleka ob tistem času na 11.000 1 mleka dnevno.
Naše čevljarsko podjetje ni nc družba ne zadruga, tudi ne vem, ali je bilo kje registrirano. Vse stike z oblastjo je vodil naš komisar Sulin, o katerem sem sumil, daje Slovence, a je govoril samo nemško. On je tudi dal ime skupnosti. Najprej se je imenovala Kriegsbedingtearbeits-gemeinschaft der Sairacher Schuhmacher, Krainburg, Sawe-Strassel, kar naj bi pomenilo po slovensko »Po sili razmer (ali: zaradi vojne) ustanovljena delovna skupnost žirovskih čevljarjev«, pa seje kmalu beseda »bedingte« opustila. V njej so bili združeni Anton Gantar, Ivan Zaje, Čizmarska zadruga, Postolarskazadruga, družba »Sora« in Delavnica Čevljarske zadruge. V začetku se je udeleževal razgovorov tudi Jože Maček, ki pa je imel premajhen zahtevek, da bi sc splačalo pristopiti. Ustanovni kapital so bili zneski, ki so jih družbe ali posamezniki dobili od oblasti za zaplenjeno premoženje. V Ljudskem domu je bilo shranjenih okrog 24.000 parov čevljev. Na koliko parov so ocenili tiste čevlje, ki so bili med prevozom zmetani z vozil ali odneseni domov po ljudeh, ki so mislili, da je vsak par, ki ga iztrgajo Nemcem, dobro delo-ne vem.
Kolikor mi je znano, so samo Homcovi, ki so nosili čez cesto domov namesto na avto, vrnili Postolarski zadrugi takoj po odhodu Nemcev vse čevlje.
Petek, 21. januarja 1944
Dopoldne pri zdravniku in na Landratu zaradi kontrolnega pregleda. Dopust so mi podaljšali za en teden. Zvečer ob osmih letalski alarm in beg iz mesta proti Planini.
Čevljarji me še vabijo v pisarno. Morda bi bilo res bolje sprejeti službo. Direktor Scheitle mi je obljubil odpust, če želim.
Sobota, 22. januarja 1944
Lovro in Viljem sta se peljala v Loko zaradi nakupov in - alarmov. Stanujemo skupaj pri Malčcvih.
Nedelja, 23. januarja 1944
Popoldne na Rupo k Sorlijevim in Mlinarju. Z vsemi smo v daljnem sorodstvu. Z menoj tudi Tonček Strlič, bližnji sorodnik Šorlijevih, ki tudi dela v mlekarni. Tam sva našla več neznanih fantov, katerih eden seje zanimal za Homcovega Janeza.
Zvečer ob pol osmih alarm; tri skupine letal so letele čez.
Ponedeljek, 24. januarja 1944
Polde Zupan, naš gospodar, aretiran in odpeljan v Begunje. Čevljarska delavnica zastražena do pol enajstih.
Torek, 25. januarja 1944
Direktor Schcitle se izmika: ne da delavske knjižice. Delavski urad je pripravljen dovoliti zamenjavo službe.
Sreda, 26. januarja 1944
Ob sedmih v mlekarno; dodeljen v maslarno in dobil podaljšek dopusta do ponedeljka.
Četrtek, 27. januarja 1944
Alarm ob 11.45 in ob 4.15.
Petek, 28. januarja 1944
Vreme je vedno lepo, vendar smo vsi prehla-jeni: gripa.
Sobota, 29. januarja 1944
Na sestanku družbenikov jc bila določena sledeča udeležba pri kapitalu:
1. Anton Gantar, 25 %,
2. Postolarska, 30 % (od tega A. Anzelm mL, 10 %),
3. in 4. Ivan Zaje in Sora po 15 %,
5. Čizmarska, 10 %,
6. Delavnica Čevljarske zadruge, 5 %.
Nedelja, 30. januarja 1944
Letalski alarm ob poldne.
Ponedeljek, 31. januarja 1944
Alarm od 11. do 13. ure, od 15.45 do 16.15, od 20. do 21. ure. Ob alarmu moramo vsi iz delav-
nice v rov pod mestom ali proti Planini. Nekoč me je dobil neki Nemec - invalid - ob Savi pri Majdičevcm mlinu in me prisilil v neko klet. »Vi še ne veste, kaj jc to,« jc rekel.
Zaradi umora župana v Šentvidu so Nemci ustrelili 25 civilistov, večina iz Kamnika, pet pa tudi iz Kranja, med njimi jc naš gospodar Polde Zupan, direktor trgovine čevljev Anton Končan in trije drugi. Vsi so bili člani partizanskega gospodarskega odbora. Bili so izdani.
Polde Zupan je bil dobričina. Kot član prostovoljnega gasilskega društva jc žrtvoval mnogo časa za dežuranje zaradi požarov inje vedno dal brezplačno na voljo svoj avto za prevažanje gasilcev. Koje izvedel, kaj so Nemci naredili v Žireh, jc takoj ponudil svojo strojarno za delavnico. Kot zaveden Slovence je podpiral OF. Ko so peljali talce iz Begunj na morišče, ga je videla žena in zakričala: »Moj Polde!«
FEBRUAR 1944
Torek, 1. februarja 1944
Ob pol osmih na predavanju v Parteiheimu. Kreisleiter jc govoril o dogodkih v zadnjih mesecih. Ob osmih alarm.
Sreda, 2. februarja 1944
Dela samo dve tretjini naših pomočnikov. Mobilizacija vseh moških do 50. leta v Žireh. Šentvid je blokiran.
Četrtek, 3. februarja 1944
V mlekarni sem dobil svojo delavsko knjižico. V njej jc vpisano, da sem bil tam zaposlen od I. do 31. januarja. Franc Gantarje dosegel, česar nisem želel. Delavski urad je dovolil menjavo moje službe in mc kar določil za knjigovodjo bilancista v Kricgsarbeitsgemeinschaftu.
Petek, 4. februarja 1944
Ponoči so se slišali topovi in minometalei. V Stražišču so sinoči izvedli mobilizacijo.
Sobota, 5. februarja 1944
Ker sta Lovro in Viljem odšla v Loko, bi bil ponoči sam, čc nc bi bil prišel od nekod Malčcv Tone.
Nekateri naši pomočniki gredo v Loko skoraj vsako soboto, večina pa vsaj takrat, ko dele nove karte, potem pa z ženami ali drugimi sorodniki kupujejo tam ali tu v Kranju hrano in druge
potrebščine in žene nosijo domov peš ali na kolesih.
Nedelja, 6. februarja 1944
Cilka je prišla in ostala tu ves dan. Ob 11. uri alarm. Od brata Janeza sem prejel ta teden že tretje pismo z ruske fronte.
Ponedeljek, 7. februarja 1944
Ob 8. uri z vlakom v Loko, ob treh nazaj. Živilske karte končno dajejo družinam vojakov, domobrancev in delavcev v Nemčiji. Drugi so jezni, ker jih nc dobe.
Včeraj so partizani požgali v Žireh obe župnišči, Prosvetni in Sokolski dom, šolo in carinarnico - vsa javna poslopja, danes pa še občinski dom. Vse zato, da bi sc domobranci ne imeli kje naseliti. Vendar jc pogorel Sokolski dom samo deloma, Prosvetnega so pa še minirali. Tudi cerkev bi zažgali, pa je pretrdno zgrajena. Trdijo, da se pod njo skrivajo »belčki«, ko ni pod njo prostora niti za eno miš. Vodstvo OF je hotelo krivdo za požig zvaliti na drugo stran, pa je že prepozno, ker so nekateri partizani žc priznali, da so sodelovali pri požigu.
Skofja Loka je obkoljena, više se številne aretacije.
Torek, 8. februarja 1944
Ob K), uri sem bil klican na delavski urad (Arbeitsamt). Pomota!
Sreda, 9. februarja 1944
Dobil karte za družine naših delavcev in za moje starše, sestri pa morata iti delat kam iz Žirov, da bosta dobili karte. Ob enih peš v Kranj - poldrugo uro.
Na križišču is Stare Loke čez Kamnitnik jc bilo včeraj ustreljenih nekaj manj kot 50 civilistov kot maščevanje za umor enega esesovca, ki jc bil ustreljen na istem mestu nekaj dni prej. Med mrtvimi je devet Žirovcev, med njimi 6 tistih, ki so sodelovali pri umoru Anžcta Zajca.
(To jc bila največja skupina talcev, ustreljenih na Gorenjskem za eno nemško žrtev. Med talci jc bil tudi zdravnik dr. Kocijančič.)
Četrtek, 10. februarja 1944
Partizani so včeraj požgali most v Brekovicah, Nemci so pa danes spet zasedli Žiri. Spet bodo žrtve!
Petek, M. februarja 1944
Partizani so odšli iz Žirov.
Sobota, 12. februarja 1944
Prvi teden na hrani v Delavskem domu; zelo zadovoljen.
Popoldne sem se prvič kopal v Bolniški blagajni; po hišah nimajo še nikjer kopalnice.
Sreda, 16. februarja 1944
Na Selškem grme topovi.
Sobota, 19. februarja 1944
Ob 11. uri sem prejel brzojav: Kommc Mon-tag an. Johann. Brez dvoma od najmlajšega brata Janeza z ruske fronte. Včeraj sem prejel od njega četrto pismo v 10 dneh. Ali je ranjen? Naj grem k njemu? Kam? V VVolkonski (?) Ali pride na dopust?
Nedelja, 20. februarja 1944
Dopoldne v Loko k Jožetu in Julki, popoldne z vlakom nazaj. Alarm.
Ponedeljek, 21. februarja 1944
Ves dan in zvečer do K), ure sem na postaji čakal Janeza.
Torek, 22. februarja 1944
Dopoldne ob 11. uri na glavnem trgu po naključju srečal Janeza, ki bi bil moral priti včeraj. Prišel je v vojaški obleki z orožjem in paketom hrane, ki ga dobi vsak vojak, ko gre na dopust. Umazan in utrujen je najprej prosil za vodo. Doma bo tri tedne. Orožje bo moral oddati žandarmeriji, stanuje pri meni. Domov v Žiri nesme iti.
Petek, 25. februarja 1944
Od 11. ure do pol treh alarm; tu čez lete roji letal na sever. Boji v zraku. Zopet v kleti za Savo. Na obisk pride Mici.
Nedelja, 27. februarja 1944
Popoldne h križevemu potu z Mici in Jankom, potem pa v Naklo k Skoficu, ki ima lepo kmetijo in bi sc dalo kaj zamenjati; priporočil mi ga je mlekar Janko v Kranju.
Ponedeljek, 28. februarja 1944
Namesto ob sedmih je odpeljal vlak v Celovec ob pol desetih. Mostieck v Mednem je bil ponoči
porušen. Tudi v Celovcu velika škoda zaradi bombardiranja. Kolodvorska ulica jc prehodna samo za pešce - čez kupe ruševin. Ob štirih nazaj v Kranj. V Celovcu nisem dobil nič.
Torek, 29. februarja 1944
Dobil sem prvo celomescčno plačo: 200 RM. Dal sem za stanovanje in zajtrk 25 RM, uslužben-ski davek 17,60 RM, Deutsche Arbeitsfront 3,60 RM, Bolniška blagajna 19 RM. Koliko stane hrana in drugo?
Kosilo -0,90 do 1,15
Večerja - 0,70, torej za hrano približno 1,70 RM (zajtrk je vštet v stanovanju) Vlak v Loko-0,40 V Celovec - 3,20 Vlak Kranj-Otoče -1,30 Časopis K. B. - 0,15 Svileni šal - 2,05 Papir - 0,42 Znamka - 0,15 Kovček - 9,50 Britje - 0,50 Odeja - 11 Likanje - 0,7
Odbitki od plače so torej natančno 20 % (kar je za državo v vojni smešno nizko, saj znašajo odbitki zdaj v miru marsikje 40 do 50 %; zapisano 1997).
Zakon t) plačah jc bil sprejet žc pred vojno in še vedno drži. Po njem spadava oba s šefom v isto kategorijo »K« z enako plačo. Šefu sem predlagal, naj mi zniža plačo in sebi poviša, ker ima veliko več skrbi in dela, pa ni pristal: še povišal mi je postopno na 240 RM, torej ravno za vse odbitke, tako daje 200 neto.
Franca sem poznal kot zelo strogega, skopega delodajalca. Kmalu sem dobil drugačno sliko o njem. Kljub mladosti (še nc trideset) je bil že sposoben organizator in vodja podjetja. Verjetno je bil med vojno bolj popustljiv, a je vseeno znal vzdrževati vsaj rahlo disciplino med delavci. Ob ponedeljkih, posebno vsake štiri tedne, ko so prišle ženske nakupovat na nove živilske karte, je tiho dovolil, da jih je nekaj vedno ostalo v Loki, odgovornost pa jc prepustil meni. Komisar Sulin je dobro vedel, kdaj bo delavnica skoraj prazna. Nekoč je prišel, in ko je dobil prazno delavnico, vprašal, kje so ljudje. »Pomagajo v strojarni,« sem rekel. »Pojdi pokazat, kje!« »Meni so rekli, da gredo v strojarne« »Saj jih niti tu ni.« Drugič jc bilo na neki sopraznik, ki smo ga doma - in
zato tudi tu - praznovali, in je spet vprašal, kje so. Odkrito sem mu povedal, daje danes praznik. »Pa ne zdaj med vojno!« Tretjič sem jih izgovarjal, da so bolni. »So šli k zdravniku?« Preveč pa tudi on ni napenjal loka.
Franc je bil eden redkih, ki jc najbrž poznal vse strojarje v Sloveniji inje še vzdrževal trgovske stike z njimi. Večkrat je dobil pri njih ustrojene svinjske kože, ki niso spadale pod kontrolo. Te je porabil za zadnje dele gornjih delov, na ta način prihranjene teletine pa porabil za »dividendo« ali za črno trgovino.
»Dividendo« v blagu ali denarju smo delili vsako četrtletje, ko smo izračunali, koliko blaga se je smelo porabiti za izdelavo določenih parov. Že pri varčni uporabi se je dalo pri treh kvadratnih čevljih gornjega usnja precej prihraniti, pri podplatih jc bilo težje, zato je bil pri tem delu še bolj natančen. Samo enkrat sem ga videl, daje bil hud, ko je videl, kako delavec pri sekal nem stroju pušča okoli vsakega podplata do en centimeter širok pas za odpadke.
Ker smo imeli samo večje odjemalec, jc bilo s pakiranjem malo dela. Meni jc bilo včasih dolgčas, pa mi ni pustil, da bi kaj delal v delavnici. Tako lahke in dobre službe še nisem imel. Medtem ko smo mi dobro živeli, so umirali žirovski fantje doma in po svetu »za svobodo.« Februarja jih jc padlo osem:
1. Janko Bcncdik, Žirovski vrh, rojen 1925, padel februarja 1944,
2. Janko Cepin, Stara vas, rojen 1912, padel 2.2.1944,
3. Leander Mlinar, Žiri, rojen 1925, padel 2. 2. 1944,
4. Albin Oblak, Ledinica, rojen 1923, padel 11.2. 1944,
5. Jože Rihtaršič, Stara vas, rojen 1913, padel 24. 2. 1944,
6. Jože Mlinar, Stara vas, rojen 1921, padel 27. 2. 1944, v
7. Drago Žakclj, Dobračeva, rojen 1928, padel 29. 2. 1944,
8. Janez Oblak, Koprivnik, rojen 1925, padci 21.2. 1944.
Leandcrv Mlinar je bil ujet 2. 12. 1943 pri Mcrlaku v Zirovskem vrhu in zaprt v Šcntjoštu. Na poti v Ljubljano, kamor so jih spremljali domobranci, da bi jih izročili Nemcem, je pobegnil, pa že čez nekaj dni padel na Sovodnju.
Jože Rihtaršič se je skril v neki hiši v Zirovskem vrhu pod posteljo, pa ga je izvohal nemški
pes. Ker je imel pri sebi puško, so ga na mestu ustrelili.
MAREC 1944
Sreda, 1. marca 1944
Brat Janez je pripeljal staro kolo iz Škofje Loke; stane 500 RM (staro).
Februarja je največ zaslužil Pavel Podobnik: 282 RM. On dela na videz počasi, pa mu gre delo hitro od rok.
Nedelja, 5. marca 1944
Popoldne sta prišla iz Žirov v Loko ata in mama, da bi videla Janeza. Mama je videti slabša. Janez ne ve, kaj bi: se vrnil na rusko fronto, k domobrancem ali k partizanom? Za vsakega je odločitev zelo težka. Približno polovica fantov gre v nemško vojsko, da rešijo starše pred preselitvijo v kako nemško taborišče in jim zagotove živilske karte in so skoraj gotovi, da bodo morali plačati svojo žrtev še s svojim življenjem, ker nobeden nc misli, da bi Nemčija zmagala. Druga polovica gre k partizanom, da bi bili pač bližje domu, ali iz patriotizma, največ pa, ker so prisilno »mobilizirani«.
Iz Bihaća je prišel na dopust Janko Pagon -zadovoljen. On in Janez Kopač - Balantačev sta se prostovoljno javila v nemški vojski v šolo za srbohrvaške tolmače in bila poslana na Balkan.
Iz Ljubljane je prišel brat Ciril. Po njegovem poročilu, da je položaj v Ljubljanski pokrajini tak, da bo kmalu konec vojne, se bo Janez še težje odločil za vrnitev v Rusijo. Želi nasvet. Kako rad bi ga mu dal, ko bi le malo slutil, kako bi bilo boljše. Da smo blizu konca vojne, nc verjamem.
Sreda, 15. marca 1944
Sestra Mici je prišla s kolesom od doma. Partizani so rekvirirali v Goropckah vso živino, žito, hrano in drugo. Napadli so Vrh z minometalci.
Četrtek, 16. marca 1944
Govori sc, daje zbežalo od partizanov mnogo mobilizirancev in civilistov. Ljudje nimajo hrane, pa gredo pod nemško varstvo, da dobe karte. Partizani se boje, da bi Nemcem kaj izdali in da bi sami ostali brez hrane.
V bitki pri Lukovici jc bilo baje 40 Nemcev mrtvih. Prostovoljci za domobrance se množc; nekaj je baje že preoblečenih. Zvečer od 10. ure do 11.30 alarm.
Nedelja, 19. marca 1944
Iz Celovca se je vračalo 150 do dvesto letal. Eno sestreljeno nad Cerknim. Videli smo ga, kako se je zapičilo z višine v zemljo.
Ponedeljek, 20. marca 1944
Gestapo je našel pri Šorlijevih na Rupi skrivno tiskarno in radijsko postajo v bunkerju na dvorišču. Zažgal je hišo in mlin, družino pa odpeljal v taborišče. Nekega partizana in hčer nekdanjega gimnazijskega ravnatelja Korbarja, ki ju jc našel v bunkerju, je ustrelil.
Župan Seljak je prišel po karte, pa spet - novi predpisi. Novi spiski upravičencev po letih 0-3, 3-6 itd. Krog upravičencev je zelo omejen.
Sobota, 25. marca 1944
Dopoldne šel na Landrat po karte, pa jih šc ni, veljavne so pa še samo en teden.
Prednica sester, ki vodijo Delavski dom, mati Gabcrščck, meje poklicala v svojo pisarno in mi povedala, da sc širijo govorice, da jc bila gdč. Francka Korbar noseča, ko sojo Nemci ustrelili na Rupi. Naš predsednik g. direktor Korbar pravi, da bo vsakega, ki bi take laži širil, tožil. »Prosim, povejte to vašim delavcem.« Odkrito sem ji odgovoril, da slišim to prvič iz njenih ust.
Nedelja, 26. marca 1944
Z napada na Celovec sc je vračalo okoli 50 letal. Ob desetih prvi alarm, ob dvanajstih drugi in ob devetih zvečer tretji. Kosilo pri Malčcvih, ker ga v domu niso mogli pripraviti.
Od druge do četrte na Kokrico in Rupo; vse je res, kar so govorili. Ob sedmih večerja v Delavskem domu.
Ponedeljek, 27. marca 1944
Vstali ob sedmih, ob pol desetih z vlakom na Gorenjsko. Kako daleč? Nobeden ne vc.
Govori se, da se v Žireh pripravlja nekaj strašnega. Bo res kaj? Kart šc ni. Hrana vedno bolj zamuja.
Marca so padli samo trije Žirovci:
1. Anton Bcovič, Žiri, rojen 1919, padel 10. 3. v Rovtah,
2. Vital Ivanov, Žiri, rojen 1927, padel 27. 3. na Gorah,
3. Miloš Pleteršek, Žiri, rojen 1903, umorjen 19. 3. 1944.
31. nemška divizija jc sredi meseca preganjala partizane okoli Idrije. Požgala jc Gore nad Idrijo in postrelila nekaj talcev.
Ta mesec sem prejel povišano plačo: 230 RM, enako kot moj šef.
APRIL 1944
Nedelja, 2. aprila 1944
Ob 11. uri alarm, popoldne sprehod v Naklo. G. Skofic postregel z belim rženim kruhom in likerjem. V četrtem letu vojne, pa še dobro živimo.
Torek, 4. aprila 1944
Izhod iz Žirov zaprt. Osem partizanskih brigad napada Idrijo. Spodnja Idrija je že zavzeta. Nemška posadka v mestu se je poskrila po bunkerjih. Tako se govori in ljudje verjamejo.
Četrtek, 6. aprila 1944
Viljem je prejel poziv; v nekaj dneh gremo vsi. Ne 100-odstotno prostovoljno, vsi, če bomo prisiljeni. Večina bi najraje ušla na delo kam na sever. Žirovci smo delavni: raje delamo po 12 ur na dan, kot da bi se potepali po hostah brez dela in živeli od dela drugih. Lovrctova Polda je prišla z otrokoma na obisk.
Veliki petek, 7. aprila 1944
Začel sem voditi nov način knjigovodstva: dvojni z žurnalom. (To je bilo uzakonjeno že v Jugoslaviji, pa še ne izvedeno.)
Ena tretjina naših delavcev jc odšla v Loko po karte. Ivan Kopač jih je prinesel za druge.
Velika sobota, 8. aprila 1944
Veliko Žirovccv je prišlo v Loko obiskat svoje sorodnike, ki so zaposleni v Loki ali Kranju. Jaz sem do dvanajste delil karte, potem v Kranj. Partizani preiskujejo ženske in jim pobirajo pirhe. Meni je prinesla svakinja piškote in suho meso, potico je pa spekla ga. Malčeva.
Zvečer slovo od Janeza Kopača, ki se vrača v Dalmacijo za tolmača. Dobil je vabila od partizanov, pa je šel nazaj, ker upa, da bo tam lahko naredil več dobrega. Pripovedoval je, da Nemci v Dalmaciji priznavajo partizanom vse pravice kot redni vojski. Oboji imajo ujetnike in jih izmenjavajo na določenem kraju, vsi so do zob oboroženi. Nemci mu zaupajo ključe od ječ, pa seje žc ponovno zgodilo, da so ga ujeti partizani
pregovorili, da jim je dal v nedeljo prost izhod v mesto in jih ni bilo nazaj.
Velika noč, 9. aprila 1944
Popoldne sta prišli nepričakovano Mici in Cilka; pirhe sta srečno prinesli skozi »mitnico« na Selu. Včasih pobero vse - eni ali drugi.
Zjutraj smo imeli žegen; suha gnjat s hrenom, potica in kava. Vsega dovolj! Po štirih letih vojne! Res jc: za suho svinjino jc ga. Malce obhodila vse vasi okrog Save, kračo, ki sem ji jo jaz dal spraviti za Veliko noč, je pa mačka pojedla.
Torek, 11. aprila 1944
Cilka želi, da bi sc poročila. Tudi Franc Gantar nama to svetuje. Jaz si pa mislim, daje sedanji čas najmanj primeren za ustanavljanje družine, ko niti za en dan ne vemo naprej, kaj bo jutri. Kljub vsemu sem dal na matičnem uradu (Sittc-namt) narediti vse potrebne dokumente, ki segajo za prednike obeh tri rodove nazaj (dokaz, da nismo Judje).
Jože Gantar jc trdil, da Nemci niso naredili nič kulturno ali tehnično pomembnega. Čeprav so moji sovražniki, sem jih zagovarjal. Končno je priznal, da so izumili dieselmotor.
V naši delavnici je zaposlenih od novega leta naprej okoli 40 oseb; čc kdo gre, ga hitro zamenja nov. Danes jih dela samo 20.
Včeraj smo bili pri maši v Smartncm pri Kranju, na kosilu pa v Delavskem domu - dobro in poceni.
Domobranci iz Lučen so ponoči ujeli 30 partizanov, 22 glav goveje živine in 11 voz s 17 konji. Živež in živino so rekvirirali v Vinharjih. Simpatije do »belih« se očitno večajo.
Sreda, 12. aprila 1944
Ponoči alarma ob pol treh in pol štirih, dopoldne pa od enajstih do dvanajstih. Ob devetih so peljali mimo v Todražu ujete partizane v Begunje. Med vozniki so bili Majnik, Ančnik, Pe-tričev Žagar in drugi. Popoldne spet alarm od pol štirih do štirih.
Četrtek, 13. aprila 1944
Od enajste do dvanajste ure alarm; včasih se komaj vrnemo v delavnico, pa spet zatuli. Tone Končan in Angela Kopač-Demšar sc skrijeta pod mizo, drugi smo v začetku gledali letala, zdaj vsi bežimo v rove pod mestom, ponoči čez Kokro proti Planini, kjer je novo, nemško pokopališče.
Najbolj smo jezni zjutraj, ko čakamo od petih do šestih pred pekarno na kruh, ob sedmih, ko bi se morala pekarna odpreti, pa zatulijo sirene in je izgubljen ves čas čakanja.
V Žireh so beli obrali Čižmarsko zadrugo in strojarno. Odnesli so gonilne jermene, da ne bodo mogli več delati za partizane.
Nemci iz Idrije so požgali Dolenji Vrsnik in v nekem hlevu pobili okrog 80 partizanov. Več ljudi in goveje živine je zgorelo. Nemška posadka v Idriji je pod dobrim vodstvom, ki nikoli nc pove vnaprej svojih načrtov.
Sobota, 15. aprila 1944
Ta teden so bili Nemci ali pa domobranci vsak dan v Žireh.
Popoldne sem vpisal vse dosedanje postavke v žurnal in v pravi blagajniški dnevnik. Nemci dajo nekaj več usnja, kakor ga je treba za izdelavo določenih parov čevljev, nekaj ga dobimo, ko rabimo svinjske kože, ki sc dobi brez »Bezug-scheinov«; tako nam vsak mesec ostane precej usnja, ki ga razdelimo družabnikom ali prodamo na črno. Ta znesek vpišemo v pravi blagajniški dnevnik in odvisen denar razdelimo ali porabimo za nakup potrebščin »na črno«.
Za Veliko noč na primer smo si nabavili 5 kg bele moke in 2 kg črne; iz tega so nam spekli v delavskem domu tri velike štruce kruha.
Nedelja, 16. aprila 1944
Ob sedmih pri maši in sv. obhajilo v župni cerkvi; župnik je Nemce, pa zna slovensko, a noče govoriti. Ob desetih pa v Šmartncm. Popoldne v Loko s kolesi z Viljemom in Lovrctom. Dobili tri plašče za kolo po 100 RM. Ob petih doma, nato na Planino v Cirče do Rupe in ob osmih domov.
Ponedeljek, 17. aprila 1944
Včeraj je šlo skozi Žiri okoli 2000 Nemcev. Prenočili so na Hotavljah in v Gorenji vasi, zjutraj pa v Kopačnico in Oselico. Začeli so se boji, tudi na Sv. Joštu.
Torek, 18. aprila 1944
Rudi Humar, kije bil že prej v Loki ustanovil domobrance, jih je zdaj še v Kranju. Videl sem večjo četo, kije korakala po preobleki v jugoslovanske uniforme skozi Kranj, pojoč slovenske pesmi. Speklo meje pri srcu: torej tudi tu se bosta borila brat proti bratu? Pa ni druge rešitve. Partizani ubijajo in morijo svoje resnične in
namišljene nasprotnike, jim požigajo domačije, jih s silo spravijo v svoje vrste. Kdor hoče ostati živ in ohraniti svoje imetje, mora imeti orožje. Ker pa en sam ne more nič proti množici, se združujejo. Težko je sprejeti orožje in drugo pomoč od svojih sovražnikov za uporabo proti bratom, še težje je umreti nedolžen.
Žiri so spet obkoljene od Nemcev. Boji v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem.
Pogreba padlega nemškega kapetana na Planini se je udeležilo tudi 100 domobrancev iz Loke.
Sreda, 19. aprila 1944
Domobranci so odpeljali iz Žirov več voz usnja. Čeprav so ga partizani odpeljali že veliko več, sc ljudje niso toliko razburjali. Domobrancev se boje kot Turkov. Res narede tudi marsika-ko neumnost ali krivico, toda proti divjaškemu sovražniku sc ne morejo boriti z bonboni.
Četrtek, 20. aprila 1944
Domobranci in Nemci so zapustili Žiri; razen usnja iz Strojarne niso odpeljali nič.
Danes je Fiihrcrjcv 55. rojstni dan. Alarm od enih do dveh.
Petek, 21. aprila 1944
V hajki je bilo ubitih okoli 50 partizanov in 20 Nemcev. Mnogo ujetnikov in ubežnikov. Odpeljana sta bila Franc Kavčič (Mrovcov) in Pavel Pivk.
V razgovoru z orožnikom Zenojcm (južnoti-rolski Italijan), kije prišel ponujat vino-prinesel ga je s seboj z dopusta - sem videl, da verjame v skorajšen konec vojne. Upa, da bo šel v nekaj mesecih domov.
Ob pol desetih zvečer strelja flak in drugo orožje.
Sobota, 22. aprila 1944
Ponoči sem imel čudne sanje: v Zirovskem vrhu sem videl puško z belim cvetom v cevi, pri Kolencu pa polno mesnico, odrto živino in ljudi in sem drl z žepnim nožem prašiča.
Popoldne doma sam: bral, spal in pisal. Sostanovalca sta šla spet v Loko (torej sc Viljem še ni odzval mobilizacijskemu vpoklicu).
V Žireh so vse »izdajalske« hiše popisane z napisi, dekleta pa poklicane v vojsko.
Nedelja, 23. aprila 1944
Popoldne v Loko k bratu Jožetu, ki je prišel za nekaj dni iz Feldkirchna na Koroškem, kjer je dobil delo pri nekem čevljarju takoj po Veliki noči.
Ob petih v Naklo: dobil sem 3 kg bele ržene moke. Vselej mi dajo tudi dobrega kruha. Tam služi za deklo neko dekle iz Mrzlega vrha, ki nas pozna. Gospodar Skofic spoznava položaj.
Domobranska posadka v Kranju ima že več 100 borcev.
Ponedeljek, 24. aprila 1944
Govorice o mobilizaciji k domobrancem jemljejo veselje do dela. Žiri so spet zasedli Nemci in domobranci.
Torek, 25. aprila 1944
Preiskave v Žireh zaradi skritih tcrcnccv so bile neuspešne. Nekateri moški se skrivajo že leto ali več, drugi samo, kadar je nevarnost, nekateri so pa zboleli na smrt.
Četrtek, 27. aprila 1944
Župan spet ni dobil kart; morda drugi teden.
Sobota, 29. aprila 1944
Popoldne je prišla iz Žirov sestra Mici; povedala je, da so v sredo partizani obkolili njihovo hišo, da bi ujeli Homcovc - Slavko, Francko in Franceljna, pa so bili v gozdu. Obveščeni so ušli na Poljansko.
Nedelja, 30. aprila 1944
Ob pol desetih z vlakom čez Beljak v Bače k Silvi. Ob dveh v Fcldkirchcn k Jožetu in sprehod po mestu.
Aprila se je bila bitka za Godovič (ali Ho-tedršico). Po večdnevnem obstreljevanju postojanke s topovi so sc domobranci vdali in bili pobiti, čeprav so jim obljubili prost odhod. Nemci niso dovolili drugim domobranskim posadkam, da bi šle na pomoč.
Partizani so ustanovili prvo šolo prav na Gorenjskem.
13. aprila jc padel na ruski fronti Silvester Kopač.
MAJ 1944
Ponedeljek, 1. maja 1944
Ob enih z vlakom do Landorfa, potem peš na Visoko Ostrovico. Tudi Jože Kokelj in Franc Sedlar s kitaro.
Ob enajstih nazaj v Celovec. Kosil pri Rajčcviču. Ob enih ogled razstave Bergvolk -Soldatenvolk. Ob pol petih domov. V Kranj prišli ob 7.10. Celovec je zelo porušen.
Torek, 2. maja 1944
Mici jc odšla nazaj v Žiri. Karte so prišle, toda župana ni v Loki. Prenočil v Loki.
Sreda, 3. maja 1944
Dopoldne dobil karte, ob enajstih v Kranj. Četrtek, 4. maja 1944
Včeraj jc prišlo v Žiri okoli 100 nemških vojakov neznane narodnosti, najbrž »črna roka«, ki sc jc zelo boje. (To je likvidatorska skupina četni kov.)
Deklov Polde jc prišel žc drugič na dopust. Sobota, 6. maja 1944
Popoldne ob enih s kolesom v Loko; v mlekarni dobil olje za posnemalnik žirovske mlekarne.
V Gabrku je bil napaden prevoznik Ferlan, ki je vozil hrano za Gorenjo vas. (Taki »napadi« so bili navadno dogovorjeni. Nemška oblast je nadomestila, kar jc bilo izgubljeno.)
Nedelja, 7. maja 1944
Dopoldne pisal vojakom, večinoma na ruski fronti.
Sreda, 10. maja 1944
Zvečer ob devetih streljanje v Stražišču. Iz ujetništva sta mi pisala Dane Primožič in Jože Stanonik.
Sobota, 13. maja 1944
Dopoldne bral in pisal, popoldne pa na sprehod proti Kovorju. Vroče. Na poti z Dunaja je tu prenočeval Lovro Tratnik.
Ponedeljek, 15. maja 1944
Zvečer je prišla Kolcrca na poti iz taborišča pri Miinchnu, kjer je obiskala hčerki Vido in Franco. Partizani so ju obdolžili, da se shajata z
Nemci, in ju ostrigli, Nemci pa nato poslali na varno v taborišče na Bavarskem.
Dolgo pričakovana invazija seje začela z ofenzivo v Italiji in z zračno ofenzivo na zahodu.
Torek, 16. maja 1944
Ponoči močne eksplozije; železniška proga je na več krajih porušena. VJaki stoje ves dan.
V Gorenji vasi so partizani rekvirirali več živine, voz in živil.
Sreda, 17. maja 1944
V bitki na Bukovščici je bilo 26 mrtvih in 30 ujetih partizanov in 7 Nemcev. Rekvirirana živina in živila so Nemci odvzeli.
Petek, 19. maja 1944
Alarm od pol enajstih do pol dvanajstih. Franc Gantar se je vrnil z desetdnevnega izleta na Dunaj.
Sobota, 20. maja 1944
Popoldne s kolesom v Loko po opravkih, nazaj pa peš, ker kolo pušča.
Včeraj so partizani v Žireh vzeli vso živino in živila pri Vršnčanu in Maharju; tu tudi obleko. Viljem je sklenil, takoj iti k »plavim« (četnikom). Ni še dolgo, ko smo se zvečer pogovarjali in sem rekel: »Bosta videla, da bo prišlo tako daleč, da bomo želeli, da bi Rusija propadla in Nemčija zmagala.« Nato jc Viljem jezno zabrusil: »Hudič, ti si pa en osel; s teboj se ne da govoriti.« Svoje mnenje sem pojasnil z besedami: »Če Rusija zmaga, nas bodo pobili, če Nemčija, pa preselili v Rusijo.«
Nedolgo po tistem je sam začel pogovor o isti stvari: »Saj jaz sem pa začel misliti, da bomo kmalu želeli, da bi Nemčija zmagala.«
Viljem je bil pravi vzor kolerika: hitro se je razvnel, pa tudi hitro ohladil. Ob ustanovitvi OF jo je z vsemi močmi podpiral in mi nekoč očital, da mi nič ne damo zanjo. »Mi damo vsak teden po eno peko kruha,« jc rekel. Rekvizicija vsega premičnega premoženja, že prej pa smrt svaka Anžeta, gaje izmodrila, daje spregledal. Po tem dogodku je bil hud na vse, ki niso šli k plavim ali belim.
Železniška proga jc minirana, trije vagoni so šli v zrak.
Nedelja, 21. maja 1944
Popoldne v Naklo; za malico so postregli s kruhom in žganjem, pa šc za dom malo kruha.
Dela ni, zato berem in pišem pisma. Naj fantje po svetu vedo, da smo še živi. Franc je odšel v Celovec. Po smrti Poldeta Zupana urejujem vdovi, ki naprej vodi strojarno, njene opravke z Bolniško blagajno, Deutsche Arbeitsamt in z uradom za dodatne karte. Rad bi ji pomagal zastonj, pa mi vedno kaj da.
Četrtek, 25. maja 1944
Ob desetih z vlakom v Loko šivat kolo in nazaj, pa šc pušča. Lepilo ne drži, če je guma umetna.
Popoldne od treh do pol šestih pomagal županu deliti karte za 63. periodo.
Dobil vse karte, tudi jajčne, tudi za neke osebe na Landratu. (Uradniki, ki žive po gostilnah, so zelo hvaležni za vsako živilsko karto, posebno pa za turistične znamke, ki jih lahko porabijo po vsej Nemčiji.)
Hinkostna sobota, 27. maja 1944
Ves dan letal po trgovinah, da sem zakupil zadnje karte. Samo kruha in zaseke ni nikjer; bo drugi teden. Imam kart še za 30 kg moke, nekaj za sladkor, riž, fižol, mast in drugo.
Binkošti, 28. maja 1944
Ob desetih z vlakom v Loko; na postaji srečam Cilko, ki je prišla v Loko s kolesom. Tudi mama je v Loki in Jožctova Francka. Ko mi ne smemo v Žiri, pa oni pridejo k nam.
Ponedeljek, 29. maja 1944
Ob pol osmih s Cilko in Lovretom s kolesi na Brezje. Ob devetih pri maši v polni cerkvi in pri petih litanijah. Samostan so sicer zasedli nemški orožniki, edini pater pa stanuje drugje. V gostilnah sc dobi samo čaj brez vsega. Mi smo imeli s seboj kruh, potico, sir in sladkor. Ob dvanajstih nazaj skozi Žvirče, Kovor, Boršt v Tržič, a kar po bližnjici skozi gozd, čeprav je precej nevarno. Prvič v Tržiču. Grapa. Ob treh spet v Kranju. Vroče.
Torek, 30. maja 1944
Dopoldne s kolesi v Loko, popoldne nazaj. Kolo sem moral trikrat šivati. Mama je šla nazaj v Žiri.
Sreda, 31. maja 1944
Včeraj ponoči so partizani opustošili šolo v Zabnici in sokolski dom. Zvečer bitka ob progi pod Sv. Joštom.
27. maja je umrl v Mauthausnu Anton Podobnik.
JUNIJ 1944
Četrtek, 1. junija 1944
Zvečer streljanje s Makom v Smarjetno goro.
Petek, 2. junija 1944
Šef Franc je bil klican k Sulinu zaradi mobilizacije k domobrancem. Pravijo, da seje 20 naših prostovoljno prijavilo (?). Nobenega ne smejo s silo vzeti. Na vabila domobrancev odgovarjamo: »Pridite po nas s tovornjakom, pa bomo šli, prostovoljno pa nikamor.«
Zvečer spet partizanski napad na Zabnico. Pet orožnikov je napad odbilo.
Sobota, 3. junija 1944
Vse dopoldne letal po uradih in trgovinah, popoldne pa pisal bratu in bral edini časopis Karavvankcn Bote in Kartncr Zeitung, ki se dobi včasih, Signal, 11 lustrierter Bcobachtcr in Družinski tednik, vse, kar lahko dobim. Karavvankcn Bote je pol nemški, pol slovenski; sprva mu nisem nič verjel, po poročilih o hajki v Žireh mu verjamem.
Nemci so spet v Žireh; cesto skozi Fužine popravljajo.
Nedelja, 4. junija 1944
Zvečer sprehod v parku ob Savi in razgovor z vajenci do desetih.
V »Slovenskem domu« do 20. ure. Dobil sem slike o pogorišču v Žireh.
Ponedeljek, 5. junija 1944
Nekdo mi je povedal, da partizani požigajo vsa poslopja, posebno občinske domove, ker se boje, da bi se v njih našli kaki dokazi, da so bili prej sami fašisti. To jc mogoče v Italiji (na Primorskem), ne pa v Sloveniji, kjer ni bilo fašistov, orjunašev še zelo malo, komunistov pa manj kot en odstotek.
Nemci so spet prišli s tanki in avtomobili v Žiri.
Na Sovodnju 180 mrtvih partizanov, štab ujet. Morda je novica malo pretirana.
Rim so zasedle ameriške čete. Torek, 6. junija 1944
Šele včeraj popoldne je odšel Viljem Kopač k četnikom. Malčevi so jokali. Tako veliko ljudi prisilijo, da se odločijo za eno ali drugo stran. Nevtraleev nočejo.
Prve govorice o izkrcanju Amcrikanccv ob Kanalu.
Sreda, 7. junija 1944
Zjutraj povsod leže raztreseni letaki: »Invazija nemška zmaga.« Nekje grmi; so Angleži žc blizu? Kširtner Zeitung poroča o invaziji na dveh straneh. Torej se je res začelo? Po dveh letih! Nemci so včeraj spet odšli iz Žirov.
Četrtek, 8. junija 1944
Nemci so včeraj spet zasedli Žiri. Čeprav je praznik sv. Rešnjcga telesa, delamo, ker dežuje. Dopoldne in ponoči alarm. Vse oborožene sile alarmirane. Baje so Angleži vrgli padalce.
Sobota, 10. junija 1944
Dopoldne v Loko. (Tam vsak dan izvemo sveže novice iz Žirov.) Danes je prišla sestra Mici in povedala, da so bili ta teden Nemci vsak dan v Žireh s tanki in avtomobili. Kopanje ceste na Fužinah jih nične ovira. Nemci so ujeli in odvedli 4 dekleta, ki so risale plakate.
Ob desetih streljanje pri Sv. Joštu, ponoči alarm.
Nedelja, 11. junija 1944
Popoldne gledal nogometno tekmo Flak : Kranj v Stražišču. Rezultat 2 : 6.
Zvečer doma razgovor s Petrom Malccm, ki seje vrnil iz Češke, kjer jc bil gledališki režiser. Obsoja domobrance.
Ponedeljek, 12. junija 1944
Bil v Loki in prinesel surovo maslo, ki ga tu ni že 14 dni. Lovro in Polda sta prinesla pokazat 4 tedne staro Nado, ki je bila krščena v soboto v Loki. (V Loki ni nobenega duhovnika žc od začetka vojne.)
Torek, 13. junija 1944
Moj 37. rojstni dan. Za zajtrk kakav, Malčcv kruh, popoldne klobasa, zvečer pa piškoti od doma. Od desetih do enajstih alarm.
Popoldne sem izplačal 45.000 RM. (Komu? -Morda družbenikom.)
Sreda, 14. junija 1944
Franc je odšel na kupčijo, za nakup blaga za izdelavo 3400 parov čevljev.
Zjutraj sem srečal na Glavnem trgu orožnika Struppa, ki jc bil prej v Žireh. Brez pozdrava mi je že od daleč povedal: »Sakrament! Filip ist gefallen!« »So vvas war zu ervvartcn.« Potem mi je pripovedoval, kako jc bilo nekje pri Sv. Lenartu. Videl sem, da gaje novica bolj prizadela kot mene. Vendar govorici, daje Lipe žc sam mislil zapustiti OF, nc verjamem. Padlo jc tudi nekaj deklet, pa vse ni bilo res, kar so govorili. Filip je bil med vojno vodja prehranjevalnega urada v Žireh. Nekoč mi jc pripovedoval, da jc komunizem samo maska za panslavizem, ki bi pri delavcih zahodnih držav nc vlekel.
Četrtek, 15. junija 1944
Včeraj je padel v Koprivniku drugi trgovec, Adolf Grošelj. Ustrelil ga jc domobranec Franc Kogovšck iz Žirov, ko je razdeljeval partizansko podporo revežem. Princ iz Nove vasi je bil ranjen, pa je vseeno ušel, Starmanov Janko je pa bil ranjen, koje sušil seno in so nenadoma prišli domobranci za Račcvo. Lipeta in Adolfa je škoda!
Ves dan smo zapakirali 900 parov čevljev.
Petek, 16. junija 1944
Spet pakirali in zapakirali okrog 700 parov čevljev.
Sobota, 17. junija 1944
Še pakiral in pisal vozne liste in pisma. Zvečer je prišel Lovro Tratnik.
Ponoči nismo spali od enajstih do dveh zaradi streljanja čisto blizu in daleč z vsemi kalibri. Kaj se dogaja?
Nemci streljajo na London z novimi bombami - z letali brez pilotov. Velika senzacija! Lovro, Vcncclj Strlič in Tone Končan kvartajo.
Zvečer prvič v kino »Tonkli«. Bom še šel.
Ponedeljek, 19. junija 1944
Vlaki šc nič ne vozijo na Gorenjsko. Zabili smo vseh 2000 parov čevljev.
Sreda, 21. junija 1944
Po štirih dneh spet vozi vlak na Gorenjsko. Menda je bil porušen most čez Savo pri Radovljici.
Časopisi pišejo največ o novem orožju: raketne bombe.
Četrtek, 22. junija 1944
Zaradi pokvarjene proge smo šele danes lahko oddali zaboje in kontejnerje na vlak.
Nedelja, 25. junija 1944
Dopoldne v Naklo, popoldne v Loko po karte. Dobil sem jih za 64. periodo.
Sreda, 28. junija 1944
Ob pol sedmih z vlakom v Celovec. V Lescah smo čakali 90 minut zaradi poškodovane proge na treh krajih. Dospel ob pol enajstih. Pri Neu-nerju, Kirschleju, v zadrugi (centrali in zvezi) nisem opravil nič. Zvečer domov.
Četrtek, 29. junija 1944
Sveti Peter. Kljub lepemu vremenu dela kakih 10 pomočnikov. Polovica jih je na počitnicah, jaz sem delal do poldne.
Petek, 30. junija 1944
Ves dan računal za plače. Pomočniki so prejeli za dopust po 70 RM, šteparice po 49 RM (sedem plačanih dni).
Franc seje vrnil z osemdnevnega dopusta. Do treh popoldne sem zaključeval račune, zvečer pa šel k maši.
Na Jelovici jc padci Vinko Eržen, Gantarjev z Dobračevc, rojen 1923. Bil jc v nemški vojski, nato prišel na dopust in padel, ko je šel k partizanom. Po odhodu Nemcev iz Žirov sem bral dopisnico, ki jo je pisal staršem z ruske fronte. »Če ne boste dobili dalj časa pošte od mene, ne bodite v skrbeh! S prijateljem sva sklenila, ob prvi priliki pobegniti k Rusom.« In taka vest je prišla skozi cenzuro! Vinko je bil pri partizanih samo dober mesce, od 11. maja do 16. junija. Tako je izgubil eden najlepših dobračevskih gruntov oba sinova. (Starejšega brata je likvidiral Barborčev Pavel!)
Dne 2. junija je padel v Bukovem pri Cerknici Milan Starman iz Stare vasi, star 36 let.
JULIJ 1944
Nedelja, 2. julija 1944
Sestra Mici jc prišla v Loko, torej moram iti tja, da kaj izvem.
Ponedeljek, 3. julija 1944
Namesto ob pol osmih bomo zdaj začenjali delati ob sedmih, opoldne pa samo pol ure počitka. Zaključek ob pol šestih, torej devet ur dela na dan. Dolgi bodo večeri. Lovro gre na dopust v Loko; zdaj bom čisto sam.
Torek, 4. julija 1944
Zaradi streljanja smo ponoči malo spali. Podnevi sem letal po trgovinah in uradih. Popoldne je prišel Pavel Kristan. Povedal je, da so ga poslali domobranci, naj nas ozmerja, ker nočemo k njim. Ko mu povemo nekaj vzrokov, nam pritrdi, in še sam pove več napak. Ker so častniki in podčastniki iz domačih krajev, fantje nimajo do njih takega spoštovanja, kot če bi bili tujci.
Sreda, 5. julija 1944
Ob 6.23 z vlakom v Celovec (prišel ob desetih), v Zadružni centrali in pri Ncuncrju nimajo denarja. Kosil pri Dalmatincu - slabo, malo in drago. Ob 13. uri nazaj v Kranj. Ob 16.20 sem bil že v Kranju.
Četrtek, 6. julija 1944
Vstal ob 6.45 in šel pred pekarno čakat za kruh. Od desetih do enajstih alarm. Zvečer pride na dopust Stanko Malce iz »proklete bele garde«.
Sobota, 8. julija 1944
Dopoldne delal, popoldne šel v kopališče Bolniške blagajne, a jc prepolno. Uslužbence spušča ljudi pod prho na določen čas in pokliče, preden čas poteče.
Lovro Tratnik sc je vrnil z Dunaja, kjer je nakupoval orodje, stroje in motorje. Za živilske znamke se dobi vse.
Nedelja, 9. julija 1944
Od devetih do desetih zvečer razgovor s Stankom. Ni za partizane, pa šc manj za to »prokleto belo gardo«.
Petek, 14. julija 1944
Ponoči ob enih streljanje nekje v bližini. Tudi v Žireh je bilo včeraj streljanje, pa nihče ne ve, ne kdo in ne zakaj.
Nedelja, 16. julija 1944
Od devetih do dvanajstih pri nogometni tekmi Kranj : Loka (13 : 1) in Kranj : Kamnik (11 : 2). Popoldne s Stankom Malcem na Rupo in v kino.
Na vstopnice sva čakala poldrugo uro - zastonj. Kažejo barvni film Miinchhausen.
Sreda, 19. julija 1944
Včeraj ponoči so napadli partizani s težkim angleškim orožjem domobransko postojanko na Hotavljah. Obe hiši sta pogoreli, domobranci pa so ušli, le nekaj je bilo ujetih, Jože Mlinar (Kra-jerski) iz Nove vasi je bil mrtev. On je prva žrtev med žirovskimi domobranci. Partizani so imeli mnogo mrtvih in ranjenih. Neki partizan mi je pravil, da so vozovi kar naprej dovažali ranjence v Cerkno.
Četrtek, 20. julija 1944
Ponoči alarm, grmenje in dež.
Od sedme do osme ure sva se kopala z Lovre-tom v Savi pri Tržiškcm mostu, videla požar in razstrelitev dveh poslopij na Smarjetni gori. Deske so letele daleč naokoli. So zažgali Nemci ali partizani?
Petek, 21. julija 1944
Zjutraj sc je vrnil k vojakom Stanko Malce. Krasen fant! Prav nič podoben bratu Tonetu.
Od 9.45 do 2. ure alarm. Po dolgem času spet videli sovražna letala.
Časopisi pišejo o atentatu v Hitlerjevem generalnem štabu nemške vojske. En general mrtev, Hitler pa jc ostal živ; trije so težko ranjeni, 10 pa lahko. Ta atentat je prvi dokaz, da so tudi nemški generali že siti vojne.
Nedelja, 23. julija 1944
Od desetih do dvanajstih s kolesom skozi Ko-krico, Predoslje, Britof in Šenčur. Pred Šenčurjem so me ljudje, ki so hiteli od maše domov, opozarjali, da so domobranci obkolili vas in ne puste nikogar ven. Imeli so zborovanje.
Stražarju, ki me je ustavil, sem povedal, da poznam Milana Amona, nekdanjega revizorja Bolniške blagajne, ki je zdaj eden med voditelji domobrancev, nakar me je pustil naprej. Pred cerkvijo je govoril Rudi Humar, zelo dolgočasno, prekinil govor in si prižgal cigareto. »Le potrpite, saj tudi partizane poslušate ure in ure.« Čez čas je govor nadaljeval. Govoril sem z Amonom, ki meje spustil domov. S takimi zborovanji odbijajo ljudi.
Ponedeljek, 24. julija 1944
Sestra Mici je prišla ponoči in jc šla dopoldne nazaj.
Zakaj hodijo naša dekleta in žene tako pogosto 30 ali 40 kilometrov daleč v veliki nevarnosti? Ne samo zaradi mož in fantov, več zaradi hrane, ki je ne dobe drugje kot v Loki ali Kranju. Pogosto pridejo, pa šc ni kart, in morajo priti čez teden dni spet. Ko nosijo živež domov peš ali na kolesih, jih partizani včasih obero, včasih pa katera stopi na mino, ki so jo partizani zakopali v cesto za Nemce.
Torek, 25. julija 1944
Ob treh in štirih na Kreislcitung (Okrožno vodstvo) zaradi novih navodil za delitev živilskih kart. Od petih do osmih sem v Loki delil karte za vse naše delavce, razen za Angelo Demšar in za njeno sestro Pavlino. Zakaj jih ne dobi Angela, ne vem.
Alarm od 4.45 do 7.45 in od 11.40 do 12.40. Sreda, 26. julija 1944
Dopoldne na Landratu. Na znak alarma zatuli sirena tudi na Landratu, neki sluga (nemški invalid) pa teka po nadstropjih in hodnikih ter zvoni s kravjim zvoncem. Uradniki in obiskovalci morajo takoj v zaklonišče.
Popoldne sem izvedel, da se karte ne smejo deliti za Žiri in Poljansko dolino.
Četrtek, 27. julija 1944
Dopoldne hodil po uradih zaradi selitve šte-paric iz Ljudskega doma. Pisal bratu Janezu, čeprav že en mesec ni od njega nobenega glasu. Na dopustu je povedal, da sc ni treba bati, da bi bil ranjen ali mrtev, ker je tam samo močvirje, za moderno bojevanje neprimerno. Če bodo Rusi prodrli kje od strani, jih bodo ujeli. To si jc pa skoraj želel. Kako dobro so Rusi vedeli, kakšne ljudi imajo na nasprotni strani, se vidi po tem, da so iz svojih bunkerjev po zvočnikih klicali nemške vojake po imenih in jih vabili na svojo stran.
Sobota, 29. julija 1944
Pri vračanju domov sem našel Cilko, ki je prišla zaradi Andreja Kolenca. On je že en mesec zaprt pri domobrancih v Loki. Ker sam ne poznam nikogar v Loki, sem svetoval, naj se obrne na Maksa Kopača, kije že marsikomu pomagal.
Nedelja, 30. julija 1944
Dopoldne se je slišalo bobnenje v smeri proti Mariboru. Kadar bombardirajo Celovec, sc trese zemlja.
AVGUST 1944
Torek, 1. avgusta 1944
Od sedmih do enih izračunal in izplačal zaslužke, popoldne pa zaključil blagajniške knjige; vse v redu. Banka mi da, kolikor zahtevam.
Sreda, 2. avgusta 1944
Od sedmih do devetih v pisarni, potem pa po trgovinah. Belega kruha ni nikjer več. Namesto ob 16. uri pelje vlak v Laze pri Litiji ob 12. uri. Prvič sem se vozil po novi progi skozi Črnuče, ki obide Ljubljano. Opravil nisem nič, nazaj v Kranj pa ne vozi nocoj noben vlak. Most čez Savo je podrt. Zmeda povsod. Prenočišča nikjer - samo v železničarski baraki. Neki železničar me je opozoril, naj se dobro obrišem okoli vratu, nog in rok s krpo, namočeno v petroleju - če hočem kaj spati, ker stenic jc tu kot mravelj.
Četrtek, 3. avgusta 1944
Že po eni uri sem začutil stenice. Vlak je odpeljal ob polnoči v Kranj, jaz pa ostanem tu. Spal še zelo slabo, opikan od stenic (kljub smrdljivcu). Ob sedmih vstal in sc okrepčal z mlekom in suhim kruhom, ki sem ga prinesel s seboj. Gostilne daleč nobene. Ob devetih v Trbovlje. Do 12. ure stali ob Savi, ker je most zaprt. Čez eno uro nazaj. Železničar iz Ljubljane, žirovski rojak, mi je povedal, da cene v Ljubljani skačejo. Čevlji so sc podražili od 130 na 150 RM, en kilogram surovega masla od 30 na 130 RM, sladkor en kilogram od 35 na 50 RM.
Sobota, 5. avgusta 1944
Iz Berlina je prišel Anton Gantar (Krajarjev) in bo tu prenočil.
Nedelja, 6. avgusta 1944
Zjutraj s kolesi na Brezje. Ob devetih pri sv. maši, ob 10.45 nazaj. V Ljubnem naročil gredeše za volno za Julko. Ob 12.20 v Kranju. Popoldne kopanje v Savi pri mostu. Zvečer bral Jožefa Fouchcja.
Ponedeljek, 7. avgusta 1944
Partizani so baje razbili stroje v elektrarni na Fužinah in obrali Preserca. Ata naroča, naj kupim 60 do 100 kg težkega prašiča. S Pavletom Podobnikom sva šla na Primskovo in ga takoj dobila.
Torek, 8. avgusta 1944
Ponoči silna eksplozija: Majdičev jez je porušen. Popoldne v Loko zaradi prevoza prašiča. Ferlan je obljubil za petek. Zvečer ga grem plačat: je že 50 RM dražji. Dovoljenje za prevoz naj iščem sam. Domov sem žc pisal, naj pridejo po prašiča v petek v Gorenjo vas. Toda na Landratu ne dajo dovoljenja za prevoz, niti za nakup. Žiri so inozemstvo! Naj bomo zadovoljni, da dobivamo karte za delavce in vojake. Zvečer k Škoficu v Naklo pomagat vejati žito. Dobra večerja.
Sv. Lovrenc, 10. avgusta 1944
Lovro je šel v Loko, kamor je prišla družina (žena in trije otroci). Zvečer na Primskovo raz-dret kupčijo.
Petek, 11. avgusta 1944
Ob štirih ponoči je bil miniran vlak pod Sv. Joštom. Električni tok seje ustavil; zdaj je tema. Kako bodo kmetje mlatili?
Nedelja, 13. avgusta 1944
Popoldne se kopal v Savi in reševal slabšega plavalca. Tudi mene je zaneslo v tolmun.
Ob pol petih močna eksplozija. Ljudski dom jc miniran (nasproti Gestapa). Skoda je le majhna. Vzhodni vogal je porušen. Vsi mimoidoči morajo delati - kljub nevihti pri odstranjevanju ruševin. Tudi pet naših dela.
Ponedeljek, 14. avgusta 1944
Ruševine še pospravljajo. Jutri nastopim dopust; Mici in Cilki sem naročil, naj prideta.
Sreda, 16. avgusta 1944
Namesto ob 9.45 smo se odpeljali z vlakom eno uro pozneje v Bače (Faak am Scc).
Vlak na Jesenicah in v Podrožeismo zamudili, zato nadaljevali pot z brzim do Bačc. Dospeli ob enih. V Ločah smo našli Hojcvc pri Pušniku. Popoldne počitek in ogled Untereichsvvald See. Spali bomo pri Kranjcu, jedli pri Hojevih. Pri Pušniku slabo, ni vse oddano.
Četrtek, 17. avgusta 1944
Spali dobro; tukaj šc vlada blaginja. Popoldne na Baško jezero. Silva, Mici, Cilka v čolnu, jaz plaval, od dveh do pol sedmih. Zvečer spet k Marici Lamprecht spat.
Petek, 18. avgusta 1944
Ob sedmih z vlakom v Pcrče (Portschach) obiskat bratranca Janka, toda obiski so dovoljeni samo popoldne. Janko je bil v nemški vojski na ruski fronti ranjen v nogo in se zdaj tu zdravi. Ko nas jc zagledal iz hotela, je priskakal k nam -po eni nogi.
Ko smo hodili okoli Vrbskega jezera pod nekim hotelom, nas je Janko poklical. Kot zadnja straža je moral požigati vse za bežečo armado. Zima je bila tako huda in mrtvecev toliko, da se je z njimi zavaroval proti kroglam in proti vetru.
Bili smo skupaj od devetih do dvanajstih.
Opoldne z ladjo v Celovec, toda kosila nismo mogli dobiti nikjer, samo sladoled in neko črno torto, kije pa niti stara babuška (Poljakinja ali Rusinja, ki dela pri Pušnikovih) ni mogla jesti.
Ob štirih nazaj v Bače. Za eno uro smo se ustavili v Beljaku. Izložbe so šc lepe, na prodaj pa ni nič.
Sobota, 19. avgusta 1944
Zjutraj oblačno. Dopoldne v Podgorje (Pogo-riaeh), popoldne na jezero. Jeseničani (med njimi znani vrhunski telovadce Frie Natlačen) so pobrali vse čolne; šele ob štirih smo ga dobili in veslali do pol sedmih. Veslanje je moj najljubši šport - čeprav žuljav.
Na severni strani jezera so zgradili dom za noseče matere.
Lepa jc Koroška. Tončka in Silva kuhata odlično in tudi postelja pri Marici jc udobna, vendar Cilka spi slabo.
Še eno leto vojne se pozna predvsem pri prehrani. Lani se je po gostilnah še dobila dobra hrana, letos moramo vse nositi s seboj.
Nedelja, 20. avgusta 1944
Ob osmih pri maši v Ločah. Cerkev zgrajena s ponarejenim denarjem, župnik Lcrtschaeher, obisk kakih 50 oseb.
Popoldne na ogled razvalin gradu Bekštajn (Finkenstcin), nato pa v Rute. (Pojdam v Rute; Gor črez izaro ...) Tu je bil doma in je skladal pesmi gospod župnik Treiber. Silva nas je peljala tudi na atov dom v Rute in k Hojevim visoko v
hribu. Lepa kmetija in gostilna; lepa, mlada gospodinja. Ta nam je pripovedovala razne zgodbe o partizanih.
Ljudje tu so še vsi za OF in vsi pričakujejo osvoboditve.
Ponedeljek, 21. avgusta 1944
Ob pol osmih domov. Hojevi ne prejmejo nič za hrano. Marica je pa vzela za prenočišča samo 20 RM in eno mesno karto. Ob desetih v Kranju, ob enajstih s kolesi v Loko po karte. Nismo jih dobili.
Ta naš drugi dopust na Koroškem je bil mnogo slabši kot prvi lani. Po železnici seje nevarno voziti zaradi zračnih napadov in inšpekcij. Mici in Cilka domov, jaz v Kranj.
Torek, 22. avgusta 1944
Viljem je prišel na dopust z Gor nad Idrijo. Je zadovoljen, samo na nas je hud, ker se samo »dekamo«.
Sreda,23. avgusta 1944
Dopoldne spet po karte v Loko. Dobil.
Četrtek, 24. avgusta 1944
Zapakiral več kot 900 parov čevljev za Peko.
Sobota, 26. avgusta 1944
Štiri dni po vrsti alarm. Vseeno delamo. Popoldne zašil kolo in se peljal kopat v Savo, ob petih domov - s praznim kolesom in izgubil kopalne hlače. Zvečer k Simonu na Primskovo naročit kotel za 90 litrov za Novo vas. Vnaprej dal 300 RM.
Romunija in Bolgarija sta kapitulirali, Amerikanci in Angleži so v Parizu, Rusi v vzhodni Prusiji. Mnogi štejejo dneve, jaz pa še ne. Kaj bo na koncu? Nemci so še vedno (vsaj na videz) brezskrbni, gotovi zmage. Čakamo na novo orožje ...
Po izkrcanju Anglo-Amcrikancev 6. junija v Normandiji smo izgubili nekaj delavcev, ki so bili prepričani, da je vojne lahko vsak dan konec. Nekaj tednov po tem dogodku je prišel k nam načelnik Poslolarskc zadruge Jakob Strlič in me vprašal: »No, kaj pa zdaj praviš; kako dolgo bo še vojna?« »Še dve leti,« sem mu odgovoril. »Beži, beži, ti si pa neumen!« Nato sem mu pojasnil svoje mnenje: prvič, Nemčija še ni tako na tleh, kot si mislimo. Čc bo res pokazala kako novo orožje, bo lahko vzdržala še več kot pol leta.
Ujeti nemški letalci (večina izpod 20) kažejo fanatično borbenost in trdno prepričanje o zmagi. Po nemški kapitulaciji bo tudi Japonska za boj sposobna še več kot pol leta in končno bo prišel boj za delitev plena med zmagovalci. »Ja, če misliš tako, to je pa kaj drugače.«
(Nemčija je vzdržala, čeprav brez novega orožja, še enajst mesecev. Japonska se je vdala samo zaradi atomske bombe, o kateri se še pred letom ni nič vedelo. Stalin si jc pa z bolnim predsednikom Rooseveltom izgovoril take prednosti po zmagi, da do obračuna ni moglo priti. Ko bi bil on umrl pol leta prej, bi bil konec vojne čisto drugačen. Novi predsednik H. Truman je spoštoval in izpolnjeval Rooseveltovc obljube, čeprav je vedel, da so delo bolnega, za visoko službo nesposobnega človeka.)
Nedelja, 27. avgusta 1944
Od pol desetih do pol dvanajstih alarm. Štiri skupine bombnikov model 24 so letele nad borovniški most. Kmalu se je zaslišalo bobnenje. Pri včerajšnjem napadu mostu niso zadeli.
Ponedeljek, 28. avgusta 1944
Od desetih do enajstih alarm.
Torek, 29. avgusta 1944
Od 9.40 do 10.40 alarm. Dve letali sta bili takoj po znaku alarma nad nami. Težko bi kdo ušel.
Pravijo, da so v Trstu nemiri. Borovniški most jc porušen, proga razsuta, vlaki pa še vozijo (?).
Sreda, 30. avgusta 1944
Po dolgem času oblačno, zato brez alarma. Bomo spali.
Zvečer od šestih do pol osmih vaje za gašenje požarov zaradi vžigalnih bomb. Bomba gori tudi v vodi, pogasi jo samo pesek.
Ob desetih zvečer močna eksplozija; najbrž kje na železnici.
Lovro Tratnik gre spet na Dunaj.
Četrtek, 31. avgusta 1944
Sinoči je bila minirana železniška postaja v Loki. Jutranji vlak ni prišel.
Dopoldne računal plače in izplačeval zaslužke. Rekord! Devet delavcev je zaslužilo po več kot 300 RM. Pavel Podobnik (Petelinov) jc zaslužil največ: 369 RM. Povprečen zaslužek je znašal 230 RM.
Žrtev bombardiranja v Borovnici je bil Ciril Demšar (Lojzetov), rojen 1926.
SEPTEMBER 1944
Petek, 1. septembra 1944
Ivan Zaje, Frane Poljanšek in Jakob Strlič so prišli po dividendo: 40.000 RM. 3750 kvadratnih decimetrov boksa in kravinc, 200 kg podplatov smo prihranili. Vse to sc bo razdelilo med družbenike, v blagu ali denarju.
Kolone avtov in tankov vozijo na Gorenjsko iz Italije. Ponoči jc šlo mimo 30 transportov iz Italije. Povsod sc umikamo.
Borovniški most je bil trikrat napaden, pa je šc prevozen.
Sobota, 2. septembra 1944
Jože je prišel iz Loke. Ob šestih z njim k večerji v Delavski dom, potem pa v Loko oziroma »domov«.
Nedelja, 3. septembra 1944
Dopoldne k Simonu na Primskovo naročit kotel za Muhovca, ob pol desetih pa v Loko. Pri Sv. Duhu vedril eno uro, nato v dežju - nazaj, čisto moker.
Ponedeljek, 4. septembra 1944
Rusi so že blizu Srbije, Amerikanci vdrli iz Francije v Italijo. Invazija: Trst, Ljubljana, Dunaj sc pričakuje.
Kolo mi vedno nagaja, tudi nova zračnica je že prazna.
Torek, 5. septembra 1944
Slike s Koroškega sc niso posrečile. Partizani v Žireh nas spet pozivajo. Kdor sc do 14. tega meseca ne javi, jc izdajalec.
Finska kapitulira. Angleži v Bruslju in v eni nemški vasi.
Sreda, 6. septembra 1944
Rusi so na Madžarskem. Kiirtncr Zeitung poziva na ljudsko vojsko. Je res že tako daleč? Govori se, da bomo ta mesec svobodni. Iz naše delavnice jc odšlo nekaj delavcev domov, prepričanih, da je konec žc lahko jutri. Bojim sc, da bo še mnogo, mnogo ljudi prej čisto osvobojenih. Vem, da ni izbire, vendar me skrbi, kam naj gremo. Kaj bo? Ko sva s šefom govorila o tem, je rekel, da bi bilo najbolje malo prej »kidniti« na
sever. Odgovoril sem: »Naju čaka ista usoda, čeprav si ti podpiral OF, jaz je pa nisem; oba bova visela na istem kandelabru.« »Ne, tisto,« je rekel, »vsak kakih 10 let bova pa dobila.« (On, ki je čakal, je res dobil 10 let, jaz, ki sem »kidnil« na sever, sem bil pa izdajalec - do smrti, hvala Bogu.)
V L. G. W. (L. Goring Werke) pripravljajo 80 ali 180 strojev za odvoz. Transport avtomobilov s topovi vozi proti Ljubljani. Vsi nemški civilisti so prejeli orožje. Znani orožnik mi je rekel: »Skrij se in pusti, da gre ta nevihta mimo.« Skriti se kot noj? Ne!
Petek, 8. septembra 1944
Mi bomo delali naprej! Včeraj in danes sem prebral Laneno njivo, prej pa Jožefa Foucheja.
V delavnici govore o koncu vojne in delajo hitro, dokler sc da šc kaj zaslužiti. Čudno! Jaz sem izgubil veselje do dela.
Sobota, 9. septembra 1944
Iz Žirov je prišlo nekaj ljudi, zmedenih zaradi govoric o koncu vojne, ki bo morda že jutri, čc nc že danes. V Žireh jc zdaj vodstvo štaba partizanskega korpusa.
Tu vlada mir, čeprav odvažajo stroje iz LG VVerke in usnje od Oberrederja (prej Planika).
Nedelja, 10. septembra 1944
Dopoldne na Primskovo k Simonu naročit nekaj izdelkov. Popoldne smo šli na pokopališče, zvečer pa razpravljal s Petrom in njegovo ženo o OF.
Ponedeljek, 11. septembra 1944
Iz Žirov sta prišla družbenik Franc Mlinar in še en delničar Sorc, ki jc družbenica Skupnosti. Onadva sta se vrnila že popoldne.
Torek, 12. septembra 1944
Dvanajst domobrancev v Gorenji vasi je ušlo k partizanom. Rok do 14. poteka, pa od tod še ni šel nobeden, iz L. G. W. pa 70.
Četrtek, 14. septembra 1944
Ob pol dveh v Loko k Zajcu; Županova Desa ga je prišla obvestit o umoru njegovega zeta dr. Demšarja in povabit na pogreb. Njega in štiri terence so včeraj četniki ustrelili.
Dr. Ernest Demšarje bil res komunist, toda človeški, ki je revne ljudi zdravil brezplačno. Ko
bi bili vsi komunisti taki, bi bil tudi jaz. Ko bi bil ostal živ, bi bil prvi upornik proti sužnosti. Njegov umor je bil obsodbe vredno dejanje.
G. Zajčje bil zelo prizadet. Taki zločini četni-kov bi ga hitro spet obrnili k partizanom. On jc bil zelo občutljiv za krivice.
Četniki so odpeljali tudi njegovega sina Vinka Zajca in monterja Poldeta Potočnika. To je povzročilo veliko razburjenja. Četniki so zgnali skupaj h Katrniku tudi veliko drugih ljudi in jih zasliševali, med njimi čisto »katoliške«.
Petek, 15. septembra 1944
Popoldne v Loko po karte. Šestdeset avtov jc šlo v Poljansko dolino po policiste.
Brat Jože je prišel s Koroškega, Rupcrt dela v Loki.
Sobota, 16. septembra 1944
Iz Žirov je prišel samo en otrok. Nemci delajo most na Trcbiji. Kaj bo? Popoldne od dveh do štirih čakal v Bolniški blagajni na kopanje.
Fronte spet stoje; vojna bo lahko še dolga.
Nedelja, 17. septembra 1944
Ves dopoldan pisal: ge. Riihlicke, Pagonu, Tonetu Mlinarju, Jožetu Stanoniku, Danetu Primožiču in Jožetu Luznarju. Neka ženska je prišla iz Žirov; nič novega.
Torek, 19. septembra 1944
Uspeh partizanskih pozivov je prav obraten. K nam je prišel delat Vcncelj Vchar, ki so ga Nemci ujeli v Žireh.
Sreda, 20. septembra 1944
Popoldne v Loko k županu zaradi Vcharja, da bo dobil karte. Na mnogo vprašanj jc treba odgovoriti.
Sobota, 23. septembra 1944
Alarm od pol dvanajstih do pol štirih.
Nedelja, 24. septembra 1944
Dopoldne na Primskovo, Britof in Kokrico. Ob enajstih dobil doma Cilko. Popoldne v parku - v dežju.
Partizani naši družini doslej šc niso veliko pobrali. Nekateri naši prijatelji so nas spraševali, kaj to pomeni. Zdaj seje njihova želja uresničila: partizani so pobrali atu, mami, sestram in meni obleko in tudi druge vrednote, take, ki jih obo-
rožena vojska ne potrebuje. Torej so kradli v svojo korist. Krav pa nam niso mogli vzeti, ker jih nimamo.
Ponedeljek, 25. septembra 1944
Zjutraj naliv. Vse dopoldne sem šival Cilkino kolo. Popoldne spet dež, ponoči jc hribe pobelil sneg.
Torek, 26. septembra 1944
Spet jasno: zvečer ob desetih alarm. Ob desetih seje naredil dan. Ogenj? Nc. Magnezijeve svetilke na padalih so razsvetlile Vrhniko, da se vidi iz Kranja bolje kot podnevi. V svitu teh raket sem od cerkvice Sv. Duha jasno videl mesto in nad njim bele oblačke. So to padalci? Čudovito! Nemške patrole pode prebivalec spat. Kaj bo?
Sreda, 27. septembra 1944
Sinoči so Angleži vrgli padalec, orožje in drugo pri Vrhniki, na Dolenjskem, Primorskem in drugod. Tako sc govori. Je res?
Opazil sem, da mi iz kovčka izginjajo cigarete; opoldne jih jc bilo 16, zvečer 12. Meni ostajajo, ker nc kadim. Tisti, ki kade, jih imajo premalo.
Četrtek, 28. septembra 1944
Ob 10.20 je prišel v pisarno gestapovce v civilni obleki in vprašal: »Gantar Franc?« Šef, ki je bil navzoč, je odgovoril: »Javvohl!« »Am vierten vierten vierzehn in Sairach geborcn?« »Javvohl!« »Kommen Sic mit!« »Javvohl!« Tri vprašanja in trikrat »Javvohl!«, pa sta šla v avto, ki je čakal zunaj.
Kaj bo zdaj? Kaj so našli? Ali pridejo kmalu tudi pome? Čeprav nič nc vem, bi moral vedeti.
Ko sem se po kosilu vrnil v pisarno, jc bil Franc že tam. »Kaj je bilo?« sem ga vprašal poln radovednosti in veselja, daje prišel nazaj. »Nič! Samo neka pomota.« »Hvala Bogu!«
Popoldne sva sc odpeljala oba v Loko. Dobila sva pisalni stroj Ideal - po šestih mesecih. Razočaran! Res nismo dali dosti več kot nekaj turističnih znamk za maslo, meso, jajca, vendar sem pričakoval kaj boljšega.
Sobota, 30. septembra 1944
Dopoldne izračunal vse za plače, pa ni ne kuvert in ne drobiža, da bi mogel izplačati delavce.
Požar v Puštalu. Peklenski stroj, namenjen drugam, je prezgodaj eksplodiral pri Jamniku;
bajta jc pogorela. Če se ne motim, je bil tisti partizan, ki sem ga videl 4. avgusta 1943 zjutraj na cesti pri Surku na Dobračevi po preboju nemškega obroča z velikim plavim madežem na desnem sencu, doma tukaj. Bil je na mestu mrtev; drugega, ki sem ga našel malo pozneje poleg prvega, so našli Nemci pod cesto v koruzi, hudo ranjenega v nogo, ga odpeljali na zasliševanje v Sokolski dom, in ker ni hotel nič povedati, peljali nazaj in ga ustrelili poleg prvega.
Domobranci v Loki nc smejo več sprejemati novincev. Ločani so veseli.
Partizani v Žireh so odpeljali Martina Kopača, Jakoba Strliča star., Surkljo na Dobračevi in vso Krogarjevo družino (v Opalah). Vsi imajo sinove pri četnikih. Vse to za povračilo za umor dr. Demšarja in štirih terencev.
Septembra so padli (poleg že omenjenih):
1. Jakob Fortuna, Dobračeva, roj. 21.10.1914,
2. Vinko Gladek, Stara vas, roj. 1904,
3. Ignac Mlinar, Ravne, roj. 28. 9. 1905,
4. Rudolf Bogataj, Ledinca, roj. 14. 4. 1907,
5. Franc Šorli, Dobračeva, roj. 4. 2. 1917,
6. Franc Potočnik, Žirovski vrh, roj. 15. 3. 1906,
7. Marjana Jereb, Brekovice, roj. 1922,
8. Dr. Ernest Demšar, Žiri, roj. 1902,
9. Tereza Kopač, Žirovski vrh, roj. 1907.
OKTOBER 1944
Nedelja, 1. oktobra 1944
Tone Malce, ki so ga partizani nedavno odpeljali, je padel v Sent Lenartu v Ziljski dolini. Njegova ugrabitev sredi mesta nas jc precej razburila: če so njega, lahko tudi nas, kadar hočejo. Vendar se mi njegovo obnašanje zdi precej sumljivo. Pred nekaj tedni je prišel odnekod in čakal doma - brez dela, obenem se pa zelo zanimal za partizane in tudi za domobrance. Gospa Malčeva žaluje za njim.
Torek, 3. oktobra 1944
Opoldne jc prišel na obisk brat Vlado v uniformi domobranskega poročnika zdravnika, kije spremljal ranjene domobranec iz Novega mesta čez Maribor v Celovec, ker proga na Dolenjsko ne vozi. Tako jc prišel po velikem ovinku iz Celovca v Kranj čez Gorenjsko. Kot večino drugih podeželskih zdravnikov v Ljubljani so tudi njega mobilizirali za zdravnika podeželske posadke in ga poslali v Novo mesto. Zamerili so mu, ker jc
zdravil poleg domobrancev tudi z orožjem ponesrečene partizanske otroke. Držal se je pač dane prisege.
Četrtek, 5. oktobra 1944
Včeraj jc prišla iz Žirov sestra Mici. Dopoldne smo šli nakupovat, Vlado je pa medtem obiskal svoje sorodnike in prijatelje in se ob enajstih odpeljal z vlakom čez Celovec in Maribor nazaj v Novo mesto.
Petek, 6. oktobra 1944
Novi pisalni stroj je boljši, kot sem mislil. Zvečer ob pol desetih močna eksplozija.
Sobota, 7. oktobra 1944
Most na Primskovo čez Kokro je poškodovan.
Šef in Lovro hočeta vedeti, zakaj je prišel Vlado. Ali bi se morali tudi sorodniki sovražiti med seboj?
Popoldne ob petih pri otroški maši v cerkvi sv. rožnega venca.
Nedelja, 8. oktobra 1944
Lovro Tratnik je spet prišel na svoji poti na Dunaj. Zvečer ob sedmih alarm - kljub dežju.
Ponedeljek, 9. oktobra 1944
Včeraj je govoril neki Krek iz Ljubljane (kje) (?) in povedal, da bo v nekaj tednih imela vsaka vas svojo domobransko postojanko.
Torek, 10. oktobra 1944
Alarm od 10.10 do 10.40, pa nič napada.
Sreda, 11. oktobra 1944
Alarm od 10.30 do 13. ure. Grozno hučanje, toda letala niso v megli nič videla. Podnevi je prišlo 12 malih, starih tankov, zvečer šc pet.
Četrtek, 12. oktobra 1944
Alarm od 8.45 do 9.10. Rusi so že pred Beogradom, 80 km pred Budimpešto in na vsej pruski meji. Angleži so pri Bologni, Amerikanci in Angleži vzdolž vse zahodne nemške meje: v Ho-landiji, Belgiji in Franciji. Katastrofa grozi! Pase nihče ne vznemirja, ne obupava. Čuden narod!
Petek, 13. oktobra 1944
Vso noč so se slišali avtomobili. Jc to nova ofenziva proti partizanom? Nihče ne ve, kam so šli. Krasno vreme.
Popoldne v Loko zaradi kart; spet zastonj. Namesto 6 različnih kart je župan dobil samo dve vrsti.
Kupil sem 5 kg mila po 5 RM.
Partizani prepovedali izhod iz Žirov.
Ga. Riihlicke iz Halla an der Saale mi jc ponudila zlato žensko urico, vredno 1200 do 1400 RM za četrt kilograma prave kave. Njena firma izdeluje razne potrebščine za mlekarne. Upam, da ima še kdo toliko prave kave, da bo zamenjal.
Ponedeljek, 16. oktobra 1944
Prve bombe so padle na Primskovem, blizu radijske postaje.
Četrtek, 19. oktobra 1944
Popoldne v Loko po karte. V Loki je veliko novega vojaštva. Obetajo hude dni za »Banditcn-land«.
Petek, 20. oktobra 1944
Alarm od 11. do 15. ure. Lepo vreme vabi letalce.
Sobota, 21. oktobra 1944
Naročili so mi, naj kupim »fasngo« in jo prinesem v Loko, pa dopoldne nisem imel časa, popoldne pa nihče ni smel iz Poljanske doline. Ceste so zagrajene in razkopane, en most porušen.
Manjše praske po Dolini. Nemci se vpisujejo v Volkssturm (Ljudski vihar).
Peto in Trudi sta se šalila, da se bova morala z Lovretom preseliti.
V Stražišču sem kupil blaga za dve srajci, na »Bezugschcin« seveda.
Nedelja, 22. oktobra 1944
Ob sedmih k maši, potem na Primskovo zaradi kotlov za kuhanje prašičem. Vedno bolj kaže, da iz tega ne bo nič. Simon in njegova žena obljubita in vzameta vse, naredita pa nič.
Dopoldne v Naklo k Školicu in tam k maši.
Za nazaj so mi posodili dežnik.
Z Lovretom sva vzela šalo zares, toda v Delavskem domu ni prostora za naju. Zajtrkovala sva v kuhinji, ker mlada gospa hoče v miru spati. Večerjal spet v kuhinji in pil vino od policista iz Hamburga. Nc bo še konca vojne.
Nekdo je prišel iz Žirov in povedal, da so v Poljanski dolini še boji.
Franc Možina je prišel iz bolnišnice v Brnu in ne ve, kam bi šel. Končno je šel domov - čakat konca vojne.
Sobota, 28. oktobra 1944
Dopoldne sem čistil skladišče in se potil - in prehladih
Dopoldne v Naklo, popoldne v Loko - vse peš. Pri Sv. Duhu sem srečal sestro Mici in Višo sosedovo s kolesi. Vsi smo namenjeni k Jožetu, ki pride pogosto iz Fcldkirchna na obisk. Ponoči spal pri Hafnerju.
Ponedeljek, 30. oktobra 1944
Dopoldne z avtom in vlakom v Kranj. Vse mudi!
Oktobra so padli:
1. Feliks Razložnik, Račeva, roj. 1911,
2. Jakob Strlič star., Žiri, roj. 25. 7. 1865,
3. Emil Kržišnik, Stara vas, roj. 1911.
NOVEMBER 1944
Sreda, 1. novembra 1944
Vsi sveti. Zapovedan delavnik, toda mi praznujemo.
V Kranju pogreb ponesrečenega voditelja gorenjskih domobrancev Rudija Humarja. Ko je stopil v avto, seje njegova brzostrelka sprožila in izstrelila ves rafal vanj.
Četrtek, 2. novembra 1944
Ves dan dež, zvečer treskanje. Od pol enajstih do pol enih zborovanje v Jugočcški. Vsi v Kranju zaposleni povabljeni. Govorila sta neki Rcmškar in Jan. Manj zanimivo kot prvič. Nemci imajo govornika za plačanca ali izdajalca.
Petek, 3. novembra 1944
Nemška kolona je prišla čez Ljubljano v Poljansko dolino; cesta je očiščena.
Nedelja, 5. novembra 1944
Popoldne na pokopališču; isti obredi kot na Vse svete.
Torek, 7. novembra 1944
Po trgovinah ni hrane, soli, salame; nekaj pekov nima bele moke. Sladkorja ni že dober mesec. So pa vsak dan trije alarmi.
Sreda, 8. novembra 1944
Brat Vlado je spet spremljal transport ranjencev iz Novega mesta v Celovec - 560 km namesto 70!
V ponedeljek bi bili morali iti sekat drva, pa ni šel nobeden naših. Zima je blizu, kurjave pa ni.
Dopoldne na Landratu; nesel gdč. XY na gospodarskem oddelku par čevljev. Vedno se splača kaj pomazali.
Popoldne v Loko po karte; delil jih jc Novine iz Oselice ali Sovodenj.
Pod noč dež, nato nevihta s treskanjem, sodra in sneg, ki jc pobelil.
Pred kratkim sem šel s kolesom iz Loke proti Kranju po bližnjici. Blizu starega, opuščenega gradu nekje na polju sem dohitel dva orožnika. Hotel sem mirno naprej, pa mc jc Giovanni Zeno, ki jc bil prej dve leti v Žireh, opazil in ustavil, rekoč, da bi rad nekaj važnega govoril z menoj. Nato mi jc povedal, da so naši v Žireh v veliki nevarnosti, zato naj jih čim prej preselim kam na varno: v Loko ali kam drugam. Ker mi ni hotel povedati, od kod to ve, mu nisem nič verjel in na stvar pozabil. Lc kako bi mogel orožnik vedeti za partizanske načrte? Tega dogodka nisem niti v dnevnik zapisal.
Petek, 10. novembra 1944
Prvi alarmi od 8.20 do 8.45, drugi od 9.25 do 14.20. Ta je bil najdaljši do zdaj. Tudi če je alarm kratek, traja precej časa, preden pridejo ljudje nazaj iz rovov ali s travnikov čez Kokro.
Mesto Kranj ima odličen položaj za protiletalsko zaščito: Leži na skalovju visoko nad in med Savo in Kokro. Pod vsem mestom vrtajo rove in delajo dvorane vzdolž in počez. Vhodi v podzemlje so pa na Glavnem trgu in z ulic, ki peljejo v mesto. Mi smo največkrat uporabljali vhod med Majdičem in Delavskim domom. Ta je bil zaprt z močnimi hrastovimi vrati, rov pa ozek, narejen iz betonskih cevi v obliki stisnjenega O, ki so bile spodaj ploščate!
Ob pol dvanajstih sta krožila dva lovca nad železniško progo. V Lescah sta napadla vlak s strojnicami in poškodovala stroj (lokomotivo). Tudi nekaj ljudi jc bilo ranjenih.
Pri večerji je Kebrov Milan povedal, da so partizani hoteli odpeljati našega ata in da je Cilka v Loki.
Nedelja, 12. novembra 1944
Zjutraj s kolesom v Loko. Cilko sem našel v Rupertovcm stanovanju. Kosilo pri Kroni, nato v Lovretovo stanovanje.
Cilka je potrdila, da so v petek zvečer partizani hoteli odpeljati našega ata. Mama in sestri ga nista pustili samega, partizani pa niso imeli naloga odpeljati vseh, zato so zaenkrat pustili vse doma.
Ponedeljek, 13. novembra 1944
Dopoldne po trgovinah za živila. Srečal Mo-retovo, ki je vprašala, ali so res odpeljali ata. Iztok (?) pride in pove, da so odpeljali tudi sestri. Mamo so pustili doma, ker je preveč bolna, da bi bila sposobna za daljšo pot. Je Zeno le res vedel za partizanske načrte?
Kolona avtov, tank in oklopni avto so odpeljali živila v Gorenjo vas. V Poljanah so ponoči minirali cerkev in občino. (Cerkev je bila stara in je imela čez meter debelo zidovje. Ko sojo gradili, so z volmi dovažali gradbeni material kar po zidu. Zdaj leži stolp na tleh.)
V mestu sem srečal znanko iz Puštala. Povedal sem ji žalostno novico. »Vsak ima kake težave,« je rekla, in to z glasom, kakor bi hotela reči: Prav vam je! Njena družina jc malo prej izgubila sina v Kočevju. Nekateri so rekli, da jc bil sam kriv. Ljudje po mestih, kjer so bili varni pred »osvoboditelji«, niso razumeli, kaj trpe ljudje po deželi.
Torek, 14. novembra 1944
Popoldne v Naklo. Tudi tam nič ne vedo, kaj so partizani, ker so pod varstvom močne orožniške postaje.
Nemci sumijo tudi našega prijatelja Skolica, zato so mu najbrž dali na stanovanje policista.
Od doma ni nič poročil; tudi župan se ni vrnil iz Gorenje vasi. Ves dan sneži.
Sreda, 15. novembra 1944
Zaradi skrbi za usodo domačih sem za delo nesposoben. Berem, da pozabim na nesrečo in na branje. Zadržujem solze in vem, da bi me mogle samo one umiriti. Vem pa tudi, da more priti še kaj hujšega. Znancu sem napisal pismi približno take vsebine:
Dragi prijatelj!
Gotovo veš, kaj se je zgodilo z našimi. Veš tudi, da nikoli nismo bili za Nemce - nasprotno: Bili
smo najodločnejše proti njim. Zakaj jih potem preganjale?
Za vse, kar se bo zgodilo z njimi, bom hvaležen Tebi.
Anton
Vedel sem, daje ta znanec precej vpliven v OF in da lahko odloča o življenju in smrti mojih najdražjih. Bo to storil?
Kmalu po prihodu Nemcev me jc spraševal neki politični nasprotnik, kaj mislim o Nemcih. Odkrito sem mu povedal, da se bomo morali združiti privrženci vseh strank in nastopiti proti Nemcem pod vojaškim vodstvom, in to šele takrat, ko bo naša malenkost nekaj pomenila. Zdaj, ko je skoraj vsa Evropa s Francijo vred na tleh, Anglija pa trepeta pred nemško invazijo, bi bil samomor, če bi poskušali s kakim uporom. Priznavam pravico vsakogar, da misli drugače, toda ne na račun naroda.
(Tega mišljenja ves čas vojne nisem menjal. Odkrilo sem obsojal umore, ne okupatorjev, ampak nedolžnih lastnih bratov in sester, in to nc zaradi osvoboditve pred okupatorjem, ampak zaradi oblasti. Kdor je to začel, spada pred niirn-berško sodišče. Kdor začne, jc kriv, kdor se brani, zasluži pomoč. Če je človek prisiljen braniti se, ima pravico sprejeti orožje od kogarkoli. Odkar sem sam med napadenimi, razumem veliko bolje, kaj trpi zdaj tisoče nedolžnih ljudi po vsej Sloveniji.)
Vem, da ne morem storiti ničesar za rešitev svojih staršev in sester, zato sem šel v cerkev molit zanje in naročil dve maši za njih srečno rešitev.
Četrtek, 16. novembra 1944
Nebo je jasno, a v moji duši je vedno temneje. Kaj naj storim, čc bo prišlo do najhujšega? Da bi se maščeval zob za zob in oko za oko? Nc! Tega ne bi mogel, saj sem vendar človek!
Moj šef Franc je opazil mojo spremembo in od drugod izvedel, kaj se je zgodilo. Nato me jc odkrito vprašal: »Sem slišal, da so vaše odpeljali. Zakaj mi nisi nič povedal o tem?« »Ker nočem, da bi naši nasprotniki uživali ob naši nesreči,« sem odgovoril. Vidno užaljen je samo pogledal izpod čela, rekel pa ni nič. Pozneje sem spoznal, da ni bil tako slab človek. Partizane je podpiral, ker je vedel, da jc bolje, če svoj zaslužek deli s svojimi nasprotniki, kakor da bi bil tudi sam brez njega. Mislil sem, da kdor jih podpira, tudi odobrava vsa njih dejanja. On je znal najti poti, ki so vodile do uspeha.
Popoldne so štirje ameriški lovci napadli in poškodovali štiri lokomotive v Loki in Zabnici, most pri Lescah pa deloma porušili.
Šole so zaprli; ni premoga.
Petek, 17. novembra 1944
Dopoldne kupil karto za vlak v Loko, pa šel -zaradi alarma in zamud - raje s kolesom. Z županom sva pripravila karte za razdelitev. Ob treh nazaj v Kranj - po blatu.
Za naše, zaprte nekje v cerkljanskih hribih, je šel prosit prijatelj Miro v Cerkno. Ljudje sočustvujejo in upajo. Morda le ne bo najhujše, čeprav pride redkokdo živ iz partizanskega zapora.
Te dni pogosto razmišljam, kaj naj bi storil, če bi naših nc bilo več nazaj. Ali bi šel k domobrancem in se maščeval za življenja mojih najbližjih? Od tega me je vedno odvračala misel, da bi se moral bojevati proti prisilno mobiliziranim prijateljem in morda celo proti svojim lastnim bratom, čc bi bili prisilno mobilizirani kakor večina borcev proti okupatorju. Sram me je bilo, ko sem se spomnil, da sem bil pred vojno član mnogih »naših« organizacij, zdaj, ko sc moji nekdanji tovariši bojujejo za svoja in naša življenja, sc pa jaz »dekam«. Eno je gotovo: dokler se bodo Nemci maščevali za vsako svojo žrtev z umorom K), 50 (Skofja Loka) ali celo z umorom 120 nedolžnih talcev (Frankolovo), je vsak odpor samomor naroda. Ko bi bil ves slovenski narod iztrebljcn, bi Nemci imeli 10.000 žrtev. Se to splača?
Tudi v boj proti partizanom sem bil pripravljen iti - če bi me v to oni sami prisilili. S Hom-covim Janezom sva imela dogovor, da me bo obvestil, kadar bo primeren čas. Pa kadar sva sc srečala, me je zavrnil: »Počakaj še malo!«, končno pa povedal: »Saj ti nisi za vojsko!« Češ, ni vse tako, kakor bi ti želel. Tudi jaz sem včasih razočaran. Fantje ne ubogajo in nekateri bi najraje samo kontrabantili. Nekaj jih je pri domobrancih zato, da dobivajo njihove družine živilske karte (med njimi celo španski borci), drugi gredo v nemško vojsko zato, da imajo vsaj redno hrano in streho nad glavo, česar pri partizanih niso imeli. Glavni vzrok je pa, da doma niso bili več varni.
Bi res mogel pobijati na primer starše ali sestre tistih, ki bi ubili moje najdražje? Nikoli! Vse sem se rad učil, samo biti zločinec ne. Pa pride v revoluciji vse prav, kar znaš. Če hočeš ostati človek, ti vse to nič nc pomaga.
Sobota, 18. novembra 1944
Ponoči sem imel hude sanje: Na Spodnjem trgu v Loki jc bil narejen oder in na njem razstavljene cele četrti mesa. Ko sem si meso od bližje ogledal, sem videl, da jc človeško. To ne pomeni nič dobrega.
Ob 8.40 alarm, takoj nato pa napad na vlak na Gaštcju. Kakih 15 majhnih pa spretnih letal je obstreljevalo vlak in poškodovalo lokomotivo: iz njenih ran jc piskala para. Sest potnikov jc bilo ranjenih, dva mrtva. Ljudje so poskakali iz vagonov v jarek ob progi, kjer so bili še bolj vidni. Flak na Gaštcju je prvič nastopil, žal brez uspeha. Popoldne so letala napadla drugi vlak v Rctečah. Koliko jc bilo žrtev, ne vem.
Zvečer sem izvedel, da jc v Loko prišel brat Jože. Zaradi staršev in sester, ki so v smrtni nevarnosti, sva se prvič zjokala. Zdaj bo bolje.
Nemci so šli spet v Poljane in na Visoko.
Nedelja, 19. novembra 1944
Zaspal šele ob treh, vstal ob osmih in odšel v Loko k Jožetu. On je bolan in šc bolj potrt kot jaz. Ostal bo tu cel teden. Jaz sem se vrnil v Kranj ob štirih.
Iz moje skrinjice je izginilo že čez 60 cigaret, pokvarjena gospoda! Cigarete so po 1 RM za kos in zanje se dobi vse.
Ponedeljek, 20. novembra 1944
Ob pol devetih napad na vlak. Letala so priletela tako nenadoma, da ni bilo niti alarma. Stroj in vagoni so razbiti, mnogo potnikov mrtvih in ranjenih.
Torek, 21. novembra 1944
Oblačno, zato ni ne alarma in ne napadov.
Popoldne ob dveh sta prišla Jože in Mici. V nepopisni sreči sem jo prvič objel in poljubil. Vsi so bili včeraj izpuščeni in izgnani. Zaprti so bili 10 dni v nekem hlevu v hribih nad Cerknim in večkrat zasliševani. Ata se je vdal v usodo in mirno pričakoval - konca. Čeprav cigaret navadno ni kadil, so ga zdaj pomirile, ko mu jih je prinesel Mire. Upal je tudi, da bodo posredovanja tam nastavljenih Žirovccv dobro vplivala na sodnike.
Po oprostilni razsodbi so jih vodili nazaj v Ziri, doma naložili šc bolno mamo v gnojni koš in vse skupaj odpeljali v Gorenjo vas. Nekoliko pred žično oviro, ki je obdajala hiše, v katerih so
stanovali domobranci, so jih izpustli in jim ukazali, naj gredo sami naprej.
Domobranski stražarji so imeli strog ukaz, naj ponoči streljajo na vsakogar, ki bi sc približal žični oviri - brez vprašanja, kdo jc. Toda to noč je bil k sreči na straži pameten fant, kije vprašal, kdo prihaja, in se jc dal prepričati, da ni kaka zvijača. Poklical je pomoč, in ko je prišla, so izpustili naše skozi vrata.
Nekako ob polnoči so prišli k Pcrcšutiju (gostilna in mesnica), kjer so jih gostoljubno sprejeli, nasitili in jim dali prenočišče.
Mici jc tudi povedala, da je doma vse oplen-jeno. Žc prej so prišli partizani po večkrat na dan z izgovorom, da skrivamo »belčke«. Vse so pregledali in marsikaj tudi pokradli. Svinjsko mast so kar z rokami grabili iz lonca. Nekoč so eni komaj odšli, po so že prišli drugi, spet naredili preiskavo za »belčke« in kradli. Atu so pobrali vso zalogo usnja in čevljev, pa tudi orodje in kopita.
Sreda, 22. novembra 1944
Dopoldne v Loko po Bezugschcine za naše, ki so izgubili vse.
Partizani so obrali Staro Loko in Bodovljc, Nemci pa s topovi zažgali Križno goro: deset hiš in šest hlevov je pogorelo.
Četrtek, 23. novembra 1944
Zjutraj na Landrat, nato v Loko.
V Žireh preganjata partizane policija in domobranci: 10 ujetnikov.
Popoldne pakiral čevlje, zvečer nisem mogel zaspati - od sreče.
Petek, 24. novembra 1944
Okrog Žirov je velika hajka. Nemci se bodo spet za stalno naselili gori, ali pa pridemo z vso Poljansko dolino pod ljubljansko oblast. Da bi bilo res! Potem gremo takoj domov.
Sobota, 25. novembra 1944
Vso noč eksplozije; ob štirih alarm. Partizani so ponoči »rekvirirali« živino, prašiče, mast, pšenico in - ljudi. V Bitnjah so porušili železniško progo. Za varnost pri delu so najprej zakopali mine po poteh in cestah, ki vodijo v Bitnje. Policija jc vse dopoldne razstreljevala te mine. Železniška proga pa še ni popravljena, zato vlaki ne vozijo.
Nedelja, 26. novembra 1944
Dopoldne k Simonu; nič še ni naredil. Nato v Naklo - v dežju. Pri Škoficu so obljubili krompir in druga živila za našo menzo v Delavskem domu. Dali so mi mleka in kruha. Jože obhaja svojo desetletnico poroke - sam.
Ponedeljek, 27. novembra 1944
Zvečer sem prejel vabilo na Gestapo. Zakaj? Dolgo nisem mogel zaspati.
Ga. Dolinar (najbrž Malčcva hči) me je obiskala na poti v Ljubljano. Stanko piše o bombnih napadih na samostan pri Karlovcu, kjer je interniran. Povsod same skrbi.
Torek, 28. novembra 1944
Ob osmih na Gestapo. V čakalnici me je pozdravil Tonček Valuta. »Nič se ne boj!« je rekel. »Sem že jaz vse uredil. Gre zaradi pisma, ki si ga pisal bratu na Hrvaško. Vendar te bo eden zaslišal.«
Kmalu me je povabil drugi gestapovec v pisarno in pokazal pismo, pisano Stanku, in vprašal: »Si to pisal ti?« Priznal sem, da sem in da ne vem, kaj jc v njem napačnega. »Tudi jaz bi rad to vedel,« jc odgovoril prijazno. V pismu sem 8. septembra bratu sporočil, da smo še vsi živi in zdravi, da so bili pri Hotcdcršici tri dni hudi boji med partizani in domobranci ter da mi še kar dobro živimo. Preden sc bo ruska vojska približala Karlovcu, naj se umakne na Gorenjsko. Pismo je bilo na mnogih krajih rdeče podčrtano.
Končno me je gestapovec vprašal: »Ali bi mogel dobiti pri vas en par tcmplancev?« Odgovoril sem mu, da jaz nimam pravice nič dati in nič obljubiti, ker sem samo uslužbenec. Naj si priskrbi dovoljenje in naj prinese čevlje popravit, čc bo moj šef dovolil.
Tako sc je vse lepo izteklo; ves strah brez potrebe. Na Landratu so obljubili dati vse potrebne Bczugscheinc za nakup posode, oblek in drugega za naše domače.
Četrtek, 30. novembra 1944
Dopoldne spet na Landratu. Mnogo zaprošenega in obljubljenega so črtali. V novembru so padli:
1. Albin Kenda (moj bratranec), roj. v Idriji, padel v Zenici,
2. Rudolf Razložnik, Odlcsec, likvidiran pri vračanju z dela na Ljubelju,
3. Franc Potočnik, Žirovski Vrh, roj. 1906,
4. Adolf Reven, Rovte, roj. 1920. DECEMBER 1944
Petek, 1. decembra 1944
Naši še nc pridejo v Loko; v Gorenji vasi jih imajo radi. Ata je vesel, ko ima stalno delo (koplje krompir).
Na Landratu so napisali Bezugschcinc, pa mi jih nc dajo, bom moral iti ponje v Loko k županu.
Nemci in domobranci so se utrdili na Dolgih travnikih, na Visokem in v Poljanah.
Nedelja, 3. decembra 1944
Dopoldne obiskal sorodnike v Loki. Ob štirih nazaj v Kranj.
Ponedeljek, 4. decembra 1944
Iz Žirov ne pride nobeden; IX. korpus je zasedel bunkerje po hribih. Homcov Janez ranjen v glavo.
Torek, 5. decembra 1944
Ukaz: takoj vse zatemniti, sicer kazen. Raje prvo.
Sreda, 6. decembra 1944
Ob osmih z vlakom v Šentvid. Na mejni stražnici govoril 10 minut z bratom Cirilom. Pred slovesom mi je segel za hlačni pas. Čutil sem, da mije spustil nekaj v hlače. Ustrašil sem se, misleč, da bo padlo skozi. Nagonsko sem sc nagnil, da bi pobral. K sreči so bile »pumparice« zapete pod koleni. Tam se jc nekaj ustavilo. Sreča tudi, da Nemce, ki je bil zraven, ni nič opazil. Ko sem bil sam, sem segel pod koleno in potegnil ven šop bankovcev: 10.000 lir. Miklavž za starše! Ciril jc gotovo dal vse, kar je imel. Dal mi je tudi eno žemljo, jaz njemu nič. Pa imam gotovo več kot on.
Ob desetih peš iz Šentvida v Loko; kosil pri Hafnerju, ob štirih z vlakom v Kranj, Jože pa na Koroško.
Četrtek, 7. decembra 1944
(Mislim, da se je to zgodilo včeraj na dan sv. Miklavža, pa žal tega nisem nikjer zapisal.)
Ko sem prišel zjutraj iz Kranja v Loko, sem našel vse mesto v razburjenju. Vsi znanci so mi svetovali, naj grem pogledat v obe Čikovi hiši na Poljanski cesti. V prvi sem našel na mrtvaškem odru mlado družinico: moža in ženo in devetmesečnega otroka, vsi mrtvi. Prejšnji večer so
prišli partizani in jih postrelili. V drugi jc bilo pa 6 oseb, žc starejših (4 otroci, oče in mati), tudi vsi mrtvi.
Ljudje so mi pojasnili, da so to ljudje iz loških hribov. Ker so jim »osvoboditelji« pobrali obleko, prehrano in živino, niso imeli od česa živeti. Pribežali so v mesto, da bi dobili vsaj živilske karte.
Partizani so sc zavedali, da bodo kmalu lačni, če sc bodo kmečki ljudje - njihovi hranitelji - v večjem številu selili iz hribovskih kmetij v mesta.
Zjutraj sta prišli Julka in Mici z mnogo Bc-zugschcini. Vse dopoldne smo kupovali po trgovinah: 4 pare čevljev in copat, 8 parov spodnjega perila, 4 rjuhe, 4 odeje, 4 pare rokavic, 4 zimske plašče, 9 kosov posode in drugo. Bczugschcinov za obleke, pokrivala in štedilnik šc ni.
Petek, 8. decembra 1944
Praznik, mi pa delamo. Včeraj in danes alarm ob štirih zjutraj. Še spati nam ne puste.
Rusi so 60 km od Maribora. Zvečer ob pol devetih požar Sokolskega doma v Stražišču pri Kranju.
Sobota, 9. decembra 1944
Za kruh čakal eno uro. Črnega ni, ker ni moke, belega nc, ker nimam kart. Sladkorja že tri mesece nismo dobili.
Nedelja, 10. decembra 1944
Zjutraj z vlakom v Loko. Sestri sta odšli včeraj nazaj v Gorenjo vas. Kart nisem dobil. Naj pridem jutri. Ob dveh peš v Kranj. Izmučen sem šc od srede. Dan za dnem potovanja iz Kranja v Loko, iz Loke v Kranj.
Iz Žirov je prišlo več žensk po karte s prepustnicami (partizanskimi). Žiri veljajo za inozemstvo. Partizani se boje nemirov zaradi lakote, zato dovolijo ljudem, da hodijo v Kranj ali v Loko po hrano - k Nemcem.
Ponedeljek, 11. decembra 1944
Dopoldne štirje alarmi - brez letal. Vedno pogosteje mi odpove vid, da nc morem brati: vse mi pleše pred očmi.
Torek, 12. decembra 1944
Včeraj so sc naši pripeljali s kolono iz Gorenje vasi v Loko. Zaradi dežja ne morem k njim.
Sreda, 13. decembra 1944
Jutri gredo vsi naši vajenci v Celovec (100 km) z vlakom po sladkor. Tudi moko dobe samo peki, zato čaka po 100 in več oseb pred vsako pekarno, mnogi zastonj. Ko pridejo na vrsto, kruha ni več.
Četrtek, 14. decembra 1944
Ob osmih po uradih in trgovinah, ob devetih s kolesom v Loko k staršem. Ata zadovoljen, mama bolna, vendar vsi srečni.
Ata je dobil slab vtis o domobrancih v Gorenji vasi. Vajen stroge avstrijske discipline (bil je sedem let vojak), ni mogel razumeti, kako se fantje upajo kregati s predpostavljenimi in se njihovim poveljem upirati. Brez vodstva, dela in discipline so se vdali pijači. Ko je prišel njihov poveljnik v gostilno vprašat, kdo bi šel v patruljo, so drug za drugim odgovarjali: »Jaz že nc!«
Kosil sem v Loki pri starših. Stanovanje so dobili v praznem kapucinskem samostanu (patre so Nemci izgnali). Kuhajo na električnem kuhalniku, ker druge peči ni. Ob treh sem se vrnil v Kranj, moker in blaten.
Petek, 15. decembra 1944
Sneži. Ob enajstih alarm. Sedem skupin letal je bobnelo na sever. Zaradi megle nismo videli nobenega.
Sobota, 16. decembra 1944
Dopoldne natehtal 140 kg sladkorja na 30 različnih delov (za vsako starost različno množino). Sladkor so vsi štirje vajenci pripeljali iz Celovca, ker ga tu ni. Pride po 1,11 RM na kg (redna cena je 84 pfenigov) + 150 cigaret in karte za 6 kg mesa. Štiri karte so ostale, naj počakamo z njimi.
Alarm od desetih do treh popoldne.
Dobil sem 16 kg črne moke in 7 kg jabolk; kruha ni nikjer. Dali bi bel kruh, če bi imeli karte zanj, pa te dobe samo otroci in bolniki.
Pri Savniku sem kupil blaga za štiri ženske plašče za 152 RM. Pri Sinku dobil torto za Miklavža; dobi sc vsako soboto. Kupcev je vedno dosti.
Nedelja, 17. decembra 1944
Ob sedmih k maši, ob devetih (namesto ob osmih) z vlakom v Loko.
Sinoči so bili štirje napadi v Podnartu.
V Loki ves dan pri domačih; tudi mnogo obiskovalcev jc prišlo čestitat k srečni rešitvi.
Ponedeljek, 18. decembra 1944
Naši pregnanci so zelo zadovoljni. Perešutije-vi jim šc pošiljajo meso, mleko in druga živila, čeprav se pred vojno nismo niti poznali. Šc so dobri ljudje na svetu!
G. Percšuti mije pripovedoval, daje dal nekoč nekemu Nemcu kosilo - brez kart. To je bila zelenjavna juha z ostanki mesa - Eintopfgericht. (Jedel sem tako juho pri njih; bila jc tako mastna, da sem se bal, da mi bo škodovalo.) Nemec je tega gostilničarja zatožil, da daje ljudem hrano brez kart. G. Percšuti je prišel pred sodnika in ga vprašal, kaj je bolje, da daje ostanke iz mesnice, ki jih ne more prodati, ljudem brez kart ali da jih vrže proč? Sodnik ga je pohvalil in mu naročil, naj še naprej tako dela.
Dobili smo sladkor in belo moko za 68. periodo.
Torek, 19. decembra 1944
Zjutraj smo začeli pakirati zunaj na dvorišču skladišča Delavskega doma, pa je začelo pršeti. Dobavo 2000 parov čevljev smo morali odložiti.
Popoldne v Naklo. Dobil sem kruha, žganja in dva litra mleka.
Sreda, 20. decembra 1944
Ata je prišel h krojaču Možini pomerit obleko; dal sem mu suknjo, 7 kg črne in 5 kg bele moke, 4 kg sladkorja, 5 kg fižola, 12 kg jabolk in drugo.
Četrtek, 21. decembra 1944
Partizani so napadali Gorenjo vas od ponedeljka zvečer do včeraj popoldne. Zgorelo jc pet do sedem hiš. Število žrtev šc ni znano. V Gorenjo vas in na Trato so vdrli ponoči, potem ko so pokvarili razsvetljavo. Napadalo je osem brigad. Pomoč iz Loke (policija s topovi in tanki) jih jc prepodila in mnoge pobila. Pomoč je prišla tako nenadoma, da je partizanska Prešernova brigada, ki je bila ob cesti v zasedi, ni niti opazila, pa tudi v zadnjem trenutku, ko so se začeli boji od hiše do hiše in so domobranci že pripravljali izpad.
Pri tem napadu sc je spet izkazal Homcov Janez, ki je poveljeval mali skupini pri zavzetju partizanskega topa, ki je naredil v vasi največ škode. Pri topu so zajeli tudi par (Ančnikovih) konj.
Petek, 22. decembra 1944
Včeraj so partizani odpeljali iz skladišča v Stari vasi trgovca Antona Anzclma ml., 28 voz usnja in čevljarskih potrebščin. Partizani imajo svojo čevljarsko delavnico nekje pri Cerknem. Tudi Zajčje moral dati pet voz usnja.
Popoldne sem s kolesom v Loko nesel atu novo obleko; tudi Jože je prišel iz Feldkirchna.
Nedelja, 24. decembra 1944
Prespal in kosil v Loki. Kosilo odlično, večerja tudi (sinoči). Krompir s salamo, kruh, potica in kava.
Nc vem, katerega dne sem bil pri pobočnici v Loki. Solze so mi prišle v oči, ko sem prvikrat slišal g. Bcšcla pridigati slovensko. Ta gospodje res pravi misijonar!
Božič, ponedeljek, 25. decembra 1944
Doma, se pravi pri Malčevih. Ob devetih zajtrk s potico, kosilo dobro in obilno. Popoldne s kolesom v Loko.
Četrtek, 28. decembra 1944
Popoldne sva s Francem vse izračunala, koliko denarja in blaga dobi vsak družabnik za dividendo.
Ko so Nemci zasedli Gorenjsko, smo mislili, da je naša obrt obsojena na propad. Kmalu po zasedbi je bilo razglašeno, da bo tisti teden prišel iz Celovca zastopnik koroške zavarovalnice proti požaru. Ker police ljubljanske Slavijo in Vzajemne ne veljajo več, naj se vsak zavaruje pri celovški.
Kot zastopnik Čevljarske zadruge sem šel k zastopniku prijavit vse za zavarovanje. Povedal sem, koliko je vredna hiša in koliko stroji. »Kaj pa zaloge?« jc vprašal zastopnik. »Da, teh je še nekaj. Toda ko bomo te prodali, ne bo več,« sem povedal odkrito, kakor smo splošno mislili. Na to jc odgovoril Korošec: »Sie vverden staunen, was alles vverden Sie kriegen.« In res smo strmeli, ko so nas zalagali z vsem potrebnim, in to tako radodarno, da nam je vedno ostalo precej za »dividendo«.
Ob štirih vabilo na obisk v Loko k^ Vladu. Odšel ob petih s kolesom; ker imajo Zabnico zasedeno partizani, sem šel nazaj in ob progi peš v Loko. Vlado je prinesel masti, gamaše, angleško- slovensko vadnico in berilo (Kotnikovo). Zadnji čas, da se začnem učiti angleško! Prinesel je tudi koledarje in drugo, kar se na Gorenjskem
ni dobilo. On je domobranski zdravnik v Kandiji pri Novem mestu. Pravi, da jc na Dolenjskem, kjer so domobranci, več kot dovolj živine, pa je ne morejo spraviti v Ljubljano. Prenočujem pri Janezu slabo in drago: 10 cigaret za eno noč, to je 12 RM.
Petek, 29. decembra 1944
Ob desetih sem hotel nazaj v Kranj, pa je prišla Cilka, ki so jo partizani mobilizirali (ugrabili) 261, m. zvečer, je ušla v Kladju pri Cerknem. Rekli so, da jo potrebujejo za šteparico v svoji čevljarski delavnici pri Cerknem. Partizan, ki jo je spremljal, ji jc povedal, da v tej delavnici nimajo strojev. To se ji je zdelo sumljivo, zato je pobegnila in prišla v Gorcnjo vas.
Domobranci v Gorenji vasi so jo hoteli obdržati za perico, pa jc rekla, da ni ušla zato, da bi menjala službo.
Nedelja, 31. decembra 1944
Nobeden od naju bi ne bil šel prostovoljno od doma, zdaj so pa oba drugi prisilili, da sva šla. Dom sva zapustila na enak način: z begom. Zdaj so najina pota spet združena, Bog menda hoče, da bi bila združena za vedno.
Kakor sem vesel, daje Cilka prišla, se pa tudi zavedam, da je to nevarno za oba, posebno za njeno čast. Da bi sc poročila v takih razmerah, ni misliti. Ustanavljati družino, ko ne vemo niti za jutri, kaj nam bo prineslo, je neodgovorno.
Žrtve v decembru:
1. Rado Tavčar, Dobračeva, roj. 1925,
2. Vinko Novak, Jarčja Dolina, roj. 1913,
3. France Jurca, Brekovice, roj. 1921,
4. Marija Rus, Pojevcova, roj. 1903,
5. Janez Bcncdik, Žirovski Vrh, roj. 1925,
6. Franc Prek, Matcvžev, roj. 1928.
JANUAR 1945
Ponedeljek, L januarja 1945
Od leta 1945 pričakujemo predvsem to, kar smo pričakovali že od leta 1944, tojc konce vojne. Zgodilo se je veliko, kar smo pričakovali in kar nas je približalo cilju, cilja samega pa le nismo dosegli. Radar proti podmornicam je omogočil zaveznikom varnejšo plovbo po morju, nemške rakete V-l in V-2 so prisilile Angleže, da so zahtevali čimprejšnje izkrcanje Amerikancev v Evropi. Zdaj so zavezniki žc tako blizu Slovenije,
dajo lahko vsak čas zasedejo. Bomo videli, ali gre res tako lahko.
Iz Žirov poročajo, da so partizani odpeljali od Gantarja 17 voz usnja in drugega čevljarskega blaga. Navdušenje za »osvoboditelje« pojema.
Noč prespal pri Hafnerju v Loki, nato obiskal naše pregnance v kapucinskem samostanu, potem pa prodal v mlekarni en par čevljev za cn kg surovega masla. Popoldne s Cilko okrog gradu v Vincarjc, potem pa »domov« (v samostan).
Torek, 2. januarja 1945
Zjutraj s Cilko v Kranj. Frane jo je takoj sprejel v službo ter ji preskrbel stanovanje in hrano v Delavskem domu, kjer so tudi druge šteparice. Službo nastopi 8. t. m.
Popoldne jaz nazaj na delo, Cilka nazaj v Loko. Malčevi, ki so v sorodstvu s Cilko, nama svetujejo, da se čim prej poročiva; enako tudi Franc in Lovro. Meni se zdi, daje bolje potrpeti in odložiti na boljše čase.
Partizani so odšli iz Žirov.
Sreda, 3. januarja 1945
Pravijo, da so Nemci pripeljali iz Savinjske doline 600 do 700 ujetih partizanov. Vseh ujetih in ubitih je okrog 3000.
Poskusna bilanca kaže 35.000 RM dobička.
Ves dan tulijo sirene; bilo je vsaj pet alarmov.
Petek, 5. januarja 1945
Delali do štirih popoldne. Iz Žirov je prišlo kakih 20 žen in otrok; cesta je prosta, partizani so sc umaknili.
Sobota, 6. januarja 1945
Zajtrk ob pol devetih, nato po trgovinah. Vlak ob desetih zamudil, zato šel peš v Loko. Dve uri v 15 cm snega.
Jože je še v Loki. Cilka slabe volje. Danes so sv. Trije kralji, zato praznujemo.
Nedelja, 7. januarja 1945
Dopoldne v mlekarni, popoldne v kinu; opereta Gasparonc.
»Doma« so vedno obiski; po 15 ljudi v mali sobici.
Ob sedmih z vlakom v Kranj; Cilka še nc gre.
Zaradi bombardiranja Velenja sveti luč zelo slabo ali sploh ne. Zvečer dolgčas, ker se nc da brati. Stanovalci Delavskega doma imajo vsi električne kuhalnike, ki jih pogosto rabijo; elck-
trika je preobtežena in se stalno avtomatično izklaplja, zdaj se pa sploh ne da rabiti.
Ponedeljek, 8. januarja 1945
Padlo je vsaj 30 cm snega.
Torek, 9. januarja 1945
Pol metra snega. Dopoldne na Landratu zaradi štedilnika, zvečer pri krojaču Možini zaradi izdelave površnika.
Iz Gorenje vasi sta prišla Milka in Pavle Percšuti.
Sreda, 10. januarja 1945
Popoldne je prišla iz Loke Cilka, iz Žirov pa Dora in druga dekleta, ker se boje mobilizacije.
Ob 18.30 močna eksplozija v hotelu Evropa. Ko smo šli od večerje v Delavskem domu, so hitlerjcvci v rjavih uniformah ravno vodili po klancu navzgor skupino moških; tudi nas moške so potegnili v vrsto in nas vodili na Glavni trg -pred hotel Evropa. Dali so nam orodje in smo morali kopati ruševine v hotelu. Kopali smo od pol osmih do pol dveh ponoči. Kavarno v prvem nadstropju jc peklenski stroj, postavljen pod neko mizo, uničil; marmornate mize daleč proč so bile razlomljcne, leseni stoli seveda tudi. V podu, kjer je bil peklenski stroj, je velika luknja, velika škoda tudi v pritličju. Videl sem ranjena dva nemška častnika, mrtvih pa jc bilo od 30 do 40. To se mi zdi nekoliko pretirano. Pri kopanju sem našel roko do komolca: pest je bila cela, od pesti do komolca pa samo kost. Na steni so bili prilepljeni možgani, med ruševinami razni nc-spoznavni deli teles.
Skrb, kaj bo zdaj z nami, se je izkazala za nepotrebno; ob pol dveh so nas izpustili domov.
Četrtek, 11. januarja 1945
Snega jc 70 cm, Cilka je prišla delat.
Zavedamo se, da smo imeli ponoči še srečo. Kaj, ko bi Nemci na mestu postrelili za vsako svojo žrtev po deset talcev? S to možnostjo smo računali.
Petek, 12. januarja 1945
Se vedno sneži. Julka jc prišla na povabilo delavskega urada in na ukaz Gestape. Rada bi ostala v Gorenji vasi pri Pcrcšutiju, pa ji ne puste.
Dopoldne sem šel z Lipnikom iz Žirovskega Vrha na Landrat prosit za Bczugscheine. Ko je spoznal komunizem in šel k domobrancem, so
mu partizani vse pobrali, družino pa pregnali od doma, zdaj so največji reveži. Nimajo nič. Nekaj sva dobila.
Sobota, 13. januarja 1945
Ob devetih sem šel s sestro Julko na Arbcit-samt. Nič ne pomaga! K Oberrcderju za štepari-co ali nazaj v Žiri!
Nedelja, 14. januarja 1945
Po maši bral in pisal, potem pa s Cilko na Primskovo; Simon noče nič slišati o dobavi naročil in ne vrniti denarja.
Ponedeljek, 15. januarja 1945
Dela samo polovica naših, preostali so v Loki pri ženah. Naš komisar Šulin priteče večkrat pogledat, koliko jih dela, in se za vsakega odsotnega prepriča, ali je res bolan in ali res pomaga v strojarni.
Spet zadnji dan za prijave k partizanom; kot vsi prejšnji pozivi bo tudi ta ostal brezuspešen.
Torek, 16. januarja 1945
Od šestih do dvanajstih blokada mesta in preiskave, zato smo ostali doma. Več aretacij.
Sinoči ob 18. uri so prinesli Angleži s 30 padali orožje, strelivo, obleke, odeje in čokolado - v Gorenji vasi in nekaj tudi v Žireh.
Za karto za deset litrov mleka sem dal 20 cigaret, zastonj pa dobil karte za 3 litre mleka dnevno.
Danes je atov 66. god; v Loko žal nisem šel.
Gospod Malce je eno leto rabil moj električni likalnik za hvala. Sam ima še vedno tistega, katerega notranji del ogreva v peči.
Četrtek, 18. januarja 1945
Spet vsak dan po več alarmov, ker je jasno.
Ob petih popoldne je prišel Bloekleitcr v pisarno povedat Balantaču (ki je bil prav tedaj notri), da jc njegov sin Janez padel. Prebral je tudi pismo Janezovega komandirja, da je Janez najbrž v neki akciji padel v sovražne roke. Nič ne pomaga tolažba, da je njegov sin Janez še živ, samo pri partizanih. Anže Kopač (Balantač) je neutolažljivo jokal.
Njegov sin Janez je bil res idealen fant. Ko je bil na dopustu, so ga njegovi partizanski prijatelji vabili, naj gre k njim. »Kaj pravite, kje bi mogel več dobrega narediti?« me jc vprašal. Ko je bil star 16 let, mu je oče zaupal vodstvo obrti, ga
pošiljal na »agenture« in nakupe. Bil je dober športnik in v raznih tečajih vedno najboljši. V nemško vojsko je šel, da bi obvaroval svojo družino pred preselitvijo. Za službo tolmača se je prijavil, da bi lahko čim več pomagal ljudem. Bil je pa predober, zato mu je nekaj ujetih partizanov, ki so bili pod njegovim varstvom, ušlo. Posredoval je pri pogajanjih za izmenjavo ujetnikov. Kot sem izvedel pozneje, je pri neki akciji, ko so šli skozi Mostar, odšel v neko stransko ulico in izginil. Najbrž je imel dogovor s partizani.
Janez je sam pravil, da so ga dalmatinski partizani pregovarjali, naj pride k njim. Kot mnogi drugi, ki so prešli iz nemške vojske, je tudi Janez čez tri tedne padel kot partizan.
Včeraj so partizani v Žireh spet osvobodili Gantarja in trgovine Pri Dekli in drugod raznega blaga.
Popoldne so se prvič bojevala letala s tlakom.
Petek, 19. januarja 1945
Ob sedmih prvi alarm, ob osmih drugi, potem pa še trije. Zjutraj jc bilo jasno, potem je ves dan snežilo.
Hajka na partizane v Selški dolini seje začela.
Ponovno se govori o nemški ali domobranski zasedbi Žirov in o naši vrnitvi domov. Ne verjamem.
Sobota, 20. januarja 1945
Zaključil sem amerikanski žurnal, kar mi jc dalo veliko dela. Dobička 35.000 RM nc morem nikamor skriti. Po starem načinu knjigovodstva sem naredil vsako leto tri bilance: eno (resnično) zame in za načelnika, drugo (z manjšim dobičkom) za člane in tretjo (z izgubo) za davkarijo.
Popoldne malical pri Julki in Cilki; dobita mleka po tri litre dnevno.
Nedelja, 21. januarja 1945
Ob osmih s Cilko z vlakom v Loko. Cilka in Lipnik sta zastonj iskala koga iz Žirov, da bi izvedela kaj novic. Cilka misli samo na domače: mamo, sestro; tu ni zadovoljna.
Ob sedmih zvečer nazaj v Kranj, kjer je bil ves dan alarm.
Ponedeljek, 22. januarja 1945
-15 °C. Kuhalniki so prepovedani od šestih do devetih. V Delavskem domu se avtomatične varovalke kar naprej izklapljajo.
Torek, 23. januarja 1945
-20 °C. Zaradi pomanjkanja elektrike Ober-reder nc dela.
Polde Oblak (naš sosed v Žireh) se jc obesil. V stalni nevarnosti za življenje se mu je zmešalo.
Sreda, 24. januarja 1945
Cilka jc bila poklicana na Delavski urad. Dober uradnik jo jc dodelil k nam.
Četrtek, 25. januarja 1945
Moke in kvasa spet ni, zato se množice prerivajo pred pekarnami. Če prideš prvi, morda dobiš kruh, gotovo ni nič.
Petek, 26. januarja 1945
Končno izdelal bilanco, ki kaže samo 6100 RM dobička.
Homcov Janez je prišel na pogreb stotnika Schuhmachcrja, ki jc bil vezni častnik med domobranci in nemško komando na Dolenjskem. Zaradi nesporazuma so ga domobranci sami ustrelili.
Sobota, 27. januarja 1945
Ponoči padlo 20 cm snega. Od 6.15 do 6.45 čakal pri Bučarju na kruh v vrsti do Jezerska. Vsakemu dajo po eno kilo. Pri Tičarju jc manj ljudi, ker imajo slabši kruh. Belega ni več, črni (iz ječmenove in ržene moke) ima na dnu siv pas, podoben ilovici. Tudi moke ni nikjer. Popoldne sva s Cilko hodila po trgovinah; dobila sva 3/4 kg koruzne moke.
Homcov Janez je prišel na obisk; zame še ni čas.
Nedelja, 28. januarja 1945
Prejemnice Bczugscheine smo dobili za obleke, za štedilnik šc ne.
Torek, 30. januarja 1945
Ponoči so partizani v Podnartu minirali most. Popoldne so napadla letala štiri lokomotive in vse poškodovala. Ob enajstih ponoči je eksplodiral peklenski stroj na postaji.
Sreda, 31. januarja 1945
Nekateri so čakali na kruh od šestih do osmih, jaz sem prišel ob osmih in ga kmalu dobil, 1 kg. Januarja sta padla samo dva Žirovca: 1. Janez Grošelj, Selo, roj. 1908, padel v Trnovskem gozdu,
2. Rajko Mlinar, roj. v Račcvi, padci v Trnovskem gozdu.
FEBRUAR 1945
Četrtek, 1. februarja 1945
V Ljubljani je prisegla zvestobo Hitlerju Slovenska narodna vojska po ukazu svojih voditeljev.
Petek, 2. februarja 1945
Zaradi pokvarjene centralne kurjave moramo praznovati.
Zdravko Kavčič je prišel na obisk z Jesenic.
Nedelja, 4. februarja 1945
Dopoldne k Simonu; dal sem mu 140 cigaret, da bi z naročili malo pohitel. (Ne razumem, kako da sem mu šc verjel.)
Popoldne peš v Naklo; dobil sem 4 kg moke in kruha. Ob štirih z vlakom nazaj v Kranj.
Ponedeljek, 5. februarja 1945
Partizani so na smrt obsodili trgovca Antona Anzelma ml., njegovega očeta in Pavla Zajca pa na večletno ječo in veliko denarno kazen, ker so skrivali blago. Smrtne sodbe niso opravili.
Skozi Loko jc šlo tisoče policistov. Ruski in drugi policisti so v Selški in Poljanski dolini. Hajka se začenja.
Torek, 6. februarja 1945
Snega jc kakih 30 cm, vreme jasno in toplo.
Pred tednom so rekli, da bodo krušne karte veljavne še en teden, zdaj pa peki ne smejo nanje dati kruha, trgovine pa nc moke.
Četrtek, 8. februarja 1945
Ob 8.30 z vlakom v Loko; dobil karte za 72. periodo.
Ob enajstih so letala napadla vlake v Šentvidu, Kranju in drugje. Nazaj sem se peljal z istim vagonom kakor zjutraj; vagon je ves prestreljen. Pri napadu na postajo je bilo nekaj mrtvih in en voz zažgan.
Včeraj so sc Rusi (vlasovci) bojevali s partizani v Javorju, danes so šli v Kladje.
Petek, 9. februarja 1945
Na mesne karte za preteklo obdobje se dobi samo govedina in ne svinjina.
Sobota, 10. februarja 1945
Včeraj je bilo na Hlavčih Njivah ranjenih 6 domobrancev, med njimi Homcov Francclj, star šele 17 let. Morali so se umakniti, ko so napadli. Tudi Rusi iz Lukovice so se morali umakniti.
Popoldne sva šla s Cilko kupovat na prejemnice in dobila nekaj kosov obleke.
Sladkorja, moke in kvasa spet ni dobiti.
Nedelja, 11. februarja 1945
Ob osmih z vlakom v Loko na kosilo: juha, prazen krompir s peso, sveže in suho meso ter kroti.
Nekje proti Blegošu grme topovi in minome-talci, regljajo strojnice. Ob sedmih z vlakom v Kranj. Ves dan brez alarma.
Ponedeljek, 12. februarja 1945
Jasno in toplo. Pet alarmov, pa nič letal. Včeraj jc gorela vas Jazbine, pri Gladku na Fužinah in nekje pri Javorjah.
Torek, 13. februarja 1945
Župan je povedal, da so se Rusi in policisti nenadoma vrnili iz Gorenje vasi in odšli proti Ljubljani. Zakaj? Zaradi Rusov pred Berlinom?
Okrog Cerkna je na tisoče partizanov. Alarm od 10. do 16. ure.
Pust. Kosilo boljše kot navadno in tudi za večerjo po dva boba (krofa). Toda pust brez alkohola.
Sreda, 14. februarja 1945
Jože je prinesel 15 kosov čipk, vrednih 298 RM, 9 kg kruha in štiri litre mleka, ki se v Loki ne dobi. Čipke sem poslal v Nemčijo in nekaj turističnih znamk.
Opoldne so sc naši pomočniki in vajenci obdelovali s kepami s pomočniki iz sosednje delavnice. Oni so rabili tudi saje. Gorje mu, kogar so ujeli.
Petek, 18. februarja 1945
Dopoldne doma, popoldne pa s Cilko na Pre-bačevo in ob treh v Hrastjc k maši.
V Žireh je spet cela divizija partizanov; izhod prepovedan, vendar je prišla Francka v Loko.
Ponedeljek, 19. februarja 1945
Alarm od 11. do 16. ure. Velike jate so letele čez Kranj - čez vse nebo. Naši lovci sc žc dolgo
nc pokažejo več. S Koroškega (verjetno iz Celovca) se sliši grozno grmenje, da sc vse trese.
Mina na cesti v Todražu jc ubila ženo Franca Stanonika, v nedeljo pa pri Loki ženo Lavfarjc-vega Toneta in neko drugo žensko. Mine so položili partizani. Žrtve morajo biti!
Sreda, 21. februarja 1945
Podnevi pet alarmov. Ob treh popoldne prvič letalski napad na postajo in boj s tlakom. Z malimi bombami sta bili zadeti dve hiši: pri Jegliču in pri postaji. Menda so trije mrtvi. Flak na Gaštcju in strojnice na postaji niso nič zadele.
Četrtek, 22. februarja 1945
Dne 18. februarja so letala, ki so nenadoma priletela čez Vrsnik, napadla Žiri s strojnicami in bombami. Mrtvi so bili:
1. Franc Dolenc, Kolarjev, roj. 1922,
2. Jožefa Dolenc, Kolarka, roj. 1895,
3. Ferdinand Kolčne, Mesarjev, roj. 1920. Pogorele so štiri hiše: pri Budnarju, Tinetu,
Kovaču in Špicarju. Tudi pri nas je naredila letalska krogla nekaj škode. Tu sta bila dva napada: ob dveh in pol štirih. Na Polici sta zgoreli dve hiši, krogle pa so ubile tri konje in eno ženo.
Petek, 23. februarja 1945
Peturni alarm je potekel brez napada. Alarmov smo se že tako navadili, da se grejemo na soncu, ko gredo »naši« čez. Angela Demšar, Tone Končan in Vcneclj Strlič se jih še boje.
Sobota, 24. februarja 1945
Delali do 10.30, nato alarm. Popoldne v Naklo po 5 kg koruzne moke.
Dne 21. februarja je padlo okrog postaje v Naklem II bomb po 250 kg. Čeprav niso vse eksplodirale, jc dosti škode: eden mrtev, šipe in opeka pobite.
Naša mlada gospa Truda je dobila vest, da so bili pri napadu na Čclje njeni starši zasuti, najbrž mrtvi, hiša porušena itd.
V Žireh so partizani Gantarju spet vzeli 15 voz blaga. V kraju sc opravlja splošen popis živeža in drugega premoženja.
Nedelja, 25. februarja 1945
Zjutraj z vlakom v Loko, ob sedmih zvečer nazaj. Ata in mama imata gripo.
Domobranci mobilizirajo za pohod v Selca, partizani so odšli iz Žirov.
Ponedeljek, 26. februarja 1945
Domobranci so ustanovili novo postojanko v Selcih.
Vlado poroča, da so se domobranci na Dolenjskem morali organizirati v manjše skupine. Tudi njihova centrala seje morala raziti. Nekateri voditelji so bili aretirani. Gibanje je postalo za Nemce premočno. To jc najbrž posledica umora stotnika Schuhmacherja.
Torek, 27. februarja 1945
Poročajo, da so imele Domžale včeraj veliko škodo zaradi letalskega napada. Partizani so spet zasedli Žiri.
Sreda, 28. februarja 1945
Dne 16. februarja 1945 je padel v Rcnčah na Primorskem Pavle Inglič, Barborčcv iz Srednje vasi, znan kot glavni likvidator na Gorenjskem. Na vesti je imel okrog 70 ljudi, med njimi tudi nekaj Žirovcev. Tudi nekaj deklet je ostrigcl, ker so bile prijazne z Nemci. Njegov umor Gantarjc-vega Franceta sem pa sam opazoval od daleč. Pravijo, da se jc v obkoljeni hiši junaško branil -do zadnje krogle, zadnjo ročno bombo je pa porabil zase.
Dne 10. februarja je umrl v Dachauu Cvetko Poljanšck, mlekar v Čirčah, rojen v Žireh 1919.
Dne 13. februarja je padel pri Mostarju v Hercegovini idealen fant Janez Kopač (Balan-tačev); bil je vreden sin svojega očeta.
Dne 25. februarja jc umrl v koncentracijskem taborišču Buchenvvald Hicronim Kristan z Lcdi-nice.
O dveh ženskah, ki so jih na cesti ubile partizanske mine, sem že prej poročal.
MAREC 1945
Četrtek, 1. marca 1945
Alarm od 11. do 15. ure; močno bobnenje nekje na severu. Pravijo, da so bile to pot cilj Angležev Jesenice.
Petek, 2. marca 1945
Bombni napad na Jesenice včeraj jc zahteval od 50 do 150 ali celo 300 žrtev. Zdaj jc morda na vrsti naše mesto? Ljudje, ki so prej z zanimanjem opazovali roje »naših« letal, zdaj množično beže v kleti. Včeraj in danes sta alarma trajala po pet ur.
Sobota, 3. marca 1945
Že ob 8. uri zjutraj sem se šel kopat v Bolniško blagajno, potem pa doma čital.
V bližnjem starem glavarstvu je v hodniku skladovnica slovenskih knjig, zaplenjenih po raznih knjižnicah, župniščih, šolah in drugod. Naša mala jih nosi stari mami, da jih rabi namesto trsk, da podkuri ogenj. Čc ji dam primeren kup časopisov, mi da kako lepo knjigo, ki sem jo prej zastonj iskal. Tako sem dobil Sicnkicvviczevega Malega viteza in druge.
Ob štirih na postajo; vlak je namesto ob 4.13 odpeljal ob pol šestih, se ustavil pri vsakem bunkerju in prišel na Jesenice šele čez dve uri in četrt. Skoraj na vsakem kilometru proge leže kake razvaline: lokomotive, vagoni, derezinc. Vse železniške čuvajnice so že dolgo popolnoma porušene, postaje pa vsaj deloma. Ena četrtina Jesenic je porušena; pod ruševinami je šc mnogo žrtev. Na cesti stoji vagon, ki ga jc zračni pritisk vrgel s tira čez postajno poslopje. Bomba je predrla železobetonsko ploščo železničarske menze (v gradnji) in v kleti ubila čez 70 ljudi.
Zdravka Kavčiča sem iskal eno uro, potem pa sva govorila do pol dvanajste. Ljudje so zelo prestrašeni in prežive cele dneve v gozdu nad Jesenicami. Ko sem vprašal Erženovega Pavleta (inženir kemije v jeklarni), kako zdaj sodi o »naših« osvoboditeljih, je siknil: »Svinje!«
Pravijo, da je bilo pri bombnem napadu do 500 mrtvih, kar sc mi zdi pretirano.
Nedelja, 4. marca 1945
Ob 6.20 z vlakom z Jesenic v Kranj; tja sem srečno prispel ob pol osmih.
Zakaj potujemo, ko vidimo, kako jc nevarno? Najbrž prav zato. »Iz strahu pred smrtjo beže ljudje v smrt,« pravi Modrijanov Tine.
Popoldne z Julko in Cilko k Simonu; vse zastonj! Vedno vse obljubi, naredi pa nič.
Med 11. in 15. uro je letelo čez Kranj več kot 150 letal. Spet jc bobnelo nekje na severu.
Ponedeljek, 5. marca 1945
Že ob pol osmih so priletela »Titova« letala (Moskitoes). Pravijo jim tudi ajzenponarji, ker največ napadajo železnice. Napadla so železnico nekje pri Sv. Joštu. Zdaj vlaki vozijo samo ponoči, podnevi počiva ves promet. Letala so poškodovala toliko lokomotiv, da jih nc morejo sproti popravljati, še manj zamenjati. Močne jeklene plošče nad lokomotivo, pred njo in ob
straneh lokomotive ne zaščitijo dovolj. Videl sem kolo lokomotive ali tračnico, prevrtano s kroglo iz letala.
Zvečer od K), do 11. ure alarm. Navadno zatuli v trenutku, ko ležemo v posteljo, pa je treba vstati in bežati v rov ali na travnik čez Kokro.
Torek, 6. marca 1945
Ob osmih prvi alarm. Včeraj jc bilo ob napadu na vlak pri Podnartu 17 mrtvih.
Za 73. periodo smo prejeli po 3 kg kruha, 125 gramov masla, 125 gramov sira, od Nahrmittel (živila) pa malo ali nič. Belega kruha ni več, črn se težko dobi. Začetek konca! Zdaj smo tudi mi že bili deležni nekaj trpljenja.
Sreda, 7. marca 1945
Drugi so delali od pol šestih do pol devetih dopoldne in od štirih do pol devetih zvečer, jaz sem šel v pisarno samo popoldne.
Četrtek, 8. marca 1945
Od 6.45 do 7.30 sem čakal pred pekarno na kruh, od pol enajste do dvanajste v kleti; alarm je trajal od pol enajstih do pol petih, prišli pa sta samo dve letali, eno celo naše (nemško). Dvo-trupna letala (dc Haviland) so napadla kasarno v Loki. Mnogo žrtev.
Petek, 9. marca 1945
Vso noč je bilo jasno, podnevi oblačno. Od devetih do petih alarm. Stotine letal je grmelo čez mesto na sever. Jaz sem vzdržal samo dve uri v kleti, Cilka je šla s kolesom v Loko.
Sobota, K), marca 1945
Miren dan. Popoldne s Cilko na pokopališče Planina. Kmalu bo polno, čeprav tu pokopavajo samo padle Nemce in njihove zaveznike. Več kot 1000 junakov že leži tu.
Po 14 dneh so spet prišle ženske iz Žirov, pa župan še ne sme dati kart.
Nedelja, 11. marca 1945
Ob pol sedmih pri maši; med alarmom smo ostali vsi v cerkvi.
Ob osmih s Cilko peš v Loko. Kasarna je deloma odkrita od bomb. Ves dan »doma«; vedno obiski.
Ob šestih na postajo. Namesto ob 18.57 je odpeljal vlak šele ob 19.51, a je vozil samo po
20-40 km na uro, ker jc proga na mnogih mestih poškodovana in le za silo popravljena.
Ponedeljek, 12. marca 1945
Dela samo polovica naših, ostali so v Loki, pri ženah.
Partizani so v Žireh osvobodili trgovec: Lus-tika, Zofi, Slavko Potočnik, čevljarja Bačnarja in druge. Mobilizirali so mnogo pomočnikov in šte-paric.
Torek, 13. marca 1945
Ob devetih s kolesom v Loko. Vojašnica je bila včeraj ponovno napadena: 7 mrtvih, mnogo ranjenih. Županje dal karte.
Nad mestom je letelo stotine letal.
Sreda, 14. marca 1945
Letala so metala razne letake.
Četrtek, 15. marca 1945
Naš sosed Sluga je zahteval naš vrt zase, ker on in njegova žena nimata časa hoditi kam daleč obdelovat vrt. Končno so mu dovolili polovico pridelka zase, drugo polovico pa za naše, če se bodo vrnili, svakinja Francka pa vse. Torej bo zanje bolje, kot čc bi obdelovali sami. Končno so dali vse Francki.
Petek, 16. marca 1945
Viljem Kopač in Maks Zajec sta prišla iz Gorenje vasi oz. Rovt. Maks jc komaj spregovoril z menoj. Kadar gre kdo k domobrancem, je hud na vse, ki mu ne slede, kot je bil hud prej, ko je sam podpiral partizane, drugi jih pa niso.
Sobota, 17. marca 1945
Ponoči je padel nekje pri Podnartu Tonček Žakclj - Valuta. Pred dvema letoma bi bil moral iti v nemško vojsko, pa je šel raje k partizanom, bil že čez 14 dni ujet in ranjen. Po štirih mesecih zapora v Begunjah je imel na izbiro: v smrt kot talec ali k Gestapi. Izbral jc drugo, postal odločen borce proti komunizmu in vezni člen med komandantom Gestape in Dichtlom in domobranci. Koliko so dali Nemci na domobranec, se vidi po tem, da je bil Dichtl podnarednik. Na poti iz Krope ali Kamne Gorice so prišli v partizansko zasedo; komandant je bil ranjen, Tonček pa mrtev.
Ob devetih na Primskovo, Britof, Visoko, Prc-dosljc. Samo pri Simonu sem dobil 2 kg slanine za 140 cigaret.
Nedelja, 18. marca 1945
Po sedmi maši s Cilko s kolesom v Loko. Iz Žirov je prišlo več žensk, ki so povedale, da partizani ropajo brezobzirno in brez prestanka, brez izjeme. Cilka in Julka sta se peljali v Gorcnjo vas in sc vrnili ob šestih. Cilka je prinesla lepo blago za mojo obleko.
Po vseh vaseh od Loke do Kranja jc polno vojakov.
Ponedeljek, 19. marca 1945
Ob treh popoldne peš v Kranj.
Torek, 20. marca 1945
Namesto ob enih, dveh, štirih je bil Tončkov pogreb šele ob šestih, ker so čakali na dovoz več drugih žrtev vojne, da bi jih hkrati pokopali.
Dichtl jc ob Tončkovem grobu govoril: »Dragi Toni! Ti si bil Slovenec, jaz pa Nemec, pa si se ti na naši strani boril za svobodno Evropo.« (prevedeno)
Sreda, 21. marca 1945
Ob sedmih prvi alarm, ob osmih drugi, ob 9.30 tretji, ki jc trajal do 16.30. Stotine štirimo-tornih letal jc letelo na sever in nazaj.
Vojaki: Rusi, Litvanci, Latvijci in drugi korakajo ali se peljejo v Poljansko dolino z mnogimi topovi, minometalci in drugim orožjem.
Četrtek, 22. marca 1945
Od 6.45 do 16.15 skoraj neprenehoma alarm. Ob 11.30 letalo vrglo 5 bomb na Jugočcško; en stražnik mrtev, trije ranjeni. Sel sem proti Križnarju v Stražišču, koje začela žvižgati bomba. Nagonsko sem se prihulil k tlem in tekel proč od žvižganja, pa me je zračni pritisk močno potisnil naprej, čeprav so bombe padale kakih 200 metrov proč in vsaj 50 metrov nižje ob Savi.
Po večurnem alarmu so bila zaklonišča polna. Ljudje so se začeli zavedati, da tudi pred »našimi« niso več varni. Prej nas jc bilo treba poditi v zaklonišča, zdaj gremo sami.
Petek, 23. marca 1945
Dopoldne smo prevzeli pri Obcrrederju za 200 parov čevljev usnja (namesto za 2000, to je naročilo iz Ljubljane).
Popoldne sem prvič videl, koje letalo odvrglo dve bombi na Jugobruno. Prekopicevajoč se sta padali navzdol. Tekel sem v rov za Rozmanom, pa sem še v njem za zaprtimi vrati čutil pritisk eksplozij.
Sobota, 24. marca 1945
Pravijo, daje v Selški dolini velika hajka proti Idrijci; v njej sodelujejo Rusi, nemški policisti in Rupnikovi domobranci.
V Zireh so ujeli Maksa Majnika in nekega sodnika iz Ljubljane, nekje na Blcgošu pa zasegli veliko čevljarskih strojev in usnja, nakradenega v Žireh, in kakih 15 partizanov; šteparice in šivilje so ušle.
Nedelja, 25. marca 1945
Ob osmih k Simonu na Primskovo.
V Kranju sta dve letali napadli lokomotivo pod Gaštejskim mostom, eno pa je zažgalo velik hlev v Orehku. Šel sem v Hotemaže in Preddvor, pa nikjer nisem mogel dobiti kilogram moke, niti za 20 RM. Lepi kraji, vroč dan.
Ponedeljek, 26. marca 1945
Govori se, da je bil Majnik v Žireh ustreljen, več drugih pa ujetih. (Pozneje se je izvedelo, da so ga ujeli Nemci in ustrelili nekje pri Rovtah.)
Z Majnikom sva bila prijatelja, ker jc več let delal pri nas kot pomočnik, šc več pa, ker sva bila oba člana Prosvetnega društva. Nekoč mi je pokazal več revij Jugoslovanske strokovne zveze, ki je takrat že zašla daleč v rdeče tokove. Majnik ji je ostal zvest tudi potem, ko sojo skoraj vsi drugi zapustili. Njegovo največje veselje je bilo orožje. Ko so drugi to izvedeli, so ga pridobili, da ga je zbiral za partizane. Kmalu je spoznal napako in odšel iz Zirov, pa sc spet vrnil in delal zanje.
Vasi pod Blegošem gore. V Farnem potoku so našli 40 šivalnih strojev in skladišče usnja ter drugega blaga.
Torek, 27. marca 1945
Oblačno, zato brez alarma - po dolgem času.
Sreda, 28. marca 1945
Sestra Mici je bila včeraj doma v Žireh. Vse je pokradeno, tudi take stvari, ki so bile skrite. Dimnik so razkopali s krampom.
Četrtek, 29. marca 1945
Žiri so zasedli Nemci in domobranci. Naši gredo domov na obisk. Jaz ne grem, čeprav že 14 mesecev nisem videl doma.
Petek, 30. marca 1945
Delali smo do osmih. Popoldne sem spremljal Cilko, ko je šla domov - do Loga, potem sem se vrnil v Kranj.
Dopoldne smo prevzeli pri Obcrrederju za 1500 parov čevljev usnja, za Ljubljano.
Ponoči so padale bombe v Medvodah in na Primskovem.
Ne vem več točno, katerega dne je bilo, ko smo popoldne okrog petih zaslišali močno eksplozijo. Viktor Burnik, kije šel po delu v trgovino, je povedal, da jc bil pred Jelenom, ko je eksplodiral peklenski stroj na cesti pred Staro pošto. Neki fant in njegovo kolo sta bila popolnoma raztrgana. Pozneje smo izvedeli, daje neki pečar popravljal peč pri orožnikih. Med delom je odšel domov, češ da mora iti po neki nadomestni del, ki ga bo prinesel ob petih. Ker je prišel prezgodaj, sc je ustavil v gostilni pri Jahaču. Gostje so opazili, da je fant ob petih pogledal na uro, hitro pograbil aktovko in odšel iz gostilne. Komaj je sedel na kolo in se oddaljil kakih 50 metrov, je stroj eksplodiral. Razen njega in kolesa je eksplozija pobila veliko šip v okoliških hišah, drugih žrtev pa ni bilo. Mrtvi atentator seje baje pisal Franc Burnik, doma s Podlonka pri Kranju.
Sobota, 31. marca 1945
Vsaj polovica naših jc šla za Veliko noč v Žiri. Jaz zdaj tam nimam kaj iskati.
Hajka po Tolminskem je največja in najhujša doslej. Baje jc že 3000 partizanov mrtvih, ranjenih ali ujetih (vmes veliko civilistov), mnogo vasi pa požganih. Velikanski plen v Cerknem po večini uničen. V neki grapi so odkrili veliko čisto novih angleških strojnic in uniform, vse polili z bencinom in požgali.
Poleg Majnika, ki je padel 24. marca pri Rovtah, so padli še:
1. Niko Novak, Pctričev, od Nemcev prešel k partizanom, padel v Gospiču 7. 3. 1945,
2. Bogdan Erznožnik, Žiri, roj. 1928, padel pri McdvodahS. 3. 1945,
3. Andrej Žakclj, roj. 1924, padel pod Blegošem 7. 3. 1945,
4. Kajetan Bogataj, roj. 1907, po nesreči ustreljen v Goropekah 6. 3. 1945,
5. Ludvik Poljanšek, roj. 19197, padci na Poreznu (?) 3. 1945,
6. Anton Žakclj, roj. 1924, padci pri Bledu 16.3. 1945,
7. Anton Kavčič, roj. 1913, padel v Gorenji Trebuši 13. 3. 1945,
8. Pavel Kopač, roj. 1921, padel v Slavoniji 21. 3. 1945,
9. Pavel Eniko, roj. 1906, padel v Cerkljanskem vrhu 25.3. 1945,
K). Franc Gantar, roj. 1906, padel v Jescnici 25.3. 1945.
V tem času je postala nemška vojska nezanesljiva. Kadar so vlasovci krenili iz Loke, so v Žireh že vedeli, kam gredo. Med potjo do eilja so večkrat počivali ali kje prenočevali in verjetno sporočali naprej, naj se nasprotniki poskrijejo. Ker so radi kradli, so se jih ljudje bali bolj kot partizanov.
APRIL 1945
Velika noč, L aprila 1945
Ob pol šestih pri maši, ob osmih v Loko, popoldne z Mici v Bodovlje, ob šestih nazaj. Napovedi o koncu vojne se niso uresničile. Ponoči so padale bombe na Rupi in v Šmartncm. Letala so poškodovala železniški most v Medvodah. Vroče kot poleti.
Ponedeljek, 2. aprila 1945
Spal pri domačih v samostanu do pol šestih. Ob šestih k maši, dopoldne z atom do Hoste in k Erženu, popoldne Cilki naproti do Dolgih travnikov. Ob šestih s kolesi v Kranj.
Torek, 3. aprila 1945
Pri Idriji je padel domobranec Alfonz Malo-vašič iz Šentjošta, Mežnarjev, akademik poliglot (jezikovno izredno nadarjen). Čeprav še mlad, je znal žc deset jezikov. Njegov avto je zapeljal na mino.
Ata je šel delat k Perešutiju v Gorenjo vas. Sreda, 4. aprila 1945
Železnica vozi samo ponoči - vojaške transporte.
Zadnje štiri tedne nisem prejel niti grama moke za Jožeta. Kruh se dobi samo v večjih količinah (!).
Četrtek, 5. aprila 1945
Do pol dveh nisem zaspal: molilna letala so brnela ves čas nad mestom kot komar ob ušesu. Ker letijo tako nizko, se ti zdi, kot da sc bo vsak čas katero zaletelo v hišo. Dvakrat sem vstal, pa vselej prepozno, da bi šel v zaklonišče. Ob dveh ponoči je padlo nekaj bomb na Planini. Živčna vojska!
(Te dni enkrat me je zgodaj zjutraj zbudila močna eksplozija, sodil sem, da nekje pri Kokri. Šel sem gledat in videl samo majhno prasko na cestišču na mostu čez Kokro.)
Iz Žirov poročajo, da seje nemška konjenica (Kozaki) umaknila pod varstvom domobrancev.
Dopoldne ob enajstih v zaklonišče, ob enih pa ven. Kosilo postano.
Dvotrupna letala napadajo mostove pri Medvodah in Podnartu. Tudi kasarno v Loki vzamejo večkrat na piko.
Zvečer čakal na alarme do pol enajstih. Ko sem legel, je pa pribrnelo letalo. Lovro spi pri Pesjaku.
Petek, 6. aprila 1945
Ponoči so sc odpeljale nemške družine na Koroško.
Ves dan po mestu živahen promet s konji in avtomobili. Rusi so pri Dunaju, Mariboru in Stettnu, Anglo-Amerikanci pri Kasslu, Ministru, Nurnbergu. Štiri leta od začetka vojne!
Sobota, 7. aprila 1945
Vso noč so skozi mesto odhajali avtomobili in pešci, vojaki.
Ob treh prvo letalo. Vstal ob sedmih. Na delo je prišlo samo sedem delavcev; mnogo jih jc šlo v Žiri. Nihče nima veselja do dela.
Angleška letala so včeraj napadla Gorenjo vas s strojnicami in bombami. Trije mrtvi, nekaj ranjenih, nekaj hiš porušenih. Neka bomba je padla na šolo in prodrla v razred, poln otrok, pa ni eksplodirala. Med mrtvimi je tudi mladi Prescre, ki ni maral ne k partizanom in nc k domobrancem; hotel je še živeti. Ni mu bilo dano. Nihče nc ve, kje je zanj najbolj nevarno.
Popoldne jc zelo nizko letelo čez mesto 60 dvotrupnikov.
Dež, po hribih sneg.
Nedelja, 8. aprila 1945
Ob pol osmih k maši, ob devetih s kolesom v Loko, ob enih nazaj. Stotine letal jc brnelo nad mano.
Rusi so zasedli Dunaj in St. Polten, Amerikanci streljajo na Bremen in Hanover.
Časopisi so postali redki: samo Gorenjec še izhaja redno.
Ponedeljek, 9. aprila 1945
Preselil sem se v Delavski dom in tu prvič prespal noč, zelo slabo. Zbudili sta mc dve bombi.
Delavci iz tovarn so morali iti na Jezersko popravljat ceste in mostove ter gradit utrdbe.
Torek, 10. aprila 1945
V Žireh je bil ustreljen Mrovcov Polde, Slavko pa ujet. Bratje Tine, Lovro in Pavle so prišli sami iz gozdov. Tudi mnogo drugih je dobro preživelo hajko.
Sreda, 11. aprila 1945
Ob pol devetih sem iz Beljaka prejel nepodpisano brzojavko, naj pridem takoj v lazaret 1B. Gotovo jc bil na ruski fronti ranjen brat Janez in so ga poslali v lazaret na Koroško.
Takoj si preskrbim potno dovoljenje in ob pol dveh se že odpeljem s kolesom. Ob cesti in železniški progi povsod sledovi gverilske vojne. Pri mostu v Podnartu od bomb vse v jamah. Flak, ki je varoval most, je sestrelil eno letalo, pozneje se jih je vrnila jata in so zasuli flak, daje ostal samo en vojak živ, toda blazen.
Na Podkorcnskem sedlu meje nemški stražar vprašal, ali imam dobre zavore, in mi svetoval -tudi čc jih imam - naj navežem na kolo vej, da bodo zavirale. Navezal sem jih in ni mi bilo žal. Stoje na pedalih sem zaviral, ko sem opazil, da sc iz sprednjega kolesa kadi. Ustavil sem in zlil olja na os in ležišče. Kar zacvrčalo je, potem se pa kolo ni več premaknilo. Bal sem se, da so se kroglice stopile in zlile skupaj z drugim.
Čez nekaj minut se je kolo ohladilo in premaknilo, vendar sem šel po hudem klancu navzdol raje peš. Čc kolo ne bo začelo pravilno delovati, mi ne bo kazalo drugega, kot pustiti ga ob cesti in iti dalje peš.
Ob šestih zvečer sem prišel v Beljak. Iskal sem brata, našel pa Janka Pagona. Na vprašanje, zakaj se ni na brzojavko podpisal, je rekel: »Potem bi pa gotovo ne bil prišel.« Vseeno mi ni bilo žal;
tudi Janko je bil med mojimi mladci, ki so mi bili v veliko veselje.
Govorila sva od sedmih do osmih in pila čaj; on ni maral nič sladkorja: škoda gaje za robidovo listje! Janko je bil ranjen nekje na Hrvatskem v nogo in poslan na Koroško. Želel je vedeti, kako bi lahko prišel domov. Dal sem mu nekaj nasvetov, potem se pa odpeljal v Bače (Faak) k Hojc-vim. Pri njih smo jedli, pili in govorili od devetih do polnoči, potem pa šli spat.
Janko se jc skupaj z Balantačevim prijavil v šolo za tolmača in bil poslan na Balkan.
Četrtek, 12. aprila 1945
Ob petih sem vstal in sc ob šestih odpeljal z vlakom na Jesenice, ob 6.45 pa s kolesom v Kranj. V Beljak in nazaj v 21 urah! Zmučcn, žejen, lačen,zaspan.
Popoldne pride v Kranj Tine Pagon (Jankov oče) in gre takoj nazaj v Žiri - po obleko in drugo za Janka.
Petek, 13. aprila 1945
Govori se, daje Roosevelt umrl.
Dopoldne sem pripravil usnje za Strliča, popoldne s kolesom v Loko po karte.
Prvi alarm je bil šele ob petih popoldne, čisto kratek. Morda bo zdaj kmalu mir? Upanje na konec vojne raste.
Angleži so 80 km od Berlina, Rusi 50.
Spet mnogo alarmov in preletov. Ponoči beže stotine avtomobilov na sever - domov. Najbrž iz Hrvatske in Albanije.
Sobota, 14. aprila 1945
Pravili so, da bomo dobili na nove karte samo poldrugo kilo kruha na osebo za tri tedne, toda zdaj smo dobili po 4,5 kg dobrega pšeničnega kruha, ki je boljši kot ta doslej; tudi druga živila so na razpolago. Torej bo Nemčija res šele po zmagi odprla svoja skladišča, ki da so prepolna. (Tako mi jc rekel neki Nemce).
Kakor sovražim nemški šovinizem, moram občudovati njihovo organizacijo, disciplino in voljo do boja in zmage, ne glede na žrtve.
Nedelja, 15. aprila 1945
Kot navadno: ob osmih k maši, ob devetih s kolesom s Cilko v Loko. Dopoldne sem bral in spal, popoldne šel z Mici in Cilko na Suho, ob pol šestih pa nazaj v Kranj.
Kolo je še najbolj zanesljivo prometno sredstvo: gre, kadar hočeš in kamor hočeš, inje tudi bolj varno kot železnica. Neke nedelje zvečer smo se vračali z vlakom v Kranj. Naš pomočnik Franc Demšarje sčdel v kot pri vratih, da bi lahko hitro izstopil, če bi bilo nevarno, pa je ravno pod njim eksplodiral peklenski stroj. K sreči je bil zelo majhen in ni naredil nobene škode.
Od devetih do 10.45 alarm - v kleti za Rozmanom. (Pri njem jc Franc preskrbel stanovanje za naju, ko sc bova poročila.) Mnogo letal je grmelo čez mesto, za flak na Gaštcju se ne zmenijo. Boji sc ga samo nemška štorklja (majhno letalo na visokih nogah), ki so jo nekoč obstreljevali iz bunkerja na klancu, dokler ni pilot dal z raketo znak, naj nehajo.
Ponedeljek, 16. aprila 1945
Pri nas dela 10 oseb namesto 40; drugi so v Žireh ali v Loki. Nihče nc ve, ali bodo domobranci ostali v Žireh.
Od pol desetih do pol enajstih v kleti.
Torek, 17. aprila 1945
Dopoldne sem prišel na Glavni trg in sc čudil množici ljudi pred kavarno Evropa. Izvedel sem, da bosta obešena dva mladeniča, ki sta prinesla v kavarno peklenski stroj. Videl sem vislice in -odšel, množica pa je vztrajala do usmrtitve, ki se je zavlekla zaradi alarmov od desetih dopoldne do treh popoldne. Obešen je bil samo neki 20-let-ni fant, drugi je bil pomiloščen, ker je bil star šele 17 let.
Sreda, 18. aprila 1945
Ob sedmih so letala napadla vlak na postaji.
Četrtek, 19. aprila 1945
Iz Žirov poročajo, da so se domobranci začeli utrjevati v Goropekah; vsi fantje in dekleta morajo kopati jarke.
Sobota, 21. aprila 1945
Večina jc odšla domov žc zjutraj, samo jaz sem čakal, da bi odposlal čevlje, pa ni bilo voznika. Popoldne je ostal samo še Jakob Podobnik.
Ob treh iz Loke v Žiri s kolesom. Pri atu v Gorenji vasi ostal eno uro. Je zadovoljen, ko dela in ga imajo radi.
Ob šestih prišel v Žiri - po 17 mesecih, zadnji od naših čevljarjev. Med potjo sem videl požgane domačije v Gabrku, štiri v Poljanah, štiri v Go-
renji vasi, še več pa porušenih. Šel gledat v Novo vas, ob devetih pa spet k Jožetu. Doma ni nič.
Nedelja, 22. aprila 1945
Dopoldne šel pogledat domov: vse razmetano in pokradeno. Popoldne v Novo vas. Ob štirih k maši, ki jo je daroval nemški duhovnik. Ob desetih jc imel svojo sv. mašo - prvo v Žireh - č. g. Vojko Seljak. Pogledal sem tudi v mlekarno.
Ob šestih je g. Vojko pokopal dve partizanski žrtvi: svoja svaka Jožeta Zaklja in Jožeta Mlinarja (ki so ju pripeljali od drugod). Potem jc prišel Vojko k nam, mi pa k Homcu. Tudi Janez jc prišel domov.
Ponedeljek, 23. aprila 1945
Vse dopoldne sem doma pregledoval razmetane papirje, našel malo koristnega. Popoldne popravljal streho pri Hojevih. Od petih do osmih v Novi vasi.
Ob štirih sem prejel ukaz, naj pridem jutri v Goropckc kopat utrdbe. Bolje, da grem nazaj v Kranj!
Torek, 24. aprila 1945
Dopoldne pri Lovretu. Opoldne gremo nazaj! Pri Dekli sem dobil svoje fotostojalo, pri Franci na Selu pa album slik - brez lepih zunanjih platnic. Izvedel sem, kdo je vzel vse skupaj. V njem nisem pogrešil nobene slike, ki jih je V. T. iskal.
Po dveurnem postanku v Gorenji vasi in eni uri v Loki smo prišli v Kranj ob sedmih zvečer.
Sreda, 25. aprila 1945
Zjutraj ob sedmih prvi napad na postaji, na vlak, ob osmih drugi. Strojevodja je pritekel ves prestrašen v Delavski dom. »Nikdarvečnavlak!« jc zatrjeval.
Jože je pregovoril Mici, da je šla z njim s kolesom na Jesenice, potem pa z vlakom v Fcld-kirehen po obleke, hrano in drugo Jožetovo lastnino - dokler je še čas. Na poti iz Fcldkirchna je prosil nekega šoferja tovornjaka, da bi ga vzel k sebi na avto, pa ga ni hotel. Kmalu nato so letala ranila šoferja in zažgala tovornjak.
Četrtek, 26. aprila 1945
Popoldne sem nesel s kolesom v Loko 11 kg moke, 4 kg sladkorja, 4 litre mleka, 3 kg surovega masla in drugo.
Vsak nekdanji Gantarjev pomočnik je dobil po 2 kg usnja, vsak pomočnik Postolarske pa po pol kože boksa.
Partizani so zasedli Reko, Sušak, Ribnico, Velike Lašče, Rakek, Logatec in Hotcdršico. Je to zadnji april? Radio poroča samo o Trstu. Angleži so pri Piavi, nemška armada v Italiji je kapitulirala; enako tudi na drugih frontah, proti Angležem in Amerikancem; samo proti Rusom se boj še nadaljuje.
Vsi naši delavci so se vrnili iz Žirov, nekateri po obleko, drugi, da bi zunaj doma pričakali konec vojne. Jaz sem ohranil mirno kri.
Petek, 27. aprila 1945
Dež, zato ni alarmov. Rusi oblegajo Berlin, zasedli so pa žc Dunaj in stoje pred Gradcem in Mariborom. Angleži so ob Elbi, v Avstriji, na Češkem; prodirajo čez Pad v Zgornjo Italijo. Nemci pa grade utrdbe in tankovske pasti v Poljanski dolini. Tu vlada še mir in red.
Sobota, 28. aprila 1945
Ves dan smo iz Tržiča pričakovali usnje -zastonj.
Domov jc šlo samo kakih šest naših.
Balčkova teta in sestrična Mica sta se vrnili iz taborišča na Bavarskem, kamor sta bili preseljeni pred dvema letoma. Živeli sta v nekem gradu, delali pa na kmetiji in živeli še nikoli tako dobro.
Ata seje vrnil iz Gorenje vasi v Loko, kjer spet kleklja.
Nedelja, 29. aprila 1945
Ponoči jc šlo stotine avtov iz Italije na sever. Mussolini je bil ustreljen v Milanu.
Ponedeljek, 30. aprila 1945
Prijatelj Rado Kosmač se je vrnil iz taborišča na Bavarskem. Dal sem mu skoraj novo, črno moško suknjo s plišastim ovratnikom in precej cigaret. Nisem mislil, da je tako strasten komunist. (Po zmagi je šikaniral naše, kjer je mogel.)
Iz Žirov smo izvedeli, da je konec vojne. Domobranci beže iz Goropek, Idrije, Gorenje vasi, Logatca. Trst so zavzeli partizani in prodirajo s tanki proti Ljubljani. Nič jih ne more ustaviti. (Ko sem to povedal nekemu mladeniču, je rekel, da bi morali vse raznašalce takih laži postreliti.)
Pri nas dela še 20 pomočnikov.
Aprila so bile tele žrtve osvobodilne vojne:
1. Marija Naglic, Žiri, roj. 1924, padla 1. 4. v Cckovniku,
2. Dimitrij Novak, Stara vas, roj. 1929, padel 1. 4. v Kanomlji,
3. Leopold Kavčič, Stara vas, roj. 1924, padci 8. 4. v Žireh,v
4. Lovro Šinkovce, Stara vas, roj. 1878, padel 4. 4. v Jarčji Dolini,
5. Niko Novak, Stara vas, roj. 1923, padci 7.4. blizu Gospića,
6. CVeto Vrabec, Stara vas, roj. 1924, padel 10. 4. v Ljubljani,
7. Ciril Trček, Brckovicc, roj. 1928, padci 16. 4. pri Vipavi,
8. Franc Tolar, Jarčja Dolina, roj. 1908, padel 30. 4. pri Opčinah.
(Ta seznam ni natančen, kot niso natančni viri: moj dnevnik, Jožetov seznam žrtev, članek Vincenca Demšarja Žrtve narodnoosvobodilne vojne iz občine Škofja Loka v Loških razgledih 1975, stran 175, izrezek iz nekega časopisa in drugi. Vsi kronisti smo polnili svoje dnevnike z govoricami, ki se niso dale preveriti.)
MAJ 1945
Torek, 1. maja 1945
Prišli smo še dosti srečno do najusodnejšega meseca v zgodovini slovenskega naroda.
Alarmirajoča poročila so vsaj deloma resnična. V. Tavčar, ki je bil prej mlekar na Hotav-ljah, nazadnje pa pri četnikih, je prišel v Kranj in povedal, da partizani, okrepljeni z indijskimi gurka in ruskimi tanki nezadržno prodirajo proti Ljubljani. Nemci in domobranci jih nc morejo ustaviti. Rešitev je samo v begu. Res so vozili nemški avtomobili vso noč skozi Kranj proti Koroški. Red je še povsod.
Banka mi ni hotela izplačati 10.000 RM za plače delavcem. Kje bom dobil denar za plače? Dobro, da jim nismo dolžni za ves mesce.
Sreda, 2. maja 1945
Govori se, da je Hitler umrl v Berlinu.
Angleška in partizanska armada sta se srečali pri Tržiču (Monfalcone). Vendar še ni gotovo, ali niso to nedičevci ali domobranci. Za Hitlerjem nihče nc žaluje.
Popoldne sta odšla Jože in Mici ponovno v Fcldkirchen po Jožctove stvari.
Četrtek, 3. maja 1945
Popoldne v Loko po karte - zastonj. Videl veliko skupino Rusov, ki so korakali skozi Loko v Poljansko dolino in na Primorsko, naproti partizanom.
Ob 6.30 je odpeljal iz Kranja zadnji vlak na Gorenjsko.
Govori se o miru, toda letala prihajajo še vsak dan. Ob osmih streljanje z vsemi kanoni flak. Nekaj bo nekje padlo na vlak.
Petek, 4. maja 1945
Zjutraj so titovei spet napadli železniške transporte in baje zadeli deset lokomotiv, večino v Loki. Ob dvanajstih so vrgli bombe na sodišče in sosednje hiše v Loki.
Časopis Slovenec poroča o ustanovitvi slovenske narodne vlade države, parlamenta in drugo z dr. Jožetom Basajem na čelu. Ministri so: Franc Kremžar, dr. Voršič in drugi.
Ob pol polnoči jc začelo v Kranju zvoniti inje zvonilo kot za največji praznik do pol dveh zjutraj.
Sobota, 5. maja 1945
Na stotine avtomobilov in konjskih vpreg je šlo skozi Kranj na sever v Avstrijo.
Zjutraj so povedali, daje vsa slovenska vlada aretirana, da jc prišel kralj Peter v Trst itd., vse mogoče in nemogoče novice.
Zvečer so partizani osvobodili Begunje z vsemi še živimi talci. Nemci so bili pobiti. Zasedli so tudi Logatec; domobranci res beže iz Žirov, Rovt, Lučen, Gorenje vasi ...
Popoldne sem šel k šmarnicam v Šmartno. Po molitvi smo sc pogovarjali pred cerkvijo. Nenadoma jc pripeljal mimo banov avto 1 A, v njem jc bil general Rupnik in več druge gospode.
Velik črn avto jc presenetil tudi druge, ker takih avtov med vojno nismo videli. (Pozneje sem izvedel, da so bili v avtu general Rupnik, njegov šofer Luka Milarčič, dr. Kociper, Rupnikova in Koeiprova žena in morda šc kdo drug.) Bolj kot vsi transporti in kolone me je ta avto prepričal, da se res bliža konec.
Pravijo, da je bila včeraj huda bitka na Ma-Icnskcm vrhu.
Domobranci so postali zmedeni, prijatelji partizanov veseli.
Zapomnil sem si tale dogodek, ki ga nisem upal zapisati v dnevnik: Franc jc večkrat pritekel v pisarno vprašat: »Jc žc kaj novic s terena? Je
kaka nemška akcija kje v bližini?« »Ne, nc; pri Demšarju v Železnikih sem kupil čez 700 kg ustrojenih govejih kož. Danes bi jih morali pripeljati, pa me skrbi, če bo šel prevoz v redu.« Čudno se mi je zdelo, zakaj je prav zaradi tega transporta tako v skrbeh, kot šc ni bil nikoli.
Ves dan ni bilo nič poročil iz Selške doline. Naslednji dan mije pa povedal: »Včeraj so partizani ustavili voznika, ki je peljal usnje iz Selške doline, in ga odvedli v gozd.« »Kaj bo zdaj? Boš kaj prijavil?« »Sam ne vem, kaj bi naredil.« (To seje zgodilo žc mesece prej.)
Več mi ni povedal prostovoljno, jaz pa tudi nisem vrtal vanj z vprašanji.
Nekaj let pozneje, ko sem bil v taborišču, mi je znanec, kije kot partizan sodeloval pri akciji v Selški dolini, povedal, da jc bil ta cestni rop dogovorjen med Francem in partizani inje potekal po načrtu.
Še na drugi dogodek se spomnim, ki ga tudi nisem zapisal v dnevnik: Franc je bil spet zaskrbljen: Na Dunaj smo poslali nekemu trgovcu v štirih velikih zabojih 800 parov delavskih čevljev; poteklo je že več kot teden, pa trgovec pošiljke še ni prejel. Franc je poslal svojega brata Jožeta poizvedovat, kaj jc narobe. Jože se je hitro vrnil in povedal, daje bila pri nekem bombnem napadu železniška postaja v Dunajskem Novem mestu (NViener Neustadt) porušena in da so zaboji pod ruševinami.
Jože je na hitro spravil skupaj nekaj hrane in kolikor je mogel turističnih znamk za hrano in se vrnil na Dunaj. Za dobro hrano jc z lahkoto dobil delavec, da so odkopali izpod ruševin nepoškodovane zaboje, in jih izročil naročniku. Vsa ta transakcija jc bila na črno, pa jc uspela. Zaslužek je bil lep.
V dokaz, da se jc dalo med vojno kupčevati kot v miru, kdor jc bil korajžen in podjeten, še en dogodek:
Franc je vzel pozimi teden dni dopusta, da je šel v koroške planine smučat. Vrnil sc je z od sonca ožganim obrazom. Da ni bil samo v planinah, sklepam po tem, ko mi je nekaj tednov pozneje pokazal pismo železniške direkcije, naj pošlje natančen naslov, kam naj pošljejo stroje, ki so bili oddani zanj na dostavo v Vcrlach, ker postaje s tem imenom v Reichu ni. Popravila sva ime postaje na Fcrlach, pa je šlo. Kaj jc bilo po vojni s temi stroji, nc vem, ker je bil Franc dve leti zaprt.
Franc je bil prepričan, da bodo po vojni ugodne razmere za povečanje obrata - edine industrije v Žireh - in se je na to stalno pripravljal.
In kako je bilo s tistim pozivom na Gestapo zaradi neke »pomote«? Franc mi ni o tem nikoli povedal. Pa je - tedne po tistem dogodku -večkrat prišel v pisarno prof. Ravnik in mi je povedal, da je nekoč vprašal Franca, če bi mu popravil škornje. »Prinesite, pa bomo naredili!« je rekel Frane.
Poteklo je nekaj tednov in Franc je na to pozabil. Ko jc nekdo prinesel par škornjev za popravilo, je Franc mislil, da mu je Gestapo nastavil past, in jc zadevo prijavil. Gestapo je poiskal lastnika škornjev - g. prof. Ravnika - in ga zaprl, prepričan, daje g. Ravnik hotel napraviti uslugo kakemu partizanskemu politkomisar-ju, ki so nosili take škornje. Gestapovci so gospoda Ravnika zaprli in z njim grdo ravnali. Gospod Ravnik je začel gladovno stavko in zelo oslabel; dali so ga v bolnišnico, od tam pa pod varstvo domobrancev. G. Ravnik jc povedal, da so domobranci z njim lepo ravnali in ga kmalu izpustili.
G. Ravnik je večkrat pohvalil Žirovce, da smo veliko pomagali OF, in želel vedeti, s čim bi nam po zmagi to povrnil: »Želite novo cesto, novo tovarno ali kaj drugega?«
Meni, ki sem bil drugačnega mnenja, se je zdelo, kot da mi ponuja zajca, ki ga še ni ujel.
Nedelja, 6. maja 1945
Ponoči nisem mogel spati; neki zunanji šum me je motil. Vstal sem in šel na balkon pogledat, kaj sc godi. In sem videl: od vrha gaštejskega pa do vrha Jelenovega klanca ena sama kolona nemške vojske, peš in na vozovih. Tiho, kot strahovi seje kolona pomikala proti Gorenjski.
Ob pol sedmih sem šel k maši. Vlak je pripeljal množico beguncev iz Dolenjske. Pripovedujejo, da deželo zaseda armada mednarodnih partizanov. Nemci beže ali mečejo stran orožje; domobranci sami ne morejo vzdržati navala. Begunci hočejo priti čim prej pod varstvo Angležev; potujejo peš, z avtomobili, kolesi ali živinsko vprego. Podnevi se jc val beguncev zlil v tri kolone: Nemci in druge oborožene enote, begunci na vozovih in pešci.
Ponedeljek, 7. maja 1945
Popoldne sem se šel v Loko poslovit od staršev in sester. Mama mc je spodbujala, naj se umaknem; sama, ata in sestri bodo ostali v Loki, naj pride karkoli.
Nazaj v Kranj. Ker v blagajni ni bilo dovolj denarja za plače, sem kupil od družbe za dobrih 2000 RM (na črno) usnja. To je bil ves moj prihranek pod Nemci. (Varčevati se pač ni splačalo, ker povojni reichmarka (RM) poražene Nemčije tako ali tako nc bo ničvredna.)
Franc je nekam izginil. Njegovo zadnje navodilo je bilo: »Če bo prišel Potočnik mimo, mu daj sukanca in kožo boksa.« (S Potočnikom sta bila v sorodstvu.) Nisem ga videl, pa sem nosil stalno v žepu veliki ključ od skladišča, da bi dal ljudem, ki bi prišli mimo v slabi obutvi, nove čevlje. Tudi nobenega takega nisem videl. (Ko sem pozneje videl, kako so nosili ljudje iz tovarne Peko v Tržiču usnje, blago in čevlje - tudi čc so bili sami levi, sem bil vesel, da nisem odprl skladišča.)
Val beguncev je vsrkaval v svoje kolone tudi begunce, ki so prihajali iz stranskih vasi, in pritegnil tudi marsikoga, ki prej ni mislil iti od doma.
Med bežečo armado sem videl nemškega častnika, ki seje peljal v lepo prebarvanem osebnem avtomobilu z ojesom in konjsko vprego. (Avtomobili z zadaj pritrjenim tankom za pogon na drva, podobni vodnemu grelcu, so bili žc nekaj let v prometu, takih na konjsko vprego pa šc nisem videl.)
Ljubljanska policija je pod vodstvom dr. Ei-lctza prevzela odgovornost za mir in red v mestu. Izdala je stroge predpise - na veliko jezo meščanov.
Torek, 8. maja 1945
Iz Loke sta prišla Lovro Možina in Franc Stanonik in hotela iti takoj naprej. Pregovoril sem ju, da sta ostala čez noč. Velikanske množice beguncev vedno bolj uporabljajo travnike ob cesti, ker na cesti ni več prostora.
Sreda, 9. maja 1945
Prve dni maja so odvažali vlasovci z lojtrskimi vozovi hrano iz skladišča Majdičevcga mlina ob Savi proti Gorenjski, najbrž na Ljubelj. Vodil jih je stari ruski polkovnik. Danes so ljudje opazili, da pred skladiščem ni več straže; menda ni bilo več niti zaklenjeno. Vdrli so v skladišče in odnašali moko, sladkor, makarone, riž v vrečah
in zaboje mesnih in ribjih konzerv, surovega masla, prcpečcnca in druge hrane.
Pri plenjenju je sodelovala množica civilistov in tudi vojakov. Neki vojak, kije malo prej ponujal v Domu porcelanasto posodo, je prinesel v vežo Delavskega doma vrečo sladkorja in naročil enemu naših, naj pazi nanjo. Toda on jc imel do nje prav toliko pravice in jo je nesel v skladišče, Nemec je pa šel po drugo. Ko se je vrnil in ni dobil vreče, je izdrl bajonet in z njim v roki tekal po hodnikih in sobah. Nezanesljivega varuha svoje vreče ni našel.
Tudi mene so nagovarjali, naj si kaj pomagam, pa nisem za tako delo. Drugi so mi dali nekaj konzerv kislega zelja, ribjega in svinjskega mesa in prepečenca. Vse nama jc prišlo zelo prav.
Kranjčani, ki so pričakovali partizane kot osvoboditelje, so gledali procesije beguncev in zmajevali z glavami. Kmet Govekar s Primskovc-ga meje vprašal: »Le kaj mislijo ti ljudje? Da jih na Koroškem čakata med in mleko?«
»Vprašajte tegale!« sem odgovoril in pokazal na kmetica iz Dolenjske, ki jc peljal na vozičku s kravjo vprego nekaj majhnih otrok. Res ga jc vprašal: »Za božjo voljo, zakaj bežite?« Odgovora »Pred tremi leti smo bežali iz Dolenjske v Ljubljano, zdaj bomo pa bežali na konce sveta, če treba,« ni razumel. Zmajal jc z glavo in mrmral: »S praga svobode beže v neznano!«
Gospa Zupanova je tc dni pekla in cvrla, da bi na dan zmage dostojno sprejela osvoboditelje, med njimi tudi svojega brata narodnega heroja.
Kljub močni privlačnosti kolone beguncev sem z begom odlašal. Čakal sem na križišču pred Majdičcm, da bi videl vsaj enega mojih bratov iz Ljubljane, spraševal ljudi, ki sem jih poznal, ali so videli katerega, pa nobeden ni nič vedel o njih. Ložarjev Drago (ali Janez), ki sem ga poznal, on pa mene ne, mi je odgovoril, kar od njega nisem pričakoval, neki Ribničan je na vprašanje, kako je z dekanom č. g. Demšarjem, odgovoril: »Njega so križali.«
Videli so se tudi žalostni prizori: Mimo je prijahala četa kozakov na konjih. Kot bi bili zraščeni s konji! V levici so držali uzde, z desnico pa metali ročne bombe v zrak, da so - visoko nad njimi - eksplodirale. Posledica takega ravnanja se je videla v kočiji, v kateri se je peljal en sam
kozak. Obvezane štrelje obeh rok, ki mu jih je odtrgala granata, je držal visoko v zrak in presunljivo ječal.
Po neuspešnem čakanju na katerega mojih bratov in ko jc začela goreti kasarna na Gaštcju, sem sklenil, da je čas, da grem. Tudi Cilka jc rekla: »Če misliš iti, pojdiva!« Nisem mislil, daje toliko navezana name, da bi šla z menoj v neznano. Tudi jaz sem jo imel rad, toda mislil sem bolj s pametjo kot s srcem in bi ji nikoli ne rekel, naj gre z menoj. Kakih deset drugih naših, ki so tudi hoteli iti, sem svaril, naj ne hodi, kdor se ne čuti v nevarnosti za življenje in kdor ni pripravljen ostati dve leti zdoma. Ob propagandi, da se bomo vrnili čez 14 dni, sem sc spomnil, da so tako govorili tudi pred prvo svetovno vojno. (Tistih 14 dni se jc podaljšalo na 4 leta in tri mesece: od julija 1914 do novembra 1918.) Nc vem, ali seje kdo zaradi tega premislil.
Ljubljanska policija jc ponoči zapustila mesto. Ob devetih se odločimo, da gremo tudi mi.
S Cilko sva naložila nekaj hrane in obleke v kovček, aktovko in mrežo, vse skupaj pa na bici-kel, pa smo šli. Komu sem oddal ključe od delavnice, skladišča in blagajne, niti nc vem. Ker sem bil čisto suh, sem si izposodil 500 RM za prvo silo, potem bom pa že dobil kako delo, da bom kaj zaslužil. Moj cilj je bil Šentvid ob Glini, kjer sem že imel ponudbo za službo.
Ob enajstih dopoldne jc bilo pripravljenih za odhod 13 moških in Cilka, deloma peš, deloma s kolesi. Jaz sem nosil vrečo in porival kolo, Cilka pa je peljala kolo in na njem kovček, dve aktovki in mrežo, vse natrpano z obleko in živili. Šla sva hitro, vedno peš in se ustavila vsako uro ali dve, da sva se malo odpočila in pojedla malo kruha z marmelado in surovim maslom.
Odšli smo s praga svobode v neznano.
Tako je prenehala delati prva skupnost žirovskih čevljarjev zunaj Žirov - Kricgsarbeitsgc-meinschaft der Sairacher Sehuhmacher in Krain - ob koncu vojne leta 1945.
Po vseh državah menda velja pravilo, da ostanejo strogo tajni dokumenti pod ključem 50 let, potem so na razpolago vsem, ki se zanje zanimajo. Tudi od tistih dogodkov jc poteklo žc 50 let, zato mislim, da sc nisem pregrešil proti pravilom, če sem objavil nekaj uradnih skrivnosti.
ŽIROVSKE RODBINE
Zgodba o Kamškovi domačiji
PRVI DEL ZGODBE
Kamškova hiša do leta 1881, koje imela še slamnato streho
1. lastnik domačije jc bil Joanes Kamenškin, roj. 1673.
Priimki omenjene domačije so se od 1673 do danes zamenjali petkrat. Prvi znani priimek srečamo v mrliški knjigi za obdobje 1738-1762 na strani 7 v Nadškofijskem ordinariatu (nadškofijski arhiv), Krekov trg 1, Ljubljana z imenom Joanes (Janez) Kamenškin in Elizabeta Kamenškin. Od tod izvira naše domače hišno ime KAMŠK. Opis družine Janeza Kamenškina (pri-
imck pozneje preimenovan v Kamenšck) in vseh družin naslednjih rodov: Janez Kamenškin, umrl 21. 3. 1743 v starosti 70 let (ta starost je vpisana poleg datuma smrti); iz tega sledi, daje bil roj. 1673, ter Elizabeta (Spela), umrla 31. 6. 1756 v starosti 68 let - torej roj. 1688. V tem zakonu se jima je rodila hči Katarina Kamcnšek. Delna sprememba priimka nastane pri pomanjkljivem vpisu v rojstno knjigo. Pojasnilo za izraz okoli (ok.): ta izraz uporabljam tedaj, kadar v iskanem arhivu ni vpisan datum rojstva ali poroke iskane osebe. V tem primeru upoštevam približno 25 let ene generacije ali približno starost 25 let novoporočencev. Torej jc letnica, pred katero jc izraz okoli, ocenjena (le približna).
2. naslednica domačije je postala Katarina Kamcnšek, roj. ok. 1720.
Poročila seje z Gcorgijem (Jurijem I.) Tratnikom, roj. ok. 1715, umrl 19. 10.1760. V zakonu se jima je rodilo pet otrok (trije sinovi in dve hčeri):
1. Jakob, roj. 3. 7. 1739 '
2. Jurij II., roj. 27. 3. 1742 (prihodnji gospodar)
3. Helena, roj. 11.4. 1745
4. Agncs, roj. 5. 1. 1748
5. Matevž, roj. 6. 9. 1750
3. naslednik domačije je postal Jurij II. Tratnik, roj. 27. 3. 1742.
Poročil se jc 9. 5. 1764 z Elizabeto (Špelo) Pavlin, roj. ok. 1745, Nova vas 3, domačija pozneje imenovana Pri Jašcvcu. To domačijo je kupil Jože Kune, jo 1998 podrl in na tem mestu zgradil mizarsko delavnico. V zakonu sc jima je rodila hči Gctruda (Jera), roj. 1770.
4. naslednica domačije je postala Jera Tratnik, roj. 12. 2. 1770. Poročila se je 12.1.1795 z Jakobom Scdcjem, roj. 14.4.1768 v Račevi 13,
pri Naeku. V zakonu sc jima jc rodilo pet otrok (trije sinovi in dve hčeri):
1. Marija, roj. 4. 12. 1795 '
2. Marija, roj. 26. 6. 1800
3. Luka, roj. 1. 10. 1802 (prihodnji gospodar)
4. Matija, roj. 26. 5. 1805
5. Pavel, roj. 24. 1. 1810
5. naslednik domačije je postal Luka Sedej, roj. 1. 10. 1802.
Poročil se je 3. 9.1827 z Ano Kržišnik, roj. 12. 6.1810, Dobračeva 14. Ob požaru Dobračcvc 1881 jc hiša pogorela in ni bila več obnovljena. Ta hiša jc stala natanko tam, kjer zdaj stoji mrliška vežica pokopališča na Dobračevi. V zakonu sc jima je rodilo šest otrok (sin in pet hčera):
1. Jera, roj. 14. 5. 1830, poročila se je 27. 11. 1848 s Petrom Gantarjem, roj. 17. 6.1823 (odšla za ta mlado h Gantarju na Dobračevo št. 4). Rodila jc sedem otrok (sina in šest hčera).
2. Tone, roj. 5. 1. 1835 (prihodnji gospodar).
3. Marija, roj. 17.9.1838, poročila seje 30.6.1858zJanczom Poljanškom, roj. 10.4.1838 (odšla za ta mlado k Modrijanu na Dobračevo št. 13). Rodila jc šest otrok (pet hčera in sina).
4. Mina, roj. 1. 7. 1842, poročila sc-jc 28. 1. 1861 z Luko Žakljem -Fricovim z Dobračcvc. Rodila je eno hčer.
5. Antonija, roj. 26. 5. 1843, umrla kot dojenček.
6. Marjeta, roj. 8. 7. 1846, poročila seje 23. II. 1868 z Janezom Bogatajem, roj. 21. 6. 1840 (šla za ta mlado k Šikovcu na Ledinico št. 1). Rodila jc osem otrok (dva sina in šest hčera).
6. naslednik domačije je postal Tone Sedej, roj. 5. 1. 1835. Poročil sc je 19. 5. 1862 z Marijo (Micko) Kavčič, roj. 3. 1. 1842 -Katrnikovo iz Žirov št. 44 (odšla za ta mlado h Kamšku v Novo vas št. 23).
Pripominjam, daje bila prvotno Katrnikova domačija v Mršaku. Stala je v soteski, kjer stoji zdaj v neposredni bližini lesen senik Janeza Starmana. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok (trije sinovi in štiri hčere):
1. Urša, roj. 17. 10. 1863, poročila seje 15.2. 1897s Francem Primožičem, roj. 4. 12. 1864 (šla za ta mlado k Breku, Nova vas št. 29). Rodila je enega sina.
2. Micka, roj. 24. 1. 1866, poročila seje 9. 11. 1885 z Jakobom Grudnom, roj. 26. 4. 1861 (šla za ta mlado h Grudnu v Hotedrščico). To sta bila moja stara starša.
3. Franc, roj. 2. 9. 1869, umrl 6. 5. 1870 (star dve leti).
4. Frančiška, roj. 4. 2. 1871, poročila seje 10. 2. 1890z Matijo Novakom, roj. 24. 3. 1859 (šla za ta mlado k Jureču v Brckovice št. 8). Bila sta brez potomcev.
5. Matija, roj. 25. 2. 1872, umrl 8. 7. 1872 (star pet mesecev).
6. Johan, roj. 27. 8. 1873, umrl 22. 9. 1873 (star en mesec).
7. Marjanca, roj. 1874 (gospodarica pri Kamšku).
7. naslednica domačije je postala Marjanca Sedej, roj. 27. 9. 1874. Bila je neporočena in je ostala brez potomcev. Domačijo jc podarila
nečaku Francetu Grudnu, roj. 1886.
8. naslednik domačije jc postal France Gruden, roj. 3. 12. 1886.
Bil je neporočen, vendar je imel sina z Julko Sorli (Zvrlinova Julka) z imenom France Sorli. Tudi taje bil neporočen inje padel kot partizan v 2. svetovni vojni. Domačijo jc po njegovi smrti podedovala njegova sestra Alojzija Kavčič, roj. Gruden.
9. naslednica domačije je postala Alojzija Gruden, roj. 26. 6. 1892. Poročila se je 6. 2. 1911 s Francetom Kavčičem, roj. 1. 4. 1887 (šla za ta
mlado k Tinčnu na Dobračevo št. 6). V zakonu sc jima je rodilo devet otrok (šest sinov in tri hčere):
1. Talka, roj. 16. 7. 1912, jc bila neporočena, brez potomcev in je umrla na svoj rojstni dan 16. 7. 1954 v ljubljanski bolnišnici.
2. Franc, roj. 7. 8. 1913, poročil seje K). 10. 1953 s Frančiško Govekar (Slchernikovo), roj. 1. 12. 1919. V zakonu se jima je rodilo troje otrok (sin in dve hčeri).
3. Cene, roj. 10. 11. 1914, umrl 4. 12. 1914 (star en mesec).
4. Cena, roj. 23. 3. 1919, poročila seje 30. 7. 1941 s Frankotom Kesičem, roj. 6. 12. 1916. V zakonu sta imela tri otroke (dva sina in hčer).
5. Frančiška, roj. 30. 7. 1921, poročila sc je 19. 5. 1961 z Lojzetom Žumrom, roj. 19. 5. 1915. V zakonu se jima je rodila hči.
6. Karel, roj. 1. 4. 1924, poročil seje 2. 12. 1951 z Marijo Malovrh, roj. 13. 8. 1928. V zakonu sc jima je rodilo troje otrok (sin in dve hčeri).
7. Tone, roj. 29. 1. 1926, umrl 9. 2. 1944 (ustreljen kot talec v Škofji Loki, star 18 let. Bilje neporočen in brez potomcev.
8. Edi, roj. 1927, gospodar doma.
9. Jože, roj. 22. 2. 1928, umrl 24. 2. 1928 (star dva dni).
10. naslednik domačije sem postal Edi Kavčič, roj. 27. 8. 1927. Poročil sem se 2. 3. 1957 s Frančiško Tavčar, roj. 13. 9. 1928 (prišla za ta
mlado iz Podgore v Žiri od Kamška h Kamšku). Po svoji materi Alojziji sem podedoval domačijo in sem še vedno njen lastnik v Novi vasi št. 23 (zdaj Novovaška 21). Leta 1959 sc je po 85 letih v tej hiši ponovno rodil otrok. Zadnji otrok je tu prijokal na svet leta 1874, ko seje rodila Marjanca Sedej. Dne 6. 2. 1959, na dan 48. obletnice poroke mojih staršev, se nama je rodil prvi sin. V najinem zakonu imava dva sinova:
1. Ivo, roj. 1959 (»prestolonaslednik«).
2. Marko, roj. 22. 7.1961, poročil se je 6. 10. 1990 z Anjo Strlič, roj. 9. 7. 1967, Logaška 44, Žiri. V zakonu imata dva potomea (sina in hčer).
11. naslednik domačije naj bi postal Ivo Kavčič, roj. 6. 2. 1959. Poročil seje 18. 5.1991 z Adriano Burjek, roj. 21. 3. 1971 iz Rakulka 55. V zakonu imata tri otroke (dva sina in hčer):
1. Nastja, roj. 15. 10. 1990
2. Blaž, roj. 29. 6. 1992
3. Anže, roj. 1. 11. 1995
Opozarjam, da so vse navedene hišne številke prvotne, takšne, kot so se uporabljale od 1738 do 1956. Dokumentirane podatke zgoraj citiranih imen in datumov sem črpal iz različnih arhivov, in sicer iz:
1. matičnih knjig žirovskega župnijskega arhiva,
2. matičnih knjig hotedršiškega župnijskega arhiva,
3. Ljubljanskega nadškofijskega arhiva, Krekov trg 1, Ljubljana,
4. matičnega urada v Skorji Loki,
5. matičnega urada občine Idrija. Obdobja hišnih priimkov so bila tale:
1. Kamenškin (pozneje Kamcnšek), od 1673 do ok. 1715, to je 42 let,
2. Tratnik, od ok. 1715 do 1795 (80 let),
3. Sedej, od 1795 do 1912 (117 let),
4. Gruden, od 1912 do 1914 (2 leti),
5. Kavčič, od 1914 naprej (že 85 let).
Tako sem končal prvi del zgodbe s približno natančnostjo rojstnih in poročnih podatkov ter podatkov umrljivosti mojih prednikov oziroma sorodnikov po Kamškovi veji minulih 330 let.
DRUGI DEL ZGODBE
V tem delu zgodbe želim prikazati lokacijo vasi z gledišča naše domačije ter rodbinske dogodke, ki so se dogajali v minulih nekaj stoletjih.
Opozarjam, da sem dogodke iz starih časov črpal predvsem po ustnem izročilu staršev in starejših občanov, ki so zahajali v našo gostilno. To so bili Janez Albreht -Jakopičk, roj. 1870, Janez Demšar -Lopatar, roj. 1877, Maks Oblak - Prime, roj. 1901, in njegova mama, roj. 1875, ter drugi. Podatkov o nastanku gostilne nimam, z nastopom nemške okupacije 1941 so vse gostilne zaprli, po vojni pa naše niso več obnovili. Največ spominov iz starih časov so mi pripovedovali oče Franc, roj. 1887, in mama Alojzija, roj. 1992, ter Jakopičk.
Naselje oziroma vas, v kateri stoji naša domačija, sc imenuje Nova vas. Meje Nove vasi potekajo takole: od sotočja potokov Plastuhle in Račevc (to je malo nad nekdanjim Tinikom), dalje teče ob jarku do Novovaške ceste, od tam po cesti v smeri Karlove. Pred križiščem levo je vodila steza do Revenovc hiše (zdaj je tu vhod v blokovske stavbe) oziroma potoka Jezer-nica. Dalje ločuje Staro vas in Novo vas potok Jezcrnica do sedanje ceste Pod Griči. Izjema je le Bartelčkova hiša, ki leži na levem bregu Jezernice, spada pa pod Staro vas. Včasih je namreč potok obšel hišo, pozneje pa je ubral smer po drugi strani hiše, kjer teče šc zdaj. Od tam pa po obronkih gričev v smeri Račevc do Gantarja oziroma Krajcrjevih melin. Tako pod Novo vas spadata zaselka v Plastuhovi in Melcovi grapi. Zadnja hišna številka ob cesti je Krajerjcva bajta s priimkom Trčck. Od tod vodi meja pod
goropeškim hribom vključno z domačijo Krajcr s priimkom Lazar. Končno sc meja sklene ob sotočju voda.
Pred časom sta bili v Novi vasi dve večji kmetiji ali domačiji. Ena je bila v strmem bregu pri Krajerju (poleg 70-metrske skakalnice), druga v ravninskem delu pri Bartelu. Obe sta imeli v lasti še manjši domačiji (Krajerjeva bajta in Bartclova bajta). Te bajte so podarjali gospodarji kmetije po prepisu svojemu nasledniku. Običajno je bil ta prvorojeni sin v družini. Manjše domačije, ki so imele tri do pet govedi, so bile Zegon, Brck, Krek, Prime, Pavlin in Kamšk. Se manjše, imenovane bajte, so imele eno do tri govedi. Te so bile Javornk, Bešter, Muhovc, Jurnca, Prapačen inŽunar. Poleg vzreje govedi in prašičev so pridelovali na svoji zemlji še večino potrebne prehrane za preživljanje svoje družine.
OBDOBJE GOSPODARJENJA JAKOBA IN LUKE SEDEJA
V časih, koje živel moj prednik Jakob Sedej, roj. 1768, so v naših krajih gojili oziroma pridelovali lan. Jakob jc poleg svojega kupoval in nosil prodajat lan na Koroško. S tem seje pozneje ukvarjal tudi njegov sin Luka Sedej.
Po pripovedovanju Jakopička so bila pri Kamšku tale poslopja: prvotna Kamškova hiša s hišno št. 24, ki je pozneje pogorela, je stala na sedanjem sadovnjaku med drvarnico in betonskim mostom, odmaknjena od današnje asfaltirane ceste okoli 15 metrov. Na drugi strani ceste ob današnji garaži je stal kozolec, ki smo mu rekli »ta star kazuc«. Ta je pozneje rabil za shranjevanje butaric, drv in hudourniškega orodja do začetka 2. svetovne vojne. Drvarnica je stala nasedanjem mestu inje merila 4 X 4 metre. Zaradi dotrajanosti sojo moji starši 1950 obnovili (povečali na okoli 4x8 metrov in postavili novo ostrešje). Značilnost stare drvarnice je bila v tem, daje bila hkrati nekakšna sušilnica. V višini treh metrov je bila vgrajena med stropom in podstrešnim podom premikajoča se dera v velikosti okoli 3,5 X 3,5 metra ter visoka okoli 30 cm. Dcra je bila nameščena med šc zdaj stoječimi kamnitimi stebri. Bila je na koleščkih, zato sojo lahko ob lepih sončnih dneh potisnili na sonce. V njej so sušili lan, oves,proso in drugo. Jakopičk je dejal, da še pomni, ko so v njej sušili proso. Četrta zgradba, zidana oziroma kamnita, jc bila nedaleč od hišne št. 24 ob sedanjem potoku velikosti okoli 4x4 metre, imenovana kevdrček. Bila je podkletena, s tem da je bil med kletjo in pritličjem lesen pod. Lesen je bil tudi strop med podstrešjem in pritličjem. Na podstrešje in v klet seje prišlo s prenosljivo lestvijo. Leta 1925 sta se poročila Ivan Reven in Bartclova Medelena, roj. Primožič. Za krajši čas sta celo stanovala v tej zgradbi, v njej se jima je rodil tudi prvorojeni sin Janko, roj. 15.11.1925. Stanovanje je bilo iz enega samega prostora. Leseno stranišče (na štrbunk) je bilo na prostem. Pozneje sta sc preselila v drugo Kamškovo zgradbo, imenovano »ta nova hiša«. Postavljena je bila med kozolcem in drvarnico na mestu, kjer zdaj stoji nova hiša, Novovaška 18 (poleg teniškega igrišča), last Iva Kavčiča.
Po veliki žirovski povodnji 1926 jc začela vodna skupnost oziroma uprava za reguliranje potokov in rek urejati razrušene bregove strug ter graditi manjše kamnite in večje betonske pregrade na pritokih reke Sorc: Za-brežnik, Rakulk, Plastuhla, Meleula ter Račeva. Takrat je prišel v Žiri vodja »močeradarjev« - urejevalcev hudournikov, še neporočeni Franc Čušin, doma iz Kobarida. Ime močeradarji so dobili, ker so delali v podobnem okolju, kot bivajo močeradi. Čušin seje pozneje poročil z Nežkno Olgo, roj.
Bogataj. V najem sta dobila stanovanje v Kamškovi ta novi hiši, Nova vas št. 25. To podjetje jc potrebovalo skladišče za orodje in razstrelivo. Zato je moj oče odstopil v uporabo kevdrček in polovico starega kozolca, ki so ga sami obili s krajniki (žvarci). Tako sta sc oba objekta do 2. svetovne vojne uporabljala za skladišče.
Naj se vrnem k obdobju, ko jc živci Jakob Sedej. Ta jc s prisluženimi prihranki (s prekupčevanjem) začel dokupovati nova obdelovalna zemljišča. Največ ga jc kupil od Povletovc domačije, ki je stala v Stari vasi (poslopje nekdanje Vrabcove hiše), to jc na sedanjem parkirnem prostoru pred Zadružnim domom, hlevi pa so bili na prostoru poznejše Gostiševe hiše, današnje slaščičarne Esada Biljali. Mejo med Kamškovo in Povlctovo domačijo dokazuje vklesan kamen, ki jc bil postavljen nekaj deset metrov nad križpotjem - v Karlovcu. Na tem mestu je še zdaj meja dveh katastrskih občin, in sicer KO Žirovski vrh in KO Dobračeva. Ta kamenje ob cesti 1950 odkopal takratni cestar (zagar) Janez Kavčič (Snapk iz Račevc). Na njem sta bili vklesani letnica 1820 ter imeni mejašev. Ime Janez je bilo sicer vklesano kot Joanez. Enako obliko in izdelavo kamna (tudi z imenom Joanez) so našli pri Svetletu na Jezerih s priimkom Ovscnk. Ker so bili v letih okoli 1810 v naših krajih Francozi - Napoleonovi vojaki (do 1813, op. ur.), beseda Joanez pa zveni francosko, domnevam, daje to delo opravljal eden od francoskih vojaških obveznikov. Ta kamen na križpotju so žal pri gradnji asfaltne ceste Nova vas-Račeva 1974 z buldožerji zasuli in je za njim izginila vsaka sled. Druga parcela, kupljena od takrat na Jezerih največje -Tonhove domačije, leži poleg naselja Umag ob cesti Pod griči. K temu naj dodam, da je današnja sosednja parcela, last Franca Kavčiča - Katrnika, prav tako kupljena od Tonhove domačije. Od koga so bile kupljene preostale parcele, mi ni znano. Med tem časom je Jakob k obstoječi stavbi (zdaj Novovaška 21) prizidal hlev ter dvignil zgradbo iz pritlične v nadstropno. Z ohranjenega fotografskega posnetka jc razvidno, da jc bila kritina - tako kot takrat povsod - slamnata. Pozneje pa jc njegov vnuk Tone (Anton) Sedej hišo še enkrat obnovil, kar jc bilo razvidno na vhodnem portalu z začetnimi črkami imena in priimka ter letnico AS 1881. Na kamnitih stebrih pajc bila vklesana (ponazorjena) rast trte z grozdi jagod. Pri tretji adaptaciji hiše 1964 je bil portal uničen (bil jc popolnoma razpokan).
Zgradba starega hleva je stala za hišo proti Brcku. To zgradbo, imenovano štalca, sem 1979 porušil ter zgradil nov svinjak, steljnik in pokrito gnojišče.
OBDOBJE GOSPODARJENJA TONETA SEDEJA
Največ spominov in dogodkov iz pripovedovanja sc nanaša na čas gospodarjenja Toneta Sedeja. Nova vas je bila svoje čase ena najbolj zamočvirjenih območij v Žireh. Zaradi tega se še zdaj imenuje predel med Bartolom in Žunarjem Jezera. Ker je po teh mlakah živelo veliko žab, so tudi krajane iz Nove vasi imenovali Žabarji. Ta izraz ni bil žaljiv, saj smo se še v moji mladosti z njim poimenovali sami. Spominjam se Jekopicovega Avguština, roj. 1922, in mojega brata Karla, roj. 1924, ki sta neštetokrat z nekakšnim ponosom izrekla besedo »mi žabarji«. Tako močvirje jc bilo nekoč tudi na Kamškovih travnikih pod kozolcem in pod hišo. Tu so sc čez leto zadrževale luže rjasto rjave barve. Da bi izboljšal kakovost obdelovalne zemlje, je že v letih 1870-1880 začel Tone osuševati - drenirati zemljišče. Na mestu, kjer zdaj stojijo ob Partizanski cesti stanovanjske hiše, sem 1955 naletel na
drenažo, sestavljeno iz zidne opeke. V dno jarka sta bili položeni dve deski ali krajnika (žvarca), nanju pa vzdolž jarka opeka v razmiku 10 cm. Na to režo so položili opeko, vse skupaj pa so nato zasuli še z zemljo. Cev drenaže, kije na ta način nastala v zemlji, je rabila za odvajanje talne vode. Na pareeli pod cesto jc bila enako izdelana drenaža, vendar iz kamnitih plošč, ki še zdaj rabi svojemu namenu.
Drugo gospodarsko potezo je napravil »rajnki Kamšk«, tako ga jc pri pripovedovanju vedno imenoval Jakopičk. Pot ali cesta, kije vodila iz Zirov v Račevo, je potekala od Česna do našega travnika po današnji Novovaški cesti, od tam pa naprej proti sotočju Plastuhle v Račevo, to je med Česnovim in Kamškovim travnikom. Dalje je pot vodila po desni strani Bartelove hiše na današnjo pot proti Mlinarju (Bogataju). Dalje levo po poti proti Jaševcu, do mostu pri Pisku. Struga potoka Plastuhla je tedaj vodila od Primca, skoraj do današnjega mostu, nato mimo Kamškove hiše skozi današnji kozolec ter dalje po travniku do današnjega sotočja potokov. Zaradi predvidenega večjega gostilniškega prometa in izboljšanja zemljišča jc dal Kamšk na svoje stroške prestaviti potok Plastuhla, kot šc zdaj rabi svojemu namenu (to jc v dolžini okoli 300 metrov). Zaradi prestavitve potoka po prej obstoječi poti ni bilo več mogoče potovati. Zato so bili Račcvci prisiljeni potovati v Ziri po daljši poti mimo Corna in Kamška. Hkrati je zgradil tudi nov kozolec z izrezljano letnico 1879, šc vedno vidno na pločniku. Zaradi daljše poti iz Račevc v Ziri je z vaščani Račevc nastal spor in prišlo je do tožbe. Na prvostopenjskem sodišču v Ljubljani je sodišče razsodilo v prid vaščanov Račevc. Pokojni Jakopičk je s svojim značilnim izrekom dejal: Rajnki Kamšk se s tem ni strinjal. Pritožil seje na drugostopenjsko sodišče na Dunaj. Po pripovedovanju moje mame (njej so pripovedovale še neporočene tete) so menda ženske na dan dunajske razsodbe hodile po stanovanju iz prostora v prostor, s sabo nosile blagoslovljeno vodo ter na glas molile rožni vence za ugodno sodniško razsodbo. Zavedale so se, da bi neugodna razsodba prinesla velike sodniške stroške ter ponovno kopanje za prestavitev struge v prvotni položaj. Sodeč po ugodni rešitvi, jc družinsko početje delovalo, kajti drugostopenjsko sodišče na Dunaju je razveljavilo sklep ljubljanskega sodišča in razsodilo v prid Kamška. Tone Kamšk je za gostilniške storitve skrbel tudi na ta način, da so imeli za goste na zalogi sveže ribe in rake. Ribe so gojili v dveh kamnitih koritih, skozi kateri seje pretakala voda. Čc so si gostje zaželeli rib, so jih šli nalovit in jih spekli. Ti koriti smo pozneje rabili za podstavek pri odlaganju kuhinjskih posod ob tekoči vodi na dvorišču za hišo. Pri kopanju jarka 20 metrov nižje od sedanjega gnojišča sem naletel na v zemljo vkopan okoli 50-litrski železni kotliček. Na vprašanje, zakaj so ga rabili, je Stefkov stric, Franc Kavčič, roj. 1858, odgovoril, da so za časa Toneta Kamška v tem kotlu gojili oziroma imeli rake za potrebe gostilne. Med svojim gospodarjenjem je poleg obnove hiše in postavitve kozolca dal sezidati nov gostilniški objekt - imenovali smo ga »ta nova hiša«. Stavba je bila porušena okoli 1970. Na tem mestu zdaj stoji hiša, last Iva Kavčiča (Novovaška 21). V njej je bila velika soba, ki so jo uporabljali za večje število gostov in druge kulturno-športne dejavnosti. Tu je bila prva čipkarska šola. Mlade klckljarice je poučevala učiteljica Leopoldina Pelhan iz Idrije. Tu so se tudi urili prvi sokolski telovadci idrijsko-žirovskega Sokola. Podporni član je bil tudi Tone Sedej. Koje umrl, so prišli idrijski sokoli na pogreb v uniformah. Po pripovedovanju mojega očeta (takrat je imel 13 let) so nameravali sklicati sestanek z žirovskimi podpornimi člani idrijskega Sokola za pripravo ustanovitve samostojnega
Sokola v Žireh. Ker je bil podporni član dobračevski Župan, so za primeren prostor zaprosili njega. Blažič jim tega žal ni mogel ustreči, kajti v njihovi gostilni je bila prav tedaj predvidena sedmina za pokojnega Toneta Sedcja. Dejal je: Pojdimo k sosedu čez cesto - k Tinčnu. Rečeno - storjeno. Tako je postal prvi pripravljalni sestanek za ustanovitev samostojnega društva Sokola Žiri v Tinčnovi hiši na Dobračevi št. 6.
Po pripovedovanju Jakopička so imeli potem sokoli prvi javni telovadni nastop na Kamškovem travniku pred Brekom. Pozneje je bil tudi nekakšen notranji nastop v Kamškovem kozolcu. V času dveh županskih mandatov Toneta Scdeja od 1890 do 1900 je bil v prej omenjeni stavbi (Nova vas 25) tudi sedež občine. Ko je bil gospodar domačije, je sezidal tudi stavbo za shranjevanje ledu, imenovano ledenica. Taje takrat nadomeščala današnjo hladilnico za gostinske namene. Omeniti jc tudi treba, da je kupoval in dobavljal okrogle podporne lesene stebriče, imenovane »štempli«, za idrijski rudnik. V tem času so namreč iz proizvodnje umaknili litoželezna korita, ki so jih dotlej uporabljali za pridobivanje živega srebra. Dobavil je tri kose, enega je kupil Franc Blažič (Župan) z Dobračcvc 9, drugega Ivan Kavčič (Katrnik) iz Žirov 44, tretjega jc obdržal doma. Postavili so jih poleg svojih vodnjakov in jih uporabljali za napajanje živine.
Uslužbenci idrijskega sodišča, ki so občasno prihajali po službeni dolžnosti na občinski urad Žiri s sedežem pri Kamšku, so se v prostem času pogosto zabavali s tem, da so metali v korito groš ali dva z namenom, da so se zanje mladeniči potapljali v vodo. Komur je uspelo z usti pobrati kovanec, je bil njegov. V tej igri jc bil po pripovedovanju najspretnejši takrat mladi Lovro Bogataj (Travnčkar) iz Nove vasi. Po končani igri je bilo zadovoljstvo obojestransko. To korito šc zdaj uporabljamo za namakanje zelenjavnega vrta.
Gospodar Tone Sedej pa ni bil samo ljubitelj osuševanja močvirnatih površin, ampak tudi velik ljubitelj narave (bil je strasten lovec divjadi). V 65. letu starosti jc leta 1900 za večno zatisnil oči in se preselil v kraj, kjer je že od njegove mladosti domovala njegova stara mama Ana Kržišnik (to je kraj žirovskega pokopališča na Dobračevi).
ODHOD MATERE TER PRIHOD SINA IN HČERE V ŽIRI
V času Avstrije sta obvezni vojaški rok služila skupaj Katrnikov sin Ivan Kavčič, roj. 1859, in Jakob Gruden, roj. 1861, doma iz Hotedršice. Nekoč je Jakob vprašal Ivana, ali ve za kakšno dekle, da bi se z njo poročil. Po krajšem premisleku mu je svetoval in posredoval pri svoji sestrični Micki Sedej, roj. 1866- Kamškovi iz Žirov. Tako jc bil upravičeno naohceti9.11. 1885. Kmalu po poroki jc Micka ugotovila, da ima mož rajši kozarček kot njo - bila je razočarana. Rodila je štiri potomce (dva sina in dve hčeri). Četrti porod je bil zanjo usoden, kajti v starosti 28 let je tri dni po porodu umrla, dva meseca pozneje pa šc dojenček Jakob. Zaradi izgube žene je oče Jakob začel še bolj popivati. Za preživele tri otroke jc postalo življenje nevzdržno. Zato so otroke vzeli k sebi v Žiri, in sicer dva Kamškovi iz Nove vasi, stara starša Tone in Micka Sedej ter njuna hči - teta Marjanca, poznejša gospodarica, tretjega pa jc vzela k sebi Jurcčeva teta Frančiška Novak. Samo štiri mesece pozneje oziroma šest mesecev po ženini smrti se je 30. 8. 1894 oče Jakob Gruden seznanil in sc 25. 2. 1895 znova poročil s Frančiško Turk, roj. 7. 2. 1871 v Zgornjem Logatcu. Tudi v tem zakonu sta imela dva sina in dve hčeri. Moja mama je pripovedovala, da je bila mačeha dobrega srca - imela jo je
rada. Pozneje je oče Jakob zaradi pijače zapravil vse in prodal domačijo tujcem s šc današnjim priimkom Semrov, po domače Pri Bazinu. Koje 6. 3. 1955 mačeha umrla, me je mama naprosila, da sem šel na pogreb v Ho-tedršico. Na sedmini mi je starejši domačin povedal, da so pri selitvi njene omare zagledali (našli) hranilno knjižico, pritrjeno na zunanjem spodnjem delu predala. Knjižica je bila naslovljena na še dekliški priimek prve žene Micke Sedej. Zakaj jo je tam skrivala, sc ve.
Kakor že rečeno, so h Kamšku vzeli osemletnega nečaka Franceta Grudna, roj. 1886, ter štiriletno nečakinjo Frančiško Gruden, roj. 1890. Dne 8. 10. 1896 sta se otroka igrala na obrežju potoka Plastuhlc. Sestro je nenadoma začela močno boleti glava. Napotila seje domov. Pri vhodu v vežo se je na kamniti ploščadi pred zunanjimi vrati zgrudila in umrla (za vzrok smrti so takrat krivili, češ daje pojedla zelenega pajka). Njen brat France pa je naprej odraščal pri hiši.
Tretjo nečakinjo Alojzijo Gruden, roj. 1892 (pozneje moja mama), je vzela k sebi Frančiška Novak. Na njeni domačiji je živela in preživela 16 lepih let mladosti, kajti teta in stric Matija sta jo imela zelo rada. Žal ji je pri 18 letih (2. 1. 1910) umrla tudi teta Franca, ki ji je nadomeščala prerano izgubljeno mamo. Večkrat nam je pravila, kako zelo bi si želela videti svojo mamo vsaj na fotografiji. Toda niti ene slike ni bilo nikjer. Stric Matija jc tako postal vdovec. Pri 51 letih seje ponovno želel poročiti, zato se je odločil, da zasnubi 18-letno (nečakinjo), to je 33 let mlajšo, ki ga je do včeraj klicala stric oziroma ki ji je nadomeščal v srcu izgubljenega očeta. Ker v to ni privolila, je postalo njeno življenje pri hiši - pri njem - nevzdržno. Dogovorila se jc s teto Marjanco, vzela pot pod noge ter odšla k njej in k tam že živečemu bratu Francetu, torej h Kamšku. Dobro leto pozneje seje selila že tretjič, kajti 6. 2. 1911 seje poročila s Francem Kavčičem, roj. 1. 4. 1887, in odšla za ta mlado k Tinčnu na Dobračevo št. 6.
OBDOBJE GOSPODARJENJA MARJANCE SEDEJ IN FRANCETA GRUDEN
Obisk habsburškega nadvojvode Jožefa Ferdinanda
Ta enkratni dogodek seje zgodil, koje bila lastnica domačije pri Kamšku Marjanca Sedej, roj. 1874. Iz časa njenega gospodarjenja oziroma gospodinjstva je vredno opisati obisk visokega gosta avstrijske monarhije, nadvojvode Jožefa Ferdinanda. Da je do tega obiska sploh prišlo, imata zasluge dva, in sicer takrat žc pokojni Kamšk Tone Sedej in dr. Ivan Tavčar. Bila sta dobra prijatelja, enakega političnega prepričanja in strastna lovca na divjad (jagra). Bila sta tudi, čeravno ne hkrati, v dveh mandatih izvoljena za župana, in to v mali Ljubljani in velikih Žireh. Dr. Ivan Tavčarje bil tudi poslance avstrijskega parlamenta. Tam seje seznanil z omenjenim nadvojvodo, in sicer kot lovski privržence bolj kot pa politik. Njun pogovor se jc dotaknil tudi lova na divjega petelina, ki daje simbol lovske trofeje. Ker je dr. Tavčar že večkrat petelini] z žirovskimi lovci in bil v Kamškovi gostilni, jc sklenil, da ob prvi priložnosti napelje pogovor in dogovor za morebitni obisk. Rečeno-storjeno, nadvojvoda jez največjim veseljem sprejel njegovo povabilo. V Ljubljano je prišel 1906. Od tam so organizirali prevoznika kočijaža z dvema črnima konjema (švarca).
V Zirovskem občasniku se jc o tem žc pisalo, vendar se jc v besedilo vrinila neprijetna pomota:
1. prišli naj bi z osebnim avtomobilom;
2. visoki obisk naj bi sc zgodil 1914, kar naj bi bilo tik pred atentatom na Franca Ferdinanda v Sarajevu. Na hrbtni strani fotografije je njegov spremljevalec razločno napisal letnico 1906 ter ime Jožef Ferdinand.
S kočijo so pripeljali tudi svojo kuharico. Ni mi znano, ali so pri nas štiri predmete pustili kot spomin na obisk ali pa so jih pozabili. Spominjam se debele kuharske knjige v slovenščini, debele steklene posode, ki je držala okoli dva litra, v njej pa smo dolgo časa hranili in uporabljali kuhinjsko sol, mlinčka za mletje orehov ter kočijaške svetilke. Bili smo tako pametni, da smo vse razen svetilke zamenjali s sodobnimi napravami. Po pripovedovanju navzočih oziroma takrat živečih pa seje dogajalo tole:
Nadvojvoda, organizator-spremljevalec Perles, kuharica in mogoče tudi osebni čuvaj so se pripeljali čez Skofjo Loko, mimo Dobračcvc do Frica. Ob cesti Pri Fricu so zagledali možaka - bil je stari Fric. Zaustavili so vozilo in kočijaž je v slovenščini vprašal za gostilno Marjance Sedej. Pred sabo je imel karto - specialko Žirov. Tiste čase v Žireh še ni bilo mostov čez manjše potoke. Kočijaž jc skrbno poslušal napotke Frica, rekoč: Pojdite naravnost naprej, ko pridete do potoka Račcva, skrenite v levo. Od tam zagledate večjo domačijo s kozolcem - to je gostilna Marjance Sedej. Kočijaž se jc za napotke zahvalil ter pognal konje. O tem prihodu jc bil obveščen tudi tajnik občine Žirov. Občinska uprava jc organizirala temu primeren sprejem. Da ne bi zamudili, so bili na napovedani prihod zbrani že dve uri prej. Kočijaž jc peljal mimo Bahača proti takratnemu Ančnikovcmu kozolcu. Na tem mestu jc nastala nevšečnost. Kočijaž je Fricove napotke vzel dobesedno oziroma si jih zapomnil natančno tako, kot jih je mož pripovedoval. Fricu majhen potoček Jezcrnica ni pomenil ničesar, zato ga v napotkih ni niti omenil. Starejši ljudje so mi pripovedovali, daje bil takratni dostop na Jezera (današnja Jezerska ulica) širok pet do osem metrov. Bil jc hkrati pot in potok. Popotniki so bili precej razočarani, češ, kakšno nedostopno in siromašno gostilno so jim rezervirali. Ko so prišli do hiše, ki smo ji včasih rekli Pri Slikarju (gospodarje bil po poklicu slikar), so se ustavili in vprašali po omenjeni gostilni. Odgovor je bil: Zgrešili ste pot. Na glavni cesti bi morali skreniti pri drugem odcepu. Vozniku so svetovali, naj gre do prve hiše (rekli smo Jernejeva). Tam morate čez potok Jezcrnica, od tam pa boste prišli na udobnejšo vozno pot. Med Staro vasjo in Novo vasjo ni bilo niti ene hiše. Zaradi tega je več ur čakajoča skupina veljakov z lahkoto prepoznala mimoidoči obisk. Za sprejem gostov so na glavni cesti imeli tudi državne zastave. V tej skupini je bil takrat za zastavonošo določen mladinec Janez Oblak (Žunarjev Janez z Jezer). Ob njem so sc z zastavo v roki pognali v dir čez njive in travnike še nekateri mladeniči in z vzkliki hiteli proti težko pričakovani kočiji z gosti. Ker je bila pri Jerneju takrat za prehod čez Jczernico globoka struga, so sc bali, da bi sc morda prevrnili, zato so domačini poprijeli za kočijo, šli z njo čez potoček in s tem pomagali, da so prišli popotniki na končni cilj suhi. O tem dogodku sta mi pripovedovala oče in Žunarjeva Mici, ki je bila takrat pri Slikarju navzoča. Končno so dospeli do želene gostilne.
Dogodki drugih dveh dni pri lovu na petelina mi niso znani. Verjetno jc občinska uprava - žandarmerija - poskrbela, da je bilo lovišče dobro zastraženo in tako tudi posebnih lovskih norčij niso bili deležni. Iz tistih časov obstajata dve fotografiji, na prvi stoji nadvojvoda s spremljevalcem Perlesom ter sedmimi odstreljenimi petelini, visečimi na vrvi med dvema oknoma naše hiše; na drugi sliki visi 12 petelinov. Domnevam, da so jih drugi dan odstrelili še pet, to jc skupaj 12. Tretji dan omenjenega obiska so
se vrnili čez Skofjo Loko nazaj v Ljubljano, nadvojvoda pa na Dunaj. Tako seje končal tedaj »zloglasni« obisk petelinarjev.
LASTNICA MARJANCA SEDEJ
Marjanca Sedej, roj. 27.9.1874, je posestvo podedovala po očetu Tonetu Sedeju, ki je umrl 22. 6. 1900. Bila je neporočena in brez potomcev. Kakor marsikatera hiša ali družina je tudi Kamškova doživljala gospodarske dvige in padce. Dviga je bila deležna za časa gospodarjenja prednikov Jakoba, Luke in Toneta Sedcja, popolni padec pa med njenim gospodarjenjem. Privoščila si je izlete in potovanja v Ljubljano in drugam, doma pa družabno popivala, plačevala drugim in razsipavala z denarjem. Za gostinska in tudi kmetijska dela je nenadzorovano najemala tujo delovno silo. Dnevnice (žernade) omenjenih delavcev so sc nabirale in množile brez pravega učinka. Na svoje imetje si je začela od premožnih ljudi izposojati denar. Dolgovi so iz leta v leto naraščali. Iz obupa jc nazadnje začela celo čezmerno popivati. Ko jc nečak France videl, kam vse to pelje, je leta 1912 teti brezkompromisno predlagal prepis domačije na njegovo ime, ali pa bo šel proč. Sprejela je prvi predlog in 10. 7. 1912 prepustila gospodarstvo svojemu nečaku. Komaj dve leti zatem je 17. 11. 1914 zaradi bolezni umrla.
LASTNIK FRANCE GRUDEN
France Gruden, roj. 3. 12. 1886, je po prevzemu domačije z največjo ljubeznijo gospodaril in marljivo obdeloval svoje posestvo. V tem času seje seznanil z Jul ko Šorli (Žvrlinova). Ostala sta neporočena, vendar imela nezakonskega sina Franceta Šorlija, roj. 4.2.1914, tudi taje ostal neporočen in brez potomcev umrl v starosti 30 let - padel je kot partizan 20. 9. 1944 v Trnovskem gozdu. Dve leti potem, koje France Gruden prevzel gospodarstvo, je nastopila 1. svetovna vojna. Poziv za vojno so dobili vsi vojaški obvezniki. Pred odhodom so nekateri napravili oporoko, če bi jih medtem doletela smrt. Tako oporoko je napravil tudi stric (mamin brat). V njej je bilo zapisano, da ob morebitni smrti vse njegovo lastništvo deduje edina sestra Alojzija Kavčič (roj. Gruden). Dne 17. 1. 1914 je moja mama pisala svojemu bratu na rusko fronto v Karpatih, daje tega dne nenadoma umrla teta Marjanca. Po prejemu tega pisma je že naslednji dan sledil pismeni odgovor v značilnem hotenjskem narečju (Hotcdršica) in sc glasil: »Pravite, da so teta umrli.« (onikanjc ali dvojno vikanje) Zaradi vojnega stanja so poštne pisemske pošiljke močno zamujale. To njegovo pismo je torej mama prejela teden dni pozneje kot sporočilo vojaškega poveljstva, v katerem je pisalo, daje 12.12.1914 na bojnem polju ruske fronte v Karpatih umrl zadet od drobcev granate Franc Gruden. S tem dnem je mama izgubila zadnjega sorodnika Grudnove družine in hkrati postala še neuradna lastnica Kamškove domačije.
OBDOBJE LASTNIŠTVA ALOJZIJE KAVČIČ
Tri leta po mamini poroki, to je 1914, so se zanjo začele družinsko-gos-podarske težave. Nastopila je 1. svetovna vojna. Njenega moža - mojega očeta so vpoklicali v vojsko. Takrat je imela komaj 22 let in bila popolnoma neizkušena v vodenju gospodarstva pri Tinčnu na Dobračevi. Vse delo na kmetiji je bilo ročno. Moških, razen starčkov, ki bi poprijeli za delo, prak-
tično ni bilo, saj so bili vsi v vojski. Pri mladi družini pa jc bilo dela na pretek, saj je imela dveletno hčer in enoletnega sina, tretji pa je bil na poti. Bila je v stalni napetosti in strahu, da bi izgubila moža, ki jc bil na ruski fronti v Karpatih. Zelo jo je pretreslo, ko je izvedela, da je po petih mesecih vojne izgubila šc zadnjega živečega iz družine Gruden - brata, padlega na fronti. Po njegovi oporoki naj bi dedovala Kamškovo domačijo. Zaradi že omenjenih težav je bila postavljena pred odgovorno odločitev, saj bi si s prevzemom te domačije nakopala šc dodatno delovno breme. Notar okrajnega sodišča jo jc januarja 1915 poklical v Idrijo zaradi dedovanja po umrlem bratu. Prebral in razložil ji je darilno pogodbo iz leta 1912 med teto Marjanco in bratom Francetom. Vrednostno stanje domačije jc bilo takole:
Skupna vrednost premičnine in nepremičnine je znašala 17.000 kron, skupna vsota vseh dolgov pa 16.000 kron.
Bila je pred resno odločitvijo, kaj storiti. Za nasvet z obrazložitvijo jc pisala - vprašala svojega moža na fronto. Odgovor je bil kratek: »Ce je vrednost enaka zadolžitvi, nimaš kaj izgubiti - PREVZEMI.« Tako sta starša postala lastnika dveh domačij s sedežem pri Tinčnu na Dobračevi 6. Po vojni smo obdelovali obe domačiji sami. Pozneje smo se leta 1929 zaradi novih težav z očetovo domačijo preselili h Kamšku v Novo vas. Končno se je mama zadnjič (četrtič) selila. Do nastalih očetovih težav pa jc prišlo takole:
Vas Dobračeva jc bila prva, kije za takrat sodobno razsvetljavo zgradila svojo električno centralo na vodni pogon. Jez za to centralo so zgradili v Rakulku pod Mlinarjcvo domačijo. Od tam so vodile v zemljo vkopane vodne cevi do centrale v zaselku Koče na Dobračevi. Ta zgradba je pozneje rabila kot žaga za razrez hlodovine. Dnevni urnik centrale jc bil od 7.00 do 23.00, s tem da je strojnik 15 minut pred enajsto uro zvečer za eno minuto izklopil napetost (ugasnil). To je bil znak ali opozorilo uporabnikom razsvetljave, da sc spravijo k počitku ali da pripravijo petrolejke ali sveče. Pozneje je tedanji daljnovidnež Janez Poljanšek - Modrijan predlagal zgraditev nove centrale trifaznega sistema v Sopovtu. S tem bi omogočili uporabo elektromotorjev za poganjanje raznih naprav. Dela so se žc začela. Tedaj seje pojavila nova ideja-zgraditi večjo centralo, ki bo služila potrebam vseh Žirov, energija pa bi ostajala še za komercialno prodajo v sosednje kraje. Zaradi tega so gradnjo centrale preselili na drugi konec Žirov, kjer so bile večje količine vode, na Fužine. Zgradili so 10-kilovoltni daljnovod od Žirov do Vrhnike. Velika poplava leta 1926 je tej gradnji povzročila velikansko škodo. Delničarji in poznejši poroki so za nadaljevanje gradnje prosili za dodatna posojila pri takratni Dravski banki. Za tc poznejše dajatve pa omenjeni člani niso bili več kreditno sposobni. Začele so se prisilne izterjave. V tej igri je bil kot porok tudi moj oče Franc Kavčič, lastnik Tinčnove domačije. Ker ni mogel več plačevati obveznosti do banke, je bila objavljena (na bobnu) za javno prodajo omenjena domačija. Ti ukrepi so pripomogli k selitvi celotne družine leta 1929 z Dobračcvc h Kamšku v Novo vas. Tako seje moja mama v življenju selila še četrtič. Lahko bi tudi rekli - sreča nikoli ne počiva, kajti tudi tokrat je bila ta delno na strani staršev, saj jc v istem času upnike in dolžnike žirovsko-fužinske elektrarne prevzela Dravska banovina. Hkrati jc stopila v veljavo agrarna reforma, v današnjem pomenu zaščita kmetije. Iztcrjatev oziroma prodaja domačije je bila ustavljena. Za starše pa je bilo obdobje v letih 1924-1938 vendarle zelo težko, kajti letno so morali odplačevati desetodstotne obresti od glavnice. Tako je na naše posestvo prišlo 100.000 din obremenitev. Torej so obresti letno znašale
vrednost okoli sedem govedi (krav). Za premagovanje tega so se razredčili gozdovi in povečale prodaje obdelovalne površine. Po vojni je vrednost zaradi ponovne devalvacije denarja sicer močno padla, nova oblast pa je z uradnim dopisom črtala prej omenjeni dolg.
Med 2. svetovno vojno sem bil kot šestnajstletni fante decembra 1943 aretiran, po petih mesecih zapora 1944 odpeljan v nemško taborišče, po končani vojni pa s transportom - vlakom pripeljan v domovino. Na škofjeloški postaji smo čakali dve uri. V tem času je v naš vagon prišla Barbarčcva Franca iz Gorenje vasi - tudi povratnica. Ko me je zagledala, je vprašala: »A si vidu brata Frenca (Slehernika) na postaji?« Bil je uslužbenec na železniški postaji v Skorji Loki. »Ne,« sem odgovoril in takoj izstopil izvoza, sc ozrl proti skladišču in s pogledom ujel postavo svojega brata. Urno sem stopil do njega in mu segel v roko. Njegove oči so bile uprte v moje. Za trenutek sva nemo stala drug ob drugem. Kmalu sem spoznal, da se skuša spomniti, »kam naj me da«. Tišino sem pretrgal, rekoč: »Frenc, a me nc poznaš?« Po glasu sodeč, meje prepoznal in rekel: »A s' ti, Edi?« Šele tedaj sva si tesneje stisnila žc sklenjene roke v bratski objem. Predlagal mije, naj odložim svojo prtljago v njegovo skladišče na železniški postaji. Posodil mi je svoj bicikel - kolo. Po dveurni vožnji sem - čeravno utrujen po večdnevnem potovanju - z lahkimi nogami prišel v tako željeni rojstni kraj, med svoje domače. Ta dan oziroma ta trenutek mi je še zdaj v živem spominu.
Z mojim dedovanjem ali začetkom gospodarjenja končujem drugi del zgodbe Kamškovc domačije.
Žiri, oktober 1999
Kamškova hiša od Icla 1%4
Rojstna hiša Elizabete (Špele) Pavlin, Kamškove ta mlade, roj. ok. 1745 pri Pavlinu (pozneje pri Jaševcu) v Novi vasi; posnetek iz 1990
Nackova hiša v Račevi, od koder se je h Kamšku 1795 priženil Jakob Sedej, posneta 1952 (zgoraj) in 1999
Kmečka ročna opravila: obračanje sena leta 1933; na posnetku (z leve proti desni): Franc Kavčič (Kamškov oče), NN, Franc Kavčič (Slehernik), NN, Bogataj Karel (Debencov), Talka Kavčič (Kamškova), Johana Suligoj (Kamškova služkinja), Franca Kavčič (Kamškova)
Ročno nakladanje sena leta 1946; na posnetku: Viktor Vrbanc (Vrbancov s Sela), NN, Talka Kavčič (Kamškova), Franc Kavčič (Kamškov oče), Marjana Kavčič (Tinčnova teta), na vozu Edi Kavčič (Kamškov) in mama Alojzija
Tone Sedej (Kamšk. sedi) in Anže Kavčič (Kalrnikov). fotografirana okoli leta 1862
Tone Sedej (Kamšk) leta 1875
■ -'H.,
/t
......m
Kamškov ata pri klepanju kose leta 1970
Hči Marjanca Sedej (Kamškova) leta 1895
■
11.....1.............iini
Hči Uršula Sedej, por. Primožič, žena soseda Breka, leta 1895
55555
f& .,^-////--   . fsufo/s     S/€<ftfXY : .....—.....----------------- -
I J/, v?,',    ,/^»^/(^ ,    ■ /U_____---.....
/\ttf .'f//-/ // / r>   .■■ttf'f£4&tf'-e'W/s&2'gdFF- ___________——i..........—-—
......-.......................................<v ■ rit^f-A f/As ■______________...............................................
. y,> "/rs
*«rm e. t Miloši b^Ii ? LJntotjml V—^iKli.il. IV. jM[ Ji,s,t
Strani iz darilne pogodbe tete Marjance (1912), s katero voli svoje posestvo nečaku Francetu Grudnu
Osmrtnica Marjance Sedej, 1914
Družinska slika Kamškovih leta 1929
59595858595858
141435
V nedeljo popoldne pred Kamškovo gostilno leta 1929; sedijo: Kamšk, NN, harmonikar (NN), Mrovc, mama z Edijem v naročju, Talka, služkinja Micka, NN, Cena; stojijo: Franca, Čušin (polir pri hudourniških delih), Prime, Nace Muhovcov, Tušk, Bartel st., Čikagar, NN, Tone Bačnar, Jaka Česnov, Čerteževc, Zakler; sedijo otroci: Karel Kamškov, Janez in Jože Poljanšek (od Muhoveovega Načeta), Tone, Cena Slikarjeva
Na vrtu pred Kamškovo hišo leta 1946: Karel, Martina Krekova, Cena, Mica Bahačeva, Edi, Franca, mama, ata, Katina Zunarjeva, Janez Jekopičk; stojita: Kamškova pestunja Marica Rampre in Franc Kamšk
Kamškovi pred domačo hišo okoli leta 1970: žena Frančiška, sin Ivo, oče Franc, sin Marko, mama Alojzija, podpisani
Žirovski občinski možje (odbor) leta 1934; sedijo: NN, Franc Rupert (Krek), župan Franc Primožič (Brck), Jakob Strlič, Cene Žakelj (Fric), Pavel Zaje; za njimi stojijo: NN, Tone Žakelj (Balčkov), Kadarna, Franc Potočnik, Franc Kavčič (Kamšk), NN, NN, NN, Poljanšek (Šemončkov); stoječi v zadnji vrsti so vsi nepoznani
Posnetek iz leta 1974 v spomin na 63 let skupnega življenja obeh zakoncev - Kamškov iz Podgore in Žirov. Poročili so se leta 1911; sedijo: na levi starši žene Francke, na desni starši podpisanega; stojimo: sin Marko, žena Francka, podpisani in sin Ivo
PRIPOVEDOVALCI DOGODKOV IZ MINULIH ČASOV
Pri Udovniku na Selu leta 1966: Janez Demšar (Lopatar, star 89 let), Jakob Ušeničnik Maks Oblak (Prime), roj.
(Udovnik), Matija Podobnik, Milka Podobnik (Udovnikova), NN, NN, Silva Pivk 1901
(Javornikova)
Posnetek iz srede tridesetih let, rojeni leta 1913; sedita: Slave Kavčič (Mrovcov) in Maks Oblak (Majnikov, Skalar); stojijo: Vinko Bačnar, Frane Kavčič (Slehernik), Franc Grošelj (Hlipčerjev) in Adolf Grošelj (Luslikov)
Ivo Kavčič v južni steni Prisanka ok. leta 1972
Edi Kavčič Tone Kavčič Karel Kavčič Frančiška Kavčič,
poročena Zumer
^39258585859
8^945558
Slovenija
Nadškofija Ljubljanska Archidioecesis Labacensis
Št.: 844/97 Num.
KRSTNI LIST - Testimonium baptismi
U krstno knjige župnijo (duhovnijo): ZIRI Extracius e libro baplizatorum parochia«
Zvezek:       1742_ slnsn; _ St:
Tomus paglna numerus
Datum, kraj, župnija rojstva Dies, locus, parochia nativitatis		27. 03. 1742	
Datum krsta Dies baptismi		27. 03. 1742	
trn c Nomen		GEORGIUS	
Zakonski, nezakonski, civilno zak. sin, hči Legititnus, illegit, civ. legit. filius, filia		filius legitimus	
Priimek, Ime, poklic, vera Cognomen, nomen, conditio, religio	očeta patris	Georgius TRATNIK	rojen: natus
			poročena: copulati
	matere matris	Catharina	
			rojena: nata
Sij, št., župnija bivališča staršev Locus, num., parochia commorationis parentum		vic. S. Annae Žiri	
Priimek, ime, poklic botrov Cognomen, nomen, conditio patrinorum		Malthias VVegush Agnes Kautscblz	
Krstitelj Baptizans		Gregorius Praschnlgg, Coop. loci	
Opomba (pozakonltev, birma, poroka, itd.) Adnotatio (legitirn., confirm., matr., etc.)			
NadškQfJjsM.-CMinaiiaLV-Jjub!jaDJ......
dne  . 17, .12. 1997
Ex orricio t * 1/■11^'***^-"'^!^ i /\
Najstarejši krstni lisi Kamškovih
Slovenija Nadškofija Ljubljanska
Archidioecesis Labacensis
Št.: 843/97 Num.
POROČNI LIST - Testimonium copulationis
Iz poročne knjige župnije (duhovnlje): ŽIRI Exlractus e libro copulatorum parochiae
Zvezek:       1764_ stran: _ St;
Tomus pagina numeru«
Leto, mesec, dan Annus, mensis, dies	poroke copulationis	1764 05. 09.
Kraj - Locus		Žiri
Ženin - Sponsus:		
Krstno in rodbinsko ime, prebivališče, stan, starost, samec, vdovec, vera Nomen, cognomen, domicilium, conditio, aetas, religio sponsi		GEORGIUS TRATNIK ex vic. S. Annae cath.
Krstno in rodbinsko ime, stan, vera Nomen, cognomen, conditio, religio	očeta patris	Georgius Tratnik
	matere matris	
Nevesta - Sponsa:		
Krstno in rodbinsko ime, prebivališče, stan, starost, samska, vdova, vera Nomon, cognomen, domicilium, conditio, aetas, religio sponsae		SPELA PAULLIN ex vic. S. Annae cath.
Krstno in rodbinsko rne, stan, vera Nornen, cognomen, conditio, religio	očeta patris	Jacobus Paullin
	matere matris	
Krstno in rodbinsko ime, start, vera prič Testes		Bartholomaeus Otrin Joannes Shakel
Poročevalec		Laurentius Ganthar
Župnijski urad:        Nadškofijski ordinariat v Ljubljani........1.7......\?y 1987. -..................------............
Ex officio parochiali /^^^JiCO^i4 /
I ;;: ■ . !\ i < župnik, zupn.
Najstarejši poročni list Kamškovih
r
Dobračevska fanta Franc Kavčič (Tinčnov, moj ata) in Cene Ržen (Gantarjev) z žirovskim kaplanom Jožefom Lavričem leta 1904
die Hahnjagd 1906. AlsJagdgast: Se. Kaiserliche und Koenigliche
Na hrbtni strani fotografije piše: Zur Erinnerung an«
Hoheith ErzherzogJosef Ferdinand. JosefPerles wr,lievska Visokost nadvojvoda Jožef Ferdinand.
(V spomin na lov na divjega petelina 1906. Lovskt gost: Nj. česat ska m ki aljevska V.sokosi j
Jožef Perles)
Nadvojvoda je desni na mali sliki, Jožef Perles je zgoraj levo in spodaj desno.
IVAN ZAJC (1876-1962)
Zapiski I-III
Ivan Zaje
I. ŽIVLJENJE REVNE DRUŽINE
Kako so živeli v hribovski vasi oče Lojze in mati Marija? Oba sta služila pri kmetih in se seznanila, nato poročila 29. januarja 1865 in sta začela premišljevati, kako bosta živela v zakonskem stanu. Seveda obrta nimata, oče je bil malo izučen zidar. Posrečilo se je, da sta vkupila nekaj sveta in si postavila malo hišico leseno, ki šc danes stoji.
Začela je naraščati družina: prvi je bil France, drugi Matija, tretji Marjanca, četrti Janezek. Ta seje rodil 1876, bilje najmlajši, vsak med bratov gaje imel oblast strahovati. Koje bil štiri leta star, jc še imel platneno srajčko. In šc tu v istem letu, nekega dne je šel Janezek ne daleč od hiše, kjer jc bilo blizu hiše vse polno kamenja, je Janezek ulovil gada, ki je bil 70 cm dolg, in ga je prinesel v hišo, zavitega v srajco, in je rekel, da je prinesel tička. Vsa družina seje tako prestrašila, posebno pa, kako bodo gada fantu iz srajčke vzeli. Ko je bil Janezek šest let star, je dobil prvič platnene hlačke in mu jih je oče naredil, čeprav ni bil krojač. Nato pa koje Janezek imel hlače, jc tudi z atom šel ob nedeljah v cerkev. To veselje je kmalu minulo, da bi Janezek hodil z atom, ker je (ata) umrl leta 1882.
Sedaj sc je začelo zopet novo življenje. Oče Lojze je bil od študiranih staršev, imel je dva brata in eno sestro, oba sta bila zidarja. Luka in Janez sta bila oba strastna pijanca, tako da je Luka na starost bil primoran prosjačiti, da se je preživel. Z Janezom je bilo približno isto. Sestra Reza je bila zelo vesela, zmerom je pela, koder je hodila, služila pri kmetih in pela. Pela je tudi pri cerkvenih zborih. Seveda za velikim veseljem pride žalost, dobila je enega otroka. Kaj sedaj, kako bode otroka preživela in sebe? Na kmetih je niso marali, posebno pa, koje imela otroka. Vzela jc koš na hrbet in začela prosjačiti, vesela jc bila še zmeraj, otrok se je zredil in šel služit kruh. Rezka je, naj bi vse trpljenje pozabila, dobila druzega otroka. Shajala (dobivala) sc je dostikrat pri nas, tako okrog njihove starosti 10 let je šla služit kruh. Seveda še ni bila Rezka zadovoljna, je dobila tretjega otroka. Prva jc bila dekle in so jo kmalu vzeli za svojo in jc bila zelo pridna in so jo zelo radi imeli in ona ni marala za mater in tudi Rezka mati jo jc malokrat obiskala, seveda ko ona ni marala zanje. Druga je bila Marika; je tudi bila večinoma pri nas in zatem je umrla. Tudi pri nas smo dobili bolezen, Janezek in sestra Marjanca, a vendar sva ostala zdrava.
Oče je pridno delal doma, seveda ko pa ga (delo !) je potreboval, bodisi zidarsko ali drugo delo, da sije zaslužil kaj denarja. Doma ga ni bilo toliko,
da bi se mogli preživljati. Družina je narasla na 6 oseb. Pšeniee smo pridelali 4 mernike in še ne vsako leto krompir. Ko je bila dobra letina, smo imeli ravno za potrebo. Jedli smo korenje in repo, zelje, fižol. Fižola je mati skuhala velik lonce in ta fižol smo imeli namesto kruha po cel teden. Koruze ni bilo pri nas in tudi na splošno je v tem kraju niso sadili. Kateri pa jo je vkupil, jc bila zelo draga, koje denarja tako manjkalo. Ena ura od domaje bila koruza po 95 krajcarjev. Kjer pa jc stala koruza 3 ure od doma, zato sc je mož podal na pot 3 ure daleč, da je dobil koruzo za 5 krajcarjev ceneje. (Smisel povedanega: Oče seje odpravil kupovat koruzo tudi tri ure daleč od doma, če je le izvedel, da bo tam cenejša.) Ko je bil Janezek še majhen, tiste čase še niso poznali kave, okrog leta 1892 pa so večji kmetje žc dobili kavo, seveda samo za gospodinjo, redko tudi za gospodarja. Kjer so imeli kavo, so drugi ljudje zavpili: Vse bodo zapravili! Ni trajalo par let, seje na splošno začela kuhati kava, seveda ne povsod.
Oče je pozimi šival in orodje popravljal: vile, škafe itd. Nekega dne pa pride ena oseba, da bi šel peč popravljat. In je res šel. Seveda v peči se je pa malo pred nehalo kuriti, tako da je bila zelo vroča. In on seje vseeno potrudil, daje šel v peč popravljat. Nato pa, koje prišel ven iz peči, mu je dala gospodinja sirotko od mleka in mrzlo piti. Drugi dan, ko jc prišel domov, je takoj ulegel. Ta peti danje že umrl za pljučnico, leta 1882.
Mati je ostala sama s štirimi otroki, ki pa še nobeden ni mogel služiti, da se preživi in obleče. Starejši France je šel služit kljub temu, da bi ga mati doma rada imela, ker jc bila sama za obdelovanje sveta. Leto pozneje je že moral Matija služit za pastirja, torej sta ostala Marjanca in Janezek doma, torej sta bila žc dva manj za jesti. Akoravno je bilo v jeseni, smo žc videli, da bode primanjkovalo hrane. Prišel je tisti čas, ko so kmetje, starejši vsi, pekli hlebčke, da so jih delili revežem. Pred Vahtom tisti dan, halo, Janezek vzame žakeljček in ga vrže čez ramo. Seveda osemletni fantek ni mogel veliko nositi, a prav dobro je bil. Seveda dobivali so različne hlebčke, bili so največ iz mešane moke: ječmen, pšenica, ajda in oves. Doma smo hlebec razrezali in dali sušit.
France je služil za hlapca, Matija sc je šel čevljarstvo učit, Marjanca pa trgovino. Torej Janezek je ostal doma in še ta ni mogel pomagati, ker je bil komaj K) let star. Krave je pascl in ovce, dve do tri, in šc to bi rad hodil v šolo, pa ga ni mati pustila. Vendar jo jc toliko sprosil, da bi hodil v šolo, nato pa se res enkrat odločita in sc gresta vpisat v šolo k župniku, kjer so tiste čase po manjših župnijah samo župniki poučevali šole dobro. Janezek se je vpisal, župnik pa je nato rekel, da mora mati plačati 10 krajcarjev. Mati ni imela denarja inje še rekla: Toliko pa že ne bom plačala. Odšla sta domov. Janezek je jokal od žalosti, nič ni pomagalo. Res je bilo tiste čase, da so se starši upirali v šolo otroke pošiljati in so bili (V to) tudi primorani, pri nas pa je bilo izjemno. Ko pa ravno tisto leto ni bilo župnika v isti fari, za v drugo faro pa niso bili vezani hoditi v šolo. Pri sosedu jc bil en fant France. In tam pri sosedu so bili malo boljši v premoženju kot pri nas in so dali Franceta v šolo oziroma dvakrat na teden. Tam pa je žc bila trirazredna ljudska šola in so poučevali nemščino. Franceta sosedovega jc pa posebej učil učitelj slovensko. Jc žc tudi doma znal pisati in brati. Janezek je znal prav malo, lc to, kar se je naučil iz pratike s pomočjo matere. Janezek in sosedov France sta pa oba krave pasla v bližini skupaj in je France začel kazati Janezku, kaj sc uči v šoli duša Francetova. Dejal je: Prinosi papir in svinčnik, potem te bom učil. Takoj drugi dan sva začela pisati v nemščini in seje Janezek tako navadil pisati vse črke in nekoliko besede razumeti. Tako daje Janezek prej znal nemško pisati kot slovensko.
Q
.^rltf-fo' LJćmyt> J&t/sP® .*&fb A^U^fA ftfc-.&naiCfiA/
£q •< yOic^iP  sl/^.^J*. s<^Vly&&
Iz Zajčevega rokopisa
'4&ir£k&K :<&$-<H&»    .44>kč<Az^-        '.:<r>&4,44£Z.--\ i v
Nato je Janezek večkrat, ko jepasel krave in ovce, vzel s seboj v gmajno papir in svinčnik, zraven pa tudi potnošter (molek), vse to jc (po)rabil na paši.
Prišel je domov (brat) France, začel je zidati poleti, pozimi pa jc delal vozove in škafe. Vse mu jc šlo k rokam in tudi Janezek jc naredil škaf. Seveda ni bil prav okrogel, a vendar jc vodo držal, seveda ko seje namočil. Jc bil za suho porabo. Matija sc je že učil dve leti in nato enkrat pride domov in je že tudi naredil čevlje. Janezek je dobro zasledoval (opazoval), koje Matija delal čevlje. In takoj jc Janezek začel delati čevlje, najprej jc moral narediti kopito, ratal mu je začuda čevelj. Nato jc dobil veselje, da tudi Janezek more postati čevljar. Akoravno je videl delati pri bratu Francetu bognarsko (kolarsko), kovaško, zidarsko, ostal je pri čevljarstvu. Prve čevlje jc Janezek dobil nove, ko je šel k s. birmi. In tudi obleko do tega časa jc zmerom nosil za bratom, še tisto razcapano.
Delavci so bili zelo slabo plačani tiste čase, a vendar jc žc bilo boljše. Pet let prej pa so imeli delavci po H) krajcarjev, ženske pa po pet krajcarjev. Seveda pa so že imeli moški 20 k., ženske 10. To jc že bilo precej boljše. Vsaka večja kmetija je imela dve do tri bajte in so morali hoditi delat kmetu. Nekatera bajta jc imela sveta (obdelovalne zemlje), da je lahko redila eno kravo in enega prašiča. Bil pa jc primoran hoditi delat kmetu. Ako bajtar ni imel družine, jc še kar shajal, ker jc tudi dobival kruh za nujno potrebo. Pšenica jc bila tiste čase zelo draga: cn mernik je stalo 3 goldinarje. Je mogel en delavec delati 15 dni za en mernik pšenice.
Koje bil Janezek star 12 let, je že doma materi dobro pomagal. Vse je že pokosil travo in tudi znesel na šupo. Seveda jc tudi mati nosila, tako da sta vse obdelala doma. Znal je dobro kositi in koso klepati. Seveda je šlo vse na boljše in je že tudi kam šel v žernado in je žc zaslužil po 15 krajcarjev na dan. Delavcev je začelo primanjkovati, ker so odhajali na Hrvaško in v Bosno doge tesati.
Septembra 1888 se je oglasil kmet in je Janezka naprosil, da gre mlatit oves. Res je šel mlatit. Mlatil jc 5 dni v štiri, Janezek jc mlatil pri gospodarju, hlapec pa dekla skup. Ko je bilo končano, mu jc plačal po 20 k. To je bilo en goldinar in tri velike hlebe kruha, tako daje težko prinesel domov. Doma so ta kruh posušili in ga jc Janezek spravil v skrinjo. Na vahten dan, to je vsi svetniki, je dobil hleb belega kruha, to so rekli pogače.
Pozimi je bilo na vrsti klckljanje, to pa Janezku ni šlo bogvc kako. A vendar jc zaslužil tisto zimo za hlače in za 3 večje lonce železne. Spomladi se je začelo, treba je bilo drva pripravljati. To je bilo za Janezka, ker je bilo treba vse znositi navkreber, ako pa bi dobili vozno živino, kdo bode plačal? Da bi z delom zaslužil. To ni šlo, denarja ni, drugega izhoda ni. Nositi je treba. France k vojakom, Matiček šiva, druzega pa ni bilo zmožnega za vsako delo. Čez leto se je zopet nadaljevalo delo, doma so kmalu pokosili in posušili seno. Halo, sedaj pa na košnjo v drugo občino. Janezek in France sosedov, ki sta bila večkrat skupaj in se učila, sta se napotila na košnjo 13 let stara pobčka. Takoj sta dobila delo. Nekateri so se malo nasmehnili, a primanjkovalo jc koscev in fanta sta le prišla na hvalo. Nikdar ni bilo treba vprašati za delo, zmerom so kmetje že čakali nanju. Plače dobre, hrana izvrstna, to je trajalo 14 dni. France je šel nekaj prej domov, seveda kose ni znal klepati in še v istem kraju jih je malo znalo klepati kose. Janezek pa se je žc doma tako izuril, da jc, ko jc bil na košnji, celih pet ur sedel in klepal in so bili prav zadovoljni kosci. Pridružil sc jc eden od tovarišev, ki pa Janezek ni maral zanj, a vendar se ga ni mogel otresti. Šla sta po cesti in sta prišla do gozda. Tovariš mi je rekel: Dajva se malo odpočili, da je tako
utrujen. Nekaj časa sta ležala, tovariš se je delal, kot bi spal. Janezek se je zavedal, kaj vse ta tovariš namerava, vstal jc in se napravil na pot proti domu. Ni napravil 10 korakov, je že tovariš vstal in šel za njim. Seveda tovarišu je bil prekrižan nameravani račun, nadaljevala sta pot. Potem ni več dobil takšne prilike, da bi se posluži) takšnega načrta. Težko seje ločil od Janezka, ker ni dobil tistih osem goldinarjev, ki jih je (Janezek ?) zaslužil. Tovariš pa jc šel prazen domov, brez denarja, akoravno je zaslužil dvakrat toliko kot Janezek. Janezek jc prišel domov, denar je imel, kaj sedaj spočeti: doma ostati? To mu ni šlo v račun.
France je štiri leta vojaščine odslužil. Koje prišel od vojakov, seje moral ogledati, kje bode kaj zaslužil. Prevzel je stavbo, dajo odela (dokonča), in Janezka je vzel za ceraharja. Jedla sta trikrat na dan, vsakokrat po četrtino hleba belega kruha, stal je pet kron. To jc bilo življenje za Janezka, saj doma tako rečeno belega kruha šc videl ni. Komaj jc preteklo 14 dni, Janezek jc začel pešati, ker jc tako trpel. Koje brat France videl, da Janezek ne more nič več, jc naročil pri dotičnem gospodarju, da jc gospodinja skuhala vsak dan opoldne zelje. To je bilo kar dobro. Janezek jc bil žc prej slab, ker mu je zmerom manjkalo kruha, sploh hrane.
France je od matere zahteval, naj mu bajto prepiše, tako dolgo, da jo je res nagovoril, da mu jc prepisala. In tudi sama ni mogla (več) delati. Da bi Janezek odrastel, je pa tudi predolgo. Doma seje vse predrugačilo. Janezek je izpolnil 14 let, čas je prišel, da si poišče čevljarskega mojstra, ker brat Matija šc ni bil dosti izučen, da bi sam začel mojstrovati. Janezek je poznal mojstra, ki mu je zelo dopadel, in tudi mojster (ga je) prav rad prevzel za vajenca. Sel je Janezek k istemu mojstru in je bil na preizkušnji 14 dni. Seveda lepo je bilo pri tem mojstru. Bogat jc bil, imel je približno polovico peharja samih srebrnih goldinarjev v mizni trugi. En teden ni Janezek nič vedel zanje, po enem tednu mu je mojster pokazal to ogromno svoto denarja. Mojstrova mati meje začela spraševati, kaj mi je. Bil si (sem) res nekoliko bolehen, zato mi je začela dajati vsako jutro po en kozarec sladkega mleka. Drugače pa je bila hrana še slabša kakor doma. Zjutraj je skuhala koruzni močnik (ali župo), to sem imel tudi opoldne, večkrat pa tudi zvečer. Opoldne je bilo zraven šc zelje, seveda ne vsaki brišt. Kuhano je bilo zjutraj, potem pa samo pogreto. Če bi prej ne bil bolan, potem bi moral umreti. Žc prej je bil fant tako rečeno malo ječen in sc jc Janezek (tega) zavedel. Koje 14 dni preteklo, tebi nič, hajdi, pobegnil je domov. Kaj pa sedaj? Koš na hrbet in je šel v mesto. Tam sije nakupil žajfo (nečitljivo, op. T. S.) in žeblje za čevlje kovati. Seveda vsi ti predmeti so bili težki. Napotil se je po kmetih, je hitro prodal, zopet v mesto in zopet po kmetih prodajat. Po kmetih je bilo zelo ugodno, ker je prodajal isto (po enaki ceni) kot v trgovini ali pa šc ceneje.
Pri enem kmetu je naletel na čevljarja, ki jc delal po kmetih, in ga je vprašal, čc bi mogel se k njemu priti učit za čevljarja. Potem ti ne bo treba nositi tako težko. Bodeva zmeraj sproti vzela s seboj žeblje in še boljši prodala. Tega jc bil Janezek vesel, takoj drugi dan je žc bil pri omenjenem čevljarju, prav vesel jc bil mojster.
Dobra duša, šc predober jc bil mojster. Je prav rad imel fanta, ki mu je šlo vse k rokam. Stanovanje jc bilo bolj slabo. Samo eno posteljo sva imela in še tista je bila tako kratka, daje še za fanta bila prekratka. Mojster pa jc bil velik, tako da so mu noge do kolena majale čez špampet. Kadar je prišel vinjen domov, seje zmerom v spanju sczul. Vstala sva zmerom ob petih zjutraj, kljub temu da je bil pijan. Nekaj dni se je mojster dobro držal in fant je bil kar zadovoljen. Začelo seje, ko sta prišla h kmetu. Mojster jc vse pripravil za delo,
da je fant lahko delal do gotovega termina in dokler je znal. Potem pa čakat na milost. Včasih ga ni bilo dva dni ali tri dni. To je trajalo dva meseea. Fant mu je posojal denar, zastavil pa mu je orodje, seveda vsega ni imel, dvoje klešče in kladivo. Pri več kmetih sva delala, ko ga ni bilo po cel teden. Tisti čas jc bilo dobro, kmetje so imeli veliko ajde za omlatit in jc mlatil ajdo po celih 14 dni, mojstra ni bilo. Zopet jc vzel žeblje in ha jdi na kupčije. Samo štiri kmetije jc obšel inje naletel na enega čevljarja. Oni čevljarje že poznal fanta Janezka in ga je takoj vprašal, ako bi ostal pri njem. Zopet veliko veselje, akoravno je bilo zanj boljše kupčevati kakor učiti šivanje. Blaga za prodajati jc bilo malenkost, tako daje zveseljem opustil. Dotični mojster mu je obljubil plačati po 10 krajcarjev. Vajenec, pa žc plače! In to je trajalo kakšnega pol leta. Potem pa je dela zmanjkalo in sem šel domov.
Doma je France delal različna dela, pomagal je materi obdelovati svet, začel delati cementov cegel za strehe, Janezek pa mu je pomagal odnašati in malto delati. Domaje naredil ccgcl za domači kozolec, da gaje pokril, in se je dobro obnese! in je že danes 65 let (po 65 letih ga še niso zamenjali). Ljudje so izvedeli, da France dela cegu lep in dober, seveda v tistem času niso imeli nikjer po kmetijah strešne opeke, (saj) so imeli le slamnato streho. Začelo se jc povpraševanje po cementovi opeki. Je imel dovolj dela, seveda v poletnem času, pozimi pa jc delal bognarsko. Naredil jc dva voza. Bognarsko delo mu je kar dobro izpadlo, potem pa je tudi okoval. Bil jc tudi Janezek zraven, da je prijel za kladivo. Voz jc prodal, pri ceglu jc zaslužil, tako daje imel nekaj denarja. Mati mu je prepustila bajto in si je izgovorila primerno hrano in stanovanje. Kmalu, za leto dni, pa je France bajto prodal za 1600-gol. in sije kupil hišo na bolj obljudenem kraju, kjer je imel tudi gostinsko obrt. Matije šla tudi za njim. Seveda užitek jc dobivala od prodane bajte.
Brat Matija se je izučil čevljarstva in si priženil eno hišo leseno. Okrog hiše jc bilo okrog 10 arov zemljišča. Takoj po Matijevi poroki je šel Janezek k njemu in (se) jc učil še dve leti. Delali so čevlje. Naročila ni bilo, iz domače okolice je bilo že tako preveč čevljarjev, delalo se jc za zalogo, in ko je bil v bližini okraja sejem, so peljali čevlje na sejem. V poletnem času so prodali komaj za stroške, dostikrat pa tudi ne, v jeseni pa je zmerom zmanjkalo čevljev. Seveda, nobeden izmed čevljarjev ni bil toliko premožen, da bi delal zalogo za osem mesecev ali še več. Vstopil je za vajenca od Matijetove žene brat, on jc obiskoval ljudsko šolo in se je učil. Izdelal je 4 razrede šole z odlično. Večkrat jc pripovedoval, kako so se učili, in Janezka je to zanimalo, in sta začela razmišljati, kaj ko bi se navadil računati. On pa jc rekel: Moraš znati beštevanko (poštevanko). In res sva začela dva dni med delom in (jo) je Janezek že znal. Seveda jc šlo naprej, (čez) teden dni je že znal Janezek računati, seštevati in deliti, vse to med delom. Brati in pisati ni znal prav dobro, skoraj bolj v nemščini, a zmerom boljši jc šlo, računstvo pa kar dobro.
Janezek je dopolnil 20 let in to je bilo 1897. Sel je na nabor: 13. maja smo regrutje naprosili nekega voznika, da nas je peljal k naboru. Tisti dan je zapadel sneg, približno 10 cm, in Janezek je bil priznan k vojakom. Seveda sedaj bode treba skrbeti za drugo življenje, denarja ni mogel prihraniti, ker je bila plača tako majhna, da si še obleke ni mogel napraviti kaj boljši. Kaj pa še potem, ko bode prišel od vojakov, mojster bi rad postal, pa nima ničesar. Kot mojster seveda nc more biti sam, mora imeti tudi ženo. Janezek se je odločil, da si mora še prej izbrati nevesto, kot bode šel k vojakom. In tudi res si jo jc izbral. Sklenila sta zaroko 8. 9. 1897, in to malo prej, kot je šel k vojakom. Prišel je 6. 10. 1897, ko je šel k vojakom v Ljubljano k 27. domobranskemu polku. Tam mu jc šlo kar dobro, čez dva meseca jc že prišel
v delavnico kot čevljar inje ostal dva meseca, nato pa je manjkalo krojačev in je šel h krojačem. Preteklo jc leto dni. Drugo leto je bil poslan s tremi drugimi vojaki v Gradec. V Gradec smo prišli kot ordinanci v domobransko vojašnico. In tam je bila enoletna častniška šola. Bilo je okrog 20 enoletnikov, en kapetan in en nadporočnik, ki sta učila enoletnikc. Janezek jc moral prevzeti pisarno za snažiti in nadporočnikovo sobo snažiti, ostali trije pa so imeli v učilnici red držati. Enoletniki so bili sami premožni ljudje in študirani. Med odmorom jc vsak kaj rad imel za prigrizek ali cigareto, zato pa so pošiljali tc fante v kantino. Seveda brezplačno so morali hoditi v kantino, a vendar je skoraj vsak dal par krajcarjev, seveda ne vsakokrat. Končno pa so se ti fantje, ako ni bilo Iona, začeli obotavljati, da bi nc hodili v kantino.
Janezek pa je imel opravilo v pisarni, in vsak dan na pošto in po raznih uradih prenašati dokumente. Čeprav Janezek ni imel nič opravila z onim enolctnikom, so kljub temu začeli hoditi enoletniki k njemu, da je hodil v kantino. A on ni nič rekel, ali je kaj dobil ali nc. Nikdar ni rekel, da ne bo šel. Od začetka ni nič dobival, potem ko so videli, da Janezek rad hodi v kantino, oni trije pa nc, jc imel toliko opravila, da gaje težko izvrševal. Dobil pa je tudi veliko več kakor vsi trije drugi. Janezek jc vsak dan moral iti na pošto tri četrt (ure) daleč. Seveda enoletniki so veliko denarja dobivali od doma, zato jc moral iti na pošto, daje prinesel denar. Janezek je tudi druge posle delal, bril je, ako je prav slabo znal. Pa jc komandant zahteval, vsak drugi dan je moral biti obrit, akoravno je ubogi fant skoraj jokal, ko ga je bril, a je dobil dobro plačo. In ravno tako za hlače speglat.
Janezek sije nabral nekaj denarja. Imel je 42 kron. Začeli so sc boljši časi. Enoletniki so dobivali od doma po 10 in 20 kron. Janezek jc stekel v kufar in izplačal dotičnemu položnico, in to jc bilo boljši, enkrat zato, ker jc Janezek šel na pošto, kadar je imel čas, seveda pa od vsacega dobil 10 ali 20 krajcarjev. Od začetka jc bilo bolj malenkost, ker jc bil cn trgovec ravno nasproti vojašnice, kateremu seje zelo mudilo. Jc takoj stekel k tistemu trgovcu, ki ni utegnil čakati, da bi Janezek prinesel iz pošte. Od začetka se Janezek ni izdal, da plačuje iz svojega denarja, a kmalu so zavohali, ker jc tako hitro prinesel denar. Ko bi šel na pošto, bi trajalo najmanj eno uro, tako da seje Janezek moral vdati, da plačuje z lastnim denarjem. Potem pa ni nobeden šel več k trgovcu, saj je bolj poceni prišel, ko mu je Janezek izplačeval nakazani denar, daje lepo svoto prihranil. Bližal seje konec leta, ko bode šel Janezek domov. Začel je misliti, kaj bode doma. Samostojni mojster bi rad postal. Kako, ko nima nikšnega orodja. Denarje imel, kje orodje kupiti. Slučajno je naletel v neki trgovini naprodaj stroj in gaje kupil. Šel je v tovarno, kjer so izdelovali kopita, in sije naročil kopita, seveda naj bodo narejene šelc, ko bode prost, ker prej nc more plačati, saj denar rabi doma v kasarni, da more izplačevati nakaznice, ker ta posel mu jc največ koristil.
Konec leta 1899 jc imel denarja okrog 100 Kr. To je bilo tiste čase veliko, posebno še zato, ker jc bila leta 1897, koje bil pri vojakih, slaba hrana. Ta je bila pred pisarno samo za opoldne, zjutraj za kavo smo morali sami plačevati, za zvečer trikrat na teden, trikrat smo sami plačevali. Scvc, sloje skoz pisarno, pri izplačilu so mi odtegnili plače: dobivali so vsakih pet dni po 30 krajcarjev, iz tega denarja so morali porabiti za perilo, za pekarijo, tako daje malo ostalo za kakšno žemljo kruha. Nekateri so dobivali od doma pakete in denar. A ne tako kakor Janezek, ki je imel samo tri gol. prihranjenega in seje moral s tistim preživeti: pil ni, punce tudi ne. Enkrat je naletel, ko je šel od nadporočnika domov v kasarno v Gradec in se mu je pridružila ena punca in ga je začela ogovarjati, kam in tako, ko bi kaj potreboval. Pa
jc rekel Janezek: Bi prav rad. Ona: Koliko bi dal? Ja, denarja imam malo. Rekla je: Ena krona. - Toliko že ne dam, to je preveč za vojaka! No, naj bo 30 kr. On: Tudi to je preveč, 20 pa dam. Seveda zadnja beseda je bila odobrena, bilo pa je ravno pri vratih kasarne in steče v kasarno. Ona pa se je razburila, začela je tolči po ograji, da seje kar treslo.
Janezek je rok doslužil leta 1899, prišel domov in začel delati pri bratu Matiji Zajcu čevljarstvo. Že je začel misliti, kako da bode moral začeti samostojno obrt in kam bode šel stanovat. Sel je v več krajev, kjer jc izvedel za kakšno hišo, da bi bila naprodaj. Končno se je posrečilo, da je vkupil slabo hišo za 600 goldinarjev, zraven je bilo šc 500 arov travnika. Seveda sam ni imel. Kar jc zaslužil, jc zavkupil orodje in pohištvo: en kosem, ena kuhinjska omara in mendarga, eno slabo posteljo je že prej imel. To je bila vsa oprava. Istega leta spomladi sem šel v svojo hišo in sem sam bil do oktobra. 22. oktobra 1900 sem se poročil z zvesto Marico Oblak. Marica je imela en kosem in kuhinjske potrebščine. Starši so dali nekaj živeža. Nevesta je imela 600 goldinarjev, ki jih jc sama priklekljala, in sva plačala hišo. Delala sva po 14 in 16 ur dnevno in sva začela samostojno gospodariti. Skrb je bila, kam prodati čevlje. A to ni trajalo dolgo, samo dvakrat je peljal na sejem čevlje, začel je misliti, kako izboljšati svojo obrt.
Leta 1904 (najbrž že kako leto prej, saj tedaj učitelja Božiča ni bilo več v Zireh, op. P. Z.) smo začeli premišljevati, dobivali smo naročnino za obutev, skoraj večina v nemškem jeziku, ki pa smo ga znali zelo malo. Zbralo seje nas nekaj mojstrov in smo naprosili našega nadučitelja g. Blažica (gre za učitelja Božiča, op. P. Z.), da nas je poučeval, kar pa se jc kmalu končalo z neuspehom.
Ivan Zaje kot načelnik obrtne zadruge jc videl, kaj bi bilo potrebno za žirovske vajenec. Sel sem na tukajšnjo občino in prosil, da bi nam občina šla na roko, da bi podpirala vajenski pouk. In res je istočasni (tedanji) župan Anton Kopač to zadevo zelo pozdravljal, bil pa jc ravno istočasno navzoči učitelj Sile in on je takoj naredil prošnjo na višjo oblast, v 14 dneh jc že prišlo odobrenje na občino pod pogojem, da oblast nosi vse stroške sama, da se bode še zraven obrtnega pouka učili tudi verouk. S tem smo dosegli velik uspeh, ker so vajenci dobili potrebno izobrazbo. Nekateri mojstri niso bili s tem zadovoljni, a vendar so sc morali ukloniti. Začelo sc jc bolj gledati na vajence, da so bili zaposleni pri obrtu, za katerega se je učil. Do tega časa so vajenci delali večino drugo kmečko delo. Tako koje vajenec dovršil učno dobo, se je prav malo naučil svojega poklica.
Prostor je bil premajhen za več delavcev, posebno ker je tiste čase vsak mojster moral imeti delavce na hrani in stanovanju. Začel sem misliti, treba bo novo hišo zidati. Denarja pa šc za obrt premalo! Dobil sem dobrega človeka, in to je bil Jakob Burnik, čevljar. Ta mi je posodil 1000 kron in sem začel skrbeti za zidavo. Ta človek jc meni toliko pripomogel, da sem se opomogel. On mi je dajal naročilna pisma, da sem odpošiljal čevlje na tisti naslov, to pa zato, ker se je name zanesel, da bodem poslal dobro blago. Čevljarju, na katerega se ni zanesel, pa mu ni hotel dati. Če bi mi Burnik ne bil posodil, bi jaz ne mogel hiše zidati. Slo jc tako hitro: leta 1907 oktobra sem začel material napravljati, leta 1908 4. maja seje začelo zidati, dne 29. 8. 1908 sem pa se že notri naselil.
Začela je naraščati družina. Vse srečen je bil, ker je njegova mati bila (prej) v taki revščini na domu, ker jc bila pri tujih ljudeh in šc majhen užitek izgovorjen, koje France prodal hišo. Prišla jc (zdaj) k Janezku in mu je dala nekaj malega denarja, 40 goldinarjev, in to je bilo zanjo veselje. Janezek pa še bolj, ker mu jc tako manjkalo denarja, obenem pa je bil bolj zadovoljen,
ker jc mati varovala otroke. Še danes ji jc hvaležen, osem otrok je mati varovala, da so zrasli zdravi. Ko je ona vse to naredila, otroci so jo zapustili, obenem pa tudi mati, kije šla na oni svet. 84 let (82, op. P. Z.) je bila stara, ko jc umrla leta 1924 (1921, op. P. Z.).
II. ŽIROVSKO ČEVLJARSTVO
Kako se je razvijalo (čevljarstvo) okrog leta 1870? V tistem času jc bil čevljarski mojster neki Trpin, Bcndetov Tomaž in sta dobro delala. Seveda nekaj več, kot seje v občini potrebovalo. In sta delala na zalogo, tako da so tudi iz druge občine hodili po čevlje narejene in tudi naročevali so. Vso (zalogo) sta lahko prodala. Tretji mojster, po domače so mu rekli Burnik. Obutev so več naredili, kot potrebuje občina, in še ni bilo zadosti. Urban, ta je začel delati bolj solidno, dobival je že naročila po pošti, da je ljudem pošiljal po pošti. Tomaž je imel tudi nekaj pomočnikov, pa je začel propadati, ker jc preveč pil. Burnik pa je imel štiri pomočnike inje delal samo za trg. Imel jc malo posestva in enega konja, da je vozil po sejmih čevlje. Od začetka mu je kar dobro šlo, potem pa je začel piti, zraven pa šc ženska, a vendar sta šc ostala pri hiši, ki šc danes stoji.
Zopet en nov mojster, in taje bil Jožef Žakelj (Frie), in taje začel boljše delati, on pa je malo hodil po sejmih. To sije pridobil, daje začel pošiljati po pošti strankam čevlje, tako da jc že imel po osem pomočnikov.
Okrog 1885 je začel mojstrovati Jakob Burnik, po domače Ganza. Ta je tudi delal isto vrsto obutev inje tudi vozil na sejme. Imel jc dva pomočnika in enega vajenca.
Okrog leta 1887 je nastopil po domače Matičk. On je ravno tako obutev izdeloval, samo jc mojstroval nekaj let. Leta 1888 je začel samostojni mojster po domače Burnikov Tone.
Okrog leta 1885 je postal samostojni mojster Jernej Mlinar, po domače Jcrnejčk, in taje delal malo boljši obutev, vsi ostali so izdelovali enako obutev in večina vsi so začeli pošiljati čevlje po vsej državi in še tudi celo v Francijo.
Leta 1886 jc začel Gorjan po domače in ta je delal samo sedem let in je vslcd pijančevanja propadel.
Leta 1895 je začel mojstrovati Luka Jesenko, ta je delal nekaj let in je kmalu propadel vsled malomarnosti in pijančevanja. Leta 1885 je postal mojster Martin Grošelj, po domače Skalar, in taje imel malo kmetijo in je svoj obrt zanemarjal, tako daje moral opustiti svoj obrt in kmetijo leta 1930. Tako jc šla večina teh mojstrov rakovo pot. Po eni strani niso bili zmožni za boljši izdelavo, po drugi strani pa so se preveč vdali v pijačo.
Matija Zajčje začel samostojno delati čevljarstvo, istega leta seje oženil. Dobil je pridno ženico in še zraven eno leseno bajto. Delal je pridno in že malo bolj zasledoval boljši izdelek, takoj jc vzel za vajenca brata Janeza, leto pozneje pa zopet drugega vajenca. On je tudi šel nekoliko na kmete delati čevlje, kmalu so se začela dobivati naročila. Začel je pošiljati po vsej državi čevlje, ker mu je šlo dobro in je varčeval, tako da je že leta 1898 novo hišo naredil.
Začela se je nova doba. Mojstri so se začeli zavedati, da bode treba bolj izpopolnjevati čevljarstvo. Jernej Mlinar, Jožef Žakelj (Fric) in drugi so sporazumno napravili cenik za čevlje. Seveda ni bilo vsem po volji, da sta ladva napravila cenik njima v prid. Kljub temu sta dobro naredila, da so tudi drugi šli v ta napredek. Delali so vsi trpežne čevlje samo za delo, za boljši in lepši, tega pa ni nobeden znal delati.
Ivan Zaje si je naročil čevljarski časopis Schumachcr iz Gradca, ker je tudi nekaj razumel nemško, in je začel izdelovati po vzorcu, ki ga jc dobil v časopisu. On je dobil tudi trgovino z usnjem inje naročal boljše usnje, tako rečeno boks, ki ga do tega časa žirovski mojstri niso poznali. Seveda lepo izdelati lep čevelj pa ni nobeden znal narediti. Zajčje veliko pridobil, koje dobival strokovni časopis, zato je dobil veselje do izboljšanja žirovskega čevljarstva, posebno pa zato, ker se je v Žireh delalo samo take čevlje, ki se pozimi rabijo. Dela smo imeli veliko samo v jeseni dobra dva meseca in takrat jc vsem zmanjkalo obutve. Vse so prodali. Veliko sc je delalo na zalogo, zato bi morali imeti dosti denarja, da bi mogel plačevati blago in delavce. Leta 1906 meseca junija jc izvedel Ivan Zaje, daje v Idriji čevljarska razstava. Ob osmih je sedel in takoj se napotil v Idrijo in obgledal razstavo čevljarskih vzorcev in jc začel poizvedovati, kako se bi dalo dobiti učitelja v Ziri. Zajčje bil poznan s tamošnjim tajnikom obrtne zadruge in gaje prosil, da bi posredoval, da bi tudi pri nas v Žireh dobili čevljarski tečaj. On mi jc takoj obljubil in je rekel: To pa bode prav gotovo, saj je zelo dober učitelj. Sla sva do učitelja in res in sem ga zaprosil. Učitelj Kumcršck mi je rekel: To pa lahko, samo najmanj 12 mojstrov spravite skupaj, pa takoj lahko pridem. Obenem pa prošnjo vložite na Dunaj in prostor dobite za tečaj in za učitelja. Drugi teden pa pridem, mije rekel učitelj. Jaz sem sc poslovil in odidem, ob dveh popoldne sem že bil doma. Ob štirih popoldne sem že sklical 12 mojstrov na sestanek, da bodo hodili na tečaj. Vsi so to velepotezo pozdravljali izven enega. To jc bil Josip Žakelj, eden od najslovitcjših mojstrov v Žireh, in jc šc izrazil, da bi nam (učitelj) škodoval, da bi sc pri nas učitelj kaj naučil od Žirovcev, da bomo manj dela imeli Žirovci, da bode od Žirovcev povzel delo in ga nesel v druge kraje.
Učitelj je prišel. Vse je bilo pripravljeno, z veseljem smo ga sprejeli, (tečaj) trajal je tri tedne in zelo veliko smo pridobili Žirovci. Napravili smo tudi razstavo vzorcev, vse seje izvršilo v redu. Drugi tečaj (je bil) leta 1908. Na tem tečaju smo se učili najprej gornje dele, knjigovodstvo, kalkulacije. Šele sedaj smo dobili žirovski čevljarji pomen, kako mora delati čevljar. Ni čuda, da so propadli žirovski čevljarji.
Čevljar Kolcr je šparal, delali so najmanj 15 ur na dan ali še več, pri nekaterih mojstrih so imeli pomočniki četrtinko vina za malico, to je bil Josip Žakelj ali Fric, pri drugih mojstrih je bilo malo, ponekod so imeli kruh in mleko ali zelje.
Anton Gantar je začel samostojno obrt. On je bil izmed vseh najbolj delaven in šparaven. Pazil je na vsako malenkost, da jc izkoristil in tudi napredoval. On se ni oziral ne na levo, nc na desno, delal za dva druga in si je tudi pridobil precej premoženja. On je imel dva sina in eno hčerko, ki so vsi skupno delali za boljši bodočnost, Jožko - tega jc dal v šolo in se je izučil za inženirja. Kadarkoli je prišel domov, je pomagal delati, saj je imel Tone Gantar zaposlenih okrog 90 delavcev, pri takem obratu pa se žc potrebuje ena učena oseba. Franceta jc dal v Celovec v čevljarsko tovarno, da se je naučil na stroje delati in potem jc vse stroje nabavil za kompletno čcvljarno. On jc imel ženo, ki je bila tako skromna in je pazila na vsako malenkost. Tako sta obadva delala, da sta prislužila in si pridobila lepo premoženje. Delo njegovo bilo je solidno, zato je imel kmalu po več pomočnikov, leta 1938 jc že imel do 90 pomočnikov.
Luka Jesenko jc postal čevljarski mojster 1898. On jc bil od začetka dober mojster in je napredoval, tako da jc že imel po pet pomočnikov, potem pa je začel zahajati v gostilne in po delovnem času ostajati od doma. Tako je
imel dvakratno škodo, doma v delavnici niso imeli dela pomočniki, ker jim mojster ni pripravil dosti dela, tako da jc bilo čez 10 let konec njegovega podjetja in je moral iti iz Žirov.
Ko smo imeli drugi strokovni tečaj, smo žc začeli misliti za napredek in nas je strokovni učitelj Kumeršck začel nagovarjati, naj delamo prošnje za vojaško obutev in je nam rekel, (da) vojaškega dela bode veliko. In smo res zaprosili za delo. Učitelj pa jc nam rekel, da naj ustanovimo zadrugo, potem se bode vojaška oblast bolj ozirala na naše čevljarstvo in bode tudi ministrstvo pomagalo. Učitelj nam je zagotovil, da bode on tudi posredoval za našo zadrugo in za žirovske čevljarje.
Ivan Zajčje takoj še isti dan začel zbirati mojstre za pristop v čevljarsko zadrugo in vpisal zadosti število čevljarjev, da sc lahko ustanovi. Ivan Zaje je bil istočasno žc načelnik obrtne zadruge inje že bil poznan v Ljubljani in je šel v Ljubljano k Zadružni zvezi; 14 dni pozneje smo že dobili odobreno čevljarsko gospodarsko zadrugo z omejeno zavezo. Takoj po ustanovitvi zadruge smo zaprosili za vojaško delo in ga tudi dobili. Članov smo kmalu imeli 36, delo smo imeli. Nekaj članov je šc doma samostojno delalo, ker niso mogli kar na hitro opustiti, da bi nastopili skupno. Ker pa je čevljarska zadruga tudi imela na zalogo usnje in čevljarske potrebščine, so lahko kupovali v zadrugi.
Zadruga je bila ustanovljena, kam pa sedaj? Prostora nimamo za večji obrat začasno je prepustil Ivan Zaje kot načelnik svojo delavnico. Leta 1908 ali 1909 smo sklenili, da moramo sezidati novo stavbo, da bode odgovarjala našemu podjetju. Ivan Zaje je z eno majhno odškodnino dal prostor za stavbo in smo začeli že zidati 1910. Ivan Zajčje delal bolj kot za lastno hišo, tako daje svojo domačijo zanemarjal, plače je imel samo po 20 k. na dan, delal pa 14 do 15 ur na dan, leta 1911 junija smo se že preselili v novo delavnico. Takoj smo zaprosili ministrstvo, da nam da stroje, potem bodemo mogli več delati vojaških čevljev. In res, takoj smo dobili tri stroje, ki so bili nujno potrebni. Za vojsko dela smo imeli dovolj, ker so sc istočasno že polnila skladišča za vojno, kar mi še nismo slutili.
Zadruga je po malem napredovala, vendar so dobili člani veselje do dela, napredovalo se jc z modo, istočasno pa nismo znali izdelovati gojzaric. Zgled pa je bil, da bode treba izdelovati tudi gojzarice in smo določili Franca
Poljanska, da ga pošljemo v_(v rokopisu na tem mestu črta, pisec se ni
mogel spomniti imena) pri Gradcu, da sc bo izučil delati gojzarice. Julija 1914 smo imeli zopet tečaj, ki ga je tudi vodil Kumaršck, on je tudi naučil delati gojzarice.
Ivan Zajčje bil dne 25. (Z) 1914 v Ljubljani. Tam je žc izvedel, da bode jutri, 26. 7, mobilizacija. Je bilo še vse tajno, dne 26. smo že imeli plakate, da moremo v 24 urah odriniti vsak k svojemu kadru. Čevljarska zadruga je postala prazna, samo štirje starejši člani so ostali šc doma.
Po štirih letih jc vojna minila, vsi smo se vrnili, samo enega člana smo pustili, to na Doberdobu. To je bil Filip Gantar.
V čevljarski zadrugi je nastala kriza; ni bilo dela, ni bilo blaga, vendar smo polagoma začeli dobivati blago in naročnino za čevlje. Čim dalje več od Avstrije smo odpadli, kjer smo pred vojno dobivali blago. Kaj sedaj? In v Jugoslaviji ni bilo tako razvito, ni bilo tovarn za usnje, posebno pa nc prvovrstnega blaga, ki ga mi Žirovci potrebujemo za dobre čevlje izdelovati.
Začela sta se pogovarjati Ivan Zaje in Anton Žakelj, da bi bilo dobro, da bi napravili domačo usnjarno, da bi izdelovali dobro blago, seveda kje in kako, od kod denar in primeren prostor. Anton Žakelj je rekel: Za prostor
bi bil najboljši tam ob potoku Račevc. Alo! Zajčje rekel, (da) takoj gre kupit svet. Žakelj je to vse uredil in kupil. Leta 1920 so žc začeli zidati, sedaj pa ena glavnih zadev: kje bodemo dobili mojstra, da bi dobro znal delati tako blago, kakor ga mi potrebujemo. Anton Žakelj jc rekel: Mojster bi bil najboljši za nas Anton Grom, ta je sedaj prišel iz Amerike, vem, da zna dobro delati. Zajčje rekel: Da le delati zna, narekovali pa bodemo mi drugi, kakšno blago mora za nas izdelovati. Groma smo povabili in smo sklenili, da se ustanovi zadruga Strojarna in smo povabili Dohtarja Lenčcka iz Škofje Loke, da je nam naredil pogodbo. Mi člani smo sc zavezali za pristop v zadrugo, to je bilo nas 16, in da bodemo plačali vsak po 5000 din. Čevljarsko zadrugo je zastopal Ivan Zaje kot istočasni načelnik in za Strojarno je bil postavljen Ivan Zaje, Anton Grom jc bil obratovodja, Anton Žakelj pa tajnik.
Stavbni mojster je bil Anton Kopač, zidarski mojster. Leta 1922, ko smo imeli stavbo gotovo, se je že začelo s strojenjem kož. Tako navdušeno smo pričakovali, da dobimo domači izdelek, da bodemo dobivali tako blago, kakršnega mi žirovski čevljarji potrebujemo. Kriza jc bila na dnevnem redu, denarja jc manjkalo za nakup surovin in za stroje. Kar se jc zaslužilo, vse smo porabili za napredek. Posojila smo dobivali, kjer smo mogli. Vse leto smo samo delali, dobil pa ni nobeden član niti dinarja, vse za napredek. Marsikateri član bi rad videl, da bi dobil vsako leto nekaj denarja na roko in v resnici res potrebno. Večinoma vsi smo bili potrebni, da bi kaj dobili, pa tega niso kazale razmere.
Čevljarska zadruga je kar dobro začela napredovati, blago se je začelo izdelovati v naši državi, nekaj smo dobivali iz inozemstva, naročila so začela naraščati. Po vojni smo šli v Ptuj po stare vojaške čevlje in smo tam dobili en vagon starih čevljev, ki smo veliko pripomogli, da smo porabili namesto lesa.
Tajnika smo dobili. Bil je Anton Jobst, ki pa je imel veselje in poklic za skladatelja in je šel v šolo v Ljubljano. Imeli smo tudi Jakoba Mlinarja, taje bil študiran, je bil malo časa (tu) in jc šel naprej študirat, tako da je postal višji sodnik. Bil je tudi tajnik Franc Primožič, on tudi ni bil dolgo, ker tudi on ni videl bodočnosti v zadrugi Strojarne. Si je izbral kot carinik.
Čevljarska zadruga jc bila dobro vpeljana. Člani so začeli premišljevati, da bode čevljarska zadruga posameznim mojstrom škodovala. Zadruga je napredovala, posamezni mojstri pa nazadovali, (zalo) so pa leta 1922 kot načelnika iz zadruge ven odrinili. Tisti čas so pa najboljši naredili Zajcu. Kot načelnik zadruge sem bil tri leta.
Med tem časom se je ustanovila družba Sora, ki je dobro napredovala. Stopili so skupaj sami pomočniki, bilo jih je devet članov in so prav dobro napredovali. Čevljarska zadruga se jc razcepila. Je postala ista zadruga, druga pa Postolarska zadruga, ki je prav dobro napredovala in so zgradili novo delavnico. Ustanovila se jc že četrta zadruga in to jc bila Čižmarska zadruga, ki je tudi prav dobro napredovala. Bilo pa je v Žireh vsaj 63 čevljarskih mojstrov, seveda so imeli od dva do šest pomočnikov. V sezoni od oktobra do decembra smo vsi žirovski mojstri vsak dan dali na pošto do 400 paketov.
Leta 1922 sem začel samostojno delati, to je bilo velikega pomena zame, prav dobro; pa kljub temu sem jaz bil tako nagnjen na skupnost, da bi skupino povzdignil k napredku. Tam, kjer sem videl, da posamezen mojster ni mogel kaj izboljšati v svojem obrtu, jaz pa sem sc počutil, da lahko kaj naredim, in res se mi je to posrečilo. Leta 1923 sem imel že tri pomočnike,
leta 1926 sedem pomočnikov, tako je šlo naprej. Naročnine sem zmeraj več dobival. Leta 1928 sem že bil primoran delati novo stavbo za svoj obrat. Leta 1931 se mi je posrečilo, da sem kupil novo stavbo, kjer sem istočasno imel 40 delavcev. Leta 1936 sem bil primoran, da sem zgradil novo delavnico in sem imel že tri filijale in okrog 60 zaposlenih delavcev. Najhujši je bilo, ker nisem imel zadosti kapitala, sem bil primoran na menice blago kupovati. To je bilo najhujši, ker sem bil zmerom v skrbeh, kako bodem do denarja prišel za plačat menice. Zaupanje pa sem imel pri trgovcih, sem bil zapleten v Elektriško družbo, zato sem imel težave, pa kljub temu sem zmeraj lahko dobival blago. Kljub temu sem bil jaz tak človek, da sem nameraval ustanoviti z manj delavci družbo, da bi sami imeli ves zaslužek, meni pa samo obresti od inventarja. Izbruh druge svetovne vojne.
III. KAJ JE DOŽIVEL ZAJC IVAN MED VOJNO
Dne 14. 7. 1914 je šel v vojno. Dodeljen je bil kot rezervist na straži v Ilirsko Bistrico. Od tam je dobil večkrat dopust, ker je bil istočasno načelnik Čevljarske zadruge. Kot tak bi moral biti začasno oproščen, kot načelnik zadruge seveda. Pa je dosti takih ljudi, ki onemu slabo želijo, posebno pa, ker smo v zadrugi delali za vojsko čevlje. Iz Ilirske Bistrice je bil poklican v Ljubljano, tuje bilo sestavljeno žandarmerijsko oddeljenje, (odtod) seje šlo v Kobarid, iz Kobarida je bil poklican v Ljubljano, tam je bil sestavljen bataljon. Dne 15. 5. 1915 smo odšli v Gorico in smo kopali jarke in gozd sekali na oni strani Soče. Dne 21. 5. jc Italijan vojno napovedal in smo opolnoči odkorakali v jarke. Bili smo samo dva dni v jarkih in so nas na(Jo)mestili mladi fantje iz Maribora. Mi smo šli v ozadje. Dva meseca je preteklo, smo bili od zadaj in smo imeli nekaj vaj. Bili smo mešani Slovenci in Nemci. En častnik je bil Slovenec iz Ljubljane, Čcšnovar, katerega niso mogli videti Nemci. Bil je zelo dober človek. Nemci so Slovence že nezavideli (sovražili). Zadnji dan, ko smo imeli iti v jarke napast Italijane, smo šli proti Italijanom, je žc padel komandant Nemec. Takoj je priskočil njegov purš in še neki drugi vojak, da sta ga prijela pod pazduho, da ga bi obdržala pokonci, in jc dobil še en strel. Tako je dobil plačilo, ker je tako grdo ravnal z ljudmi. Kar nas je ostalo zdravih, smo šli nazaj, nato so nas pa Italijani napadli s šrapnelom in jaz sem bil lahko ranjen, toliko, da sem opravičeno šel v bolnico.
Prišel sem v Ljubljano, tam so bile vse bolnice prenapolnjene, dali so me v Novo mesto v Kandijo. Tam sem se imel prav dobro. Začel sem bratom čevlje popravljati, tako so mc obdržali dva meseca, ko bi moral iti ven v 14 dneh. Dali so me v Gradec, prijavil sem se drugje, ker bi moral od tam, kamor bi moral iti, takoj v vojno na Doberdob. Šel sem pa takoj kot čevljar k rezervistom in sem delal pridno in so mi dali dopust samo zaradi tega, ker sem nesel od doma potrebni material, da sem mogel delati, delal sem tudi nove čevlje, tako da sem zaslužil denar.
Stradal sem hudo tiste čase, je že začelo manjkati hrane. V Gradcu na Andrizu sem se kar udomačil, tako da sem šc svojega sina spravil tja, da se je učil gerihtat čevlje. Zanj je bilo tudi slabo, ni mogel dobivati hrane, jaz pa mu tudi nisem mogel pomagati. Kakšno nedeljo jc prišel k meni, da sem kaj spekcl. Od doma tudi nisva mogla dobivati, ker še doma niso imeli nc hrane ne denarja, bila pa je velika družina. Bilo je osem otrok in žena in mati, skupaj 10. Še krompirja ni bilo zadosti, druzega (ni bilo) nič za dobiti nikoder.
V Gradcu sem se imel kot gospod proti drugim. Nekega dne leta (/9)17 jc bilo, eno nedeljo bil je Anton Gantar, ki je bil pri vojakih kot tesarski mojster, pri enem mojstru, sem ga povabil, naj pride k meni v vas in moj sin Ivan in sem jima skuhal fižol. S tem sem naredil gostovanje.
Leta 1917 spomladi na Andrizu v Gradeu zraven nešega logorja je bil valčni malen in je začel goreti, vojaščina pa je gasila, seveda bolj v svojo korist. Belo moko so dobili le bolj častne osebe. Jaz sem dobil samo par kilogramov in šc tisto slabo, ker nisem hotel prej jemati, šele potem, ko so drugi pustili. Ruski ujetniki so pa tako slabo, pokvarjeno moko pobirali, da je eden umrl zaradi pokvarjene moke. Pa jih je prav gotovo še več umrlo zaradi tiste moke. Moj sin je moral zapustiti Gradec zaradi hrane in iti domov, čeravno doma tudi niso imeli. Jaz pa sem dobro služil, vse drugo sem lahko kupil, samo hrane nisem mogel. Leta (79)17 so prišli regrutje, ki so bili dodeljeni za vojno, seveda otroci 18-letni, in sem videl, blizu kuhinje so stali sodi za odpadke pomiv, seveda tisti čas že ni bilo mesa, kosi so se dobili samo od rib in od kuharjev kakšna sežgana skorja kruha. In tisti otroci so lovili z rokami vrh soda in jedli. Jaz pa sem imel srečo, sem si nakupil več blaga in šc šivalni stroj sem si kupil, ki je bil vreden 3000 kron. Največ skrbi je bilo, kako bodem domov spravil.
Avgusta 1917 so me pa dodelili žandarmeriji in smo se odpeljali na Poljsko v Lvov. Tam smo sc ustanovili zraven kolodvora, tam blizu je bila vojaška baraka za mrliče in pokopališče, tam so prinašali mrliče skoraj čisto nage in (jih) pokopali. Tudi tam mi jc kar šlo, kruha ni bilo. Enkrat sem se napotil eno uro daleč v eno vas in sem prosil za kruh. Seveda nc za bogajme, za denar. Dobil sem eno žensko, ki je rekla, da nima namlete moke, da bi mi spckla kruh. Ako je nameljem, pa bode spckla. Jaz pa sem se takoj ponudil, da ji bodem. In res sem namlel in ona mi je spckla tri hlebčke, seveda majhne, kakšnih 10 dek težkih. Pozno zvečer je žc bilo, jaz imam še eno uro daleč do moje barake. In šc to, ko jc bilo tako nevarno, čez tak morost, da lahko zaidem, da bi kar noter zlezel. Prej, ko sem šel, je bil še dan. Sem gledal, da sem šel tam, kjer jc bilo kakšno drevo, da sem (se) prijel zanj. A vendar sem bil srečen, dobil sem prehod pravi.
Tam sem tudi delal čevlje za časnikarje (častnike ?). Zaradi nekih čevljev sem dobil dopusta 14 dni, da sem šel domov in spravil skupaj ene gornje dele. Ko sem bil doma, je že kazalo, da bode konec vojne, a sem bil tako zvest, da sem vseeno šel nazaj in noter na Poljsko. Sem rekel, ako bode konec, saj bodem lahko prišel nazaj. In res sem šel in ko sem prišel v Lvov, seje začela končevati vojna. Oficirji so prišli iz mesta brez sablje, brez rozete v barako: Vojne jc konec! Pri našem oddelku so bili sposobni za vse, šli so takoj k vlaku in odpirali vagone. Dobili so sod ruma, okrog 3001, in pili kot živina. Privlekli so eno svinjo, 250 kg težko, tako da nismo bili lačni. Kam sedaj? Vlak ni peljal nikamor, vse je stalo. Dva vojaka sta sc odločila, da bosta šla peš. In res sta navezala po ene rukzake, več plaht in odeje, mi drugi smo ostali tam. Štiri dni pozneje smo pa se mi drugi odločili na rajžo, iz mesta pridejo nas vprašat, če prodamo puške. Dobro prodamo, za dve vreči cigaret. In smo tudi dobili. Nato smo bili že bolj korajžni, imeli smo dva konja in en voz. In vso opremo smo naložili in odpeljali do bližnje postaje, ki je bila dve uri od tam. Mene je noga bolela, ker sem jo dobil, ko sem šel na dopust in sem ležal na Dunaju na cementni plošči in sem se peljal. Pridemo na postajo in je eden vprašal našega komandirja, ako prodamo konje. Prodamo. Ako ne bodo kaj na vlak privzeli. (?) Koliko hočete zanje? On ni odgovoril. Hočete štiri goldinarje, jc rekel komandant. Civilist skoči
na voz, hajdi! Jaz sem imel kanistro še na vozu, sem je že težko odvezal, kaj ni bilo več. Mi smo se vkrcali na vlak in na vlaku do Dunaja so nas skoraj vse obrali. Jaz sem imel nekaj orodja in nekaj podplatov mi je ostalo. Komandirje bil Dunajčan. Taje hotel vse zase pridržati: konje, podplate in usnje. Edino menije nekaj pustil, ker meni ni mogel prikriti. Na Dunaju ni šel noben vlak. Drugi vojaki so se že prej odpeljali. Onadva vojaka sta šla štiri dni prej od Lvova kot mi. Smo ju dobili v Semislu (Przemvsl ?) čisto gole. Samo strgano obleko sta še imela. Na Dunaju smo se razšli, tako da sem sam ostal. In sem poizvedoval, kdaj bode šel kakšen vlak za Ljubljano. Nobeden ni nič vedel, staljc en vlak s samimi Italijani in so bili sami ujetniki. Vpili so kot zverina. Ljubljana naša, o dobro, hajdi med Italijane v Ljubljano! In sem sc vkrcal. Pripeljemo se do Gradca, tam ostanemo. So rekli, eno uro, in sem izstopil. Tam sem (bil) že bolj domač. Grem ven, imel nisem druzega kot opasač in so mi takoj vzeli. Jaz pa nazaj na vlak.
Pridemo do Zidanega Mosta. Je pa stal en vlak Madžarov in so se bojevali z domačinom, ker so Madžari imeli vso opremo, orožje in hrano, imeli so strojnico zraven, tako da so celo opremo nesli na Madžarsko. Pripeljemo se na Vič, tam se pa vlak ustavi. Tam je bilo vse polno konj. Italijani so lovili konje in zajezdili proti domu. To nc vem, koliko daleč so imeli konje.
Med to družino je pa bil Birt z Vrsnika. Do zadnjega jc bil na vlaku in sem ga spoznal in poklical, da naj gre iz vlaka in sva se usedla. Mene so noge bolele, da nisem upal peš priti domov. Sva začela misliti na konje. Dobro. Vprašujeva, kako in kaj. Rekli so, da lahko dobiva konje, samo potrdilo prinesita od občine. Ko bi jaz moral do občine, bi konj ne učakal. Sla sva v gostilno in tam so nama nasvetovali, da lahko konje kar uloviva in odženeva. In res veselo primeva enega konja, začel je iti za tem še drugi par njegov. Dobro! sem rekel. Enega bodeva dala v najino opremo, enega bodeva pa jahala. In res odrineva proti Vrhniki. Zaslišala sva na Vrhniki streljanje. Midva sva morala izbrati drugo pot, drugače prideva ob konje. Hajdi! Naravnost čez polje proti Podlipi, na sredini med Vrhniko in Podlipo sva prišla do barake, kjer je bilo seno notri, in sva se odložila in konjem dala seno, oba utrujena. Bilo je žc pozno zvečer. Morava odkorakati do Podlipe. Opolnoči sva sklicala kmeta, da nama jc dal prostor za konje in za naju, tako da sva se odpočila. Zjutraj vstaneva, to jc bila ravno nedelja, sva sc umila, obrila in pofruštkala, nato pa odkorakala proti domu. Konja sem oba obdržal, birt ga ni hotel gnati domov, jaz pa sem iz enega kmalu salame naredil in so bile prav dobre, posebno pa za tiste čase.
Pod prostranimi obronki Vrha Svetih Treh Kraljev se nahaja naselje raztresenih hiš - Hlcviše. Na prelepem gričku, po domače Na Krogu, pa še zdaj stoji, po več kot 125 letih, hiša, v kateri seje 5. oktobra 1876 rodil Ivan Zaje - Janezek. Zasluga, da se je hiša ohranila vse do danes, gre trem
rodovom Novakov iz Golega Vrha: Jakobu, Lovru in sedanjemu lastniku Jožetu Novaku.
Najstarejši sin zakoncev Alojza Zajca (1834-1883) in Marije Trcven (1839-1921), Franc, rojen 1865, je bil zelo nemirne nravi. Med prvimi Žirovci je odšel s poročeno Žirovko v Ameriko in tam po 2. svetovni vojni umrl. Drugi rojenec je bil čevljarski mojster Matija (Matičk), ki se je rodil leta 1870 in umrl leta 1943. Edina hči, Marija,^ Marjana (1878-1935), bodoča »Potošca«, je bila ena prvih prešivalk v Žireh. Njej jc kot zadnji otrok sledil Ivan, ki so mu po vrhovsko rekli Janezk. Leta 1900 sc jc Ivan poročil s pridnim in prikupnim kmečkim dekletom Marico Oblak z Maj-nikove kmetije na Dobračevi. Na Muštrovšu (Stara vas 6, zdaj Delavska 4) sta odkupila staro, dolgo, mračno leseno hišo Franca Kavčiča, Katrnika, in v njej začela snovati svojo družino.
Ob koncu iztekajočega se 19. stoletja in v začetku 20. stoletja je bil na Zirovskem čas razcveta obrti, zlasti čevljarske. Ljudje brez zemlje so si morali utreti drugačno pot do kruha kot prejšnji rodovi. Tudi Ivan se je zavedal, da se časi spreminjajo, daje treba v korak z njimi. Bil jc med prvimi čevljarji, ki so »šli bolj za svetom«, zato je že leta 1902 ustanovil čevljarsko delavnico z nekaj pomočniki. Njegova podjetniška žilica pa mu ni dala miru, zato jc prav kmalu v bližini ob glavni cesti zgradil večjo cnonadstropno dvokapnico na Dobračevi (zdaj Delavska ulica 1). Hiša je tedaj vključevala tudi hlev in svinjak. Poleg hiše jc zgradil še leseno kolibo za konje, Muštrovše pa je znova prodal nekdanjemu lastniku. (Muštrovše baje izhaja iz besede »mušter«, kar naj bi bil avstrijski »model« za gradnjo stanovanjske hiše.) V teh dveh hišah sc je rodilo enajst otrok. Oba zakonca sta nekaj let garala po petnajst in več ur na dan. Koje nekoč prišel na njun dom neki poslovnež, je mojstra Ivana naslovil z »gospodom«, Marica pa mu je brž oponesla: »Figo, kakšen gospod; navaden garač.« Ob obilici dela in velikih skrbeh je Marica v hišni veži od leta 1907 izdelovala kovinske platicc za domačo delavnico in takrat ustanovljeno Čevljarsko gospodarsko zadrugo. Ko jc nekoč v odmerjenem času naredila 100 kosov, seje hotela možu Ivanu pohvaliti. Ivan pa jo je zavrnil: »Lahk bi jih bel več.« (Lahko bi jih bilo več.) Podkvice za pete jima je koval kovač Poljanšek s Sela in jih prinašal vsako nedeljo po maši na dom.
Na Ivanovem domu je leta 1921 umrla njegova mati Marija. Ivanu in Marici je bila v veliko pomoč, saj je skrbela za osem še živečih otrok. Po petih letih pa je prezgodnja smrt žene in matere Marice (umrla jc na svoj rojstni dan) hudo prizadela družino. Umrla je za tifusom v ljubljanski bolnišnici. Ker je umrla zaradi nalezljive bolezni, so jo položili v železno krsto in jo pokopali v prod z vodo. Krsto z njenimi ostanki so šele čez deset let pripeljali v rodbinski grob na dobračevsko pokopališče. Po materini smrti so ostali otroci brez pravega doma. Za hišo so skrbeli najstarejša hči Ivana (Johana), Maričina sestra Cilka Malovrh in drugi. Oče Ivan za otroke in reševanje družinskih zadev ni imel nobenega časa, saj je vse svoje moči porabljal za obstoj in napredek obrti. Zavedal se je tudi, da bo na dom z osmimi otroki težko pripeljati drugo ženo. Pa se je leta 1929 vendarle poročil z Ano Peternelj, Pešarjcvo. Prišla je z velike, vzorno urejene kmetije iz Vinharjev nad Poljanami. V bližini svojega novega doma je zgradil šc manjšo pritlično delavnico (Dobračeva 21, zdaj Delavska ulica 3). V tej hiši so zgoraj stanovali samski delavci, ki so se tudi hranili kar pri mojstru. Predelano hišo s stanovalci je leta 1940 kupil Anton Filipič, Ruparsk Tone. V hiši se je mimo dela dogajalo vedno tudi kaj zabavnega.
Spodaj v delavnici je »stepala« npr. mlada, lepa in simpatična Katina Oblak, Žunarjeva, v katero jc bil goreče zaljubljen Delfin Mrovlje. Katina ga je večkrat zavrnila, češ da ga ne mara. V neki moški družbi je Delfin nekoč ves obupan potožil, da bo od žalosti kar skočil v vodo. Tam navzoči Tone Končan pa mu je brž ponudil dežnik...
Zaradi širitve podjetja je leta 1931 Ivan Zaje kupil od ljubljanskega tovarnarja Jerneja Kopača Tinčkovo hišo v Stari vasi 51 in vse, kar sodi zraven. Iz dokumentacije je razvidno, da javne dražbe ni bilo, ker so bili dražbeni pogoji napisani šele leta 1932, s podpisom Jerneja Kopača. Pozneje si je Ivan pridobil v posest šc velik travnik in njivo onstran Jczernicc, imenovano Valerija. Po 2. svetovni vojni je Ivan Zaje ta zemljišča prodal graditeljem stanovanjskih hiš.
Po smrti Ivana Zajca so se za odkup hiše zanimali sinovi Antona Kopača. Večkrat so se sestali z vdovo Ano v Ljubljani in sestavljali pogodbo za odkup. Ana jc ravnala vsaj nerodno, če ne premeteno, saj Tinčkovim ni povedala, da sta solastnika dela hiše še Ivanov sin Anže in hči Pavla. Tinčkovi sinovi so bili na Ano upravičeno zelo jezni.
Zaradi širjenja podjetja pa je zmanjkovalo prostora za proizvodnjo. Zato je Ivan leta 1936 zgradil ob garažah tretjo, večjo in sodobnejšo delavnico na sedanji Jezerski 5. Med vojno oziroma NOB so bili v delavnici sestanki aktivistov OF. Po vojni jc bil tri leta (od leta 1947 do 1950) dopoldne v zgornji delavnici pouk za osnovnošolce, zvečer pa prostor za sestanke krajevnih in občinskih organizacij. Od leta 1945 do 1947 so se v zgornji delavnici v popoldanskem času izobraževali tudi bodoči čevljarji. Strokovni učitelj Lcandcr Mlinarje moral pri teoretičnem pouku večkrat na različne načine krotiti vihravo mladež. Včasih jim je zagrozil kar z inšpektorjem Steimanom iz Ljubljane. (Pred vojno in po njej je ta mož v Žireh vodil tečaje za modeliranje.) Leanderjimjc izza katedra zapretil: »Fantje, ne se zajebavat. Avto bo paršu, vrata se baja otprla in Stajman ba tle.«
Vajenci so si lahko vsako leto brezplačno izbrali en par čevljev. Učili so jih popravljati tudi staro obutev. V strojarni pa so opravljali tudi strojarska dela: mleli so čreslo, garali kože, jih »trajkali« (obračali v tla zakopanih velikih sodih). V Jezernici so čistili dlako s kož. Po kosilu so vajenci lahko pol ure balinali na dvorišču. Za fante in dekleta, ki so se hoteli izučiti različnih obrti, so morali starši ponekod plačati kar lepo vsoto denarja. Tega pa mnogi starši niso zmogli. Vajenci so sicer opravljali tudi kmečka dela. Vendar če jc vajenec želel opravljati kmečko delo mimo delovnega časa, je dobil ustrezno plačilo in malico. Nekateri nekdanji vajenci so povedali, da so to radi počeli, saj so se vsaj včasih do sitega najedli žgancev.
Mojster Ivan ni dovolil med delom piti nobene alkoholne pijače. Pa vendar je včasih kak vajenec skočil skozi zadnje okno in čez Ančnikov travnik v Bahačcvo gostilno po pijačo in pasjo radost. Izjemo je Ivan napravil le leta 1937, ko se je poročila njegova hči Pavla. Tedaj je bilo delavcem ob deseti uri ukazano, naj pospravijo mize. Iz kuhinje so jim prinesli rebrca, potico, pijačo in še kaj. Ob prijetnem vzdušju sc jc oče Ivan razhudil na svojega sina Franca, ker je z možnarjem streljal in pri tem razbil nekaj okenskih šip.
Nekateri samski delavci so se hranili kar v Zajčevi kuhinji. Povedali so, da je Ana zelo dobro kuhala, zlasti za tiste, ki so živeli v revščini. Ko je nekoč vajenec Lojze stopil v kuhinjo, seje oglasila Ana: »Lojze, dans smo pa zajca spravi.«
V kriznem času (1930-1936) vajencev niso sprejemali. Po tem obdobju pa so sc pri Zajcu učili naslednji vajenci: Peter Naglic (Makslnov), Slave Sedej (Sedejčkov), Lojze Kristan (Jarečan), Vinko Grcgorač (Bendetov), Janko Žakelj (Godcov), Ivan Pečelin (Polonkarjev), Pavel Kristan (Pe-pelsk), Franc Jereb (Lukatov), Štefan Zaje (Zaklerjev) - Ivanov vnuk, Frane Zakelj (Urbanov), Karel Pivk (Javrnkov). Vajenci, ki so jih učili Stanko Likar, Gustl Bogataj, Jernej Pelernelj, Matko Kos, Stanko Mravlje in včasih delovodja Pavel Zaje, ter pomočniki so delali v pritličju stavbe. Jernej Peternelj, Martinov, je tudi delal na sekalnem stroju, »štancal« podplate, pripravljal kopita, pete in drugo. Jovo Pivk, Javrnkov, je bil pri stroju za čiščenje podplatov. Večkrat je to delala tudi Šemonikova Micka - Marija Kristan s Sela.
V delavnici so poleg druge obutve izdelovali tudi oficirske škornje in posebne škornje za oficirje pri konjenici. Vse škornje so iz delavnice prinašali na toplo krušno peč, da so sc na »petrah« sušili.
Gustelna Bogataja so zvabili v firmo Žajc iz Čižmarske delavnice. Znal je mojstrsko izdelovati škornje. Bogate izkušnje si je pridobil v oficirski čevljarski zadrugi v Beogradu. Baje je izdelal škornje celo za samega kralja Aleksandra Karadordevića I. Svoje izkušnje je zelo uspešno prenašal na žirovske vajence.
V prvem nadstropju so bile skupaj s prešivalci tudi prešivalke: Stazi Bogataj (Fricova), Ančka Žakelj (Godcova), Pavlina in Katina Žakelj, Malka Oblak (Majnikova), Katina Kavčič (Žunarjeva) in Ivanka Malovrh, občasno pa Vida Žajc, Malči Mlinar (Ccnctova), Julka Žakelj (Balčkova) in Pavlina Malovrh. Mirko Kristan (Kristančkov) je krojil usnje za obutev po naročilu, Tone Končan pa za standardno obutev.
V prizidku hiše je bila delavnica-»kamašeraj«, kjer so delali »kamašne« - gamaše za orožnike. Vinko Arnol (Robidovčar), doma iz Volče pri Poljanah, je bil odličen izdelovalec gamaš. Delal je tudi pasove, naramke ter »futrole« za samokrese in drugo, kar je sodilo k opremi orožnikov. »Rišpatc« za gamaše je izdeloval iz lesa Ivan Zaje kar sam in zelo dobro. Znal je spretno oblikovali zahtevne loke pri gamašah.
Podjetnik Zajčje po letu 1934 začel odpirati prodajalne zunaj takratne Dravske banovine. Poslovno zelo uspešen je bil dolgoletni vodja prodajalne na Otočcu v Liki Franc Grošelj (Hlibčarjev), čevljar z Dobračcvc (1903--1989). Poročil seje z Ivanko Zaje (Matičkovo), kije leta 1938 odšla z otroki za njim na Otočac. Med vojno (1941-1945) je Grošelj ustanovil čevljarsko obrt, ne da bi spremenil naslov firme. Zaposlil je več delavcev, žena Ivanka pa je »stepala«. Grošljevi družini je šlo v Liki zelo dobro. Sosed Zajčeve prodajalne, gostilničar - Dalmatince, jc večkrat ponavljal: »Pa šta ima da se čudi, kad sve to firma Ivana Zajca nudi.« Ob dopustih ali orožnih vajah jc Grošlja nadomeščala Julka Žakelj (Balčkova).
Med slovenskimi delegati, ki so prišli leta 1943 na poti v Jajce v osvobojeni Otočac, kjer jc bilo središče hrvaškega osvobodilnega gibanja, je bil tudi krščanski socialist Tone Fajfar. V svojih Spominih (1966) je med drugim zapisal:
»Obiskal sem tukajšnji 'slovenski konzulat' - Zajčeve družine iz Žirov...« (Gotovo je menil, da vodi prodajalno kdo iz družine Zaje. Op. pisca.)
Zaje in Grošelj sta namreč leta 1943 kupila Batovo trgovino s čevlji in jo po vojni prodala nekdanjim lastnikom. Prevoznik Furlan iz Gorenje vasi je leta 1946 pripeljal v Žiri družino, pohištvo in ves inventar te prodajalne.
V Zenici, v Ulici kralja Petra 6, je prodajalno vodil sposoben čevljarski mojster Mato Kos, doma iz okolice Poljan. Obutev je .šla dobro v prodajo. Prodajalno v Kninu pa je upravljal Jože Vončina (1891-1964), doma iz Novakov nad Cerknim. Poročil seje s Kristino Rcttcl (Paradižarjevo). Zelo dobro je prodajal delavske čevlje vseh vrst. (Med drugim je bil tudi odličen telovadec in celo starosta žirovskega Sokola). Firma Zajčje odprla prodajalno tudi v Ljubljani. Obratovala pa jc le dve leti. Na policah je bilo premalo zahtevnejše obutve. Zato je uspel Peko.
V tridesetih letih sc je firma Zaje na osnovi »hišnega« pravilnika Tihe družbe in Družine preimenovala v firmo Ivan Zaje in sinovi.
Vse družinske člane je oče Ivan Zaje zaposlil v lastni firmi. Hčere Ivano, Marijo in Ljudmilo je poslal po letu 1934 v gospodinjsko šolo v Malo Loko na Dolenjskem, kjer naj bi se naučile boljšega gospodinjstva, kmetovanja in osnov računovodstva.
Hči Ivana (1912-1942) je začela zelo zgodaj delati kot prešivalka. Njeno zdravje pa je začelo kmalu pešati. Močno jo jc prizadela materina smrt. Leta 1936 seje odločila za samostansko življenje in odšla v Maribor. Premeščali so jo po sirotišnicah, ko pa so po okupaciji Nemci samostan razpustili, je odšla k bratu v Trebnje, kjer je umrla za levkemijo.
Marija (1914-1961) je bila sprva zaposlena kot prešivalka, pozneje pa kot komercialistka. Delo nabavljavkc in prodajalke ji je bilo pisano na kožo, saj je bila uspešna pri očetu doma, pozneje pa tudi pri možu, dr. Erncstu Demšarju (1902-1944). Doto, ki je bila za tedanje čase kar velika, ji jc oče izplačal leta 1938, ko se jc poročila. V letu dni sta z možem zgradila lepo, moderno hišo - vilo blizu farne cerkve. Dr. Demšarje kot zdravnik moderno opremil splošno in zobno ambulanto z vso tehniko. Njegov zobotehnik je bil idrijčan Karel Bcrčič. Ustanovil jc tudi prvo lekarno v Zirch. Marija jc bila v Žireh pred vojno edina ženska, ki si jc pridobila vozniški izpit. Zadnji avto Praha, ki so ga zaplenili Nemci, jc dobila po vojni nazaj na blejskem sedežu gorenjskega gestapa. Bolnici Franji je podarila rentgenski aparat in veliko zdravil. Moža Erncsta so Nemci najprej internirali v Daehauu. Po enem letu so ga izpustili, ker je bil kot Idrijčan tudi italijanski državljan. Po vrnitvi v Žiri so ga četniki majorja Bitenca, predstavnika SLS za zahodno Slovenijo, na domu aretirali in ga skupaj s šc dvema aktivistkama OF in ranjenima partizanoma ubili na poti v Goropekc. Pozneje se jc Marija poročila z dr. Karlom Bcrnikom. V tem zakonu seje rodila hči Karla.
Hči Pavla (1917-1975) je šla z enajstimi leti v šolo v Ljubljano, da bi po končanem šolanju delala doma v očetovi pisarni. Najprej je končala štiriletno meščansko šolo pri uršulinkah, nato šc enoletni trgovski tečaj. Do poroke z Dušanom Demšarjem leta 1937 je delala pri očetu. To so bila njena najlepša leta: bila je dejavna v sokolskcm društvenem življenju. V zakonu z Dušanom Demšarjem je rodila hčeri Renato in Majdo.
Leta 1941 je bil mož Dušan v Rimu obsojen na 24 let zapora, preostala družina pa je bila na seznamu za izselitev v Srbijo. S pomočjo sorodnikov in prijateljev je Pavla s hčerama zbežala na Dolenjsko k bratu Ivanu v Trebnje. Tam je ostala z mlajšo hčerjo do januarja 1944, potem pa sta prišli v Rovte k moževim staršem in starejši hčeri. V Trebnjem je začela avgusta leta 1942 sodelovati z OF in ostala dejavna do konca 2. svetovne vojne.
Po vojni so moževim staršem vzeli večino obdelovalne zemlje in gozdov, zaprli pa so tudi gostilno. Pavla, po naravi vedra, sc jc skušala prilagoditi novim razmeram. Veliko Žirovcev se je spominja iz mlečne restavracije, ki jo je vodila v letih 1950/51 v domači gostilni. Slabo letojc delala tudi v gostilni
Pri Bahaču, ki jo jc upravljala Kmetijska zadruga Žiri. Od leta 1956 do upokojitve je delala v Zdravstvenem domu Žiri kot administrativna delavka in priučena bolničarka, ki je z mopedom obiskovala bolnike po okoliških vaseh in hribih. To delo jo je veselilo. Pravijo, da so jo imeli pacienti zelo radi, ker je bila prijazna in skrbna. Veliko je delala pri Rdečem križu Slovenije. Po ločitvi od moža seje vrnila v domačo hišo.
Najmlajša Ivanova hči Mila (1919) jc živela na Zajčevi domačiji vse do leta 1950. Zaposlena je bila v administraciji, kjer je opravljala pisarniška dela (ekspedit, tipkanje, prevajanje iz srbohrvaščine v slovenščino in drugo). Koje nekoč neki berač kupil čevlje in Mila na račun pred imenom ni napisala »gospod«, jo je oče Ivan pokaral: »Vsak, ki pri nas kupuje, je gospod.« Po poroki leta 1960 seje zaposlila v Etiketi.
Ko so 13. septembra 1944 Milo aretirali četniki, jo je krute smrti v Mršaku zagotovo rešila Franca, Frančiška Demšar, Jcrnačcva iz Raven.
Najstarejši sin Ivan, Anže (1901-1964),je vZaječarju opravil podoficirsko šolo in postal narednik. Odločil seje še za prostovoljno služenje in ostal v vojski kar šest let. Svoje večletne zveze in znanstva z oficirskim kadrom jc pozneje v firmi izkoristil, da seje prodaja škornjev in druge oficirske opreme povečala. V delavnici je skrbel za program škornji. Bilje vodja pisarne in kot povedo, jc bil pravšnji gospod. Oče Ivan mu jc zaupal svetovanje in nadzor nad vsemi prodajalnami firme Zaje. Junija leta 1941 je z ženo Ivano, Johano, in otrokoma, Marto in Dušanom, odšel v Trebnje. Po vojni seje zaposlil v Alpini in delal v njej vse do upokojitve. Družina se ni več vrnila v Žiri.
Edini med brati, Pavel (1904-1977), je opravil mojstrski izpit iz čevljarstva, zato gaje oče Ivan zaposlil kot obratovodjo delavnice. Pravijo, daje bil do delavcev korekten, pošten in človeški. Že leta 1941 se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Od jeseni 1943 do konca vojne je vodil čevljarsko delavnico 31. divizije v Trebcnčah nad Cerknim, nato pa delavnico 9. korpusa na Lokvah in v Gorenji Trebuši. Po vojni je bil do demobilizacije krajši čas delovodja čevljarske delavnice v Vipavi. Pozneje sc je zaposlil v Alpini, dokler ni postal direktor Čevljarne Metka Žiri.
Pavlov sin Štefan (1927-1943) jc želel iti po dedovih in očetovih stopinjah. Komaj je kot vajenec okusil čevljarski poklic, sc je že novembra 1943 pridružil kurirski postaji G9 na Zirovskem Vrhu. Ranjenega na Golem Vrhu so domobranci ujeli in prepeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je umrl.
Pavlova žena Jožica - Pcpa jc morala pred vojno vsako leto potrpežljivo prepričevati moža, da sta sinova Štefan in Pavel dobila nove čevlje, če že ne po meri, pa vsaj iz retura; enako je morala prositi tudi zase.
Delavnico za gamaše je vodil sin Vinko (1906-1975) in jih tudi sam izdeloval. Skromno hišo si jc zgradil leta 1937 s pomočjo ženinih bratov in kontrabanta, saj je bila v neposredni bližini Žirov italijanska meja. Telovadil je pri Sokolu in igral v gledaliških igrah.
I mel pa jc Vinko kar veliko opraviti z domobranci. Na pogrebu bratranca Ivana Zajca so ga 2. decembra 1943 skupaj s Filipom Potočnikom, aktivistom OF, aretirali in odvedli s seboj v Rovte. Od tam sta že po nekaj dneh ob primernem trenutku snela vrata zapora s tečajev in pobegnila. Nato je čevljaril v Cerknem. Dne 13. septembra 1944, prav na dan, ko so Pod grobom, na poti v Goropeke, četniki ubili dve aktivistki OF, dva ranjena partizana in dr. Ernesta Demšarja, so Vinka že drugič zajeli in nato še enkrat. Zmeraj je imel srečo, da se je izvil iz nevarnega primeža.
Ivanov sin Frane (1910-1986) je delal v prikrojcvalnici. Bil je tudi oblikovalec in izdelovalec zelo kakovostnih aktovk, ženskih torbic in moških
denarnic. Za ta poklic seje usposobil potem, koje bil čevljarski pomočnik. Leta 1935 je šel z ženo Vido za nekaj mesecev na Otočac, kjer so odprli trgovino z obutvijo. Med ponovno zasedbo Žirov (med 14. in 26. novembrom 1943) so del žirovskih čevljarskih delavnic preselili v Kranj. Tam je delal krajši čas tudi Franc, nato pa se jc vrnil v Žiri in delal z ženo Vido za NOB. V Alpini je delal v prikrojcvalniei in bil večkrat razglašen za udarnika. Poznali so ga kot dobrega in vestnega delavca. Imel je veliko energije. Sproščal jo je v različnih dejavnostih. V mladosti sc je poskušal v glasbi -igral jc tamburico. Bil je član Sokola in v vzorni vrsti orodnih telovadcev. Ljubiteljsko seje ukvarjal tudi s fotografiranjem. Večina njegovih fotografij je danes za Zajčevo rodbino in za druge dragocena priča časa. Bil jc tudi aktiven balinar in lovec.
Bil pa je oče Ivan do nekaterih svojih hčera in sinov precej trdosrčen -morda tudi zaradi odnosa otrok do druge žene Ane, s katero se skoraj vsi otroci niso dobro razumeli.
Janezek je veljal med Žirovci za spoštovanega, humanega in umirjenega človeka. V kriznih časih jc storil vse, kar je lahko, da delavcev ni odpuščal, zlasti ne tistih s številnimi otroki. Zaposlil jih jc tudi na kar veliki kmetiji. Za zvestobo firmi jc nagradil delavca Jerneja Pcternelja in Jovota Pivka s strešno opeko za njuni novi hiši. Pomagal je vojnima begunkama - hčerama Pavli in Mici z družinama, po vojni pa tistim sorodnikom, ki so se znašli v težavah zaradi vojnih zapletov in zablod. Članom pevskega zbora jc pred vojno omogočal brezplačna avtobusna potovanja na gostovanja. Svaku, bratu žene Marice, Majniku, je večkrat pomagal iz denarnih zagat.
Ivan Zaje jc finančno vedno posloval s krediti, kreditorji pa so mu zaupali, saj je svoje obveznosti vedno v rokih poravnal. Bil pa je večkrat upravičeno slabe volje, ker mu je včasih premoženje nenadzorovano odtekalo v raznih oblikah od hiše.
Ustvaril je kar lepo premoženje. Poleg delavnic in hiš je bil lastnik še okoli 40 hektarov travnikov, njiv in gozdov. Ko se jc bližala 2. svetovna vojna, je zaradi predvidevanj, da se bo vojna razširila tudi čez bližnjo italijansko mejo, kupil leta 1938 v Trebnjem manjšo kmetijo s hlevom, kozolcem in nekaj zemlje. Po avtoprevozniku Furlanu pa je dal v Trebnje dvakrat prepeljati nekaj strojev in veliko usnja. Pozneje, koje prišlo Trebnje v italijansko okupacijsko cono (1941-1 943), jc bila ta kmetija pravi azil za pregnane sorodnike in druge. Od zeta dr. Demšarja je kupil dva osebna avtomobila. Ob okupaciji so Nemci zasegli oba. Pred vojno je dolgo počival na prečnih legah čez Jezernico star Tinčkov poštni avto. Imenovali so ga Henrik. Avto je bil po naročilu prirejen za prevoz zabojev čevljev. V njem je bilo še osem sedežev za potnike. Včasih je služil tudi za prevoz mladoporočencev in svatov.
Ivan Zajčje bil vse do konca večinski solastnik delnic avtobusnega podjetja Jakoba Poljanska, sprevodniško blagajno pa je vodila njegova žena Ana.
V zvezi s tem podjetjem si privoščimo šalo:
Če jc bila na katerih od gostilniških vrat od Žirov do Škofje Loke zastavica z znakom P, je to pomenilo, naj avtobus ustavi in pobere potnike. Od tod tudi domislica, ki seje gotovo porodila v veseli gostilniški družbi: »Poštno potniško prevozno podjetje Poljanšek, počakaj, potniki pijejo pivo.«
Poleg vodenja podjetja in kmetije se je Ivan ukvarjal tudi s trgovino z drvmi za krajevne potrebe. Dovoljenje za ta posel je dobil od občine Žiri leta 1933. Metrska drva so dovažali kmetje in jih zlagali ob bregu Jczernice. Včasih jih jc bilo zloženih tudi do 100 kubičnih metrov. Razžagane so potem razvažali do naročnikov.
Podjetnik Anton Kopač (Tinčk) je tovoril les kar po Jezerniei do svojega posestva (zdaj Jezerska 7), kjer danes obratuje podjetje Polix. Zaradi izredno močvirne zemlje tam ni bilo nobene poti. Pobudnik, da se ob Jezerniei zgradi pot in most, je bil Ivan Zaje, kije delo tudi financiral.
Že od mladih dni se je Ivan ukvarjal tudi z zoboderstvom, in to kar na svojem domu. V začetku so bili njegovi pomočniki sinovi, pozneje pa tudi njegova žena Ana. Klešče niso bile iz šuštarske zbirke; bile so profesionalne, medicinske. To delo jc opravljal brez plačila. Tak »zobozdravnik« jc bil posebno dragocen zlasti v vojnem času.
Med okupacijo in do osvoboditve Žirov oktobra 1943 je proizvodnja tekla normalno, vendar v vse manjšem obsegu, ker jc del čevljarjev odhajal k partizanom, del pa jc bil mobiliziran v nemško vojsko.
V krajšem obdobju do osvoboditve Žirov leta 1943 pa so žirovski čevljarji delali čevlje izključno za partizansko vojsko. Delavci so se tedaj hranili v spodnjih prostorih Prosvetnega doma v Žireh. Pri Zajcu in drugih obrtnikih je bilo skritih veliko zalog usnja. To usnje so deloma dali vojski ali pa so ga, rekviriranega, odpeljali na Primorsko v čevljarske delavnice 31. divizije in pozneje 9. korpusa.
Del proizvodnje s starejšimi delavci so med jesensko ofenzivo novembra 1943 preselili v Kranj.
Po vojni je Zajčeva firma obratovala le do združitve žirovskega čevljarstva v Čevljarno Ziri.
O sodelovanju Ivana Zajca v kulturnem življenju Žirov pa poznavalec tega obdobja, prof. Rado Jan, sodi takole:
»Ivan Zaje se je kot mlad fant po letu 1895 začel vključevati v življenje verskih bratovščin, iz katerih je nastalo v letu 1908 Slovensko katoliško izobraževalno društvo Dobračeva, katerega član je bil.
Društvo je žc v letu 1909 začelo prirejati dramske prireditve. Pri nekaterih jc sodeloval tudi on. Eno od vlog jc igral v dramatizirani Jurčičevi igri TIHOTAPEC (1910), dokumentirana pa jc tudi vloga Benoita Turbota, sergent-majorja, v Finžgarjevi ljudski drami NAŠA KRI in pred prvo svetovno vojno še vloga v igri Jaka Stoka ANARHIST ter verjetno še v nekaterih drugih igrah.
Pozneje, koje postal podjetnik, jc vsaj v začetnem obdobju podprl rojaka, kasnejšega akademskega slikarja Maksima Sedcja. Za druge mecenske prispevke avtor tega prispevka nc vc. Podprl pa je npr. tudi obrtno razstavo leta 1936 v Škofji Loki. Zelo rad pa je Ivan Zaje obiskoval dramske in druge kulturne prireditve.
Pomemben doprinos h kulturi je tudi njegovo sodelovanje v strokovnih združenjih, ki so si prizadevala za organiziranost in strokovni napredek čevljarske obrti ter njeno preraščanje v polindustrijo. In ne nazadnje je pomembno, da je s svojo aktivnostjo zagotovil v hudih medvojnih časih delo in eksistenco vsaj štiridesetim žirovskim družinam. Rad je tudi podpiral razne dobrodelne dejavnosti v korist šolskih otrok in dijakov.«
Pravijo tudi, daje po vojni organiziral skupni ogled baletne revije Ples na ledu v Celovcu ter ogled nekaterih zanimivih prireditev in filmov v Ljubljani.
Na začetku svoje poti sc jc Ivan, reven kot cerkvena miš, inspiriral z idejami krščanskega socializma. V njegovi osebni zapuščini sc namreč nahaja tudi snopič Krekovega Socializma iz leta 1900.
Z letom 1902 seje začel uveljavljati kot samostojni obrtnik. Po preteku časov pa jc postal mali podjetnik in kot bajtarski sin na koncu svoje poti tudi posestnik in delničar Avtobusnega podjetja Poljanšek ter Strojarne Žiri.
Leta 1945 jc hočeš nočeš pristal v novoustanovljeni socialistični zadrugi - Čcvljarni Žiri, ki ga je tako kot druge zadružnike, ki so v zadrugo vložili svoja proizvodna sredstva, izplačala, še preden je Cevljarna prestopila iz zadružnega v državni (socialistični) sektor in se najprej preimenovala v Tovarno športnih čevljev Žiri, predhodnico današnje Alpinc. Povojna oblast mu je odvzela pogajalsko pobudo, ni pa ga razlastila.
Vsemu navkljub pa je mogoče trditi, daje bil Ivan Zaje v življenju uspešen kot le malokdo na Zirovskem, saj je, kljub temu da je bil na začetku poti neuk in nepismen, zelo izvirno in uspešno uveljavil svoje naravne darove. Ali pa jc bil pri tem srečen, vesta samo on in bog.
Na zadnji poti ga je pospremil kot vrhniški dekan, nekdanji žirovski župnik Ivan Pcčnik, njegov krščanskosocialni somišljenik in prijatelj.
Pripovedovali so:
1. Peter Naglic, roj. 1922
2. Franc Jereb, roj. 1925
3. Maks Oblak (1913-1999)
4. Anton Filipič, roj. 1909
5. Alfonz Zajec, roj. 1932
6. Frančiška Kopač, roj. 1913
7. Mila Bogataj, roj. 1919
8. Oton Zaje, roj. 1938
9. Vida Zaje, roj. 1914
10. Vinko Naglic, roj. 1921
11. Ernest Demšar, roj. 1943
12. Vinko Mlinar, roj.'1917
13. Tončka Bogataj, roj. 1914
14. Jaka Bogataj, roj. 1940
15. Jože Novak, roj. 1944
16. Lojze Novak, roj. 1915
17. Lojze Filipič, roj. 1917
18. Karel Pivk, roj. 1928
19. Pavlina Strel, roj. 1924
20. Ivan Pcčelin, roj. 1924
21. Ivan Grošelj, roj. 1933
22. Pavlina Mur, roj. 1921
23. Renata Jan, roj. 1937
24. Majda Demšar, roj. 1939
25. Stana Habjan, roj. 1937
26. Vilka Čadež, roj. 1917
27. Marta Prijatelj, roj. 1929
28. Dušan Zaje, roj. 1932
Lega vasi Hleviše
Rojstna hiša Ivana Zajca: Hleviše 16, Na Krog; posnetek iz leta 1932
088888
Družina Zaje leta 1924: sedita oče Ivan in mati Marica; od leve proti desni stojijo: Mila, Miea, Pavel, Anže, Vinko, Ivana in Pavla, manjka sin Franc; posnetek iz leta 1924
Čevljarski delavnici v levi in srednji hiši, zdaj Delavska 1 in Delavska 3; na desni hiša Muštrovše, ki je bila podrta, Delavska 4
4
4^5859535558
Čevljarji za delovno mi/o leta 1921 v delavnici na Dobračevi 53, zdaj Delavska I; okrog mize z leve proti desni sedijo: Filip (Lipe) Možina (Muštrovšk), Jernej Podobnik (Jernejcov), Pavle iz Škofje Loke, Jane/. Kristan (Jarečan), Jernej Peternelj (Martinov), Maks Sedej (Sedejčkov), Pavel Zaje, Slavko Demšar (Česnov), Vinko Zaje; v ozadju: Katarina (Kalina) Oblak (Žunarjeva), Pavla (Binelova), mojster Ivan Zaje, Anton Malovrh, Marija (Marica) Zaje z otrokom v
Hčerki Mica in Pavla peljeta čevlje na pošto; posnetek iz 1934 oziroma 1935
H%%55
Čevljarji v delavnici v Stari vasi 51, zdaj Jezerska 7: mojster Ivan Zaje (1976-1962), Tone Oblak, Likarjev (1909), Cene Kokelj, Burnkov (1906-1991), Jernej Peternelj, Martinov (1902-1983), Jernej Podobnik, Jernejcov (1898-1967), Vinko Zaje (1906-1975), Karel Paradižerjev, Lovro Šubic (1899-1973), Pavel Zaje (1904-1977 ), Filip (Lipe) Možina, Muštrovšk (1905-1986), Slavko Demšar, Česnov (1907-1942)
Poštni avtobus s paketi z obutvijo na strehi
HiŠa z delavnico, Stara vas 51, zdaj Jezerska 7; na levi strani zadaj voz s krožno žago za žaganje drv
Zajčevi delavci leta 1935/1936 pred svojo delavnico, Stara vas 51, zdaj Jezerska 7; prva vrsta z leve proti desni: Matevž Gostiša, Maticov (1891-1966), Mirko Kristan, Kristančkov (1905-1975), Ivan (Anže) Zaje (1901-1964), Pavla Zaje (1917-1975), Ivan Zaje (1876-1962), Pavel Zaje (1904-1977), Ivana Zaje (1912-1942), Marija Zaje (1914-1961), Kristina (Katina) Oblak, Žunarjeva (1905-1997); druga vrsta z leve proti desni: Urban Žakelj, Urban z Rakulka (1896-1973), Maks Sedej, Sedejčkov (1878-1950), Pepe Bevk (1904-1967), Franc Grošelj, Frencov (1903-1989), Rudi Dermota (1905-1974), Stanko Mravlje, Šlosarjev (1914-1993), Jernej Peternelj, Martinov (1902-1983), Karel Naglic, Jernejev (1912-1972), Polde Demšar, Polanc (1912-1976), Franc Zaje (1910-1986); tretja vrsta z leve proti desni: Franc Kavčič, Mrovcov (1906-1990), Ivan (Johan) Jesenko (1903-1973), Janez Kavčič, Mroveov (1913-1987), Jakob Seljak, Markotov (1888-1937), Ivan (Anže) Bogataj, Žagarjev (1896-1975), Mirko Seljak, Mačkov (1911-1988), Ivan (Johan) Pivk, Javrnikov (1905-1974), Janez Žakelj, Lavrov (1897-1966), Stanko Likar (1909-1985), Anton Končan (1907-1977), Anton Malovrh (1866-1971), Anton Logar, Šemonikov (1914-1970)
Modernejša delavnica v Stari vasi 51/a, zdaj Jezerska 5
Poleg drugih vajencev sta vidna Lojze Kristan (Jarečan) in Pavel Kristan (Pepelsk). Stojita Jernej Peternelj in obratovodja Pavel Zaje; fotografirano v delavnici, Stara vas 51/a, zdaj Jezerska 5
Družabno srečanje v pisarni Ivana Zajca leta 1934. Od leve proti desni sedijo: Ivanova druga žena Ana, soseda Helena Demšar (Cesnova), nuna 1 ledvika, hči Johana, Ivan Zaje; stojijo: hči Pavla, sin Franc in hči Mila
Mojster in podjetnik Ivan Zaje v zrelih letih
Reklamna tabla ob mostu ob Jezerniei
. ■ . . -"»j....jati;, xkx.-*ji.        r-«2. ua. xjx ..uz±. ^
Ručna radionica cipela i čizama
lwan Zaje * mi,.,: ?lri
telegrami Žajc Ziri / ha
Sa ovim etnikom prestanu sve u prijoSnjih cenikih označeno ceno
otplate
■.■ r...r. '      r\."i\-m3 ■KM3,-^7- T-r-riT'-injsi -TMr T"..™      ■ --..v- 'lii-- rur:        -r_T •
Oglas: 5°l« popust važi
iiii otplatnc cene t.a ftg. članove „Oficirske- /.;idrugc"
IVAN ZAJC i sinovi; - ZiIRl
IVAN ZAJC
ŽIRI, Ofovtko borovina
Na željo oskrbim kompletne smuči
Smuti iz brdskog jmena la. duflaa 190 - 220 cm   . Din 100
Kompletne .Seidcl* vexJ Ih krom kola...... Din 2o'~
Kompletne vrzi, la krom s.i dvostrukim sliznlom . Din 30-KomplctOC vezi. la krom H dvostrukim ■ i i žalom i
dvostrukim kopčama........... Din 32-
OkOVi (bakne) .Scldd*............ Din 15---
Ka lajšati* ploče ga smuči........... Din 4-
h. |«Sk« kompletni stapovi........... Din 2B~
Gornjo trni! vaifl [ranko ZIRI, plalljivo na povzoćo Ho otplatu jo 10"/u poviska na gornjo cone I
Nor. br. žiri.
PoStovani gospodine!
Potta Izve* tava me, da jo4 niste podigli
pilula sa obućom koju ste od mene naručili, pa Vas tom prilikom pozivam, da to odmah učinite da febegnete trolkovlmi na
lelarlnJ pa đ« i mene poSlcdltc vrlllcih trolkOV«, koje moruni platili, ako ne ml paket vrati.
Ju, da ■■i'" obuću (bofl neprlmanja samo poskupljo* •kujem, da mome pozivu bezodvlaCno udovoljite
Pozdravljani Vas i hfljcftitn
I |'1':'.|i.)v.iii|liii
IVAN ZAJC.
Im«)«:
NARUDŽBA
Gospod
IVAN ZAJC
radionica obuće „
t 102
Motim, da se mi šalje na nize navedenu odrešit pouzećem slijedeću obuću: . / Uv^. .4^u*ti~.MjL4 i/Y%y
Talna moja adresa: Ime /jdttiujl^ ■!('^(>(!..Mri.-u (f'S.  tjrlTHlilUiA "/l«&Vi.....
Selo:      £. OrfM itoHt*>
Po&Ukmja poŠta:
IVAN ZAJC /IHI . tlr-v.l.* ■.■■<«l|ti> ^js8^B»aaW	
^^^^^^\ '\ '	oljkij v.a Lartulu vojno uđocio ?.. s xti. . Iv..n i'A\jc n.ili.unic;: oiptilu i. BiaSM
hiljndu peto u ui JltuiiuuEU i	
uvi roiijoiu u 0,','itini !U>ri.StJ jio.ito ni duu.ci nuimtlu dovolj)	moj; rudiiiiitvu cujfHulutno no arujtoalujai .irmmitili ci^ol« uaotnliiti dki dlsto
luj:.>vJ,iur)o»,;i:> . ruku ..ganuti u> (iri«A*J.«B,i	u ui uvi Liiiiovj i oliuvana su ovv- inpo-T VAN ZAJC
IVAN ZAJC
ručna radionica I V M M   £.M%IV» ZIRI JUGOSLAVIJA
CIPELA I C I Z A M A I   SINOVI DRAVSKA BANOVINA
IHHIIIIIMHIII I -1-- CM  MACUN  IJUIUJAMA  QK   1. «1«
Gospod
Banovina:
Uslijed Vaitg cenj. naioj Vaj račun i pogibelj...........
alj.m Va,
Pori	Ari,	U^,^,,^";                ,|, , |,,l (			IZNOS	
		imirjjiin Kiiibi ...*•<. • i«««			Din	P
						
						
			Oln	P		
Ktiporo .  .  . ,						
		Pouzeću    .   . .				
						
Akn i« .nriun . u>r - 1.    ...innI. po ......illlru robo. dorvotl ■.. fl\ popu.I d« n.lnlkn rakunu.
Dril« Umatali i«*«, plall.n lu doTŠ. »vuko« nnvndnnoij mn.nca ptrinrn prllol«rilh
B*JI, upi.......:■    .   M.-,..JtJ,..,„„,„/„ obuću iomon|uj« i«, oko J* u roku od 8 dono
' vralnnn polpiino nfiolt»r!nnn.
Uglovi plaćanja:
1. rata Din ................
2.....
3.   „ „.....
1..... ..........
19 19 19 19
V«»k Vijrtirc infirJi imMi tiri »vik i   Unjilirtt, In-uno nH »litine, v k.ilcri prol'iv«. Njijliiilvriiiijd' ]iO][o')v poKodbe nuj obilnu vplie v tir It viko klljificn.	
*. mi	
	Učna pogodba.
Koi.mu leto, 0W| rUvnllUi l',i.lo|,„.,	Jvan Zajec * e v 1 j n r DobraĆera ftt. 58
Sum,,.,,,,.	j-pu ,,< / sv kV^-.
BIvolUM t Zrtot-b In dob 5. ■,,„,.......1», i..	M\      jj-*~               / y°■ »prOotnono pM»' /V*t-nftA/ M*.l*uMopbuV            . ^t^-^
M Doo^rfejo- otnbM            Din pl*đ|tv*j	
V. VftjOMI dobi	pinti]«,
10. V>j<m,iK dobi v	s»i d,.« i-......,;     *»rp*4*' ...........,......    bi,........i.....'i . »HA« In pi-rilo od . ^*<L«Jk/     | ........, !......k,.
bo»l.           M SAmJ^/           ,„ ,k„ >k„|, ,„ „ „, bn ,„,„„ „jj,ti , botofco, „ bo •	
ttlUtOVil        'V^a**^^'             . PrtaptvlM rn bolniiko bkfOjnlM bo pl»DtW»l moj.i«. m 4. In H <okOtW 1 doc M. m>rc* IdRn). 11. Mtd oo.ku.no dobo. ki M|a         l.dn. i, jo jo MM v oM t.., (moto obo pncnoolk.	
Orin.Hb.kl.	'. .t* '.111. /Pi*&/!fiS>i*       4ssi 44f*f****4*!'
	
Potrdilo.
Podpisani potrjujem s tem, (lu je
vajenec
svoje pomagalsko delo, obstoječe tz //«w^*^' Ugotovil P moji delavnici .samostojno i/i brez tuje pompli,
Jvan Zajec
J,**#ij+**+* Sv/M ■/ v J/ /       f 1 ' <
',;hk^ ^*.t\x.-u ^^*>t.t.-^/ jst?y*tyc«- Ć. 6.
Komisija za pomagalske preizkušnje zadruge
Preizkuševalni zapisnik
RffltlKUtiiJu u poatigilcfti ki su m vršilo <bic,   " y/.    Mita/ od /  do p/ u ob nvioitiintl pnrJMdnlki: 4 rt/(V .
In pnstdnikov: 1. Tf/f-   , f/tj S/A-
Xavzo<5l izprasevanci:
5l
fi, sffitf-ftf..4l./ 0*i<&fi*
m   '/ //   /1^1 - fit^r
3.     /t) (7 f t f ft V S/i/tffl
Pomagalekii del«, ki bo jih izročili ..praševanci. pred preizIralevjIiH) koffltirijd Irjto-iDvijcnii piiN/kuštviihm tlela, i«i teoretični prt'i/kiisiiji itavl|erva vprnsiiiija iei k lasi.tkan jo celotnega uspeha prdikuirtje vsakega po-aiminega iipratevinca p" posaoie-tnlh članih koniUjc |e ruTrdcfl b. itaalediija tabele •.
.Uj»l.. [il..f.,.|i..,:l.-.)'
Vprašalna pola
ta i <i r   v i. i ■; 1, o prviikavo vajonca.
1. E'iluok lu Ima *tj.i«i i	X r i 3 t a n Aloja		
a. BdjmbI kiij, *w.	Tfffi SIJI?*1	i. Sun     Jarci«, dolina M,.]	
:.   j Vi ir,n,.Vi,v,i .nVviln ilril ,„ir,l,], Mraori	//	i. K*-en t. Hncbtve X HIO)Jltvim	
■i  Kj* bo nfOMO i.l.mii lift,«"  .1 il.r-   'Ini...! 1,1	Stara vas bi. p- -.Irt		
;■   VoMlco.l «..■>■ v k nI.	20 m kub.	ti  Koliko ukrii iiii.i	
	r.o		
"8'S         ||MM v «tl milu?	notodon	11   Ali      mii..... i m« * |vwlrlji .1.	
	I, nndetropjo.		
	Ivon Za j C ritfirh vf»d.		
(htoreJ poktte)t		I"i Koliko t-a mi lu> tr«iol«ufni»ikil>b''	■i luta
	skupno idruieoje obrtnikov v "iroh.		
<["."iV	Ivnr 7bjo, ročno invljnratvo Stnr/. vne Rl.		
i.U.t.ovcmln..
PoEtp.H iin.'WI>(i i'.i:l<'ll>l[liji»l,''*:
IVA* ZAJC
2.1 RlsS*»*
Ugotovitov rdravistvon&ga stanja.
— nk;- iposobee u izbrani poklic. Ts levici nilji« In u iMlM ■!
Mm:,i;..: ;mi r.ii■-■ r.il.:,
("-'u.u.u-**
I      ■ /
t«V.,wTtv<v./
OW0
■■■<'A.4._..&t&^&t*C&',
IVAN ZAJC i s t no vi
RUČNA RADIONICA CIPBLA i CIKAMA . UravRha bainovln«
S^!S£rjES ji 'VAN........ZAJC
i|«v In nnj.ee I. i.npr.inoCijI.onn u.nja '
ZAHTEVAJTE   C E
niki   if žiri, £
SLOVENIJA
C. kr. Bavdni urad v Idriji ^^Jg^ndL^^f?
» Kupna pogodba,
i.' Ji
prodaja  in i.ročn z.i  si* in  svoje  deilltc od  svojega   posestva,   nahaja jočcga
<Ytf< ■
v-t***u- ,nf-(wj.n* ;aa44f^iwaiiii)c- , da se predati /i   pariti od
MVtdtf-tgl p'vi.loejja ifmlpiia odpiSc , M novu acinljcknjiino ulo^o prenese
in da sc na n| /        takoj sme "knjižili lastninska pravita kiip/jUfo
. Ivina Z& i ec .
■klbttioi 11 i v k^nkiir?
M ac bnTt] l P!
		i 1
		IVAN ZAJC p. Mi
■jpt>u tt***- /J&       - -^3*. ,a#wij|it'»     ^**/t • ■:*J/'*tJ <ato*«w
y4aiW j8»* if'M- +*,*-L^&i**-*-*iitli.. ,i4i0<*iA*
*9*m+0JC +1* 0j* &%*t**p *ffyk+**t^auiyi< ftfi^ittm)
tflidaiUii -»»-v<' «aaawMM 4myto*4»       *aVt»<•
u j I
~> I i <s
< 3 E
C ; *i
Ivan Zaje i
ručna radionica cipela i čizama
pošta
Žiri
Dravska lianovliia
STROKOVNA ZADRUGA ČEVLJARJEV V ŽIREH.
30 III. 1933
40,c* bo eitaUiod.k
"l> "'>0>';i,].i
>4urt» olj nodoljali od 8 dc li id 6 do 10 uro sveOar,
vedno najnov«jii ugodni list) in albun etrol-.cvr.a literatura,Iti 'jo bo mogočo
**' - ■'■ '»»•» "j1-'
Va»Sec Vas.oa čitalnico mtirlj
ter rft&li
»sdmvli&Ko
Irihmin Zil	jefl	
		
	...............................	
JOH/1NJI ZilC
Strifnfir, Gib'.,Humi
Jvan Zajec
čevljar Dobrova Št 58
......t h »A tu jfctri.
Potrdilo.
Pndpinam) SupaitriVO potrjuj«, da jc j'0-ip.    r-^M- £• C   r jj^JJ......._......__,___
v....................... 'cB"iw\.*\N>-A hlina IfettV. &3
/.Imli '
krnj* in da im.ii materialne IpOtOb
To potrdilo no Izdaju v Kiafclil (I. 91 Zakona 0 državnem rtfUBOVodMvu in Dl. 13 Pravilnika 7.B. Imievanj« odrekli oddelka VIII Ji Pogodbe In nabave* na-vedenega ufeom, kakor tudi v indabi 81, i/ »PnvllnUia, kako sc daje v zakup In
V , ........iS-^iSi!..... MM!
-lua\y vr>i 7 \
7
Strokovna sudruga čevljarjev v fci)
do|niS<tfi>lli „trto«    H p
redeeilnilt;
,.1/,-...,
Salrach, m S7.J«ni '94?.
1'Ur die Klolltigkelti
LfiDERGEHBEREl rwfvasri <n ^Z^_s đ 11? A c ".....
Tončka Stanonik
Večplastnost in vabljivost rokopisov
Kadar sc tako ali drugače soočim s pojmom rokopis, se z njim oglasi tudi asociacija: rokopis kot izziv! Kdaj jc bil pisan, kdo ga jc pisal? S kakšnim namenom? Je šlo samo za zapisovanje dogodkov ali tudi za literarno prizadevanje? Ga je pisec popravljal, izboljševal? Večja ko je njegova časovna distanca, močneje kliče po zbližanju z bralcem. Ko bo objavljen, bo začel izgubljati patino skrivnostnosti. Drobne nianse bodo izginjale, zamenjali jih bodo »izboljšave«, popravki, komentarji. Zato je biti med prvimi, ki jim pride tak rokopis v roke, prednost, ki ga je treba spoštovati. In z rokopisom ravnati preudarno.
Rokopis jc lahko osebna, družinska dragocenost, lahko pa je tudi pomemben vir za kulturno, politično, gospodarsko zgodovino. V tem primeru je treba poskrbeti za ustrezno shranitev in objavo. Pri objavi pa paziti, da se čim bolj ohrani njegova avtentičnost, in hkrati zagotoviti, da je vendarle dostopen in berljiv za čim več ljudi.
O tem sem razmišljala, ko sem začela prebirati rokopis Ivana Zajca (1876-1962). V pregled sem dobila natančen prepis, ki gaje opravil piščev vnuk, gospod Pavel Zaje. Spoštovati moramo njegovo željo, da sc delo objavi v čim bolj originalni obliki.
Gre za vsebinsko tri različna besedila: Življenje revne družine, Žirovsko čevljarstvo, Kaj je doživel Zaje Ivan med vojno.
Pisanje, kot nam ga razodeva rokopis Ivana Zajca, jc vedno zanimiv izziv za bralca, bodisi za tistega, ki bo v njem prepoznaval dogodke, ljudi, okolje, v katerem se sam giblje; bodisi za raziskovalca lokalne politične, kulturne in gospodarske zgodovine, ali kot vir za širša znanstvena vprašanja, zanimiv bo lahko tudi za jezikoslovca, ki se bo med drugim znašel pred zahtevno nalogo, v kakšni obliki pripraviti rokopis za objavo. Seveda se bo rokopisa lotil drugače, kadar bo le-ta postal predmet znanstvene jezikoslovne obravnave. V takem primeru bo moral izhajati iz originala, to pa bo lahko storil le, če bo gradivo na voljo v javnih ustanovah (arhivih, muzejih, knjižnicah).
Bralce Žirovskega občasnika in okolje, ki ga ta medijsko pokriva, pa bi želela opozoriti še na neko zanimivost: objava tega rokopisa se pridružuje že kar nekaj dnevniškim oziroma kroniškim zapisom z žirovskega območja, kar me zmeraj znova navdaja z veselim začudenjem, koliko ustvarjalnega naboja, želje po beleženju, ohranjanju, dokumentiranju lokalnega zgodovinskega ali tudi bližjega družinskega dogajanja jc v nas.
Ključ, ki prvi odpre vrata v večplastnost rokopisa (v njegovo »delavnico«), jc njegov pisec, če je seveda znan. Ob besedilu Ivana Zajca ta predstavitev ne bo potrebna, saj jc v spremljajočem življenjepisu izpod peresa že omenjenega gospoda Pavla Zajca povedano tako rekoč vse, kar jc o Ivanu Zajcu znanega. Ker pa jc piščev življenjepis spremljan predvsem z vidika porajajočega sc gospodarstva na Zirovskem, tukaj le nekaj opozoril glede njegove šolske izobrazbe, natančneje njegovega opismenjevanja. Ivan Zaje sc je moral temeljni šolski izobrazbi (pisanje, branje, računstvo) odpovedati, saj nam v Življenju revne družine sam zaupa, da mati ni imela denarja, da bi plačala šolnino pri župniku (za časa njegovega šolanja trivialke tudi v Žireh; prvi podatki o poučevanju otrok od leta 1817, prvi šolani učitelj nastopil 1863). V nasprotju z mnogimi, ki so se šole izogibali, sije on zelo želel izobraževanja, zato nas prav nič ne preseneča, da se je brati in pisati naučil na paši (čeprav prej nemško kot slovensko) od sosedovega Franceta, kije imel več sreče, lahko
jc hodil v šolo. Nova priložnost se mu jc ponudila, ko se jc kot čevljarski vajenec srečal s sorodnikom, kije obiskoval ljudsko štirirazrcdno šolo, v kateri seje med drugim poučevalo tudi računstvo. Vse kaj drugega pa seje zgodilo v letih, ko seje kot mlad čevljarski mojster spoprijel z izzivom, daje za uspešno napredovanje v poslu potrebno tudi strokovno znanje (čevljarstvo, osnove knjigovodstva, računovodstvo itd.).
Ivan Zaje torej ni imel nobene osnovne jezikovne izobrazbe. Od kod v njem potem tO hotenje, da bi popisal vse, kar seje pomembnega zgodilo v njegovem življenju? In kdaj jc opravil to delo? - Njegov vnuk Pavel Zaje domneva, da šele v letih po 2. svetovni vojni (mimogrede, zapiski so napisani že s kemičnim svinčnikom, ne s peresom). K delu ga je najbrž nagovorila učiteljica Darina Konc, kije tedaj stanovala v njihovi hiši. Menda sta se celo dogovarjala, da bi Končcva besedilo jezikovno uredila, iz cesarje mogoče sklepati, da bi v nadaljevanju teh prizadevanj lahko prišlo celo do objave v kakem listu ali reviji. Čeprav se to ni zgodilo, pa rokopis napeljuje na dejstvo, da bi bil lahko pisan s posebnim namenom. Zapiski, se zdi, so nastajali v enem zamahu, k tej domnevi nas napeljuje enoten zapis, le tu in tam, zlasti proti koncu besedila, sc zdi, da jc roka postajala nekoliko bolj nestrpna in nemirna. Tudi pisalo je ves čas uporabljal isto.
ZVEZEK S TREMI RAZLIČNIMI PISAVAMI
Vsa tri besedila so zapisana v debelejšem, broširanem zvezku, velikosti 24 X 19 cm s črtastimi listi, s platnicami v drobnem črno-bclem pepita vzorcu in s sivim predpapirjem. Za tiste čase kar imeniten zvezek! V resnici jc bil to šolski zvezek, saj sc na eni strani listi začenjajo s poglavjem Živinoreja, iz nadaljnje vsebine pa je razvidno, da gre za učni predmet (Živinoreja, Govedoreja, Mleko, Mlekarstvo, Prašičja reja) najbrž ene od gospodinjskih šol, ki so jih v tridesetih letih obiskovali njegovi otroci. Ta del je popisan zzelo lepo, drobno, naravnost vzorno šolsko pisavo, zaman pa bi tu iskali zaznamek, po katerem bi se sklepalo, kdo je bil lastnik zvezka; prav lahko pa je bila ženska. Nato so na prazni strani s »tintnim svinčnikom« zapisana drugo pod drugo imena: Krog, Hleviše, Pod Vrhom, 'Na Krogu'..., kar nas napeljuje k čisto drugim vsebinam. Takoj nato sledi prvi spis Ivana Zajca: Življenje revne družine. Piscu seje napol prazen zvezek najbrž zdel prav primeren za njegove načrte. Od tod naprej so namreč strani oštevilčene nepretrgano od 1 do 42; od strani 27 se začenja spis Žirovsko čevljarstvo. Strani so popisane z veliko, energično, precej enakomerno in tudi čitljivo pisavo. Narejeni so umiki za odstavke, ki sc dosledno končajo z ločilom, piko. Zakaj to poudarjam? Zato, ker jc prav značilno, da pisec ločil skorajda ni uporabljal, vejic pa sploh ne. Tudi zato pravim, daje besedilo napisano v enem zamahu. In ker skorajda ne kaže nobenih popravkov, izboljšav. Sem in tja je kaka beseda prečrtana. Zanimivo pa jc, da sc zapisovalec od vsega začetka spopada s težavo, ker se je odločil, da bo pisal v 3. osebi, o Janezku torej, ki ni nihče drug kot on sam. Žc na tretji strani sc mu zapiše/kv/, besedo prečrta, nad njo pa napiše Janezek. Več težav mu povzročajo tudi številke oziroma letnice. Včasih pa jc kak navedek celo podčrtal (štirileta vojašne odsluži). Zdi sc, da je pozneje, koje bilo besedilo že napisano, nekatere podatke dodatno preverjal; nekatere letnice so podčrtane s svinčnikom ali celo rdečo barvico. Pri zapisovanju letnic seje večkrat zmotil (1997 namesto 1897). Zelo rad je imel tudi cifre, očitno je bil z njimi res bolj domač kot z zapletenim pravopisom (imel je približno 1/2peham samih srebrnih goldinarjev).
Od strani 27 teče nov spis - Žirovsko čevljarstvo. Pisava se zdi nekoliko bolj utrujena, z rdečim svinčnikom so podčrtana zlasti imena, torej mesta, kjer gre za stvarne podatke. Strani 36 in 37 je namenil dogodkom iz prve svetovne vojne, pustil prazen prostor, očitno je to obdobje namenil popisati pozneje, ter nadaljeval s krajšim popisom dogajanja v čevljarski obrti za časa Kraljevine SHS. Zadnja omenjena letnica v tem popisu je 1922.
Potem je treba zvezek obrniti. Prve strani se začenjajo s popisom Inventar. Gre za seznam 119 predmetov, strojev in drugih naprav ter čevljarskih pripomočkov. Pisava je druga, kot smo jo srečali pri učnem predmetu Živinoreja, sledi izpuščena stran, nato spet Zajcev rokopis: Kaj je doživel Zaje Ivan med vojno. Strani so oštevilčene od 1 do 11. Pisec je očitno ugotovil, daje pol strani, toliko je dogodkom iz 1. svetovne sprva namenil v Življenju revne družine, veliko premalo, zato je temu posvetil nov spis, ki se konča z vrnitvijo z ruske fronte v domači kraj. Potem lahko preberemo samo še naslov za naslednji spis: Izbruh druge svetovne vojne. Tu se Zajcev rokopis konča. Zakaj? Prostora v zvezku je bilo še dovolj... Ali mu je zmanjkalo moči in volje za popisovanje teh dogodkov ali pa so bili le-ti preblizu, premalo izčiščeni, urejeni...? O tem lahko samo ugibamo.
LEKTORSKI PREGLED BESEDILA
Ker pa sem obljubila, da bomo z objavljenim gradivom ravnali spoštljivo, naj pokažem, kako sem poskušala opraviti tudi to nalogo. Kaj vse sem v teh zapisih opazila? Koliko in kdaj sem posegala v to tkivo?
Rokopis kaže jezikovno ustvarjalnega človeka, zlasti prvo besedilo izžareva voljo po razgibanem pripovedovanju. V njem je veliko poudarjalnih člcnic in prislovov (jm, seveda - seveda, halo! v pomenu hej!, glej, glej! Npr.: Pred Vahlom tisti dan, halo!, Janezek vzame zakeljček ... Ko je 14 preteklo, tebi nič, hajdi, pobegnil je domov ... Halo, sedaj pa na košnje v drugo občino ... In je France začel kazati Janezku, kaj se uči v šoli duša Francetova ...). Drugo besedilo je glede na vsebino stvarno, dokumentarno. Kot dokument je zanimivo tudi tretje, saj pripoveduje o prvi svetovni vojni, zlasti nas pritegne piščeva iznajdljivost, spretnost in podjetnost, hkrati pa neizmerna odgovornost vojaka do domovine (čeprav je konec vojne tako rekoč na pragu, se vojak vrne v svojo enoto).
Zanimiva je tudi Zajčeva pripovedna perspektiva. Ta se kaže v vseh treh besedilih, najbolj izrazito pa v Življenju revne družine. Pisec se namreč v začetku postavi v vlogo vsevednega pripovedovalca, ki vso pozornost namenja najmlajši osebi, Janezku, skuša ji vdahniti čim več dinamike, se ji čudi, jo pohvali, občuduje. Vendar bo bralec hitro ugotovil, da sta pisec in Janezek, proti koncu pripovedi že Janez ali Ivan, ali pa celo kar Ivan Zaje ena in ista oseba. Oblikovno se to kaže tako, da se začneta prepletati pripoved v 3. osebi ednine s 1. osebo ednine oziroma množine. Prav zanimivo: včasih se to dogaja kar v enem stavku. (Končno se je posrečilo, da je kupil slabo hišo za 600 goldinarjev ... Istega leta spomladi sem šel v svojo hišo in sem sam bil do oktobra ... Takoj drugi dan sva začela pisati v nemščini in se je Janezek tako navadil pisali vse črke in nekoliko besede razumeti...).
Da pišoči ni imel temeljne izobrazbe iz materinščine, pa se najbolj razodeva v kršenju pravopisne in slovnične norme knjižnega jezika. Naj opozorim na nekaj najbolj značilnih napak:
- pisanje v in / v položaju, kjer se izgovarja dvoustični u ( ukupil, use, useno, v kloniti, uzela, vtrujen, zaupiti, uzela, uprašal);
- pisanje besed skupaj in narazen, zlasti predložnih in prislovnih zvez (uhišo, prinas, nimarala, jebila, bodi si, semogli, na mesto, odoma, iz jemno, stem, u kloniti, nad učitelja, knemu);
- pisanje soglasniških sklopov Ij, nj (kuhenska, kleklala, premišlevati, učitel, zadovolni, zbolšati, tukajšno, kamne, mankalo, plačnico, čevle, čevl, primankovalo, bol, bolši, žakelček);
- pisanje zlogotvornega r (umerla, na versti);
- pisanje velike in male začetnice (Mat, Mati, Kmet, pred Vahtom, Ata);
- druge narečne posebnosti: vokalna redukcija (vojašna, tovarš), samostalniki in pridevniki ženskega spola v položaju za lj, nj in mehkimi soglasniki (zemle, zadne beseda, postele, duše Frencetova);
- napačna raba oziralnih zaimkov v podrednih stavkih. Pisec se ne odpove dolgim povedim, vendar ima velike težave s povezovanjem podrednih stavkov, tako da je včasih šele iz konteksta mogoče razbrati smisel povedanega (... smo naprosili našega g. Blažica, da nas je poučeval, kjer pa se je kmalu končalo z neuspehom ... Torej je Janezek ostal doma in še ta ni mogel pomagati, kije bil komaj deset let star... Ako bajtar ni imel družine, je še kar shajal, kije tudi dobival kruh za nujno potrebo ... Janezek je bil že prej slab, ki mu je zmirom manjkalo kruha, sploh hrane... čas je prišel, da si poišče čevljarskega mojstra, kjer brat Matija še ni bil dosti izučen);
- druge pravopisne napake (teško, vsaki dan, eden fant);
- neenotno zapisovanje imen (Matija, Matije, Franci, Francel, France);
- skoraj dosledno nizanje povedi brez postavljanja ločil. Piscu se je npr. redko zapisala vejica, pač pa je stavke členil po pomenu. Navadno je s piko poved končal tam, kjer je izpeljal daljšo misel.
Kljub uredniški odločitvi, da bomo objavili čim bolj avtentično besedilo, je bilo treba zaradi večje preglednosti in berljivosti naštete pravopisne in jezikovne slabosti uskladiti s knjižno normo, pred vsemi temi opravili pa najprej urediti členitev besedila po posameznih povedih, postaviti vejice in pike ter nadaljevati z veliko začetnico.
Skoraj dosledno pa sem spoštovala piščevo besedišče, tudi kadar je šlo za najbolj pogoste germanizme, ki bi jih sicer zlahka nadomestili z domačo ustreznico (šparal, speglat, plahte, birt, cegu, cegel, žernada, rukzak, špampet; kufar, pofruštkala, mizna truga, potnošter, cerahar), ali pa za take, ki bi jih danes komaj prepoznali (gerihlat). Te za današnje uho prav nič prijazne spakedranke pa, prav zanimivo, zlahka sobivajo ob že kar modnih besedah (gotov termin, vinjen) ali besedah, ki bi jim v sodobnem jezikoslovju pripisali kvalifikator starinsko (bodeva, akoravno, vsacega, tamošnji, nikšnega). Prav tako nisem posegala v neslovenske stavčne zveze (gaje imel oblast strahovati, vse mu je šlo k rokam, mu je ratal čevel).
Enako zadržano sem ravnala tudi glede piščevega besednega reda (Je mogel en delavec delati 15 dni za en mirnik pšenice). To pravilo sem kršila le, kadar bi bila resnično ogrožena razumljivost besedila, včasih pa sem zagato poskušala rešiti tako, da sem v oklepaju v poševnem tisku dodala tisti vezni del povedi, ki je bil potreben za razumevanje besedila.
Tako! Morda sem s tem dodatkom k rokopisu Ivana Zajca vsaj nekoliko odstrla pogled v bogastvo, ki jih skrivajo včasih še tako »preprosta« besedila. Predvsem pa sem hotela odpreti vrata v »delavnico« lektorja. Ni preprosto »zarezati z rdečim svinčnikom« v tako občutljivo tkivo. Tistega pa, ki sem s svojim seciranjem besedila mučila, naj se mu oddolžim s tole zgodbico.
Doma imamo pločevinasto šatuljico, velika je ravno toliko, da se dajo vanjo lepo spravljati fotografije. In res, odkar pomnim, v njej ni bilo nič
drugega kot to. Navadno to skrinjico privlečemo na dan v pustih zimskih nedeljskih popoldnevih in polzimo s slikami vred po preteklosti. Prelepo! Prav na dnu te škatle so tudi stari očetovi dokumenti: vojaška in delavska knjižica, društvene izkaznice, vajensko spričevalo. In prav med njimi je bil nekoč tudi majhen klobčič klekljanega ažurja, navit na večkrat prepognjen papir. Kaj naj bi tisti meter nič posebno lepe čipke delal med starimi dokumenti, sem se spraševala. Toda oče nam jc nekoč previdno odvil ažur, razgrnil na drobne delčke zložen papir in pokazalo se je, da gre za veliko dragocenost. Tisti scefrani papirje bil namreč popisan z velikimi, okornimi črkami. Zdaj že obledela tinta je prav na začetku narisala črke: LUba Žena. Vse, kar je pisalo naprej, sc je zdelo otroku, ki je bil vešč lepopisne pisave, tako čudno, tako nič podobno črkam in običajnemu jeziku, da mu ničesar od tistega pisanja ni ostalo v spominu. Zapomnila pa sem si, da je to pismo pisal očetov oče, moj stari ata torej, iz vojne svoji ženi, moji stari mami, ki je bila tudi že zdavnaj pokojna, in daje vse tisto pisanje prevevala ljubezen in skrb za družino. Da je bil to neki dedek, ki se je pisanja in branja naučil na paši, družino preživljal z drvarjenjem in kuhanjem oglja, in da me je z neke fotografije gledal s tujim, škilastim pogledom. Klobka z ažurjem pa je postala nekaj svetega in nihče se ni več vtikal v to, kaj ima početi v tisti častitljivi šatulji.
Ko pa so me rokopisi začeli zanimati čisto drugače, ko mc čudne čičke-čačkc niso prav nič motile, pač pa jezikovno vznemirjale, se mi je zgodilo nekaj nezaslišanega. Pisma, ovitega z ažurjem, nenadoma ni bilo več. Kam ste ga vendar dali? Kdo ga je vzel? Kot da so mojemu domu odtegnili veliko dragocenost. Oče se je izgovarjal, da se včasih tudi kaj izgubi, predvsem pa ga to ni tako zelo vznemirjalo kot mene. Skratka tega pisma ni nikjer več, lahko živi le šc v moji fantaziji. Vem, kako se jc začelo, lahko si izmislim tudi vsebino, ne morem pa si izmisliti vseh tistih drobnih nežnosti in okorelosti, ki so bile odsev resničnega časa in človeka v njem.
Zatorej ne ponavljajte za nami istih napak in ne mecite stran starih okorelo napisanih pisem z ljubeznivo vsebino, tudi čc se vam bo kdaj zazdelo, da so pri hiši le še za staro šaro.
FORTUNAT TEMELJ (1913-1997)
Fortunat Temelj
Zapisnik mojih odrskih nastopov
Fortunat Temelj LETO 1933
1.
2. julija 1933 sem nastopil pri Gasilski četi na Trebiji. Igrali smo igro Domen. Moja zasedba Spilkin Jožek. Datum: 2. julija 1933.
2.
20. avgusta 1933 sem nastopil pri Gasilski četi na Trebiji. Igrali smo igro Dve nevesti. Moja vloga Stric Andrejka.
LETO 1935 3.
27. januarja 1935 sem prvikrat nastopil na odru Prosvetnega društva Ziri. Igrali smo Trije kralji. Moja vloga Kmet.
4.
18. februarja 1935 v
Prosvetno društvo Ziri. Igra Trojčki.
Vloga: Babšek trgovec.
5.
28. aprila 1935.
Prosvetno društvo Ziri. Igra Zlato tele. Vloga: Soldat Grega, vdovec.
6.
11. avgusta 1935
Otvoritvena predstava novoustanovljenega Prosvetnega društva Ziri
Vloga: Kos Luka kmet pri igri Naša kri.
7.
10. novembra 1935 Prosvetno društvo Žiri Cankarjevi Hlapci Vloga: Gostilničar.
8.
8. decembra 1935
za Marijino družbo v Žireh igrali
Podobo Device Marije
Vloga: Letoviščar iz Zagreba.
LETO 1936 9.
5. aprila 1936
Zopet za Marijino družbo v Žireh
Skrivnost svete maše.
Jaz sem predstavljal Judovstvo.
10.
14. junija 1936
pa sem nastopil prvič v novoustanovljenem Prosvetnem društvu Trebija.
Igrali smo igro Pri kapelici.
Jaz sem igral Jurčka, vaškega pastirja, z odličnim uspehom.
11.
13. septembra 1936 Prosvetno društvo Trebija Detektiv Megla
Vloga -.Jernej, politik iz Ljubljane. Prvič zaljubljenec v Ivanko.
12.
22. november 1936
Zopet na odru Žirovske prosvete.
Kadar se utrga oblak
Vloga zavrženega trgovca Izaka.
13.
Na silvestrovo 1936 v Žireh Tihotapec
Vloga obmejnega gostilničarja. LETO 1937 14.
31. januarja 1937 v Žireh za Prosveto Jal novo Leseno peč Vloga: gostilničar Piskrnik.
15.
19. marca 1937
Skupina čevljarskih pomočnikov v Žireh je nastopila z dramo iz delavskega življenja Rdeče rože.
Vloga delavskega zaupnika Markiča. 16.
13. junija 1937
Prosvetno društvo na Trebiji Zagorski zvonovi. Vloga: gostilničar Anzelc.
17.
5. septembra 1937
Prvič na prostem, in sicer v Žireh pri cerkvi za Prosveto misterij Slehernik. Vloga: gospod Bog.
18.
7. novembra 1937
Prosvetno društvo na Trebiji Ganglovo dramo Sin.
Igral Metoda, sina davčnega upravitelja, zaljubljenec.
19.
5. decembra 1937
Za Miklavža priredilo Prosvetno društvo Trebija enodejanko Fesi fant. Vloga: Mirko, študent.
LETO 1938
20.
23. januarja 1938
Prosvetno društvo na Trebiji Davek na samce. Vloga: Lipe, mešetar - z odličnim uspehom.
Fortunat (Natko) Temelj nastopa v vlogi trgovca Babška v igri Trojčki.
Fortunat Temelj v vlogi pastirja Jurčka v igri Pri kapeliei igra na piščal (v prvi vrsti tretji z desne).
21.
27. februarja 1938
Gasilska četa na Trebiji igrala Leseno peč. To pot sem drugič igral pri tej igri, samo da sem sedaj imel vlogo pisarja, Ernesi Kokalj.
22.
19. junija 1938
Revček Andrejček na odru Prosvete na Trebiji. Vloga: Dornik, lovec iz mesta.
23.
18. septembra 1938
Igral pri Prosveti na Trebiji vlogo župnika Mihaela pri igri Grče.
Vloga je imela 250 odstavkov. Igra je bila povsem nova, bila je še v rokopisu. (1)
24.
5. decembra 1938
Prosvetno društvo Trebija uprizorilo burko Čeber, pri kateri sem imel vlogo Moža. Ta dan sem bil tudi za parkeljca.
25.
26. decembra 1938
Prosveta na Trebiji igrala Finžgarjevo dramo Razvalina življenja. Vloga kmeta Ferjana.
LETO 1939 26.
19. februarja 1939
Gasilska četa na Trebiji igrala komedijo Tisočak v telovniku.
Igral glavno vlogo: Iglic, krojaški mojster.
27.
26. marca 1939
Prosveta na Trebiji igrala Gamberško kroniko, zgodovinsko igro.
Igral glavno vlogo (Valpta). To pot sem prvič nastopil v viteški obleki z bolj srednjim nastopom.
28.
22. oktobra 1939
Prosveta na Trebiji igrala kmečko dramo Užit-karji.
Igral glavno vlogo Užitkar, 60-letni starček -z odličnim uspehom.
29.
5. novembra 1939
Ponovili Užitkarje na Trebiji.
30.
26. decembra 1939
Prosveta na Trebiji igrala igro Trije kralji.
Vloga: Pekovski mojster Boltežar.
Pri Betlehemski sliki sem bil za sv. Jožefa.
Spomin na Temeljev prvi nastop; kot Špilkin Jožek v igri Domen leži spredaj v prvi vrsti med soigralci (tretji z leve).
LETO 1940 31.
17. marca 1940
Prosvetno društvo Trebija igralo igro v štirih dejanjih Mati ljubi.
Igral glavno vlogo - Sina komunista Pavla - z odličnim uspehom.
32.
27. junija 1940
Prosvetno društvo na Trebiji igralo zgodovinsko igro iz plavžarske preteklosti na Jesenicah Plavž.
Igral priseljenca Italijana Celinija. 33.
25. avgusta 1940
Prosveta na Trebiji igrala veseloigro Gosposka kmetija.
Igral vlogo Vilita, zaspanega sina g. svetnika Bakovca.
34.
10. novembra 1940
Igrali na Trcbiji igro Žrtev spovedne molčečnosti.
Igral vlogo Župnika - s srednjim uspehom.
35.
8. decembra 1940
Za Miklavžev večer igrala Prosveta na Trcbiji Kakršen gospod, tak sluga.
Igral sem vlogo sluga Matička.
36.
22. decembra 1940
Imeli smo žalno svečanost za p. Korošcem v Prosvetnem domu za širšo javnost. Tokrat sem nastopil kot govornik s 1/4 ure trajajočim govorom o njegovih zaslugah.
37.
29. decembra 1940
Prosvetno društvo igralo dramo Kadar se u-trga oblak.
Igral drugič vlogo pohabljenega trgovca Izaka.
LETO 1941 38.
9. februarja 1941
Prosvetno društvo na Trcbiji igralo veseloigro Pričarani ženin.
Igral vlogo ženina Kalina iz Amerike.
V vlogi Kurenta v igri Kurentova nevesta Temelj nastopil petdesetič.
39.
23. februarja 1941
Gasilska četa na Trebiji igrala komedijo Trojčki.
Igral sem vlogo razposajenega odvetniškega koncipienta Srečkota - z dobrim uspehom.
LETO 1948
40.
25. aprila 1948
Gasilska četa na Trebiji igrala igro Detektiv Megla.
Igral vlogo Jerneja, politika iz Ljubljane, ki sem jo igral že leta 1936. Igrana je bila to pot z dobrim uspehom.
Režiral učitelj Slapar. (2)
41.
1. maja 1948
Gostovali na Zirovskem odru z zgoraj imenovano igro z enako dobrim uspehom.
42.
9. maja 1948
Še enkrat gostovali s to igro na Sovodnju z bolj slabim uspehom.
LETO 1949 43.
27. februarja 1949
Igrali pod vodstvom Slaparja za obnovo šole na Trebiji veseloigro Kurentova nevesta z dobrim uspehom.
Vloga: Kurent.
44.
1. marca 1949 (pustni torek)
Ponovili zgoraj imenovano igro z istim namenom v Gorenji vasi s srednjim uspehom.
To pot smo prejeli zahvalo in potrdilo, da so nam ure vštete v udarniško.
45.
22. maja 1949
Igrana narodna igra Veriga za obnovo šole pod režijo upravitelja Slaparja z dobrim uspehom. Vloga: lirična - ženin Janez.
46.
29. maja 1949
Nastopili v Žireh z zgoraj imenovano igro za iste namene - za šolo.
Kol komercialni vodja v igri ligo Bulolen ali tri dni direktor (Temelj stoji zadaj v vrsti, tretji z leve).
LETO 1950 47.
12. februarja 1950
Novoustanovljeno društvo uprizorilo I.Z.K.U.D. na Trebiji Finžgarjevo dramo Razvalina življenja pod vodstvom upravitelja Slaparja. Vloga: kmet Martin. Ta dan je bila v šoli tudi razstava čipkarskega, kuharskega in šivalnega tečaja.
48.
19. februarja 1950 (pustna nedelja) Gostovali na Sovodnju s Kurentovo nevesto. Vloga: Kurent.
49.
21. februarja!950 (pustni torek) Gostovali v Žireh s Kurentovo nevesto. Vloga: Kurent.
50.
12. marec 1950
Ponovili na Trebiji Kurentovo nevesto za kuharice.
Vloga: Kurent. To pot so mi izročili pohvalno diplomo za 50. nastop na deskah. Poklonili so mi tudi knjigo Levstikovo Zbrano delo.
51. in 52.
23. in 24. aprila 1950 se je pa naš režiser Slapar požrtvovalno potrudil, da nas je popeljal na Gorenjsko, v vas Podkoren, kjer smo zaigrali 2 igri, in sicer: Veriga in Kurentova nevesta. Imeli smo se sijajno.
53. in 54.
13. in 14. maja 1950
Za igralce Trcbije je bil ponovno velik praznik, ker smo zopet šli na izlet. To pot smo šli v Goriška Brda v vas Vipolže. Zaigrali smo igri Verigo in Detektiv Megla v veliko zadovoljstvo gledalcev in nas samih. (3)
55.
17. decembra 1950
Na Trebiji igrali za novoletno jelko komedijo Nebesa na zemlji. Vloga: Dr. Pavle.
Igrali z dobrim uspehom. 306 odstavkov. Režija: Slapar.
V vlogi likovnega kritika Devenporta v igri Pokojni Christopher Bean (drugi z desne).
LETO 1951 56.
21. januarja 1951
Gostovali v Gorenji vasi s komedijo Na letovišču ali Nebesa na zemlji.
57.
28. januarja 1951
Igrali Podgorčani za njihov vodovod burko enodejanko Fesi fant. Igral glavno vlogo Fanta.
58.
3. februarja 1951
Gostovali v Žireh s komedijo Na letovišču z odličnim uspehom.
59. in 60.
10. in 11. februarja 1951
Gostovali v Smledniku z dvema predstavama Na letovišču in Kurentova nevesta. Uspeh je bil odličen, materialno kot moralno. (4)
61.
18. februarja 1951
Ponovili na Trcbiji Na letovišču, igrali petič.
62.
29. aprila 1951
Gostovali v Cerkljah z veseloigro Na letovišču (6.) z bolj slabim uspehom.
63.
13. maja 1951
Gostovali v Ledinah z veseloigro Na letovišču (7.), hodili tja peš čez Mrzli vrh, nazaj z vozom.
64. in 65.
26. maja 1951
Gostovali v Cerknem, in sicer smo zaigrali dvakrat: v soboto zvečer in v nedeljo dopoldne igro Na letovišču.
LETO 1952 66.
8. junija 1952
Igrali na Trebiji igro Stari in mladi (1.) pod novo režijo Jakoba. Uspeh je bil srednji. Vloga: Blaže Ptičar.
Blašoai     St« taTZ
Bt. W.
taviont huaiSovi laK« naumio govoaino, kakor een J«» «•
jali«;    jMtBinitnngfi ni wj_I;n_no. Jiobo trdili, jokoai      luđi JU no ttg»tarji»;
Bizoni    ti rt*' - P«i|  »trt pr»t« to 1.1 oso«,  a« tJ n-. MOBtH urni Eavjjom. /-koKl ■rodnJO »»ti orno Josn* o OiđO./
IgllSi    K9-Ji„=      *ll-'-'tlna fotf7
rjal:v;o: Srsi okrtt. Jm eo afOinjM r.c to ro'i.
IJEli«;      /Bllr.o q1n.cn/ ro^*„P|fi f 'tU .I" nojo.'».    /0bj™. đalt.voi ln g&
TOl'ebl tattba n«. aao llol. Jolatpo gft laftutona 3l'>dn-^jr*»?.!»bJ$^ Dirbrro.ln lilolko. /liku«-
Jikec:     3o ^ontuvi Prcđ Igllia v pričakovan Jo, (Lft ga bm abjol./
IgllČ:     g roti, fant, /p-, corlno pra'/   saj to jo Je otroci aej_l, itjjolntU riojvcfija leljf. - BjjUHtf t»t«P I »<ib1i
Bnrbirn: In rjioor   n- n-.Čonl
Ar.Oroj!    Zdaj ba^ kmalu b«Qat n«Jx, DcTt.tun, In ti.jocv bo kar ■ rgcrloia l Jaltoo!     :taj*tsr, m:e tilutlao norano dnom rtatona miti. To bo sroanht. IgHBi     RM.la^jUoc:  JiJteftKi JfUcel -ar.U trav vin-, par ^rlMoov,
ven ca4.in olr;r.rot---io - - ■■
J.7.koo!     - - Kaj za rrlgrlsnltl! DOklnr no mati na vrnojo, ■ ZASTOtl   padu t jLfl unč.
K. F. In K. K.
LETO 1954 67.
28. februarja 1954
Igrali za gasilce na Trebiji, in sicer smo ponovili igro Na letovišču, in to desetič.
68.
11. aprila 1954
Gostovali v Polhovem Gradcu z igro Na letovišču, ki smo jo igrali to pot enajstič. Uspeh je bil finančno slab in v korist gasilcev.
69.
12. septembra 1954
Pripravil sem igro Pričarani ženin, ki smo jo odlično zaigrali doma na Trcbiji in v korist Gasilnega društva.
Moja vloga Amerikanec Kalin.
70.
26. decembra 1954
Ponovili igro Pričarani ženin na Trcbiji v korist gasilcev - s srednjim uspehom.
LETO 1955
71.
31. decembra 1955
Pri nastopu Dedka mraza na Trebiji sem nastopal kot Pavliha.
LETO 1956
72.
22. aprila 1956
Igrali na Trcbiji Pohujšanje doline šentflor-janske.
Vloga: Dacar (52 odstavkov). 73.
29. aprila 1956
Gostovali v kraju Gorice pri Golniku z igro Pohujšanje doline šentjiorjanske.
74.
31. decembra 1956
Pri nastopu Dedka mraza sem ponovno nastopal kot Pavliha.
Zadnja stran partiture za veseloigro v treh dejanjih Tisočak v telovniku Maksa Reala in Maksa Fernerja; igral vlogo Iglica (265 odstavkov).
LETO 1957
75.
31. decembra 1957
Nastopil sem kot član posadke s Sputnika in kot tak opazoval z viška ljudi in bral karakteristike.
LETO 1958 76.
13. aprila 1958
Na Trebiji igral Jurčičevo igro Sosedov sin. Vloga kratka: Zdravnik - s srednjim uspehom.
77.
27. aprila 1958
Gostovali z igro Sosedov sin v Javorjah v korist gasilcev.
/1.
j-
/r_..........
/m fA'dc ,>(<-< dtv:; (ffiJvLliuk
sok/UK:. fjA/,..   .■$< JyUJt^li t (f .
h'I?
C(ii h l to.
Strani iz zvežčiča, v katerega jc Fortunat Temelj zapisoval podatke o igralskih nastopih.
LETO 1959 78.
Oktober 1959
Ponovno sem nastopil kot član Zirovske gledališke družine, in sicer smo zaigrali Rdeče rože - z odličnim uspehom.
Vloga: delavski zaupnik Markič.
79.
V petek po prvi predstavi smo ponovili za šolsko mladino.
82.
20. decembra 1959
Igrali smo Tri dni direktor ali Irgo Butolen. Vloga: Komercialni vodja.
83.
27. decembra 1959
Ponovili smo isto igro, a je bila udeležba tako slaba, da kaj takega še nisem doživel. Prišlo jc samo 40 ljudi.
LETO 1961
80.
Naslednjo nedeljo popoldne smo predstavo ponovili na domačem odru.
81.
Gostovali smo v Horjulu -z odličnim uspehom.
84.
5. marca 1961
»Svoboda« Ziri igrala igro Drevesa umirajo stoje.
Vloga: Pastor (50 odstavkov). (5)
j
/ rf    'S - -/■----
mL/C .fjsic..^*? %u-{j,t-d
I............................................................-.......................■ Jt-.................................-.....................................................L_.............................................._................U.................................................................................................ii..............................,
■J
LETO 1963 85.
27. februarja.1963
»Svoboda« Ziri priredila pokop Pusta. Imel sem vlogo Govornika.
LETO 1964 86.
7. marca 1964
Za dan žena recital v Partizanu, 13 kitic Tonetovega dela.
LETO 1967 87.
22. aprila 1967
Igrali za »Svobodo« Žiri veseloigro Pokojni Christopher Bean.
Vloga: kritik Devenport (90 odstavkov). Igra še kar dobra.
88.
23. aprila 1967
Popoldne isto igro ponovili še kar uspešno. 89.
12. maja 1967
Igro ponovili še enkrat v Žireh za šolsko mladino.
90.
14. maja 1967
Zvečer gostovali z igro Pokojni Christopher Bean v Gorenji vasi. Obisk je bil zelo slab, drugače je še kar bilo.
91.
21. maja 1967
Gostovali smo z igro Pokojni Christopher Bean v Črnem Vrhu nad Idrijo. Udeležba slaba, igrali še kar.
92.
4. junija 1967
Gostovali z igro Pokojni Christopher Bean v Otaležah. Udeležba še kar, igrali pa zelo slabo.
93.
11. junija 1967
Gostovali v Tribušah (Dolenji Trebuši) z igro Pokojni Christopher Bean. Še kar zadovoljiv uspeh z obiskom kot z igranjem.
LETO 1968
94.
17. februarja 1968
Zvečer premiera igre Glavni dobitek doma v Žireh.
Igral vlogo krojača Kocjančiča (45 odstavkov); izredno slabo. Obisk zelo dober.
95.
18. februarja 1968
Popoldne ponovili igro Glavni dobitek. Tudi to pot igral slabo. Obisk je bil srednji.
96.
21. februarja 1968
Še enkrat igrali doma v Žireh Glavni dobitek za šolsko mladino, ki pa seje slabo udeležila.
LETO 1973 97.
Pustni torek 1973
Obsodba Pusta v skromnem obsegu. Nastop v vlogi Sodnika zelo skromno.
LETO 1974
98.
16. februarja 1974
Premiera veseloigre Nebesa na zemlji v dvorani »Svobode« Žiri. S to igro jc bil uspeh odličen tako glede obiska kot z igro samo in igranjem tudi. Igral vlogo gospoda Balona (172 odstavkov).
99.
17. februarja 1974
Ponovitev na domačem odru Nebesa na zemlji isto tako s polno dvorano in uspehom pri občinstvu.
100.
21. februarja 1974
Ponovili tretjič Nebesa na zemlji za šolsko mladino. Ob tej igri so mi podelili priznanje za 100. nastop - vazo in cvetje. (6)
LETO 1975
101.
15. februarja 1975
Premiera igre Naši trije angeli v »Svobodi« Žiri.
Vloga: trgovec Feliks (152 odstavkov). Obisk dober, igrali srednje.
102.
16. februarja 1975
Ponovitev doma, igrano za spoznanje boljše, obisk srednji.
Franc Temelj
Opombe k zapisniku odrskih nastopov Fortunata Temelja
Ker jc oče čutil v sebi potrebo po shranjevanju (nc pa po zbiranju) raznih stvari in predmetov, je na neki način hotel shraniti tudi svoje odrske nastope, ki so mu polepšali marsikateri trenutek v življenju. Tako jc z leti nastal pričujoči Zapisnik. Pri pisanju sc ni ravnal po vnaprejšnji metodologiji, ampak je vsakokrat zapisal le to, kar se mu jc zdelo tistikrat pomembno. Seveda bi precej pridobil, če ne bi toliko skoparil s podatki, toda že to, kar je, je po svoje zanimiv dokument. Iz njega lahko med drugim ugotovimo, da so leta 1935 v Žireh naštudirali najmanj šest predstav in jih zaigrali brez ene same ponovitve. Ce bi se danes lotili česa podobnega, bi sc vsi izgovarjali na pomanjkanje časa. Toda tudi takrat ga ni bilo na pretek, saj jc oče večkrat pravil, da je do sedmih zvečer delal pri Gantarju v Novi vasi, se s kolesom odpeljal domov na Fužine večerjat, nato pa naprej na Trebijo na vaje. Pri pripovedovanju ni bil tako skop s podatki kakor pri pisanju, zato sem to, kar mi je šc ostalo v spominu, skušal dopolniti s svojim komentarjem.
(1) Mati je velikokrat pripovedovala, da sta s prijateljem Francem Stanovnikom (Stanovnikom iz Žirov) več noči tipkala neko besedilo igre, katere avtorje bil Stanovnik, in sojo tudi uprizorili. Zato mislim, da gre za to igro, čeprav je med ohranjenimi partiturami nisem našel. Toda nikoli ni nihče omenil, da bi se še kdo ukvarjal s pisanjem. Vprašanje jc, ali sploh obstaja kakšen izvod in ali sojo po tem nastopu sploh še kje in kdaj igrali.
(2) Učitelja Nika Slaparja je oče zelo cenil. Nc toliko kot režiserja (kot režiserja je zelo cenil Ivana Zajca - Deklavca in župnika Ivana Pečnika), temveč kot organizatorja. Oče je namreč silno rad potoval, Slapar pa jim jc organiziral gostovanja v časih, ko drugih izletov praktično ni bilo.
Slaparju je usoda namenila v zadnjem obdobju življenja vlogo splošno znanega kranjskega posebneža, vendar ga je oče kljub temu velikokrat, ko se je mudil v Kranju, obiskal. Večkrat sem bil z njim, toda ko sem šc hodil v nižje razrede osnovne šole, se spominjam, da meje vselej peljal v kakšno restavracijo, naročil sok in za nekaj časa izginil. (To mije v poznejših letih prišlo prav, kajti nikoli mi ni očital, kako da lahko toliko časa presedim v gostilni.) Zakaj je bilo tako, sem izvedel šele proti koncu osnovne šole, ko sem se nekoč lahko udeležil njunega snidenja. Slaparje namreč takoj, ko sta se z očetom videla, začel pripovedovati igralske dogodivščine izza kulis. Alije bilo vse to res, kar je povedal, nc vem, kajti oče tega ni pravil. Za to, da bi ga vprašal, pa sem bil preveč sramežljiv.
(3) Da je gostovanje označil za velik praznik, ni čudno, saj je o njem velikokrat pripovedoval. Težave so se začele žc na Trebiji zaradi Slaparjcvih družinskih zadev. Nato sc jim jc pokvaril še tovornjak, tako da so jih gledalci že dve uri čakali, preden so sploh prispeli. Sprejeli so jih s tropinovcem in vinom, ki so jim ga postregli kar v škafu, v katerem jc bila zajemalka, in vsak si je lahko postregel po želji. Kljub temu so predstavo še kar dobro izpeljali, potem pa so si dali duška, kajti take priložnosti res ni kazalo zamuditi. Očitno je bilo dobro, kajti tudi igranje jim naslednji dan ni delalo težav.
(4) Gostovanje v Smledniku mu jc ostalo v spominu po tem, da bi lahko prenočil pri treh družinah. Imeli so namreč navado, da so po koncu predstave prišli vsi igralci na oder, kjer je režiser vsakega posebej predstavil in
vprašal občinstvo, kdo bi ga sprejel pod streho. In tako so se oglasili kar trije.
(5) Nc spominjam se sicer, iz kakšnih razlogov, toda to predstavo so vadili toliko časa, da seje igre prijelo ime Igralci umirajo stoje.
(6) O svojem stotem nastopu jc oče dolgo govoril in nazadnje se je le opogumil. Že od začetka, ko je začel misliti nanj, jc bil odločen, da bo to igra Nebesa na zemlji. Ko sem nekoč kot dijak prišel za novoletne praznike domov, mije rekel: »Deset jurjev lahko zaslužiš, če mi natipkaš partituro v desetih izvodih.« In tako sva se s starim Topsom Ml mučila - eden bolj, drugi manj - čez vse praznike.
Ko se je vlogo začel učiti, sem bil žc doma, in tako sem ga, tak kot sem, po svoji ne najbolj lepi navadi vseskozi malo špikal. V petek pred sobotno premiero je pri kosilu razdelil vstopnice za sobotno predstavo vsem članom družine, razen meni, čeprav sem mu nekajkrat celo pomagal pri učenju (bral sem mu iztočnice za njegove dialoge). To mu sicer nisem zameril (naučil se pa pri tem tudi nič nisem), premiero pa sem si kljub temu ogledal. Najbrž sem imel tedaj večjo tremo kakor on, kajti kmalu v začetku predstave je malo skrenil (za nepoznavalca besedila sicer neopazno), vendar jo je potem brez napake zvozil do konca. Čeprav je bila premierna predstava šele njegov osemindevetdeseti nastop, so mu takrat podelili priznanje in spominsko darilo, in ne pri reprizni predstavi za mladino, kakor je zapisal v svojo beležko.
Kulminacija II., 1998
Jesenska zorenja, 1999
Jesenski nokturno, 1998
Odsev, privid, 1999
Večerni poljub [., L998
Zgostitev, L999
Jesenski akcent, 1999
LEPOSLOVNO
BRANJE
Prava zgodba
Očitno potrdilo za prometne zveze z morjem izhaja iz žirovske soseščine, namreč iz Smrečja: od »Smrekarja« so vozili v Trst jelke za jambore. Imeti so morale predpisane mere (dolge 32 m, na drobnem koncu obseg 12 col). Posekati jih je bilo treba oktobra in še istega meseca kar v lubju prepeljati v tržaško ladjedelnico, da so jih tam obdelali naprej. Iz gozda v Smrečju do vrha Rovtje bilo po navedbah gospodarja Janeza Smrekarja v celotni vpregi tudi do štirideset volov. Naprej do Logatca je šlo s petnajstimi pari, pri Planini so vozniki morali dobiti pomoč dodatnih deset parov, da so mogli pripeljati tovor do Ravbarkomande. V Rovtahje še najti ostanke poti, po kateri so vozili, ker za tako dolg hlod ni smelo biti ovinkov in je morala teči samo naravnost. Vožnja oziroma vlačenje jamborov je trajalo iz Smrečja oziroma Rovt prek Postojne najmanj tri dni. Tako so vozili do leta 1870. Odtlej so delali ladje na parni pogon in jambori takšne dolžine so za ladjedelništvo postajali zmeraj manj zanimivi.
Odlomek iz knjige Promet na Zirovskem Marije Stanonik, žirovske gore
Pri Smrekarju je tistega zimskega večera bučalo kakor v čebeljem panju ob višku medenja lipovega cvetja. Prostorna kmečka izba je bila vsa zakajena od gostega tobačnega dima, ki se jc sukljal pivcem iz pip v razcefranih štrenah tako, da seje komaj videlo iz enega v drugi kot. Zakajena petrolejka, ki jc visela na steni za vrati, ni prav veliko pripomogla k boljši vidljivosti. V zraku jc prav turobno lebdel vonj po smrdljivcu, ki je žgala zanikrna Icščcrba. Vinski hlapi, ki so se dvigali z miz od politega vina, so prav nemarno dražili nosove možakov, ki so tega večera gostovali pri Smrekarju. A možakarji se za takšne malenkosti niso menili prav dosti. Zanje je bilo važnejše od neprijetnega smradu in mrakobe to, da se posodi na mizah ni videlo dna. Kar precej se jih je zbralo tega večera pri Smrekarju. Kaj se jih ne bi? V deželi jc kraljevala zima, dnevi so bili kratki, noči pa dolge kot jara kača. Le kaj naj bi počel pošten človek vse te dolge zimske večere doma za pečjo? Poslušal sitno babo, kateri ni nikoli ničesar prav in se ji zlepa ne obrneš tako, da bi bila zadovoljna! Ej bratec, potrpiš teden, potrpiš dva, nazadnje ti pride babje stokanje do vrh glave in nekaj moraš ukreniti. Če bi bil iz lesa, bi se razmigal in stopil k Smrekarju na frakelj žganja, da bi se vsaj za kratek čas znebil sitnobe sitne in si ohladil ušesa.
list.
* * *
V kotu se je stiskalo nekaj beračev. Vsak izmed njih je žulil svoj kos črnega kruha, ki jim ga je urezala dobrosrčna gospodinja. V drugem kotu je bilo omizje hlapcev, kajžarjev in gostačcv. Za mizo ob oknu jc sedelo nekaj kmetov. Ti so modrovali o vremenu, živini, cenah pridelkov... Držali so se bolj zase, seveda, saj se ne spodobi, da bi premožen in ugleden kmet, ki v vasi nekaj pomeni, prisedcl med hlapce in berače. Najglasnejša pa jc bila družba ob veliki mizi za pečjo, kije bila zakurjena, daje od nje kar puhtelo. Tam so bili zbrani gozdni delavci, vozarji, drvarji... To so bili posebni ptiči. Od vse druščine, ki je bila ta večer zbrana pri Smrekarju, so imeli še največ cvenka, razen seveda tistih nekaj kmetov ob oknu. Ampak kmetu dinarji nočejo iz mošnje. Delavci so bili za svoje delo plačani in so bili znani veseljaki. Težko so garali po gozdovih in kamnolomih, ko pa so dobili plačilo, so si znali privoščiti. Od vse druščine za pečjo pa jc bil najglasnejši Možgan. To jc bil zelo star mož, visok in suh kakor prekla, a šc vedno čil in zdrav. Zase jc trdil, da jc na svetu samo še en večji lažnivec kakor on. Kdo naj bi to bil, pa ni nikoli povedal. Pravkar je bil s suhim prstom vrtal drvarju Blažu med rebra in kričal:
»Praviš, da ni bilo tako, kakor sem povedal? Pa je bilo vse do zadnje besede, kar jc tudi res. Blaž, nacedil si sc ga kakor kresilna goba, pa nc veš, kaj blebetaš, kar je tudi res.«
Potem jc na dušek izpil kozarec vina in nadaljeval pripoved tam, kjer jo je končal, ker ga je drvar Blaž ustavil. V krčmi pa je bil tudi nekdo, ki v to okolje pravzaprav sploh ni spadal. Bil je to mlad fant, bledega obraza s tankimi brčicami pod šiljastim nosom. Oblečen je bil v obleko, krojeno po mestni modi. Ampak tej obleki se je videlo, da je lastnik že dolgo ni zamenjal. Bila je vsa oguljena, pomečkana in posvaljkana, kakor da bi jo potegnil kravi iz gobca. Sedel je na razmajanem stolu blizu Možganovega omizja in vlekel na ušesa. Ni mu ušel noben dovtip, ki so ga razdrli razgreti možakarji za tem omizjem. Le kako naj bi mu ušel, saj je imel suhi mladenič pripravi za poslušanje več kot spoštljivih razsežnosti, ki sta mu neznansko štrleli na vsaki strani glave. Z njima je strigel kakor zajec v detelji in lovil prav vsako besedo, ki sc je izgovorila v omenjeni druščini. Kdaj pa kdaj je za kako ped primaknil svoj napol podrti stol bližje k glasnemu omizju. Sčasoma se jc pririnil že prav do vogala mize. Nazadnje jc še nagnil ptičjo glavo in s svojim občudovanja vrednim slušalom skoraj ščegetal starega Možgana po sivi bradi. Ta jc prav tedaj tvezil svoji druščini, kaj vse se je dogajalo, koje nekoč voda nepričakovano začela teči navzgor in ne navzdol, kakor je menda običajno na tem svetu.
»... In kako seje hudimanova reč končala, vas vprašam? Lahko bi sc prav slabo, če se ne bi domislil prave rajnki Petruh, tisti, kije imel veliko božje pameti, svoje pa prav malo. Obrnil je vodo v pravo smer in šmentana zadeva je bila na mah rešena za vse večne čase, kar jc tudi res!«
Možakarji, vajeni vsega hudega, posebno pa še Možganovih laži, so ob tej nezaslišani pripovedi onemeli. Drug drugega so drezali s koničastimi komolci med suha rebra, sc pomenljivo spogledovali in mežikali, češ, ta jc pa bosa bolj, kakor je boso pravkar rojeno dete. Drvar Blažje svojo nejevero izpovedal celo na glas in sc s tem dejanjem pripovedovalcu hudo zameril. Možgan, ves jezen, ker mu ubogo drvarsko poleno ni verjelo, se je užaljeno obrnil stran, pri tem pa se s svojo brado zapletel v neznansko mladeničevo uho, ki ga jc skoraj plosknilo po nosu. To pa jc bila voda na starčev mlin. Da bi se izmotal iz občutljivega položaja, sc je pri priči lotil nadležnega prisluškovalca. Zaničljivo gaje premeril s prodornimi očesci od nog do glave in jezno prhnil:
»Kaj se pa ti motaš tukaj naokoli, trlica zanikrna? Žc ves večer vlečeš na ušesa, kakor stara baba. Kdo si? Nihče te še ni videl tukaj v Smrečju. Če si pošten, se predstavi, kakor se za častnega človeka spodobi. Ampak stavim, da si ovaduh, kar je tudi res.«
Možje so mu živahno pritrjevali. Drug čez drugega so vpili, da naj se pokveka mestna predstavi, sicer se mu lahko pripeti kaj groznega. Glasno momljanjc sc je stopnjevalo in napetost je rasla. Pivci v krčmi so začeli obračati glave, še celo berači v najbolj oddaljenem kotu so nehali glodati svoj kruh in pogledali, kaj se kuha za pečjo. Mladenič, ki jc bil kriv tega jeznega negodovanja, je nemočno odpiral usta kakor riba na suhem. Očitno je hotel nekaj povedati, a mu spričo glasnih mož nikakor ni uspelo. Ko se je val ogorčenja končno nekoliko unesel, je le prišel do besede. Povedal je, da je študent, doma iz prestolnega mesta, da ni noben ovaduh, ampak potuje po deželi, ter med ljudstvom zbira in zapisuje najrazličnejše zgodbe.
Možgana bi skoraj sesulo. Česa takega pa še ni slišal v vsem svojem dolgem življenju, a jc slišal žc marsikaj. Da bi se nekdo klatil po svetu in si zapisoval zgodbe, kaj takega pa še ne. Da pa bi se s tem ukvarjal študent, nc, to mu nikakor ni hotelo v glavo. Študenta si je vedno predstavljal kot človeka, ki je pameten in vzvišen nad navadnimi smrtniki, kakršen je bil on sam, ali pa njegova druščina za pečjo. Zijal je torej z odprtimi usti v redek primerek pred seboj in ni prišel do sape. Koje že kazalo, daje tudi onemel, se mu je lc nekako povrnil dar govora.
»Študent praviš, da si? Kaj pa študiraš? Stavim, da študiraš lumparijo, he, he, he, kar je tudi res.«
Študent si jc vzadregi popravljal očala, ki so mu čepela na šiljastem nosu, in mencal:
»Študiram, hm... Kako bi rekel, hm... Sem študiral, hm...«
»Nič se ne izmotavaj, saj vem, kako to gre. Pridno si študiral in pridno zapravljal očetov denar, ki si gaje revež pritegoval od ust, da bi tebi omogočil boljše življenje, kot gaje imel on sam. Ko je že kazalo, da iz tebe nekaj bo, mogoče strgani doktor ali celo župnik, pa se jc obrnilo tako, da si začel študirati babje krilo. Šolo si obesil na klin in zdaj staršem v žalost ter sramoto blodiš po svetu in pišeš zgodbe. Sram te bodi, stavim, da je bila baba vmes, kar je tudi res!« jc pribil Možgan in se zmagoslavno ozrl po tovariših sopivcih. Le-ti so mu vneto pritrjevali. Študentu so od zadrege močno pordela bleda lica. Žolčno si je popravljal očala in se branil z jokajočim glasom:
»E, ni bilo čisto tako... Sc pravi, bilo jc... Nisem zaradi ženske... Pa kaj, ste mar Bog, da mi tako krivično sodite vpričo vseh teh ljudi? Pregovor pravi, da naj vsak pometa najprej pred svojim pragom. Le kaj vi veste o mojem življenju in neprilikah?«
Ko je Možgan videl, da je s svojo vsevednostjo globoko užalil ubogo študentsko paro, je spravljivo menil:
»Praviš, da pišeš zgodbe? Pa ti kaj objavijo?«
»Objavijo in ne objavijo. Sicer pa je vse skupaj nič. Na svetu ni več pravih zgodb. Jaz pa bi rad napisal pravo zgodbo. Takšno iz mesa in kosti. Tako, da bi ljudje govorili: to je pa zares prava zgodba, ki ni izmišljena in za lase privlečena, ampak je s tega sveta, resnična kakor sonce na nebu, in poštena kakor božja zapoved.«
»Kaj, da na svetu ni pravih zgodb? Zgodbe so, ampak ti jih ne znaš pisati. Vse v življenju je ena sama zgodba. Vsak med nami ima svojo, a druga drugi ni podobna niti toliko, kolikor je podoben škorenj copatu. Jaz jih imam
nešteto, tudi ta drvarska klada, ki sedi poleg mene, tale Blaž, ima svojo storijo. Da nc govorim o vozarju Tinctu ali celo tesarju Gašperju. Tudi ti imaš svojo, še celo ščurek v špranji bi ti vedel povedati takšno, da bi kar zeval, seveda če bi znal govoriti. Saj res, zakaj pa ne napišeš svoje zgodbe? Morda pa bi to bila tista prava, ki jo iščeš, če bi jo le znal spraviti na papir,« se je ves razkuril Možgan.
Študent seje kislo nasmehnil: »Eh, moja zgodba je ena sama žalost, le kaj bi s tem? Še hudič bi se zjokal nad njo.«
Možje ob mizi so ob teh besedah globoko vzdihnili in se zamislili. Čutili so, daje študent povedal po resnici in ta resnica seje tikala slehernega izmed njih. Življenje je ena sama mizerija! Nad omizjem je zavladala mučna tišina, ki pa jo je kmalu pretrgal drvar Blaž. Zvrnil jc v svoje nikoli odžejano žrelo kozarec vina in se spravil nad Možgana:
»Vidiš, stari, tale študentek bi rad slišal zgodbo. Ti jih imaš za ušesi več, kakor ima star lisjak uši v svojem kožuhu. Daj, povej mu eno, tisto mu povej, kako si vozil jambor v Trst.«
Skrivaj jc pomežiknil možem, ki so takoj vsevprek začeli glasno spodbujati Možgana, naj pripoveduje, pri tem pa so se pomenljivo muzali. Saj so zgodbo o vožnji jambora slišali žc neštetokrat, ampak starec je niti dvakrat ni povedal enako. A Možgan se ni dal pretentati kar tako.
»Pripovedujem naj? Seveda bi pripovedoval, ali kako? S suhim grlom? Eh, to nc gre. Takoj začnem kašljati, kakor nadušljiv konj, nemara se še celo zadušim. Ce bi študentek izvolil plačati merico vina, potem bi morda šlo. Ampak, kako naj revček da za vino, ko pa še zase nima. Že cel večer bulji v prazen kozarec. Torej, naj se za zgodbo kar pod nosom obriše, kar je tudi res!«
Ko je to dejal, se je zazrl v prazno steklenico pred seboj in se ni zmenil za nikogar več. To jc pomenilo kakor pribito, da s pripovedovanjem ne bo nič. A je občutljivi položaj razrešil drvar Blaž, ki je točajki nemudoma naročil pijačo za celo omizje. Da bi bil zaradi ubogih grošev ob lep veseljaški večer? Ne, to pa ne.
Stari Mozganje začel pripovedovati.
Bilo jc okrog leta... hm, leta... vrag naj pocitra leto, le kako naj vem, katerega leta je bilo? Imel sem dvanajst ali trinajst let, ko je prišel k očetu Smrekarjev veliki hlapec. Urh mu je bilo ime. To je bil preudaren, pameten in pošten mož. Pri Smrekarju je veljal skoraj več kakor sam gospodar. Kadar je Smrekar zaradi poslov odhajal od doma za dalj časa, je kmetijo prepustil kar Urhu. Nanj seje lahko zanesel, to lahko še dandanes potrdite tisti, ki se ga šc spominjate. Očetu je povedal, da bodo spet vozili jelko v Trst. Mene, kratkohlačnega smrkolina, je hotel imeti zraven, da bom pomagal pri vožnji. Seveda se je oče sprva temu upiral z vsemi štirimi. Le kaj bi počel fant pri tako napornem delu, saj je še otrok. Bi mi ga radi pohabili? In s tujimi ljudmi naj bi šel v svet? Že tako je nabrit, da se ga Bog usmili, v taki druščini se bo čisto pokvaril. Toda Urh je vztrajal. Hvalil me je, da sem za svoja leta pravi junak, da bo on osebno pazil name, da mi bo odmerjal samo tista dela, ki jih bom zmogel... Končno pa, naj fant le spozna svet, da ne bo takšen, kakršen je Česnov Francelj, ki pri šestdesetih letih brez svoje babe še v gostilno ne sme pogledati. Poba je bister in pripraven, takih ni daleč naokrog, zgodaj naj spozna, kaj je življenje, pozneje mu bo to zelo prav
prišlo. Spričo tolikšne hvale je bil oče na skrivaj name prav ponosen in to je odločilo, daje ustregel Urhovi prošnji, kar je tudi res! Moram pa povedati, da me Urh ni hvalil kar tja v en dan. Za svoja leta sem bil res pravi grobijan. Na polju sem zmogel takšna dela, ki so jih po navadi opravljali odrasli ljudje. Vabili so me v košnjo in moram reči, da sem prav malo zaostajal za starimi mački. Ob kolinah sem bil sprva sicer namenjen za lovljenje in mešanje krvi, ko pa je nekoč neki držalec nepričakovano zbolel, sem vskočil jaz in držal merjasca za zadnjo nogo. Prej bi jo izpulil, kakor izpustil, kar je tudi res! Od takrat so me ljudje vabili v koline in moram povedati, da je malokateri prašiček odšel na oni svet brez moje pomoči. Kadar pa smo se vrstniki stepli med seboj, sem pri priči prebunkal vse od kraja. Ce sem se pošteno razkuril, so še celo starejši lantalini zbežali pred menoj, kot splašeni konji, kar je tudi res.
Biloje zgodaj zjutraj, ko smo se zbrali pri jamborni jelki, ki jo je gozdarski mojster določil za posek in označil že prejšnji dan. Tu so bili sami stari, izkušeni sekači, mojstri svojega poklica. Nc morete si misliti, kako sem bil ponosen, ko sem se znašel v tako spoštovani druščini, šc otrok, a enak med enakimi. Prijazno so mc trepljali po hrbtu in pomenljivo namigovali proti jelki, češ, ali jo bomo. Z mano so moževali kakor z odraslim človekom, čeprav so se za mojim hrbtom skrivaj muzali in šepetali: »Ej, fantiček je korajžen, zna prijeti za delo. A preden bo dober sekač, bo preteklo še mnogo vode.« Joj. kako mi je zrastel greben, gor do Vrha treh kraljev, kar jc tudi res! Ali ko sem si ogledal jamborno jelko bolj natančno, meje pri priči minil ves ponos. To ti je bilo drevo! Raslo je na mali vzpetini in bilo je tako visoko, da se mu ni videlo vrha, ker se je z njim skrivalo v oblakih. Jelka je bila pri tleh tako debela, da bi na njenem panju lahko štirje kosci klepali kose, pa drug drugega nc bi slišali. Ko je ta veliki Tilen stopil k deblu, se je zdelo, kakor da bi postavil palčka ob Smrekarjev kozolec, kar je tudi res!
Možje v krčmi so drug drugega suvali s komolci med rebra in se muzali. Oglasil seje drvar Blaž:
»Ej Možgan, Možgan! Lažcš bolj, kakor pes teče. Da bi štirje klepači drug drugega ne slišali? Pih!«
Možgan seje ob tej nezaslišani trditvi, daje lažnivec, grdo raztogotil. Z drobnimi, svetlimi očmi se je zazrl v drvarja in odprl usta, da se mu je skozi škrbaste zobe videlo dol do sredine trebuha. Ko je že kazalo, da bo usta pozabil zapreti, je revsknil:
»Tako je, lažem! Ne štirje klepači, ampak šestnajst bi jih moralo biti, pa še ne bi slišali drug drugega, kakor je tudi res!«
Po krčmi je zadonel glasen krohot, a stari Mozganje že nadaljeval svojo pripoved:
Zijali smo torej v hudimanovo jelko kot telički v nova vrata, a od tega ni bilo nič. Drevesce je bilo treba spraviti k tlom. Pristopili so možje s sekirami in žagami. Okoli jelke je nastal strašen hrušč in trušč. Ta veliki Tilen in Dolinar sta zažagovala zasek v tisti smeri, kamor sta ocenila, da naj bi jelka padla. Drugi so čistili okolico, da bi pripravili prostor za ljudi in vprego. Dvojice pri žagi so se menjavale vsakih petnajst minut. Kaj se ne bi, ko pa so žagali s posebno žago, ki jo je dal napraviti že Smrekarjev ded prav v te namene. Bila je dolga kakor dve navadni, z zobmi, kot da bi pogledal merjasca v rilec. Če si jo vlekel petnajst minut, ti je izpila moči, naj si bil še takšen dedec. To sem kmalu spoznal tudi sam. Smrekarjev hlapec Urh me je namreč poklical na stran in mi naredil pridigo: »Fantiček, povedati ti moram, zakaj tc hočem imeti pri jamboru. Vozim jih v Trst, odkar pomnim.
A tudi jaz nc bom večno. To delo jc hudičevo, ti povem, ob njem sc spreta še najboljša prijatelja. Zato bom počasi popustil, a preden izprežem, bi rad vzgojil naslednika. Možje so trdi in svojeglavi, zato potrebujejo trdo roko, zdravo pamet in odločnega moža. Ce te ljudje ne spoštujejo in nisi odločen, začnejo vleči vsak po svoje in vse skupaj je nič. Ko sem takole premišljeval in premišljeval, sem sc domislil, da bi bil ti za to delo ravno pravšnji. Seveda boš moral zvoziti v Trst še veliko jamborov, preden boš zmogel samostojno voditi odpravo. Ubogaj starejše in mene se drži, pa boš nekoč dostojen Urhov naslednik. Da pa zaradi tega, ker sem se zavzel zate, ne boš postal prevzeten, bom poskrbel kar takoj. Stopi, no, tjale in sc oprimi žage, začeti je treba pri začetku, he, he he!«
Tako se je začela moja vzgoja. Zgrabil sem za ročaj žage in jo vlekel, da seje kar prašilo. Na nasprotni strani je prav to počela Tažclezna Mica.
Študent, ki je poslušal starca z odprtimi usti in našiljenimi ušesi, jc vprašal:
»Tažclezna Mica, pravite? Zakaj pa ste jo imenovali Tažclezna?«
Možgan sc je srepo zagledal vanj z odprtimi usti, spet je kazalo, da jih bo pozabil zapreti. Nazadnje jih jc le zaprl, da so mu škrbasti zobje glasno škljocnili, in zarenčal:
»Človek božji, kje pa živiš? Zakaj Tažclezna? Zato - ker je bila železna, kar jc tudi res! Nc sprašuj takih neumnosti in poslušaj do kraja, pa ti bo takoj jasno, zakaj je bila Mica železna.«
Spet je zadonel krohot, da so se stresle šipe v oknih, Možgan pa sc za to ni zmenil inje nadaljeval:
Vlekla sva torej žago sem ter tja, jaz in Tažclezna Mica. Sprva sem bil kar malce jezen na Urha, ker mi jo je dodelil za sodelavca. Še o tr očaj i na vasi me bodo zbadali, da sem žagal jelko s staro babo. Ampak povem vam, predenje minilo tistih petnajst minut, sem tudi jaz spoznal, zakaj sojo ljudje imenovali »Tažclezna«. Babura je bila od hudiča, žago je vlekla hujše, kot jo je vlekel Tadolgi Tilen, ki je takrat veljal za najboljšega sekača, kar je tudi res. Ugnala me jc tako, da sem potem čisto brez sape kar padel v praprot. Prehitro je minil počitek in žc sem bil spet na vrsti. To sc jc ponavljalo celo dopoldne, nazadnje sem bil zbit kot podplat na Micinem pošvedranem škrpetu. Delo je dobro napredovalo. Ko je bila jelka zažagana precej čez polovico, je Urh nastavil zagozde. Nabijal jih je s težko sekiro, da jc glasno odmevalo po hosti. Poldan je odzvonilo že zdavnaj, ko se je drevo nevarno nagnilo. Mica je izvlekla žago, Urh pa je napodil sekače in radovedne otročaje v varno razdaljo. S Tadolgim Tilnom sta še poslednjič nabila zagozde. Deblo seje začelo majati, najprej počasi, potem pa čedalje hitreje, dokler ni omahnilo. Sekača sta stekla proč, jelka je padla. Koje udarila ob tla, se jc zemlja stresla, zagrmelo pa je tako neznansko, da so si otročaji mašili ušesa. Kakor da bi se svet prelomil na dvoje. Polomljene veje so hreščalc hujše kot sto čarovnic na Kleku, kar je tudi res!
Drugo jutro, komaj sc jc napravil svit, so se jeli pri podrti jelki zbirati volarji s svojimi vpregami. Šele zdaj, koje skrbno obsekana ležala na tleh, smo videli, kako jc mogočna. Urh jo je trepljal z dlanjo po raskavi skorji in momljal: »To pa bo jambor, takega v Trstu šc niso videli.« Končno se je zbralo dvajset parov volov, vsak par je imel svojega goniča. Medtem ko so otročaji odganjali živini obade in mušjo zalego, so se možakarji spravili nad jelko. Z debelo verigo sojo pritrdili na vlečni voz, imenovan trdi konec. Ta trdi konec pa ni bil čisto tak, kot ga še dandanes uporabljamo za vleko hlodov iz gozda. Bil je večji in močnejši v vseh pogledih. Kolesa široka kot ribniška
reta, kolesne špice kakor človeško stegno. Oje je bilo dolgo, da se je vanj dalo zapreci dva para volov. Pesta so bila kakor mernik. Veriga, s katero so pripeli jelko na konec, je imela člene velike, da bi sc skoznje lahko splazil desetletni otrok. Pritrditi orjaško deblo na konec, pa ni bilo lahko delo. Nekaj sem sc silil zraven, a meje Urh ročno zapodil proč. Pri takem delu sta potrebna moč in znanje, ki pa ju jaz, smrkavec, takrat šc nisem imel. Potem je sledilo vpreganjc volov. V oje trdega konca je Urh ukazal vpreči dva najmočnejša para volov. Vsak vol je tehtal krepkih deset stotov. Lepe živali! Naslednja dva volovska para so vpregli v četver, ki sojo še prej pritrdili na oje z dvema pregljema. Študentek, vem, da boš vprašal, kaj je četver? No, ker nisi vozil jamborov v Trst, pa ti povem. To je osem metrov dolga lata z dvema členoma na enem koncu in z dvema luknjama na drugem koncu, ki služita za zatikanje pregljev. Vsaka naslednja četver se z železnim členom pripne s pomočjo pregljev na prejšnjo. Tako se lahko sestavi vprega poljubne dolžine. V vsako četver sc vpreže dva para volov. Tistikrat smo imeli dvajset parov in smo uporabili štiri četveri. Lahko si misliš, kako dolga je bila vprega. Če si stal pri najtanjšem koncu jelše, ti do prvih voličev v vpregi skoraj ni neslo oko.
Vpreganjc je jako močno delo. Voli, vklenjeni v trde jarme, so se branili z vsemi štirimi. Dražili so jih obadi, ki so se v rojih spuščali nad uboge živali in jim sesali kri. Plašila jih je množica radovednežev, ki seje zbrala na poseki, da pospremi vozače na pot. No, končno je bila vprega nared. Od nekod je prihitela Smrekarica z blagoslovljeno vodo in pušpanovo vejico. Poškropila je živino, volarje in jelko ter zmolila očenaš, ki smo mu pritegnili še drugi. Urh je šc enkrat pregledal, če je vse v redu, in dal znak. Vprega je krenila na dolgo pot.
Ali spraviti takšno debelce tja do Logatca, to je hudičevo delo. Šlo jc samo naravnost čez drn in strn. S tako dolgim tovorom se ni dalo kaj prida zavijati. Ni se dalo izmikati ne globelim, ne jarkom in ne vzpetinam. Vse te ovire je bilo treba premagati kar v ravni črti. Neredko smo prišli v zagato, da je bilo treba na poti posekati celo kako drevo. Tu in tam smo morali izpreči nekaj parov in z njimi izvleči trdi konec v stran. S tem smo spremenili smer vožnje in se tako izognili oviri. Kdaj pa kdaj smo morali tovor celo porivati ali odnašati, da so ga voliči zmogli odvleči naprej. Pri tem je pomagalo staro in mlado. Zjutraj seje namreč ob jelki zbralo mnogo ljudi, a ne samo zato, da bi pasli radovednost. Najel jih je Urh, da bi pomagali pri vožnji vse tja do Logaškega polja, kjer seje gozd končal in zemlja uravnala. Od tam naprej pomagači niso bili več potrebni. Ampak preden smo prici-jazili šmentani les do tja, nas je stalo šc veliko napora.
Sloje torej kakor divja jaga, iz Smrekarjcvega gozda proti Rovtam, kar naravnost, čez drn in strn. Pod Rovtami smo sc nekoliko oddahnili, kajti tukaj se je začela pot, ki so jo nekdaj izkopali prav zaradi vožnje jamborov. Še dandanes sc poznajo njeni sledovi. Vodila je lepo v ravni črti navzgor proti vasi, toda zdaj jc bila tu druga težava. Klanec je bil namreč tako strm, da so voliči klecali od napora, preden so potegnili vražjo bilko do vrha. Od Rovt proti Logaškemu polju je šlo večinoma navzdol, zato smo tukaj izpregli pet parov, ki so se vrnili domov. Malo pod Rovtami bi skoraj prišlo do nesreče. Pot nam je presekal nekakšen jarek. Prva četver gaje lepo prečkala, naslednja seje znašla v jarku, tretja jc bila še na tej strani. Koje prva vprega močno potegnila, seje četver v jarku nenadoma zravnala in dvignila vole na zadnje noge. Vprežcni v trde jarme so obviseli v zraku in se začeli dušiti. Hropli so kot kovaški mehovi, izplazili jezike, iz gobcev se jim je cedila slina. Tadolgi
Tilen je z brezovo šibo na vso moč mikastil prvo vprego, da bi čim prej izvlekla uboge živali iz jarka, ali vse zaman... Položaj je postajal iz trenutka v trenutek bolj zagaten, kajti voli v jarku so že začeli zavijati z očmi in gledati z belim. Tedaj pa je od nekod kakor furija privršala Taželezna Mica s sekiro v rokah. Vrgla se je v jarek in izbila zatiče ter roče, ki so vlekli vile kvišku. Tako je osvobodila živali iz jarmov, da so se spet postavili na trdna tla. Le ko jc reševala zadnje živinče iz visečega položaja, seje zdelo, da seji ne bo posrečilo. Zatič se je namreč zagozdil in ni ga mogla izbiti. Žc je kazalo, da se bo voliček zadušil, ampak Mica sc ni dala. Zamahnila je s sekiro in z nekaj dobro namerjenimi udarci presekala roč ter tako rešila žival gotove smrti. S takimi in podobnimi težavami smo se otepali vso pot. Končno smo le ugledali ravno polje, ki seje razprostiralo tja do Logatca, in po njem se jc vila cesta. Tu smo se poslovili od pomagačev, ki so se vrnili domov. Naprej nam niso bili več potrebni, kajti cesta je bila trda, ravna in široka.
V Logatcu je bilo zelo živahno. Tamkaj sta žc počivali dve vpregi, ki sta privlekli jamborni jelki iz vrhniške smeri. Kmalu za nami pa sc je primuzala še ena. Seveda, bil je oktober in le v tem mesecu so se vozili jambori v Trst. Nekatere vprege so opravile tudi po tri vožnje, zato ni čudno, da jc bila ob tem času na jamborni cesti precejšnja gneča. Volarji, stari znanci, ki so se že leta in leta srečevali na vožnjah, so se glasno pozdravljali, spraševali po novicah in drug drugemu ponujali žganje, obvezno opremo vsakega voznika. Tu smo se pošteno okrepčali z brašnom, ki ga je pripeljal za nami Smrekarjev mali hlapec Tinčc s posebno vprego in nas je potem spremljal vse do Trsta. Na vozu je imel poleg hrane in pijače tudi kup stvari, ki bi nam utegnile priti prav na dolgi poti: od nadomestnih zatičev, pregljev, do debelih kocev, v katere smo sc zavijali čez noč, ničesar ni manjkalo. Možakarji vseh štirih vpreg so sc pomešali med seboj, se ogovarjali, kvantali, kleli kot Turki in razdirali mastne šale. Lahko si mislite, da so me bile same oči in ušesa. Seveda, saj sem bil prvič v taki druščini. V samotnem Smrečju, kjer sem do tedaj preživel vsa svoja mlada leta, si kaj takega nisem mogel predstavljati niti v sanjah. Zavlekel sem se med ljudi, kjer jc bilo najbolj veselo, a me je opazil Urh. Hitro mu je postalo jasno, kako je z menoj. Ročno meje nagnal nazaj k vpregi, kjer sem moral čuvati vole, dokler nismo krenili naprej. Ta preklicani Urh mi ni privoščil veselja, da bi ga zlomek, kar je tudi res!
Na Planini se jc jambornih vpreg kar trlo. Tu je bilo treba najeti deset parov volov, da smo lahko tovor spravili čez klance do Ravbarkomandc. Ob tako številnem prometu pa jc primanjkovalo vprežne živine, zato ni čudno, da so pod klancem nastajali zastoji. Nemalo truda je stalo Urha, da si je zagotovil potrebno število volov.
Medtem ko je kolovratil naokoli in se pogajal za vprego, so se čakajoči volarji zbirali v gruče. Čas so si krajšali - kakopak po stari navadi - s pogovori, dovtipi, z zbijanjem šal, zabavljicami in neumnimi domislicami. Pred nami je na priprego čakal tudi Muhec iz Zaplane s svojimi možmi. Priključil seje naši druščini in takoj začel omalovaževati Smrekarjevo jelko:
»Ho, ho, kaj pa vi tukaj razkazujete svojo trsko? Do zdaj sem vas Smrekarjeve imel v čislih, vedno ste vlačili še kar spodobno jelko, to moram priznati. Ampak tole tukaj, to pa ni vse skupaj nič. Ali vas ni sram iti na cesto s takšno bilko? Tole smet bi jaz nesel pod pazduho, ne samo v Trst, ampak do Benetk. Saj še za mehur tobaka ne dobite zanjo. Le poglejte moj jambor, ta je pravi, trikrat jc daljši od vašega.«
Ob tej bogokletni trditvi so Smrekarji grozeče zamrmrali, povzdignili glasove in vsevprek hiteli zatrjevati, da je prav nasprotno. To se je videlo že
na prvi pogled. Naša jelka je bila debelejša in daljša, ne samo od Muhcove, ampak tudi od vseh, ki so bili tistikrat pod klancem. Muhec pa ni bil samo ošaben, ampak tudi zvit. Nekaj časa je poslušal naše protestiranje, potem pa bleknil:
»Prav, pa pomerimo, katera je daljša. A brez stave ne gre. Kdor izgubi, plača drugemu pijačo za vse može.«
Tadolgi Tilen - trdno prepričan v našo zmago - jc urno udaril v ponujeno Muhcovo dlan, da si ta v zadnjem trenutku ja ne bi premislil. Na vsaki strani so takoj določili po dva moža, ki naj bi bila pri merjenju za pričo. Meril pa je sam Muhec. V grmu je odsekal debelo leskovo šibo in jo prerezal na primerno dolžino. Najprej jc bila na vrsti Smrckarica. Muhec jc šibo poravnal z debelejšim krajem in jo začel polagati po deblu v smeri vrha. Priče so mu budno gledale pod prste in glasno štele, kolikokrat je položil šibo. Na eni strani jelke smo bili zbrani Smrekarji, na drugi Zaplan-ci. Tako smo se vsi skupaj pomikali ob deblu in pazili, da merilec ne bi goljufal. Ko je bila jelka izmerjena, so priče glasno potrdile število položenih palic. Preselili smo se k Zaplancem in po istem postopku je bila izmerjena tudi njihova jelka. A glej ga hudiča, na pol pretrganega! Meritev je pokazala, da je za dobro šibo daljša od naše. Muhec se je zmagoslavno razgledoval naokoli, sc prizanesljivo režal Smrekarjevim, ki so nejeverno zmajevali z glavami, in objavil, da je stava njegova. A tudi Tadolgi Tilen ni priplaval na ta svet po suhi župi. Trdil je, da so se priče zmotile, in zahteval, naj se meritev ponovi. Muhec se je najprej branil, češ, vsi ste videli, da je bilo pošteno, nazadnje pa se je, na splošno presenečenje vseh, mirno vdal v ponovno meritev. Takoj so zbrali nove priče. Muhec je še enkrat izmeril obe jelki, priče so spremljale vsak njegov gib, vsi drugi pa smo mu svoje nosove skoraj tiščali pod roke, da bi ga ulovili pri morebitnem goljufanju. Meritev je bila natančna in poštena, to smo videli vsi. A glej ga zlodja zlodjevega, seštevek je spet pokazal, da je naša jelka krajša. Sedaj je tudi Tadolgi Tilen lahko samo še odpiral usta in priznal, da jc stava izgubljena, čeprav mu to nikakor ni šlo v glavo. Ampak zadevo je na pravo mesto postavila - kdo drugi kakor Tažclezna Mica. Pri priči je zbrala volarje, da so pognali vprego in potegnili našo jelko ob bok zaplanske. Tam se je izkazalo, da je smrckarica daljša najmanj za tri šibe, kar je tudi res. Se danes pa mi ne gre v glavo, kako nas je zviti Zaplanec lahko tako pretental. Sam hudir je imel prste vmes.
Srečno smo zmogli planinske klanec, a pot proti morju se je vlekla v nedogled. Postalo je že kar malo dolgočasno. Prah, ki se je dvigal izpod volovskih parkljev, nas je dušil in se nam lepil na prepotena telesa. Živina je zateglo mukala in se z repi otepala nadležnih obadov. Četveri so udarjale druga ob drugo, trdi konec je ropotal čez kotanje in jelka je neznansko škripala, ko se je trla ob raskavo cesto. Nemalokrat nas je pražilo sonce, da so voli stegovali jezike iz gobcev, žc v naslednjih minutah pa nas je namočil dež, da smo bili premočeni do kože. Med postanki smo krmili in napajali živino, skromno obedovali in opravljali vsa tista dela, za katera med potjo ni bilo časa. Tako je šlo iz ure v uro, kar je tudi res!
Na poti smo bili že drugi dan. Zvečer smo se ustavili pri obcestni krčmi. Tu je bila postojanka za vozače jamborov. Tistega večera ni bila kaj prida obiskana. Na dvorišču je samevala le ena jelka, takoj smo jo spoznali. Bila je Muhcova. Naši vozniki so se pomenljivo spogledovali, drug drugemu metali dvoumne pripombe, Tadolgi Tilen pa je zamahnil z brezovcem, daje kar zažvižgalo:
»Fantje, nocoj ga bomo pa pili, a nc iz našega žepa. Če hudič ne bo dal od sebe, bo imel s tem opravka!«
Možje so se mu pritrjcvalno režali in grozeče dvignili kvišku vsak svojo šibo. Urh jih je miril:
»Ljudje, pamet v roke. Če bo dal zlepa, naj da. S silo ne boste dobili nič, kvečjemu kako buško in polomljen ud. Sploh pa smo tukaj zato, da srečno pripeljemo jambor v Trst, in nc zato, da bi Zaplance mazali z lešnikovo mastjo.«
To je dejal in izginil v krčmo, da bi se z gospodarjem dogovoril glede prenočišča, krme in večerje. Nas pa je čakalo običajno večerno opravilo: izpreganjc volov, krmljenje, napajanje in umivanje pri vodnjaku na dvorišču. Končno smo sc vsi skupaj zbrali v prostorni krčmi, kjer so polovico miz že zasedli Zaplanci. Posedli smo za preostale mize in takoj so se začele kresati zbadljivke. Ali dokler nismo povečerjali, je bil mir. Lačnemu in žejnemu človeku ni do prepira. Ko pa so po večerji Smrekarji izpraznili nekaj bokalov, so vinski hlapi storili svoje. Začel je Tadolgi Tilen:
»Hoj, Zaplanci, zdi se mi, da nam nekaj dolgujetc. Muhec, ali si mož beseda ali nisi? Stavo je treba plačati. Mar sem jaz kriv, če si jo izgubil? Torej, vina na mizo. Sicer pa, kako naj pričakujem, da boš držal besedo, ko pa si nas o belem dnevu hotel goljufati in nas tudi bi, da ni bilo Taželezne Mica«
Obtožba - dasiravno upravičena - je bila huda. Vreči v obraz uglednemu človeku, kakršen je bil Muhec, da je goljuf in da ga je ugnala v kozji rog navadna baba, to niso bile mačje solze. Med Zaplanci je završalo, kakor da bi dregnil v osir. Planili so na noge in se vrgli nad Smrekarja Začel se je vsesplošen pretep, kakršnega nisem videl ne prej nc pozneje. Prerivanju ni bilo nc konca ne kraja. Razbita steklenimi je žvenketala, daje šlo skozi ušesa. Pesti so švigale po zraku in tleskalc po nasprotnikovih glavah. Možje so hropli in sopli kot izmučeni voli, kleli pa tako, da Bog pomagaj. Moja otroška ušesa kaj takega še niso slišala. Okovani čevlji so bobneli po črvivem podu, kot da bi se splašila čreda juncev. Nekaj najbolj razgretih nasprotnikov seje že valjalo med črepinjami po tleh, ostali so v svoji vnemi nevede z okovan-kami gazili po njih. Začela je teči kri. Udarci so padali vse križem, nazadnje že nihče ni vedel več, ali tepe svojega ali nasprotnika. Koj na začetku pretepa seje ošabni Muhec zapodil v Tadolgega Tilna.Tabi z Muhcem hitro opravil, saj mu niso zastonj pravili »Tadolgi«. Bil je za glavo višji od vseh ostalih in je med prerivanjem s svojo kosmato bučo omctcl vse pajčevinc, ki so visele z nizkega stropa. Ampak Muhcu sta priskočila na pomoč še dva Zaplanca in proti trem tudi Tilen ni mogel nič. Dobro so ga zdelovali in tudi zdelali, daje omahnil čez polomljen stol in padci pod mizo. A tedaj seje odprl pekel. Tažclezna Mica, ki je do tedaj v kotu branila pred pretepači poln kozarec vina, seje vreščeč pognala na prizorišče. Kakor da bi spustil z verige samega peklenščka. Zagnala seje preko izbe in pri tem preklinjala tako grozovito, da bi šc Lucifer pobegnil pred njo v najtemnejši peklov kot. Treščila je Muhca s svojo koščeno pestjo naravnost po nosu, da gaje v hipu oblila kri. To jc bil udarec, od njega bi sc šc skala razletela. Enako je opravila še z drugima dvema. Preden se je Muhec zavedel, kaj sc dogaja, ga je od zadaj zgrabila z eno roko za ovratnik, z drugo za hlačni pas, odvlekla v vežo in postavila pred vrata. Tam ga je z okovanim čevljem sunila v zadnjo plat, da je revež pristal šele sredi dvorišča z okrvavljenim nosom v pesku. Ni minilo dve minuti, ko sta se po enakem postopku ob njem znašla tudi njegova pajdaša. Ko so pretepači na eni in drugi strani videli, da so izgubili vsak
svojega vodjo, seje pretep v hipu končal. Nekatere so še srbele pesti, ampak kdo se bo tepel z babo. Sramota za poštenega človeka! Tako je Tažclezna Mica rešila Smrekarjem čast. Pa recite, če ni bila zares železna? S tremi pretepači je opravila kot za šalo, kar jc tudi res!
Poslušalci v Smrekarjevi krčmi so zadovoljno kimali z glavami, a že seje oglasil večni nejevernež, drvar Blaž:
»Možgan, Možgan, spet lažeš, da se kar kadi. Verjamem, daje bila Mica burkljasta kot sam zlodej. Da pa jc bila babura potolkla tri dedce na en mah, tega mi ne boš tvezil.«
Možgan je s hudim pogledom prebadal Blaža. Že je kazalo, da mu bo nekaj hudega storil, a jc le izustil: »Prav imaš, lažem. Ni potolkla treh dedcev - bilo jih je šest, kar je tudi res!«
Po krčmi je zadoncl gromoglasen krohot, a starec se ni dal motiti. Že je pripovedoval naprej:
Po tisti praski nas je Urh napodil spat. Sli smo si lizat rane na skedenj v seno. Pred skednjem je domači hlapec v širokokrajen klobuk pobiral od tobakarjev kresila in tobak. To jim jc vrnil šele zjutraj. Ker se ni spodobilo, da bi ženska spala med samimi možaki, jc Tažclezna Mica dobila prenočišče v čumnati nad gostilno. Po pretepu si je Tadolgi Tilen - potem koje videl, kako junaško seje zanj postavila Mica - začel nekaj domišljati. Možem na skednju seje bahal, da bo nocojšnjo noč prespal pri njej:
»Ni vrag, da me ne bi vzela k sebi. Nekaj žc mora čutiti do mene, saj ste videli, kako je podivjala, ko so me Zaplanci vrgli pod mizo.«
Kaj bi zavlačeval, naj povem na kratko. Ko je Tilen menil, da smo vsi zaspali, se je tiho izmuznil s skednja na dvorišče in pristavil lestev k Micinemu oknu. Seveda so bili vsi možje - z menoj vred - v hipu na nogah. Planili smo k opažu in skozi špranje opazovali, kaj se bo iz tega izcimilo. Izcimilo pa seje tole: Tilen je potrkal na šipo, okno seje odprlo, v mesečini se je zabliskala Micina roka. Slišali smo glasen pljusk, kot da bi nekdo z vrbovo šibo močno udaril po vodi. Od silne zaušnice je Tilnu zasukalo glavo, zdrčal je po lestvi na dvorišče in splezal nazaj na skedenj tako urno, daje še lestev pozabil pospraviti. Seveda so si ga zjutraj možje privoščili, moral jc poslušati zbadljivke vse tja do Trsta, kar je tudi res!
Zjutraj sem se skobacal iz sena še pred svitom, ker sem kot najmlajši imel nalogo, da nakrmim vole. Še ves krmižljav sem zlezel na dvorišče in se med pretegovanjem razgledal naokrog. Kaj sem videl? Micino okno seje odprlo, nekdo se je splazil na lestev, se po njej spustil na dvorišče, jo na ramenu odnesel pod napušč in spravil na svoje mesto. Ker mi jc bilo nerodno, sem se hotel skriti, a je bilo žc prepozno. Vasovalec meje kljub jutranjemu mraku opazil. Stopil je k meni in prepoznal sem samega Urha. Tudi njemu je bilo nerodno. V zadregi si je zapenjal hlače in poravnaval razmršene lase. Bilo me je tako sram, ker sem ga zalotil pri dvomljivem dejanju, da bi se najrajši ugreznil v zemljo.
»Fantiček, gotovo se sprašuješ, kaj sem počel pri Tažclczni? E, nekaj sem ji moral naročiti, a je hiša zaklenjena, pa nisem že navsezgodaj maral buditi domačih. Sicer pa pozabi, kar si videl, in o tem nikomur niti besedice. Razumeš, niti besedice! Obljubi!«
Seveda sem mu obljubil, ne enkrat, ampak trikrat, saj sem bil vesel, da sem jo tako poceni odnesel. Pričakoval sem namreč, da mi bo Urh nečloveško izprašil hlače in preštel vse kosti. Moram povedati, da sem obljubo tudi držal. Molčal sem, še Tadolgi Tilen z brezovcem ne bi spravil skrivnosti iz mene, kar je tudi res!
Naposled smo prispeli v Trst. To pa jc bilo nekaj za mladega fantička! Gledal sem in se čudil, a se nisem mogel ne nagledati ne načuditi. Sam Urh me jc nekajkrat s šibo opomnil, da jc moje mesto pri voličih in da zdaj ni čas za radovednost. Hiše velike kot gradovi, zidane ena k drugi, so se vile v neskončnost. Ulice široke, da bi na njihovo sredino lahko postavil celo Smrečje in zraven še polovico Rovt. Po kamnitem tlaku so drdrale kočije, v katerih so se prevažale lepe gospodične, opravljene v smešne obleke. Po trgih vse polno branjevcev, ki so kriče ponujali zelenjavo in čudno južno sadje, kateremu še imena nisem vedel. Ljudi pa kot mravelj. Begali so sem ter tja, vsak za svojim opravkom. V pristanišču so težaki natovarjali in raztovarjali velikanske ladje. Bile so tako velike, da bi vanje lahko spravil šestnajst smreških cerkva in še bi za tri rovtarske ostalo prostora. In morje! Videl sem ga prvič v življenju. Nisem mogel verjeti svojim očem. Do koder mi je neslo oko, se je razprostirala sinje modra vodna površina, ki so jo kodrali penasti valovi. Toliko vode! Moral sem se uščipniti za lice, šele potem sem verjel, da ne sanjam. Kljub Urhovi prepovedi sem zdirjal na obalo, zajel v dlan prgišče vode in poskusil, če je morje res slano. Res je bilo!
In kako se je naša odprava končala? Urh jc srečno prodal jelko, Bog ve, katero ladjo jc krasil jambor, ki so ga iztesali iz nje. Može je z volmi vred poslal domov, sam pa se je izgovoril, da ima v Trstu še kup opravkov. Za družbo je pridržal tudi mene. Naročil jim jc, naj za naju ne skrbijo, jih bova že med potjo dohitela. Kakšne opravke je imel Urh v Trstu, pa sem ugotovil še tisto uro. Za prvim vogalom gaje namreč čakala Taželezna Mica. Kaj vse smo potem počeli v Trstu in kako smo potovali domov, pa je že druga zgodba, kar je tudi res!
IBM'fonM Razvoj fluidne tehnike
Fluidna tehnika je področje tehnike, ki obravnava prenos energije in informacij s pomočjo tekočin oziroma fluidov - to jc kapljevin in plinov, ki obstajajo predvsem v hladnem stanju. Delimo jo na hidravliko, pnevmatiko in fluidiko. Hidravlika pomeni prenos energije in informacij s pomočjo tekočine. V industriji se v ta namen običajno uporablja mineralno olje. Pnevmatika je nauk o mehaničnih lastnostih stisljivega zraka in drugih plinov, fluidika pa je veja fluidne tehnike, kjer krmilne komponente delujejo brez gibljivih delov z delovnim medijem, ki jc lahko zrak, plin, voda, olje ali druge tekočine (medsebojni vpliv curka medija in preprek).
V nadaljevanju se bom osredotočil na področje hidravlike, njene naprave in komponente, po katerih je dejavnost Kladivarja najbolj znana.
Hidravlične naprave so skupek zlogov, komponent in delov, ki so medsebojno povezani tako, da tvorijo delovne enote, ki združujejo vso hidravlično opremo stroja ali postroja. Naloge, ki jih takšne enote opravljajo, so predvsem pretvarjanje energije pogonskega stroja v energijo tlačnega medija, prenos energije tlačnega medija od primarnega pretvornika (črpalke) do sekundarnega pretvornika energije (motorja), krmiljenje toka energije po smeri in vrednosti ter pretvarjanje energije tlačnega medija v mehansko delo v delovnem stroju.
Komponenta ali sestavina je skupek delov, mehanično povezanih v delovno enoto za opravljanje osnovnih nalog obdelave, prenosa ali krmiljenja toka medija ali informacij (npr. črpalka, krmilnik poti, tlačno stikalo, gibki cevovod, hidravlični valj).
Prednosti hidravlike, ki se pokažejo ob njeni uporabi, so zelo dobra možnost krmiljenja (tlak in volumenski tok se s sorazmerno preprostimi komponentami lahko enostavno krmilita in/ali uravnavata), visoka gostota energije (to pomeni pri prenosu enake energije manjše gabaritne mere in manjše teže komponent), odlične dinamične lastnosti (doseganje izjemnih pospeškov ali pojemkov), sorazmerno enostaven odvod toplote, ki se ustvarja zaradi notranjh izgub, enostavna pretvorba vrtenja v premočrtno gibanje, enostavno in ceneno nadzorovanje in varovanje naprave in poenostavljena gradnja strojev.
Slabosti hidravlike so nepopolna tesnost, možnost onesnaženja okolja, emisija zvoka, občutljivost na umazanijo in spremembe temperature, stis-ljivost olja in s tem povezana vprašanja natančnosti in zahtevno vzdrževanje.
Zaradi svojih prednosti in povezanosti s pnevmatiko, mehaniko in elektrotehniko nam omogoča uspešne rešitve tehničnih vprašanj, ki nastopajo
pri gradnji obdelovalnih in preoblikovalnih strojev, transportnih naprav, vozil, plovil, letal, metalurških postrojenj, gradbenih, rudarskih, poljedelskih in gozdarskih strojev, visoki gradnji, gradnji naftnih ploščadi in pri dejavnostih pod morsko gladino, medicini, gledališčih, napravah, namenjenih za prosti čas itd.
Človeštvo že tisočletja s pridom izkorišča vodno energijo. Dokazljivo je, da so nastala prva vodna kolesa, preden smo dobili prvi pisani jezik. Ta so se obdržala kot vodni mlini do današnjih dni. Njihovo nadaljnjo uporabo je mogoče videti v nadaljevanju razvoja pri vodnih turbinah v vodnih elektrarnah.
Zobniška črpalka je bila odkrita 1600. Pomembno za nadaljnji razvoj hidravlike je bilo delo Blaisa Pascala, ki je leta 1663 pojasnil izhodišče delovanja hidravlične stiskalnice. Industrijska uporaba se je začela šele 1795 z izdelavo hidravlične stiskalnice. Pogonski fluid je bila takrat voda. V drugi polovici 19. stoletja so v Angliji razvili več hidrostatičnih strojev, potrebnih pri gradnji ladij za vitle in vzvode. Nove izzive je hidravlika pridobila z uporabo olja kot prenosnega fluida leta 1905. Skonstruiran jc bil hidrosta-tični pogon v aksialni batni izvedbi. Uporaba oljnohidravličnih batnih strojev seje uspešno začela 1910, razvoj aksialnih batnih strojev pa z letom 1930. Leta 1936 je bil odkrit predkrmiljeni varnostni ventil, 1950 pa v večjem obsegu hidropnevmatični akumulatorji. Od 1950 naprej jc oljna hidravlika doživela nagel razvoj na vseh področjih industrijske avtomatizacije. V sredini tega stoletja sc je njen razvoj močno povečal.
Kladivar sc je več kot polovica svojega časa ukvarjal s hidravliko in je zdaj ena izmed njegovih glavnih dejavnosti. Razvoj, proizvodnja in prodaja sestavin, naprav in storitev s področja tc tehnike pa so postale naše glavne dejavnosti. Od tega je 80 % hidravličnih sestavin, preostalo predstavljajo naprave in druge dejavnosti. Ponudba obsega razvoj, izdelavo in trženje standardnih izdelkov pod lastno blagovno znamko, razvoj, izdelavo in trženje posebnih sestavin pod lastno in tujo blagovno znamko, projektiranje, izdelavo in trženje hidravličnih naprav, trženje hidravlične opreme, servisno in montažno dejavnost ter izobraževanje.
In kaj obeta prihodnji razvoj hidravlike? Vsesplošnega odgovora na to vprašanje najverjetneje ni. Spremljati moramo najrazličnejše poglede, da bi lahko napovedali prihodnje trende. Upoštevati jc treba najpomembnejša in najbolj značilna razvojna gibanja preteklosti in sedanjosti. Ne smemo tudi zanemariti inventivnosti, ki lahko omogoči nepredviden napredek. Po nekaterih ocenah prihaja od vseh tehnoloških inovacij na tem področju 50 % iz drugih tehničnih področij, 30 % predstavljajo iznajdbe in izpopolnitve, 20 % pa jih izhaja iz raziskav in ugotovitev znanosti.
Ključ, kako uspešna bo hidravlika, je skrit v njeni sposobnosti uporabiti njene prednosti, ob tem pa se ne smejo zanemariti njene šibke točke. Na področju jedra hidravlike ni pričakovati presenetljivih sprememb. Vsesplošna in vse ostrejša je zahteva po večjem razvoju pri ohranjanju zdravega in čistega okolja. Vse bolj kritična preskrba z energijo in vse zahtevnejši predpisi o zaščiti človekovega okolja terjajo tudi optimalnejše projektiranje hidravličnih naprav glede na porabo in izkoriščanje energije. Tem zahtevam se pridružuje vse ostrejša konkurenca drugih načinov prenosa. Nepopolna tesnost in hrup neugodno vplivata na okolje in predstavljata kritični točki za hidravliko. Življenjska doba elementov in naprav naj bo čim daljša, morebitne poškodbe pa naj bi se čim hitreje odstranjevale. Izboljšanje lastnosti naj ne bi vodilo k zapletenosti sistema, ki potrebuje dražje
vzdrževanje. Odvisnost obrabe komponent od čistosti medija je posebno vprašanje hidravlike, ki ga bo treba obravnavati v prihodnosti z največjo mero pozornosti. Pomembna naloga je izboljšanje prenosa moči v primerjavi z električnim. Popolneje bo treba izkoristiti njene prednosti, kot na primer veliko gostoto moči. Delovni tlak v hidravličnih sistemih je s časom naraščal in se ustalil na vrednosti 350 barov, masa pa se je v zadnjih desetletjih zmanjšala za 45 %. Vzrok, zakaj sc ta trend ne nadaljuje, je mogoče iskati v slabostih, ki so bile že omenjene v zgornjih navedbah. Moderne regulacijske metode bodo omogočile izboljšanje dinamičnega obnašanja hidravličnih komponent. Napredek lahko pričakujemo tudi v povezavi s tehničnim razvojem mikroelektronike, komunikacij, računalniške tehnologije, krmilne tehnike in novih materialov. Prihodnost je v integraciji fluidne tehnike v kompleksne elektrohidravlične sisteme. Prednosti PC računalnikov in bogata programska oprema napovedujeta vedno večje možnosti za uspešno uporabo simulacijskih tehnik. Namesto zahtevne in drage gradnje prototipov ter zamudne in stroškovno potratne faze preizkušanja in modificiranja je mogoče del teh nalog izpeljati z uporabo digitalne simulacije na računalniku. Cenenemu uvozu z Bližnjega vzhoda bomo lahko kljubovali le s tehnološko visoko vrednimi izdelki. Pomemben pogoj za uspeh jc in bo tudi v prihodnje tesno in prilagodljivo sodelovanje -skupno delo med graditelji strojev, izdelovalci hidravlike in krmilij. Uspešno partnersko skupno delo pelje k inovativnim in konkurenčnim izdelkom. Da bi bilo vse to izvedljivo, pa mora biti poskrbljeno tudi za službe vzdrževanja, ki strokovno obvladujejo hidravlične in elektrohidravlične naprave. Zelo pomembno vlogo bo tudi v prihodnje imelo vključevanje hidravlike v izobraževalne programe. Hidravlika bo morala tudi opravičevati svoje prednosti v primerjavi z drugimi vejami tehnike.
Fluidna tehnika in z njo hidravlika je v preteklosti zavzemala pomemben delež v svetovni proizvodnji. Prepričan sem, daje za inovativne zagotovljen nadaljnji obstoj tudi v bližnji prihodnosti. Fluidna tehnika to tudi je, saj si nenehno prizadeva svoje izdelke prilagajati tržnim potrebam.
Za vse to si prizadevamo tudi v Kladivarju. Ni še prišel čas, ko bi bilo treba vreči puško (fluidno tehniko!) v koruzo.
Pripis uredništva: Članek objavljamo ob zlatem jubileju firme Kladivar Ziri, d. d., ki je tudi ena od pokroviteljic Žirovskega občasnika. Napisan je bil za Kladivarjev zbornik Prvih 50 let (1949-99), pri objavi pa je bil kljub dejstvu, da gre za enega boljših in ključnih prispevkov, po čudnem naključju spregledan. Tako skušamo popraviti storjeno napako in hkrati obogatiti vsebino ŽO s pisanjem strokovne narave.
Utrinki ob 50. obletnici firme
v
Kladivar Ziri
Miha Bogataj
I. O pisanju
Soimenjak Miha (1) jc zvit mož. V mnogih stvareh sva somišljenika, v nekaterih pa tudi nc. Prav ob praznovanju Kladivarjcve obletnice sem ga pokritiziral, da so njegovi kriteriji pri publikaciji Kdo je kdo na Zirovskem, nekoč in danes pretirano »občasniški«, torej pomensko neuravnotežen pogled s predvsem kulturniškega zornega kota. Zagovarjal sem namreč svojo tezo, da je najbrž pomembno tudi, po čem so Ziri postajale poznane zunaj kotline. V svetu je to nedvoumno športna obutev Alpine, v Jugoslaviji in Sloveniji pa v industrijskih krogih Kladivar in Etiketa, v javnosti pa čevlji tovarne Alpina in žirovska košarka - predvsem ženska. (Mimogrede, tudi danes ni dosti drugače.)
Kot je ob takšnih priložnostih običajno, glede na pozne ure pa tudi pametno, do končne resnice seveda nismo prišli. Čez čas me je Miha poklical in povabil k pisanju o zborniku in Kladivarju. Glej ga, šmenta, sem si mislil, človek očitno misli, da si na vsak način želim postaviti slavolok - in to s pisanjem. Nak, ne bo šlo. Potem pa razmišljam, da sem tri dni (po letnici) starejši od Kladivarja, da sem drugi, po inž. Beoviču, žirovski inženir strojništva, ki je tudi deloval v Žireh, in da dvajsetletno delo v Kladivarju zasluži malce dodatnega truda.
Pa me jc, Miha. Saj ne da jc zloben, je pa žleht, kot olepševalno pravimo v teh krajih.
II. O Zborniku
S strogimi očmi recenzenta sem sc lotil ponovnega branja Zbornika. Zdi se mi, hm, nekako pisan zame, za tehnika, kovinarja, strojnika, kladivarca -je, kot nekakšno Glasilo Kladivar dc lux - v dobrem pomenu.
Vprašal sem za nevtralno mišljenje. Tehniški, pust. Ah, te ženske! Potem sem sc spomnil na sošolca Staneta (2), ki je po srcu in duši popotnik, po poklicu voznik, šofer.
Nekaj časa sva bila sodelavca v Kladivarju, delal jc v prototipni delavnici, ki jc tehniško veljala za nekaj boljšega, zelo zanimivega. »SIVOST SIVE LITINE«, je dejal čez nekaj časa in jo mahnil nazaj med šoferje. Ah, te neindustrijske duše! Saj res, kakšni ljudje sploh smo tehniki, predvsem strojniki?
III. O tehniki
Svojemu prispevku v Zborniku sem dal naslov Dva brata sta pametna, tretji pa dela v razvoju. Pa to ni bilo mišljeno konkretno na razvoj, bolj na tehniko v splošnem. Kakšni ljudje smo torej tehniki? Za preostali svet malce čudni, tako kot so npr. čudni matematiki. Predvsem pa ljudje, ki že v osnovni šoli vedo, da so zapisani tehniki - zato se o tem, vsaj v naših časih, niso odločali šele po gimnaziji. Ker je tehnika sama po sebi tako širok pojem, jim zadostuje in si običajno izberejo le en hobi, kjer pa so vztrajni in razmeroma uspešni. Sicer pa, bolj kot ne, pusti - saj veste, sivost sive litine.
Kako pa je s poklicno kariero? Tehniško »zastrupljen« strokovnjak bo tehnični rešitvi vedno dajal prednost, tudi na račun ekonomike projekta. Zato so uspešni menedžerji z zgolj tehniško izobrazbo redki in toliko dragocenejši. Podoben, le še bolj očiten, je položaj v zasebnem »podjetništvu«.
Nekoč sem sedel v družbi izobražencev in beseda je nanesla na pravičnost, krivičnost in smiselnost denacionalizacije. Takrat jc bila izrečena trditev: »Kljub vsemu v prejšnjem sistemu ni bilo večje kraje, kot je bila kraja pameti.« Ko človek potem v miru razmisli, ugotovi, da vsaj za tehniko ta trditev resnično drži. Zdravniki, pravniki pa še kdo so imeli, uravnilovki plač navkljub, vsaj določen družbeni status - tehnika pa pri nas nikoli ni bila poklic »belih« halj.
In v tem smislu je (skoraj) vsak brat lahko pametnejši. Le da sodelavec, matematik France (3), rad pove: Količina pameti na svetu je konstantna, število prebivalcev pa strmo narašča!
IV. O zgodovini in politiki
V Zborniku je nekje omenjeno, da je zgodovina kovinarstva na Zirovskem nepopolno obdelana. Že res, da se vsak kraj rad ponaša s »kovinarsko« zgodovino in tradicijo (konec koncev imamo bronasto in železno dobo), vendar na silo najbrž ne gre. Menim, daje bil odločilen trenutek za »vce-pljcnje in prijetje« strojništva na žirovsko drevo trenutek uvedbe prisilne uprave nad obrtnim podjetjem Kladivar. Čc tega takrat nekdo ne bi storil, strojništva v Žireh danes ne bi bilo. Ta del zgodovine se mi zdi premalo raziskan. Kaj je bilo odločilno - politika, trma posameznika ali zgolj dejstvo in sreča, da sta Kladivar reševala človeka s kovinarsko tradicijo v krvi, Železnikarja Vinko (4) in Vcnčc (5). Nekakšen neprijeten občutek imam, da Žirovci sami tega zaradi prepričanja o nepomembnosti kovinarstva ne bi storili. Občutek sc jc potrjeval tudi pozneje ob različnih priložnostih, ko odločitve za strojništvo v Žireh niso bile več tako odločilnega pomena. Vsa naslednja leta je večina Žirovcev hodila v »fabrko«, manjšina pa v druge službe, kvečjemu podjetja. Kladivar je bil tako veliko bolj znan in cenjen v slovenskem in jugoslovanskem industrijskem svetu kot na ravni občine.
Kljub omenjenemu se spominjam Kladivarjcvih proslavljanj v preteklosti. Kar nekaj jih je bilo in spomnim sc, da so bile prve vrste za častne goste vedno natrpane s politiki. Ob sedanjem praznovanju prisotnosti politike ni bilo čutiti. Drugi časi? Boljša ali slabša politika in politiki? Ali pa je politika ločila državo od industrije. In bomo srečno živeli od preprodajanja, turizma, gostinstva in kmetijstva.
Švica je res znana po bankah - pa je kdo mogoče slišal za njihove ure?
V. O kladivarcih
Biti kladivarec je bilo lepo in naporno. Tisto o »fabrki« sem žc omenil. V praksi je bilo to videti takole: Če si hotel kakšnih dvajset minut pred šesto ali po 14. uri mimo Alpine, si moral vedeti, da je v tovarno in iz nje v tem času samoumevno prednostna smer za avtomobile, mopede, kolesa (z dežnikom ali brez) in pešce. Nekaj časa so pri tem sodelovali celo miličniki. Tudi plače so primerjali znotraj kraja, torej kovinarske s čevljarskimi, ne pa po sorodnih tovarnah v panogi. Težavo posebne vrste jc predstavljalo prepričanje (režim, kot kakšna podružnica dr. Ruglja), da moramo namesto
zajtrka srkniti šilce močnejšega. Saj seje dogajalo, vendar je bila žeja med Zirovce kar enakomerno razporejena.
Res pa jc bilo, da smo bili kladivarci bolj vesele sorte ljudje, da smo se radi družili in zabavali - seveda pa po slovenskih običajih to nekako ne gre ob sami vodi. Dejstvo jc, da smo zunaj tovarniške ograje organizirali piknike, oddelčna praznovanja osebnih praznikov, včasih smo si kakšen razlog kratko malo izmislili. Zato smo bili seveda vsem bolj na očeh. Pa ni šlo le za veseljačenjc. Šlo je za praznjenje napetosti in polnjenje akumulatorjev vseh, ne glede na položaj v službi. Zdi se mi, da smo to vsi potrebovali.
Kladivarci danes? Veliko jih žal niti ne poznam, z nekaterimi se občasno družim. Zdi sc mi, da pogrešajo prav tisto, kar so nam nekateri včasih očitali. Namreč veselje in dušo. Kladivar brez srca in duše? Popolna sivina? Ja, težko mora biti biti kladivarec. Jc tako povsod v industriji, ali je nujno, da je tako? Sistem, daje tak. Pa vendar, kaj more sistem brez ljudi?
Ne vem, vem samo, da sem v dvajsetih letih samo pri konkurenci na sejmu zatajil svoje »poreklo«. Biti kladivarec jc pomenilo biti nekaj posebnega -recimo, da si tretji brat.
Brata, kako sta kaj?
PS: Sem rekel, da mi pisanje ne bo prineslo slavoloka.
(1) Miha Naglic, prof.. Žiri
(2) Stanislav Mlakar, Žiri
(3) Franc Giacomelli, dipl. inž., Davča
(4) Vinko Markelj, Žiri
(5) Vcnčcslav Ambrožič, inž., Železniki
D9SĐEB3S] Neznosna lahkost vladanja
Glede na vsesplošno kritiko lastninjenja Radia Sora in spričo precejšnje nevednosti, ki vlada med Žirovci - očitno tudi med svetniki - objavljam nekaj dokumentov in zapisov, ki so mi bili dostopni in:
1. osvetljujejo načrte sedanjega kolektiva radia v zvezi z lastninjenjem (po večini so bili znani tudi javnosti);
2. seznanjajo javnost s to zadevo, kakor jo vidim sam;
3. vsebujejo opozorila, ki sem jih še pravi čas pošiljal odgovornim v kraju. Na drugi strani je iz teh dokumentov, predvsem pa iz dejanskega stanja,
razvidna nezainteresiranost in neaktivnost žirovskega političnega vodstva. Mislim, da sem Žirovcem in zgodovini dolžan to informacijo.
V Žireh, septembra 1999 Ncjko Podobnik
Predsedniku sveta Občine Žiri
Predlagam, da v fazi delitve premoženja bivše Občine Škofja Loka pozorno proučite tudi usodo Radia Žiri, posebno zato, ker vse tisto, kar je še danes največ vredno (studio), sploh ni upoštevano v premoženju radia in torej za ta del ne bi mogli uveljavljati žirovskega deleža.
Pripravljen sem vam posredovati tudi podrobnejše informacije.
Lep pozdrav!
Žiri, 20.1.1995 Ncjko Podobnik
Nejko Podobnik Čevljarska 38, Ziri
Spoštovani !
Potom,    ko sara dobil prva informaoi Je v svezi z lastnin jun jem (oa event.    preobrazbo) Radio Ziri, se oglašam kol organisator grodn.i. radia    in   prvi urednik (V let),  kur želim, da so pošteno upos t delež    Zirov,    žirovskih   podjetij in navsezadnje vs eh Ustih, k smo     radio     ono     leto     fizično    gradili,    v    celoti ''promili organizirali      delo    i ob    usposabljanju)    in    si    nosebicn" In najboljšimi željami prijsadovali za legalizacijo radia in f» to, J bi postali občinska radijska postajo.
v smislu informiranj naslednja dejstva:
ustreznejše
kolektiv radia Je brezplačno gradil, ob podpori že omenjenih-studio/:« betonsko ploščo, izgradnja zidov, kompletnih instalacij, studijska izolacija prostorov...(to jo bilo izvedeno na 60 ntŠ prvotnih prostorov, v sicer najetih prostorih, katerih pravni lastnik je M-KGZ Sora Ziri.) Samo to delo je bilo s strani nekaterih strokovnjakov ocenjeno na 120.000 DEM.Tak studio la te danes.
Nas i strokovnjaki s.o sestavili mešalno mizo, (ki je služila radiu 8 let), izdelali 2 oddajnika, priključek telefona, nakupili magnetofon«, gramofone, mikrofone, kombi, tudi trakove, plošča ..
.'. istimi sredatv pisarniške opreme pa
Je ekipa izdelala tudi vse darovala ziiovska podjetja.
jpreni'.:
■J.
- Selo po več letih brezplačnega dala in graditve ekipo id programa (ob nagajanju nekaterih struktur v občini), ki so s« očitno tega medija bale (ali, zavidale: delo?), se je v občini prižgala zelena luč za nadaljnje delo in tudi za sofinanciranje protvorniskega omrežja t ob asistenci DuSice Jurmanove In Pavleta Okorna).
*.....
- Kot je najprej delo sofinancirala krajevna skupnost Ziri. so 1 nadaljevanju sredstva po posebnem sporazumu zbirala ilrovok. podjetja.
Sele    potem    se    je    v občini začel gradili sistem financiranj;,
informativne    dejavnosti    (del    tega    Je    Slo zlasti    za gradnjo
pretvorili Skega omrežja ikl ga je Zgrajenega prevzel kasneje IcTV (kot novi lastnik in vzdrževalec le--tega,i .
Prenove,   dograditve,   posodobitve so razmeroma skromno sledi).:; v naslednjih    letih    (nova   mešalna    miza    in druga oprema..   ) Delci Zirov    jo   bil    seveda   najmanj    tak,    kot je bil nas prispevek v občini ^2 -  IS %) .
in se up.
Steva.
Ostalo je v;iem več ali manj zr Tako lahko ob koncu ugotavljam:
1. Ce že zanemarjamo očetovstvo radia (kar pa je bilo v tistih č! sih pravi podvig, je vendarle dejstvo, ..ti. tino Žirovci zgradili radio, ki ima_&£.jk*USk-avoiu vradnoat. Sai s« menda jii^slcteJjj iz zraka...
Upoštevajoč to - je krajevna skupnost Ziri lahko edina večin -fikJL lastnik fkafcfth BO X\
KakSen naj bi bil delež ostalih, ne bi govoril; menim le, da bi kolektiv moral imeti primerno stimulacijo za delo.
Da bi dosegli ustrezen sporazum,  predlagam posten dogovor med
Predfi'jdflikom s vata Kg Ziri . ure da« djiikopi Uj "bčinako......j* imžLClne
in direktorjem radja.ob morebitnem sodelovanju Se koga, ki bo znal st&l pravilno ocenjevati.
In Se nekaj: vrednost (in ceno) je treba ocenjevati akozj razmere v času .  saj imamo opravka z najhitreje se razvijajočo de.layjio8t.io (tehnaloško i.
Morda dvoje vpraSanj:
a. Kaj mislite,  zakaj je Loka ob 1000-letnici ostala brez radia (kljub velikim željam);
Bomo še imeli Radio Žiri
Ta čas Kudio Žiri oz. delovna organizacija /a obveščanje občine Skotja Loka, v okviru katere radio deluje, pospešeno išče oblika preobrazbe. Kol kaže, sla »v Igri« dve varianti bodoče organiziranosti: možnost je, da postane (javni) zavod ali družba ?. omejeno odgovornostjo v mešani lastnini.
Sedaj naj hi izvršni svet občine Škotja Loka oz. občinska skupščina odločila ali gre za dejavnost splošnega (javnega) družbenega pomena, kar naj hi narekovalo organiziranost zavoda. Lahko pa bi dali prednost družbi t
omejeno odgovornostjo v mešani lastnini, pomeni, da hi ilel lastništva prevzeli zaposleni, del občina in del morebiti krajevna skupnost Žiri.
Glede na to, da vsi veste, da je nekdanji kolektiv radia z vašim denar jem zgradil radio v Žireh, pričakujemo, da bo naš kraj pri usodi radia Ziri imel odločilno he:,edo. O vsem, kar se ho dogajalo, bomo še poročali.
N. P
Delo - življenje, glasilo Alpine, december 1993
b.   Zakaj je Kranj   ,ob vsem svojem/zlasti. nekdanjem)potencialu dobil radio šele sedaj?
Za to svojo pisanje sem se odločil po daljšem preudarku,  potem, kc
"Efidnajsii—radia—lapetiel__s_uidi&   kot   osnovni   pogoj bc
Ne    bi    rad,    da    bodo    zanamci    ugotavljali,da   nismo    bili le nespametn i .   temveč tudi nepošten j..
S spoštovanjem!
- občinski skupščini
- Radiu Ziri
- M-KGZ Sora
Delo-Življenje:
Še nekaj sva pozabila: Radio Žiri se sedaj imenuje Sora. Kako to, da je občina "dala roke stran" od tako pomembne institucije, posebno še, koje bilo z žirovske strani toliko vloženo zlasti v studio (prostori), razvoj kadra, začetni program, pretvorniško omrežje, ekipo?
Andrej Poljanšek:
To je bilo res urejevano preko procesa lastninjenja, pri katerem je sodeloval tudi občinski svetnik Zoran Kopač, ki stvari bolje pozna...
Delo-Življenje:
Hvala lepa za odgovore,.
Delo - življenje, glasilo Alpine, april 1997
Radio Žiri z novimi načrti
Poslušalci, ki nas spremljajo, vedo, da ves dan in z močnejšim signalom oddajamo šele od 1. marca letos. Po odzivu poslušalcev in, kar je za nas še posebej pomembno, poslovnih partnerjev, ocenjujemo, da smo pridobili vrsto novih poslušalcev in pomembno (tudi komercialno) osnovo za naše delo. Posebej navajam poslušalec iz krajev, kjer nas prej niso dobro slišali ali pa sploh ne; kot npr.: Železniki, Sorica, Log, Lučine, Gorenja vas, Škofja Loka, pa tudi v krajih izven škofjeloške občine: Kranju, Tržiču, Kamniku, Ljubljani, Vrhniki ipd. Mnenja smo, da nas sedaj lahko posluša preko 250.000 poslušalcev.
Cez poletje in v drugi polovici leta pričakujemo razširitev programa tudi na večerne ure.
Zavedamo se, daje poslušanost radia močno odvisna od kvalitete radijskega programa, t.j. od kvalitetne in pravočasne informacije, dobro pripravljene reportaže ali komentarja, glasbenega izbora, prijetnosti radijskega napovedovalca ipd. Ne gre prezreti, da so prav .škofjeloški prostor in ljudje različni, različnih socialnih okolij in navad, zato bi bilo nesmiselno pričakovati, da bomo s programskim izborom vedno lahko ustregli vsem poslušalcem. Trudimo pa se, da bi bil naš program sprejemljiv za kar najširši krog poslušalcev.
Prve rezultate javnomnenjskih raziskav naše poslušanosti in programa pričakujemo šele v jesenskih mesecih, zato bomo verjetno šele takrat lahko z zagotovostjo ocenili naše delo in, če bo potrebno, korenito posegli v programsko shemo radia.
Seveda imamo tudi razvojne načrte, ki jih je danes nemogoče našteti in komentirati (med drugim gre za dolgoročno predvideno digitalizacijo studia ali postavitev 1 KW oddajnika na Blcgošu ali Lubniku, pri čemer bi »ugasnili« druge oddajnike in globalno znižali stroške najemnin za FM frekvence), zato naj naštejem le nekaj glavnih načrtov in predvidenih investicij v letu 1994.
V prvi vrsti je potrebno dokončati obnovo in posodobitev od-dajniške mreže radia. To pomeni: postaviti dve mikrovalovni, linkov-ski povezavi za prenos modulacije na relaciji studio-Koprivnik in Koprivnik-Lubnik, nivojsko uglasiti vstopne signale v oddaj niško mrežo (zamenjava telefonskega hibrida, nabava tim. compressor limitraj, preseliti oddajnik v Selški dolini z Miklavške gore v Zg. Sorico in zamenjati oddajniške antene na oddajniških lokacijah. Letos želimo nadaljevati z obnovo radijskih prostorov in tehnike tako v Zireh kot tudi v Škofji Loki.
K sodelovanju moramo pritegniti nove, dobre sodelavce, ki bi (bodo) osvežili in vsebinsko popestrili radijski program.
Glede na sklepe izvršnega sveta in skupščine občine Škofja Loka, bo delovna organizacija za obveščanje občine (v kateri sestavi deluje Radio Žiri in je še posledica pretekle družbene urejenosti družbenega sistema informiranja) potrebno konstituirati in preoblikovati v javni zavod - radio Ziri, lokalno radijsko postajo občine Škofja Loka.
Na podlagi dosedanjih izkušenj ocenjujem, da nam bo statusno preoblikovanje radia v javni zavod prineslo vsaj približno enake obveznosti do družbene skupnosti kot doslej, realno pa skoraj verjetno manjša ali celo nikakršna sredstva (dotacije) lokalne (lokalnih) skupnosti.
Zaradi tega je nujno, da radio postavimo na podjetniško-tržne temelje, to pa pomeni, da bo obstoj in razvoj radia odvisen predvsem in samo od delavcev samih, kvalitete njihovega dela in pravilno po i ta v 1 je n i h ra z v oj n i h programov.
Ob tem menim, da delo radia v tem trenutku ni nič bolj aktualno kot je bilo npr. pred enim letom ali pa bo morda čez leto ali dve. Gre preprosto za to, da se bomo radijski delavci neprestano trudili za kvalitativne spremembe, da bi ustvarili take delovne in življenjske pogoje, ki bodo zagotavljali prosperiteto naše radijske postaje. To pa v prvi' vrsti pomeni, da bomo skrbeli za primerno ekonomsko osnovo radia, tehnično opremljenost in razvoj kadrov, ki so bistvenega pomena za vsako podjetje.
Dovolite, da se ob tej priložnosti v imenu kolektiva radia Žiri zahvalim podjetju Alpina in pa seveda vsem ostalim sponzorjem (Nama, Avtomehanika in Jelovica, Škofja Loka) za pomembno finančno pomoč pri nabavi reportažnega avtomobila radia Žiri.
Marjan POTOČNIK
11
Del« - življenje, glasilo Alpine, maj I994
DO ZA OBVEŠČANJE OBČINE ŠKOFJA LOKA (vuslanovlionju) Poljanska cesta Z 64220 SKOPJA LOKA tel /lav:  064/624 OM
radio ?iri
Trg svobode 2. 64226 ŽIRI. tel.: 064/691-123. fax 064/691-250 Datum: 28.12.1994
ČLANOM SVETA DO ZA OBVEŠČANJE OBČINE
Spoštovani!
Ob zaključku leta dovolite, da vas na kratko informiramo o stanju na skupaj zastavljenih ciljih.
Delavci na radiu ocenjujemo, da jc bilo leto 1994 za nas uspešno. V to nas prepričujejo izvedene investicije v studijsko in oddajniško tehniko, nabava reportažnega avtomobila, kadrovska okrepitev radia, prehod na celodnevno oddajanje in pa seveda redno pokrivanje osebnih dohodkov ter materialnih stroškov, čeprav je res, da se že kar redno, zaradi neplačnikov, srečujemo z likvidnostnimi težavami.
Zal nismo dokončno uspeli razrešiti slatusno-pravnega položaja Delovne, organizacije.
Po   informacijah    Agencije za privatizacijo in prestrukturiranje R Slovenije in Urada R Slovenije za informiranje je nesporno, da sc DO mora preoblikovati po Zakonu o lastninskem preoblikovanju v eiro od kapitalskih družb, o čemer smo vas   na 2. seji sveta tudi informirali. Na seji sveta smo se strinjali, da naj občina zaradi preteklih vlaganj in zaradi informativnega značaja radia Ziri v radiu obdrži določen lastniški delež, saj bi to neposredno pomenilo zagotovitev sredstev za delež inforrnativno-izobražcvalncga programa.na radiu. Na   tej   osnovi   je   v   oktobru   prišlo   do   razgovora   s   predstavniki občine. Upoštevaje določbe Zakona in tolmačenja Agencije, da proračunska dotacija za redno dejavnost  radia  ne more  biti  osnova  za  pridobitev lastniškega deleža občine, airtpak le tista sredstva, ki so bila v radio vložena z namenom vračila ali udeležile rra dobičku, smo se dogovorili, da se o višini občinskega deleža pogovarjamo po notranjem lastninjenju, tj, v fazi dokapitalizacijc radia. Gre namreč zato, tla so bila sredstva, ki bi bila po Zakonu lahko osnova za pridobitev lastniškega deleža v radio vložena v letošnjem letu, tj. po datumu, ki ga  je   Zakon   predpisal   kot   osnovo   za   izdelavo   otvoritve   bilance   oz. za lastninjenje.
Na radiu srno pripravili program lastninjenja in ga oddali Agenciji 24. novembra 1994. Čez en mesec smo prejeli odgovor v katerem Agencija dodatno zahteva mnenje Izvršnega sveta občine, da se odpoveduje lastniškemu deležu V radiu. slo jc po eni strani v določenem nasprotju s prvim mnenjem Agencije (iz meseca sptembra), po drugi Strani pa bi bilo popolnoma nesmiselno pričakovali od občine da se bo lastništvu v celoti odpovedala. (Možno bi sicer bilo, da bi
z občino že sedaj sklenili    fiisrri dogovoi o višini deleža v lazi dokapitalizacijc. ki bi jo izvedli takoj po lastninjenju).
Izvršni svet jc sprejel sklep, da v radiu zahteva 51% lastniški delež. Dopolnjen program lastninjenja smo skupaj s sklepom izvršnega sveta občine že poslali na Agencijo, saj usodo radiu    po novem  letu nismo želeli prepustiti Agenciji in skladom R Slovenije.
Agencija bo v končni lazi odločila kako bo z lastninjenjem radia in kolikšen bo v njem delež občine.
Vsekakor želimo, da  bi se  radio konstituiral v tako statusno-pravno obliko v kateri bo lahko deloval in prosperiral. v svoje in splošno družbeno zadovoljstvo.
Oh koncu .ve vam zahvaljujemo za pomoč in sodelovanji' v svetu .istočasno pa vam telimo mnogo sreče, delovnih uspehov in osebnega zadovoljstva v letu 1995.
Direktor DO: , Predsednik Sveta DO:
Marjan Potočnik Sjj. Clorazd Jclovšek
L99
Preobrazba Radia
fj ■       * 'TI VI
XXX   V   vX X UL. /j Pita/ \j mla :........-'"'r .ffi pTu ,;*;■
odgovornostjo
Direktor Radia Žiri Marjan Potočnik uspešno vodi radijsko postajo že eno leto
Letos 11. septembra Radio Žiri praznuje 15-letnico rednega oddajanja. Ob tej priliki smo se pogovarjali z direktor jeni Marjanom Potočnikom, ki postajo sedaj vodi že eno leto.
Danes je radio uveljavljen medij, ki pa je še vedno v konkurenčnem boju. Uspešnost v tem prizadevanju je odvisna tako od organiziranosti, kadrov, tehnične opremljenosti in teritorialnega pokrivanju s pomočjo pretvorniškega omrežja.
Delo - življenje, glasilo Alpine, april 1997
»Predvsem jc seveda važno, kaj radio jo; to jc njegova vsebina, ali bolje: mislim, da mora biti radio v prvi vrsti informativni medij,« pravi direktor.
»Mislim, da smo to v veliki meri žc dosegli. Morda bi bilo dobro, da bi no kratko opisali, kaj smo napravili v tern zadnjem letu
Dosegli smo že, da ne delujemo v ozkih lokalnih mejah, prav tako smo napravili velik korak v organiziranosti, zlasti pa smo napredovali v tehnični opremljenosti. To velja tako zu studijsko tehniko, oddsjniško omrežje, kakor tudi pri posodabljanju ostale opreme radia Zlasti naj poudarim največjo pi ido bitev — mešalno mizo, avdio tehniko in računalniško tehniko.
Velja izpostaviti Širitev progna ina, saj sedaj delujemo od 5.30 do 19. ure, ob petkih celo do 22. ure. V nedeljo pa delujemo od 8. do 19. ure. Ob tem o razširitvi še razmišljamo.
Delo je vedno bolj profesionalno; torej ne pristajamo na polovičarstvo. Naša prva naloga je seveda vsebinsko dobro pokrivanje občinskega prostora, pri. čemer je še nekaj slabosti, zlasti na Selškem.
Naša uspešnost se kaže tudi v tem, da stroški! 80 % pokrivamo že sami. Tudi to nam daje moralno osnovo, da pri praobraibi radiu predlagamo ustanovitev družbe 7. omejeno odgovornostjo. Lastnik ne bo samo obet na, temveč tudi zaposleni.
Upam, da bodo dogovori v občini tekli v tej smeri,« je še menil Marjan Potočnik. jsj. p.
ODMEVI, OCENE, PREDSTAVITVE
HHISI Pojasnilo o mojem očetu
Spoštovani gospod Naglic!
Neprijetno sem bil presenečen, ko sem v Zirovskem občasniku št. 25/26 prebral anekdoto o svojem očetu Petru Močniku. Da bi bili bralci Žirovskega občasnika bolje obveščeni, Vas prosim, da objavite tudi moje dopolnilo k tej anekdoti.
Zelo butasto se mi zdi vprašanje pisca, citiram: »... kaj jc delal v Kranju, saj je bil že v letih«. Za božjo voljo, delal je, da bi preživljal družino. Čeprav je bil v letih, je moral delati še po vojni štiri leta v Alpini in se je upokojil julija 1949 s štiridesetimi leti delovne dobe. Nadalje piše, daje imel bunker in v njem skrit material. Le-ta ni bil njegov, ampak last delničarjev Cižmarske zadruge, katere član je bil tudi oče Peter. Material je bil samo ševro, lak, svila, in ga ni bilo, ki bi bil primeren za vojake, ampak samo za ženske sandale in salonke.
Člane nc bom našteval. Mimogrede, eden je bil izseljen v Srbijo, oče jc bil v Kranju, ostali pa so bili aktivni udeleženci v NOB. Omenim naj, da so pobrali tudi posteljnino in kuhinjsko posodo, ki pa ni bila v bunkerju. Količine in velikosti so bile take, kakršne potrebuje štiričlanska družina. Dvomim pa, da bi kaj takega rabili v brigadah. Vsega so naložili dva voza in odpeljali proti Cerknu. Na cilj pa ni prispelo skoraj nič, ker so med potjo samo pokradli in poskrili. Na koncu naj omenim, daje osvobodilno akcijo vodil znani partizanski oficir, domačin.
Čisto za konec dodajam, da so v arhivih VOS za Gorenjsko žirovski čevljarji, ki so delovali v Kranju (z redkimi izjemami), vodeni še danes kot narodni izdajalci. Nobena oblast jih do danes s teh seznamov ni zbrisala.
Oče Peter je bil miren in pošten in bi bil že čas, da bi ga pustili v miru počivati. Če niso vedeli zanj, daje sploh obstajal, ker ga niso dali na seznam članov v zborniku 30 let Alpine, ga tudi za take stvari ni treba omenjati.
Lep pozdrav!
Milan Močnik
V Žireh, dne 15.10. 1998
Žirovski spomin in spomenik
Jože Dežman
Čcbi Miha Nagličsvoj žirovski fundamentalizemnekočvprihod ludi v realno oblast na Zirovskem, bi verjetno najprej zahteval, da se mlado in staro nauči njegovih žirovskih spisov. Čeprav bi bilo dela veliko, pa ne bi bilo nič narobe. Posebej odlično žirovsko čtivo je pravkar natisnjena 28. številka Žirovskega občasnika, v kateri je Naglic popisal Kdo je kdo na Zirovskem, nekoč in danes. Pomembne izvlečke iz besedila so bralci Gorenjskega glasa že lahko prebrali v feljtonu Po ljudeh gor, po ljudeh dol. Na več kot 150 straneh velikega formata, bogato ilustriranih, jc opisanih delo in življenje »poldruge stotnije znanih in pomembnih Žirovcev, domačinov, rojakov in prišlekov«. Delo je avtor skromno podnaslovil kot »esejistični osnutek Žirovskega biografskega leksikona«. Tej skromnosti na rob jc treba dodati, da verjetno ni slovenskega lokalnega okolja, ki bi se lahko pohvalilo s tako temeljito biografsko študijo, kot jc pričujoča žirovska. Gre za na neki način pionirsko delo, možno usmerjevalno za vse, ki jih lokalna biografika zanima.
Nagličevo zanimanje za žirovske elite je vseobsežno. Tako je časovno segel tja do prazgodovine in je »požirovčil« še samega neandertalca. Sicer pa je na začetku časovne vrste prvi doslej znani zapisani Žirovec VVorlicus Assarch (leto 1312). Koje Naglic klasificiral svoje izbranec, je oba navedena uvrstil med »Žirovec kar tako«. Za nekaj oseb ni rojstnih podatkov. V 14. in 15. stoletju sta omenjeni šc dve osebi, 16. in 17. stoletje sta za žirovsko biografiko še prazna lista papirja. V 18. stoletju jc bilo rojenih pet oseb, nato pa 34 v 19. in 89 v 20. stoletju. Najmlajša zapisana je teniška igralka Petra Ramprc, rojena leta 1980.
Sicer pa je pisec o tem, koga je v svoj izbor uvrstil, temeljito razmislil. Ni sc držal mehaničnih pravil in zato bo verjetno delo doživelo še kako dopolnitev. Prva bo seveda ta, da bo v prihodnje avtor med imenitne Žirovec bolj tehtno uvrstil tudi sebe (to pot seje vtaknil na obrobje). Ko pa sva klepetala o možnih dopolnitvah, sva med drugimi omenila tudi Ido Filipič, nekdaj predsednico Izvršnega sveta Občine Škofja Loka, med drugim zaslužno tudi za Žirovsko cesto, ki jc avtorju nehote ušla iz registrov.
Miha se pri iskanju »žirovskega genija« ni ustavil samo pri že uveljavljenih intelektualcih. »Krajevne intelektualec« jc razdelil na tiste »po rodu, po funkciji in po naključju. Prve je Bog duhovno obdaril bolj kot druge, mednje seveda sodijo predvsem znameniti rojaki; med njimi tudi taki, ki tega božjega daru niso zmogli ali smeli izpričati in so ostali anonimni.« Tisti po funkciji so predvsem »znameniti prišleki«. Tisti po naključju pa so »tisti, ki med svojimi rojaki veljajo za duhovite 'posebneže', in kot taki posredujejo okolju, v katerem živijo, neki poseben čar.« Ta Nagličeva opredelitev je tako človeško široka, da moramo nekoliko korigirati njegove intelektualce v ljudi duha, človečnosti v bistveno širšem smislu besede, kot je to samo razumno dojemanje in interpretiranje resničnosti. Gre za duhovno imaginacijo, ki zna razumu šc kako zabelili njegovo večkrat preskromno pogostitev.
Žirovski fenomen so predvsem likovni ustvarjalci, ki jih jc kar 20. Duhovnikov je opisanih 19, gospodarstvenikov 18, družboslovnih znanstvenikov deset, naravoslovnih pa devet. Osem jc politikov in prav tako osem ljudi, kijih Naglic poimenuje »borci, vojaki, uporniki, žrtve«. Vrhunskih športnikov je sedem, šest publicistov in novinarjev, prav toliko učiteljev, po pet literatov, pravnikov in zdravnikov. Kulturni delavci so navedeni štirje, trije so »Žirovci posebne usode«, en filmski režiser in en glasbenik.
Žirovski elitniki so bili torej predvsem ljudje upodabljajočih umetnosti, vere, znanosti. Pri Nagliču je novum korektna uvrstitev gospodarstvenikov v biografiko. S tem daje svojemu izboru resen državniški pečat v primerjavi z dosedanjimi pristopi, ki so bili večinoma ali nacionalno- ali revolucionar-noromantično obarvani. Poleg tega pa poleg akademsko naslovljenih ustvarjalcev uvršča med izbrane tudi samouke ustvarjalec (npr. podobarje). Prav je tudi, da tektonski prelomi zgodovinskih časov dobijo v biografskem korpusu svoje reprezentante (npr. Frančiška Mravlje, prva žrtev državljanske vojne na Zirovskem, katere usoda je vplivala na genezo ideje Spo-menkc Hribar o narodni spravi).
Ženskam sc na Zirovskem, kot tudi drugod, med izbranci ni kaj posebno imenitno godilo. Le deset jih jc ali dobrih sedem odstotkov. Zato velja tudi v tem primeru opozoriti na to, da bo pač treba žensko vlogo pozorneje obravnavati po tisti znani metodični smernici: »Za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska.« Ali pa bi morda lahko dodali še alineo, ki mi jo je svetoval ugledni rodoslovec, ki morda družinske dinamike pozna še bolje. Po njegovem bi lahko ta feminilni princip v niansi opredelili takole: »Za vsakim uspešnim moškim stoji učinkovita tiranija.«
V slovenskih biografskih zbirkah (Slovenski biografski leksikon in v žc objavljenih knjigah Enciklopedije Slovenije) sta doslej opisani dve desetini žirovskih rojakov. Naglic meni, da bi v nacionalno biografsko bero mogli brez premislekov uvrstiti vsaj še eno desetino opisanih, sam pa ocenjujem, da bi se lahko pogovarjali tudi o tridesetih osebah, ki so po mnogih merilih primerljive s tistimi, ki so žc priznane kot nacionalnega pomena. Če bi delil preostalih približno 80 oseb, bi jih blizu 60 uvrstil na regionalno raven, torej gorenjsko pomembne, dobrih 30 pa kot lokalno, žirovsko pomembne.
* * *
Z gornjimi vrsticami sem bralstvo Gorenjskega glasa opozoril na Kdo je kdo na Zirovskem, nekoč in danes. Miha Naglic je svoja ureditvena načela predstavil na pogovoru študijskega krožka Gorenjski biografski leksikon, ki je bil v Žireh, v Galeriji Svobode, 28. maja 1999. Pogovor je potrdil umestnost uresničenega projekta in nakazal tudi možnosti za njegovo nadaljevanje. Miha Naglic je svoja srečevanja z imenitniki na Zirovskem umestil v popotovanje od Vrha Svetih Treh Kraljev ob Sori do Sela. Že sam je po izidu knjige naštel še nekaj oseb, ki bi nedvomno zaslužile omembo. Martin Grum seje ustavil ob temeljni potrebi, da ima vsaka biografska zbirka za osnovo dober geslovnik, normirane naj bodo tudi osnovne značilnosti člankov (faktografija, dolžina, osnovna vsebina), opozoril pa je tudi na vprašanje ocene ustvarjalnih opusov, ki so vedno »časovni pogled«. Tako je biografika vedno osebna izkaznica kolektiva, ki jo ustvarja, in na drugi strani izkaznica tistih, ki biografiko ustvarjajo. Drago Bajt je pri predstavitvi meril za slovenski Kdo jc kdo posebej poudaril, daje zajemal predvsem dejstva in se izogibal komentarjem, vedno se zavzema za dosledno izpeljavo osnovne leksikografske ideje. Peter Havvlina jc dodal, da v Slovenskem rodoslovnem društvu razmišljajo o tem, da bi pripravili rodovnike znanih Slovencev in da bi rodbinam veljalo posvetiti več pozornosti. Tončki Stanonik se zdi posebej pomembno, da smo pri zajemanju in ocenjevanju vedno na preži, pripravljeni sprejeti nova dejstva. Zanimiva je bila pripomba Rada Jana, da smo, dokler smo pač živeli na »literaren« način, tako tudi doživljali svoje elite. Čas pa bi bil, da bi iz »književnega« prešli na »zgodovinski« način bivanja.
Sam sem imel v pomladanskih mesecih tega leta precej opraviti z Leškim zbornikom, v katerem smo vsaj nekaterim biografskim zapisom posvetili precej pozornosti. Ko sem začel seštevati ljudi, ki bi zaslužili uvrstitev v leške biografske registre, sem skušal upoštevati merila, ki smo jih oblikovali na pripravljalnih sestankih in »ogrevalnih« spisih, kjer smo opredeljevali načela za sestavljanje GBL in Gorenjskega kdo jc kdo: osebe uvrščamo po mednarodni in nacionalni, po pokrajinski in krajevni pomembnosti in zanimivosti. V leškem primeru meje zanimalo predvsem to, koliko bi bilo zadnjih. Pri tem izhajamo iz osnovnega merila, da upoštevamo predvsem začetnike posamezne dejavnosti, tiste, ki so opravljali vodilne funkcije, in tiste, ki so dosegli največje uspehe. Krajevno pomembni so ljudje, ki v kraju opravljajo družbeno pomembne dejavnosti, pa naj bo to duhovno, družbeno, upravno, gospodarsko ali katerokoli drugo delo, s katerim vplivajo na krajevno okolje. Ce vzamemo za primer samo vaška društva, potem so ta imela okoli 60 predsednikov, potem pa je treba upoštevati še častne člane, pa poveljnike pri gasilcih, pomembnejše režiserje, igralec, zborovodje, dirigente pri kulturnih društvih, trenerje in nosilce medalj pri športnih društvih (omenimo samo Turistično društvo Lesce in Alpski letalski center). V gospodarskem življenju pridejo v poštev uspešni kmetovalci, direktorji (tako kot za Žiri je tudi za Lesce značilno, da se eksplozivno razvijejo v času druge Jugoslavije zaradi uspešne industrializacije, kije temeljila na živahnem kapitalističnem brstenju v času prve Jugoslavije - omenimo Verigo, TIO, Gorcnjko, Almiro, Murko), podjetniki. In znotraj podjetij ljudje, ki so posebej uspešno opravljali svoje delo: od proizvodnje do vodenja, od prodaje do raziskovanja... Od javnih funkcionarjev so tu v prvi vrsti župniki, ravnatelji šole in vrtca, zaslužni učitelji, župani, vodilni funkcionarji krajevne skupnosti, družbenopolitičnih organizacij in političnih strank... In ne nazadnje so pomembni tudi ljudje, ki so se vpisali v vaško zgodovino s svojimi posebnostmi, konjički...
V štirih vaseh krajevne skupnosti Lesce (Lesce, Hlebce, Hrašc, Stu-denčice) sem prišel do približno 350 oseb, ki bi jih lahko uvrstili v Leski biografski leksikon oz. Leski kdo je kdo. Okoli 25 oseb je žc uvrščenih v Slovenski biografski leksikon in Enciklopedijo Slovenije, okoli 100 bi bilo izbranih iz gospodarskih vrst, do 150 iz društev, duhovna in posvetna oblast bi imeli okoli 50 reprezentantov, verjetno okoli 40 bi bilo oseb iz sveta umetnosti, znanosti, kakih deset oseb bi lahko opisali kot krajevne zanimivosti.
Omenili bi lahko še več gorenjskih edicij, v katerih so različni avtorji opisali tudi različne pripadnike elit. Morda posebej zasluži omembo imenitni zbornik Preddvor v času in prostoru, ki je naravnost prestreljen z mavričnimi biografskimi študijami in utrinki. V času izida pričujočega Žirovskega občas-nika pa bo med bralci tudi letopis Gorenjska 1900-2000, v katerem smo ob predstavitvi izbranih oseb iz Gorenjskega biografskega leksikona in Gorenjskega kdo je kdo v številnih prispevkih predstavili mnoge, ki so prispevali k razvoju posameznih dejavnosti na Gorenjskem ali v belem svetu. Z delom bo nadaljeval tudi študijski krožek Gorenjski biografski leksikon, v katerem bomo v letošnjem letu posvetili posebno pozornost obdelavi fotografskega arhiva Gorenjskega glasa, v katerem je prava galerija portretov Gorenjcev, ki so sc tako ali drugače prebili na strani Gorenjskega glasa.
Z vsemi temi prizadevanji zorijo merila za standarde, po katerih bomo razvijali gorenjsko biografiko. Miha Naglic ne utira poti samo z opisom žirovskih elit, ampak s svojo stalno rubriko v Gorenjskem glasu spodbuja k spoznavanju in preučevanju življenj imenitnih prednamcev. Za vse opravljeno delo mu iskreno čestitam in mu želim še dolgoletne ustvarjalnosti.
Tončka Stanonik
Monografija o Jožetu Peternelju -Mausarju diha iz njegovega ateljeja
Spet sem vzela v roke monografijo o Jožetu Peternelju - Mausarju, ki je ob koncu letošnje pomladi izšla pri založbi ICO. Obračam liste, drsim s prsti in očmi po reprodukcijah njegovih slik ...; nekaj naj bi napisala o tej knjigi za Žirovski občasnik. A ker nisem ne umetnostni zgodovinar (moje doživljanje lepega se včasih tako malo ujema z velikimi poznavalci likovne umetnosti), pa tudi ne literarni kritik, čeprav bi se temu vsaj po izobrazbi nekoliko lahko približala (kakoje s to stvarjo, sem še kot študentka prav prostodušno zaupala svojemu profesorju: knjige berem predvsem s srcem, ne z razumom, zato so moje ocene lahko prav neusmiljeno samosvoje), naj mi bo dovoljeno, da ob tej knjigi napišem nekaj, kar morda niso vedeli ne prvi ne drugi, nekaj, kar je moje doživljanje Mausarja ustvarjalca in njegove ustvarjalnosti.
K Jožetu sem prihajala na obiske ali delovne sestanke, navadno je bilo oboje združeno v enem, enkrat, dvakrat, trikrat, recimo da vsaj vsako leto enkrat. Vedno mc jc odpeljal v svoj atelje. Tam sem se pasla po skicah, osnutkih, začetih, nedokončanih, dokončanih slikah. Se razgledovala po stenah, kjer so obešene slike njegovih prijateljev, njegove diplome, priznanja. Tam sem videla globus sveta, na katerem so bila z različnimi bucikami označena mesta po svetu, v katerih jc Jože razstavljal - samostojno, skupinsko ... Na desni je velika knjižna omara in v njej so vse njegove knjige, pa knjige njegovih prijateljev, slovenski klasiki, tudi sodobniki ne manjkajo. Na spodnjih policah monografije ali leksikoni, ki so ga uvrstile med svoje izbrance, pa revije, časopisi: nemški, švedski, švicarski, ameriški... In katalogi, veliko katalogov z vabili na razstave. V tej omari, sc mi je zdelo, ima Jože vse. Tako sem v tem njegovem svetišču včasih preživela ure, izvedela vse o tem, kako in kdaj slika. In kako se med tem, ko v dopoldanskih urah s čopičem drsi po papirju, v njegovi glavi že krohotajo, preklinjajo, jočejo, modrujejo ... literarni junaki, o katerih bo pisal v drugi polovici dneva. Pogovarjala sva se o stiskah in radostih pisanja, tu sem se mu s svojimi pogledi z veseljem pridružila. Tako zelo sem si želela govoriti o tem. Po takih srečanjih (seveda se nama je včasih pridružila žena Ančka, a ona je te zgodbe že zelo dobro poznala, zato je spet odšla po svojih opravilih) sem odhajala domov potešena, z napolnjenimi akumulatorji, včasih z malce bridkosti v sebi: ko bi imela vsaj delček te Jožetove zdrave samozavesti, te premočrtnosti, te trdnosti! Ko bi živela v tako spodbudnem okolju! Ko pa je iz mene zavelo tudi nekaj slavista, sem mu sama vase veselo vzkliknila: Presneto, Jože! Vi pa ne boste pustili prav nobenega dela za literarne in umetnostne zgodovinarje. Vse jim boste prinesli na krožniku. Prišli bodo v Vaš atelje, sc zakopali v zbrano gradivo, Vaše zapiske, popise, sezname. Nič se jim ne bo treba »matrati«.
Potem seje bližalo njegovih sedemdeset let. Njegova intuitivna praktična narava, nc moji navznoter obrnjeni vzdihi, gaje navdihnila z novo zamislijo: zbrati vse, kar je treba za celoten pregled življenjskega dela kakega ustvarjalca. Stvarno popisati svoje življenje, svoje ustvarjalne začetke, urediti bibliografijo z vsemi objavami, ocenami, analizami v likovnih monografijah, strokovnih revijah, katalogih, koledarjih, časopisih in na koncu pridati reprodukcije, ki bodo pokazale genezo njegove slikarske rasti in zorenja. Povabil meje k sodelovanju in potem sem pol leta premetavala, razporejala
in urejala. Z drobnjakarsko natančnostjo, ki je v mojem poklicu nuja, nc konjiček, sem spremljala velikansko bazo zapisov o njegovem delu. Iz zajetnega snopa listov A4 formata so potem nastali trije izvodi knjige: enega bo dal hčeri, eden bo ostal pri hiši, dobro bi bilo, če bi imel en izvod tudi NUK. Prihajajo ljudje, zanima jih to in ono, pa bodo lahko pogledali kar v to rokopisno knjigo. Brezmejno sem občudovala nastali projekt. Jože je pravzaprav že imel svojo monografijo, čeprav samo v treh izvodih.
Za naslednji korak, ki je pripeljal do tega, kar je skrita želja vsakega umetnika - ne ravno pogosto se komu izpolni že za življenja, drugemu šele po smrti, tretjemu pa niti tedaj nc - daje njegovo delo predstavljeno v pravi monografiji, je bilo potrebno samo še malo podjetnosti, zanimanje pravega založnika in izdajatelja ter nekaj srečnega naključja, da se vse te zahteve združijo v eno. In rezultat je knjiga, ki jo prav zdaj prelistavam. Tako znana in domača mi je, kot da bi jo nekoč že videla. Zaradi nje sem morala narediti tako dolg uvod, da sem za pravo predstavitev porabila ves zanjo namenjeni prostor.
To pa se lahko bere tudi takole: V začetku junija je pri mengeški založbi ICO izšla monografija o Jožetu Peternelju - Mausarju. Pisatelj, predvsem, pa slikarje doživel to, kar se mnogim umetnikom nikoli ne uresniči ali pa z veliko zamudo. S svojim bogatim delom je bil dovolj vznemirljiv, da ga je pisatelj Ivan Sivec uvrstil v zbirko Slovenske legende.
Glavnino monografije sestavlja 70 reprodukcij, enako zanimiv pa je tudi prvi del knjige. Ivan Sivec najprej v literarizirani biografiji z naslovom Umetnik z, mehko dušo popiše Mausarjevo življenjsko pot, iz katere izvemo, da je bil ta slovenski Breugel najprej muzikant, pisatelj, na koncu pa ostal predvsem slikar, kije s svojimi slikami, prepotoval svet do Japonske na eni in Amerike na drugi strani. Zapis se nadaljuje z Mausarjevim pogledom na svoje literarno in slikarsko delo, in z bibliografskim, kronološko in tematsko urejenim popisom, v katerem ni nič izpuščeno: vsebuje popis samostojnih in skupinskih razstav in katalogov, objave reprodukcij slik v monografijah, zapise, poročila in ocene, seznam nagrad in priznanj, prav na koncu pa še zapise umetnostnih zgodovinarjev. Da bi bila monografija čim bolj uporabna tudi za neslovenskega bralca, sta prispevka Zorana Kržišnika in največjega poznavalca naivne umetnosti Anatola Jakovskega prevedena tudi v francoščino in angleščino.
Knjigo JOŽE PETERNELJ - MAUSAR, ki jo je uredil in biografijo zanjo prispeval Ivan Sivec, oblikoval pa Matej Mejovšek, je izšla pri založbi ICO, reprodukcije so bile izdelane v Studiu Aron, natisnila pa jo je tiskarna Gorenjski tisk v Kranju, (povzetek iz predstavitve knjige, objavljen na 1. programu Radia Slovenija v oddaji S knjižnega trga)
Suhoparen zapis! Priznam. Raje vzemite knjigo v roke, poiščite v njej to, kar vas najbolj zanima, oglejte si reprodukcije slik. Ali pa se umetniku priporočite za obisk in klepet v njegovem ateljeju. Nič ne morem za to, ampak jaz še vedno vidim monografijo v vseh tistih drobnih predmetih sobe, v vonjavi barv in zvenu Mausarjevega pripovedovanja. Zato naj mi bo oproščeno, če je moj zapis o knjigi zavil čisto po svoje.
Stane Kosmač
Fotografije Toneta Mlakarja
P GALERIJA SVOBODA
FOTOGRAFIJE PONETA MLAKARJA
Za tehtno likovno analizo fotografij Toneta Mlakarja bi bil potreben kar zajeten študij njegovega po številu izjemnega opusa krajin, ki jih je s pomočjo fotografskega objektiva ujel v kompozicijsko in razpoloženjsko dognane, s posebno svetlobo ožarjene stvaritve. Naj kljub temu poskušam opredeliti njegove pokrajine skozi likovno razumevanje motiva.
Kot jc znano, najraje fotografira rovtarski svet, ki mu ostaja zvest že desetletja in v katerem najde zmeraj nove izzive, ki se kažejo predvsem v iskanju posebno osvetljenih krajin. Zato se pojavlja na prizoriščih svojega iskanja lepote zelo zgodaj, na začetku dneva, ko večina ljudi še spi, ali ob poslednjih žarkih zahajajočega sonca, ko sence postanejo dolge in mehke in dajo pokrajini poseben izraz. Ni naključje, da imajo njegove krajine romantičen nadih, saj, čc je le možno, vključuje v svoje kompozicije nebo s fantastično razgibanimi oblaki, ki imajo enakovreden pomen kot pokrajina sama. Kompozicija je klasična, večkrat urejena po načelu zlatega reza, zlasti, ko lovi v objektiv arhitekturne pejsaže, ki že sicer narekujejo strožji kompozicijski red. Pri fotografiranju pokrajine rad poišče mesto, iz katerega pogled seže v globino prostora, do horizonta hribovja in planin, večkrat pa je njegova glavna kompozicijska točka cerkvica, ki se v daljavi samotno dviga nad topos pokrajine. Njegov svet je ruralen, svet, ki izginja, ne odvrača pa se od motivov, ki vsebujejo sodobne in nepogrešljive sledi ( električne žice in kabli, ki kompozicijsko uravnoteženo režejo izbrani motiv, sled izpuha potniškega letala na nebu ipd.).
Posebno »štimungo« pa vendarle daje njegovim fotografijam svetloba, ki včasih mehko, včasih dramatično z močnimi kontrasti oblikuje njegove pokrajine in nebo v celovite in konceptualno dorečene kompozicije, za katere lahko preprosto rečemo: lepe so!
Pripis uredništva: Fotografije Toneta Mlakarja so bile na ogled v Galeriji Svoboda Ziri, maja 1999.
Zoran Kržišnik
Konrad Peternelj - Slovenec, opus 1999
V današnjem, nemirnem času, polnem številnih premen in novih tendenc na domači in tudi svetovni sceni, ostaja prostor tudi za dejavnost in umetniško prakso - treba gaje samo opredeliti in ovrednotiti po novih - kolikor mogoče - objektivnih merilih.
In če se skušamo dotakniti tega problema pobliže? Samorastniška umetnost je tudi današnji dan, kot v času njenega največjega razcveta, po eni strani dejansko idealiziran pogled v preteklost. Prav v čas, ko je bilo življenje videti preprosto in smiselno, ker se je takšno prikazovalo s spoznanjem neokrnjenemu pogledu otroka. To je tisti del naive, pravimo mu nostalgičen, ki opeva trdo delo in veseli praznik kmetovalca, zavezanega zemlji, njenega služabnika in gospodarja. Poezija prvinskosti, zdrava kot korektiv bivanja, ki ne pozna menjave letnih časov, ne posebne pomembnosti dni, posvečenih temu ali onemu velikemu dogodku v življenju občestva ali posameznika, temveč se, prehitevajoč samo sebe, peha za praznimi uspehi in dobrinami.
45445455
Naiva pa zna biti tudi popolnoma fantastična. Pravljice o pokrajini, kije kot rajski vrt, bujno rastoča, vedno obsončcna, nasmejana, nad katero se kot ovčice pasejo oblaki. Ali nasprotno: večno zimska, bela in ogolela, s čipkastimi prepleti vejevja golih dreves, z morebitnimi pticami nad zemljo, ki jo je zapustil človek, kot bi ga pregnala vesoljska katastrofa. Tudi pošastna, kot preddverje pogubljenja, s fantastičnimi živalmi in hudički, ki, kakor igraje se, mučijo človeško dušo. Biti zna, skratka, obet nebes in pekla po tem, kakšno pot si bo izbralo človeštvo.
In kar nekajkrat jc videti kot ekološki učbenik. Nezavedno sledeč poti, ki jo jc začrtal njen veliki utemeljitelj Rousscau (Carinik), ko je oblikoval prepali pogled ljudi in živali, ki iz dane nam življenjske polnosti strme po bogastvu, ki uničuje šibkejšega in močnejšemu nc prinaša ne zadoščenja ne sreče. Naiva jc bogata naukov in simbolov, in to, da jih umetniki ustvarjajo iz notranje nuje, iz nereflcktiranega spoznanja, ji daje posebno ceno.
V zvezi s pravkar rečenim zato zlahka razbiramo vrednost današnjega razstavljavca. Za vstop v slikarski svet Konrada Pcternclja ni potreben nikakršen napor. Enako na široko nam odpira duri vanj poznavanje in nepoznavanje, »učeni« in »naivni« pristop. Zakaj, čc je pri njem vsebina v smislu pripovedi, zgodbe, njenih junakov, njihovih odzivov, neposredna in prvinska, torej »naivna«, pa jc obdelava zelo spretna, gladka, še več, iz-tanjšana in včasih za kanec preveč sladka; odslikavanje je odlično. Čeprav Konrad Peternelj slika večinoma na steklo inje torej zvest načinu in tehniki klasičnih naivcev, pa je v izvedbi močno profesionalen; morebiti nekoliko tradicionalen, zato pa občutljiv in pretanjen in kar edinstven pri ustvarjanju razpoloženja, vzdušja ali kakor že temu pravimo. Vir navdiha je gorenjska pokrajina, zaprti kot pri Žireh, koder je umetnik doma in predvsem od tam vneto opazuje naravo v njenih razkošnih menjavah. Ne gre mu za portretiranje, temveč za doživljanje ozračja njenih menjav, v katerih sc svojevrstno menja tudi človek: z istim obrazom, istim gibom, celo istim oblačilom je drugačen v zimi kot v poletju, drugačen v pomladnem jutru kot v jesenskem mraku; vsakokratno opravilo, ki ga narekuje letni čas in ura dneva, mu daje drugo podobo in vsebino, tudi če je samo nakazano, celo čc je nakazano z isto preprosto gesto - široko razkrečenimi nogami v hoji, divjim zamahom rok, ki jih Konrad Peternelj vidi kot značilno povezane s kmečkimi opravili. Ženske rjave polti z belo ruto na glavi; možaki v predimenzioniranih, podkovanih čevljih, pravzaprav takšnih umetnik niti ne vidi več na naših poljih, nosi jih v spominu. Združili so sc mu v predstavo tistega težkega, robatega, prvinskega, kar sodi k sneženim kučmam na gobah, podobnim gorenjskim hišam, ker sc druži v njegovi predstavi s srpom, ki reže zrelo žito, in lestvijo, pristavljeno za obiranje sadja, predvsem pa sodi h globokim gazem, ki jih delajo v sneg stopinje predpustnih svatovalcev - ali zimskih žalovalcev, saj jc izražanje najgloblje žalosti in najbolj razigranega veselja v trdem svetu kmečkih del za opazovalca kar boleče podobno.
Figure Konrada Pcternclja so s svojo čokatostjo, z orjaškimi rokami in nogami, z ncindividualiziranimi glavami in krčevitimi gibi, v najožjem rodu z vsemi, ki jih prepoznavamo v delih »velikih naivnih« znane svetovne produkcije. Tudi bližnji elementi krajine so prepoznavno podobni: žitna razvejanost grbavih dreves z dekorativno pahljačo individualnih listov ali slikovito oblogo modrikasto belega snega; hiše z gorenjsko strmo streho in špegavimi okenci; preveliki, četudi na redko posejani cvetovi; golo, ožilju človeških udov podobno grmičevje. Vse to sodi žc v tradicionalni arzenal naive, kot je zrasla pri nas, čeprav jc pri Konradu Peternelju izoblikovano s
posebno profesionalno spretnostjo in samoumevno pridruženo »ozadju«, ki pa je oblikovano po drugih in drugačnih zakonih. V meglah ali megličastih sencah izgubljajoči se vrhovi visokih gora, svojevrstno zasanjano razpoloženje, ki zna od nedoločene otožnosti dalje preiti v pravcato grožnjo nepreračunljive, viharne in do človeka brezbrižne narave, kot bi bilo povzeto po romantičnih krajinarjih ali šc dlje nazaj, po starih manirah, ki so prikazovale nevarni boj orjaških jadrnjač pod podobno zlovoljnim, grozečim nebom. Ta organski spoj primitivnega in rafinirano slikarsko dognanega je značilnost slikarstva Konrada Pcternclja, ki daje njegovim delom poseben mik. V skladu z raznolikostjo elementov se v posamezni sliki menjajo tudi uporaba barve, perspektive in risarskih sredstev - od ekspresivnosti naive v figurah in figuralnih skupinah do blage impresije daljav-ne da bi bil prehod kjerkoli moteč.
Posebno mojstrstvo velja priznati Konradu Peternelju pri uporabi barve. Vsak »prizor«, vsak letni čas, vsaka ura dneva ima svoj posebni barvni poudarek in pripovednost, kolikor jo vnaša v slike. Zvest samorastniškemu načelu sc pri skupnem vtisu izgublja v mnogo izraziteje občutno »štimun-go«. Tako je slikarski svet Konrada Peternelja kljub ikonografiji, ki mu je skupna z drugimi samorastniki njegovega okolja, in kljub dramatičnosti, ki jo še podpirajo pojmovanja njegovih slik, zanimivo svoj, tonsko zniansiran in kar presunljivo eleganten.
Pripis uredništva: To besedilo je avtor prebral ob odprtju razstave slik Konrada Peternelja - Slovenca v galeriji Hotela Kokra na Brdu pri Kranju 21. septembra 1999.
Polona Hafner
Fantastični kraji brez naslova
Tjaša Demšar je Žirovka. Žirovka, ki živi in dela v Benetkah in sc občasno vrača domov. Tako se na njenih slikah mešata mediteranska svetloba in odprtost ter hribovska čarobnost loškega hribovja z okolico. Slika krajine z njenim klasičnim občutenjem, to pomeni na način raziskovanja vprašanj kako na vizualno ekspresivnost vpliva njena (umetnikova) predstava o prostoru. Ustvarja po načelu »biti umetnik je stvar dolgotrajnega procesa učenja in preučevanja jezika zapisovanja z linijami«.
Tjaša Demšar preizkuša že izoblikovane načine, ki so jih slikarji zgradili RMNMHnnMH znotraj fauvizma, ekspresionizma in impresionizma. Vendar ne slika zgolj zato, da bi se s preteklo modernistično situacijo le didaktično približala njihovi izvorni situaciji, ampak so to le temelji, na katerih gradi svojo slikarsko izkušnjo in si brusi stil.
Moč naboja umetniškega ustvarjanja Tjaše Demšarje zgradba čustvenega stanja, s katerim usmerja subjekt na sliki. Barve so subjekti slike, prilagojene različnim okoliščinam in stanjem duha. S polaganjem barv ene zraven druge ukrivlja perspektivo in pričara na površino trepetajočo živo enoto. So sočne in se prikazujejo v vsej večni lepoti, ki jo vidimo v naravi. Barve so že od nekdaj resnična dediščina slikarstva, z njimi se ustvarja, preoblikuje in modelira. Na slikah Tjaše Demšar imajo točno določeno čustveno vrednost in izražajo ljubezen, življenje, rast, sovraštvo, skrivnost, ponekod celo karikirajo predele duše. Barve so Tjašin intimni dnevnik dojemanja in spravljanja s svetom. Z barvo ustvarja na platnu svetlobo, torej
modra barva ni nebo, zelena ni trava, ampak je tisto žarenje, ki se prilepi na misli, kadar njen pogled doživi tisti ah!, ki doseže popoln izraz na platnu.
Okamenclc črte pustolovščin se na slikah spreminjajo v barvni izraz. Tukaj postanejo objekti, ki so bili nekoč metafizične eidetske tvorbe. Kot nestalen okras se slika notranjega lika spreminja v mavrično resničnost in odstira tančieo naslikanega. Prav impresionistični nemir jc pokazal formalno stran odstiranja, kjer sta refleksija in brezizraznost odsev doživljanja sveta.
Preproste in ponavljajoče sc oblike stopnjujejo lirični tok ornamcntalnih fragmentov v prelivanje barv. Dekorativno urejanje polaganja barv in oblik poseljuje sliko s krajino. Vedute, spremenjene v fantastične krajine, so poseljene z različnimi geometričnimi oblikami in simboli, so kot spremenljive, gibke platforme, minljiva prizorišča, ki so ostala v njeni zavesti, da je nekje nekoč bila.
Tudi črte odločno posežejo v zgradbo slike, kjer obvladujejo različne prostore, ponekod sc celo samopostavljajo kot telesnost. Šele črta sprevrača sliko v barvito površinsko arabesko najrazličnejših doživljanj posameznih krajev.
Tjaša Demšar postavlja posamezne oblike v prostor zato, da na sliki ustvari prostornino in težnost in tako razbije njihovo golo in aktivno obstajanje na sebi. Šele to naivno sestavljanje posameznih fragmentov (oblik) kot zakrčenih risb gole lepote oblik na sliki omogoči dihanje ter ustvari prehodno in vidno telesno oporišče. Prav tukaj čutna resonanca najde umirjeno harmonično simetrijo slike in kot takšna lahko všečno koketira (korespondira) z gledalcem.
Tjaša Demšar se je rodila v Kranju leta 1968. V letih 1989-91 se je izobraževala v Firencah na International School of Fine Art Fortman (študij fotografije in slikarstva). Vmes je posvetila en semester študiju fotografije na Univerzi v Staffordshiru v Veliki Britaniji in nadaljevala študij na Likovni akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem: tu je dve leti študirala na audio-vizualnem oddelku in zadnje leto na slikarskem oddelku. Leta 1995 jc končala akademijo z odliko. Je gost Likovne akademije v Benetkah. Živi in dela med Italijo in Slovenijo.
P. S. Napisano za razstavo v Galeriji Krka v Ljubljani oktobra 1998, posodobljeno dne 29.10. 1999, mesce dni po zaprtju razstave v Škofji Loki.
Ablak nad Zirmi - prvi koncert
novega zbora
Sredi februarja 1999 seje nad zahodnim obzorjem večernega neba nudil prav redek prizor. Jupiter se jc čisto približal Veneri, vsem na očeh! Kot bi hotel kaj od nje, kakor da bi tudi v vesolju učinkovala bližina pomladi. Nad Žirmi pa seje v istem času pojavil čisto nov »ablak«.
Na zirovskem nebu namreč ni oblakov; tu so »ablaki«. Tako ni čudno, da so si pevci med člani Kluba žirovskih študentov, ko so ustanavljali svoj mešani pevski zbor, nadeli prav to ime: Ablak. Da bi že v izbiri imena ponazorili svojo krajevno posebnost in pripadnost. Petje, ki jc lepo, se pa tako dviga in sliši vse do neba, do oblakov.
V nedeljo, 21. februarja 1999, so v dvorani DPD Svoboda Žiri priredili svoj prvi samostojni koncert. Sedemindvajset mladih pevcevje bilo na odru:
sedem sopranov, osem altov, pet tenorjev in sedem basov. Kot solisti so se še posebej zaslišali Irena Modrijan, Ivan Bcovič, Primož Erznožnik in Simon Lukančič. Zapeli so enajst pesmi, ob končuje navdušeno občinstvo, zbrano v presenetljivo velikem številu (prek 300), zahtevalo še tri. Glavni krivec: David Bcovič, študent kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki hkrati študira teologijo, kot laik. Njegov izbor pesmi je zajel tako rekoč vse, od renesanse prek priredb slovenskih narodnih in večno zelenih do črnskih duhovnih. Ker je med tednom večina v Ljubljani, so vadili ob koncu, po trikrat, tudi v nedeljo. Za organizacijsko plat je skrbel Roman Trček, predsednik zbora.
Tisti, ki mlade pevce pozna, ni mogel spregledati dejstva, da so iz starih pevskih družin. Saj drugače tudi biti ne more. Posluh je božji dar, mnoštvo teh darov pa sc jc kultiviralo skozi celo stoletje. Žiri so imele vrh tega še to posebno srečo, da je vanje že v začetku stoletja »zašel« Anton Jobst, pravi glasbeni pospeševalec. Prišel jc kot mlad organist, postal je duša glasbenega življenja v kraju, v nacionalnem spominu ostaja kot slovenski skladatelj.
To je duhovni humus, iz katerega seje zdaj dvignil še študentski Ablak. Ko je zborovodja sam napovedal zadnjo pesem, spiritual (I can teli the VVorld), jc poudaril, da ga je navdahnil tisti, ki je edini vir resnične duhovne tolažbe: Bog. Bodi. Ampak čar jc prav v tem, da se v petju ta duhovnost, ki je sama po sebi visoko in težko dostopna, posreduje na čutno nazoren način, kot lepota. To pot so bili za posrednike mladi pevci, čedna dekleta in fantje, lepi glasovi. Tistemu, ki bi jih spregledal ali preslišal, bi še Bog težko pomagal.
v
V Zireh bo petje še zvenelo!
Moški pevski zbor (MoPZ) Alpina, ki ga danes sestavljajo večinoma mladi perspektivni pevci, ima glede na sestavo še za kar lep čas zagotovljeno kontinuiteto delovanja. Pctintridesetletni jubilej, ki ga zbor praznuje prav v letošnjem letu, ga v Žireh uvršča med kulturniške skupine s skoraj najdaljšim nepretrganim delovanjem. Dalj časa deluje lc Pihalni orkester Alpina, zanj pa vemo, da je pred dvema letoma slavil svojo 50-lctnico. Kot ustanovni član MoPZ Alpina, v njem sem nepretrgoma sodeloval kar 30 let, sc ob vsakem nastopu sedanjih pevcev v mislih rad vračam na začetek delovanja tega zbora, hkrati pa tudi na vso nadaljnjo pot, ki jc bila, gledano v celoti, razmeroma uspešna, čeprav je sem in tja zbor doživljal tudi manjše krize. Rad sc spominjam tudi vseh pevskih prijateljev, zlasti še tistih, ki jim je na poti v večnost izzvenela poslednja pesem v slovo. V mislih se rad srečujem tudi s posameznimi pevovodji, od katerih jc vsak v zbor vnesel novo kvaliteto. Začeli smo z Janezom Oblakom, nadaljevali z Antonom Jobstom, Slobodanom Poljanškom, Tonetom Čadcžcm in končali z Andrejem Žakljem, ki je zbor pomladil in ga vodi žc deseto leto.
Mnogi dogodki iz časov mojega pevskega sodelovanja so mi vzbujali spomine tudi ob poslušanju celovečernega koncerta, ki ga jc MoPZ Alpina priredil 16. maja 1999 v prijazni baročni cerkvici na Ledinici ob sodelovanju ženskega pevskega zbora LITUS iz Litije in mlade citrarke iz Reteč. Marsikdo bi me morda vprašal, s kolikšno nostalgijo sem spremljal zlasti petje žirovskih pevcev. Pa jc bila ta nostalgija usmerjena predvsem na spoznanje, da je nešteto dogodkov v našem življenju, ki so neponovljivi. Tako so
neponovljivi tudi svetli trenutki, ki smo jih nekdanji pevci MoPZ Alpina doživljali ob prepevanju na mnogih nastopih. Seveda sc ob takih doživetjih v človeku pojavi rahel občutek grenkobe, a kaj je to v primerjavi z zadovoljstvom, ki sem ga prav na zadnjem koncertu občutil ob poslušanju ubranega petja. Navdušil pa meje tudi izbor pesmi, pripravljenih za ta večer. Prijetno so izzveneli posamezni solistični vložki, ki so nastop zbora še dodatno obogatili. K blagozvočnosti petja nasploh pa veliko pripomore primerno številčno razmerje med posameznimi glasovi. Na kratko bi lahko rekli, da so iz celotnega nastopa naših žirovskih pevcev odsevale lepota, popolnost in žar. Vse to daje zboru energija mladih pevcev, ki se kaže v dinamiki in glasovni barvitosti.
Glede izbora pesmi je treba reči, da jc bil kar zanimiv, saj so bile v njem skladbe iz različnih glasbenih obdobij, kar pripomore k popestritvi programa, hkrati pa občinstvo seznanja, kaj in kako se poje v sedanjosti in kaj se je pelo v preteklosti. Kot že rečeno, so vse pesmi zvenele prijetno, blagoz-vočno in so ves čas pritegovale pozornost poslušalcev. Mene osebno je še zlasti navdušila pesem Emila Adamiča Vasovalec, ki v Žireh ni bila peta že več desetletij. Kvalitetna izvedba te precej zahtevne skladbe daje zboru pečat zrelosti in dovršenosti. Skupaj z zborovodjo so sc morali pevci šc zlasti potruditi s Handlovo Corrente, ki v Žireh z domačimi pevci še ni bila izvajana.
Prav tako so s svojim programom vse navzoče navdušile pevke iz Litije, kar je izpričal prisrčen aplavz. S svojevrstnim izborom skladb so koncert prijetno popestrile.
Citrarka iz Rcteč je v svojem nastopu, zlasti na začetku, dajala vtis plahosti in neizkušenosti. Iz celotnega izvajanja pa je bilo razvidno, da se bo iz nje razvila dobra glasbenica, ki bo z nežnimi zvoki citer znala očarati občinstvo. Tudi povezovalec Marko Črtalič iz Škofje Loke jc na tej kulturni prireditvi kot vselej opravičil zaupanje prireditelja. K slovesnemu razpoloženju tega večera je po svoje pripomoglo tudi naravno okolje, posebno še notranjščina prijazne baročne cerkvice na Lcdinici.
Vsi udeleženci tc kulturne prireditve smo odhajali s prijetnimi občutki in s trdnim prepričanjem, da bo pesem v Žireh še zvenela!
Ob 4. kresnem koncertu na Ledinici
Dne 23. junija 1999 smo bili v cerkvi sv. Ane na Lcdinici priča uspelega koncerta kvarteta kljunastih flavt AIR iz Žirov.
Kvartet kljunastih flavt, ki deluje že četrto leto v sestavi Borut Bogataj -sopranska flavta, Nina Kokalj - altovska flavta, Andrej Žakelj - tenorska flavta in umetniški vodja Dušan Mlakar - basovska flavta, jc na koncertu dokazal, daje ansambel v vzponu in kakovostno raste. To je opazno pri izbiri programa pa tudi pri tehniki izvajanja. V pravem baročnem okolju je ansambel poskrbel tudi za vizualni vtis. Nova oblačila v baročnem slogu so se zelo lepo ujela z baročnim okoljem cerkve sv. Ane.
Ansambel si izbira precej drzen baročni in renesančni program, s pogosto menjavo različic raznih flavt pa skrbi za pestrost ter s tem vzbuja večje zanimanje pri poslušalcih. Priredbe znanih skladateljev, kot je na primer Handlova/f/ć"/w/«, pa pri poslušalcih izpolnjujejo zahteve po BIS-u.
Slobodan Poljanšek
Ansambel si je pred kratkim priskrbel nove kakovostnejše instrumente, ki so vzdržljivcjši in imajo boljši zvok. So namreč iz javorjevega lesa -prejšnje so bile iz hruškovega. Za zaključek večera pa smo bili priča izvrstnemu ognjemetu in prigrizku, ki ga je organiziral kvartet s finančnim sodelovanjem Slovenskih krščanskih demokratov iz Zirov in Alpine, d.d.
Večer lahko označim za nepozaben. Poleg umetniških užitkov, ki smo jih bili deležni poslušalci, smo ob dobri kapljici proslavili še kresno noč in se z dobro voljo napotili poletnim mesecem naproti.
v
Zirovska izvedba Poročnega lista
Ephraima Kishona
Na odru kulturnega doma DPD Svoboda Žiri smo februarja 1999 videli premiero komedije Poročni list izraelskega satirika Ephraima Kishona. Avtor v njej opisuje nezanimivo, monotono, čustveno izpraznjeno življenje dveh zakoncev. Blagohotno se norčuje iz moževe toposti in trmoglavosti ter sočustvuje z ženino stisko in osamljenostjo. Pokaže, da življenjsko dinamiko vnaša v dom samo njuna živahna in bistra hči.
Besedilo nam torej govori o znanem življenjskem modelu, o ljudeh, ki sc pustijo ujeti v dolgočasne rutine, ki ne naredijo veliko, da bi svoj vsakdanjik polepšali in popestrili. Hkrati pa vztrajajo skupaj, saj sc jim takšno sobivanjc zdi šc vedno boljše od popolne osamljenosti. Lahko bi rekli, daje to igra o neambicioznih, nezahtevnih ljudeh, ki ne iščejo izhodov in rešitev svojih stisk, zato je tudi uprizoritev takšnega besedila nevznemirljiva in nezanimiva. Besedilo in predstava Kishonovc komedije v ničemer ne presegata najbolj običajne vsakdanjosti in zato ne ustvarjata umetniškega dela. Brez tega pa gledališče izgubi svoj čar in pomen.
Predstava nc vsebuje pravega razvoja dogodkov, je le niz podobnih družinskih situacij, šal in norčevanj na račun zakonskega dolgočasja. Takšna tematika bi bila morda učinkovita v obliki kratkih skečev, kot dveurna predstava pa je predolga in preveč razvlečena. Skoda je, da režiserka Metka Debeljak besedila ni skrajšala in ga posodobila - na primer naziv "tovariš", ki ga na odru uporabljata dva moška lika, nam zveni staromodno. Neustrezno deluje tudi veliko srce, naslikano v središču scenske kulise, saj igra ne govori o ljubezni, niti o pomanjkanju ljubezni. Govori o tem, daje vsaka rutina dovolj dobra, če nam le omogoči preživetje. Najbolje je v igri zaigrala Tanja Lazar - v skladu z vlogo mlade hčere Aljc jc bila živahna in odločna, njena dikcija pa jasna in razločna. Prijetna je bila tudi igra Lucije Mlakar v vlogi utrujene in razočarane soproge, ki po petindvajsetih letih v zakonu nc doživlja več ničesar lepega. Drugi nastopajoči so bili šibkejši, so pa vendarle nazorno predstavili različne like: pompoznega, vase zaverovanega Aljinega očeta (Boris Pečclin), razvajenega snobovskega mladeniča (Sebastjan Pagon), preprostega in hkrati zvitega zadružnika, ki na koncu očara Aljo (Vladimir Novak), ter vsiljivo, prezgovorno, zdolgočaseno sosedo (Ivica Novak).
V zadnjih letih smo v Žireh videli na odru kar nekaj komedij. Morda je nastopil čas, da se skupina loti bolj resne, poglobljene drame, da se preizkusi v drugačnem žanru in nam posreduje drugačno, bogatejše sporočilo.
Manj je več
Peter Havvlina
Na povabilo Komisije za kulturo Občine Žiri sem na njihovem sestanku predstavil koncept grba in zastave, ki sem ga izdelal z namenom, da Žiri enakovredno z drugimi kraji vključim v projekt Loka in zamore s krono, ki primerjalno predstavlja kraje, ki so bili v zgodovini posest škofije v Freisingu. Ta razstava jc bila nekajkrat predstavljena v Sloveniji, letos je v nemškem prevodu prvič razstavljena v avstrijskem mestu Neuhofen. Interes za postavitev so pokazali še nekateri drugi kraji.
Člani odbora so argumente razumeli in predlagali, da jih posredujejo v nadaljevanje postopka za sprejem občinskega odloka. Na sestanku sem navzočim posredoval nekaj osnovnih pravil grboslovja in zastavoslovja. Osnovna pravila teh ved bi moral poznati vsakdo, ki želi o njih razpravljati. Pravila sicer niso obvezujoča. Nobenih posledičnih ukrepov nc bo za tistega, ki jih ne bo upošteval. Nič drugega sc mu ne bo zgodilo kot to, da se bo poznavalcem predstavil kot diletant. Nerodno jc, da bi s tem senca diletant-stva padla še na vse prizadete. Za povrh jc verjetnost likovno slabšega rezultata precej večja, če tvorec pravil nc pozna ali se jih ne drži. Dokaz so grbi slovenskih občin. Premnogi med njimi nc dokazujejo zrelosti za toliko razglašano in za nekatere zaželeno zrelost za Evropo.
Tule samo nekaj grboslovnih pravil. Za uvod pa:
»Grb postane pribežališče duše, zato je nalašč poskrbljeno, da ga ne razume kdorkoli.«
Prvo in najpomembnejše pravilo v grboslovju in zastavoslovju je: Manj je več!
Poznani sta dve kovini - zlato (rumena) in srebro (bela) ter štiri barve -črna, zelena, rdeča in modra, z drugimi besedami - na razpolago je šest barv. Nians in senčenja ni. Izogibati seje treba kombinacijam, kjer nastopa barva na barvi ali kovina na kovini. Pravil jc šc nekaj. Kdor jih želi spoznati, bo zlahka našel literaturo. Grb mora imeti svojo definicijo - blazon. Če grba ni mogoče blazonirati z grboslovno govorico po možnosti v enem ali dveh stavkih, to največkrat ni dober grb ali celo sploh ni grb. Po blazonu lahko vsak (dober) izdelovalec grbov izdela pravilen grb. Blazon jc eden, upodobitve so poljubne, da so le zveste blazonu. Dobra primerjava je s kuharskim receptom: blazon jc recept, grb je jed. Grb je odvisen od veščine upodobitelja, jed od kuharja. V blazonu morajo biti po tej analogiji zbrane izkušnje mojstrov.
Govorica zastavoslovja je šc bolj stroga. Glede barv velja enako kot za grbe. Prevladujoče barve morajo biti na grbu in zastavi enake. Za občinske zastave velja priporočilo, da so vzdolžno deljene v dva pasova, na njih naj nc bi bilo nobenih posebnih obeležij.
Bistveni sestavni del odloka je opis grba in zastave. Ta naj bi bil v grboslovni in zastavoslovni govorici čim krajši. Predlog definicije (blazona) grba Občine Ziri: razdeljen zlato in črno, zgoraj zamorčeva glava z rdečo krono in rdečim ovratnikom, spodaj zlat zmaj, valovita modra gred.
Predlog definicije zastave Občine Ziri: vzdolžno deljena, rumena in črna.
Argumente za izbiro barv in simbolov sem jemal iz splošne in konkretne govorice simbolov. Najprej splošni:
Prevladujoči barvi v grbu in zastavi sta rumena (zlata) in črna.
Rumena - simbol mladosti, moči, božanske večnosti, ljubezni in sloge.
Zlata - simbol slave, nesmrtnosti, spoznanja, plodnosti, bogastva.
Črna - simbol modrosti, previdnosti in stanovitnosti.
Zamorce - simbolizira koeksistenco nasprotij, kljubovalnost, vzdržljivost, moč in nepremagljivost. Zamore s krono izraža svobodo in suverenost.
Zmaj - Lintvern je v simbolnem pomenu čuvar zaklada, dajalec vode in s tem »nebeški simbol življenjske moči in duhovnega poleta«. Njegova kri je črna in rumena, ki sta prvobitni barvi Neba in Zemlje. Predstavlja zmagoslavje Jaza nad regresivnimi nagnjenji.
Voda - predstavlja zlasti vir življenja, sredstvo očiščenja in središče obnavljanja in preroda. Poleg tega simbolizira neskončne možnosti in razvojne obljube.
Konkretni razlogi za izbiro omenjenih barv in atributov.
Glede barv morda samo naslednje: Pojavnost črno obarvanega kremena - čadavca jc v Sloveniji najpomembnejša ravno na Zirovskem - Žirovski vrh. Tu je bil najden največji do zdaj znani morion (izvor imena je isti kot za zamorca - maver) Sloveniji. Nebo se v stari grščini imenuje Uranos. Ta pa jc preneseno materializiran v uranu Žirovskega vrha.
Temeljno vodilo pri simbolnem sporočilu mi jc pomenila tisočletna povezanost Žirov v geografsko, prcbivalstvcno, gospodarsko, kulturno, politično, upravno in še kakšno celoto, ki ji z enim imenom najlepše rečemo loško gospostvo. Loško gospostvo je spet po številnih atributih vzorčni pojem za kulturne in znanstvene primerjave. Zgodovinsko, geografsko in v številnih drugih znanstvenih disciplinah je najbolj temeljito raziskano. Na loško gospostvo se neposredno vežejo vsaj tri najznamenitejša obeležja slovenstva. Daleč na prvem mestu je prvi ohranjeni zapis v slovenskem jeziku: Brižinski spomeniki, ki so bili najdeni v pontilikalu škofa Abrahama, tistega, ki je od cesarja Otona 11. prejel v posest loško gospostvo. V podelilni listini, kije tudi ohranjena, je med drugim najstarejši ohranjeni zapis dežele, Kranjska. Z loškim gospostvom je povezan nastanek najstarejšega dramskega besedila v slovenskem jeziku: Škofjeloški pasijon.
Simbolna povezava Žirov z loškim gospostvom in njegovo zgodovino, prek tega pa s številnimi drugimi kraji v sedanji Sloveniji, Avstriji, Italiji in Nemčiji, ki so bili v zgodovini deležni enake usode, je zelo učinkovito predstavljena s simbolom zamorca s krono. Ta simbol jc poznan in razpoznaven, bilje predmet številnih domačih in tujih raziskav in obdelav.
Vse to in še kaj je bil neizpodbiten razlog za umestitev tega lika v občinski simbol. Za razlikovanje od mnogih drugih, ki se ponašajo s tem likom, je bilo treba dodati še razlikovalni element. Izbira je postala preprosta takoj po tem, koje bil Lintvern predstavljen kot žirovski simbol iz ljudskega izročila.
Voda je seveda Sora.
Čc torej kdo hoče grb »prebrati«, ga lahko razume: Smo iz kraja, kjer izvira zaklad - voda, ta daje obeležje dolini in mestu, ki nas zgodovinsko in sodobno povezuje z loškim gospostvom, prek tega pa nas enakovredno izenačuje s številnimi kraji na območju Alpe-Jadran, ki so lahko ponosni na svojo zgodovino in verjamejo v svojo prihodnost.
Pripis uredništva: Predlog žirovskega grba in zastave, ki ga je na povabilo Komisije za kulturo Občine Ziri pripravil Peter Hawlina, objavljamo, ker imamo občutek, da ga nekateri od svetnikov, ki so ga na seji občinskega sveta 4. novembra 1999 zavrnili, niso pred tem niti dobro prebrali. Pa je gotovo vreden vsaj temeljite razprave!
Avtorji v tej številki
MIHA BOGATAJ, univerzitetni diplomirani inženir strojništva, profesor in pomočnik ravnatelja na Srednji kovinarski in cestnoprometni šoli v Školji Loki, 1971-91 zaposlen v Kladivarju Žiri, najdlje kot vodja razvoja, živi v Žireh
ANTON BURJEK, univerzitetni diplomirani inženir strojništva, vodja raziskovalne enote v delniški družbi Kladivar Žiri, živi v Žireh
JOŽE DEŽMAN, zgodovinar, višji kustos Gorenjskega muzeja v Kranju, živi v Tržiču
MAG. DAMIR GLOBOČNIK, umetnostni zgodovinar, višji kustos Gorenjskega muzeja v Kranju, živi v Radovljici
POLONA HAFNER, umetnostna zgodovinarka, živi v Školji Loki
PETER HAVVLINA, diplomirani ekonomist, v letih 1990-94 župan občine Škofja
Loka, predsednik Slovenskega rodoslovncga društva, živi v Lipici pri Škofji Loki
EDI KAVČIČ, gospodar domačije pri Kamšku v Novi vasi (Žiri) IGOR KAVČIČ, novinar, zaposlen pri časopisu Gorenjski glas, živi v Ljubljani STANE KOSMAČ, akademski slikar, učitelj na Osnovni šoli Žiri, živi v Žireh DR. ZORAN KRŽIŠNIK, umetnostni zgodovinar in likovni kritik, direktor Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani, doma v Žirovnici na Gorenjskem
MILENA MIKLAVČIČ, uslužbenka, ob službi novinarka, živi v Žireh
MIHA NAGLIC, profesor filozofije in sociologije, samostojni ustvarjalec na področju kulture (esejist), živi v Žirovnici, južno od Žirov
MIRJAM NOVAK, profesorica angleščine in primerjalne književnosti, direktorica Centra za angleški jezik pri Britanskem svetu (British Council) v Ljubljani, dobro desetletje že spremlja gledališke predstave na Gorenjskem in jih ocenjuje v Gorenjskem glasu, živi v Ljubljani
MATEVŽ PEČELIN, strojni ključavničar, delavec in ljubiteljski pisatelj, zaposlen v Kladivarju Žiri, živi v Žireh
JANEZ PELKO, univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike, fotograf, zaposlen v IskraTel d.d., Kranj, doma iz Zgornjih Bitcnj, živi na Jesenicah NEJKO PODOBNIK, novinar, zdaj upokojenec, ustanovitelj Radia Žiri (zdaj Radio Sora), bil glavni in odgovorni urednik mesečnika Delo-Življenje, glasila Alpine, 1999 prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije »za dosežke časnikarjev v podjetjih«, živi v Žireh
SLOBODAN POLJANŠEK, učitelj glasbe, ravnatelj Osnovne šole Žiri, živi na Selu pri Žireh
TONČKA STANONIK, profesorica slovenščine, urednica pri Enciklopediji Slovenije, doma iz Nove vasi, živi v Ljubljani
FORTUNAT TEMELJ (1913-1997), čevljar in ljubiteljski igralec, živel na Fužinah in Dobračevi (Žiri)
FRANC TEMELJ, elektrotehnik in ljubiteljski fotograf, zaposlen v raziskovalni enoti delniške družbe Kladivar Žiri, živi na Dobračevi
IVAN ZAJC (1876-1962), podjetnik, eden od prvakov čevljarstva na Zirovskem PAVEL ZAJC, učitelj matematike v pokoju, živi v Žireh
ANTON ŽAKELJ, upokojenec, rojen v Stari vasi (Žiri), živi v Clevclandu (Ohio)
ANTON ŽAKELJ, upokojenec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih v Kranju in podpredsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, živi v Žireh
OBČINA ŽIRI
_49 km2_
4896 prebivalcev, 2389 moških, 2507 žensk
18 naselij, 45 ulic, 1091 hišnih številk, okoli 1300 gospodinjstev
ŽUPAN
BOJAN STARMAN
PODŽUPANA
MARKO MRLAK, ANTON OBLAK
Člani občinskega sveta
LJUBOMIR CANKAR, METKA DEBELJAK, PETER DOLENC, BOGOMIR FILIPIČ, FRANC KAVČIČ, ZORKO KOPAČ, JANKO KOSMAČ, MARKO MRLAK,
ANTON OBLAK, MILAN OBLAK, IVAN RUPNIK, MILAN SOVINC, MIHATRČEK, MARIJAN ŽAKELJ, VLADIMIR ŽAKELJ
_UPRAVA_
ANDREJ POLJANŠEK, tajnik - direktor občinske uprave, FRANCI KRANJC, vodja oddelka za urejanje prostora, MIRKO MROVLJE, komunalni referent, FRANCI STREMFELJ, komunalni delavee, EVA PIVK, vodja računovodstva, OLGA VONČINA^ finančna referentka, HELENA NOVAK, finančna referentka, KSENIJA PLANINŠEK, administratorka
_SEDEŽ OBČINE_
Zadružni dom, Trg svobode 2, 4226 Žiri Tel.: 064 665 070, Fax: 064 605 444
_URADNE URE_
ponedeljek: 8-14.30 sreda: 8-12, 13-16 petek: 8-12 Zupanove ure: v sredo, 16-18
Tkanje bogastva se začneš z enim tolarjem. 40
Vse velike stvari zrastejo iz majhnih. Pogosto sta za to potrebni potrpežljivost in vztrajnost. Kot pri tkanju čipke, ko iz drobnih niti pod spretnimi rokami raste dragocena mojstrovina. Mojstri starih obrti so nas od nekdaj navdihovali s svojo predanostjo. Predani smo svojemu delu ter svojim strankam. S pomočjo znanja in izkušenj se soočamo z novimi izzivi ter vztrajno uresničujemo svoj cilj - zmerno in stabilno rasi
Smo delniška družba z 230 zaposlenimi in štiridesetletno tradicijo tiskarstva. Naš razvoj, proizvodnja ter trženje izdelkov in storitev je od leta 1996 usklajeno z mednarodnim standardom ISO 9001.
Poslovnim partnerjem ponujamo storitve tiska samolepilnih, kartonskih in papirnih etiket v ofset, knjigo in flekso tehniki. Specializirani smo za tisk raznovrstnih transferjev (športna oprema, tekstil in promocijski artikli), toplotni tisk ter visoko frekvenčno varjenje. Proizvodni program dopolnjujemo s storitvami tiska okrasnih in tekstilnih trakov. Blagovna znamka Etiketa je prisotna v 17 državah Zahodne in Vzhodne Evrope ter Skandinavije, zato ji lahko zaupate tudi vi.
ETIKETA tiskarna, d.d., Industrijska ui. 6, 4226 Žiri, Slovenija, tel.: 064 658 400, fax.: 064 658 415, e-mail: etiketa@etiketa.si, http: /lwww.etiketa.si
IOBMOCNA OBRTNA
ZBORNICA ŠKOFJA LOKA
OBMOČNA OBRTNA ZBORNICA ŠKOFJA LOKA je ustanovljena zato, da bi zastopala interese obrtništva na tem območju. Podeljuje obrtna dovoljenja, skrbi za izobraževanje članov, prizadeva si za spremembe zakonov in predpisov, da bi bili ti članom v prid. Zbornica je bila pobudnik za ustanovitev Medobčinskega sklada za razvoj obrti in podjetništva in Medobčinskega podjetniškega centra Škofja Loka; oba uspešno delujeta.
Na pragu leta 2000 je imela okoli 1150 članov, ki so bili povezani v 13 sekcij: avtoprevoznikov, avtoremontnih dejavnosti, frizerjev, gostincev, gradbenikov, instalaterjev, kovinarjev, lesarjev, predelovalcev plastičnih mas, livarjev in orodjarjev, šivilj, pletilj in krojačev, trgovcev in drugih; svoji sekciji imajo upokojeni obrtniki in športniki iz obrtniških vrst. Najštevilnejši so avtoprevozniki (okoli 190), sledijo lesarji (okoli 140) in instalaterji (okoli 100) ... Večina članov je obveznih, po določilih obrtnega zakona, nekaj je prostovoljnih. Članstvo po občinah, oktobra 1999: Škofja Loka 638, Gorenja vas-Poljane 189, Železniki 182, Žiri 144, skupaj 1153. Prevladujejo fizične osebe (samostojni podjetniki), nekaj je pravnih (družbe, ki opravljajo tudi obrtniška dela). Predsednik zbornice je Franc Šifrar, sekretarka Slavica Kalan, člani kolegija, odgovorni kolegom po občinah, so: Milan Hafner (Škofja Loka), Karel Jezeršek (Gorenja vas-Poljane), Jurij Zupane (Železniki), Milan Frelih (Žiri).
Zbornica je izkazala tudi velik posluh za kulturo; je pokroviteljica cehovske zbirke v Loškem muzeju, pokroviteljica okteta Ceh, stalna podpornica Sklada Staneta Severja, upraviteljica Kašče, v kateri je stalna zbirka slikarja Franceta Miheliča ... To pot je podprla natis zbornika Žirovski občasnik, ki je zadnja leta objavil že več prispevkov o zgodovini in kulturi obrtništva in podjetništva na našem območju.
OBMOČNA OBRTNA ZBORNICA ŠKOFJA LOKA Spodnji trg 2, 4220 Škofja Loka telefon: 064 656 020, faks: 064 656 02 18
KLHDIUAR  
Tovarna elementov za fluidno tehniko, d.d.
Industrijska ul. 2, p.p. 14 SI-4226 ŽIRI, SLOVENIJA tel.: ++386 (064) 659 100 fax: ++386 (064) 692 233 Internet: htpp://www.kladivar.si e-pošta: info@kladivar.si
SISTEMSKI DOBAVITELJ HIDRAVLIČNE OPREME
PROTIPOVRATNI VENTILI, POTNI VENTILI, TLAČNI VENTILI, TOKOVNI VENTILI, TLAČNA STIKALA, PRIKLJUČNE PLOŠČE, VENTILI ZA MOBILNO HIDRAVLIKO, POSEBNI VENTILI IN DRUGE SESTAVINE, HIDRAVLIČNE NAPRAVE, HIDRAVLIČNI AKUMULATORJI, ZOBNIŠKE ČRPALKE IN HIDROMOTORJI, FILTRI, PRIKLJUČKI, SKLOPKE IN PRIROBNICE, MERILNIKI IN INDIKATORJI, IZMENJEVALCI TOPLOTE
Kladivar Žiri
MARMOR fi O T A V L 3 €
D R U 2 B A   ZA   OBDELAVO KAMNA
KUHINJSKI IN KOPALNIŠKI PULTI IZ NARAVNEGA KAMNA
STOPNICE IN OKENSKE POLICE
NOTRANJE IN ZUNANJE TALNE IN STENSKE OBLOGE
FASADNE PLOŠČE IZ NARAVNEGA KAMNA IN PENOBETONA
RESTAVRATORSKA DELA
MIZE IN DRUGI IZDELKI PO NAROČILU
HOTAVLJE 40, 4224 GORENJA VAS, SLOVENIJA TEL, 064 667 000, FAX 064 681 640
FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE, KRANJ
PBS.
Poštna banka Slovenije, d.d.
Poštno okence je tudi bančno okence. Prav tako prijazno in ustrežljivo. Od jutra do večera.
Za dvige in pologe ali za droben nasvet.
http://www.pbs.si
"3/nić
ZAVAROVALNICA TRIGLAV, D.D. OBMOČNA ENOTA KRANJ
4000 Kranj, Bleiweisova ul. 20 tel.: (064) 26 90; fax: (064) 269 192
POSLOVNA ENOTA JESENICE
Titova 16/1, tel.: (064) 877 050 PREDSTAVNIŠTVA:
Radovljica, Kranjska 19 Škofja Loka, Kidričeva 1 Tržič, Balos 4
Bohinjska Bistrica, Triglavska 35 Kranjska Gora, Borovška cesta
V NESREČI NE BOSTE OSTALI SAMI
NA ZAČETKU JE BILA BESEDA.
kum
I 1 \ ■ ____
atHSDN
IN ŠE JE BESEDA, PRIJAZNA BESEDA!
http://www.telekom.si
Telekom Vj
Slovenije >\
Moč komunikacij
M SORA
Kmetijsko gozdarska zadruga, z o.o., Irg svobode 2 telefon: 064 / 66 50 30, fax 064 / 691 - 372
KMETIJSTVO • ZAGA • MIZARSTVO • TRGOVINA
ZADRUŽNA HRANILNO KREDITNA SLUŽBA ŽIRI - VRH SV. TREH KRALJEV p.o. ŽIRI
4226 ŽIRI, Trg osvoboditve 2 Telefon: (064) 691 240 Telefax: (064) 691 372
Lo\ti>\kava
Zdrami in premami
ŽIROVSKI OBČASNIK (1980-j
Zbornik za vsa vprašanja na Zirovskem, letnik XX (1999), številka 29
Ustanovitelji) in izdajatelja
DPD Svoboda Žiri (Literarna sekcija) in Muzejsko društvo Ziri
Zbornik izhaja občasno, najmanj enkrat letno, ob stalni denarni podpori Občine Ziri in nekaterih podjetij
(■lavni pokrovitelji
Občina Ziri, Alpina d.d., Etiketa Tiskarna d.d., Kladivar Ziri d.d., vse v Žireh
Predsednik uredniškega sveta
akademik dr. Zdravko Mlinar
Uredniški odbor
Stane Kosmač, Miha Naglic, Nace Naglic, Tončka Stanonik, Franc Temelj
Glavni in odgovorni urednik
Miha Naglic
Oblikovalec
Stane Kosmač
Lektorica
'lončka Stanonik
Stalni sodelavci - uredniški svet
Franci Alič, Ivan Cankar, Tone Eniko, dr. Pavel Gantar, dr. Spomenka Hribar, Rado Jan, Rado Jurca, Igor Kavčič, Franc Kopač, Vlasto Kopač, Tomaž Kržišnik, Janko Majnik, Marijan Mastcrl, Milena Miklavčič, dr. Anton Mlinar, mag. Branko Mlinar, dr. Zdravko Mlinar, Janko Mrovlje, Peter Naglic, Matevž Pečelin, Janez Pelko, Jože Peternelj, Ncjko Podobnik, Tadeja Primožič, Izidor Rejc, Ivan Reven, Vlaslja Simončič, dr. Marija Stanonik, Alfonz Zajec, Pavel Zaje, Anton Žakelj, mag. Viktor Žakelj
Naslov uredništva
Žirovski občanik SI-4226 Žiri, p.p. 51 E-mail: olga.v@siol.net
Žiro račun in naslov pooblaščenega izdajatelja in založnika
Pegaz International d.o.o. Breg 8, 1000 Ljubljana 50101-603-47735 s pripisom: za ŽO
Cena te številke
3900 SIT
Naklada
500 izvodov
Elektronski prelom
Pegaz International d.o.o., Ljubljana
Tisk
Studio Print, Ljubljana
Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami. Rokopisov ne vračamo. Redakcija te številke končana novembra 1999.
ISSN 0351-5966