PORTRETI TEMNOPOLTIH MODELOV V SLOVENSKEM SLIKARSTVU OKOLI 1890
Ksenija Rozman, Ljubljana
Štirje portreti temnopoltih modelov, tlela slovenskih slikarjev iz okuli), 90, so bil t do zdaj povezani z Ažbeiovo šolo:'
Rihard Jakopič: Muiat, o. pl., 60 x 4fi cm, sign. in dat. d. zg.: R. Jakopič 1890, Narodna galerija, Ljubljana, in v. it, 1398 (si. iS)
Rihard Jakopič; Temnopolti mol v profilu, o. lepenka, 50 x 38,8 cm, brez sign,. Narodna galerija, Ljubljana, in v. št. 629 (si. 59) Matej Sternen: Arahka, o. pl., 67,2 x 42,5 cm, sign. 1, sp.: Math. Sternen, zasebna last (si. 61)
Alojzij Šubic: Mulatka, o. pl,, 58,7 x 46,3 cm, sign, in dat. J, zg,: Al. Šubic 91, Narodna galerija, Ljubljana, in v. št. 552 (si. 62).
Peti portret, najbolj slaven iz te vrste, jc Ai.betova Zamorka, ki jo datirajo v leto 1805.2 Visela je na glavni steni v ateljeju Ažbetove šole v Miinchnu na Gcorgcnstrasse 16 in mojster jo je ponosno kazal obiskovalcem ali novim učencem z opombo: »To jc moje delo.«3 Ažbetov učenec, Čeh Emil Pacovsky, se je spominjal:'1 »Posebno rad je slikal zamorce in kakor hitro se mu jc ponudila prilika, je tudi v šolo privede! zamorca za model, daje lahko pokazal novim učcnccm, kako težavno je naslikati tako temen obraz, njegov topli vi-joletni lesk, žametasto kožo in vse te nenavadne ter ?ato težavne stvari.« Slika Zamorke je bila 1896 razstavljena v Miinchnu v Glaspalastu, leta 1900 na prvi slovenski umetniški razstavi v Ljubljani, pred 5. novembrom 1904 jo je
1 Anton Albe in njegovu Sola, Narodna galerija, Ljubljana 1962, p. 129, k ¡H. St, 4, 11 in 12, P. 130, bit. 5t, 26 in 32. si. 1. 14, 17, 22 [r.k.J; B. llich-Klančnik, Slikar Matej Sternen: Oljno slikarstvo, ZUZ, n. v. XI11, 1977 (od tod citirano Elich-KlanJnik, Slikar Matej Sternen), p. 24, si. t.
: Pota k Moderni in Ažbetova Sola v Münchnu, Museum Wiesbaden 1988, Narodna galerija, Ljubljana 19fi9 (od tod tilirano Pota k Moderni), pp. 175-176, 1K7-IKS [r.k„ besedilo K, Ambrozie in A. Cevc]. - Slika olje na lesu meri 55,2 x 39,4 cm, signira-ilU ti. sp,; Aibe / München. Pozlačen okvir s črnim vložkom,
> Igor G raba r: Moja iizn, Moskva-Leningrad 1937, p. 121.
* Emil Pacovsky, Anton Aibe, slikar in učitelj, ZUZ. IV. 1924, p. i! (iz čeikega rokopisa, napisanega za ZUZ, prevedel Er. Mesesnel).
S5
Ažbe podaril grofu J, Zichyju, grof Zichy pa jo je po Ažbetovi smrti 1905 daroval Narodnemu muzeju v Ljubljani.5 Ne vemo, zakaj je Titvnatelj Narodnega muzeja, Josip Mantuani, v seznamu muzejskih slik ob popisu Zamorke zapisal; »Ažbe, Anton (1862-1905), Gospa Darius, zamorka iz St. Picrre de Mai tinique, bogata žena, ki je bila 1. 1902 slučajno v Monakovem, ko je izbruhnil v njeni domovini Moui Pelee [požar, op, avtorice članka] in uničil vse njeno imetje. Portret, en face, doprsna podoba, oljna slika na deski, s podo-snovo v temperi, 552 x 395 mm, Signirana spodaj na desni: 'Ažbe. Miinchen1 (poslednja beseda v slepem utisku). - Okvir sodoben, pozlačen, s črnim vložkom; slika pod steklom.«* - Mantuani je očitno vedel za podatke o »zamor ki«, vprašanje pa je, ali se ti podatki ne nanašajo na neki drug, danes neznan portret temnopolte gospe Danus, ki naj bi jo Ažbe upodobil leta 1902.
Sliko Zamorke sta v zadnjem času kritično ocenila Tomaž Brejc in Marijan TrSaT. Brejc je zapisal, daje Ažbe » zelo rad slikal temnopolte osebe; to je bilo tedaj modno, vendar motiva ni izrabljal v eksotičnem vsebinskem smislu, temveč kot izziv lasmi likovni koncepciji trdne plastične forme in ustrezne barvne obravnave. Takšna je Zamorka (1895), ki velja za njegovo najboljše ohranjeno delo.«7 Marijan Tršar je portret še bolj razčlenil: »Zamorka (1895) je pravzaprav kompromis, lahko bi rekli korak nazaj od doseženega. Kakor da bi ga zavezanost identičnosti črnopoltega obraza prestrašila: ni si ga drznil zmehčati v slikovitih niansiranjih in s takimi kromatskitni vmesnimi stopnicami zmanjšati tonsko nasprotje med svetlobo in temo. Le v dlakastem oprs-nem oblačilu in zmehčanem robu črnih las je izkoristil že doseženo zračno trepetanje, ki se nadaljuje tudi na nedoločnem ozadju. Da je ta črnkin obraz res še vedno tradicionalno dualističen v svetlobi in senci, se lahko prepričamo, če si ga predstavljamo kot kontrastno razpolovljen obraz belke: samo temna kavna barva ga sedaj rešuje pred skrajno tonsko trdo "črno-bel ostjo'«.8
Jakopičev Mulai je datiran 1890, torej je nastal, če je datiranje Ažbetove Zamorke pravilno, pet let pred tem Ažbetovim portretom in leto dni, preden je Ažbe 1891 odprl v Miinchnu zasebno korektorsko šolo (v Turkengasse). Ozadje na sliki Jakopičevega Mulatu je svetlo, razdrobljeno s Široko potezo čopiča, Obraz je slikovito niansiran in razdrobljen s širokimi vodoravnimi in navpičnimi potegljaji čopiča, prav tako srajca in ovratnik suknjiča. Kot sliko danes vidimo, bi rekli, da je le suknjič ostal tradicionalen, trdno plastičen -seveda, če nista lega kriva nedokončana portretna skica ali poznejše restavri-ranje.
5 Pota k Moderni, pp. 175- 176. 187.
*	Josip Mantuam, Seznam muzejskih slik, GMS, 1V-VI. zv. 1-4, 1925, pp. 22-23, kat. št. 139.
7 Enciklopedija Slovenije, zv. 1, Ljubljana 1987, s, v. Aibc, Anton, p. 163 (besedilo Toniai. Breje).
•	Marijan Tršar, Ustvarjalno likovno mentorstvo: Ob razstavi Pota k Moderni in A/ iietova šola v Miinchnu, Sinteza, St. 83-86, oki. 1990, p. 54.
86
Jakopičev Temnopolti mož v profilu že po tehniki - ol je na lepenki - priča, da gre za skico. Po barvni skali, potegljajih čopiča, slikarskem konceptu, kije usklajen z vsemi deli slike - ozadje, glava in obraz, dopasno telo, zaslutimo, da gre za čas, blizu nastanku slike Mulat„ torej ok. 1890, če ne gre celo za isti model, zajet v profilu. Vendar so pri tem primerku obrisi še bolj nedoločni, razpuščeni, plastičnost obraza in odblesk svetlobe sta zaznamovana, in ne modelirana, z dokaj debelim nanosom čiste bele barve. S slikarske strani je ta portret med vsemi petimi najdlje od tradicionalnega, takratnega realističnega slikarstva v mejah dežel, ki se jih je impresionizem komaj dotikal. - Jakopič je študiral na dunajski akademiji 18&7, leta, zaradi bolezni je študij pretrgal in ga nadaljeval oktobra 1889 ter dokončal dva letnika. Na akademijo v Münchnu seje vpisal jeseni J 89(1, jo kmalu zapustil in se povezal z Ažbetom. Oba portreta temnopoltega moža sta iz siikarjevega študijskega časa, poznega dunajskega ali zgodnjega münehenskega. Po občutku in brez dokazov bi mislili, da je bil Jakopič seznanjen z vprašanji slikanja temnopoltih modelov že i. dunajske akademije, da tako svobodneje naslikanega temnopoltega modela m upodobil v okviru mtincheilske akademije, temveč prej zunaj nje, morda res v Münchnu in po debatah z Ažhetom in drugimi slikarji munehen-skega kroga, še preden je Ažbc odprl svojo šolo,
Sternenova Arabka, tako je bila imenovana do zdaj, je veljala za slikarjc-vo zgodnje delo iz miinehenskega časa,5 ko seje Sternen v Münchnu učil tudi v Ažbetovi šoli {1899-1905). Nihče ni dvomil o tej uvrstitvi, niti ne o izvirnosti umetnine. Sternen je 1888-1891 študiral na Dunaju, najprej na Državni obrtni Šoli, od 1893-1896 pa na Akademiji za likovno umetnost prt profesorju Sicgmundu 1'Allemandu in zgodovinsko slikarstvo pri Kazimirju Pochal-skem.10
Dunajska akademija za likovno umetnost je lastnica slike Ein Sphinxge-Stcht von heute, o. p L, 66,3 x 40 cm, sign i ran o levo spodaj: Leopold Carl Müller, inv, št. 1151, ok. 1880 (si. 60).11 Akademija jo je pridobila za svojo zbirko 1893, leta iz slikarjeve zapuščine in Sternen jo je lahko kopiral nekako v tem času. Kopija je le za okrog en ccntimctcr višja in širša kot original, ki ga spremo posnema, in celo Sternenov podpis je zapisan z opečnato rdečo barvo, kot originalen Miillerjcv.12 Soroden motiv je Müller upodobil na sliki Nu' Cf„ op. 1.
In Ilich-Klaočnik, Slikar Matej Sternen, p. 14.
n Slika je zdaj posojena Avstrijski galeriji na Dunaju, ki jo vodi pod št. 242. Datirana je v ¡as ok, leta 1880, cf. Philippe Julian: The Orientalisis: European Painlers o/ Eoslern Scenes, Oxford 1979, p. 40, s si/. Renate Trnek: Gemäldegalerie der Akademie der bildenden Künste in Wien: Illustriertes Bestandsverzeichnis, Wien 1989, p, 163, s si. Podatki o slikarju Müllerju tudi: Gerbcrt ETodl, Wiener Oricntmalc-rci im 19. Jahrhundert, Alte und Moderne Kunst, zv. 178, 1981, p. 19 ss; Lynne Thornton, uvod Henri Marchai, Les Orientalistes: Peintres voyageurs 1828-1908, Paris 1983. p. 178 ss.
12 Po nekdanjih in tudi Je danes veljavnih pravilih morajo bili kopije vsaj malo manj-ie aH veijc, da se razločujejo od originala. Sternenov podpis, mislim, pričuje, daje Miillerjev model kopiralo vei učencev, zato je vsak med njimi zapisal svoje ime. Le
87
bijka, ki je bila 1. 1925 prodana na dražbi v Dorotheumu na Dunaju." Obe Mullerjevi sliki. Obraz današnje sfinge in Nubijka, sta slikarsko enako obdelani: temnopolti obraz je upodobljen tradicionalno, z natančnimi bleski svetlobe in sence in z zglajeno, mešan« barvo, medtem ko sta bela halja in naglavna ruta upodobljeni s širokimi nanosi barve, njuni obrisi pa so zrahljani. Natančno tako je Obraz današnje sfinge posnel tudi Slemen. Že po naslovu vidimo, da gre pri tej upodobitvi za poudarek mikavnega slikarskega motiva, temnopoltega obraza, in ne sedečega, do kolen zajetega ženskega telesa. Slikarska obdelava obrazi)v Ažbctovc Zamorke in Miillcrjcvcga Obraza današnje sfinge in Nubijke so zgovorni in zelo sorodni primerki realističnega slikarstva teh motivov v zadnji četrtini 19 stoletja.
Krajinar, žanrski slikar in portretist Leopold Carl Müller (Dresden 1834 -Weidlingau pri Dunaju 1892) je L 1873 prvič odpotoval v Egipt, dve leti zatem pa je pregovoril Še Franza von Lenbacha, Hansa Maka rta in Rudolfa Carla Hubcrja, da so se mu na isti pori pridružili. Zlasti Makarta je prevzelo nenavadno, romantično, barvno in svetlobno žareče okolje, posebni obrazni tipi, noše in navade, kar je vplivalo tudi na vrsto njegovih slik iz tega časa. Müller se je od prve poti v Egipt in vse do smrti ukvarjal z »orientalnimi« motivi, hodil na eksotična, daljša potovanja, kar so potrpežljivo prenašali in dovoljevali predstojniki dunajske akademije, kjer je učit zgodovinsko slikarstvo od I. 1877 do smrti 1. 1892. Zadnji dve leti življenja je bil tudi akademijski rektor.1''
Portret Mulaike Alojzija Šubica iz leta 1891 je med vsemi obravnavanimi primerki temnopoltih modelov najbolj Šolski. Dopasni model, napol razgaljen, z zasukano glavo v desnem profilu je zajet s hrbtne strani. Z orientalsko zavitega pokrivala padu šal prek hrbta do roba slike. Akademska je drža modela, anatomsko modeliranje golega hrbta in rok, natančno posnete port-retne črte temnopoltega dekleta, vendar brez poudarjenega svetlikanja temne polti, kot so ga uresničili slikarji Müller, Ažbe in Sternen na kopiji po Müller-jevem portretu, Alojzij &ubicl! je L 1887 tri mesece pomagal .lanezu Šubicu urediti mednarodno obrtno razstavo v Münchnu, nato pa je začel Študirati na tamkajšnji akademiji. Družil se je z Ažbetom, vendar ni bil njegov učenec. V letih 189I-1&95 je na Dunaju študiral portretno slikarstvo pri profesorju Kargerju na Umetnoobrtm šoli. Mulatko, ki jo je naslikal po živem modelu ali pa kot kopijo po nekem šolskem modelu, je ustvaril v Münchnu ali na Dunaju, Začetek Šubičcvcga študija portretnega slikarstva na Dunaju in šolski, študijski izdelek morda dovoljujeta misel, daje slika nastala na začetku šolanja na Dunaju 1891, in ne na koncu študijskih dni v Münchnu.
tako so mogli razločevali avtorstvo kopije, "laka je bila navada lud i pri p reri suvanju risb.
11 Hein rieh fuchs: Die österreichischen Maler des 19. Jahrhwuferif, zv. 3, l.-R, Wien
1973, sl. na str. 161. Slika meri 76 x 49 cm. " Walter Wagner; Die Geschichte der Akademie der Bildenden Künste in Wien, Wien
1967, pp. 224, 236, 239, 251, 375, 411.
11 SBL. zv. 11, 1971, p. 706, s. v. Šut.ic, Alojzij (besedilo Andrej tjjiič).
as
Slikar Leopold Karl Müller je bil najbolj zagnan avstrijski »Orientalist« v drugi polovici 19. stoletja. Večino slik je prodal turistom kar v Egiptu, največ angleškim. Veliko sliko Trg v Kairu, ki je ena najbolj posrečenih v takratnem evropskem slikarstvu na to temo, je 1. 1878 naročilo avstrijsko prosvetno ministrstvo na Dunaju za akademijsko galerijo, Müller ni imel dosti učencev v letih svoje profesorske službe na Akademiji (v letih 1878-1892) in le redki med njimi so izbrali orientalske motive. Nihče med njimi (Charles Wilda, Rudolf Swoboda, Franz Xaver Kosler. Rudolf Otto von Ottenfcld, Karl Maria Schuster) ni presegel učitelja. Vsekakor so bile orientalske teme na dunajski akademiji znane in Ažhc se je lahko z njimi seznanil že za časa Študija na Dunaju v letih 1882-1884 in prav tako Jakopič v letih 1887 in 1889-1890, Ne vemo, ali je bil Miillerjev Obraz današnje sßnge na slikarjevem oddelku dunajske akademije kot primerek, ki so ga učenci kopirali, ali pa je postal vzorec za kopiranje šele 1893, ko ga je Akademija pridobila iz slikarjeve zapuščine za svoje zbirke. Leta 1893 seje Sternen vrnil na Dunaj in začel Študirati na Akademiji. Okoli tega letajo je kopiral, saj si težko mislimo, da bi slika nekaj let po slikarjcvi smrti Se vedno veljala za vzorčni primerek. Za reševanje vprašanja slik temnopoltih modelov slovenskih slikarjev velja v prihodnosti mislili na vpliv Dunaja in Miinchna.
BILDNISSE DU NKE [.HÄUTIGER MODELLE IN DER SLOWENISCHEN
MALEREI UM 1890
Die von slowenischen Malern in den neunziger Jahren des vorigen Jahrhundens geschaffenen Darstellungen dunkelhäutiger Modelle galten bisher als Werke aus dem Kreis um den slowenischen Maler Anton Aibe (Doleniice 1862 - München 1905). der von 1891 bis zu seinem Tode in München in der Türkengasse und Georgenstrasse 16 eine bekannte und gul besuchte Korrektor- bzw. Malschule hatte. A, Aibe malte, wie sieh seine Schüler erinnerten (unter ihnen z. B,: der Tscheche Emil Pacowsky), sehr gerne Neger und an diesen Modellen versuchten sich dann auch seine Schülcr. Ganz besonders schätzte er sein auf Holz gemaltes Bild einer Negerin (Abb. 57), das allgemein in das Jahr 1895 datiert wird, da es bereits 1896 im Münchner Glaspalast ausgestellt worden war. Es hing stets im großen Atelier seiner Seh nie in der Georgenstraße. Im Jahre 1904 verehrte er es dem Graten Zichy, der es nach A. Aibe's Tod dem Na-linnalimiscum (damals K rainisch es Landesmuseum Rudollinum) in Ljubljana schenk-ic. Es ist unklar, warum der Direktor des Museums Josip Mantuam in seinem 1925 veröffentlichten genauen Gemälde Verzeichnis des Nationalmuscurns anführt, es sei das Bildnis der vermögenden Madame Darius aus St. Pierre de Martinique, die sieh 1902 in München aufgehalten haue. Sei es, daß sich diese Angaben auf ein weiteres (nicht bekanntes) Porträt einer Negerin beziehen, das A. Aibe 1902 gemalt hatte, oder aber beziehen sie sich doch auidas Porträt von 1895 und e.s handelt sich um einen Irrtum J. Mantuarris.
In letzter Zeil machten TomaŽ Brcjc und Marijan TrSar darauf aufmerksam, daß das Antlitz der Negerin recht herkömmlich, wenn auch mit sehr kunstvollen Licht-und Schattenpartien auf den samtigen dunklen Zügen gemalt ist; die helle flockige Kleidung hingegen, wie auch die Frisur, sind moderner, durch Farbflecken aufgelöst und locker umrissen dargestellt.
Mit dem von Rihard Jakopič (Ljubljana 1869 - Ljubljana 1943) gemalten und mit 18% datierten Bildnis eines Mulatten (Abb. 58), mit den breit aufgetragenen, reinen
89
Karben des Hintergrunds und den noch intensiveren des Gcsichts und des Kragens, den zerfli essenden Konturen ist jener Weg gewiesen, der von der realistischen, in klare L'm risse und plastische Formen gefaßten Malerei fortfuhrt, Bei seinem Dunkelhäutigifn Mann im Profil {Abb- 59) könnie es sieh um das selbe Modell handeln. Auf Pappe gemalt, zeigt es noch viel deutlicher als das erstgenannte Porträt, daß es sich um eine Studie und um die Losung eines anspruchsvollen koloristischen Problems handelt. Von allen hier vorgestellten Wildnissen dunkelhäutiger Modelle ist diese Darstellung die malerisch konsequenteste: der Hintergrund und die gesamte Figur werden durch die in breiten Pin seist riehen aufgetragenen ungebrochenen Farben aufgelöst und es gibt keine feste Konturen mehr. R. .lakopii hatte im Frühjahr 1890 noch in Wien studiert Li ml ging erst im Herbst an die Kunstakademie in München. Die beiden liildnissc könnten /war in München entstanden sein, doch ist es fraglich, ob derart fortschrittliche Auffassungen an der damals sehr konservativen Münchner Akademie geduldet worden waren. Auch A. Aibe's Privatschule kommt dafür nicht in Frage, da sie ja erst 1S91 eröffnet wurde.
Die von Matcj Sternen (Verd I &70 - Ljublana 1949) geschaffene Araberin (Abb 61) kann mit Bestimmtheil ruchl mit A. AZbe's Münchner Kreis in Verbindung gebracht werden, da es sich um eine Kopie des um 1880 entstandenen Gemäldes Ein Sphinxgesicht von heute (Abb. 60) von Leopold Carl Müller (Dresden 1H34 - Wcid-lingau b Wien 1892} handelt. L. C. Müller war von 1877 bis zu seinem Tode Professor der Historienmalerei an der Wiener Akademie der bildenden Künste und der erfolgreichste österreichische Maler orientalischer Motive. M, Sternen studierte 1S92 in Wien an der Kunstgewerbescbule, von 1893 bis 1896 dann an der Akademie der bildenden Künste Historienmalerei bei Prof. Sigmund l'Allemand und bei Prof, Kazimir Pocbalski. Das Gcniiilde L. c. Müllers übernahm die Galerie der Wiener Akademie 1893 aus dem Nachlaß des Künstlers, M, Sternen konnte es also zu dieser Zeit kopiert haben.
Das akademischste Beispiel ist die 1891 datierte Mulattin (Abb. 62) von Alojzij Subie (Poljane 1865 - New York 19(15), Die Darstellung des abgcwandten halbnackten Körpers mit dem Kopf im Profil ist die Studie einer anspruchsvollen Pose, der Körperlichkeit und der anatomisch korrekten Wiedergabe eines entblößten Modells, Die Gesichtszüge sind präzis wiedergegeben und das 1 [elldunkel der Schatucrung cinge-hendst behandelt. Zwar verkehrte A. Subic in München mit A. Aibe, doch seine Studien absolvierte er an der Akademie, bevor er nach Wien ging. In Wien besuchte er von 1891-1895 die Kunstgewerbeschule und studierte Ponrütmalerei bei Prof, Karl Karger. Die Muiattin ist entweder als Studie nach einer Vorlage oder aber nach einem natürlichen Modell entstanden, Iis läßt sich nicht mit Gewißheit sagen, ob er sie noch in München oder bereits in Wien 1891 gemalt hat.
Leopold Carl Müller setzte sieh an der Wiener Akademie für die Darstellung orientalischer Motive ein, hatte jedoch nur wenige Schüler und Nachahmer (Charles Wilda, Rudolf Swoboda, Franz Xaver Köster, Rudolf Otto von Ottenfeld, Karl Maria Schuster) Im Jahre 1878 gab das Ministerium für Kultus und Unterricht in Wien bei L. C. Müller für die Galerie der Kunstakademie ein groües Bild mir orientalischem Sujet in Auftrag, Der so entstandene Markt in Kairo ist auch eines der besten »orientalischen« Gemälde der europäischen Maierei in der zweiten Hälfte des 19 Jahrhunderts. 1.. C. Müllers Gesamtwert, seine Art den dunklen, plastisch ausgeformten Gesichtern Slreiflichter aufzusetzen, die gelösten, locker umrissenen Darstellungen der Gewänder, des Bodens und des Hintergrundes lassen die Vcrmulung zu, daß es i C. Müllers Werke waren, durch die die hier behandelten slowenischen Maler - die alle an der WiencT Kunstakademie studiert hatten - mit dieser Art der Malerei bekannt wurden: Anton Aibe, Rihard Jakopit, Matcj Sternen und Alojzij Subic.
90