Leposloven in znanstven list. --«•»•»--
Leto I.	T Celovci, 1. julija 1881.	Štev. 7.
Pomladanski vetrovi.
Povest iz časov francoskih vojsk.
(Dalje.)
Šesto poglavje.
Sklenila je bele roke Točila grenke je solze.
Narodna.
V jutru istega dne, ko so se na Lipnici navedeni dogodki vršili, sedel je v sosednjej vasi na vrtu blizu farne crkve prileten in častitljiv mož. Osiveli lasje so mu nad visokim čelom že redko krili ostarelo glavo, leta so mu tel6 upognola, a živo ok6, ki je v časih v nenadnem ognji zažarelo, kazalo je dovolj živahnost in čilost njegovih preteklih let. Bil je to župnik ondotne fare. Po dokončanem crkvenem opravilu je šel ob palico se opirajoč na vrt, da bi se hladil pri mizi sedeč v senci košate lipe, kajti soparna vročina onega dne ga je bila že zgodaj razgrela. Natakne si očali in odpre molitveno knjigo; dolgo je iz nje čital ter tiho molil. Danes je opravil zadušno mašo za dragega prijatelja, župnika bližnje fare, ki je pred nekimi dnevi umrl. Ta mu je bil zvest tovariš od mladih let, z njim se je skupaj izšolal, njega je najbolj čislal med vsemi svojimi sošolci. Sedaj so mu ti že vsi pomrli; izmed vseh je le še on sam ostal na svetu — slaboten iu potrt starček.
Župnik odloži knjigo in gleda pred se, kako so posamezni listi, od hude vročine posušeni, prezgodaj z drevja padali. Duh se mu utopi v one davne a srečne čase, ko je še neskušen in brezskrben mladeneč z veselimi tovariši bival v semenišči, živo mu je še v spominu, kako so se po dovršenih bogoslovskih študijah s solznimi očmi med sabo poslavljali, nato se pa razšli na vse strani slovenske domovine kot marljivi delavci v svojem blagem poklicu. Od onega časa je minolo se vč da že več nego polovica stoletja, ti vsi že počivajo v hladnej zemlji, vele cvetice njim pokrivajo tihi grob, le on sam je še ostal na svojem mestu, staro, suho drevo, ktero utegne prvi jesenski vihar podreti, ali prihodnja zima
25
porušiti. Večji del svojega življenja je v tem kraji med svojimi sedanjimi farani preživel, njih večino je on sam krstil, z njimi se je veselil in ža-lostil, bil je njim vedno neutrudljiv tolažnik in sovetuik, posebno pa v zadnjih hudih časih. Dasi je bil njegov duh še vedno čil in neoslabljen, jelo mu je tel6 že znatno hirati in pešati, hoja v oddaljene kraje mu je bila pretežavna. Vestni mož se je bal, da ne bode odslej več mogel dostojno opravljati svojega poslovanja, zatorej bi bil rad svoje težavno breme odložil mlajšim močem. Utrujeno in onemoglo telo je želelo mirti in pokoja, srce mu je hrepenelo po umrlih tovariših. Ko se je pa starček cel6 spomuil svojega zadnjega vrstnika, kterega so nedavno zagrebli v črno zemljo, navdala ga je grenka otožnost, v očesu mu je solza zaigrala, a ustnice so mu polglasno zašepetale: Gospod, vzemi k sebi svojega hlapca! —
Strežnica prinese zajutrek, a že na polu pota začne grede popra-ševati:
„Gospod, ali ste že slišali žalostne novice o naših sosedih?"
Župnik se ozre ter jo zvedavo pogleduje.
„ Včeraj so vojaki v bližnjih vaseh prijeli pet kmetov ter jih uklenene odpeljali v zapor."
„Kaj praviš? V zapor?"
„Da, v zapor! V našej vasi ljudje tako pripovedujejo."
„Za Boga, ali je to mogoče?"
„Da, še več! Tudi Upniškega gospoda so odpeljali."
„Lipniškega gospoda!" začudi se z nova župnik. „Moj Bog! Kaj so vendar tako hudega storili?" nadaljuje radi te novosti silno prestrašen.
„Spuntati so se hoteli zoper Francoze. Zato so jih zaprli, nektere pa bodo takoj postrelili."
„Žalostno, žalostno! Ubogo ljudstvo! Torej ni še dosta nesreče," vzdihuje župnik; „vedno se snuje novo preganjanje. Naši ljudje se ne bodo nikoli sprijaznili z novim gospodstvom. Kdo bi jim pa tudi pri teh razmerah zato zameril!"
„Lipniški gospod je imel neki v svojej kleti polno orožja; to je hotel med kmete pri priliki razdeliti."
„Kako so pa to Francozi zasledili?" vpraša naglo župnik.
„Gospa sama jim je vse ovadila," oglasi se dekla, ki je na hišnem pragu stoječ razgovor poslušala.
„Nemogoče! Žena — svojega moža?" vzklikne župnik nevoljno zavzet.
„Da bi se ga iznebila in se z majorjem poročila," odvrne dekla.
„Kaj govoriš! Ti nesrečno dekle!" razhudi se župnik.
„Lažeš, nesramna obrekovalka!" jezi se strežnica.
„Ljudje tako pripovedujejo. Te dolžite, ne pa mene!" Dekla se jezno zabrne in odide. Ona sama si res ni teh rečij izmislila, ampak vse
je verjela Upniškemu strežaju, ki je včeraj te laži po svetu trosil, če prav so se ljudje za gospejino čast potegovali. In kako bi ne! Saj bi imela župnikova dekla biti strežaj eva nevesta, ko bi bil t& dobil oskrbniško službo. Toda Vinko je vse njune upe in naklepe razdrl; umevno je torej bilo, da sta vedno oba proti njemu gojila sovraštvo in nevošljivost.
Med tem ko je strežnica dalje razlagala o včerajšnjih dogodkih, stopilo je na vrt nekaj ljudij, možje, žene in otroci onih rodbin, ktere so včeraj tako onesrečile. V srce je župnika zabolelo, ko je nenadno zagledal te žalostne obraze. „Gospod," vzdihnol je proseče, „nikar me še jemati s te zemlje, sedaj ne morem teh meni izročenih otročičev brez varstva samih zapustiti!" —
Prišli so k njemu tolažbe iskat. Povedali so mu, kaj se je zgodilo, kaj so pretrpeli; potožili so mu svoje težave ter ga prosili soveta. Težko je bilo župniku jih danes tolažiti, vendar pa niso njegove prijazne besede bile brez dobrodejnega upliva. Ubožci so stali kakor plahe ovčice okoli svojega pastirja, častitljivi mož jih je pa s pravo gorečnostjo spodbujal, naj sedauje nadloge voljno in udano prenašajo in naj ne obupajo nad boljšo bodočnostjo.
„Nikarte obupati!" dejal je sklepaje svoje tolažljive nauke. „Imeli smo že hujše čase, a Bog je vedno v nadlogah obvaroval Vas in Vaše otroke. Vd-nj tudi sedaj zaupajte! Ali ni njegova moč večja nego sile Vaših protivnikov? In vendar ne more brez njegove volje niti 6n las z Vaše glave pasti. Saj še ni vse izgubljeno. Vedno se čuje, da se Avstrijci bližajo našim krajem. V kratkem bodemo morebiti že sprejeli njihova krdela po naših mestih, oni bodo odprli napolnjenim ječam trdno zavarovana vrata, a Vaši očetje in sinovi se bodo zopet vrnoli k svojim žalujočim rodbinam."
„Sedaj res prav nedolžni trpijo to kazen," oglasi se neki kmet. „Nihče se ni ganol zoper Francoze, ničesar niso zadolžili. Francozi jim tudi ne morejo nobene storjene krivice dokazati. Lipniški gospod je res hranil nekaj orožja, toda rabil ga ni sedaj proti nikomur. In kako za-morejo Francozi vedeti, kaj in o čem se je on s kmeti pogovarjal! Vendar so pa vse tako strogo kaznovali!"
„Morebiti so jih samo za nekaj tednov v zapor dejali, da ne bi z Avstrijci potegnoli," meni gospod župnik; „po končanej vojski jih pa hočejo zopet oprostiti."
„A ljudje, kteri iz mesta prihajajo, pripovedujejo, da je tudi iz drugih dolenjskih krajev mnogo kmetov zaprtih in da so včeraj vojaki v Novem mestu nektere izmed teh ujetnikov postrelili, če prav tudi oni niso nič hudega dejanstveno zoper Francoze učinili."
„Toda tako početje je krivično in grozovito," odvrne župnik s krepkim glasom. „Kri naših pomoijenih rojakov vpije proti nebu in zahteva
25*
maščevanje. V prihodnjej vojski se bode duh vseh nedolžno pobitih žrtev s krvavim mečem postavil zoper sovražne čete ter bode kakor maščevalni angelj ljute sovrage podil v pogubljenje, da se pokore za vse one brezbožne čine, s kterimi so trpinčili naše ljudstvo. Toda ne utikajmo se mi revni ljudje v tako razsojo! Bog bode odločil njihovo osodo, on jih bode sodil. Voljno in udauo prenašajmo mi sedanje nadloge, kmalu nam pride olajšanje v tej bedi, kajti Bog ostane naše zavetje in zaslomba. Prišli nam bodo srečnejši časi, kmet bode zopet mirno obdeloval svoje polje, delavec se bo veselil svojega plačila, in naši otroci bodo v skrbnej vzgoji čvrsto odraščali ter čislali stare šege svojih očetov. Oni pa, ktere je v zadnjih burnih časih ugrabila nagla in nenadna smrt, kteri so se iz ljubezni do domovine branili tujih sovražnikov, oni so našli milost pri sodnjem stolu , nebeški sodnik jim ni odrekel zasluženega plačila. Tam gore so našli dolgo zaželeni mir, tam prosijo za nas, da bi na tem solzo-polnem svetu lažje prenašali svetne nezgode, da bi bili otroci srečnejši, nego so bili očetje. Iznad oblakov nas kliče, nas vabi njihov duh k sebi sveti nam kakor zvezda, da ne izgrešimo poti tja, kjer je naš dom. Zemsko življenje je potovanje, človek je kakor listič na drevesu : veter potegne, list odpade, posuši se in strohni. A gore nad zvezdami nam je pripravljeno večno prebivališče v lesku nebeške svetosti; tam ni tuge, ne ločitve."
Dolgo je starček z mehkim glasom govoril ter dobrohotno tešil svoje farane. Kakor večerna rosa ovenelo cvetje z nova očvrsti iu pomladi, tako so župnikove mile besede nesrečne ljudi razvedrile in ojačile ; njih srca so v novem upu oživela. Pomirjeni so se nekteri domu podali; nekteri so pa ostali celo dopoldne pri župniku.
„Da, blagor mu, kdor je že našel pokoj v tihem grobu," pravi pozneje oni stari mož, ki je tudi včeraj v Dobrihinej koči govoril. „Naša sila je prevelika. Povsod, pri vsakej hiši smo samo še starci, otroci in ženske pri domu. Sedaj se bodemo sami ubijali s kmetijami."
„ Ali nimate vsi odrastlih sinov ?" vpraša župnik.
„Gospod, ali še ne veste? Danes po noči je bil lov!"
„Kaj, lov na ljudi?"
„Kaj pa da! Vojaki z mairjem na čelu so ulovili dva fantina iz naše vasi; tako se je godilo tudi po drugih krajih. Odpeljali so jih v Ljubljano, da jih utaknejo k vojakom. Vsi drugi odrastli mladenči in možje vojaške starosti so pa utekli čez Kolpo k Avstrijcem: rajši se hočejo z njimi zoper tujce bojevati, nego se boriti s Francozi zoper svoje rojake."
„Moj Bog, kdaj bode konec teh tužnih novostij!" vzdihue župnik. Marsikteri naših čvrstih mladenčev je moral s Francozi na Rusko odri noti, in ni ga bilo več nazaj. Sedaj se pa zopet začne nabiranje. Kako se bodo
kmetije zanemarjale! Kaj bode počela lipniška gospa sama s tolikim posestvom!"
„0 njej se pač čudne reči govore," omeni oni mož, ki je do sedaj •i župnikom govoril. „Pravijo, da se bode z majorjem poročila."
„To je neverjetno !"
„Tudi meni se neverjetno zdi; toda maire to danes vsakemu pripoveduje, kdor ga le hoče poslušati. Sam sem bral dotični pismeni oklic, ki je na razglasilnej deski pred mairjevo hišo pribit."
Župnik se je še bolj čudil, a veduo še neverno majal z glavo.
„Torej je vendar le vse tako res, kakor sem jaz dejala," zadere se porogljivo dekla, ki je ravno prišla na hišni prag. Ali hipoma je utihuola, kajti čez vežo je stopala Zalika in z njo gospa Ljudmila. Molčč ste šli mimo nje k župniku na vrt.
Kdor je še dvomil o zvestobi lipniške gospe, prešli so mu vsi premisleki, ko je videl ujo samo na vrt prihajati. Iz skrivnostne globine njenih očij odsevalo je toliko neskončne žalosti, da se je vsakemu omililo pri njenem pogledu. Da, to revno srce pač dolgo ne bode okrevalo od hudega udarca, kteri jo je včeraj zadel v duu njenih čutil. Bila je mirna. Ali to ni bil mir, izraz tihe sreče, to je bil mir, kakor ona grozljiva tišina pred bližnjo nevihto, ko se živali plaho stiskajo v zakotja, boječ se prihajajočega bliska, treska iu piša. Mlada žena je v svojej glavi ono edino misel pretresovala, kako da bi prišla k svojemu možu, da bi bivala na njegovej strani, da bi ga morebiti rešila. Kakor iz groba se je čul njeni zamolkli glas, ko je župnika ogovorila:
„Gospod, pomagajte mi! Preskrbite mi voz, da se popeljem za svojim možem! Prosim Vas!"
„Vse Vam rad postrežem, gospa. Toda boljšega konja in voza Vam ne zamorem dobiti, kakor jih sami imate na Lipnici." Župniku je bilo nedoumno, zakaj ona drugod voza išče. Ljudmilo pa je ta odgovor še bolj užalil, ker se je spomnila, kako je od vseh zapuščena iu iz svojega do-niovja prognana. Težko jej je bilo sedaj razlagati razmere na Lipnici; molčala je. A Zalika je komaj učakala priložnost, da je v besedah zlila svoj žolč nad majorja in njegove pristaše.
„Gospod župnik!" pričela je glasno pripovedovati. „Vi ne veste, kake razbojnike smo na Lipnici imeli. Vse so od tam prognali, sedaj pa je na Lipnici pravo tolovajsko gnezdo. Lipniškega gospoda je major zaprl in morebiti' že rabeljnu izročil, gospo je pa hotel ta brljavi lisjak za se prihraniti. Zato jo je čuval in stražil, da ni smela praga prestopiti, a midve sve ga prekanoli ter sve čez log k Vam ušli."
Staži gospod je zdaj vse umel, kar so mu kmetje pripovedovali. Spoznal je, kar je že prej slutil, da je ona poroka le nasilstvo od major-
jeve strani. „Ali ste pa culi," vprašal je tiho Zaliko, da major že na poroko misli, da je že dal mairju potrebna naročila?"
Ljudmila je slišala to vprašanje in se zganola. Od togote in sramo-žljivosti je zarudela in oči povesila.
„To je pri teh ljudeh vse mogoče," pravi Zalika. „Kar za igračo človeka zadavijo, z najsvetejšimi rečmi se norčujejo in šalijo."
„Ali ste prejeli pismo, ktero sem Vam včeraj po strežaji poslala?" vpraša župnika gospa.
„Pismo? Jaz nisem ničesar prejel."
„Strežaj je bil res pravi pismonoša!" odvrne Zalika. „On je gotovo oddal pismo majorju, saj je bil že davno od njega podkupljen. On sam je kriv vse te nesreče na Lipnici. Moj Bog! Sluga je izdal svojega gospodarja ! Vsi pošteni posli so danes iz Lipnice odšli, in moja revna gospa ni imela tam nobenega veljavnega moža, da bi jej bil v sili pomagal." Zalika sama je bila pač svojej gospej iz srca udana. Ko pri zadnjih besedah vso njeno nesrečo pomisli, posili jo jok; dekle si zakrije z robcem oči ter začne tiho ihteti.
„Pač ima tudi ona," odgovarja župnik, „mogočnega pomočnika, kte-remu so pokorne zemeljske in nebeške moči, kteri vse ljudi milo opominja, naj se k njemu zatekajo, ako so potrtega srca. Kdo nas zamore pogubiti, ako smo v njegovem varstvu? Kteri izmed njegovih otrok je v nesreči ostal brez tolažbe, ako je va-nj zaupal?"
„Saj sve z gospo tri noči premolili. Mislite, da je kaj pomagalo?"
„Kdo te je učil tolike brezbožnosti?" svari strogo župnik. „Ali naj bi človek obsojeval božje naredbe in naklepe? Ali zamore on umeti čudna pota stvarnikove modrosti? Marsikake dogodke je že borni človek zaradi svoje duševne zmožnosti objokaval in še preklinjal, a pozneje se je veselil njihovih koristnih nasledkov, sramoval se je, da je prej tako malodušno obupno tarnal. Nadejam se, da se tudi lipniški gospod z božjo pomočjo kmalu povrne v našo sredo, iz ktere ga je sovražnikova roka tako brezsrčno iztrgala. Ne branim Vam, gospa, da iščete svojega moža. Kar Vam jaz zamorem pomagati, storim Vam rad. Ali pa veste, na ktero stran so ga odpeljali?"
„Gotovo proti Ljubljani," odgovori Zalika. „Na poti bode mogoče kaj več pozvedeti."
„Mogoče pa kam drugam," odvrne župnik. „Na vsak način moramo o tem kaj poprašati, prej nego se kam napotite. Stopite malo v mojo sobo in se nekoliko okrepčajte, kajti obedni čas je že davno prišel. Med tem pa bode voz pripravljen, in jaz pojdem sam k mairju in ga hočem o tej stvari vse poprašati; on gotovo kaj več vč."
Vsled prijaznega poziva ste ženski stopili v sobo k obedu; kmetje pa so že bili prej odšli.
Kmalu potem je koračil stari župnik urno, kakor so ga zamogle slabe noge nesti, v bližnjo, ne prav čtrt ure oddaljeno vas, kjer je imel maire svoje domovje. —
Utrujen in spotjen je bil prišel maire dopoldne k Dobrihinej koči, kajti pot je bila strma, in mož si je bil precej težko krošnjo oprtil. K sreči je bil Dobriha doma. Zganol se je nekoliko, ko je maire pozdravivši ga darila na mizi razkladal, a nato je mirno iz knjige, ki je pred njim na mizi ležala, dalje čital. Takih daril je bil Dobriha navajen; ljudje so xnu iz različnih razlogov vedno kaj donašali, če tudi ne gor v kočo, vendar pa dol v vas, kamor je čestokrat zahajal. Ne samo godba mu je dajala zaslužka, temveč Dobriha je ljudem vsa pisma in nemške dopise prebiral, on sam jim je pisaril, kar je bilo treba. Sosedje mu pa tudi niso dolžni ostajali, nikdo ni prišel prazen k njemu, in revni samotar je vse rad sprejemal, a zahvalil se ni nikoli nikomur.
„Yroče je, vroče," spregovori maire, da bi zamišljenega moža mi-se opozoril. „Še danes bode lilo."
Dobriha se zd-nj ni zmenil, ampak marljivo je dalje čital.
„To mora pač učena knjiga biti, iz ktere zdaj čitate," nadaljuje maire, ko ugleda na nekej strani v knjigi čudne podobe narisane.
„Kaj bi radi?" ogovori ga osorno Dobriha.
„V nekej zadevi bi Vas dobrega soveta prosil."
„Kaj takega?"
„Reč je taka: Dva bi se rada vzela. Toda ne vč se, ali je prvi mož neveste že umrl, ali ne," odgovori kratko maire.
„Zato pa sami pozvedite. Ako ga ne morete najti, pozovite ga v časopisih, da se naj pri županstvu objavi. Oe se nekaj tednov ne oglasi, potem ju brez skrbi poročite! Saj poznate postave, ali ne?"
Ali tukaj je težava," odvrne maire. „Ženin se hoče takoj oženiti ter noče čakati. Zato sem Vas prišel prosit, da bi Vi v zvezde pogledali, je-li neveste prvi mož še živ ali ne. Potem se še le zamore vedeti, ali bi bila ta poroka pravilna in po postavah veljavna ali ne."
„Jaz naj bi v zvezde pogledal, zdaj ko solnce sije?" začudjen Dobriha odgovori. „Popoldne se bode oblačilo, nevihto dobimo in pa deževno vreme."
Maire se ves poparjen za glavo prime. O Barba, kako si ti neumna! mislil si je. Po dnevu naj bi jej kdo zvezd na nebu iskal in jih premišljeval! Pa ona tega ni premislila, ampak še mene je speljala. Se ve, brez zvezd Dobriha nič ne more.
„Bogii se usmili!" dejal je glasno. „Kaj pa naj storim, ako mi Vi ne morete pomagati? Oni divjak se mi je pa tako grozil! Bog zna, kaj mi bode storil, ako ga takoj ne okličem! Ali postave, postave!"
„Kdo se Vam je grozil ?"
„Kdo! Oni major z Lipnice," odreže se hitro maire.
„Major? Ali se hoče on ženiti? S kom neki?"
„Z Upniško gospo!"
„Kaj?" zavzame se Dobriha ter mairja ostro pogleda. „Z lipniško ggspo? Kje pa je gospod Rojar?"
„ Včeraj so ga uklenoli in nekam odpeljali. Ali še ne veste ?"
„Uklenoli?" ponavlja počasi Dobriha, nato pa obmolkne in nemo pred se gleda. To je bila zd-nj čudna in neprijetna novica. Dobro je poznal Vinka in Ljudmilo, zato si je stvar koj tako razložil, da hoče major s silo gospo za se pridobiti. To edino se mu je zdelo resnično in verjetno, zato je mairju s strogim glasom zaukazal:
„Čujte maire! Pojdite Vi zdaj domu, pa povejte majorju, ako še k Vam pride, da lipniška gospa ne bode nikoli njegova, naj se Rojar vrne iz zapora, ali ne. Povejte mu, da sem jaz to rekel, jaz, Dobriha."
To spregovorivši vstane Dobriha ter odide iz koče. Strmeč gleda maire za njim; ko se pa počasi tudi on iz koče spravi, vidi ga že v daljavi, kako s svojimi dolgimi koraki meri po stezi proti Lipnici.
Nevoljen je stopal maire iz gore dol v vas. Domu prišedši se čmeren vsede ua klop pred hišo, prav nezadovoljen z neugodnim uspehom svojega pohoda na goro.
„Kaj si torej zvedel pri Dobrihi?" vpraša ga žena stopivši na hišni prag.
„Le z ženskami se nikoli ne pečati," odgovori mrzlo, „in jih uičesa ne popraševati! To sem že večkrat sklenol."
„Pa nikoli še izpolnil."
„Kaj se pa ti utikaš v župansko poslovanje, kterega ne razumiš! V kuhinji ostani, kuhalnica in burklje tebi pristojč."
„Dobro, prav dobro! Pa se mi le kterikrat tja prikaži, da bi zopet okoli mene tožil in moledoval. Z burkljami te bodem nagnala," pravi huda Barba ter mu z roko zažuga.
„To bi bilo še vendar boljše, nego pa s prostim očesom pri solnčnem svitu zvezd iskati."
„Ali sem ti to velela? Soveta bi bil Dobriho vprašal."
„Ta zna se ve dobro svetovati, tako kakor ti. To ti je ptič!"
„Ali ti je torej odsvetoval, da ju ne okličeš?"
„Da še več! Velel mi je, naj bi jaz majorju na ravnost v obraz rekel, da lipniška gospa sploh nikoli ne bode njegova."
„Prav je imel," veli Barba. „Danes že nekteri ljudje pripovedujejo, da jo hoče major k poroki siliti, in da se strežaj o njej na vso moč laže, kolikor ga je. Zato pa ubogaj in stori, kar ti je Dobriha naročil."
„Se ve! Še tega je treba!" zadere se maire. „Pa mu naj gre sam pravit, če se mu res tako potrebno zdi. Jaz bom storil, kar se meni
prilično dozdeva ter ne bodern poslušal ne tebe ne onega dolgočasnega dolgo-petca na gori. Ko bi le vedel, kje je zdaj lipniški gospod! Ali je že res mrtev ali ne!"
„0 tem se čujejo prav različne govorice," pravi Barba. „Nekteri trdijo, da so ga v Ljubljano odpeljali, drugi pa, da bode v Novem mestu, ali v Kočevji, ali pa Bog ve kje, zaprt. Nič gotovega se ne ve."
Po cesti mimo hiše pa pride kakor navlašč tuj potnik; zelo prašna obleka je pričala, da je prav od daleč prišel. Pri mairjevi hiši postoji in poprosi vode, a maire je urno to priliko porabil ter ga začel po-praševati, ali bi morebiti on vedel kakih novostij. Tujec pa je bil zgovoren in mu je zato rad ustregel.
„Prišel sem od Novega mesta, od koder sem že po noči odrinol," pravil je tujec. „Tam se gode sedaj strašne reči. Govori se sicer, da se bodo Francozi iz Dolenjskega vmaknoli, ker se že neki Avstrijci iz Hrvatskega bližajo. Toda kdo bi temu veroval, če pogleda sedanje žalostne razmere! Francozi nabirajo sedaj zopet po vseh krajih naše mladenče, da se bodo z njimi borili zoper svoje sovražnike in zoper nas; kdor je bil pa količkaj sumljiv, tega so zaprli. Celo noč so bili ljudje v mestu po konci; vojaški oddelki so prihajali in zopet na vse strani odhajali. Mnogo so jih tudi danes po noči postrelili. Ljudje so pravili, da je med temi bil tudi eden iz teh krajev, neki prav bogat in čislan mož."
„Lipniški gospod!" vzklikne maire.
„Menda je že tš," odgovori tujec.
„Bogii se usmili," vzdihne Barba.
„Dobro, dobro! To me prav veseli," nadaljuje maire ter si vesel roke mano.
„Ti se tega veseliš, hudobnež ?" pokara ga Barba. „Kaj ti je lipniški gospod žalega storil?"
„Meni prav nič. Zaradi mene naj bi živel do sodnjega dne, če je pa umrl, želim mu, da bi šel na ravnost še gorak v nebesa. Toda ljubo mi je, da so ga s poti spravili. Sedaj lahko oua dva ua Lipnici takoj poročim, če hočeta še danes ali pa jutre zjutraj na tešče."
To poročilo je bilo lahkovernemu mairju dovolj. Do cela prepričan, da mu Vinko pri tej poroki ne bode več sitnosti delal, šel je v sobo, a kmalu zopet nazaj prišel polo papirja v roki držeč, kterega je prilepil na desko pred hišo, z onim prisiljenim ponosom in z ono ošabno namišlje-nostjo, s ktero se je tudi danes zjutraj tako mogočno nosil ua travniku pred dohodom gospoda majorja. Ljudje so mimogrede na deski brali s kljukastimi in rogovilastimi črkami zapisano: „Major Besson in lipniška gospa — zaročene a." Kdor pa brati ni znal, temu je maire sam osebno razložil svoj lepopisni proizvod. —
Popoldne je stal maire zopet na pragu pred hišo. Nekolikokrat je pogledal na razglasilno desko, potem se pa po cesti oziral gor iu dol. Kaj je prav za prav premišljeval, to se ne ve. Gotovo si je pa želel, da hi zdaj zopet major prišel, da hi videl, kako točno je njegovo povelje izpolnil. Kes se tam daleč na cesti nekdo približuje, ki ni bil kmečko oblečen; toda od te strani se ne prihaja z Lipnice, ta mož ni vojaško oblečen, to ni major, ampak sam — gospod župnik.
„Kaj vraga, ko bi pa k meni šel?" vznemirjen maire pomišljuje. »Ko bi bil pa kaj o tej poroki zavohal iu zdaj k meni prišel o njenej pravilnosti se razgovarjat! To bo pa trda! Da, prav po crkvenih postavah ta poroka že ni, tako natanko si je nisem pristrojil. Saj mi uradniki nismo tako strogo natančni."
Župnik je prihajal bližje, maire pa stopil pred desko, da bi malo svoj oklic zakril. Toda kaj bi to pomagalo! Prej ali slej mora vendar župnik vse zvedeti.
»Pozdrav Vam, častitljiv gospod župnik!"
„Bog Vas sprimi!" odvrne prišlec in mairju roko poda.
»Zelo soparno imamo danes, jaz sem bil že zjutraj potu ves moker."
„V kratkem bode deževalo," pritrdi župnik. Prosim Vas, sedite malo k meni sem na klop; zel6 sem se utrudil."
»Prosim, izvolite!" poprosi maire z največjo uljudnostjo in pobriše postrežljivo prah s klopi. Tako brž menda ne misli proč iti, mislil si je sam pri sebi, ker me je kakor obtoženca k sebi na obtožno klop posadil.
»Želel sem od Vas kaj o včerajšnjih ujetnikih pozvedeti," prične župnik govoriti.
»O gospod! žalostno, žalostno!"
»Ali veste, kam so jih odpeljali, osobito lipniškega gospoda?"
»Včeraj ni še nihče vedel. Saj se ni smel nikdo zvečer iz hiše ganoti; menda so se vojaki bali, da bi se kmetje z njimi ne sprli in ujetnike rešili. Danes so ljudje vsa bližnja mesta naštevali, v ktera bi jih naj bili odpeljali, a neki potnik je prinesel dopoldne žalostne, a določne novosti iz mesta. Povem Vam, gospod župnik, moja žena se je na glas jokala, in tudi jaz se nisem mogel solz zdržati, ko sem ga slišal pripovedovati."
»Kaj Vam je torej pravil?"
»Lipniškega gospoda so v Novem mestu ustrelili, takoj ko so ga po noči tja pripeljali!"
»Moj Bog!"
»Tako blag človek!" pristavi maire videzno užaljen. »Koliko je ljudem dobrega storil!"
„Kaj bode sedaj njegova gospa počela?"
A — a! Sedaj bo pa druga sapa zavila, mislil si je maire. Začenja se že.
„Govori se, da jo mislite Vi za poroko z majorjem oklicati." Župnik vstane in prebere oni na deski pribit oklic, o kterem je že prej od kmetov slišal. Nato se pa zopet k mairju vsede iu nadaljuje:
„Povejte mi, maire, ali bi bila ta poroka postavna in pravilna? Sicer ste o tej zadevi le svojim predstojnikom odgovorni, ali Vaš župnik Vas tudi sme vprašati, ste-li tu vestuo in pravično ravnali ? Ali ste prejeli smrtni list gospoda Rojarja?"
„Kako bi se uradi v tem nevarnem času s takimi malenkostmi pečali!" odvrne maire plaho in polagoma. „Lipniški gospod je pa vendar mrtev; to so ljudje pravili, ki so to slišali in videli. Major mi je pa resno žugal, da me bode zadavil, ako ga takoj ne okličem. Saj veste, kako lahko človek v teh nevarnih časih svoje drago življenje izgubi."
Pri teh besedah je maire vedno v tla gledal in klobuk v roki vrtil. Ti sveti možje, mislil si je, lahko govore in uče, ker jim nihče nič ža-lega ne dela; a nad revežem se vsakdo spodtika in ga suje, kdor le ima čas.
„Samo žuganje Vas tedaj sili, da zanemarjate svojo dolžnost," povzame župnik besedo. „Ali veste, če je lipniška gospa k tej poroki privolila?"
„Ako noče privoliti, pa naj k poroki ne pride. Potem so te sitnosti pri kraji, in vse ostane pri starem."
„K poroki pač ne bode prišla. Toda hudobni ljudje bodo to priliko porabili, pikali in obirali jo bodo, češ, z majorjem je bila porazumljena, zat6 je svojega moža pogubila. Kdo jo zamore očistiti pred svetom, ako jo začno grdi jeziki opravljati. Ni torej dosta, da je revica vsa obupna in do smrti užaljena vsled izgube svojega moža, tudi njeno poštenje mora pri tem trpeti. Vsega tega je pa uzrok Vaša malodušna bojazljivost."
„Prosim Vas, gospod župnik," zastoče maire ter se proseče malo po strani ozre. ^Pomislite vendar, da je moje življenje v nevarnosti. Za življenje človeka samega, ki je po božjej podobi stvarjen, sme se pa vendar kaj storiti."
„Ravnaj vedno tako, kakor je prav! To naj bode vsakemu prvo načelo!"
„Barbine besede," misli si maire.
„Komur je pa Bog dal višjo službo, ta naj vestno spolnjuje svoje dolžnosti. Kdo Vam je zagotovil, da Vam Vaše poslovanje nikoli ne bode nevšečnosti ali celo nevarnosti prineslo? Pomnite maire, gospod bode proračun terjal od Vašega službovanja. Gorje Vam, ako bodete krivično
ravnali in majorja poslušali, kajti ta je preslepljen od strasti in ne ve, kaj dela, ne kaj od Vas zahteva."
Župnik se poslovi in odide. Po njegovem odhodu skoči maire po konci in jezen z deske odtrga okličui list. „Tako!" mrmral je sam pri sebi, „zdaj naj pa pride oni z Lipnice, pa bodeva zopet orala." Nato se čez vežo zateče na ravnost v kuhinjo in kriči: „Barba, Barba, kako sem jaz nesrečen!" —
O Vinkovej osodi ni imel župnik tako jasnega prepričanja kakor maire. Ljudje so različne reči govorili, maire sam je pa tudi le od nekega neznanega tujca svojo novico slišal. Ljudmili se torej ni smelo še o moževej smrti govoriti, morebiti je vsa stvar izmišljena, in kako rad bi dobri mož to bridkost gospej za vselej odvrnol! Zato jej je bilo težko svetovati, kam bi se naj najprej podala. Ako bi v Novem mestu Vinka res že mrtvega našla, ali se ne bi ona tam na tujem še bolj žalostila, ker bi bila brez tolažnika, nego pa doma pri znancih? Ne, tja ne sme iti, in sedaj še nikamor ne! V kratkem, jutre že se mora kaj bolj zanesljivega zvedeti, in ako je to istina, kar je maire pravil, hotel je župnik sam gospo na to bridko novico pripravljati in jo tolažiti.
Ljudmila je plakala, ko jej je župnik prigovarjal in jo tolažil. Vsak trenotek, kterega je še doma preživela, zdel se jej je zamujen in izgubljen za rešitev svojega moža. Srce jo je šiloma vleklo k njemu, njegovim sodnikom bi nudila svoje solze, svoje življenje, naj bi le njemu ničesar žalega ne storili. Ali kam bi naj šla, kdo bi jej zamogel povedati, kje sedaj Vinko biva? Ni bilo torej možno župnikovim nasvetom ugovarjati, ko jo je sočutno pomirjal in tešil rekoč: „Ostauite le še danes tukaj! Jutre bodemo gotovo kaj zanesljivega o ujetnikih slišali; po tem se bodefce ravnali in tja odriuoli, kjer gotovo gospoda najdete. Danes je pa že tudi pozno. Kmalu se bode stemnilo; oblači se, nevihto in deževje bodemo dobili. Pred nočjo ne morete čez goro priti. Sami pa veste, kako težavuo in nevarno je po strmih klancih po noči voziti."
Do trde noči je slonela mlada žena pri odprtem oknu, nemirna se je s trudnim in kaluim očesom ozirala po okolici, ali jej bode kdo kako vest o moži prinesel. Tihi in pogosti vzdihi, izviri srčne tesnobe, kipeli so jej iz prsij, razvnetih od strahu in skrbnega pričakovanja. Gledala je na polje, gledala je na nebo. V višavi so se temnosivi oblaki čudno kupičili in mešali, drug drugega so izpodrivali in zakrivali v vedno novih skupinah in položajih: primerna podoba vedno se preminjajoče osode človeške.
Po večerji se ženski poslovite ter hočete oditi v pripravljeno spalnico. V tem hipu pa se vrata odpro, in v sobo stopi — Dobriha.
„Gospa, prosim Vas, bežite od tu! zakliče naglo brez pozdrava Dobriha. V tako hudej naglici je pritekel, da je komaj sopsti zamogel.
Preganja Vas mogočen sovražnik, pred kterim Vas mi ne moremo varovati, in tudi Vi sami se ga ne bodete ubranili."
Strmč vsi prišleca pogledujejo.
„Skrivši ste z Lipnice ušli, toda,major rok križem ne drži," nadaljnje Dobriha. „Siloma Vas hoče uloviti in ne vem kam odpeljati."
Gospa se groze in togote strese.
Ali je to mogoče?" pravi župnik. „Ali ni nobene pravice več v deželi?"
„Kdo se sedaj briga za pravico!" odvrne Dobriha. ^Francozom zdaj ]e vojska v glavi tiči, pa strah jih je upornikov. Kdo od njih se za to zmeni, kar major počenja?"
rJaz se ne vmaknem," pravi Zalika. „Oči mu hočem izkrpati, ako se sem v hišo upa."
f „Motiš se, dekle!" pristavi Dobriha. „Saj ne pride sam. Celo krdelo vojakov bode s sabo pripeljal. Vsem tem skup pa se ne moremo ustavljati. Da ima major dosta volje iu srčnosti do takih zločinov, v tem oziru ga menda že poznaš."
„Kje ste pa vse to slišali ?" vpraša župnik.
Dobriha nato naglo razloži, kar je videl in slišal.
Ko je Dobriha zjutraj pri Binčetu stoječ zagledal strežaja z Lipnice prihajati, pustil je Biučeta na mestu ter je za strežajem šel po stranskih potih nekoliko oddaljen, da bi ga ta ne zapazil. Dobriha je sklenol celi dan strežaja zasledovati in strogo na njegova dela paziti, da bi zamogel vsaktero njegovo za Ljudmilo nevarno početje še o pravem času zabra-niti. Strežaj je tekel naravnost v farno vas nadejaje se, da je Ljudmila k župniku pribežala. Iu res se ni motil. Čez vrtno ograjo je skrivši zapazil Ljudmilo in še nektere druge ljudi, ki so se z župnikom pogovarjali. Z veselim obrazom se je mimo vrta zmuzal do župnikove hiše, tam deklo k sebi poklical ter dolgo na hišnem pragu na cestnej strani z njo govoril. Dobriha je videl, kako je strežaj z roko na vrt kazal, kako je deklo podučeval, iu kako mu je ta prikimavala in pritrjevala. Kaj jej je tako skrbno naročeval, tega še Dobriha ni mogel zdaj uganiti, a prepričan je bil, da so njegovi naklepi gospej gotovo škodljivi. Po tem skrivnostnem razgovoru se je vrnol strežaj zopet na Lipnico ter se tam na dvoru z majorjem zopet dolgo pogovarjal. Med tem je prišel čas obeda; ker ni bilo skoro nobene dekle več pri hiši, moral je danes strežaj sam majorju streči iu za obed skrbeti. Dobriha je dolgo sedel ua robu bližnjega gozda, od koder je zamogel oba hišna vhoda opazovati. Dolgo se ni nihče iz hiše prikazal, sami vojaki so na pragu sloneli iu se dolgočasili. Popoldne še le se prikaže zopet strežaj s palico v roki; to je bilo znamenje, da hoče kam daleč odpotovati. Obrnol se je zopet po poti
dol proti cesti, a Dobriha ga je zopet od daleč zalezoval želeč priličuo kaj več zvedeti o njegovem naklepu.
Strežaj se je napotil po cesti navzgor proti gori. Glavna cesta lipniške okolice pelje sicer na desno stran proti severo-vzhodu, toda strežaj je kmalu na levo zavil ter je po malej stranskej cesti čez dobro uro hodd prišel na vrh gore. Tam se cesta po ovinkih navzdol zavije, strežaj pa krene s ceste na levo v bližnjo kočevsko vas. V vasi je menda nekoga pričakoval, kajti Dobriha ga je videl dolgo pri nekej hiši na klopi sedeti. Čez dolgo časa pride visok, postaven mož, kakor je bilo videti, gospodar one hiše. Z njim se je strežaj pred hišo posvetoval, ker jima pa še vedno ni bilo dosti pomenka, spremil je še tuji mož svojega gosta do ceste. Tam sta se ulegla v senco na tratino poleg poti ter se dalje razgovarjala. Sedaj pa je prišel za Dobriho priličen čas, da je dosegel, kar je želel. Tik ležišča ouih tovarišev se je vzdigala visoka meja, kjer je rastlo mnogo grmovja in pritličnega brstja; tja se je Dobriha ulegel ter do cela slišal njuni razgovor.
„Kain jo hoče prav za prav peljati," slišal je Dobriha strežaja pripovedovati, „tega ti jaz ne morem povedati. Toda verjemi mi, Lovre, da ti bo dobro plačal. Za srečo lipniške gospode pa tudi nisi posebno vnet, saj te je gospod prav naglo iz službe spodil."
„ Vendar mi je težko v to privoliti," omeni Lovre. „Gospa mi je vedno dobra bila."
„Beži, beži! Saj nisi baba! Pomisli, kako plačilo dobiš! Saj bi jaz sam rad prevzel to nalogo, toda jaz nisem prav konj vajen; major pa ne pozna potov. Danes bode zel6 temna noč; oblačno je že zdaj, luna bo pa pozno vzhajala. Zatorej je treba za to vožnjo veščega voznika, ki konje in pota pozni Saj veš, kako hudi jarki so doli pod Ormošnjicami!
„To me ne skrbi, ali gospa se mi vendar smili."
„0e nočeš ti, bode pa kdo drugi," odvrne naglo strežaj.
„Ne, rajši jaz prevzamem! Ali si pa vse dobro premislil in pripravil ?"
„Vse je v redu," odgovori strežaj. „Gospa je sedaj pri župniku; gotovo misli tam tako dolgo ostati, da se major z Lipnice vmakne." O Ljudmilinej prošnji iu o njenem razgovoru ni še strežaj ničesar vedel; za to mu je bilo tudi malo mar. „Naša naloga ni težavna," razlaga dalje svojemu tovarišu. „Ob desetih odrinemo z Lipnice. Jaz bodein nad vasjo pri cesti ob robu bližnje boste čakal s pokritim vozom, major se bode pa s svojimi možmi priplazil do župuikove hiše. Od dekle župnikove sem že zvedel o vseh ondotnih razmerah. Gospa bode z Zaliko v sobi pri tleh prebivala, kjer navadno župnikovi gostje prenočujejo; drugih pripravnih sob župnik nima. Pri dohodu vojakov bode dekla Zaliko z zvijačo kam na stran zvabila, major iu vojaki bodo pa med tem pri odprtih
vežnih vratih v gospejiuo sobo ulomili ter gospo šiloma odpeljali ali odnesli k meni na voz. Tudi bodeta dva moža pazila, da bi strežnici, ko bi se začela kaj gibati in kričati, usta zamašila; župnika se tako ni več bati, ker je že prestar in preslab. Upam pa, da se bode vse tiho in brez krika izvršilo. Sem do vrba bodem jaz vozil in konja vodil, da ne bode tebi potreba dol v vas hoditi; navzgor bo že kako šlo, navzdol bodeš pa ti vajeti v roke vzel in jaz se bom nazaj vrnol. Ob ednajstih že bodemo, mislim, ua vrhu; na tem mestu, kjer zdaj leživa, te bodemo iskali; zatorej glej, da bodeš ob tem času že pripravljen, da te ne bo treba čakati."
Dobriha je dovolj slišal. Ko se je bil strežaj že ločil od svojega tovariša, obrne se tudi njegov opazovalec proti domu. Pri odhodu pa zapazi na ležišči, kjer sta se ona dva prej pogovarjala, nekaj belega ležati. Dobriha se skloni in pobere neki list, ki je imel naslov na župnika.
To je pa menda strežaj pozabil gospodu izročiti," mislil si je sam pri sebi. „Hočem mu torej jaz to ljubav storiti." Nato list v žep utakue in urno proti vasi k župniku hiti, da bi gospo še o pravem času posvaril, kajti jelo se je že mračiti.
Vse to je Dobriha kratko in površno pri župniku uavel, ker ni bilo več časa na tanko razlagati.
Župnik je prejel Ljudmilino pismo, ktero bi bil imel že prejšnji dan dobiti, Ljudmila je pa spoznala, da je bil strežaj v resnici nezvest sluga, majorjev privrženec iu Vinkov — izdajalec.
„Gospa, ne mudite se dalje tukaj!" pravi Dobriha ter Ljudmilo k odhodu sili. „Ne samo to hišo, tudi naš kraj morate vsaj za nekoliko časa zapustiti. Ko bi tudi danes tem zanjkam utekli, jutre Vas ogleduhi zopet zasledijo, in oni hudobni človek Vam bode takoj za petami. Iz današnjega njegovega zalezovanja se lahko spozna, kak drzen naslastnik da je. Pred njim ne bodete varni, dokler ostanete v njegovem obližji."
Nihče še ni vedel, da mora major čez dva dni Lipnico zapustiti; vojaki sami tudi niso o tem še ničesar slišali.
„Rada grem od tii," pravi Ljudmila. „Le pomagajte mi, da najdem kje svojega moža."
„Ne, gospa, v ona mesta, kjer še Francozi gospodujejo, ne smete iti. Major je takoj zopet pri Vas, tam v tujini pa, ko bodete od vseh zapuščeni, Vas še lažje v svojo pest dobi. Glejte, na južnej strani pridete lahko v enej uri preko Kolpe na Hrvatsko; tam so sedaj že Avstrijci gospodje, tam bodete za vselej majorja rešeni."
„Moj Bog!" vzdihne Zalika. „Kako naj bi pa tam gospa sama med tujimi ljudmi živela!"
„Od doma odpotovati v neznan, tuj kraj," nareka počasi Ljudmila
žalno pomišljujoč, „ko ne vem, kje mi biva soprog, ali je še živ ali mrtev !"
„Pomirite se, gospa!" oglasi se župnik, da bi o tej stvari razsodil. „Dobriha ima prav. Gospodu ne morete pomagati, ako tudi tukaj ostanete; njegova osoda je v božjih rokah. Če pa prestopite meje francoskih pokrajin, iznebite se vsaj tega nesramnega zalezovalca. Na južnem Štajerskem blizu hrvatske in kranjske meje poznam nekega župnika, prav postrežljivega moža. Njemu Vas bodem pismeno priporočil, 011 bode za Vas poiskal kako pošteno družino, kjer bodete lahko mirno preživeli te hude čase. Prosite tam Boga, da nam kmalu podeli zaželeni mir, prosite ga neumorno milosti za osodo svojega moža, za osodo vseh kranjskih rojakov, da bi zmagalo avstrijsko orožje. Potem bodo vsi tujci zapustili naše kraje, ječe se ujetnikom odpro, Vi pa bodete s svojim soprogom, ko se vrne iz zapora, veselo živeli na Lipnici."
Molče je zrla Ljudmila pred se na tla. Pomislila je nesrečo svojega revnega moža, pomislila je, kako borno mora ona sama od ostudnega preganjalca izgnana iz svojega doma, zapuščena begati po svetu. Neiz-mernost cele njene nesreče trgala jej je srce, toda župnikovim umnim nasvetom ni mogla ugovarjati, — ndala se je osodi.
„Še danes odpotujte!" prosi Dobriha. „Jutre Vas bode major zopet našel, iu kar mu bode danes izpodletelo, utegne se mu jutre posrečiti. Ako še danes odrinete, ne bode nihče vedel o Vašem nočnem potovanji; po dnevu pa Vas zamore major še na poti prestreči."
„Kje bodeve pa dobili voz in konje?" vpraša Zalika.
„Za to bodem jaz skrbel," odgovori Dobriha. „Gospod župnik bode dal svojega hlapca, ki Vas po ovinkih proti Zagrebu in dalje proti severju pripelje k onemu župniku na južno Štajersko. Toda podvizajte se! Vaši napadniki pridejo kmalu; txi jih ne smete čakati. Za nekaj časa, da Vam pripraven voz udobim, hočem Vas onkraj vasi v Tomičkinej koči skriti; tam Vas ne bode nihče iskal. V tem času bodo pa tudi vojaki svoj junaški čin izvršili ter se s praznimi rokami domii vrnoli, da bodete potem tudi Vi gospa z Zaliko lahko mirno iz tega kraja odhajali."
Pogovorili so se še, kar je bilo radi odhoda potreba. Zalika je zopet zložila gospejiue reči, kterih je bila se ve le malo sabo z Lipnice prinesla. Ljudmili se je zdelo, kakor da bi zapuščala svojega zadnjega varuha in sovetnika, ko se je poslavljala od župnika ter mu s hvaležnimi solzami močila rok6. „Gospod," prosila je pri slovesu, „nikarte pozabiti! Sporočite mi kmalu vse, kar bodete slišali o mojem soprogu!" Bad jej je prikimal blagodušui starček, a tudi njemu se je umililo, ko je na pragu blagoslavljajoč vzdigal roko nad odhajajočima ženskama.
Ko so ti odšli, zakleuol je župnik sobo, kjer bi bila imela gospa prenočiti, ter je ključ k sebi vzel. Prej pa že je bil deklo gor v postransko sobo
poklical ter jej različnih opravil naložil, da bi gospejinega odhoda ne zapazila. Zvedel je po Dobrihi, da je z napadniki sporazumljena, toda danes jej Se ni ničesar očital, ker ni hotel pokazati, da je skrivna zarota že vsem znana. Naj le pridejo vojaki, mislil si je, saj ne bodo gospe drugod iskali, meneč, da je tii v sobi zaprta. Če pa tudi v sobo ulomijo, našli ne bodo nikogar, ampak le časa bodo mnogo pri tem iskanji izgubili, in med tem se bode gospa lahko skrila v varno zavetje.
Po končanem opravku je šla dekla urno zopet dol v pritličje (Parterre). Mislila je, da gospa z Zaliko v sosednjej sobi mirno premišljuje svojo nesrečo; zato je odprla vežue duri ter pričakovala svojih gostov.
Na jugovzhodnjej strani farne vasi stala je blizu ceste na nizkem pobrdji majhna, že na pol podrta koča, da se je njena prebivalka, stara, gluha Tomička v resnici bala, da ne bi hipoma pod zemljo zlezla. Tja je peljal Dobriha svoji varovanki, vedoč, da ju tam ne bode nihče iskal; vojaki ne bodo todi hodili, ker pelje pot z Lipuice po nasprotnej, zahodnej strani. „Cez dobro uro," dejal je Ljudmili odhajajoč, „pride po Vas župnikov hlapec z vozom. Bodite brez strahu! Ko bi se Vam pa utegnolo kaj zalega pripetiti, vedite, da sem jaz, da je pomoč blizu."
To spregovorivši se naglo zopet na pot zabrue ter hiti, kolikor je mogel, v sosednjo bližnjo vas k mairju.
»Maire, čujte! Ali ne greste danes lovit?" vpraša mairja Dobriha v sobo stopivši.
„Se vč da! Vojaki me že tukaj čakajo. Ali ne vem kam, ker so se vsi mladi ljudje poskrili."
»Jaz vem za dobro divjačino," pravi Dobriha.
»Kje neki?"
„Lipniški strežaj bi bil za Vas kakor navlašč. Gospoda so zaprli, gospa je utekla, torej nima sedaj nobenega opravka več na Lipnici."
„Toda njega gotovo major potrebuje," odgovori maire.
„Ali Vam je zaradi tega kaj zaukazal?"
»Ničesar ne! Vendar mislim, da se ne spodobi na Lipnici v obližji majorja loviti."
»Ni potreba na Lipnico hoditi," odvrne Dobriha. »Ob desetih bode strežaj sam — tam na cesti pri vasi stal."
„To pa to! Na cesti ne bode težavno. Naj si major pa kakega drugega človeka poišče, da mu bode stregel. Jaz moram novincev nabrati."
»Torej le hitro odrinimo, da ne zamudimo," priganja Dobriha.
Nad vasjo v gozdu pri cesti so vojaki z mairjem in Dobriho prežah na svojo žrtev. Niso dolgo čakali. Kmalu se prikaže neki voz, kterega je pet ali šest mož spremljalo. Tik gozda voz z voznikom postoji, možje si nekaj pošepečejo, nato pa tiho odidejo proti vasi.
Ničesar hudega se nadejaje sedel je strežaj na vozu željno pričakujoč, kak izid hode ta napad imel. Hipoma planejo iz gozda vojaki, zgrabijo in uklenejo strežaja, nato ga pa šiloma gor po cesti tirajo. Strežaj je prosil, vpil, na majorja se sklicaval, a vse to ni nič pomagalo. Vojaki so storili, kar jim je maire velel, maire pa ni imel zaradi strežaja nikakih ukazov. Nihče ni torej njegovega vpitja in njegovih prošenj poslušal; vojaki so ga kakor vsakega novinca takoj proti Ljubljani odvedli. Na vrhu gore je čakal Lovre, ki je bil za vožnjo najet. Pri meji ob cesti je sedel; strežaj ga je brž zapazil, ko je mimo njega šel. „Vse je izgubljeno," dejal mu je z žalostnim glasom. „Beži domu in se skrij, da tudi tebe ne ujamejo!"
Dobriha je ostal z mairjem na cesti pri vozu. Ko so vojaki s stre-žajem v noči in temi izginoli, da ni bilo nikogar več čuti, začel je maire popraševati, kaj bi se naj s tem vozom zdaj naredilo. Dobriha ga prime za roko rekoč: „Mislim, da ste z uspehom današnjega lova zadovoljni. Za plačilo storite mi pa tudi Vi ljub&v! Peljite ta voz zdaj precej v vas k župniku! On ga že pričakuje. Recite mu, da mu ga jaz pošljem, da je to tisti voz, kterega bode on nocoj potreboval. Prosim, ustrezite meni in župniku!"
Maire se ni prav nič obotavljal. Sedel je na voz, ki je takoj zdrčal proti vasi. Ko bi bil mož vedel, kam se je peljal, in kdo si je s prva najel ta voz, Bog zna, ali bi bil res tako postrežljiv!
Dobriha je od daleč sledil, da bi videl, kaj se bode zdaj v vasi godilo. Dobro je hotel paziti, da bi bil takoj pri rokah in bi gospej v sili pomagal, kolikor bi bilo mogoče, če bi se kteri izmed majorjevih služabnikov na drugo stran vasi proti Tomičkinej koči obrnol.
Ko se je maire pripeljal do župnikove hiše, privezal je konja na dvoru, sam pa je stopil k hiši na prag, da bi na vrata potrkal in posle zbudil. A začudil se je, ko je našel vežna vrata na cestnej strani odprta. Saj je vendar že davno deset odbilo! Ko je pa v vežo stopil, zafpazil je slab svit, ki mu je iz kota na desuej strani nasproti bliščal. Plaho pogleda tja bolj na tanko in kmalu razloči v kotu velikega moža z majhno leščerbo v roki, okoli njega pa gručo bradatih in čudno našemljenih moških postav, ki so stale pred vrati bližnje sobe.
„Čemu si sem voz pripeljal?" zadere se neki osoren glas, da so mairju v strahu kosti šklepetale. Ta glas je že nekje čul, samo ne vč prav kje. To pa ve, da ga je takrat prav groza bilo.
„To ni on! Tuj človek je," zasliši se drug glas.
„Primite ga!" veli prvi glas.
Prej ko se je maire zavedel, držala ga je trda pest za vrat. Toda strah je možu moč podvojil, s silo se otrese svojega napadnika, kakor blisk skoči čez vrata na cesto.
„Tolovaji, razbojniki! Pomagajte! Župnika hočejo zaklati," vpije maire preplašen ter po cesti teka gor in dol.
Tam pa tam se odpre kako okno, zmršane in zaspane glave vprašujejo , kaj da je; nekteri možje pridejo na cesto gledat in popraševat. Toda to še mairju ni bilo dovolj. K crkvi steče in jame zvoniti. To je pomagalo. V hipu je bila vsa vas po konci, vsi so hiteli, da bi župnika rešili. Pogumnejši so stopili v vežo; na klopi je še leščerba brlela, po tleh so ležale ponarejene brade, toda major je bil s svojimi pomagači že pete odnesel. Vse se mu je danes pokazilo. Dekla ni mogla Zalike iz sobe zvabiti, vojaki so že hoteli vrata zdrobiti, nato pa pride maire ter jim vse njih početje skazi. Se ve, pet ali šest mož se ne more s celo vasjo boriti. Za vasjo so utekli čez vrte donni na Lipnico. Dobriha se je pa prav škodoželjno smejal, ko jih je videl mimo sebe bežati. „Sedaj bode gospa pač lahko mirno odpotovala," mrmral je sam pri sebi.
Vaščanje so po župnikovej hiši vse staknoli in preiskali, da bi na-padnike zasačili. Mnogo ljudij se je na cesti zbralo, kteri so željno po-praševali po dogodkih v hiši, kajti za župnika so se bali. Še le, ko jim je ta pri odprtem oknu naznanil, da ni nobene nevarnosti več, pomirili so se ter donni odšli. Zadnji med odhajajočimi sosedi pa je bil maire, kteri je pred odhodom še k župniku v sobo stopil ter mu Dobrihino naročilo objavil.
„Prav hvaležen sem Vam za to ljuMv, maire!" reče prijazno župnik pri slovesu ter mu stisne roko.
Pol ure pozneje, je postal voz pred Tomičkiiio hišo. Molče sedete na-nj Ljudmila in Zalika, voznik požene, in voz zdrdra po poti pod gor6 proti jugo-vzhodu.
Med tem so se na nebu črni oblaki hujše zgostili ter zemljo preteč zagrnoli; od daleč se je zaslišalo strahovito bučanje in bobnenje. Debele kaplje so začele posamezno na tla padati, po oblakih so bliski kakor ognjene kače švigali, da je okolica grozno žarela v njihovem leskečem svitu. Ženski ste se na vozu plaho v kot stiskali, voznik se je zavijal, da bi se deža obranil, v svoje ogrinjalo ter je čila konja, ktera sta plašljivo odskakovala, previdno in počasi vodil po klanci navzgor.
Z gore se začuje votel, tužno zategnen glas. Bil je Dobriha. Domii prišedši se je vsedel k oknu ter zrl v ponočno tmino; iz prsij se mu dviga mogočen glas divnega hrepenenja po neznanem domu, po izgubljenej sreči. Njegovo tožljivo petje se je čudno ujemalo z grozečim gromenjem, med ponočnim treskom in vihrom se je čulo, kakor da bi pri občnem propadu zemeljskega blagostanja ponočni duh jokal nad razvalinami človeške sreče. — Je-li Dobriha znal, da ga doli pod goro Čuje revna žena, da svoja čuvstva strinja z njegovo žalostinko ?
Yoz dospe na vrh klanca, kteri je mejil razgled Upniške okolice. Ljudmila se spne iz voza, da hi z zadnjim pogledom pozdravila svoj domači kraj. Grozna temota jo obdaja, a žarni blisk jej hipoma za trenotek razsveti okolico. Na nasprotnem holmu se je dvigalo prijazno poslopje, lipniška domačija, v dolini se je farna crkev svetlo lesketala, na bližnjej gori pa se je spenjala visoka postava gorskega samotarja, ki je popustivši petje, svest si svojega namišljenega poklica palico dvigal proti meglicam, da bi odvrnol točo. Ali le en trenotek se je kazal ta prizor; v hipu nastane gosta .tmina, kakor da bi hotela odhajajočej ženi za vselej zakriti ljubi njej kraj. Izpod neba strašno zabuči, da se je gora stresala ob mogočnem gromu, dež se vlije, voz pa zdrči navzdol, v tuj, neznan svet. Ljudmila se zopet vsede, podpre si glavo ter toči solze, — bridke solze slovesa. —
Pozdrav ti torej, miljeni mi kraj, zračne višave svetega mirti! Bog z Vami, tihe vi doline, kjer čula sem ljubezni glas! Pozdravljam Vas, domače trate, zali vrti, kjer sem se blažena in osrečena naselila, kjer sem si stvarila raj, polen blagosti, gojila si srečo s svojim prijateljem. Sovražne sile so mi srce ostrupile ter me pahnole v tujino. Moj dragi dom! Tvoja podoba naj mi bode tešilo, naj me spremlja, ko te zapuščam revica. Z Bogom! ti milo kličem k žalemu slovesu. — (Dalje pride).
Kresova.
Oj čujte kaj poka, odmeva kot grom? Kaj dole pretresa slovenske in loge? Vzvišena pesen glasi se: za dom,
Oj bratje predragi! na noge, na noge!
Slovenci na rame butaro goril, In z njimi viharno na goro, na goro! Ne plaš'mo se pota, težave in sil, Oj bratje slovenski! na goro, na goro!
Kak zubelj vali se raz vrha gore Na kviško, na kviško gor v sinje višave,
Temnevajo žarno bleskeče zvezde, Na noge, na noge ljubitelji Slave!
Prvaki slovenski zažigajo les, In kličejo milo: oj bratje gorila! ' Da plamen bo švigal do sinjih nebes, Vsa v blesku zažari Slovenija mila.
Zaukajmo bratje! že kres plameni, Zagromite z možnarji stoelci veselo, Naj zemlja se trese, naj v zboru doni! Oj bratje slovenski! vzajemno na delo!
J. Frankolski.
Blagodejna zvezdica.
(Novela.)
(Dalje.)
IV.
Potovalec, ki potuje po južnej železnici, ue more prezreti na nekej postaji na spodnjem Štajerskem jako romantične doline, ki se uenadejana očem prikaže: visoke gore, obraščene z bukovjem iu hrastovjem, na njihovem vznožji gosta vrsta vedno zelenih gozdičev, sredi njih pa bela kopica velikih poslopij. Gosti dim, ki neprestano puha proti nebu, nam svedoči, da je ta prijazni kraj obrtnosti posvečen. In res, skozi dolgo vrsto let že tu marljivo opravljajo svoj posel fužine firme: „Berthold in tovariši." Njihov ustanovnik je bil Bruno Berthold starejši, sedanji vodja in glavni gospodar pa Bruno Berthold mlajši. Na desnej strani vasi, kakih sto korakov oddaljeno od fužinskih tovaren, stoji okusno poslopje okinčano z velikim vrtom, kjer stanuje Bertholdova rodbina.
Gospod Berthold starejši, ki pa je zdaj vsled mrtvuda, ki ga je na eden del života zadel, nezmožen fužine nadzirati, bil je svoj čas jako sposoben za svoj posel. Užival je skozi celih štirideset let spoštovanje in zaupanje svojih družnikov in udauost podložnikov. Oženil se je v poznih letih z jako mlado mestno krasotico. A mlada soproga, že od otročjih let razvajena, dolgočasovala se je neizmerno v majhnem kraji, sredi šuma živahnega delavnega življenja. Zbežala je torej večkrat v letu k svojim sorodnikom v bližnje mesto, kjer se je mudila po cele tedne. Tam je nadaljevala svoje prejšnje razkošno življenje na račun možd, ki seje doma rad trudil in ubijal, da ni odrekal ugodnosti svojej nežnej zakonskej polovici. Darovala mu je bila tri sine, in s tem se je stari Berthold tolažil, meneč, da je za-nj žena, priletnemu, dolgočasnemu možu dovolj storila. Gospa Bertholdova pa je soproga zagotovljala, da ima za otroke in vodstvo hiše vestno oskrbnico in zanesljivo varuhinjo; da se torej sme brez skrbij nekoliko odtegovati prozaičnim slikam rodbinskega življenja.
Ko je gospoda Bertholda zadel mrtvud, bil je v petinsedemdesetem letu, njegova soproga pa še le v petinštiridesetem.
Bruno Berthold mlajši, naslednik svojega očeta, bil je sedemindvajsetleten mladeneč, resnega obnašanja, skrben in neutrudljiv, ki je v teku enega leta, kar je bil prevzel vodstvo fužin, delal čast svojemu predniku.
Hugo, drugi Bertholdov sin, vrgel se je po materi. Lahkoživni mladeneč ni maral nadaljevati svojih študij na univerzi, kakor je bila očetova želja, temveč določil se je za vojaški stan. Ker je bil Hugo največji gizdalin, vedel je dobro, da huzarska uniforma bolj pristoja njegovej
lepej osebi, kakor pa doktorski klobuk. Potrpežljivo je sedel vsako jutro pol ure v zaduhlej sobici svojega brivca, da je svojemu dekliškemu obrazu priredil še kodraste lasi. Hodil je spremljan povsod od velikega bulldoga, ljubil konje ter bil strasten jezdec, žvižgal celi dan operetne napeve in dvoril gledališčnim igralkam. Na očetovem domu se je prikazoval samo tedaj, kedar so mu upniki preveč nagajali. Domd pa se je materi tako dolgo prilizoval, dokler mu ni ona pri očetu izprosila denarja za poplačanje svojih dolgov.
Oskar, najmlajši sin, bil je nesrečnik že od svojega rojstva. Narodil se je hrom in bil tak6 potrtih udov, da ni mogel sam na nogah stati niti žlice k ustom donašati. Poleg tega je bil vedno bolehen, in zdravniki so mu prorokovali kratko življenje. Sedel je vedno v vozeku, imel slugo, ki mu je stregel, in družbenika, ki ga je nekoliko izobraževal in kratkočasil. A ker je bil Oskar vsled bolezni jako siten in dražljiv, ni nobeden družbenik pri njem dalje časa ostajal, kakor po eden mesec.
Gospa Bertholdova, ki ni nikdar veliko marala za svoje otroke, ker je sebe preveč ljubila, čutila je do Oskarja celo neko zoprnost. Sramovala se je, da je nje otrok tako spačen človek. Držala se je daleč od njega, bolj ko mogoče. Ni tedaj čuda, da se je že bila naveličala iskati vedno novih družbenikov za sina. Ko je torej slučajno čitala v novinah znano nam Adino notico, domišljevala si je, ali ne bi menda mlada ženska imela več potrpljenja z bolehnim čemernim šestnajstletnim fantom, kakor pa moški. Ni se dolgo obotavljala. Hotela je poizkusiti. Pisala je takoj na dotično mesto. Ta ponudba sicer ni bila po Adinem okusu; ker pa se ni med tem nobena druga oglasila, sprejela jo je vendar in hitro odpotovala, ker jej je gospa Bertholdova še enkrat po brzojavu naznanila, da je nujno potrebuje.
V.
Bertholdova rodbina je že bila povečerjala. V prostornej obednici, močno razsvetljenej po velikej plinovej svetilnici, ki je visela sredi sobe, ostala je rodbina ta večer še nekoliko časa skupaj. Pričakovali so novo družbenico. Na nizkem naslonjači v desnem kotu sobe, proč od luči obrnen, sloni med blazinami in odejami v dveh gubah stari Berthold.
V drugem kotu pri malej mizi sedita Bruno in Hugo kvartajoč, da jima čas hitrejše preide. Hugo nosi levo roko zavito v črno svileno ruto, ki mu z vrata visi. Vsled nekega dvoboja, ki mu je usekal globoko rano na roki, bil je zdaj doma na trimesečnem dopustu.
Na _ sofi sredi sobe sloni gospa Bertholdova vidno razjarjena, leno potegujoč iglo iz batistnega prtiča, kterega veze.
Njej nasproti sedi okusno opravljena lepa gospodična in prikimava vsakej gospejinej besedi. Njen obraz, ki ima grški rez, je brez dušnega
izraza; njene krasne, temne oči gledajo medlo; na lepih njenih rudečih ustnicah se vedno ziblje neki zopern nasmeh, človek, ki je z njo občeval, čutil je opazujoč njeno dovršeno lepoto enako, kakor kedar opazuje umetno izdelan grški kip: utis kamenite lepote.
Vi bi ne verjeli Kornelija, vzdihne gospa Bertholdova izpustivši delo iz rok in tipaje si sence, kak6 so danes moji živci razdraženi! Ta nesrečni fant! Koliko nam je v enem tednu napravil situob! Nihče mu ue more zadovoljiti. Da bi vsaj nocoj prišla njegova družbcnica! — Ali je pisala, da pride? pravi z nasmehom Kornelija. — Na moj brzojavni poziv ni bilo odgovora. Ali že prej nam je bila naznanila, da bode petnajstega ali šestnajstega gotovo td. Ker pa imamo danes šestnajstega, pričakujem jo gotovo. —
Kornelija zeha in opazuje jekleno spono, ki se je svetila na njenem svilenem obuvalu.
Kornelija je bila edini otrok soseda in sodružnika Bertholdovih fužin. Ker je mater rano izgubila in gospa Bertholdova ni imela hčerij, bili ste vedno skupaj. Bertholdova gospa se je brigala za njene toilette, vodila jo v društva in z izgovorom, da nadomestuje ubogej Korneliji mater, nadaljevala svoje razkošno življenje, brez kterega bi, kakor je trdila, ne mogla živeti.
Kornelija, pusto, dolgočasno dekle, pustila se je od nje voditi in je občudovala njene ničemerne nazore. Kazven tega je že bilo davno med Kornelijevim očetom in Bertholdovimi skleneno, da postane Kornelija enkrat Brunova soproga. Tako bi se združilo v enih rokah dvojno veliko premoženje.
Kornelija je že stopila v svoje petindvajseto leto, a Bruno ni, kakor se je videlo, niti mislil na ženitev. Zastonj mu je mati prigovarjala, da se naj vendar s Kornelijo vsaj zaroči. Bruno je na to vselej kratko odgovarjal, da še ne vidi nobene sile. Živel je sploh le za svoje opravke, prezirajoč mater in Kornelijo.
Korneliji, brezčutnej proti vsemu, kar jo je obdajalo, bil je vendar Bruno edina stvar na svetu, za ktero je Čutila nekoliko zanimanja. Ona ui mogla razumeti, zakaj se Bruno tako malo briga za njo, svojo bodočo soprogo. Da bi jo pa bila Brunova hladnokrvnost žalostila, ali pa celo žalila, kaj takega ni Kornelija v svojej maločutuosti niti čutila. Bila je pa zato tem bolj pogostoma pri Bertholdovih, da bi Bruna s svojo navzočnostjo spominjala roditeljevih naklepov, ter je potrpljivo pričakovala dne svoje rešitve.
Bruno ni nikdar maral za Kornelijo. Videl jo je z malega, poznal vse njene slabosti, tako da ni ona imela za-nj nobenega čara, ki bi ga naj bil privabil v ljubezenske spone. Tudi njeno lepoto le gledati se je bil že davno naveličal. Da bi se pa poročil po roditeljevih željah z de-
vojko, do ktere ni čutil najmanjšega nagnenja, zdelo se mu je, da ne bode nikdar prepozno.
Bruno, ob kterej uri pa pride večerni vlak ? — Ob devetih in sedmih minutah, mama, odgovori hitro Hugo namesto Bruna. —
Zdaj pa je že kmalu pol desetih, pravi v skrbeh gospa Bertholdova in postaja nemirna. -—
Čez nekaj časa pa zopet povzame besedo: Bruno, ali si pazil, da bi kočijaš ne zamudil vlaka? —
Vse je v redu, mama; le brez skrbi bodite, oglasi se zdaj Bruno. — Odkar je nesreča zadela starega Bertholda, začela je njegova žena nekako spoštovati sina Bruna. Od njega je bil zdaj odvisen obstanek in pomnožek rodbinskega premoženja. To je mati dobro vedela; zato se mu je hotela prikupiti s tem, da je le njemu zaupala, le njega za sovet po. praševala, le njega odlikovala, kedar in kolikor je mogla. Na dvorišči se je začul ropot prihajajočega voza. Družbenica je že tu, pravi Hugo zadovoljno, pusti kvartanje, natakne si enoočnik na ok6 in se obrne proti vratom , da bi bolje opazoval prihajajočo gospodično.
Hugo, ti si v vsem svojem početji pretiran, pravi svarljivo mati. Česa neki pričakuješ od revne sirote, ki mora služiti, da se preživi? — Ali mama, odvrne veselo Hugo, ime Ada je tak6 poetično, da si tudi njeno osebo kot tako mislim. —
Poetičnost iščeš na človeku, ki se je mučil celi dan na potovanji ? — pravi Bruno z nasmehom. Prašna bode od nog do glave, lice in roke jej bodo črne od dima in dišala bode po premogu. Zdaj imaš sliko poetične prikazni, ktere tak6 praznično pričakuješ. — Keksi vzame časopis in se vii-nj uglobi.
Kornelija se je mehanično smejala Brunovej opazki in radovedno gledala proti vratom.
Dveri se odpro in hišinja naznanja prihod Oskarjeve družbenice. Takoj za njo pride Ada, oziraje se boječ po sobi.
Le bližje, gospodična Ada, dobro došla! Kako težko sem Vas že pričakovala, poreče gospa Bertholdova s tankim glasom, ki je pa pri njej bil vselej znamenje zadovoljnosti. —
Ada je izgledala prav tako, kakor jo jo Bruno naslikal. Vrh tega pa je bila še silno bleda vsled boječnosti. Približa se gospej in se jej nekoliko nerodno pokloni. Vedela je, da jo radovedno navzoči opazujejo, in to jo je motilo.
Ali ste dobili moj telegramm? nadaljuje gospa, da jo osrči. — Da, milostljiva gospa, odgovori na to Ada še precej krepko, ker je čutila, da se je treba ohrabriti, da bi ne napravila slabega utiša, -—
toda takrat še nisem za potovanje bila pripravljena in nisem utegnola prej odpotovati, kakor to jutro. —
Da pridemo k stvari, deje gospa Bertholdova in pretrga Adino govorjenje. Videlo se je, da jej ona ne dovoli zaupno vesti se z njo. Vaše opravilo v našej hiši, kakor sem Vam že pisala, bode to, da družbo delate bolnemu fantu iu da citate zvečer, ko on zaspi , časopise gospodu Bertholdu. Oskar, povem Vam koj odkritosrčno, je jako siten in neprenesljiv vsled bolezni. Zato sem menila najeti mu družbenico mesto družbenika, ker ste menda vi mlade ženske bolj potrpljive od moških. Prizadevajte si torej, da se v potrpežljivosti odlikujete od svojih prednikov. To pa Vam naročam, da nočem nikdar ničesar čuti o sitnobah, ki utegnejo med Vama nastati. Moji živci so močno občutljivi in ne prenašajo nikakoršnih razdražeb. Glejte, da z njim bolje ko mogoče izhajate; Vaš trud se Vam bode dostojno poplačal. —
Ada, ki je ves čas, ko je gospa govorila, s povešenimi očmi jo pazljivo poslušala, uprla je zdaj svoj pogled na njo, opazujoč z neko iz-nenadjenostjo mater, ki je tako brezčutno o svojem bolnem sinu govorila, in poreče: Prizadevati si hočem po mogočnosti, da ustreženi gospodu Oskarju in da se vedem po Vaših zapovedih. — To pa je rekla z glasom, ki je kazal voljo, da hoče tudi izpolnjevati, kar je obetala. —
Kaj se je zgodilo? oglasi se zdaj hripav glas na konci sobe. Stari Berthold se je bil vzbudil vsled živahnega govorjenja. —
Kornelija, predstavite gospodično mojemu soprogu, prosi gospa. Kornelija vstane, približa se staremu gospodu iu z umetnim glasom pravi: Gospodična Ada je tu! — Kdo ? praša starec začudjen.
Oskarjeva družbenica je prišla, ponavlja Kornelija. — Le bližje, moja draga, le bližje! pravi gospod Berthold z dobrodušnim glasom. In ko se mu Ada približa, pomoli jej koščeno roko v pozdrav.
Ada, prijetno iznenadjena vsled starčeve prijaznosti, dejala je takoj svojo majhno ročico v njegovo otrpnelo.
Stari Berthold jo pomenljivo ogleduje, potem pa reče: Vašej potrpežljivosti izročam svojega nesrečnega sina Oskarja. Vaše lice mi govori o blagem srci; bodite mu Vi njegov dobri angelj varuh. Kako Vam je ime? Ada.
Kako ? — Prosim, stopite lia mojo levo strau; na desno uho uič ne čujem.
Ada to stori in mu še enkrat pove svoje ime. Starec je nekaj godrnjal. Poznalo se mu je, da ne more zapopasti, da bi Ada bilo kakovo ime. Kje so Vaši roditelji, nadaljuje zdaj.
Jaz sem sirota, odgovori Ada, skoro jokaje.
Sirota! Hm! — Kako nespametni stariši, da umro in puščajo tako stvarico samo na svetu! — Glava mu je zlezla na prsi, zamežal je z očmi, začel je hrliti, kar je značilo, da je starec pozabil na svojo okolico in zadremal.
Gospa Bertholdova pozvoni. Hišinji, ki se je hitro prikazala, ukaže Ado v njeno spalnico odvesti, češ da mora biti silno utrujena.
Ko se jej Ada poslovi, še dostavi: Dobro se spočijte! Jutre prevzamete takoj za rana svoje delo, in zagotavljam Vam, da ni lahka naloga, ki Vas čaka. —
Ko je Ada zapustila sobo, skoči Htigo po konci rekoč: Ali, mama, gospodična Ada je gotovo lačna; zakaj jej niste dali prinesti nekaj večerje? —
Dragi Hugo, odvrne mati s porogljivostjo, ti me ne boš učil obnašati se s svojimi podložniki. Sicer pa ne bodeš užival nikdar veselja gledati, kako se vede gospodična Ada pri jedi. Ona bode obedovala z Oskarjem in ne pri našej mizi. Potem se obrne proti Korneliji iu pravi: Kako Vam ugaja nova družbeuica?
Videti je tako zastradaua, bil je Kornelijin odgovor.
Meni se zdi ponižna in dobra, dostavi gospa. Sklonivši se proti njenemu ušesu pa še šepeta: Ni lepa, levica. To me veseli; vsaj se ne bo Hugo v njo zagledal.
Hugo pa je ravno takrat in tudi tako tiho poprašal brata, ali se mu Ada dopade.
Bruno je pomajal z ramama rekoč, da se 011 ne zanima za ljudi, ktere mati jemlje v svojo službo.
Hugo mu je še nekoliko govoril o majhnej Adiuej nogi in roki, o edinem, kar je na njej mogel dobro videti pri slabih svojih očeh in ne-ugoduej svetlobi v sobi.
Ko je Ada v svojej sobi odložila popotne reči, vsede se na stol, da si oddahne in si še enkrat v duhu predoči sprejem v Bertholdovej hiši. Kakor je bil dober utis, kterega jej je v trenotku napravil stari Berthold, ravno tako slab je bil oni njegove gospe. Bazna čuvstva so se v njej vzbujala. Potem pa poklekne k vznožju postelje, pokrije si z rokama obraz in vzdihne:
Tako sama, tako sama sem na svetu!
VI.
Ko so drugo jutro Ado predstavljali Oskarju, čepel je ta v vozeku vzdihujoč od dolgega časa. Ada se mu približa, vzame njegove otroške ročice med svoje in pravi z občutkom: Gospod Oskar, ali mi boste ne-
koliko prijazni, ki bodem le za Vas živela in si prizadevala Vašim željam
ustrezati? —
Oskar jo je začudjen pogledal. Tako prijaznih besed ni bil vajen. Kdo ste Vi, ki mi obetate biti dobri z menoj, ko me v hiši nihče ne niara razven očeta in Bruna? —
Moje ime je Ada in sem pozvana, da Vam delam družbo namesto onih gospodov, ktere ste prej imeli. Ali Vam je to prav? —
In Vi ne boste nikdar bežali od mene, kakor se me izogibljete mama in Kornelija? —
Nikdar, gospod Oskar! Ljubila Vas bodem, kakor bi mi bili bratec in si prizadevala, da bodete tudi Vi za. mene enako čutili.
Ne rekajte mi gospod, prosi Oskar. Zdi se mi, kakor bi se mi hoteli posmehovati. Ali ne vidite, da nisem daljši od enega metra? Vi ste mi po godu in čutim, da bodem z Vami gotovo zadovoljen. Klical Vas pa bodem Ado in ne gospodično Ado. Ali to smem? — Ko mu Ada prikima, še dostavi: Dajte mi zdaj še en poljub, da bode najino prijateljstvo bolj trdno. —
Ada se obotavlja in zaradi. Oskarjeva glava je bila velika in njegov obraz je vsled vedne bolezni izgledal starejši. A gledala je na njegovo nedorastlo majhno telo, videla, kako jo on proseče gleda, da bi mu izpolnila željo, in imela je usmiljenje z njim. Skloni se proti njemu ter ga lahno na čelo poljubi. Iu prijateljstvo med njima bilo je v resnici od tistega trenotka skleneno.
Ada se je potem v neverjetno kratkem času privadila svojega novega življenja. S trdno voljo, ktero si je za prvi pogoj postavila kot sredstvo, da si pogladi neugodnosti, ki bi jo utegnole motiti pri izvrševanji svoje težavne naloge, dosegla je pri Oskarji, kar ni nihče pred njo mogel doseči. Z vso njej lastno potrpežljivostjo in nežnostjo bavila se je z njim, izpolnjevala mu vsako željo, tako da je Oskar v teku enega meseca postal krotek kot jagnje.
Tudi Ada je v sebi začutila neko do zdaj njej neznano zadovoljnost. Ta pa je izvirala iz ljubezni do njenega novega poklica. Njeno lice je začelo cvesti, njen život se jel razvijati ter v kratkem dosegel ono popolnost, ktero je bil prej zamudil. Strme je gospa Bertholdova opazovala, da postaja Ada vedno krasnejša. Na njenem cvetočem lici je bliščal odsev nedolžnosti in blagosti njene duše; iz vse njene osebe je sijala miloba. Začela se je torej bati, da bi Adina prikazen ne postala nevarna odrastlima sinovoma. A tolažila se je s tem, da je Ada ponižno in pametno dekle, ki bi gotovo ne dajala nobenega pomena dvorljivim besedam, ktere bi jej sinova utegnola povedati. Prav za prav je bila v skrbeh le zavoljo Huga. Vedela je, da je Bruno jako neobčutljiv proti ženskemu spolu in preveč moški, da bi, že na pol ženin s Kornelijo, nadlegoval z brezciljnim
postopanjem družbeuieo. Pazila je tedaj le na Huga, meneč, da mora takoj, ko izteče njegov dopust, nazaj k svojemu polku.
A Hugo je mislil čisto nasprotno od matere. On je bil vselej prvi ki je zapazil na Adi kak nov čar. Pazljivo jo je namreč vsak večer opazoval, kedar je staremu Bertholdu časopise čitala. On, ki ni v mestu nikdar živel brez ljubezenskih zapletkov, menil je, da se ga je sama previdnost usmilila in mu v dolgočasno hišo poslala lepo Ado v razvedrenje njegovega duha. Kad bi jej bil začel dvoriti, a nikdar ni našel prilike k temu. Ada je bila vedno pri Oskaiji, ali pa z njim in slugo, ki ga je vozil, na sprehodih. V svojo največjo žalost je videl, da se njegov dopust h koncu nagiblje, a seznanil se še ni bil z njo. Toda njegova zvijačnost mu takoj pomaga iz zadrege. Izprosi si namreč pri svojem predstojniku še eden mesec dopusta, češ da je njegova roka sicer ozdravela, ali ne čuti še prejšnje moči. Storil pa je to na skrivnem brez materinega vedenja. Menil jej je povedati še le tedaj, ko že bode imel dovoljenje v rokah. Bruno, kteremu je bil svojo skrivnost zaupal, ga je prav resno posvaril, a Iluga je to svarjenje malo brigalo. Da bi užival slast kratkočasenja z lepo gospodično, požiral je rad nekoliko ostrih besed. Tri si je glavo, na kak način bi se seznanil z Ado. Na zadnje si izmisli Oskarja obiskati, kar pa prej nikdar ni storil. Vedel je, da Ado pri njeni gotovo najde. Seveda Oskarjeva pričujočnost mu ni bila ljuba. A da napravi prvo znanje, mislil si je, bi vendar veljalo.
Svojega sklepa ni pustil dozoreti. Napravi si izborno toiletto, poniudi se precej dolgo pred zrcalom, navihajoč si male brke ter obišče Oskarja.
Oskarja so bili ravno domii privozili z jutranjega sprehoda ter je zdaj, v svojem naslonjači čepe, pazljivo poslušal Ado, ki mu je čitala iz neke knjige.
Ko Hugo v sobo stopi, odloži Ada knjigo vidno v zadregi in se hoče oddaljiti. Začela je namreč slutiti Hugove namene in si takoj domislila, da velja ta pohod njej, ne pa bolnemu bratu. A Hugo jo uljudiio vabi ostati, med tem ko jo je Oskar skoro jokajoč prosil, da bi ne odšla. Adi se je zdelo, kakor da se Oskar boji svojega brata. Zato je ostala in vzemši neko ročno delo vsedla se na prejšnje mesto.
No Oskar, začne Hugo, čestitam ti, da tako dobro izgledaš. Je-li, da je boljše imeti družbeuieo in to še tako ljubeznjivo, kakor pa dolgočasnega družbenika? Pri teh besedah pogleda goreče na Ado. A ona ne vidi njegovih pogledov, ker je zrla v svoje delo.
Čestitam, čestitam ti iz celega srca, nadaljuje Hugo podajajoč Oskarju roko.
Kaj, ali nočeš udariti? še dostavi, ko vidi, da se Oskar ne gane. Potem pa reče porogljivo smeje se: Saj res, pozabil sem, da ne moreš
vzdignoti roke. Glej, kak6 sem pozabljiv! — in pri teh besedah se je vedno smejal.
Ada je zmirom gledala na svoje delo, Oskar pa jezno v stran. Kaj se držiš tako čemerno ? povzame Hugo zopet besedo tiho se jeze, da se Ada ne smeji njegovim besedam. Saj te nisem hotel žaliti. Le vrlo v zdravji napreduj in kmalu te hočem učiti jezdariti. Ah, Oskar, fr0 je veselje sedeti na živahnem konjičku! Hop! hop! in v desetih minutah si prejezdil več okolice, kakor te tvoj počasni sluga v dveh letih prevozi. Hotel je še nekaj dostaviti, a moti ga silno bridki Oskarjev jok. Ubogi fant! poslušal je nekaj časa potrpežljivo bratove opazke, potem pa se čutil tak6 zasmehovanega in ponižanega in še to v pričo Ade, da mu je presedlo. Polastila se ga je zopet nekdanja razjarjenost.
Ada se je ves čas komaj premagovala, da bi Hugu ne prepovedala, da naj bolnika dalje ne draži; začuvši pa zdaj Oskarjev obupni jok čutila je potrebnost, da svojega gojenca reši brezsrčnega nadlegovalca. Vstane, približa se Hugu za dva koraka in v francoskem, Oskarju nerazumnem jeziku s srditim obrazom in zapovedujočim glasom poreče: Gospod lieutenant! Ako ne veste svojega časa bolje porabiti, kakor da pridete dražit bolnega brata, jaz, postavljena za varuhinjo njegovega dušnega mirti, Vam ukažem sobo zapustiti. Ob enem Vam tudi prepovedujem, da bi se kdaj še sem prikazali. — Kekši mu obrne hrbet in Oskarja pomirjuje.
Hugo je stal z napolodprtimi usti in delal velike oči. M vedol, ali sanja, ali je resnica, da ga je Ada spodila. Na zadnje se ga smeh poloti in krohotaje zapusti sobo. —
Na dvorišči zapazi Bruna in mu že od daleč miga, naj ga počaka. Krohotaje se mu potem približa in pravi: Ah Bruno, kakšen prizor sem zdaj le preživel z našo „malo"! — Potem mu pripoveduje na tanko, kar že vemo, in končuje z besedami: Pravite, da je Ada stotnikova hči! Jaz pa ti povrni, da mora ona biti hči kakšnega pastorja, ker ima izvrstno nadarjenost za pridigarja! —
Hugo, ti stvar pretiravaš, posvari ga Bruno, in čelo se mu stemni. Vsled tvoje neumne šale bode Ada izgubila svoje dobro ime, tebi pa tudi ne bode ne v čast ne v korist. —
A kaj! jaz sem vojak, meni je vse dovoljeno, odvrne Hugo ponosno in se zravnž po konci. Ada se pa mora za kazen, ker mi jih je naštela, v mene še zaljubiti. Ali ne verjameš, Bruno ? popraša brata, videč ga neverjetno majati z glavo. Jaz pa ti povem, da se bode, in to v prav kratkem času. Ali ne veš, da že po nevihti solnce prijaznejše sije? — A Bruno ga ni več poslušal, temveč šel je po svojem opravilu. Hugo pa zažvižga bulldogu in obadva korakata potem iz dvorišča aa prosto.	(Dalje pride.)
Narodno blago.
J. pl. K.
Preljubi prijatli, Veseli bodimo! Smo moštej dobili, Je močno sladko. Smo moštej dobili, Se kmet veseli, 'ma mošta zadosti 'noj Boga časti.
11. Moštejeva.
(Iz junske doline.)
Sem videl, sem slišal Kak' žalostno je, Po drugih deželah Pobito je vse! Koroška dežela Naj bolj se glasi, 'ma mošta zadosti 'noj Boga časti!
Kes lani je bila Kaj slaba za nas, Smo mor'li pobirat', 'noj k domu nosit'. Te moštej rad pije, Bod' star al' pa mlad, Po glav' se mu suče, Da mirno gre spat'.
Te moštej rumeni Je z naših goric; Le pijmo te moštej, Saj je po pravic! Te moštej dobimo, Se kmet veseli, Le pijmo te moštej, Saj k' nema kosti!
Kmet sode nabija Noj pravi na glas, Ko sod ti nalija: „Je dobro za nas!" Ko sodov primanjka: „0, kam ga bom djal? „Koj pridi, moj bratec, „Še teb' ga bom dal!"
Jaz vidim pijance Pri miz' moje znance, Jaz sem pa koj doma K' je prazna mošnja.
12. Življenje.
(Iz junske doline.)
So dro bogat,' pavri, Da vboštvo k' ne trpo; Da li' 'majo še 'narje, Pa vodo pijo.
Enm' vsakem' stan' So križi na stran'; Kdor na svet' živi, Vsak nekaj trpi.
13. Radeckijeva.
(Na Djekšah.)
Eadecki 'ma že sivo gvavo, On pa še gre na vojsko ž njo; Močno se boj' prepiral', Boj' Majland noter jemal'; Vse on premagu bo, Vse koj z božjo močjo.
Se sabelce že bliskajo, Vahji se pa stiskajo; Te dečle se že. jokajo, Avbe, avbe, ojojo, Zdaj pa puabča več Nazaj k' ne bo!
14. Ljubica.
(Iz zilske doline.)
Sem bil včeraj na semenje,	Je b'la tenka ko konopla,
Pri svet'm Jurji na gore,	Bedeča kakor gartroža,
Tam jo ljubica rajala,	Bela, ko makov cvet,
Meni v srce nahajala.	Sam Bog te zvolil na ta svčt.
15. Pridi.
(Iz gonijo rožne doline.)
V vrtiču rastejo rože lepe, Lepe rudeee ino rumene; Dekle natrgaj jih mi! En pušelc mi vsaj stori, — Juhe! 'no z žido povi!
Daleč je, strah me je — Kje bom jaz klical te? Juhe! koj k meni pridi!
Kod ar jaz pridem, k' ne pridem sam, Z mano še pride en gorši moj špan,
Rožce že davno potrgane 'mam, Žido zeleno tud' kupila bom; Kedar boš ti prišel, Boš pušelc tvoj našel. Juhe! koj gvišno pridi!
K tebi ne pridem, za durce ne vem,
Na okno potrkam, te gori zbudim:
Le vstani, ljubica,
Svetiš kot lunica,
Gorši kot solnce po dni!
Kedar greš v hirbart, koj pridi grede, Bom pa en malo pogostila te, Piti ti dobro dam, Bajat te tud' peljam, Juhe, koj gvišno pridi!
Beseda o jugoslovanskih razmerah.
Jugoslovanstvo je lepo ime, v kterega pojmu se sveti prekrasen ideal navduševajoči vse pravoidealne Jugoslovane in njihove prijatelje. Jugoslovanstvo bi namreč imelo biti izraz duševne solidarnosti vseh slovanskih na jugu Evrope bivajočih plemen, združenih v bratskej slogi za medsobno podporo v strmljenji za močen in zdaten napredek v prosveti in obrambi svojih najdražjih svetinj proti navalom in napadom mnogoterih sovražnikov slovanstva. Jugoslovanstvo je torej prekrasen in vsega strmljenja vreden ideal, za kterega so se navduševali in po kterem so hrepeneli naši najblažji možje, in h kteremu mora težiti in se za-nj truditi vsakdo, komur je boljša, srečnejša in slavnejša bodočnost Jugoslovanov na srci.
Vendar narodna skupna zavest ali solidarnost jugoslovanska je še zelo zel6 slaba, mnogo slabša nego si jo idealno navdušeni rodoljubi mislijo ali priznavati hočejo; panebojmo se spoznavati, da se nam mnogo prikaznij, ktere nam z daleka preljubko bliščijo in srce z radostjo napolnjujejo, ob bližnjem razmotrivanji skazuje kot goljufiva fata morgana.
Meni se dozdeva, da je ideal naše jugoslovanske duševne solidarnosti •— o političnej še kar govora biti ne more — do današnjega dne še samo nekakšen poetičen uzor, akopram se o njem tudi mnogo prozaično piše in govori. Koliko nas Jugoslovanov pa si je že ta naš ideal na tanko ogledavalo iu razmišljevalo ? Koliko nas pa v obče ve, kam in kako naj na ta cilj in konec našega zjedinjenja gledamo ? No, ali res tudi že imamo takšen naš jugoslovanski cilj postavljen, na kterega bi se vsi ob našem delovanji in strmljenji ozirati mogli? —
Nas je ua jugu prav za prav troje plemen, Bulgari, Srbo-Hrvatje in Slovenci; pa li hoče to Bulgar, česar želi Srbin? ugaja li Slovencu, kar zahteva Hrvat ? moreta se li zjediniti Srbin in Hrvat, ker ju liturgija in azbuka loči ? —
Tako troje plemen nas je na jugu, no čvetero je ciljev, h kterim strmijo ta plemena, — kje se moremo zjedinjevati? — Bulgar zahteva celokupno veliko Bulgarijo, Srbin strmi za ponosno Dušanovo veliko Srbijo, Hrvat hoče veliko Hrvatijo, a Slovenec — rad bi bil tudi malehne Slovenije. Vse to strmljenje je samo po sebi vse hvale, časti in slave vredno: da prekrasni so ti ideali: Velika Bulgarija, Velika Srbija, Velika Hrvatija in mezinčno skromna, pa tudi celokupna Slovenija, samo da bi te štiri sestre res tudi sestersko med seboj složne bile, kakor so si prsti ene roke, ter se na obče slovansko zavest naslanjale, kakor na svoj mogočni palec, brez kterega so skvarjena roka, brez prave moči iu veljave. Mi Jugoslovani bi se vselej morali naravno najbližje rodne brate čutiti in po tem čutenji bi se moralo naše strmljenje in občenje med seboj ravnati, pa je li tako? Prestopiš na pr. Slovenec mejo hrvatsko, že dojdeš na tuje, kajti ako misliš tukaj bratsko jugoslovansko zavest najti, motiš se: tu velja samo hrvatska narodnost, hrvatsko ime, hrvatski ponos, ti pa si Kranjec, Štajerec, Korošec, Goričan — torej tujec; prideš v srbske pokrajine ter govoriš Srbom o jugoslovanskej bratskej zavesti, pomilujejo te človeka „utopista", ki resnih in razumnih pojmov nima. Blizu tako se ti bode godilo med Bulgari.
Obče, celokupne, solidarne zavesti še med nami Jugoslovani ni; partikularne težnje še povsod brezobzirno nadvladujejo. Mi Slovenci hrepenimo po našej malehnej Sloveniji, mi nikomur ničesar otimati nočemo, mi nikomur ničesar ne zavidamo, mi želimo samo toliko skupaj sami svoji biti, da se deloma ne ponemčimo, deloma ne poitalijanimo in deloma ne pomagyarimo, t. j. da se jugoslovanstvu ohranimo; mi se zato nikakor ne hudujemo, da je mnogo slovenske zemlje Hvvatskej pridružene, tudi nam ne bode žal, ako še nas mnogo v bodoče Hrvatov, Srbov in Bulgarov postane, ker tako se jugoslovanstvu ne izgubimo, temveč ga le krepimo. Tožuo in žalno pa se nam torej stori, ako vidimo slepo zavist in črni razpor med Hrvati, Srbi in Bulgari; ker Velikej Hrvatiji je nasproti Velika Srbija, in tej zopet Velika Bulgarija. Pač vsakteri Slovan obžaluje zavistno rivalenje med Bulgari in Srbi za ta ali oni košček zemlje, kteri je bojda bolj srbski nego bulgarski ali narobe, in kteri bi bojda zato moral biti s Srbijo, a ne z Bulgarijo združen in naopak, vendar nas Slovence najbolj v srce boli bratski razpor med Hrvati in Srbi, kterim je geslo: „ali Velika Hrvatija ali nič!" „ali Velika Srbija ali nič!"
Izvzemši nektere vse časti vredne osebe so Srbi in Hrvatje le dotlej slovansko zavestni, dokler se tiče tu srbstva, tam hrvatstva, t. j. njihovih posebnih interessov. Srbi se mnogo ponašajo in poveličujejo na svojo
prošlo slavo, na Dušanovo cesarsko Srbijo, kakoršno še enkrat doseči upajo. Program m srbske omladiue je torej: Srbija, kdegod je srbstva, t. j. kdegod se narod pravoslavno k Bogu klanja iu po srbskej azbuki čita. Hrvatje od svoje strani se tudi hvalijo s svojo nekdanjo bojda slavno državno prošlostjo, o kterej sicer mi drugi posvetnjaki, naj se nam to ne zameri, le malo kaj vemo, ter hočejo to staro državno slavo zopet z Veliko-Hrvatijo pridobiti, a zato jim je k „trojedinej" (?) kraljevini še neobhodno potreba srbske Bosne in Hercegovine. Velika Srbija zaprečuje povstanek Velike Hrvatije, kakor naopak, 110 Hrvatje pravijo, da jim razven „historičnih pravic" (?) tudi zato višje vodstvo in višje vladanje prihaja, ker so bojda na višjej stopinji civilisatornih močij in sposobnostij. — Kdo je prav, kdo je te razprtije in tega medsobnega zaviranja več kriv, Srbi ali Hrvatje, je težko določiti; Heine bi menda tukaj rekel: „Welcher Reoht hat, weiss ich nicht — Docli es will inich schier bedihiken,
Dass...........
Dass sie alle beide stinken."
Niti Srbi niti Hrvatje nočejo videti in vedeti, da sami za se niso veliki, da niti Srbija niti Hrvatija posebej ni znamenita, temveč da morejo le združeni v iskrenem bratskem prijateljstvu za medsobno podpiranje brez vsake zavisti evropsko narodno in državno znamenitost doseči. Srbi kakor Hrvatje pa imajo o samih sebi silno veliko mnenje, mislijo se velike in mogočne, v tem oziru so do pike Magyarom podobni: povišujejo se ob vsem, stavijo se v prvo vrsto največjih in najznamenitejših narodov, in to poveličevalno čutenje in mišljenje se nahaja povsod med vsemi strankami in slojami srbskimi in hrvatskimi, tako pri omladincih in srbskih konservativcih v knježevini in na Ogerskem, kakor pri napetnežih Starče-vičijancih in zmernih Hrvatih. Sicer je to psjchologično razumljivo: Srbi-Hrvatje so mlad, krepek narod, rekel bi v onej dobi, v kterej mlad človek pubertetnim postaj a. Kdo ne pozna bujnega in samozavestnega čutenja in mišljenja te dobe? Kdo se ne čuti v tej svojej mladosti Davida, zmožnega vsakemu Goliatu, vsakemu orjaku? Po razmeri čutijo in mislijo celi narodi kakor posamezni ljudje.
Prepira in razdvoja med Srbi iu Hrvati se seveda vsi sovražniki slovanstva, no med vsemi najbolj Magyari veselijo; oni to razprtijo tudi najbolj in z vsemi močmi goje, ker jim prihaja od nje največji dobiček. Nad zavistno razdvojenimi ter slepo sovražnimi si Srbi iu Hrvati se Magyari lahko z vso oholostjo poveličujejo iu svojevoljno gospodujejo, a brž ko bi se srbstvo in hrvatstvo prav iskreno bratsko zjediuilo, miuola bi vsa magyarska veličast, vsa njihova narodna in politična prevaga. —
S kakšno pravico Hrvatje Srbom pomanjkanje civilisacije oponašajo, ne včrn, vendar to vem, da prave obče ljudske naobraženosti še tudi
Hrvatje preobilo nimajo, tudi to vem, da je med Hrvati kakor med Srbi več nego bi trebalo tako imenovanih polomikancev ali polnaobraženega proletariatstva, ljudij, kteri so lupino moderne civilisacije zajeli, pa nikakor ne došli do njenega jedra. Takšni lažinaobraženci se tudi nikakor ne sramujejo različnost crkvene liturgije in nedolžne azbuke za sredstvo sovražnih agitacij in sebičnega hujskanja med neukim narodom rabiti iu tako verske in abecedne posebnosti za narodno različnost proglašati. Srbu in Hrvatu še velja verska formalnost za narodnost: danes Srbin, jutre Hrvat, baš ako se pravoslavnim ali rimokatolikom imenuje.
Politično združenje z Magyari je Hrvatom in dotičnim Srbom na veliko zlo, ker navzeli so se od njih vsaktere azijatske korrupcije. Srbsko-hrvatski narod povsod propada, kjer je v ozkej dotiki z magyarstvoin; raznotero činovništvo po srbo-hrvatskih pokrajinah, ktere so sedaj partes adnexae ogerskej kroni, tudi za troho ni boljše nego je magyarsko; pa kaj še! — magyarski uradnik magyarskemu kmetu nikoli „kutya" ne reče, pri tem ko pravi srbsko-hrvatski činovnik svojim kmečkim rojakom navadno le „cucak" — pes! —
Kakšni civilisatorni in politični uspehi pa se morejo od takšnih činovniških sirovostij in prazne oholosti v Bosni in Hercegovini pričakovati? V starih partibus adnexis je ubogi „cucak" že ukročen, a bosniški in hercegovinski „cuco" bode tega še grizel, kdor ga za človeka pripo-znavati noče. —
Kaj nam je ob teh jugoslovanskih razmerah, kterih, žal mi, svest sem si, nikakor ne prečrno ne opišujem, za veliki jugoslovanski ideal pričakovati?
Še dolgo bodemo slabi, ker razdrobljeni, prezirani, ker slabi, brez pravega cilja tavali v tmini, ktero si sami zakrivamo. Sedanje razmere se ne predrugačijo, dokler njihovi uzroki ne minejo, a zato je še malo upa, posebno ako odgojo srbsko-hrvatske mladine v poštev jemljemo. Na srednjih in višjih šolah se mladež demonstrativno navdušuje izključljivo le za srbstvo ali za hrvatstvo, vzlasti pa Hrvatom velja za edino zveličevalno vero — starčevičejanski panhrvatisem.
Še jugoslovansko poljaštvo je mogoče. —
Lahko bode kdo vprašal, zakaj slovenski list takšne rane razkriva? — Če hočemo, da nam naše rane celijo, jih ne smemo skrivati, treba je, da si jih pazljivo ogledujemo, da vidimo in odstranimo, kar je na našem telesu nečistega in gnilega. Bodimo vendar možje prave moške zavesti , kterim ne manjka poguma si ostro v lice pogledati iu si vselej pošteno povedati napake, ktere drugj na drugem opazujemo. Yečno za-molčevanje in prikrivanje našega zla v imenu tako imenovane „bratske sloge", je napačno, krivo in škodljivo; pošteni, razumni iu pravi bratje in prijatelji nikoli tako med seboj ne ravnajo. — Mi Slovenci, ki enako
bratski ljubimo Hrvate, Srbe in Bulgare, ki nobenim ničesar ne zavidamo, temveč vsem vse dobro želimo, mi jih torej smemo opozorjevati na napake, ktere sicer njim samim največ, po njihovej nesreči pa tudi nam mnogo škodujejo. Z druge strani pa bodemo mi Hrvatom, Srbom iu Bulgarom vselej hvaležni, ako nas tudi oni na naše pogreške pošteno in resno opozorijo.
Kje je naše sredotočje? Kje je naš cilj? Kaj nam storiti?
Naše sredotočje, cilj našega strmljenja in bratskega združenja mora biti zvunaj nas Jugoslovanov, mora biti v duševnej celokupnosti velikega slovanstva, kterega mogočni zastopnik je ruski narod, ruski jezik, ruska literatura. Cilj tega duševnega sredotočja — o politiki tukaj govora ni — naj nas vodi kakor polarna zvezda mornarje na širokem morji, v njem lahko najdemo vsi nam toliko potrebno bratsko slogo, kjer Bulgar ue bode zavidal Srbina, Srbin ne mrzil Hrvata in Slovenec se srčno veselil sprave svojih najbližjih bratov. V strmljenji k temu vseslovanskemu sredotočju pa lahko vsa slovanska plemena varujejo in ohranjujejo svojo plemensko in politično individualnost ter se morejo po svojej naravi in po svojih posebnostih še tem krepkejše razvijati, ker jih bode podpiralo mogočno vseslovanstvo t. j. nravstveno duševno združenje vseh slovanskih plemen.
Kako se naj posebno mi Slovenci ravnamo?
Skrbimo najprej za zdravo in krepko razvijanje svoje individualnosti, za moralni in materialni blagor lastnega plemena, za zjedinjeno Slovenijo; strmimo in upirajmo se na veliko vseslovausko sredotočje, krepimo se v tej mogočnej duševnej zvozi, da tako samim sebi ua srečo in slavo, skupnemu slovanstvu pa na čast in prid živimo. Ob vsem našem strmljenji in početji pa računimo vselej edino le s svojimi lastnimi močmi, ne za-našajmo se na posebno pomoč od nikogar, najmanj pa na podporo naših najbližjih bratov. Mi smo zapadni zid jugoslovanstva, na nas pritiskajo redoma Italiani, Nemci in Magyari, pa braniti moramo se sami, edino le sami, naš obstanek je edino le naša skrb. Vendar, ako se mi mali razkosani narodič proti takšnim navalom ipak uspešno borimo, nam toliko večja čast in zasluga; prijetna in ponosna zavest nas tudi navdaja, da. se ne trudimo samo za same sebe, temveč pošteno tudi za naše brate, kteri za našim zidom varno stoje. —
Mnogo se goji misel, da bi malo po malo mi Slovenci svoje narečje popustili ter se hrvatsko-srbskega poprijeli; ali nam je tega treba?
Ne, nikakor ne!
Kakor srbsko-hrvatski narod svojo individualnost z najboljšim uspehom na podlagi svojega jezika razvijati more, tako tudi naš slovenski narod na svojem. Če hočemo, da naše ljudstvo bere, moramo mu podavati dobro berilo v njegovem' najbolj razumljivem materinem jeziku; ako
27*
tega ne storimo, ali ne bode bralo, ali pa se nam bode ponemčilo in poitalijanilo.
Druga želja in misel je, da bi mi Slovenci za ljudstvo sicer pisali še za naprej po slovensko, vendar znanstvene knjige in vse, kar ni prav za prav ljudstvu, temveč našej intelligenci namenjeno, srbsko-hrvatski; ali je tega treba?
Tudi nikakor ne!
Kakor je zgorej bilo razkazano, mi Jugoslovani nimamo jugoslovanskega duševnega sredotočja kljubu jugoslovanskej akademiji in uni-versiteti. Veliko slovansko literarno združenje iščimo v ruskem jeziku v ruskej literaturi, pa ne v srbo-hrvatščini, kteri se še tako godi, da Srbin noče čitati latinice, a Hrvat ne cirilice. Ruščina je naravno literarno sredotočje vseh Slovanov, ruščina ima svetovno literaturo in svetovno moč, česar v srbo-hrvatščini nikakor ne nahajamo in pričakovati nimamo.
Zato pa še ni rečeno, da bi se mi Slovenci za srbo-hrvatščino ne brigali: nasproti je dolžnost vsakemu izobraženemu Slovencu, ter se tudi samo po sebi razumeva, da pozna jezik in literaturo Srbov in Hrvatov. Ruščina nam je sicer prostransko bolj oddaljena, pa zato nam vendar ni težje se je naučiti, zakaj v mnogem oziru je našej slovenščini še bolj podobna, osobito, ako se ne gleda na posebnosti v izgovarjanji, kar nima gledč na veliko pismeno literarno svrho prav nobenega pomena.
Naj se torej naša mladina dobro spoznava z ruskim jezikom in bogato rusko literaturo; pisatelji pa, kteri želijo pisati za mnogobrojno vseslovansko intelligenco, naj pišejo ruski, da se tako združeni v velikej vseslovanskej literarnej republiki shajamo vsi Slovani, kjer bodo z bratom Rusom zjedinjen Bulgar, Srbin, Hrvat, Ceh, Slovak, Lužičan in ako Bog da tudi Poljak. —	Dr. Ahasverus.
Dr. Ljudevit Gaj in ilirska ideja.
(Dalje.)
Razven z javnimi in nasilnimi protivniki narodnega razvitka imelo je „ilirstvo" boriti se tudi proti tajnim, a tčm škodljivejšim sovražnikom, namreč proti vzgoji mladine v povse tujem duhu in proti tujemu, mladini pogubnemu berilu ter sploh proti tujstvu, vladajočemu v obiteljskem in društvenem življenji, t. j. proti ponemčevalcem — „š v a b o n o m", ali kakor jih A. Tkalčevic (1. c.) zove, germanomanskej stranki.
Kako je v tem oziru bilo tedaj na Hrvatskem še leta 1848., to nam zopet pripoveduje isti očevidec (Tkalčevic) sam:
„Germanomanska stranka, dobro ved6č, da se z uporom rdja odpor, ne upa se iziti na boj junaški, da se prsima ogleda s tekmečico, temveč
potajuo svoje carstvo širi. Ker nima zadosti moči, da se polbije na političnem polji, odpinja svoje strupene strele iz zased družbinega življenja. Zadača tej stranki je — z naskokom nadvladati srca krasotic, in dokler se druge stranke za prvenstvo borijo, v družbinem krogu, v srci materinem in nedolžne dece, iz ktere vsa bodočnost klije, svojo pobedo (zmago) slaviti. Sredstva k tej svrhi so jej nemški jezik, književnost nemška, a v njej osobito lahkokrila musa.
„Lahko bi po naših mestih, a posebno v Zagrebu ua prste izbrojil vse hiše, kjer se naški govori. — Povsod sedi na prestolu nemški gojenec ter s težkim mečem v roki kolje in pobija vse, kar mu ni primerno. Nahajajo se tudi Srbi, ti nekdaj za svoj materin jezik slavni borilci, ki so zavrgši svoje uveli v družbin krog tuje nemške glasove. Da isti domorodci, ti na glasu junaki, dajajo svojo deco najprej nemški, potem še le naški učit, govoreč: „Samo ako se deca nauči ta težki nemški jezik, bode se lahko v učilni naški naučila!" Po tem modrovanji se uči deca najprej zajekovati, potem Boga po nemško moliti, da cel6 šolski predmeti v po-četnih učilnah uče se sredstvom nemškega jezika. Tako se dete navadi misliti s tujim a ne slovanskim umom, čutiti s tujim a ne slovanskim srcem. Takovo dete je za domovino izgubljeno, ako tudi ne za vselej, pa vendar podobro dolgo. To je način odgojevanja moških.
„Da se krasotice izključljivo nemškega jezika poslužujejo ter da naški jako malo znajo, ni treba povedati. Da kaj je za njihova nežna usta pri-ličnejše in milejše od nemškega, a kaj je bolj surovo, neotesano od materinega jezika? Domorodcu srce žalosti poka, ko čuje, da ne besedijo samo odličnejše nego tudi mestjanske hčere nemški, a o narodnem jeziku tako porogljivo govore ..."
Da se temu nedostatku doskoči, začeli so domorodci v domače, obi-teljske kroge uvajati narodni jezik, priporočale so se narodne pesni srbske, in skrbelo se je za drugo primerno čtivo i. t. d.
Bodoljubi, poganjajoči se za napredno idejo narodnosti, zapazili so bili odmah, da ne more imeti uspeha misel, za ktero se ne zanima tudi polovica naroda, krasni spol. Zato so si tudi oni isto tako marljivo prizadevali, da pridobijo tudi žene za narodno stvar. V tem gre med drugimi pohvalno omeniti plemenitega grofa JankaDraškoviča, ki je v to svrho napisal in izdal knjižico v nemškem — tedaj priljubljenem in rado pristopnem — jeziku: „Ein Wort an Iliriens hochherzige Tochter uber die altere Geschichte und neueste literarische Regeneratiou ihres Vaterlandes" 1. 1838., kjer „veledušne hčeri Ilirije" pozivlje, da se bri-nejo za koristi naroda ter začno negovati narodne svetinje.
Njihov trud ni bil brez uspeha. Kakor že omenjeno, stopile so tudi krasotice v kolo narodnih buditeljev. ter z mnogimi venci okrasile narodno ^književnost, med kterimi je najznamenitejša Dragojila Jarnevičeva,
ki se je napotjena v Gradci po slavnem I v a 11 n T r n s k e m pojavila prvikrat, v »Danici" 1. 1839. br. 31. s pesnijo »Želja za domovinom" ter je svojemu narodu poklonila mnogo lepili pesnij in zanimivih pri-povestij.*
Zanimivo je pismo neke zagrebške Hrvatice F. Ž. iz Trsta, tiskano v »Danici" 1844. br. 52. o poslovanji tamošnjih domorodkinj, kterega ne morem opustiti, da ga tu ne prepišem. — Glasi se: »Bodoč da (ker) ti evo o samih privatnih stvareh pišem, valjda vže misliš, dragi brate, da sem ti se v ovem polunemškem i poluitalijanskem Trstu ponemčila ali poitalijanila, ter na milo domovino pozabila. Nu varaš se. Človek v tujini samo še le bolj čuti, da mu je najbolje v majčinem krilu, i za to onde še bolj ljubi domovino. I jaz sem se uverila, da to nij sramota reči, »jaz sem Hrvatica" , kakor smo pred deset leti mislile. Zato drago mi domovino i jezik narodni vse više ljubim, i knjige v njem pisane marljivo čitam. Nu nijsem jaz tu jedina domorodka, ima jih več, a ua čelu nam stoji slavno znana domorodkinja gospoja R., kojej je g. Kollar toli zaslužene hvale podelil na 50. strani svojega Cestopisa. Vsaki četvrtek se-staje nas se več. Pa kaj misliš da delamo? — Nu težko da bi pogodil, za to ti raje sama rečem: učimo se srbski čitati; ker znaš da me Zagrebčanke jedva da smo do sedaj videle srbske knjige, a kamo li čitale. Zato smo tu naumile ostalim hrvatskim sestram dober primer dati, i iztočnej bratji našo ljubav očitovati (pokazati), ter jim čitamo knjige. Zaista imeti češ veselje, kedar ti se v Zagreb povrnem, pa začnem srbski čitati i srbske pesme pevati kakor rojena Srbkiuja. Nu za ovo veselje moraš platiti i ti naprej: piši mi namreč, kaj biva v milej domovini, kako li napreduje narodnost kod mojih zagrebških sester, pohajajo li marljivo besede (Beuuions) itd. ... Z Bogom! F. Ž."
Dal Bog, ter nam majka Slava rodi mnogo takovih hčerij!
Vseobee razvijanje narodne stvari.
Da se čim bolje razpiha duh narodni, prirejevale so se plesne z a-bave in dobro voljne gledišč ne predstave v uarodnem jeziku, tekmovale so čitalnice ustanovljene že skoro po vseh večjih mestih in zavodih na Hrvatskem in v Slavoniji, a osobito so se povsod razširjavale domorodne pesni, ki so kakor troblje budnice narod k zavesti klicale, ter vzbudila se je tudi ljub&v za domačo glasbo. — Obširnejše opisuje vse to Ivan Milčetic v »Velebitu", zabavniku hrvatske omladine 1. 1874.; in ako-prav nam je že »Zora" (v Mariboru) i. 1. oni članek večinom priobčila, vendar mislim, da ne bode škodilo, ako še tu dotični ulomek navedem.
Iv. Milčetic med ostalim piše: »K brzemu razvitku ilirskega
* Glej „Zoro" 1877.
pokreta pripomagala so mnogo razna društva, a osobito gledališča iu čitalnice bile so na Hrvatskem prvi hramovi narodnega duha. Tu so se shajali vsi mladi Iliri, vzpodbujajoč se in krepčajoč z domorodnim ognjem. V čitalnicah se je začela najprej glasiti hrvatska beseda; tu se je najprej podučevalo v jeziku in književnosti hrvatskej in občeslovinskej. Med vsemi je vladala najiskrenejša bratska ljubav: vsi zajedno so sočinjavali diven sklad. Ko je prišel 1. 1842. Kollar k svojim prijateljem v Zagreb, začudil se je njihovemu skladu, a posebno izuenadili so ga s čitalnico, v kterej je našel toliko slovinskih novin, kolikor nikjer po drugod.
Ko so Ilirci važnost gledališča uvideli, obrnoli so tudi na-nj osobito pozornost. L. 1839. so v Sisku dobrovoljci prvikrat predstavljali Kukulje-vicevega „Jurana i Sofijo". Ta prvi poskus je vzbudil v občinstvu veliko navdušenje za vse, 'kar je narodno. To podjetje siseških rodoljubov ni dajalo miru drugim mestom, dokler niso kaj sličnega izvedli. — L. 1840. pozove čitalnica na svoje stroške v Zagreb narodno društvo iz Novega Sada. I v Zagrebu so predstavljali prvi pot omenjeno Kukuljevicevo delo z najlepšim uspehom . . . kakor se je o tem pisalo v „Dauici ilirskej" (br. 24.) med ostalim: „Bolj veličanstvenega in milega prizora za domorodca biti ne more, nego li je on bil, kterega videti smo rečeni večer priliko imeli. Do tisoč oseb iz vseh stanov zbralo se je z domorodnim ognjem upaljenih in iskrenim veseljem opojenih, da enkrat očito svetu pokažejo, kako svoj sladki ilirski jezik in junaški rod ljubijo in spoštujejo. Zaisto to je bil večer, ki zaslužuje biti vpisau v annale naše domovine"... Z enakim uspehom so se vršila predstavljanja i v Varaždiuu, Karlovci, Križevcih in drugde." — Isto tako je obratno tudi pevsko društvo iz Zagreba dajalo potujoč musikalne zabave v Belgradu, Pančevu, Novem Sadu, Mitrovici in po drugih mestih, ter je bilo povsod z velikim navdušenjem sprejemano. V Belgradu na pr. pozdravil je Zagrebčane sam knez z besedami: „Drago mi je, da su nas bratja Hrvati posjetili" (obiskali).* — L. 1840. čital je Ivan Mažuranic v čitalnici tudi o tem, kako bi se mogel v Zagrebu postaviti stalni temelj narodnemu gledišču, in tedanji banske časti namestnik, pok. kardinal Haulik je poklonil veleznatno svoto za nakup gledališčne zgradbe, ktero je bil dal pozidati mestjan Krištof Stankovic 1. 1834., ter je ob enem razposlal poziv na urade in predstoj-ništva, da nabirajo in dajajo v to domorodno svrho dobrovoljne prineske. Na ta način se je nabrala glavnica, s ktero so gledišče pozneje kupili; in tako se je ta odtujeni zavod, ko je postal deželski, kmalu pretvoril v stalno „Narodno kazališče".
Bil je še eden močnejši činitelj, kteri je ilirski pokret pospeševal, a to je „prigodno pesništvo".
* »Danica« 1847. br. 41.
„Kakor v vsakem pokretu" — nadaljuje M i 1 č e t i 6 — „pesnik poleg govornika glavno ulogo igra, tako je i pri nas ilirska ideja največji odziv našla v pesni. Vsaka burna doba raja i burnih ljudij. Tudi pri nas so po 1835. 1. nastali burni časi: narod hrvatski se je boril za svoj obstanek. V takovih časih pa, ko se celi narod bori za življenje ali smrt, tam ustajajo i ljudje izvenredui, ki s svojimi govori in pesnimi vznašajo vse duhove. Živa beseda in pesen: to ste dve moči, kteri znate potresti cele države. Prigodni pesnik ne mora ravno biti prav za prav pesnik, niti rini je treba točno ravnati se po pravilih poetike — njemu je več stalo do effekta, nego li do umetnosti.
„Takih pesnikov se je pojavilo tudi pri nas po 1835. letu velika množina, da pač, kolikor je bilo piscev, skoro toliko bilo je tudi pesnikov. Vsak je hotel, da se poskuša s pesnimi in da v njih izlije svoja dorno-rodna čuvstva. A ni čuda, ker samo takova doba rodi takih ljudij.
Najznamenitejši med njimi so bili: Gaj, Vraz, Vukotinovič, Blažek, Stoos ,* Maric, Mažuranic, Kukuljevic, Bogovič, Topalovič, Mihanovic, Demeter, Niemčič, Bakovac, Tordinac in Busan. Najčistejši in „par excellence" prigodni pesnik je Eusan. On ni samo pesni speval, temveč
* Najkrasuejše je idejo sloge ilirske razvil umni Pavao Stoos v svojej du-hovitej in ognjenej pesni: „Poziv u Kolo ilirsko." Ta pesen — veli Mil-četič — predstavlja nam celi programm naših Ilireev. Pri-občena je bila v „Danici ilirskej" 1. 1840. br. 4. (na-tisnena je tudi v Razlago vej „ Pesmarici" II. izd. str. 152) z znanim, na čelu lista pred samo pesnijo sto ječim, karakteristično iz imen izdelanim grbom jugoslovanskim: polmesec in zvezda, v tej-le obliki:



fbi
s
Ji. Bosni
a'
ro





-^erceS0^1
oV
Začenja se z besedami, ktere se v pesni dvakrat ope-tujejo:
„U ilirsko kolo mili Vratite se srodni puci1;
Što su stari gvo-ždjem' bili, Nek su duhom sad unuci!" in kjer se med pozivom pojedinih tu v grbu imenovanih kosov „ilirskega" naroda, nahajajo tudi povse resnične iu prelepe besede: ' „Samo sloge duh jedini
Budi naša obča dika, Angjeo3 mira medju sini
Jedne majke i jezika!"
ljudstva; 2 z železom •-- orožjem ; 3 angelj.
jim odmah tudi napeve skladal, kar je i posebnost prigodnej poesiji. Ti pesniki so prava burja življenja. V njihovih pesnili se zrcalijo vse misli te dobe, a prigodni pesniki so i navek uajbolj verno ogledalo svojega časa. V tem pesništvu je ideja ilirska najlepše razvita.
„ Vsaka misel naših Ilircev je našla v pesni svoj odziv. A ker so se te pesni zmirom tudi pevale, zato ni čudo, ako je ilirstvo tako brzo napredovalo. Hitro ko se je kaka lepša pesen pojavila, jej je kdorkoli napev zložil. Poleg prigodnih pesnikov ustajajo vedno i prigodni skladatelji. Lisinski, Padovec, Livadic, Busan in drugi, neutrudljivo so skladali napeve in izročali pesni polne ognja narodu, da se z njimi nasladjuje, krepi in juuači. Na ta način je ilirska ideja prodrla v najzabitnejše kraje našega naroda. Mladež se jih je na pamet učila in pevala. Kakor blisk proletela je pesen po narodu, znanec jo je znancu, a prijatelj prijatelju prenašal, in tako je ona v kratkem postala svojina celega naroda. I gospoda in seljaki, vsi so pevali. I po gorah in dolinah, i po livadah in ravnih poljih razlegala se je ilirska pesen.
„Eden izmed onih ljudij, ki so s svojim pevanjeni mnogo doprinašali k navdušenju narodnemu, bil je Albert Štriga. *
„Nikdar ni mala Hrvatska toliko plemenitih in za svoj rod plam-tečih src imela, kolikor od 1. 1835—1848., iu nikdar ni bilo v našem narodu toliko navdušenja, kolikor tedaj. Pesen hrvatska je jeknola z Davorovim glasom ter Hrvate v boj pozvala, da si obranijo dom od prekodravskega napadača. Narod je hitel v rat (boj) s svojim ljubimcem banom kot na pir (svatbo). A koder je Hrvatska vojska šla, toder se je glasila i hrvatska
* Pokojni Ivan Perkovac, človek očevidec, pripoveduje o Strigi: „Nova ideja o narodnosti se mu je t ako zasekala v glavo, da ni miroval ni po dnevu ni po noči, mučeč se in premišljujoč, kako bi mogel narodnej stvari pomoči. Cesto je s svojimi drugovi hodil po zagrebških ulicah, budeč in navdušujoč mestjane z novimi pesnimi: „Hajde bračo, hajd junaci," „Nek se hrusti šaka mala" itd. — Da odneha želji srca svojega, sezval je enkrat celo akademiško mladež na južno promenado; zbrala se je tu tudi množina mestjanov in ostale gospode, a Štriga je v koru stotine glasov izvodil pesni stare in nove. Navdušenje je pri onej priliki bilo toliko, da je ves Zagreb bil kakor vzbunjen; dijaki so hodili od ulice do ulice pevajoč pod okni odlične gospode. Tako so v kratkem času nove ideje zanesle mladež in probudile ostalo prebivalstvo na odpor proti nastojanju Magjarov; vsakdor je peval, vsakdor se hrabril." („Obzor" 1.1874. br. 43. listek.) J. Milčetič 1. c. piše: „A kedar je Štriga prvipot v zagr. gledališči peval neki komad iz Lisinskega opere „Ljubav i Zloba", bil je 17krat z neizrekljivim navdušenjem poslušateljstva izezvan! Štriga je bil tako priljubljen v Zagrebu, da je moralo, kedar si je koje društvo hotelo napolniti gledališče, prositi Štrigo, da bi mimogrede kaj zapel. Njegov krasni glas namamil bi ves Zagreb v gledališče."
Vrstniki Gajevi še zdaj radi pripovedujejo, kako so užigale tedašnji rod pesni kakor na pr. „Gdje je slavska domovina" (Kukuljevičeva), „Dusi, koji rod svoj ljube" (Blažekova), „Oj Iliri! jošte živi," „Prosto zrakom ptica leti" (Kusanova) itd. — pesni, ki so dandanes skoro že pozabljene. (Pr. Erjavec „Zvon" 1879, str. 93.)
pesen; ona je krepila dobrovoljee z onim nepojmljivim žarom, ki ga zo-vemo ljubdv do domovine.
„A kdo bi se čudil temu?" opazi pisatelj. — „Da je-li sile na svetu, ktera je zmožna bolj srce človeško vznesti, nego li glasba in pe-vauje? V tugi nam je pesen utelia, a v radosti zanos. A koga pak ne navdušijo glasovi, divni materini glasovi ? — Kedar Francoz samo začuje prve besede svoje „marseillaise", prsi se mu od ponosa širijo, srce mu močneje bije, oči se mu v blisku zaiskre, in 011 hoče „pour la France" u vatru i u vodu". A mar da Hrvat hladen ostane, kedar začuje one Gajeve, veličanstvene besede: „Još Hrvatska nij'propala, dok mi živimo" ? Kakor povsod, tako je tudi pri nas pesen pokazala čudotvorno svojo moč. Sama marseillaisa je Francozom več slavnih zmag izvojevala nego i koji bajoneti; v Italiji je prigodna pesen neizmerno veliko uplivala (Garibaldi-jeve davorije), in tudi pri nas je po pesnih ilirska ideja postala svojina celega naroda."
Večina pesnij, ktere se še dandanašnji v Hrvatskej pevajo, posebno budnice in davorije, izhajajo iz „ilirske dobe". —
Zmaga ilirstva.
Tako se je narodni duh na Hrvatskem, vzdramljen iz trdnega spanja po Gajevem prizadevanji i brez njegovega neposrednega sodelovanja čudno hitro in na vse strani razvijal.
Leta 1841. odobrilo je ogersko namestniško „veče" po velikih naporih Gajev pravopis in potrdilo ga za „knjige školske" v Hrvatskej in Slavoniji; a leta 1845. se je ustanovila po previšnjej naredbi Nj. Veličanstva Ferdinanda na zagrebškej akademiji prva stolica jezika, „hrvatsko-slavonskega i književnosti", za ktero je bil javnim professorjem imenovan V. Bab u k i c. Po prizadevanji čitalnice in gospodarskega društva, a posebno vsled marljivega delovanja Drag. Rakovca, M. Sabljara in Lj. Vukotinoviča pomnožila se je za utemeljenje že davno namenjenega »Narodnega museja i knjižnice" zbirka knjig starih novcev in drugih vsake stroke znamenitih stvarij tako, da je nastala neobhodna potreba priskrbeti si hišo za musej, čitalnico, gospodarsko društvo in matico, ter da se v njej otvori „Narodna dvorana". V to svrho se je sestavilo 1. 1846. društvo, ktero je potem podpisov na delnice kupilo in utemeljilo „Narodni dom".
Tudi županijske dvorane so oživele ter so nektere v službenih poslih začele upotrebljevati hrvatski jezik, tako v javnih listinah, v potnicah, poveljih, dolgovnicah itd. —
In isti sabor je postal borišče domače samostalnosti. L. 1845. na pr. zahtevali so Hrvatje na saboru, da se zagrebška biskupija poviša v nadbiskupijo, da se Dalmacija in tudi dolnja Slavonija, ktero so Magyari
nekako svojemu „Magyarorszagu" prištevali, povse združi s trojedino kraljevino, za ktero se naj ustanovi posebno namestništvo, a povsod se ima uvesti narodni jezik. Dve leti po tem so začeli „s tališ i i red o vi" na saboru pod predsedništvom banske časti namestnika, biskupa Haulika, posluževati se »narodnega jezika književnega" poleg starega zakonitega jezika latinskega, kakor to kažejo „Acta et articuli", ktere je izdal istega leta 1847. Drag. Galae, kjer se prvikrat v javnosti nahajajo poleg latinskih tudi hrvatski govori. Poslovnim jezikom bil je hrvatski jezik proglašen 23. okt. i. 1. *
Tako se je na Hrvatskem živi narodni jezik, v kterem je prej gospoda samo s svojimi slugami govorila, — jezik, kteri se je še samo glasil v nepokvarjenih ustih seljaških, nazvan „lingua vernacula", vzpel po malem tudi na učiteljsko stolico, prokrčil si pot v županijske skupščine in v isti sabor — poleg mrtvega latinskega kot „ lingua na-tioualis" vladajočega.
Kakor je bil Vekoslav Babukic v dober čas prvi s svojo, najprej v „Daniei" 1. 1836. tiskano „0 s novo slovnice slavja nske narečja ilirskega" doskočil velikej potrebi, podavši mladini po so-stavu pravil u č e v u o pomoč, tako sta k napredovanju Gajevih podjetij s svojim uplivom mnogo doprinesla dva ugledna in veleučena starini-Hrvata: med aristokratijo že imenovani grof Janko Draškovič, a med svečenstvom opat bistriški Ivan Krizmanic. Ker sta odmah s prvim pojavom pravopisne preiuačbe vzprejela novi pravopis iu jezik, za-vrgši svoje ne z malim trudom od več let sestavljene spise, obrnola sta s svojim modrim zgledom mnogo protivnikov na pravi pot. Za njimi je pristopilo h Gaju dosta tako po časti kakor po intelligenci odlikujočih se oseb , na pr. grofi G j u r o Oršic,Sermaž, Bakač, F e s t e t i c, P e j a č e v i c, baron K u 1 m e r, grofica S i d o n i j a E r d o d i in baronica C o n d e, Anton Z d e n č a j in Luka Ljubic, tedaj prisednika banskega sodbenega stola, Nikola Zde n čaj, podžupan križevski, Mirko L e n t u 1 a j, podžupan zagrebški, omenjeni vladika J u r a j H a u 1 i k in z malimi izjemami vse višje in nižje svečenstvo. Da, kakor A. S. v „Viencu" 1872. br. 20. očitno veli: „Kdor bi pobližje in neprestano proučil dogodjaje onih časov, bi se gotovo uveril, da se ima uspeh Gaje-vega podvzetja upravo temu pripisovati, da je namali od početka h Gaju pristopil velik del obiteljue aristokratije, a z malo izjemo vsa hrvatska umno samoštalna intelligenca." —	(Dalje pride.)
* Korinek: Slovanstvo.
Rimsko dedinolovstvo in njega izpodbijalci.
Spisal Fr. Wicsthaler.
Ubi pro laboro desidia, pro con-tineutia et aequitate lubido atque superbia invasere, fortuna sinuil cum moribus immutatur.
Sall. de coui. Catil. c. 2.
Odkar si je rimsko ljudstvo, zmagovalno prestopivši italske meje svoje, zaporedoma deželo'za deželo osvojilo iu narod za narodom podvrglo, nakopičilo se je v njegovem glavnem mestu silno bogastvo, z bogastvom pa se olj enem ugnezdila cela kopa prej neznanih napak iu strastij. Čim večje je postajalo število rimskemu gospodstvu podložnih ljudstev, tem večje je postalo število potrebščin in poželenj, kterih so se bili Rimljauje pri tujih narodih nalezli. „Graecia capta ferum cepit victorem." Izginola je s časom rimskemu državljanu lastna nravna krepost iu resnost, in udomačile so se vsakojake grde razvade, kakoršne more roditi le naj-bujnejša domišljija človeška. Na prvo mesto med njimi seje vzpela neizmerna potratnost, ki se je vzlasti potem razpasovala, ko je bila bogata, blažena, a vsled tega tudi mehkužna Azija rimskej državi kot „provincia" (pokrajina) utelešena. Od ondod so Eimljanje na lastno zemljišče preselili vse vrste razkošnosti in nasladnosti, ki so državnemu razvoju ravno tako škodljive, kakor užitek strupenih rastlin životu posameznega človeka, Tam v daljnej Aziji so se bili Eimljanje naučili zidati veličastne palače in vile, lepšati svoje sobe s krasnimi slikami in dragocenimi posodami, posluževati se najdražjega pohištva, uživati le izbrane jedi in pijače, ki so si jih od najbolj oddaljenih krajev svetš naročali, ter zapravljati svoje imetje z malovrednim, denarja željnim ženstvom i. t. d. Taka brezmejna potratnost je morala s časom pogoltnoti največje premoženje, ktero je bil Eimljan od svojih prednikov podedoval ali v kakej vojski kot poveljnik priplenil ali kot rimski uradnik v provincijah od svojih pod-ložnikov izsilil. A z denarjem, ki je bil pošel, ni zamrla tudi poželjivost, marveč se je tem hujše oglašala, ker je razvajenec sedaj ni imel s čim utolažiti. Trebalo je torej premišljevati, kako bi se dalo prejšnje prijetno, brezskrbno življenje nadaljevati ali vsaj tako »sramotno uboštvo" zabra-niti. To pa Eimljanom te dobe ne dela posebno velike preglavice; kajti njim gre le za to, da si sploh opomorejo, ne pa kako, ali po poštenej ali nepoštenej poti. Da se je vsled tega v rimsko državo utepla skoro neverjetna izprijenost, ki je s časom kakor kak hudournik preplavila malo da ne vse rimljanstvo, je popolnem naravno; kajti „ubi paupertas probro habetur, ibi nec innocentiae locus est", pravi že Sallustij. V velikanskem mestu rimskem se ni zdaj nihče več sramoval z nepoštenimi sredstvi: s
podkupovanjem ali celo s silo, dospeti do kake častne službe, ki bi mu imela k novemu premoženju pripomoči. Velika uradna oblast namreč, ki je bila združena s takimi častnimi službami, obečala je ne majhno korist, ker jo je mogel brezvestnik na marsikak način v zlo obračati, in sicer ne samo državi v kvar, ampak tudi na škodo zasebnikom. V zlasti za najvišji dostojanstvi, konsulstvo in praetorstvo, so se Rimljanje že od nekdaj s silno strastnostjo in brezobzirnostjo pulili in trgali. Na najsramnejše načine nečistovati, če je kaj dobička prinašalo, obotavljali so se moški ravno tako malo kakor ženske. To spohoto (lakomnost), ki je glavni madež one dobe, označil je izvrstno pesnik Horacij v prve knjige prvej poslanici v. 53, kjer pravi, da je tedanjega rimskega sveta geslo: „Quaerenda pecunia primum ost, virtus post nummos."
Ko so pri takih razmerah stroški za vsakdanje potrebne in nepotrebne reči čim dalje večji postajali iu se z naraščajočo družino le množili, čuditi se ni, da so se jeli Rimljanje bolj in bolj zakonskega življenja izogibati. Kajti kot samci smeli so celo premoženje le svojej poželjivosti žrtvovati in ni jim trebalo skrbeti za ženo in otroke, kterih stanu primerna odgoja takrat ni bila cenejša, nego dandanes. Oeinu bi si bil tedaj meh-kužnik in samopridnež nakopal takih skrbij, če mu je bilo dano ob svojem podedovanem ali nepošteno pridobljenem premoženji brez dela iu brez skrbi žive ti? Vrh tega je treba še tudi to pomisliti, da je bilo rimsko ženstvo tiste dobe z malimi izjemami ravno tako popačeno in podlo, kakor moštvo. Ako je tedaj kak mlad človek hotel v zakon stopiti, morala ga je splošna ženska izprijenost oplašiti in od tega koraka od-vrnoti. Zatorej so iz gole samopašnosti iu bojazni rajši zanemarjali eno prvih državljanskih dolžnostij: imeti in skrbeti za otroke. Kak razloček med Rimljani prejšnjih vekov in med temi samogoltneži, ki merijo vse, tudi domovinske dolžnosti, le po svojem dobičku ali po svojej škodi! Kako ljubeznjivo in skrbno se je prej odgojevala deca! Bila je največji ponos in najdražje lepotičje vsakej hiši, kar nam pojasnjuje ona znana pripovedka o Korneliji, materi obeh Gracchov. Zdaj pa se je dozdeval zakon mnogim nepotrebno breme, ki človeka ovira in zadržuje streči raznim strastim in živeti brez skrbij in težav!
Ker se je brezzakonstvo tako širilo, da je za obstanek rimske države nastala velika nevarnost, skušal jo je že cesar Augustus odstraniti z znano postavo „lex Julia de maritandis ordinibus", ktero je leta 9. po Kr. r. obnovil konsul Papius Poppaeus, tako da se je odslej imenovala: „lex Julia et Papia Poppaea". Ta postava je prepovedovala samski živeti, posebnih kaznij določujoč samcem in samicam. Tako na pr. niso smeli v nobenem testamentu za dediče vpisani biti, ako niso bili najbližji sorodniki oporočnikovi; še malega volila niso mogli sprejeti. Oženjenim brezdetnikom pripadala je le polovica tega, kar se jim je sporočilo; drugo
je vzela država. Nasproti pa je ista postava podeljevala posebne pravice in svoboščine onim oženjencem, ki so imeli po tri ali več otrok („jus trium liberorum"): kedar so se potegovali za kako častno službo v mestu ali za kako provincijo, dajala se jim je vselej prednost pred onimi, ki so bili brez otrok; v raznih gledališčih imeli so posebne častne sedeže; oproščeni so bili nadležnih sodnijskih in varstvenih (jerobskih) dolžnostij; če so bili sodnijsko obsojeni, olajšala se jim je kazen, osobito kedar je šlo za konfiskacijo premoženja i. t. d. A da-si je bila ta postava iz blagega namena dana in se tudi dovolj strogo izvrševala, imela se vendar ni s povoljnim uspehom ponašati; kajti večja kakor njena moč bila je pri rimskem občinstvu moč lenobe, podlosti in sebičnosti. Brezdelnost,, v kterej so se mogli složno udajati vsem nasladnostim človeškega žitja, ugajala je sedaj večini bolj, nego vse častne službe, koje so mogli le tedaj opravljati, ako so se odrekli vsem svojim razvadam. Tega pa niso hoteli storiti, zatorej so se rajši odpovedali zakonu in z njim vsem dostojanstvom. Naravni nasledek temu je bil, da je v časovnem teku izmrlo mnogo rimskih rodovin in da je po mestu kar mrgolelo bogatih starcev, ki niso imeli niti lastnih otrok, niti drugih postavnih dedičev. Njih število so tudi še izdatno množili „libertini" (osvobojeni sužnji); ti ljudje so bili sicer navadno bogati .in so se lahko ženili, a ostajali so vendar rajši samci, ker si družic iz svojega stanu niso hoteli voliti, iz višjih pa jih dobivali niso. Takih oseb so se tedaj mnogi lahkožive! lotili in je z raznovrstno postrežljivostjo zalezovali, nadejaje se, da postanejo ali njihovi glavni dediči, ali si pa bodo vsaj kako malo volilo prisladkarili. Jeli so je povsod prijazno pozdravljati, prišli so vsak dan prvi k jutranjemu pozdravu v atrium (sprejemno sobo), v časih že, ko se je bilo še le komaj zasvitalo, zapuščali so je navadno o mraku, pridruževali se jim na vseh sprehodih in potih, spremljevali je domu, pogovarjajoč se z njimi „sukaje plašč vselej po vetru", prilizovali se jim, da se je človeku gnusilo, obdarovali je, kolikor jim je bilo mogoče; če so zboleli, obečali so ti hinavci bogovom zahvalne žrtve za njihovo ozdravljenje; kedar je imel tak starec kaj s sodnijo opraviti, zastopali in zagovarjali so ga z vso svojo zgovornostjo in zvitostjo kot „patroni" (zavetniki) ter so res tudi marsikako umazano pravdo za nje priborili. Popolnem opravičeno je tedaj šegavo bahanje nekega starca v Lukianovih „mrtvaških pogovorih", ki pripoveduje, koliko prekrasnih ljubiteljev in ljubiteljic se mu je samih ponudilo, ali pa so mu je drugi ponujali, da-si je bil že ves zgrbljen, brez zob in plešast! Ljudi te vrste, ki so bogatim samskim starcem s tako čudovito pozornostjo stregli, le da bi postali njihovi dediči, zovejo Rimljanje „captatores" (dediuolovce, izpodlezovalce), njihov posel pa „cap ta t i o" (dedinolovstvo). Tej novej prikazni, ki pa tedanjemu rimljanstvu ni veljala za nepošten posel, ampak za popolnem nedolžno obrtnost, ugladila je pot
splošna rimska šega, z razno poslnžnostjo pridobivati si naklonjenost bogatih in veljavnih sodržavljanov.
Da je imel ta človeški izrodek že pred Augnstovim vladanjem svoje skrbno nastavljene mreže", učimo se iz Ciceronovega spisa „Paradoxa" (V. 2. 39.), kjer pravi govoreč o hlapčevstvu, v kterem živč različni strastneži: „Hereditatis spes quid iniqnitatis in serviendo non suseipit ? quem uutum locupletis orbi senis non observat? Loquitur ad volnntatem: quidquid denunciatum est, faeit, adsectatur, adsidet, munerat." Za cesarja Augusta bilo je to gnusno rokodelstvo že v polnem razcvetu, kakor raz-vidimo iz Horacijeve satire, o kterej hočemo spodaj malo več spregovoriti, pa tudi iz njegove poslanice I. 1. v. 77. in si.:
„Sunt qui
Crustis et pomis viduas venentur avaras Excipiantque senes, quos in vivaria mittant."
Za sledečih cesarjev so se bile razmere v vsakem oziru le še shujšale. Neizmerna potratnost požrla je s časom vse premoženje iz blagajnic brezvestnih rimskih mehkužnikov in nasladnežev in je rodila mesto njega v njihovem srci nenasitljivo spohoto. Vsled tega se je število zakonskih mož še bolj skrčilo, nasproti pa je število dedinolovcev od dne do dne naraščalo. To nam potrjujejo rimski pisatelji, vzlasti Plinius Secundus, C. Petronius Arbiter, C. Tacitus in tudi grški satirik Lukianos.
Čestokrat se je pripetilo, da niso dedinolovci samo po gore popisanej zvijačnej poti skušali priti do zaželenega cilja, ampak celo po goljufijah in drugih nepoštenih načinih. Podtikali so namreč oporoke , ali pa so kazili in prenarejali pisavo, na različnih mestih besede ali cele stavke vrivajoč ali izpuščajoč, kakor jim je ugajalo. Cešče so taki izpodlezovalci svojim žrtvam po življenji stregli in jih zavratno s pota spravljali, se ve da le, kedar so se bili že za trdno prepričali, da so je zaslepljeni, nič hudega sluteči starci v testamentu za dediče postavili. Ni se tedaj čuditi, da so bili rimski cesarji večkrat prisiljeni nasproti takemu ravnanju postopati z vso ostrostjo, to se pravi s strogimi postavami, ki so namerja-vale zlobno počenjanje teh lenuhov onemogočiti ali vsaj zavirati. Tako beremo na pr. pri Tacitu (Annal. 1. XV. c. 19.), da so ob času, ko je trebalo nove uradnike voliti iu provincije z nova oddati, mnogi samci popolnem tuje ljudi navidezno posinovili, le da bi imeli kot kandidatje po gore omenjenej postavi „lex Julia et Papia Poppaea" prednost pred takimi, ki niso imeli otrok. Na pritožbo pravih očetov, poudarjajočih trud, težave in žrtve, ki jih od njih otročja odgoja zahteva, in opirajočih se na naravne pravice nasproti onim izpodleznikom, storilo je rimsko starešinstvo sklep, da se pri podeljevanji služeb in oddajanji provincij na navidezno posinovljenje nima nikakor ozirati in da naj država takim po-sinovljencem še dedinskih pravic ne priznava. In Suetonius omenja v ži-
votopisu Neronovem (c. 17.) postavo, ktera je določevala, da imate pri testamentih prvi dve tabli,* izvzemši oporočnikov podpis, popolnem prazni ostati, in da ne sme nihče, ki je komu oporoko pisal, kako volilo sebi samemu pripisati.	(Konec pride.)
Obraz rožanskega razrečja na Koroškem.
Spisuje Janez Scheinigg.
Koroška slovenščina se cepi v tri razrečja: junsko, rožansko, ziljsko. Prvo razrečje, ki se je najčistejše ohranilo v planinah ko-roško-kranjsko-štajerske meje, govori se po dekanijah Pliberk, Doberlavas, Velikovec in v nekterih župnijah dravberške dekanije. Po izgovarjanji zaimka ta, to in prirečij tu, teka (tukaj), ki se glase sta, Što, stu, steka, zovejo se prebivalci imenovanih pokrajin pri ostalih koroških Slovencih „Štekarji", kterih je okoli 54.000. Pod rožansko razrečje spadajo dekanije Tinje, Celovec (okolica) in cela rožna dolina (spodnji in zvrhnji Rož). Prehod junskega govora v rožanski se nahaja v tinjskem okraji; v spodnjem Roži posebej je meja obema razrečjema šmarješka fara (Šmarjeta), kjer slove vaščanje po Roži kot prvi „Štekarji". Rožansko razrečje govori okoli 47.000 ljudij. Prebivalci celovške ravnine proti vzhodu t. j. med Celovcem in Tinjami poznajo se pri drugih Korošcih po imenu „Polanci", in cela pokrajina se zove „Pule" (polje) ali „na Pulah". „Rožane" pa imenujejo samo naseljence zgornjega Roža. Pogorje, ki se razprostira od Rožeka med Dravo, vrbskim jezerom in celovško ravnino do Skarbine (Soteska * Satnitz), zove se „Hur6" ali „na Hurah" , naseljenci pa so „Horjanci". V župniji ločanski (Latschach) se zlivata rožanski in ziljski govor in se mešata do Podkloštra (Arnoldstein); od tod govorijo ziljsko proti severnemu zahodu po ziljskej dolini do Št. Mohorja (Hermagor); zadnji slovenski fari ste Borljaui (Forolach) in Brdo (Egg); proti jugozahodu po Kanalskem je -pa pet slovenskih vasij: Vratce (Thorl), Žabnice (Saifnitz), Ovčjavas (Wolfsbach), Ukve (Ugowitz) in Lipaljavas (Leopolds-kirchen); med temi je raztresenih tudi pet nemških sel: Goggau (Kokovo), Tarvis (Trbiž) med Vratcami in Žabnicami, Malborget, Lusnitz (Lužnice) med Ukvami in Lipaljovasjo, in Pontafel. Ziljsko razrečje govori blizu 19.000 ljudij; vseh skupaj je torej koroških Slovencev 120.000.
V sledečih vrsticah hočemo narisati obrazec rožanskega razrečja, naslanjajoč se na podrečje spodnjega Roža, osobito kakoršno se govori v največjej vasi tega okraja, v Borovljah (Ferlach, dve milji južno od Ce-
* Oporoke so se namreč pisale s črtnikom na lesene, z voskom prevlečene table, ki so se potem zvezale in zapečatile.
lovca) in njenej okolici. Po zbirki primerov hočemo zraven dialektičnih posebnostij ob enem še dokazati, kako globoko so se že prijele korenine ponemčevanja med prostim ljudstvom koroškim. Ker se razločuje rožanski govor od junskega, ziljskega in tudi od drugih slovenskih narečij vzlasti po izgovarjanji goltnikov, naj jim bode odmerjeno prvo mesto.
I.
Soglasniki g, k, li.
I. G se ne glasi na vsakem mestu v besedi enako, a) V začetku besed se izgovarja enako češkemu h, ali kakor nemški h v Haus, Hof, Hohe i. t. d.
Misli se, da novoslovenščina v zapadnih pokrajinah nima češkega h razven Rezijanov, ki govorijo: dol/t, dol/ta, huda/ia (hudega), Gospod, /mšnik. St. Vraz še navaja * primorske otoke: Krka, Čres in Rab.
Enako se izgovarja g v rožanskem razrečji, posebno rahlo pa po spodnjem Roži okoli Borovelj. Na pr. h&brovec = gaber, h&re - gare, havun -- galun (Alaun), hav6b - golob, h&ziti = gaziti, hasiti - gasiti, hoba = goba, h6b'c = gobec, hov = gol, holiber = goliber, hoditi * goditi (chodfti = gehen), honiti = goniti, horeti * goreti, hord <= gora, hiiliti = guliti, hiimpa = gumpa, humen » gumno, hrd = grd, hrča - grča, hrvo = grlo, hrm <= grm, hvas = glas, hv&va = glava, (chv&va -- hvala), hvod&ti s glodati, hv6bov = globel, huh (izg. huch) < gluh, Hlinje = Glinje, hmotfn = gmeten, hnati = gnati, hnječa -- gnječa, hrad - grad, Hrac = Gradec, hreda = greda, hrah (izg. hrach) = grah, hriva = griva, hrozd < grozd, hrof=grof, hrafinja -grofinja, h rud a = gruda, i. t. d.
Tudi tujke, ktere so se udomačile, izgovarjajo Rožani enako: Mla * gala (Galakleid), havje = Galgen, has - Gas, Mrtel = Garten, hav'l - Gani, liams = Gemse, h&sa = Gasse, hips = Gips, hvavt, i, = Gewalt, hvaž = Glas, hrifel - Griffel, hraben * Graben , hmšjna = Gemeiude , Gemeiudeweide, purhar = Biirger, hvišen * gewiss, hrisati = griissen, h'bor - Gewehr, himp'l = Gimpel, hrob = grob i. t. d. —
V najnovejšem času, v kterem se je s čudno naglostjo razvilo socialno življenje, občenje z železnico, politično gibanje in šolstvo, prejemajo se nemške besede brez vsaktere premembe in se izgovarjajo po nemškej pisavi; zatorej ima tudi g v teh besedah svoj navadni izgovor; na pr. gar&nt (ne harant), garancija, gimn&zium (gen. gimnaziuma), general, geuossenschaft, i; gericht, a; griindbuch, a; gemeiuderat, a; ges&ng-verein, a; i. t. d.
b) Isto tako se glasi g v sredini besede; na pr. striiha -- struga,
* Obraz slovenskoga narečja u Koroškoj od Urb. Jarnika z uvodom i opazkami od St. Vraza v „Kolo, članci za literaturu, umetnost i narodni život, izdavaoči D. Kakovec, St. Vraz, Vukotinovič, I. knjiga, u Zagrebu 1842. str. 41—57."
peha - pega, sr&ha = sraga, š6ha * šoga, n6ba = noga, šeha - šega, c&hati = cagati, bobat = bogat, c'lian = cigan, možh&ne » možgani, drdhati « dregati, bohaboječ - bogaboječ, rohovile = rogovile, uablica = naglica, voh6v - ogel, ohvod&ti » oglodati, berhva = bergla, bohv6v == gologlav, toh6ta = togota, drahota = dragota, čahel = kegelj, čahlj&ti = kegljati, jihrati « igrati, bvahti = blago, Bohu < Bogu, draliii = drago, na d6vhu * na dolgu i. t. d.
c)	Ob konci besed se izgovarja g kakor nemški ch v doch, durcA, aucft; na pr. nach « nag, drach = drag, briech » breg, Buech = Bog, dovch » dolg, t6ch * tog (starr), vbuech * ubog, ruech * rog, sniecb * sneg, voch » log, brv6ch « brlog, st'ch = stog (Scheuer), prach * prag i. t. d.
d)	V sklanji se spreminja g v j; na pr. n6ha, n6je, n6ji, noh6, na n6ji, z noh6; obi noji - obe nogi; noje, nuech, noli&m, noje (tudi na lilije), na noMh (tudi na noj&h); š6ha (včasi tudi š6ja), gen. š6je, dat. š6ji, plur. š6je, šoch, š6jam, š6je, pri š6jah, zš6jemi; sr&ha, sraje; striiha, striije, na striiji; ruech (rog), na r6ji = na rogu, roji = rogovi, roje = rogove, rojčm = rogovom, z rojim = z rogovi; dovch = dolg (Schuld), dovji < dolgovi, dovjž = dolgove, z dovji = z dolgovi (tudi z dovj&mi); dovch (lang), dovjaha (ali dovjd) * dolgega; fem. sing. d6vha, d6vje, d6vjej; plur. dovji, dovje, d6vjam, d6vjah ; drach (drag), d raj i = dragega, draji = dragi, d raje = drage, dr&ješi = dražji; drtiji < drugi, druja = drugega, druje = druge, drujah = drugih, z drujemi < z drugimi; liajd (ali li&jaha) = nagega, na najdm - na nagem, najf == nagi, najč - nage; govori se tudi šp&jat (Spagat); pržjam = prižgem, zažj&m = zažgem; na pr. poč&j, da toba' zažj&m = počakaj, da tobak zažgem,
e)	Omečenje v z se je ohranilo samo v besedi voch * log; na pr. v voz' = v logu; dans po voz' jahejo.
II. Najočitnejši je pa razloček rožanskega govora od vseh drugih po posebnem izgovarjanji trdega goltnika k.
a) Trdi goltnik k se ne glasi kakor po drugod na Slovenskem, temveč sliši se samo slab nastavek v grlu, kteri je pa včasih tako tih, da ga čuje le tega razrečja vajeno uh6; za Nemce ni skoro nobenega razločka, ali se izgovarja na pr. ila ali 'ila (kila). Babilo se bode za ta nastavek znamenje '. Na pr. 'ača - kača, '&fra = kafra, 'aj = kaj, 'a'» kak, '&'a « kaka, Vri > kako, '&m'n = kamen, 'apv&n = kaplan , '£p'č = kapič, 'aštriin - koštrun, 'oftš = kofč = kava, 'oca = koča, 'čija = kočija, 'oj - koj, 'ov - kol, 'ovu » kolo , 'olčnder = koledar , Ti' * koliko , '61maž - kolmež, 'or£' = korak, = Krka, '6vter = kolter, 'osivca = kosilce, 'nest = kost, *oz& * koza, 'liha = kuga, 'lifa * kufa, 'uhva » kuglja, 'u'ati = kukati, 'u'ovca 'u'a* kukavica kuka, 'up'c = kupec (Haufe), 'up-kup, 'vdn'c < klanec, 'lčtva* kletva, 'lic = klic, 'luč = ključ, 'vob&sa« klobasa, 'nof = knof, 'ri * kri, 'rh = kruh, 'ral = kralj, 'rčša = kreša, 'riv = kriv, 'rov * kril (kriti), 'rop < krop, 'vas = kvas, invd'a = mlaka, mlie'o - mleko, ta'«tak6, ra' = rak, otd'ati * otekati, 'c&ti = kecati, 'cniti = kecnoti, 'dd = kdaj, i. t. d.
Tudi tujke imajo isti izgovor; na pr. 'elnar < Kellner, roc-keck, 'it -Kitt, 'ista - Kiste, 'ila - Kilo, 'anal = Kanal, 'ostati = kosten (Preis), 'ostati = kosten (versuchen) i. t. d.
b)	Mesto k se govori čestokrat c v začetku besed. Na pr. čej - kje, čir * kjer, nčir = nikjer, čeber = Kafer, eic = kic - kij. čfdati - kidati, čepa = kepa, čel'h = kelib , čet'na = Kette, činbat s Kindbett, čfrfat = Kircbfahrt, čihniti = kihnoti, čihati = kihati, čisov = kisel, čita = kita, cikel = Kittel, čahel = Kegel, ča'lati = čakljati - jecljati, č6drast = kodrast, čop < kop (Federbusch).
c)	V sklanji se omečuje k v c; na pr. travne' = travniki, tr&vnče = travnike, na trdvnčah = na travnikih, s travnči = s travniki; otroče = otroke, otročcim = otrokom , pri otrtičah = pri otrokih, z otruči (ali z otručemi) = z otroki; bik, nom. pl. b'č' = biki, b'čdm - bikom, b'če = bike, pri b'čdh * pri bikih, z b'čemi = z biki; roka, nom. plur. roče, ročam = rokam, na ročah = na rokah, z ročmi (tudi z ro'ami) = z rokami; moka, gen. moče, v in6či * v moki; barka, gen. barče, na barči, plur. nom. barče, barčam, na barčah, z Mrčemi; z&saka, gen. zasače, v zaseč'; cač& - kakega, 'dčom'» kakemu, '£če = kake, v 'dčah tažavah = v kakih težavah; tača > takega, t&če * take; taščd - težkega, svadčd = sladkega, 'r&čaha = kratkega, 'rača - krajšega; velča* velikega, včlče = velike (na. pr. so pa velče vodč, pa n'čfso dore), velči, velčab, v&čam, z velčemi i. t. d.
d)	Dalje se spreminja k po sklanji tudi v c; na pr. r6'a (roka); roce, r6ci, na r6ci; žvoplena (žveplenka), gen. žvoplence, na žvoplenci, plur. žvoplence, z žvoplencemi; v mvac' = v mlaki; v mliec' - v mleku; va' (vlak = Holzriese), na vac' - na vlaku; ot6c (otok), na otoc' < na otoku; otrč' (otrok), otroci; pr bovnic' = pri bolniku, na tr&vnc' = na travniku, i. t. d.
e)	k - h, na pr. htu - kdo, noht' - nekdo (nščir = nihče = nikdo), dohtar = doktor, žmdh = Geschmack. Več primerov je težko najti.
III. a) H se izgovarja kakor po drugod enako nemškemu ch; na pr. hrast, hv&va (chvava) = hvala, hoditi i. t. d.
b) Včasih se h pretvarja v s; na pr. šitr = hiter, šiša*hiša, ščera = hčera = hči, oreši * orehi, pri orešah , z orčšemi; meši = mehovi, mešem -mehovom, na mešieh « na mehovih, z miešemi (tudi z mešnri) - z mehovi; muha, gen. sing. muše, muši, na muši, plur. muše, mtišam, pri mušah, z miišemi; hrieh (greh), hrieš' > grehi, hiieše = grehe; straši» strahovi; h'šf = gluhi, h'šah gluhih, hušam = gluhim, h'še = gluhe., pri hušah »pri gluhih, z hušemi = z gluhimi. —
Iz navedenega razvidinio, da se v rožanskem razrečji navadni slovenski g izgovarja kot h, ch, j, z; k se ali ne izgovarja ali pa se spreminja v S, c, h; h ima navadni izgovor ali je pa š.
(Dalje pride.)
Zgodovinske črtice o nekdanji provinciji Windiscl\graz.
Priobčuje Davorin Trstcnjak.
VIII.
Provincija Windischgraz pod bratoma Bertholdom V. in Otionom Tli. iz rodbine grofov z Andechsa vojvodov meranskih.
V štajerskem deželnem archivu se hrani listina, ktera poročuje, da sta 29. oktobra 1. 1228. brata O t to (VIL), vojvoda meranski, in Berthold, patrijarh oglejski, potrdila prodajo nekterih imenj, koja so grofi z Andechsa bili darovali samostanu diessenskemu, a ktera je bil diessenski prošt „Heinricus" prodal Albertu, opatu samostana benediktinskega v Gornjem gradu. Ker je listina precej obširna, hočem tukaj samo dotične vrstice navesti:
„Hinc est, quod nos Bertholdus, dei gracia sancte Aquilegensis ecclesie pa-triarcha, una cum fratre nostro illustri duce Meranie Ottone, scire vo-lumus: omnes hanc paginam inspecturos, quo deo dignus et venerabilis in Christo fllius: Albertu s, abbas Obernburgensis cenobii, veluti prudens et fidelis dis-pensator, in salutis sue angmentum emit in nostra et me morati fratris nostri presencia utriusque voluntate per omnia accedente de manu venerabilis pre-positi: Diezensis ecclesie Heinrici, duodecim mansas proprietatis diete Diezensis ecclesie: in monte s. S t ep h an i sitas, et duos in 01swic, nec non et reliquos duos in Uihan, oetoginta quinque marcis cum omnibus attinenciis cultis etincultis." itd.
Te puše (kmetije) so bile na Kranjskem. Sofija, soproga Ber-tholda II., darovala je samostanu diessenskemu svoje posestvo „in monte s. Stephani in Carneola"; 01swic se imenuje v listini iz leta 1238. zraven krajev Peschs (Peč?), Woepulach in Tupelich (glej: Notizenblatt der Wiener-Akademie 7, 297—300), menda je = 01ševk; Uihan utegne Ihan biti. Mesto, v kterem se je ta pogodba podpisala, ni pristavljeno. Ker sta pri tej pogodbi oba brata sodelovala, morala so posestva grofov z Andechsa, ki so jih na Kranjskem imeli, lastnina obojih bratov biti, ali pa je patrijarh Berthold sodeloval kot višji pastir, kot škof črez samostan g orenj e-gr a ški.
Zakupno pismo se je brž ko ne v Slovenjem Gradci napravilo, ker je za pričo tudi podpisan »Bertholdus plebanus de Graeze"; in tudi druge priče so iz soseske, tako Siboto, plebanus deLowat (Labota, Lavamiind), Chonradus, decanus Saunie (savinske doline), Diettricus de Rusche, (Ruše, Maria Rast, na desnem bregu reke Drave). Druga gospoda, ki še je za priče podpisana, kakor Eberhardus de Porta, Prisius de Rowino, Otto, pincerna, magister Berengerus, itd. bili
so brez dvombe patrijarhovi spremljevavci in so živeli na dvoru oglejskega patrijarha, dočim so priče: Berenhardus liber de Wilheim, Grife de S tu ode1, utegnole iz Nemškega biti in spadale k dvoru Ottona, vojvode meranskega.
Otto je umrl leta 1234., torej šest let po potrditvi gore omenjenega pisma.
Med pričami pa še tudi nahajamo plemiče: Heinricus de Graeze, Perengerus de Graeze, Ortolfus scolaris de Graeze et frater ejus Friedericus. Kolikor sem dozdaj mogel dognati, omenjajo se od 1. 1093. prvikrat v listinah slove nje-graški slobodnjaki. Werianda de G rez nahajamo naimer že leta 1093. kot dobrotnika št. pavlovskega samostana. Sicer piše J. B. v. Winklern v svojej Chronolog. Gesch. der Steierm. ad annum 1138., da so v istem času med drugimi štajerskimi plemiči, kakor Herbersteini, Wurmberchi, Lichtensteini itd. tudi že Windischgraezi znani, a vira ni pristavil, od kod da ima to vest. 2 Starinoslovci pravijo, da so gore imenovani slove nje-graški gospodje bili nap ravniki (ministeriales, Erbhofbeamte) gotovo že bogatih in mogočnih vojvodov meranskih. 3 Ti napravniki so deželnega gospodarja obdajali, bil je li mir ali boj; oni so izvrševali njegova povelja, bili so priče njegovih zavez in pogodeb in udeležniki njegovih pobojevanj (Fehden). Jemali so se iz plemenitih rodbin in so bili večjidel vasalli deželnega glavarja.
„Heinricus de Graeze" se že imenuje v listini iz leta 1225. Patrijarh Berthold je v istem letu sklenol s krškim škofom Ulrikoni de Ortenburg (vladal 1222—1253) pogodbo zaradi razdelitve otrok svojega ministerialca Heinrika de Graeze, kteri se je oženil z neko ministerialko krškega škofa (glej Ankershofen, Begesten zur Geschichte Karnthens in pa Archiv fiir osterr. Gesohichtsquellen 22, 568—9). Ta pogodba je bila podpisana „anno 1225. juxta pontem Drawe aput Mont-ferar sub testimonio Bertlioldi plebani de Grez, Conradi de Sauna (Savina), Engelrammi et Engelbrechti fratrum de Strazburch, et aliorum quam plurimorum".
1 Tega Grifo de Stude omenja tudi listina iz leta 1207.: Henricus Marchio (Istriae) daruje samostanu vitrinjskemu (na Koroškem) kmetijo v „Tupalich". Priče: Albert grof „de Wiselberch", Ulrich plebanus „de Stain", Otto de Gutenberc, Grifo de Stude. Listino hrani histor. društvo koroško v Celovci. Posnetek najdeš v Arehiv fiir osterr. Geschquell. 14, 135. 27, 178. Stain gotovo ni Kamnik na Kranjskem, temveč Stein ob Dravi na Koroškem.
Brž ko ne jo ima iz admontskih Saalb., kjer se ad annum 1138., imenuje „0 u d a 1 r i c u s d e G r e z e", ali ni še dokazano, iz ktere rodbine žlahtnikov je ta Oudalricus bil, ali iz nemškega ali iz slovenjega Gradca.
3 V Codex. tradit. s. Pauli se res že omenja „B ernh ardus de Gre z" kot „mil es" višjega škofa koločkega, Bertholda Andečhsčana, pozneje patrijarha oglejskega.
Na Montferar še opominja dandanašnji kraj Železnik, južno-zapadno od dolenjega Dfavberga, kjer še zdaj čez Dravo most drži. --
Z Bertholdom V. je „provincija W indi s c hgr az 111 prišla iz lastništva grofov z Andechsa v last oglejskega patrijarštva (1251). Zadnji Andechsčau je bil Otto VIII., vojvoda meranski in „pfalzgraf" v Burgundu. Z njim je izumrlo moško koleno mogočnih in bogatih Andechsov, čijih praded A mol d I. je že bil ustanovil leta 957. to imenitno hišo , ki je imela grofijstva: Neuburg, Schaerding, Wimberg, obilo imenj zapadno od Inna in južno od Donave, grofijstvo pusterthalsko, posestva v dolenjej Avstriji, na Kranjskem in v Istri, na Koroškem in Štajerskem, Dalmatinskem in Hrvatskem in na Burgundskem. Ni bilo mogočnejših in bogatejših plemičev v onej dobi; hčeri iz hiše Andechsčanov so snubili kralji in vojvode. Otto VIII. je umrl 29. junija leta 1248. nenaravne smrti: Menih schaeftlarnski poroča: „veneno interfectus a suis strangulatus, miserabiliter moritur". Cvetela je ta slavna rodbina 291 let, imovinsko skupino slovenje-graško pa posedala gotovo 130 let. Le enega edinega (Henrika VII.) kosti počivajo „in capitolio in Grazza".
Slednjič še naj slede imena onih ministerialcev meranskih vojvodov, ki so svoja zavezna posestva ali fevde imeli na slovenskem Štajerske m in K r anj s k e m, ter tedaj gotovo niso za pričevanje hodili v nemški Gradec, temveč v Slovenji, ki je bil lastnina meranskega vojvode Henrika.
Henrik IV. marchio Istrie,2 je 24. avgusta 1211. objavil „i u G r a e z e," da je krški škof Walther (vladal 1200—1213.) s privoljenjem Hen-rikove žene Sofije in vojvodinje Neže, njegove matere, ki je pa že 25. sušca 1. 1195. umrla, od njegovih ministerialcev: „Winthera in Gott-frieda de Krona ve" (Kronau, Kranjska gora?) kupil imenje ob Muri v „C hunisdorfu" ležeče. Priče so sledeči ministerialci: Henricus P ris, During de Nidegge (Neidegg, Mirna na Dolenjskem), Poppo Kalcho, Dominus Gerloh, (menda iz Gerlachsteina, ne daleč od Kamnika?), Beinher de Wolkinberc, Henricus et frater ejus Otto. Meinhart Cimhilt,3 Henricus de Insula (menda z blejskega otoka?), Eugelscalcus de Babinsperc, Walther, scriba, Gebhart de Sonnegge (Žunjek, v savinskej dolini), Ortolf de G u r k v e 11, Weriand de Hohinegg
1	Rajni prof. dr. Tangi piše o pomenu: „provincia":
Der Ausdruck p r o v i n c i a bezeichnete damals das einem Herrn gehorige, unterthaenige Land oder Gebieth mit allen Staedten, Maerkten, Burgen, Dorfern, Weilern, Gutern und allen Leuten (Ministerialen, Vasallen, Biirgern und Bauern) desselben mit mehr oder minder ausgedehnten Hochheitsrechten (Civil- und Criminal-gerichtsbarkeit, politische Verwaltung, Steuer und Zinserhebung, Robotsrecht, Jagd, Fischerei, Bergwerksrecht usw.), kurz das, was man eine freie Herrschaft nannte. —
2	Glej str. 127, 128.
3	Brez dvombe; Crimhilt, kakor se ime nahaja y drugih listinah.
(Vojnik pri Celji), Henricus de Rosinbach (menda pri Ljubljani?), Udascalcus de Rabiiisperc. Rabensb erg je zapadno od Vojnika, eno uro od Lemberga, 5 ur od Celja v občini Rupe. Njegova sina Erharda in Henrika nahajamo v listinah iz leta 1262., Bertholda de Rabensberg v listinah iz leta 1263. in 1270. On je bil velik dobrotnik „monasterii car-thusiani in F r e u d e n t h a 1" na Kranjskem. Margarita de Rabensberg je bila opatinja klarisaric v Me kina h (1360) (Miinkendorf) na Kranjskem. Ulricus in Friedericus de Rabensperg sta živela 1. 1301. iu sta bila poslednja moška člena te plemenite rodbine.
Gore omenjene Wolkinberge še nahajamo do leta 1798. The-resia FreiinvonWolkensberg, ki je bila omožena sFreiherrom Wertenbergom, bila je posestnica grajščin: Race (Krauichsfeld) in Brezula blizu Rač (v listinah Pressula).
Prepis te listine sem videl pri historičnem društvu v Celovci; re-gistrovana je tudi v Archivu far Kunde osterr. Gesohichtsquellen 19, 193.
Drobnosti.
Slovstvo: »Zgodovina slovenskega slovstva. Spisal in založil Julij pl. Kleinmayr, c. k. profesor v Kopru, 1881. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu."
G. pisatelj je s tem svojim delom slovenskemu narodu, osobito še pa srednjim šolam brez vsega dvoma jako ustregel. Zgodovina našega slovstva, izdana dr. Fr. Miklošičem 1. 1865., bila je že pošla, iu nam učiteljem je bilo torej treba učencem svojim narekovati potrebne podatke o slovstvu. Koliko zlatega časa se pri tem potrati, in kako malo se doseže! Kleinmayrjeva „Zgod. si. si." je celo boljša, nego smo je pri sedanjih razmerah, ki so jako neugodne, smeli pričakovati. Kdor se je v tej zadevi sam kaj trudil, kakor pisatelj te ocene, ve, koliko truda, sitnosti pa tudi stroškov tako zbiranje prizadevlje. Torej, prav zadovoljni smo s knjigo, pa ne vsestranski, in — to mora na dan. Jezik je za vsem še že dober, t. j. gladko teče ter ugaja — a slovniških pomanjkljivostij je v tej knjigi vendar več ko dosti. Bom jih nekaj naštel, pa nikakor ne vseh. Na str. 3. „je le" = „je li", str. 4. „dozor" (ta beseda ni jasna), str. 9. „o Slovanih, katere — niso poznali"; ib. „t>dobil", ne: dobil? Potem „žive narečija", „do Jurij Japeljna", „med učenem svetom", „poslo", „v Nemško-bradu", „ptuji", jezero let", „njegovali", „podat.a", „posvečil", „Solnograd", „spisatelj". Na str. 14. govori o „tvorkah in gibkah"; Matičina ,,terminologija" teh izrazov nima, kjer na str. 15. čitam: bildsame Sprache = gibki jezik; min. (z. B. Marmor) plastisch = tvorek. — Ostanimo rajši pri obrazilih, sklonilih, osebilih, naklonilili! — Dalje „škofa Peter Bonhoma", „ložeje", „vidši"; str. 49. „Viitenberg" je tisk. pogrešek; str. 52. „večidelj", 56. „ptujih", 57. „v Gradecu", str. 80: „kažeti", 118: „raztrešenega", „po slovenski" i. t. d. — Take zmote učence begajo. Mislim, da je g. pisatelj izročil komu svoj rokopis, naj mu ga snažno prepiše, in da je nevešč prepisovalec sicer lepo besedo krivo prepisovaje pokvaril. Pri drugem natisu bo vse to že izginolo. — Pa tudi z ozirom na tvarino samo moram nekaj omeniti in tam pa tam popraviti. Z razdelitvijo jezika v narečje se pisatelj pre-nadolgo peča, koja preobilost jasnosti nasprotuje. Pri „Zographos" - evangeljih ni omenil izdanja Jagičevega, ki je najpopolnejše. Str. 28. Pri Borisu Cirila ni bilo. Sploh bi se naj bil pisatelj držal edino zanesljivih podatkov, koje najdemo o sv Cirilu in
Metodiji pri knjižničarji Anastaziji, — ne pa legend! Dobro bi bilo, ko bi bil povedal od kod ima svoje ime „Psalter Sinek (str. 36.), kaj je „Krmčaja" itd. Na str. 39. se krivo poroča, da je Ulrik Lichtenstein kot Venus potoval iz domovine proti Benetkam — ravno narobe. O Berlogarji (ib.) bi bil lahko več povedal. Dalje vem, da je Beri. podučeval cesarje vida Maksa v slovenščini; ali je pa res tudi slovnico in slovar spisal?
O Krenu je premalo povedanega; isto velja o Schonlebnu. Valvasor je bil baron _
ne vitez. Aug. Dimitz trdi v pristavku k „Bibl. Carn.", da je Pohlin umrl leta 1804., a ne 1801. Na str. 69. beri 1798 mesto 1768. Na str. 77. »čeravno ni veliko pesniškega duha in ognja v Volkmerovih pesnih". To je očividna krivica! To pač rečem vsakemu, ki mi kaj takega o tem ljubljenci štaj. Slovencev zapiše: Tolle, lege! Str. 78. Zelenko Jurij — to je le izmišljeno ime, pravo pa je Mihael Zagajšek. Glej Slom-šekove životopise str. 204. Str. 78. Dizmaz — ne Digmas, kar je stavec pokvaril. Str. 91. Primic ni umrl v Gradci — nego v svojej domovini. Šmigoc, a ne Šmigovee, rodil se je pri sv. Andraži v Halozah. Murko pač ni bil nikdar pravoslovec. O tem sem že pri drugej priložnosti govoril. Na str. 152. bi se naj pristavilo rojstno leto Verne-ta ■— 1797. Pri Muršeci (str. 165.) bi se naj imenovala slovnica njegova od 1. 1847. Raič B. se je rodil pri sv. Tomaži.
Knjiga obsega na osmerki 226 stranij. Krajci, kamor se lahko beležke zapišejo, so premajhni. Tisk ugaja. Ves obseg kaže navdušeno ljubezen do milega roda našega, in tako bi naj bile pisane vse naše šolske knjige. Duh je, ki oživlja, črka mori. — Vrlemu g. pisatelju zaslužena hvala ne bode izostala.	Dr. Jože Pajek.
„Ed. Musil-ovi obrazci načrtovanj v šolskih pisankah. Zaloga Nižederske delniške družbe za papirno tovarništvo v Beču, Tuchlauben št. 6. Tisk Ed. Musil-ov." — Musilove pisanke so s slikami vred za rabo v ljudskih in meščanskih šolah potrjene od c. kr. naučnega ministerstva z odlokom od 9. febr. 1. 1881. štev. 1395. — Naše slovensko učiteljstvo si je za razvitek narodne zavesti lepo zaslugo s tem pridobilo, da je stvarilo in priskrbelo našej mladini pisanke in risanke s slovenskimi napisi in slovenskim berilom. Iz celega srca je želeti, da se naši učitelji vseskozi le slovenskih pisank in risank poslužujejo. Dobrodejni upliv na našo mladino se bode v malo letih pokazal. — Musilove pisanke se odlikujejo po lepem in dobrem papirji; izmed 19 (toliko mi jih je pri roki) nam vsaka podaja posebno sliko na prvej strani zavitka z dotičnim primernim berilom na zadnjej strani; na dveh se nahaja preračun stare mere v novo; risanke so po meterskem sostavu z 1 in 2 centim. — Glede slik je omeniti, da so nektere z berilom vred res za otroke jako primerne, nekaj jih je tudi pripravnih za slovensko mladino, a takih je žalibože jako malo. Na najmanj štirih pisankah je berilo za ljudske šole neprimerno, da celo včasih preučeno. Domačih in zemljepisnih slik težko pogrešamo. Glede na naše domače, slovenske potrebe še bodemo morali pisanke dopolniti. Pri drugem natisu se tudi naj kolikor mogoče gleda na doslednost oblik in izogiblje vseh manj znanih besed. — Sploh pa moramo konečno izreči, da smemo Slovenci s tem podvzetjem zadovoljni biti, in zaradi tega ga vsem gorko priporočamo domovini in narodu v korist. —
Listnica uredništva: Br. Razlaga besede »Karavanke" pride zavoljo pomanjkanja prostora prihodnjič. — Preserški: Zakaj nič originalnega? Vaš prevod se dobro bere. Zakaj pseudonjm? Ne bojte se porogljivega odgovora. — S. F. Vaša kritika o knjigi „Oko in vid" se ne more sprejeti, ker je preosebna. Kritika mora biti celo objektivna in stvarna; nespodobno je po osebi pisateljevej mlatiti. — J. Z. v K. Na pesni in pisma, ki nimajo pravega podpisa, ne moremo se ozirati. Prosimo torej, da se naj pesniki s pravim svojim imenom v pismih podpisujejo.
Izdaja, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.