BOG ŽIVI VSE SLOVENE
POD STREHO HIŠE ENE                           \
Simon Gregorčič                  =
<creator>ANTONIJA  GURMKOVA:</creator>
<title>Junaška Milena.</title> _^^Cc>
veliki, itaoi(.\an-j polnii hiši je živela Mavrkiova diružiina cisto sania zase. Štela ije šest oseb: mater in ipetero otroik. Ooe •frinri je <padel ma južneim hoiiišou že prvo letfco vojne z Ltaikiiito. O&tailii so sami v svoji liudi holesti. Otraoi so biM šibke, raiain.e kv ifcihe ¦nvavi, a ipridni im poslušnii, ^da je tailo vese(l]e. Nadimlagša hčerka, Gveiiipolietna Olgia, je iimiela huido bole^en, k.i aii 'moffla od n;}c več ©krevsti. Jiiirala je od dne do d.ne, in -inaiti ;ie v strahu iopa-aiia, cia v ikraitkem čaisu ugasine za vedno. Ta inKisd jo iie talko pretresala, da je brla v skrbi, da sarniia m zboli.
Ka.i bo z ubc'g;hini otročioi, če zboilii še cma? In da/iaila si lie po^mrna, da ne omaga.
Najstarejša dvanalsitiletna Miiilena je bila materi deana Toka.'Parrna-ga-la ji je, ikjer je biio treba: v Ikuhmji. v soibi, pe&totvaila je toiffio- dete ... In tiutii Milena je uvidela, da Olga ne bo več dotffo živela.
Neko noč je bi!o Olgi slabše kot navaditiio. Mati je bedieila iob iposteljioi in nepreinično zrla v tirpeče derte. Tudi Mitena je bila zbutfeina — nii mioiffla spati.
Itropelo je v bolnicii, m ooi so se ¦n-eimftrrao oairale po sobii. ifcakoir da neoesa 'ščejo
»Mama,« piione Mfflema, »mama, po^di v posteljo, osltainiean .faz n€(ka.i časa pri Olgi!«
»Ne, ne! Ostani ti v postelii,« jii brani mati, »kirnalu prideim tsiiidd jaz.« A Mil&na ni slušala matere. Skočila je .iiz posteilje in v -trenutku ;iie Mla ?x oblečena. S-cdla je na druffo s,tran postdjice in zda tudli ooa v bollin« sestrico.
»Marna,« »ovori Milena, »kai ii;iis'Iiš, da oče zna, kaii se godi pri nais?« vSeveda zna,« ikratk-o vzdiihne mauna. Bala se ie p.rediramiti oitrolka, ki je sedaj nekoliiko mirmeiie dihaJ.
Med leni časom pa je Olga uprlla svioija >očesca v podobo na zidu. Ob tej PiOdobi so ji posfledi netoad čaisa ofetatli — zatem so se oibrmiili ma druiffo podobo. ki je ikazaila očeta 'toat voijalka, in so tudi ta;m obsitailii.
Milen-i >e ststniai vHla v usteca žtioioo imleka, k\ ga ife 'liiala bolimica tucli po-užila. Očcsca so se iji zapria* in ostala je m<irna, ikaikar bi zaspaila.
»Koliko bo ura, mama?« vpraša Miiilena in se strese.
»Takoj bo dve. Zebe te. Caka.j! Sedaj, to se je Otea uimlirila, arem, da skuliam čašico čaja. Ostaneš pa 'ti, Milena, pri njej.«
»Le pojdi, imama, jaz boim tu,« reče Milena.
Preden je imaiti odšla, se je sikliomila nad bolineiRa oitnoika. da sliši nje-gfovo dihanje. Dihala je počasi 'koi pnej, zaito je cidšla, da pripravi čaj, ki ogreje njo b Mileno. —
Takoii po ^niamineim oidhoidu icfcrene bolnica glavo pnoti vratoim,. Mi-lena vstame, sc slkJoni k njeii <m vipraša: »Kaj bi rada, srčok? Mitefcca?«
Olga ;ie 'Oko .uprla v MHeniO', a 'to> oko ni imelo več bleska: bilo je motno — aieot)čutno.
Ka.j bozdaj? Kakio je izpremnenila obftčje! Ubo^a mioja Oiteica!« si jc s straharn Kovorila M',ilena.
Zahrčali> ic v prsih boilnice in za tem — vse tiho!
»Ali je unirla?« boječe ivpraša sestra.
Prijela U Olsrino .ročico — biila ie trda, nrrzla___
vAli ;res? Crigica!« šepeče Mitena.
Olga je bila res m-rtva... V ¦kuhm.ii je maroa nopotala s čašičaimi... Drusji otroci so imirno ispalii...
Milena i r.cniavadnim po.ginmiom odgirne tnirtvo Olgio, j:i uravna nožiicc, •|i zaprc oč-esca in zveže obraz z belo rutico. Med tem žailo'stn.iim delcim ii •iz oči ¦kapl.jejo solze in padajo na lobrazek mrtve sestrice ... Potenn odliiibi v kuhinjofk mater.i.
»Mama, «/aihti, »OJ-ga je zaspala ...«
Bolesten ikrik se izvi.je iz mateniimih prsi. Zbeži v scbo iin se zjjrudi na mrtvo dete .  .