Ceski kolovrat in Ferlanova pinja.
Tri ure hoda od Celovca liadiše na goricah leže. Prijazna cerkev gleda proti poldnevu na grin-tovce, ki ločijo Koroško in Krajnsko deželo; proti polnoči se povzdiguje čez Celovške planjave, in roko podaja hribam in goricam, ktere lepšajo njive, gojzdi, cerkvice ali bele kapele. Kar je pa mene na Ha dišali posebno veselilo, je to le. Per kerč-marji Ogrisi sim vidil veliko kosov pražniga in hodničniga platna; med tem en kos prav ličniga. Urša, starejši O gr i so vi h hčeri, mi pravi:
Urša. Glejte, ta kos le je pa iz preje, ki sim jo jez z sestro na češkim kolovratu predla!
Jez. Kje si pa ti češki kolovrat dobila?
Urša. Gosp. fajmošter so dva iz Ljubljane »sporočili. Eniga za mene, eniga za sestro.
136
Jez. Kdo vaji je pa presti naučil?
Urša. Same sve poskušale tako dolgo, de sve jo zadele. Zatorej sve letaš en sam kos napredle. Prihodnjo leto nama pojde ročnejši. Prede se hitro na njih, ampak kolovrati so dragi. Naša dva pet goldinarjev srebra veljata.
Jez. Česko-krajnski, ki so jih gosp. Ferlan napravili, so boljši kup, pa tudi prav dobri, kakor nam „Novice" pričujejo.
Urša. Sim že brala od teh kolovratov v kovicah" , pa vidiia še nisim nobeniga.
Jez. Ali imate „Novice" per hiši, in jih pridno berete ?
Urša. Gosp. fajmošter nam jih posojujejo, in jih nemalo pozneji, pa vender vsake dobomo.
Jez. Ako jih tudi poznejši, de jih le berete. Dokaj koristniga bote zvedili "iz njih. K vam zahaja veliko ljudi: berite jim Novice, ali jim saj povejte, kaj dobriga uče. — Urša! ali Ferlanove pinje ne poznaš ? Ta bi ti gotovo dopadla.
Urša. Saj jo tudi imamo. Ložeji in hitreji se v nji vmede, kakor v naši poprejšni.
Prav vesel sim bil, vsiga tega slišati, in ker je Urša tako umno in pridno dekle, nej njeno hvalo
VSi  naši  bravci  Zvedo.   *)                     Prof. Robida,