io6 A. Planinec: Endimijon. Endimijon. Povest. Spisal A. Planinec. nana je lepa basen iz grške mitologije o Endimijonu. Na samotnem gorovji Latmu v Kariji je bival lepi lovec Endimijon. Neko noč je lovil v gozdu ob luninem svitu, utrudil se in zaspal v mahu. Spečega ugleda Artemida, ko se na svojem vozu pripelje po obnebji z žarenico razsvetljuje temno noč. Ustavi konje in polagoma splava z višav do ustnic lepega spečega mladeniča in prvič poljubi deviška boginja z gorečo ljubeznijo moža. Večkrat še pozneje je sanjal Endimijon po izgubljeni sreči in v hrepenenji po poljubu boginje Artemide je hiral in v neizpolnjivem poželjenji mu je ugasnilo mlado življenje. * * * Na Preseškem gradu je stanovala že dolgo vrsto let stara baronica Leontina. Bila je gotovo tudi kdaj mlada, vender mi otroci se je nismo drugače spominjali nego starke, ki je z resnim obrazom večkrat sedevala pod grajsko lipo in pletla nogavice. Govorila ni z nikomer in še celo pozdravov mimo idočih vaščanov ni opazila ali vsaj zmenila se ni zanje. H gradu Preseku je spadalo tudi mnogo njiv in travnikov in dokaj oral gozda. Gospodarska poslopja pak tik gradu so bila prazna, dasi bi imelo v njih prostora mnogo glav živine. Poleg stare baronice je živela v gradu še starejša hišina Neža in ravno toliko stari Janez, ki je bil hlapec in sluga zajedno. Pred kakimi dvajsetimi leti se je vozila baronica Leontina baje še v cerkev, a bila je škoda samo za to imeti konje in še druzega hlapca in zdaj je hodila tja peš vsako nedeljo. Janez ji je nosil masno knjižico ter nerodno, ali vender samosvestno korakal za njo in Nežo, na katero se je opirala starka. Ako se zdaj spominjam teh treh ljudij, moram se nasmijati. Starki sta racali naprej, druga na drugo se opiraje, in Janez je krevsal kakih deset korakov za njima modro se držeč in v obeh rokah noseč molitveno knjižico, kakor Bog vedi kakšen zaklad. A. Planinec: Endimijon. 107 Nekega dne je bilo, skoro po velikonočnih praznikih, pomladansko solnce je sijalo gorko, vsa priroda je cvetela in ptičice so žvrgo-lele. Mi otroci smo se drevili iz šole. Vedla nas je pot mimo grajske v m m • lipe. Ze zdaleč smo ugledali, da sedi baronica tam. Utihnili smo takoj vsi, kajti bali smo se nekako stare gospe. Ko smo prišli bliže, videli smo šele, da sedi še nekdo drug poleg nje. »Dobro jutro!« voščili smo, kakor so nas naučili v šoli gospod učitelj. »Dobro jutro, otroci!« oglasi se mlada gospodičina, ki je sedela pri starki, in skoči vesela med nas. »Ali ste šolarčki ?« in jela nas je izpraševati to in ono. Nekaj časa smo se neumno držali in molčali, a ko je bila tako prijazna z nami in nas je celo obdarovala z raznimi sladčicami, bali se je že nismo prav nič. Takisto je bilo odslej vsak dan. Kako je prišla v grad lepa gospodičina, ni vedel nikdo v vasi, le stari cerkovnik, ki je bil zajedno tudi nočni čuvaj, pravil je, da se mu zdi, da je včeraj ponoči prišla s kočijo. Odkod, seveda tudi on ni vedel in tedaj tudi ni mogel povedati. Nam otrokom se je zdela gospodičina angelj in ko smo celo slišali, da je mladi baronici ime Angela, bila nam je le angelj. Na Preseku, kjer je bilo doslej vedno vse tiho in mirno in nikdar ne čuti ni smeha nI petja, predrugačilo se je skoro vse po prihodu baronesinem. Angela je prepevala ves božji dan. Povsod jo je bilo videti, zdaj tukaj, zdaj tam. Ves grad je preiskala in dasi se stara baronica Leontina ni prav nič izpremenila, videlo se je tudi nji, da ji dobro de Angelina živahnost. Ona, kateri se je škoda zdelo za vsak krajcar, ni se zmenila za to, naj se je zdaj še toliko potrosilo, da je bila le nje netjakinja vedno vesela in zadovoljna. Baronica Leontina je bila znana po vsi vasi za skopo. Dasi tudi se je vedelo, da ima zlatov in srebrnikov na kupe, živela ni dosti bolje od najpreprostejše kmetice v vasi. Odkar pa je bila baronesa Angela v gradu, imela je stara Neža ves dan obilo dela v kuhinji. Ona in stari gospod Janez, katerih drugače ni bilo skoro nikdar videti na vasi, imela sta zdaj vsak dan kaj kupovati, zdaj kokoši in jajca, zdaj mleka in masla ali kaj druzega. To seveda se nam ni nikakor čudno zdelo, saj takšen angeljček ne more živeti ob žgancih in kislem želji, kakor naš vsega vajeni kmetski želodec. A morda komaj dva tedna po Angelinem prihodu stopi Janez k nam v hišo. io8 A. Planinec: Endimijon. »Česa pa želite, gospod Janez?« ogovori ga mati, kajti njemu se je moralo rekati »gospod Janez«, drugače ni hotel ničesar slišati, samo stara baronica in Neža in zdaj tudi baronesa smele so ga klicati le »Janez«. Na vsakega druzega se je takoj ujezil: »Meni se reče: gospod Janez. Razumeješ!?« »Očeta bi rad«, odgovori gospod Janez z glasom, kakor bi se hotel vedno prepirati. »Kupil bi nekaj.« »Oče so šli v gozd in jih ni doma,« reče mu mati začudena, da hoče danes kupčijo delati le z očetom, ko sta se vender že tolikokrat onadva sama pobotala za maslo in kokoši. »Pridem pa tedaj proti večeru«, reče ji Janez ter se obrne in odide. Mati ni mogla razumeti, kaj hoče pač danes kupiti. O mraku pride zopet k nam in ko ugleda očeta, vpraša ga takoj po svoji navadi brez vseh ovinkov: »Vašega konjiča, mladega belca bi kupil rad od Vas za mlado gospodičino baroneso, da ga bode jahala. Ali ga prodaste in koliko zahtevate zanj ?« »Konjiča bi radi kupili za mlado gospodičino?« čudi se oče. »Ako ga prodaste, Vas vprašam,« pretrga Janez začudenost očetovo. »Prodam, prodam! Zakaj bi ga ne prodal, saj sem ga že tako mislil zadnjič na semenj gnati.« »Koliko zahtevate za konja?« vpraša Janez dalje, ne da bi poslušal očetova glasna premišljevanja. »Gospodičina naj bi ga jahala! Konj še ni četrtega leta dopolnil in ni bil še nikdar uprežen in tudi nikdo ga še ni jahal. Zgodila bi se lahko kaka nesreča,« razklada oče. »Gospodičina baronesa zna jahati in rekla mi je, da si upa vsa-cega konja jahati, naj je še tako živ. Kaj mislite, da so takšne go-spodičine tako, kakor kmetska dekleta?« zarohni skoro jezno gospod Janez. Sev6da je tudi to zopet šinilo očetu v glavo, da baronesa ni taka, kakor vaška dekleta, ali da bi znala mladega, iskrega konja jahati, vender ni mogel verjeti. No o tem se je lahko že drugi dan prepričal, ako je hotel. Janez mu je takoj toliko odštel za belca, kolikor je oče zahteval, ter ga še isti večer odvedel iz našega hleva v grajski. Drugo jutro smo videli baroneso Angelo, ko smo šli v šolo, jahati našega belca na njivi. Imela je dolga krila, kakeršnih še nismo A. Planinec: Endimijon. 109 videli, in mi otročaji nismo vedeli, ali bi se bolj čudili nje jahanju, ali nje čudni obleki. Baronesa Angela nam je odzdravljala s konja in se nam veselo smijala. Zopet je minilo nekaj dnij. Baronesa je na svojem konji jahala vedno daljša pota. Ako smo šli v gozd jagod brat, prihajala je od tega ali onega konca na belci vedno sama. Vsekdar nas je veselo klicaje pozdravila. Bilo je binkoštno nedeljo. Po popoludanski službi božji smo sedeli v senci na vrtu. Najstarejši brat moj Jakop je stal pred očetom ter ga prosil, naj mu da nekoliko desetič, da bi šel s »fanti« na vas. Oče se je branil, ali ko je izpregovorila tudi mati za Jakopa besedo, segnil je oče vender v žep. Ravno je hotel Jakop oditi, ko stopi izza hišnega ogla gospod Janez med nas. »Ti, Jakop, znaš nekoliko jahati, ali bi ne hotel priti k nam v grad?« ustavi odhajajočega brata Janez takoj povedavši vse, kar je mislil. Naša hiša je bila najimovitejša v vasi in Jakop najstarejši sin. Namuzal se je zaničljivo Jakop staremu Janezu, ko mu je ponujal, naj gre služit. Vedel je dobro, kaj velja sin bogatega Podlesnika daleč na okoli. »Ali dovolite Vi, da gre Jakop k nam čez poletje? Gospodičina baronesa želi spremljevalca na svojih izprehodih. Dela ne bode imel Jakop dosti, samo dva konja bode opravljal, svojega in baronesinega. Za njega sem kupil danes konjiča,« obrne se Janez zdaj na očeta. »No, dela se Jakop ne boji, toda služit ga ne mislim dajati, saj bi drugače moral tudi za dom najeti hlapca,« reče mu oče. »Jakop, ali res ne maraš niti baronesi Angeli služiti?« ogovori zopet mojega brata Janez. »Stara gospa baronica plača rada Jakopu toliko, da lahko da polovico Vam, da si najamete doma hlapca in drugo ostane njemu,« razlaga Janez obema. »Ne, gospod Janez, Jakop naj ostane doma. V gradu bi se naučil samo lenariti in moj sin bodi dober kmet, ki lahko kdaj prevzame moje gospodarstvo. Drugo leto bode že tako potrjen najbrž v vojake. dasi bi ga rad odkupil, ali danes ne gre več tako, kakor je bilo časih,« zavrne oče Janeza. 11 o A. Planinec: Endimijon. Gospod Janez je poslušal še te besede, toda potem se je obrnil in odšel prepričan, da se ni mogoče z očetom pogajati o tem. Jakop je stal nekoliko trenutkov zamišljen, a zavije skoro za Janezom proti vasi, ne da bi še govoril kaj. Pri večerji je bil že zopet doma, kajti oče je bil strog in ni dopuščal, da bi Jakop ponočeval s fanti. Mrak se je že storil popolnoma. Sedli smo po večerji pred hišo, saj je bil jutri zopet praznik. Nas mlajše otroke je uganjala mati že v posteljo, ne da bi je mi slušali. Oče in Jakop pak sta se menila o gospodarstvu. Zdajci prijaše nekdo po poti skozi vas proti naši hiši. V mraku se ni videlo, kdo je. Bila je baronesa Angela sama. Pred hišo ustavi konja in nas vse prav prijazno pozdravi. »No, oče Podlesnik, kaj res ne dovolite, da bi bil Vaš Jakop za nekoliko mesecev pri meni v gradu?« S temi besedami skoči raz konja ter sede na klop med očeta in Jakopa. »Bodite vender tako prijazni in privolite v to! Saj ne bode služil. Meni je tako dolgočasno vedno sami okoli jahati. On ne bode moj služabnik, temveč le moj spremljevalec na izprehodih,« besedici go-spodičina Angela in položi roko očetu okoli vratu. Starcu je menda dobro delo to ljubko dobrikanje lepe, nežne stvarce. Gledala mu je v obraz prav od blizu in se mu smijala. »In ti, Jakop, ali nečeš biti moj varuh na samotnih potih? Ne bodi no takšen, saj ne greš na tuje, če prideš v grad, in dom6v pojdeš lahko vsak dan. Kaj ne, da prideš?« vpraša sedaj Jakopa in se proti njemu obrne. »Jaz bi že šel, ako oče dovolijo,« reče bolj tiho Jakop. »Seveda ti dovolijo oče, meni na ljubo, ako le ti hočeš priti. Kaj ne?« in dobrika se zopet očetu. »Naj le gre, če hoče, bode pa kaj novega poskusil,« uda se oče. »To je lepo od Vas, oče! Hvalo Vam lepo!« in oklene se očetu okoli vratu. »Jutri zjutraj pa prideš k nam v grad, Jakop?« reče baronesa bratu mojemu. »Kaj ne, mati, saj Vi niste hudi, da pride Jakop k meni v grad ?« nagovori zdaj mater pristopivši k nji, ki je na pragu stala ter se je oklene. »Gotovo, da nisem huda,« zatrjuje ji mati. »Zdaj sem srečna. Od jutri se začenja drugačno življenje.« A. Planinec: Endimijon. ni S temi besedami skoči na konja, katerega sem tačas držal jaz. Pri slovesi je še nas otročaje povabila, naj pridemo jutri do-poludne tudi v grad, češ, ker danes nima ničesar za nas, da nas hoče jutri obdariti. »Lahko noč vsem! Lahko noč, Jakop!« vošči in oddirja-na belci skozi vas proti gradu. »To je pa prav res angelj, kakor jo imenujejo otroci, ta gospo-dičina! Kako je prijazna bila z nami in kako je lepa!« pretrga mati tišino. Nam otročajem je mati dovolila, da smemo v grad in veselili smo se na to, da smemo jutrišnji dan po maši v grad. Rajali smo po travi, dokler nas ni mati zapodila spat. Jakop je bil že tako res lep fant. Vsi smo bili ponosni nanj. A zdaj v gradu se je preoblekel kar gospodski in najstarejša moja sestra Marjetica, ki je že tudi nekaj razumela o takih stvareh, dasitudi je izpolnila ravno šestnajsto leto, rekla je, da ni pač goršega fanta od Ja-kopa daleč na okoli. Odkar je Jakop bil v gradu, prišel je le redkokrat domov in kadar je prišel, ostajal je le po nekaj trenutkov. Poln je bil vedno hvale o lepi svoji gospodarici. Zavidala ga je pa tudi vsa vas, da ima tako lepo življenje v gradu. — Minilo je blizu tri mesece, odkar je Jakop odšel v grad. Koncem velicega srpana sem šel jaz nekega dne z drugimi fantini v gozd borovnic nabirat. Ze večkrat prej smo srečavali gospodičino Angelo z Jakopom, ko sta jahala. Tudi danes smo želeli ja videti, kajti nikdar ni baronesa jahala mimo nas, da nas ne bi obdarovala. Jaz, seveda, sem dobil vedno največ. V gozdu smo se ločili vsak po svojem poti in kmalu nisem vedel, kje je kateri mojih tovarišev Vsak je šel vedno globočeje v gozd za borovnicami. Globoko v gozdu sem prišel na samoten pot. Borovnice nabiraje sem že pozabil Angele in Jakopa. Pa zdajci ugledam nekoliko korakov pred seboj njiju konja, privezana ob drevesi. Sam ne vem, zakaj, ali nekakov instinkt me je vodil in šel sem počasi in tiho dalje. S pota sem krenil v gozd, ko pridem mimo konj do precejšnje jase v veličastni gozdni tišini. Pod drevesom v mehkem mahovji vidim na pol sedeti, na pol ležati svojega brata Jakopa in poleg njega Angelo. Zdelo se mi je, da vidim angeljca, ki kramolja s človeškim bitjem. Zdaj pa zdaj se skloni k njemu ter ga poljubi. Smijala 112 A. Planinec: Endimijon. sta se in pogovarjala med seboj. Kaj sta si pripovedovala, nisem mogel slišati. Gledal sem ja, skrit za grmovjem, kakor zamaknjen. Opazoval sem ja, dokler nista zasedla konj in odjahala. Jaz se jima nisem hotel prikazati izza zatišja, kajti dobro sem vedel, da bi jima to ne bilo ljubo. Tudi doma nisem o tem nikomur povedal ničesar in v nekoliko dneh sem pozabil vse sam. Jesen je prišla. Doma so sklenili, da me pošljejo v ljubljanske šole. Jeden teden pred mojim odhodom v latinske šole prišel je tudi Jakop zopet domov. Zdel se mi je že takrat ves izpremenjen, ali umevno je, da nisem utegnil dosti paziti na to, kajti mislil sem le na Ljubljano, o lepem in velikem mestu, o katerem sem že toliko slišal in že toliko vedel, ne da bi ga do danes že tudi videl. Najrajši sem se takrat pogovarjal s sosedovim Andrejčkom, ki je bil že jedno leto v Ljubljani in s katerim sem imel tudi jaz oditi letos tja. O Božiči sem prišel šele domov na počitke. Ze prej so mi pisali od doma, da je Jakop hudo bolan. Ob praznikih je bil iz postelje. Bil je pa bledih in upalih lic in kakor se je prej kaj rad z nami otroki pošalil, bil je zdaj tih in ni z nikomer ničesar govoril. Le proti meni je bil jedenkrat nekoliko zgovornejši ter me iz-praševal, kako se moram učiti in kaj se učim v šoli. Pripovedoval sem mu, kolikor sem vedel in znal, pravil sem mu o veselem in živahnem mestnem življenji, a takrat sem bore malo vedel tudi še sam. Tudi o velikonočnih počitkih ni bil Jakop nič boljši, le to ga je veselilo, da je zopet pomlad. Takrat je mene poslal nekoč v grad vprašat, pride li tudi letos gospodičina Angela na Presek, toda prinesel sem mu odgovor Janezov, da ne. Obrnil se je takoj od mene strani, vender zazdelo se mi je, da se mu je nekaj zaiskrilo v očeh. Jakop je pešal odslej bolj in bolj. Mati se je tolažila, da mu bode v gorkejšem letnem času bolje, ali varala se je. Lazil je kakor senca okoli. Nekega dne o velikih počitkih sem bil zopet prišel slučajno v gozd na ravno isto jaso, kjer sem morda skoro ravno isti čas lani videl Jakopa in Angelo. Pod istim drevesom je sedel Jakop danes sam. Gledal sem ga nekoliko trenutkov zdaleč. Držal je nekaj okroglega v rokah in vedno s smehljajočim obrazom zre v to, kar je imel med prsti. A. Planinec: Endimijon. i<3 Zdajci mu zalijejo solze oči. Nalašč sem začel vejevje lomiti okrog sebe, da sem ga opozoril na svoj prihod. Skril je to, kar je imel v roki in brisal si je solzne oči, kakor bi bil potan ter mi rekel, ko sem stopil pred njega: »Tako sem truden. Predolg je bil ta pot zame. Bodi tako dober in pojdi z menoj do doma. Ako bi omagal na poti, bodeš saj lahko šel domov klicat ljudi.« Prestrašen sem ga pogledal. »Ali se čutiš slabega, Jakop?« vprašam ga sočutno. Ril je bled, kakor smrt. »Slabega, dragi moj, dolgi pot meje premagal ali predno umijem, moral in hotel sem še jedenkrat videti ta kraj« »Jakop, saj ne bodeš še umrl,« rečem mu jokaje. »Najboljše je to zame. Tako lepo sem sanjal ali te sanje se ne uresničijo nikdar in se tudi ne morejo. Da bi bil ti starejši, marsikaj bi ti rad povedal, a zdaj me še ne razumeješ. Ti se izšolaš in kdaj morda občutiš tudi ti to bolest, katera meni razjeda zdaj srce« Utihnil je in ni več govoril do doma in tudi jaz si nisem upal ga kaj izpraševati. Kolikokrat sva morala počivati, in pot, za kateri sem jaz potreboval sicer pol ure, hodila sva dve uri. Mati se je zjokala, ugledavši Jakopa. Spravili so ga takoj v posteljo. »Zakaj si šel v gozd, Jakop? — Ne budi si zastonj spomina nanjo. — Ali je res ne moreš pozabiti?« izprašuje ga mati, ko je ležal v postelji. »Ne morem je, mati! Oh, ona ni bila človek, ona je angelj in prepričan sem, da jo srečam še na onem svetu,« odgovarja ji sin. Mati pa se je jokala ob njegovi postelji. Tudi oče, ki je stal ob vznožji, obrisal se je z žuljavo roko čez oči in odšel iz hiše, da bi ga ne videl nikdo, da joka. Jakop ni več vstal iz postelje. Štirinajst dnij potem so ga za-grebli. Preselil se je v boljši svet k angeljem. — Ko sem se pozneje učil v šoli grškemu bajeslovju in že bolje razumeval, spomnil sem se nehote pri bajki o Endimijonu brata mojega, Jakopa. O Artemidi-Angeli pa nisem čul nikdar ničesar. V poznejših letih sem vprašal nekoč mater, ali ni videla nikdar pri umršem mojem bratu Jakopu neke majhne slike v zlatem okviru. ii4 Književna poročila. Potrdila mi je to in mi rekla, da jo je dala mrtvecu na njega izrecno željo v grob. Stara baronica Leontina je umrla kake dve leti po bratovi smrti in po nji je prišel grad popolnoma v tuje roke. Književna poročila. II. Jezik v Mat. Ravnikarja „Sgodbah fvetiga pifma sa mlade ljudi". (Dalje) Opomnje, ki smo jih zadnjič obetali, ne tičejo se tolikanj razurave same, njene metode in njenih rezultatov; one zadevajo le nekatera vprašanja, ki so nam že delj časa na mislih. Tu se nam je ponudila prilika izpregovoriti o teh vprašanjih, in te ugodne prilike nismo »gonili od praga*. — V predgovoru piše n. pr. g. razpravljalec: »Nekatere reči sem na pamet citoval«. i. t. d. Nam se oblike onih iz romanščine vzniklih, a iz nemščine k nam vzprejetih glagolov, ki se v nemščini končujejo na »-ieren*, v slovenščini prikrojene po VI. vrsti, nikakor nečejo prikupiti. Prvič je zlog -ir-značilen za tujko, drugič pa nam je narod menim da jasno pokazal, kako je prikrojevati take glagole v slovenščini, da jih je namreč z ohranjenim zlogom -ir- staviti v i. razred V. vrste. Preprost Slovenec, ki pošilja sina v srednje šole, daje ga študirat, a ne študovat. Slovenski vojak kakor nekdaj tako i sedaj marsira in eksercira, a ne maršuje in ne eksercuje Ljubljanski brivci ne razujejo, ampak razirajo. Gospodiči in gospodičine po šetališčih spacirajo; če imajo dovolj slovenske zavesti in znanja slovenščine, tedaj sevčda se izprehajajo ali šetajo, špacujejo pa ne. Sitni gospodarji in sekantne gospodinje svoje posle večkrat sekirajo, sekujejo jih ne. Ob slabih kupčijskih razmerah tržci falirajo, a ne falujejo i. t. d. Vzgledov, kako da narod vzprejema te vrste tujke, našteli bi lahko še neizmerno veliko. Le tedaj imamo v slovenščini glagol VI. vrste, če si je izposodila samo podstavo za tvoritev glagola, a si je glagol napravila na tej podstavi potem sama. Torej: kritikovati in kritizirati (a ne kritizovati), replikovati (od replika) in popolnoma izposojeno »replicirati*. Ministrujejo ministri na Dunaji, masni strežniki v Ljubljani pa ministrirajo, a po nekod na kmetih še vedno k (pri) maši strežejo i. t. d. Ako bi utegnil kdo ugo-