43 prijazno sprejele; tu ni bilo momljanja in godljanja; pri večerji jih družina skrbno izprašuje, kaj so gospod župnik pod lipo pripovedovali in, ako so se prigodbe od Trebušnikove hiše spomnili, silil jih je smeh še v postelji. J. D. O igračah pri nekdanjih Slovencih. K narodnemu življenju spadajo tudi igrače, vese­ lice i. t. d. Po raznem narodovem značaji so tudi igre med posameznimi narodi jako mnogovrstne. Slo­ vanskemu narodu v obče rabijo nježne domače igre, polne vtipa in nedolžne dobre volje. Kdo izmed nas starejih se z veseljem ne spominja veselih večerov, ko smo v domačih krogih veseli raj imeli, bodi-si o ženi- tovanji, kolinah, posebnih praznicih, bodi-si za čas trenja, kožnhanja ali dolgih zimskih večerov i. t. d.? Gotova pa je tudi, da čem bolje nemškutarija v naše kraje predira in ljudem značaje kali, tem bolje tudi nedolžne veselice med Slovenci zginjajo, in mesto njih pijančevanje, razsajanje, voglarjenje, zapravljanje v noši in življenji se širi. Velika dobrota in prav domorodno delo bi torej bilo, ko bi rodoljubi po vseh straneh slovenskih zasle­ dovali in zapisovali stare igrače slovenske, ter je vred- ništvu „Besednika" *) v natis pošiljali. S časom bi navstala lepa zbirka narodnih iger, ki bi se posebej natisnila in med Slovence razposlala. Naj podajmo tu eno tacih iger, ki jo se stareji Slovenci v slovenskih goricah poznajo — v izgled in posnemo. — Krez berez (čez breko). P u s t. Možje veščani, kakti starešinstvo, za mizo pri rujnem vincu. Mladost moška po hiši in za pečjd. Eden, najbolj muhav, mora po volitvi starešinstva staro brezovo metlo zasesti. Obrnjen proti starešinstvu reče: „Imenujte!" in očetje imenujejo enega, ki se jahača okoli vrata oklene. Potem zopet jahač reče: „Imenujte!" in starešinstvo imenuje zopet enega, ki se mahoma oklene druzega; in tako gre naprej — dokler zadnji celo vrsto sklene. — Vsi se čvrsto držč. Zdaj jahač vzame metlo in začne udrihati po nogah — vse se vije. — Ko so vže vsi upehani, jame zopet jahač: „Ime- nujte!" in starešinstvo zdaj enega, zdaj druzega ime­ nuje, kteremu se naloži, kaj storiti Predno vrsto za­ pusti, ima jahač pravico, še enkrat mu kožuh spra- šiti i. t. d. J. U. Netopirji koristne živali. Ko poletnega večera tihi mrak prepreza vse stvari na zemlji, planejo iz vsakoršnih temnih votlin netopirji in prhutajo po zraku, kakor črne vešče. Netopir je čuden polutan. Pol tiča, pol miši, zato mu po nekterih krajih tudi pravijo šišmiš**). Priprostemu, nepodučenemu človeku je netopir skrivnostna, grozna, skoro pošastna prikazen. Nočna ura, ob kterej oživi to strašilo; nje­ gova polutanska natora, ktere si neuk človek ne more prav razjasniti; tenka, mrzla in mastna mrena, ki v podobi plašča obdaja njegovo truplo in ga nosi po zraku; omablo, vegasto letanje; velika ušesa in majhne oči in zraven še čudni kožnati izrastki v licu — vse to se strinja v netopirji ter ga dela groznega. Kar mu še *) Lepo prosimo; **) Ali mračnik. Vredn. manjka, dodaja živa domišljija — pak je pošast gotova. Brez skrbi rečemo, da ljudje o nobenej naših živali sploh tako malo ne vedo, kakor o netopirji, zato se pa tudi o nobenej ne pripoveduje toliko — največ prav neslanih — pravljic. Tudi pri tej živali se potrjuje resnica, da je nevednost mati neumnih vraž. Kjer ni pravega znanja, polasti se duhov rado praznoverje. Ko bo priprosti Slovenec spoznal, kako koristne živali so netopirji, tedaj mu gotovo ne bodo v strašilo, ampak v veliko veselje, ko jih bo videl švigati okoli svoje hiše in po vrtu. Netopirji namreč jed6 žuželke, zlasti nočne hrošče, metulje in mušice, ktere že od daleč čujejo brenčati po zraku. Prav lepo je videti, kako netopir muhe lovi; s kreljutjo namreč mahne po muhi, puhne si jo proti trebuhu in omamljeno pristreže v repno kožo, ktero je kakor košek naprej zavihnil. Vsi netopirji so jako požrešni in ker oni nočni metulji in hrošči nam po vrtčh, poljih in gozdih škodo delajo, bode vsak previdel, da so netopirji prav koristne živalce; tudi sicer človeku nič zalega ne storč, niti ga ne nadlegujejo, zat6 bi jih ne smeli meni nič tebi nič pobijati in preganjati. Fr. E. Izlandija in Izlandcanje. Daleč gori v severnem morji leži, oddaljen od vseh druzih dežel, samotni otok Izlandija. — Bralci, ki so že sem ter tje culi o severnih deželah in njihnib pustinjah, mislili si bodo: kaj more Izlandija neki po­ sebnega imeti? Puščoben otok je, kakor so večidel vsi v severnem morji, kjer se vrstita dolga noč in ostra zima. Pa temu ni tako. Izlandija sme se po vsej pravici imenovati najčudovitnejši kraj na zemlji, ker ga je stvarnikova roka obdarila s tolikanjimi čudeži, da ne najdemo nikjer enacih na svetu. Dan današnji je kraj res puščoben in reven, po­ sebno v osredji, kamor le redko stopi človeška noga. Neizmerne snežne planjave prostirajo se, kolikor ok6 preseže, ali pa strme" kviško gole skale , kakor bi jih bila obrila kaka nevidna roka, ter je oropala vsakoršnih rastlin. Ali po nekterih krajih nahajajo se zopet krasne doline in bujni travniki, obdani krog in krog s pečev- jem. Takov veličastni prizor obuja v človeškem serco nehote mogočno občudovanjo naravine krasote, ki se nahaja v tem oddaljenem kraji, ki se je preselila, kot sramožljiva devica, izmed svetnega hrupa v to samoto. — Malokteri popotnik zajde tu sem, ali kdor je obiskal kedaj ta samotni otok, gotovo mu ne pridejo več iz spomina čudeži, ki jih je tukaj videl. Nobena dežela nima toliko ogenjbljuvavnili gor (vulkanov), kakor Izlandija. Nekteri še neprenehoma razsajajo, drugi pa so že ugasnili, in le krog in krog razmetano kamenje in daleč po okolici razlita lava na­ znanjajo, kako so nekdaj rohneli ti ognjeni velikanu Po več milj daleč so spremenili najlepše travnike in vasi v strašno puščavo, ki še dan današnji z začude­ njem navdaja popotnika. Največ vulkanov je na juž- nej strani, med kterimi sta najimenitniša Skaptar in H e k 1 a. Na severo-zahodnem obrežji so vedno v gosti dim zaviti hribje, imenovani „goreče gore". Ozka dolina, obdana krog in krog z visocimi gorami, zavita je ne- I prenehoma v gosti dim in strašno vršenje čnje se daleč okrog. Na mnozih krajih pluska vrela voda iz tal in