Jaselce v šoli
Ko so se začele ljubke zornice, smo se zavedali, da je nastopil tihi advent, ki je prav uežno trkal tudi na naŠa srca, da se pripravljajmo na sveti božič. — Da, sredi ostre zime, ki je najhujša v rnrzlih člo-veških srcih, naj bi našel Ijubi Jezušček toplo biva-lišče tudi v našem tretjem razredu. Zato smo mi jeli graditi jaselce v svojih dušah, duhovne jaselce. S svo.jo gospodično učiteljico smo odslej stavili duhovne ja-selce dan za dnem tako, da smo iz svoje duše odstra-njevali vse, kar bi utegnilo žaliti ljubo božje Detece, ter da smo krašili svoja srca s prelepimi cvetkami raznih čednosti. Doma smo pa prirezovali in priprav-ljali slaiaice; kajti, kolikokrat se je kdo premagal, toliko slamic je smel dati v posebno lepšo škatlo, kjer smo shranjevali te naše »zlate slamice«, kakor smo jili iinenovali. Naša gospodična učiteljica nam je tudi obljubila, da bo o božiču ljubi Jezusček po-čival v šolskih jaselcah na teb. naših »zlatih slamicah«.
Postaviti smo torej morali predvsem hlevec. Kako čist in snažen je pač bil oni hlev, ki je sprejel pod svojo streho najvišjega Kralja! Mi pa smo s posebno natančnostjo pazili, da vzdržimo snago in red bodisi v šoli bodisi doma. Nismo čakali, da bi nas bil kdo žele opomnil, ampak sami smo našli ta ali oni nered in smo ga radevolje odstranili.
Že drugo jutro se je nabralo precej »zlatih slamic«. Nekateri otiok jib. je imel kar polno peščico, tudi do 20 slaroic. Mala deklica je vesela pripovedovala, kako je doma vzela metlo v roko in kako so jo domači
začudeno gledali. Sicer se pa uismo ponašali s svojimi premagovanji, Ie tuintam smo kaj pripovedovali, da so se tudi drugi veselili z nami. Saj nekoč, ko nas je naša gospodična učiteljica vprašala, ali naj še tudi drugi ZTedo o naših šolskih duhovnih jaselcah, je ena naših součenk skoro ogorčeno zaklicala: Oh, kaj bi se bahali!
Jasli z ograjo so nas nadalje opozorile, da pazimo na svo.je oči in na svoja ušesa, a slama in seno, da voljno potrpimo vsako pomanjkanje, n. pr. inraz, ter da se zatajimo v jedi in pijači.
Pri jaslih sta bila osliček in voliček. Mi smo pa darovali Jezusčku posebno marljivost v vseh šolskib. in tudi domačih dolžnostih ter molčečnost, da smo pazili na svoj jezik v šoli in govorili samo takrat, kadar je bilo treba: a doma, da se n. pr. pri igri nisino glasno silili v ospredje, anipak tiho pustili drugim, da so tudi enkrat imeli prvo besedo.
In prihajali so pastirji s svojimi čredarni ter so nas opomnili, da si ohranimo čisto, nedolžno srce in da kot potrpežljive ovčice in krotka jagnjeta mirno prenašamo slabosti in napake svojih bratov, sester, tovarišev in tovarišic.
Učili so nas tudi angeli nad jaselcami urne pokor-ščine doma in v šoli. usmiljenosti napram. revežem, ki znabiti proseče gledajo na nas, ter ljubeznivosti in postrežljivosti proti vsakemu, tudi proti oneinu, ki nas je morda užalil.
Oh, koliko prilike smo iineli ves dan in ves teden, da smo se zatajevali iz ljubezni do božjega Deteta! Vsako jutro, ko smo prišli v šolo, nam je bilo prvo, da smo devali svoje nabrane »zlate slamice« v dolo-čeno škatlo. In kako skrbno smo jih. čuAali! Opazo-vali smo pa tu ne samo sicer pridue otroke, ampak prihajali so s slamicami tudi součenci, ki smo jih pri-števali porednežem, a vendar so hoteli prinesti Je-zuščku dokaz svoje Ijubezni. Odkrito uioranio pri-znati, da je bilo včasih treba precejšnjega truda, da smo mogli premagati svoje slabosti. Naše veselje je pa tudi raslo od dne do dne, in slaraic je bilo ^eč in več. Z nami se je radovala naša gospodična učite-
ljica, ki ji je marsikak otrok o duhovnih jaselcah včasih tudi kaj zašepetal na uho.
Advent se je nagnil h koncu, in skoro smo že do-vršili svojo duhovno stavbo. Preostajalo nam je le še najlepše in najdražje:  svete tri osebe.
Sveti Jožef nam je bil zgled pobožnosti in vestnosti \. uaših vsakdanjih molitvah. Saj — roko na srce! — vedno naša molitev ni taka, kot bi morala biti, in pripeti se nam tudi, da tuintam še katero pozabimo. Zato nam je bila pa še posebna skrb ta, da Jezuščku pripravimo tudi pobožna srca. Marijo smo pa prosili, naj nam pomaga posnemati njene čednosti, da čim lepši prostorček darujemo božjemu Detecu, ki smo mu zadnji dan prinesli v dar vso svojo ljubezen v mislih, besedah in dejanjih.
Tako so bile naše duhovne jaselce dograjene. Z vacm svojim srcem smo se vživeli vanje, da smo celo vzljubili premagovanja — »zlatih slamic« je bilo od nas vseh nad 950! Tako so nam bile drage duhovne jaselce, da bi se bili skoro težko ločili od njih, ko nas ne bi čakalo še drugo veselje:  naše šolske jaselce!
Zaduji šolski dan je bil tu, in nekako slovesno nain je bilo pri srcu, ko smo tam v kotu že videli mizo in razne zavojčke. Dobro smo vedeli, kaj vse to poineni. Saj nam je gospodična učiteljica že davno obljubila šolske jaselce. In zdaj je bila tu ona tolikanj zaželjena ura! Kakor smo vsi delali duhovne jaselce, tako smo vsi — 38 otrok nas je! — smeli pomagati pri  šolskih  jaselcah..
Postavili smo hlevec ter ga obdali z maliom in s smrečjem. Oh, koliko veselja je bilo, ko smo nato razvijali razne kipe ter jih devali na primerno raesto! Včasih smo kar zaploskali. A največja radost je zavladala tedaj, ko je gospodična učiteljica skrbno nadevala naše »zlate slamice« v jaselce ter končno nanje položiia prelepi kip ljubega božjega Deteta. Preslaba je vsaka beseda, da bi zamogla primerno opisati, kako srečen trenutek je bil to za nas, ko smo videli, da počiva zdaj Jezušček na naših dragih »zlatih slaraicali«, ki mu jih je pripravila ljubezen našega tretjega razreda.
Prižgali smo svečice ter zapeli »O jaselce ljube, kako ste lepe!« Čisto prav je naša čuvstva razodevala pesemca, kajti nismo se jih. mogli dovolj nagledati ter jih zadostno občudovati. Pred jaselcami smo naredili tudi sklep, da naj ta ljubezen, ki sino jo darovali božjemu Detetu pred božičem, med letom raste bolj in bolj, ter smo molili z iskrenim srcem:
Ma.jhno moje je srce, vanje nihče drug ne sme kakor božje Detece.