Ivo Trošt. (K I. zvezku BZabavnih listov za slovensko mladino.") fri tarakaj, kjer sem učiteljeval prvo leto, sem se seznanil tudi ž njim. Bilo je v nedeljo popoldne — dolgočasen, pust dan! Brila je huda burja, ki je podila temne oblake pod neborn seraintja . . . Ko sem odorglal običajno »Trikrat sveto", sem se zaprl v sobo, kjer sem stanoval, sem zapalil cigareto, roke potisnil v žepe in malomarno zrl skozi okno po vasi . . . Vse prazno, oh! Toliko sera bil že takrat previden, da sem si preskrbel tolažnika za tako neznosno dolgočasne hipe. Ko sem se nasitil knjige, sem stopil v klet ter si nalil v vrč iz malega soda kipeče vinske kapljice, ki sem jo dobil dober kup pri prijatelju v bližnjetn trgu. Dragega vina ni bilo v moji kleti! In ko sem nagnil vrč, da bi zamoril z dolgira požirkora terane misli ter si zbudil kaj več veselosti v raladih prsih, je nekdo potrkal na vrata. In odtrgal sem vrč od suhih ustnic in mislil sem: nHvala Bogu, nekdo je zabredel v to Sibirijo raojega življenja!" In hlastno sem odprl vrata . . . Zunaj pa je stal deček, ki mu je burja ožgala lica, da so mu žarela kot sama kri. Pomolil ini je prav pod nos pisemce: ,,Nate!" In vzel sem in čital: ,,Pri L. na Vrhpolju jour-fixe. Pridi! — S—a, W—r, Ivo Trošt." In kakor bi bilo sonce posvetilo prav v sredo moje mračne duše, tako sem bil vzradoščen teh kratkih besed. Ni bila sicer naša navada, da bi tako nazivali svoje sestanke, a danes so si jo izmislili ti vrli fantje in so krstili staro dete z novim imenom. No, saj je bila nedelja! In šel sem naglo, kakor da gori za raenoj. Crez kratke pol ure pa sem bil med njimi. Dva sern poznal, tretjega ne. Bil je pa ta tretji srednjerastel mož okolo 30 let z očali na nosu in s cigareto v ustih. Pod skrbno po sredi razčesanimi lasmi se rni je zasvetilo visoko čelo, ki ga je križala navpična, precej globoka brazgotina. Prikupno lice mu je prešinil prijazen nasmeh, da se mu je zazibala francozka brada. Bil je to Ivo Trošt! Ko sem se dodobra oddahnil, mi je nalil čašo — kakor pravimo — skupoma. In zapeli so kozarci, in Ivo in jaz sva se pobratila in izpila sva vino do zadnje kaplje. Potem pa smo govorili in bili dobre volje . . . In od takrat je preteklo pet let, nekaj mesecev in nekoliko dni. V tej dobi sem se večkrat še sestal z Ivora in posetil sem ga tudi že na domu, na Razdrtem pri Postojini, kjer lika v razdrti šoli prebrisane notranjske glavice . . . Seveda me je seznanil tudi s svojo družinico, s svojimi ,,trošti", kakor je dejal šaljivo lvo Trošt . . . Velikokrat pa ga srečavam po naših listih, po leposlovnih in politiških. Ivo Trošt je prijel v zgodnjih letih za pero ter je v dobi svojega pisateljevanja napisal obilico povesti v »Ljubljanskem Zvonu", v ,,Dorau in Svetu", v ,,Vrtcu", v BZabavni knjižnici" Slovenske Matice, pod črto v »Slovenskem Narodu", v »Edinosti" in morda še kje drugod. Kar je dosegel Trošt ali — kakor se tuintam podpisuje — Slavoljub Dobravec kot slovenski pisatelj - pripovedo ¦ vavec, to je dosegel sam po sebi, po svoji lepi nadarjenosti, po svoji veliki pridnosti in po svojem vztrajnem, neumornem delovanju. Svojim povestira zajeraa snovi ponajveč izmed ljudstva, ki ga obkroža že izza mladih let. Torišča njegovira junakora so lepi kraji Vipavske doline ali čudovite pokrajine gole Kraševine. Tam je Trošt doma. Z bistrim očesom zre svet in ljudi okolo sebe in na tihem svojem domu potera piše in piše ... A tudi kot učitelj je strokovnjak. Mnogi članki, ki jih je in ki jih še bo priobčil ,,Učiteljski Tovariš", svedočijo, da ni Troštu učiteljevanje prazno rokodelstvo, nego da ga dviga v šoli in ob delu za stanovski ugled, za povzdigo učiteljskega stanu pravo navdušenje in globoko prepričanje. Kot tovariš je Ivo Trošt vrl mož od nog do glave. Tam po Notranjskem izgovarjajo s častjo njegovo irae, pa tudi rai srao ga veseli, ker nam dela cast! Ivo Trošt je danes v najboljših letih. Dolgo vrsto dni še gleda pred seboj. Duša njegova rau je bogat vir lepih misli in outov, a svet okolo njega je bogata zakladnica, iz katere raore zajernati pisatelj. In tako bomo še čitali marsikaj, kar nam bo ustvarilo njegovo pero. Ne moremo sicer trditi, da je Ivo Trošt ženijalen, velik umetnik, a vendarle je pisatelj, ki je nekaternikom priljubljen, s katerega povestmi se naslajajo in si žele poznati tega ljubeznivega pripovedovavca iz oblicja v obličje. Ce sem s terai vrsticami vsaj na pol predstavil Iva Trošta čitateljem, sem dosegel, kar sem naraerjal. On rai pa bo to predrznost v svoji oskromnosti najbrže zaraeril, a take zamere se kar nič ne bojim! —11—