Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 31 UDK: 72:7.035.93(477Poltava) doi:10.5379/urbani-izziv-2023-34-01-03 Prejeto: 1. 3. 2023 Sprejeto: 26. 4. 2023 Tetjana SAVČENKO Ljudmila ŠEVČENKO Izvirnost ukrajinske narodne arhitekture v Poltavi na začetku 20. stoletja Avtorici v članku proučujeta ukrajinski art nouveau v okviru njegovega vseevropskega razvoja v arhitekturi po- znega 19. in zgodnjega 20. stoletja. Z navedenim slogom so posamezni narodi izražali identiteto. Avtorici sta po- stavili hipotezo, da razvoj tega sloga v arhitekturi Poltave na začetku 20. stoletja izraža identiteto mesta in narodno identiteto prebivalcev ter ponazarja način izražanja na- rodne zavesti z arhitekturo. Opredelili sta in ponazorili posebnosti tega sloga kot izraza narodnih prvin v arhi- tekturi Poltave na začetku 20.  stoletja. Njuna raziskava je temeljila na metodah kulturološkega pristopa v okviru splošnega kulturnega razvoja mesta. Avtorici sta predsta- vili tudi splošne značilnosti razvoja arhitekturnega sloga v Poltavi na začetku 20. stoletja in položaj ukrajinskega art nouveauja v polistilizmu proučevanega obdobja. Na kon- cu sta analizirali vpliv ukrajinskega art nouveauja zgodn- jega 20. stoletja na nadaljnji razvoj arhitekture v Poltavi. Ključne besede: ukrajinski art nouveau, identiteta kraja, polistilizem, narodna tradicija, ljudska arhitektura Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 32 1 Uvod Art nouveau poznega 19. in zgodnjega 20.  stoletja je imel v vsaki državi, kjer se je razvil, specifične značilnosti, povsod pa je izražal narodne arhitekturne prvine. Te so bile vidne v tradicionalnih oblikah, materialih, kompoziciji in okraskih, značilnih za ljudsko arhitekturo. Po ideološki vsebini je art nouveau nasprotoval simbolnim in racionalističnim smerem v arhitekturi poznega 19. in zgodnjega 20.  stoletja, katerih cilj je bil ustvariti globalni slog. Želja po izražanju lastne identi- tete je bila v različnih evropskih državah posledica različnih družbeno-političnih dejavnikov. V severni Nemčiji se je z art nouveaujem izražala želja po narodni združitvi, na Švedskem in Norveškem se je v tem slogu utrjevala narodna tradicija, na Finskem in v baltiških državah pa so s tem slogom pou- darjali izvirnost in željo po neodvisnosti od ruskega carstva (Antoščuk, 2018). Pri razvoju ukrajinskega art nouveauja se je narodna zavest izražala z obujanjem ljudskih prvin v ukrajinski arhitekturi. Podobni procesi so na začetku 20.  stoletja potekali tudi pri drugih narodih (npr. v baltiških državah, Kataloniji, na Polj- skem, Finskem, v Sloveniji in Srbiji). Iskanje narodne identitete je v arhitekturi in umetnosti teh držav potekalo v kontekstu iskanja svobode (Ovsec,  2006). Najpomembnejši dejavnik, ki je vplival na kulturni razvoj omenjenih držav, je bil boj za politično in kulturno neodvisnost od Avstro-Ogrske oziroma Rusije. Glavna središča so bili Budimpešta, Praga, Varšava in Krakov. Ideje zahodne nacionalne romantike so bile v Ukrajino prenesene z aktivnostmi poljskih in nemških kulturnih središč. Ukrajinski romantiki so krepili zavest Ukrajincev kot naroda z lastno zgodovino, jezikom, estetskimi in etičnimi načeli, kul- turo in zgodovinskim ciljem. V Ukrajini se za art nouveau najpogosteje uporablja izraz ukrajinski arhitekturni modernizem (Čepelik, 2000), ki izraža njegov vzporedni kronološki razvoj s slogom, drugje v Evropi poimenovanim kot secesija, liberty ali jugendstіl. Ima namreč podobno kompozicijo in umetniške značilnosti kot navedene evropske različice art nouveauja. Te značilnosti vključujejo enotnost zunanjega in notranjega prostora, celosten pristop k obravnavi delov in celote, prosto načrtovanje in možnost preoblikovanja prostorov (metoda, ki se je običajno uporabljala pri šolah pod upravo zemstev), združevanje umetniških tehnik v notranjosti in na pročeljih zgradb, okrasje v obliki majolične keramike, poslikav, grbov na pročeljih ter lesenih in kamnitih rezbarij. Ukrajinski art nouveau je poleg tega povezan z evro- pskimi neoromantičnimi smermi, ki so temeljile na ideologiji gibanja arts and crafts Williama Morrisa. Povezava je razvid- na iz uporabe prvin ljudske arhitekture in obrtniških izdelkov v okrasju stavb. Ideološko podlago narodnega prebujenja in identitete, izraženo v slogu, lahko pripišemo art nouveauju. Ukrajinski art nouveau je izvorno tesno povezan z miselnost- jo prebivalcev. Na začetku 20.  stoletja so ga z ustvarjalnostjo namensko oblikovali ukrajinski izobraženci, katerih glavni cilj je bil izraziti identiteto in ljudsko izročilo ukrajinskega naroda v arhitekturi. Na začetku 20.  stoletja so se ideje art nouveauja razširile na številna področja ukrajinske umetnosti, kar se je po ukrajinskih regijah zgodilo skoraj sočasno. Umetniška izvirnost in poseb- nosti delov Ukrajine so se kazale v aktivnostih regionalnih središč tega sloga. Ta središča so bila Poltava (od leta  1903), Lvov (ode leta  1904), Harkov (od leta  1909), Kijev (od leta 1907) in Sankt Peterburg (od leta 1912) (Čepelik, 2000). Vsako je uporabljalo drugačne arhitekturne in kompozicijske rešitve ter umetniške in okrasne tehnike. Narodni slog ima v arhitekturi sodobnega mesta pomembno mesto. Ukrajinski art nouveau skupaj z drugimi slogi ohranja lokalno izvirnost ter značilne estetske in morfološke prvine, ki preprečujejo izgubo identitete kraja (Apostolova-Sossa in Mamedov, 2017). Trenutne politične razmere v Ukrajini so okrepile narodno zavest ljudi in narod še bolj povezale. Mno- gi predstavniki raznih področij ukrajinske kulture svetu pred- stavljajo ukrajinsko umetnost ter njeni izvirnost in edinstve- nost. Poudarjanje narodne identitete je namreč ob trenutnih pritiskih in nevarnosti, da država izgubi svojo neodvisnost, nujno in ključno. 2 Metode in faze raziskave Avtorici sta v članku opredelili posebnosti nastanka in razvo- ja ukrajinskega art nouveauja v okviru splošnega slogovnega razvoja arhitekture v Poltavi v 20. stoletju kot načina izražanja identitete kraja in naroda. Glavni predmet raziskave so zato stavbe s slogovnimi posebnostmi lokalne arhitekture ter značil- nosti razvoja tega sloga in njegov družbeni pomen. Raziskava je temeljila na kulturološkem pristopu. Posebne metode arhitek- turne raziskave so vključevale primerjalne, morfološke, kom- pozicijske in grafične analize. Avtorici sta uporabili še splošne znanstvene metode (empirične, splošne logične in teoretične), pri čemer sta empirične metode uporabili za merjenje in foto- grafiranje arhitekturnih objektov. Z vidika kulturološkega pristopa je ukrajinski art nouveau izraz kulturološke ideologije in miselnosti prebivalcev. Temelji na družbenih in političnih dejavnikih. Avtorici sta zato posebno pozornost namenili temeljnim pogojem in dejavnikom obliko- vanja sloga. Raziskavo sta osnovali na trditvi, da je arhitektura sinteza nesnovne, umetniške in snovne kulture posameznega zgodovinskega obdobja, kot jo je predstavil Kagan (1996). T. SAVČENKO, L. ŠEVČENKO Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 33Izvirnost ukrajinske narodne arhitekture v Poltavi na začetku 20. stoletja Ukrajinski art nouveau je bil ena od smeri v razvoju poltav- ske arhitekture v zgodnjem 20. stoletju v splošnem okviru ta- kratnega polistilizma. Avtorici sta postavili hipotezo, da razvoj ukrajinskega art nouveauja v arhitekturi Poltave na začetku 20. stoletja izraža identiteto mesta in narodno identiteto pre- bivalcev ter ponazarja izražanje narodne zavesti z arhitekturo. Avtorici sta narodno izvirnost arhitekture v Poltavi prouče- vali po korakih. Raziskavo sta morali stalno prilagajati glede na pridobljene rezultate in njihovo ujemanje z zastavljenimi nalogami. Izvedli sta jo v petih korakih v okviru treh razisko- valnih faz: strukturne in napovedne faze, tehnološke faze in faze preverjanja. Koraki strukturne in napovedne faze so imeli pripravljalno funkcijo. Njihov glavni cilj je bil ugotoviti, katera vprašanja so premalo raziskana, in na tej podlagi določiti predmete ra- ziskave. Poleg tega sta avtorici v tej fazi opredelili cilje razis- kave, zbrali in posplošili teoretično in empirično gradivo ter analizirali dosedanje raziskave. V okviru te faze sta torej zbrali začetne podatke za raziskavo. Tehnološka faza je bila povezana z neposredno izvedbo razis- kave in je vsebovala več podfaz. Avtorici sta se najprej posvetili analizi, sintezi in sistematizaciji zbranih podatkov, na podlagi česar sta določili temeljne pogoje in dejavnike oblikovanja art nouveauja v arhitekturi Poltave v smislu njegovega vseevrop- skega razvoja. Nato sta analizirali lokacijo proučevanih objek- tov v zgradbi mesta. Objekte sta si ogledali na terenu, ob tem pa izvedli ustrezne meritve ter izdelali skice in risbe objektov. Faza je tvorila materialno podlago raziskave. Avtorici sta v naslednji fazi podatke sistematizirali in oblikovali hipotezo. Opravili sta morfološko in kompozicijsko analizo posebnosti art nouveauja v arhitekturi mesta, na podlagi ka- tere sta opredelili in razvrstili značilnosti proučevanega arhi- tekturnega sloga. V tej fazi sta torej določili izvirne narodne značilnosti proučevanih objektov. V fazi preverjanja sta avtorici potrdili ustreznost opravljenih raziskav in njihovo ujemanje z začetnimi cilji, kar sta storili v dveh korakih. Najprej sta preverili resničnost domnev gle- de izvirnosti art nouveauja in njegovega družbenega pomena. Dobljeni rezultati so dali teoretično podlago za zaščito in obnovo arhitekturnih objektov, zasnovanih v slogu ukrajin- Preglednica 1: Kratek pregled preteklih raziskav Predmet raziskave Avtorji Glavne teme Namen Art nouveau severne in vzhodne Evrope ter skandinavskih in baltiških držav Antenisķe (2006), Grosa (2008, 2012), Hroch (2022), Miller Lane (2000), Omilanowska (1993), Ovsec (2006), Plummer (2012), Sokol (2008), Veress (2013) Dejavniki nastanka, razvoj in glavne značilnosti art nouveauja v proučevanih državah Primerjava art nouveauja in njegovih glavnih značilnosti med državami. Razvoj ukrajinske arhitekture na začetku 20. stoletja Asejev idr. (1989, 2003), Večerski (2005), Timofijenko (1989, 2006), Jasijevič (1988) Razvoj ukrajinskega arhitekturnega sloga na začetku 20. stoletja, dejavniki nastanka in razvoja slogovnih smeri Opredelitev položaja art nouveau- ja v splošnem razvoju ukrajinske- ga arhitekturnega sloga v prouče- vanem obdobju. Arhitektura Poltave v proučevanem obdobju Vadimov (1991, 2019), Gladiš in Cirulnik (1995), Kondel-Perminova (2007), Lebedinski (2012), Novoselčuk (2006), Novoselchuk (2022), Osičenko (2006), Tregubov (2012), Ševčenko (2009 in 2010), Skibicka in Šuleško (2016) Temeljni pogoji in dejavniki nastanka arhitekture v Poltavi na začetku 20. stoletja, značilnosti ur- banističnega načrtovanja, tipološki, slogovni in kompozicijski razvoj Analiza slogovnega in kompozicij- skega razvoja, določitev vzorcev pojava in razvoja slogovnih smeri, značilnosti oblikovanja mestnega okolja, opredelitev odvisnosti slogovnih rešitev od funkcije stavb. Ukrajinski art nouveau Antoščuk (2017, 2018), Božinski (2007), Vitchenko (2018) Vitčenko (2019), Mojsejenko (1995), Ivaško (2013), Dyomin in Ivaško (2020), Čepelik (2000), Šumicki (1914), Jasijevič (1988) Pojav in razvoj art nouveauja v ukrajinski arhitekturi, njegove glavne značilnosti in regionalne posebnosti Analiza slogovnih značilnosti ukrajinskega art nouveauja in načinov poudarjanja njegove izvirnosti. Posebnosti art nouveauja v arhitekturi Poltave in primeri objektov Legenkі (2004), Hanko (2002), Čepelik (2000) Regionalne posebnosti art nouveau- ja v arhitekturi Poltave Posplošitev izsledkov prejšnjih raziskav, opredelitev premalo raziskanih vprašanj. Vir: Tetjana Savčenko (2023) Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 34 skega art nouveauja. S primerjavo rezultatov ter na podlagi postavljenih domnev in hipoteze sta avtorici proučili, kako arhitekturne značilnosti ukrajinskega art nouveauja določajo identiteto kraja. Nazadnje sta analizirali trenutno stanje pro- učevanih objektov, pri čemer sta ugotavljali njihovo vlogo v sodobnem mestnem okolju in njihov vpliv na nadaljnji razvoj mestne arhitekture. Na koncu sta predstavili še možne smeri uporabe izsledkov raziskave pri oblikovanju regionalnih zna- čilnosti sodobne arhitekture v Poltavi. 3 Pregled literature Avtorici sta pregledali raziskave in druga dela o arhitekturi Ukrajine in Poltave, ki so jih objavili znanstveniki, zgodovinarji in umetniški kritiki (preglednica 1). 4 Raziskava 4.1 Splošne značilnosti arhitekture v Poltavi na začetku 20. stoletja Razvoj arhitekture v Poltavi na začetku 20.  stoletja je sledil smerem razvoja arhitekturnih slogov drugje po Ukrajini. Ker je bila Ukrajina del Avstro-Ogrske in Rusije, se je tudi njena arhitektura začela zgledovati po arhitekturi zahodnoevropskih mest, in sicer zlasti po secesijskem in eklektičnem arhitektur- nem slogu (Ivaško, 2013). Poltava je poleg Dnepra (nekdanje- ga Katerinoslava), Sumija in Mirgoroda spadala med vzhodna ukrajinska secesijska mesta, pri čemer je bil središče secesijskega sloga na vzhodu države Harkov. V primerjavi s Harkovom je bila precej manjše mesto, s slabše razvitim gospodarstvom in industrijo, zato so bile slogovne novosti v njem uvedene poz- neje in pod močnim vplivom lokalne tradicije. V proučevanem obdobju je v arhitekturi mesta prevladovala uporaba opeke, značilna za takratna ruska podeželska mesta. Na območju Poltave, ki je bogato z glino, so se začele pojavljati opekarne, ki so izdelovale opeko različnih oblik, s katero so okraševali pročelja zgradb. Na raznovrsten arhitekturni slog v Poltavi je vplivalo tudi če- dalje več podjetnikov v mestu, ki so zahtevali nov (secesijski) slog. Arhitekti so se zgledovali po sočasnih evropskih različicah sloga, ki so ga na Dunaju imenovali secesija, v Nemčiji jugend- stil in v Belgiji art nouveau. Skupaj s tradicionalnimi lokalni- mi slogi so začeli nastajati hibridni secesijski slogi (Korovkina, 2020) (slika  2). Zaradi želje meščanstva, da arhitektura sledi evropskim smerem, so se začeli uporabljati zgodovinski mo- deli srednjeveške in orientalske arhitekture, ki za Poltavo niso bili značilni. Tovrstna arhitektura je vključevala zlasti dvorce in večstanovanjske najemne meščanske stavbe, katerih umet- niška podoba je odsevala okus in družbeni položaj lastnikov (slika 3). Arhitektura javnih upravnih zgradb v mestu pa se je zgledovala zlasti po renesansi in klasicizmu. Nastanek zemstev in kulturni razvoj sta spodbudila obujan- je ljudske arhitekture, za razvoj ukrajinskega art nouveauja pa je bilo pomembno zlasti ukrajinsko narodnoosvobodilno gibanje. Avtorici sta analizirali slogovne značilnosti ohran- jenih stavb v Poltavi z začetka 20.  stoletja (zgrajenih pred Slika 1: Laščeva večstanovanjska najemna meščanska stavba na Gogoljevi ulici 19 (ukr. vulicja Gogolja), zgrajena leta 1905; primer dekorativnega romantičnega sloga s primesmi racionalizma (ilustracija: Tetjana Savčenko). T. SAVČENKO, L. ŠEVČENKO Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 35 letom  1917). Ugotovili sta, da je bilo 11  % proučenih stavb zgrajenih v zgodovinskem (tj. neoklasicističnem, neomavrskem ali eklektičnem) slogu, 38 % jih je bilo zgrajenih v opečnatem slogu, 10  % v slogu art nouveauja (pet stavb v ukrajinskem romantičnem slogu in po ena stavba v ruskem in severnjaškem romantičnem slogu) in 41 % v secesijskem slogu (Savchenko, 2020a, 2020b; Savčenko, 2021). Različni slogi v arhitekturi mesta kažejo heterogenost razredne strukturiranosti družbe. Stavbe, zgrajene na začetku 20. stoletja, so vplivale na urbanis- tično kompozicijo, saj so imele več nadstropij kot običajno, z njimi pa se je povečala tudi gostota zazidave (slika 4). 4.2 Razvoj ukrajinskega art nouveauja in njegove glavne značilnosti Začetki ukrajinskega art nouveauja segajo na konec 19. in zače- tek 20. stoletja, ideološko pa je bila navedena smer zasnovana v Harkovu. Takrat je bil Harkov središče prizadevanj za obuditev narodne identitete. V njem sta delovala folkloristično gibanje in harkovska šola romantike, v okviru katerih se je ohranjala ukrajinska ljudska kultura. Ideje ukrajinskega art nouveauja so se arhitekturno najprej pokazale na stavbi, v kateri je bil sedež organa krajevne samouprave ali zemstva (zgrajena je bila med letoma 1903 in 1908) ter jo je zasnoval harkovski umetnik in arhitekt Vasil Kričevski. Poltavsko zemstvo je bilo znano po močni narodni zavesti, zaradi česar je dalo pobudo za gradnjo stavbe, ki bi izražala ljudsko ideologijo. Arhitektura njegovega sedeža je zato izražala duh takratne Poltave in narodno zavest njenih prebivalcev, na katero so vplivale politične, kulturne in izobraževalne aktivnosti. Slovesno odkritje spomenika Ivanu Kotljarevskemu je pomembno vplivalo na izbiro arhitektur- nega sloga za navedeno stavbo. Na prireditvi so se zbrale vo- dilne kulturne osebnosti v mestu: Mihajlo Kocjubinski, Lesva Ukrajinka, Mikola Lisenko, Boris Grinčenko, Vasil Stefanik in drugi. Stavbe v središču Poltave imajo veliko okrasnih elementov, zna- čilnih za ukrajinski art nouveau, zaradi česar se razlikujejo od tistih v središču Harkova, kjer prevladuje racionalistični slog. Uporabljeni so dinamične plastične kompozicije in bogato okrasje, poleg tega je značilno združevanje več umetniških teh- nik (poslikav in majolike). Sedež zemstva je imel velik simbolni pomen, saj je ponazarjal novo fazo v razvoju ukrajinske kulture. Zaradi podobe omenjene stavbe se je središče javnega življenja z Okroglega trga (ukr. Krugla plošča), zasnovanega v ruskem slogu, preselilo na Petrov trg (ukr. Petrovska plošča), kjer je stala stavba (Vadimov, 1991, 2019). Ta je bila na začetku 20. stoletja najpomembnejši objekt v mestu, zgrajen na območju nekdanje mestne trdnjave, ki je bila do 19.  stoletja (preden je Poltava dobila status podeželskega mesta ruskega carstva) upravno in duhovno središče mesta (Kovalenko, 2015). Lokacija sedeža zemstva v zgodovinskem jedru mesta kaže na željo po vrnitvi h koreninam in obnovi identitete kraja. Stavba je simbolizirala suverenost, jamstvo za preživetje in neodvisen razvoj naroda ter narodno identifikacijo prebivalcev takratne Poltave. Slika 2: Bahmuckijev dvorec na Ulici Pilipa Orlika 15 (ukr. vulicja Pilipa Orlika), zgrajen leta 1906; primer stilizacije mavrske arhitekture (ilustra- cija: Tetjana Savčenko). Izvirnost ukrajinske narodne arhitekture v Poltavi na začetku 20. stoletja Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 36 Slika 3: Vpliv proučevanih stavb na mestno okolje (ilustracija: Tetjana Savčenko) T. SAVČENKO, L. ŠEVČENKO Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 37 Slika 4: Morfološka analiza stavb, zgrajenih v slogu ukrajinskega art nouveauja (ilustracija: Tetjana Savčenko) Izvirnost ukrajinske narodne arhitekture v Poltavi na začetku 20. stoletja Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 38 Druga pomembna stavba, zgrajena v slogu ukrajinskega art nouveauja, je bila cerkev Pokrova v vasi Pliševci (v okrožju Gadjač v Poltavski oblasti), ki jo je arhitekt Ivan Kuznecov zasnoval na podlagi slavnega primerka ukrajinske lesene arhi- tekture: katedrale Svete trojice v Novoselivki (1773–1778). Šlo je za stavbo z devetimi stolpi in piramidasto silhueto. Podobne kompozicijske rešitve so bile v baroku značilne za sakralno arhitekturo vzhodne Ukrajine. Cerkev v Pliševcih je postala simbol ponovne oživitve ukrajinske duhovnosti. Sko- raj sočasno s sedežem zemstva (1903–1905) je bila v Poltavi zgrajena tudi šola, imenovana po Ivanu Kotljarevskem, ki sta jo zasnovala harkovska arhitekta Jevgen Serdjuk in Mihajl Stasjukov (porušena je bila leta 1943). Njena gradnja je imela tudi simbolni pomen, saj je bila prva javna šola, namenjena ot- rokom delavcev in kmetov. Stavba je bila kompaktna, z dvema nadstropjema in asimetrično kompozicijo. Navedene tri stavbe so ponazarjale naslednje tri glavne smeri razvoja ukrajinskega art nouveauja (Čepelik, 2000): dekorativno in romantično smer (sedež zemstva), neobaročno smer (cerkev v Pliševcih) in racionalistično smer (šola, imenovana po Kotljarevskem). Navedene stavbe so simbolizirale tri pomembne družbe- ne vrednote, ključne za uspešen in usklajen razvoj naroda (Čepelik, 2000): suverenost, duhovnost in splošno dostopno javno šolstvo. Pozneje so bile v Poltavi v slogu ukrajinskega art nouveauja zgrajene še naslednje stavbe: kapela sv. Jurija (1911– 1914, arhitekt: Igor Kalbus) na Zinkivski ulici 16 a (ukr. vulicja Zinkivska), mestni dvorec na Stritenski ulici 37 a (ukr. vulicja Stritenska, 1912), obrtna šola za deklice, imenovana po Sergeju Kruljovu (1912, arhitekta: Oleksandr Varjanicin in Sergij Ti- mošenko, v drugi svetovni vojni je bila porušena, na njenem mestu je bila nato zgrajena sodobna telekomunikacijska stavba) in ljudska umetniška šola (1913, arhitekt: Sergij Timošenko). Harkovski arhitekti so se pri oblikovanju objektov v Poltavi zgledovali po ljudski arhitekturi. Med projektiranjem stavbe, v kateri je bil sedež zemstva, je arhitekt Vasil Kričevski pro- učil ljudsko arhitekturo Poltave, Sumija, Černigova in harkov- skih predmestij (Vitčenko, 2019). Uporaba oblik, detajlov in okraskov, značilnih za ljudsko arhitekturo stavb poltavske ob- lasti, na stavbah, zgrajenih v slogu ukrajinskega art nouveauja, poudarja identiteto kraja in kaže, da so se takratni prebivalci Poltave jasno dojemali kot pripadnike ukrajinskega naroda. Posledično je Poltava postala eno izmed regionalnih središč ukrajinskega art nouveauja, pri čemer so arhitekti uporabljali naslednje regionalne kompozicijske in umetniške izrazne prvi- ne: dinamične plastične kompozicije stavb, enoten notranji in zunanji slog stavb, mešanico umetniških tehnik v notranjosti in na zunanji strani zgradb (majoliko, poslikave ter lesene in kamnite rezbarije), bogato okrasje in tople barvne odtenke. 4.3 Volumetrična in prostorska kompozicija stavb, zgrajenih v slogu ukrajinskega art nouveauja Volumentrična in prostorska kompozicija stavb, zgrajenih v slogu ukrajinskega art nouveauja, temelji na ljudski arhitekturi, značilni za posamezno regijo. Na tej podlagi so arhitekti zasno- vali popolnoma novo podobo stavb, ki je ustrezala zahtevam in potrebam takratnega časa. Stavbe v Poltavi so bile zgrajene z (delnim ali popolnim) reproduciranjem, združevanjem in pre- vzemanjem drugih oblik na ravni celotne prostornine stavbe ali, kot to imenuje Vitčenko (2019), morfogenetskih vzorcev. Arhitekturo stavb so določali oblikovni vzorci, ki so bili izbrani glede ne funkcionalni namen stavbe in njeno velikost. Sedež zemstva je arhitekt na primer oblikoval kot mešanico tradi- cionalne ukrajinske hiše, zvonika in cerkve (Vitčenko, 2019). Kapela sv. Jurija na Zinkivski ulici je bila zasnovana na modelu tradicionalnega zvonika, ljudska umetniška šola na Ulici usta- ve 2  a (ukr. vulicja Konstituciji) pa na modelu tradicionalne ukrajinske hiše (slika 3). Za stavbe v Poltavi, zgrajene v slogu ukrajinskega art nouveu- ja, je značilna uporaba elementov različnih velikosti v njihovi kompoziciji. Sedež zemstva na primer vključuje velike rizalite, ogromen portal, sklope velikih oken in dva stolpa. Hkrati je pročelje z lizenami razdeljeno v manjše dele z večplastnimi drobnimi okraski in poslikavami. Iz primerov stavb v slogu ukrajinskega art nouveauja v Poltavi so razvidna razmerja v njihovi arhitekturni kompoziciji, pri kateri je bila uporabljena metoda kvadratov in njihovih dia- gonal. Pri sedežu zemstva je osnova kvadrat s stranico, ki je enaka širini glavnega rizalita. Pri kapeli sv. Jurija, ki se v višino deli na tri dele, pa kompozicija temelji na širini spodnjega dela njenega pročelja (slika 5; Savčenko, 2020a). 4.4 Arhitekturni elementi ukrajinskega art nouveuja Arhitekturni elementi imajo poleg kompozicije ključno vlo- go pri razpoznavnosti ukrajinskega art nouveuja. So nosilci pomenskih značilnosti sloga (Antoshchuk, 2017; Antoščuk 2018). Arhitekturni elementi tega sloga temeljijo na strokov- ni in posodobljeni stilizaciji elementov tradicionalnih hiš in cerkva. Ikonični elementi tega sloga so stolpi in strehe, obliko- vani v slogu ukrajinske sakralne arhitekture. Pogosta je aktivna uporaba stolpičev in stolpov v kompoziciji stavb, s katerimi so arhitekti želeli poudariti višino stavb, ki naj bi simbolizirala pogum Ukrajincev ter vzpon in zmagoslavje narodne zavesti. Pri izražanju umetniške podobe stavb, zgrajenih v tem slogu, T. SAVČENKO, L. ŠEVČENKO Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 39 imajo pomembno vlogo tudi strehe, ki poudarjajo edinstvenost sloga. Streha sedeža zemstva je tradicionalne oblike: čopasta s podstrešnim oknom v slemenu. Stolpa imata dvodelno šti- rikapno streho z navpično konico na vrhu. Ta oblika strehe je posebnost ukrajinskega art nouveauja. Tovrstno streho s strmejšimi strešinami na vogalih ima tudi kapela sv. Jurija na Zinkivski ulici, ki skupaj s pročeljem tvori značilno petkotno škarjasto obliko. Pročelja stavb, zgrajenih v proučevanem slogu, razen talnih zidcev in zidnih vencev nimajo veliko vodoravnih elementov. Zidni venci imajo masivne police, ki so pri sedežu zemstva in ljudski umetni šoli podprte z nosilci. Najnovejše nače- lo, uporabljeno v arhitekturi ukrajinskega art nouveauja, je bila navpična členitev pročelij. Zidne ploskve so razdeljene s preprostimi lizenami, ki prehajajo v trapezoidne oboke, ki uokvirjajo okenske odprtine (Čepelik, 2000). Zidovi so ob- delani s keramiko (glavno pročelje sedeža zemstva in kapela sv. Jurija), apnenim beležem (ljudska umetniška šola in mestni dvorec na Stritenski ulici 37  a) ali opeko (dvoriščno pročelje sedeža zemstva; Savchenko, 2020a), pročelja pa so okrašena tudi s poslikavami in majoliko (slika 6). Pojav proučevanega arhitekturnega sloga in gradnja stavb, ki so ga najizraziteje ponazarjale, sta spodbudila proizvodnjo keramike, potrebne za gradnjo. To so bile predvsem keramič- ne ploščice s posodobljenimi tradicionalnimi ukrajinskimi okrasnimi motivi. Med gradnjo sedeža zemstva so znova od- prli keramične delavnice v Opišni. V projekt je bil vključen znani ukrajinski keramik Peter Vaulin, ki je takrat (leta 1904) poučeval na obrtni in umetniški šoli v Mirgorodu (Hanko, 2002). V delavnicah so izdelovali opeko in okrasne ploščice za pročelja. Ploščice za pročelje sedeža zemstva je v Opišni izdelal lončar Ivan Gladirevski (Ščerban, 2010). Majolično keramiko, grbe in ploščice za notranjost stavbe so izdelali v Mirohorodu, strešnike pa v tovarni v Malobudiščansku. Drugo fazo obnovl- jene proizvodnje keramike na območju Poltave je spodbudila gradnja kapele na mestu, kjer so imeli kmetje v bitki pri Poltavi vojaški tabor. Kapela je bila postavljena v spomin na srečanje med predstavniki poltavske pokrajine in carjem Nikolajem II. med praznovanjem 200. obletnice omenjene bitke. Zaradi po- manjkanja izkušenih lončarjev v Poltavi so v Opišno povabili Jurija Lebiščaka, ki je prej delal v keramičnih delavnicah na Dunaju in Lvovu, vodil pa je tudi delavnico fasadne keramike v ukrajinskem Haliču. Obnovil je delovanje lokalnih keramičnih delavnic in jih uredil v prostorih zemstva Zinkiva. Z njim je v Opišno prišel tudi Mihal Ivaškevič, tja pa so povabili tudi lončarja Andrija Sidorenka in Petra Šumejka iz Mirgoroda. V Lebiščakovem delu v Poltavi se čuti vpliv zahodne ukrajin- ske tradicije, kar je prispevalo k delnemu poenotenju sloga v središčih ukrajinskega art nouveauja. Za navedeni umetniški slog v Ukrajini so značilne posebne oblike oken in okenskih odprtin. Na mestnih stavbah so prevla- dovala trapezoidna šesterokotna okna, pri čemer so bile njihove stranice v različnih razmerjih: 1 : 2, 2 : 3 ali blizu kvadrata (npr. pri sedežu zemstva, kapeli sv. Jurija in ljudski umetniški šoli). Stavba, v kateri je sedež zemstva, ima več edinstvenih okenskih kompozicij, na primer trapezoidna šesterokotna okna, ki so ob straneh obdana s stebri, ki podpirajo pet trapezoidov, ter elipsasta okna v triforijih v kombinaciji s stebri in pravokotni- mi nišami (okno nad glavnim portalom) ali trikotnimi nišami (okna v stranskih rizalitih). Portali krepijo izrazno moč proče- lij. Njihova zasnova izhaja iz arhitekture lesenih cerkev, hiš in skednjev ter kamnite arhitekture 17. in 18.  stoletja (Hanko, 1991). Čepelik (2000) v arhitekturi Poltave s konca 19. in začetka 20. stoletja loči te vrste portalov: • portal v obliki vhodne lože (sedež zemstva); trapezoidna loža z vhodnim stopniščem in notranjo vratno odprtino v obliki trapezoida, v sredini so lesena vrata, na katerih je izrezljano drevo življenja, notranje stranske stene lože so okrašene s keramiko; Slika 5: Razmerja v arhitekturni kompoziciji pročelij stavb, zgrajenih v slogu ukrajinskega art nouveauja (ilustracija: Tetjana Savčenko) Izvirnost ukrajinske narodne arhitekture v Poltavi na začetku 20. stoletja Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 40 Slika 6: Arhitekturni elementi ukrajinskega art nouveauja v Poltavi na koncu 19. in začetku 20. stoletja (ilustracija: Tetjana Savčenko) T. SAVČENKO, L. ŠEVČENKO Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 41 • portal v obliki naprej potisnjene veže (vestibula) s čopasto streho (dvoriščni vhodi sedeža zemstva) in trapezoidnimi vrati; • portal v obliki portika s kvadratnima stebroma (mestni dvorec na 37 a); • preprost portal s trapezoidno vratno odprtino in kamni- tim okrasnim okvirjem (kapela sv. Jurija). Značilnost ukrajinskega art nouveauja je tudi združevan- je umetniških tehnik pri okraševanju pročelij in notranjosti stavb, pri čemer je viden vpliv prevladujočih umetniških slogov v takratni Evropi: secesije, libertyja in jugendstila. V ljudski arhitekturi ukrajinskih regij je bila razširjena uporaba glazirane keramike pri okraševanju stavb. Keramika je narejena iz narav- nih materialov (tj. gline), uporaba katerih izraža estetske idea- le ljudi in ustreza lokalnim podnebnim razmeram (Seliščeva, 2007). Umestitev grbov kozaških polkov poltavske pokrajine na pročelje sedeža zemstva je imela velik simbolni pomen. Vsak grb je predstavljal eno izmed mest v pokrajini, pri čemer je bilo ime mesta pod posameznim grbom navedeno v ukrajinščini, kar je bilo v ruskem carstvu takrat prepovedano. 4.5 Nadaljnji razvoj ukrajinskega art nouveauja Druga faza razvoja ukrajinskega art nouveauja je potekala v dvajsetih in tridesetih letih 20.  stoletja. Glavne predstavnice navedene faze v Poltavi so stanovanjske stavbe na Stolni ulici 15 (ukr. vulicja Sobornosti), Lisenkovi ulici 16 in 18 (ukr. vu- licja Lisenka) in Ulici stotih nebeških junakov 36 (ukr. vulicja Nebesnoji Sotni) ter javne stavbe, kot je na primer železničarski klub na Trgu slave 3 (ukr. plošča Slavi). Večina stavb, zgra- jenih v tem slogu, je zunaj starega mestnega jedra. Njihova tridimenzionalna zasnova in okrasje sta veliko bolj omejena in racionalna v primerjavi s stavbami, ki so bile zgrajene med razcvetom ukrajinskega art nouveauja na začetku 20. stoletja. Slog se zaradi neskladnosti z državno ideologijo in prepovedi izražanja narodne tradicije ni vidno razširil (Beljavska, 2013). Pazljivi poskusi dodajanja narodnih prvin so opazni v arhi- tekturnih elementih večnadstropnih stanovanjskih zgradb na Ulici Anatolija Kukobe 47 (ukr. vulicja Anatolija Kukobi, 1938) in Evropski ulici 27/24 (ukr. Jevropejska vulicja, 1940), zgrajenih konec tridesetih let 20.  stoletja, ter vrtca na Samo- stanski ulici 7  a (ukr. vulicja Monastirska, 1937). Značilnos- ti ukrajinskega art nouveauja so poleg tega delno vidne še v okrasnih elementih na pročeljih stanovanjskih zgradb, zgraje- nih med letoma 1950 in 1960, kompoziciji nekaterih zgradb iz osemdesetih let 20.  stoletja (npr. regionalnega lutkarskega gledališča, 1983; Asejev, 1989) in slogovnih interpretacijah sodobne arhitekture (slika 7). 5 Razprava Sodobna ukrajinska arhitektura je še v razvojni fazi. Od razgla- sitve neodvisnosti države leta 1991 se ukrajinskim arhitektom odpirajo nove ustvarjalne priložnosti, pod vplivom globalizaci- je in dojemanja arhitekture kot proizvoda masovne potrošnje in masovne kulture pa se v arhitekturi ruši ravnovesje med mednarodnim slogom in nacionalno izvirnostjo (Vadimov, 2019). Zaradi izgube regionalnih in nacionalnih posebnosti v arhitekturi je prepoznavanje identitete kraja in njegovih po- sebnosti ali geniusa loci še posebej pomembno. Pojem geniusa loci poleg materialnega obsega tudi nematerialni ali duhovni vidik. Ustvarja posebno vzdušje v mestnem okolju (njegovo edinstveno naravo), ki se ujema z miselnostjo prebivalcev in identiteto kraja. Na mednarodni ravni se čedalje bolj poudarja nesnovni vidik kulturne dediščine, kar potrjuje tudi Quebeška deklaracija o ohranjanju geniusa loci, sprejeta leta 2008. Zgodovinska in kulturna dediščina je osnova morfologije so- dobnega mestnega okolja. Njeno ohranjanje je pomemben dejavnik pri oblikovanju mestne kulture. Raziskovalci ugo- tavljajo, da je v času globalizacije ohranjanje edinstvenosti okolja glavni vir trajnostnega razvoja mest (Blinova, 2016). Pri reševanju vprašanja identitete mesta in vključevanju re- gionalnih prvin v sodobno arhitekturo bi se lahko uporabili arhitekturna in kompozicijska sredstva in tehnike ukrajinskega art nouveauja z začetka 20. stoletja, kar bi pomagalo ohraniti značilnosti ukrajinske kulture v arhitekturi, s čimer bi se dedni zapis naroda prenašal na poznejše generacije. Trenutno je ohranjanje zgodovinske in kulturne dediščine v Poltavi, vključno s stavbami, zgrajenimi v slogu ukrajinske- ga art nouveauja, problematično. Samo en objekt je vpisan v državni register kulturne dediščine nacionalnega pomena (tj. stavba, v kateri je bil nekdaj sedež zemstva; evidenčna št.: 160034-Н), dva pa sta vpisana v register kulturne dediščine lokalnega pomena (ljudska umetniška šola pod evidenčna št.: 20-PL in kapela sv. Jurija pod evidenčno št. 11-PL). Čeprav so navedene stavbe spomeniško zaščitene, jih to ne more obvaro- vati pred propadanjem. Kapela sv. Jurija na Zinkivski ulici 16 a je trenutno v slabem stanju. Okrasna keramika na pročelju, iz katere so razvidne kulturne značilnosti poltavske regije, hit- ro propada. Tudi drugi objekti, zgrajeni v slogu ukrajinskega art nouveauja, so v skrb vzbujajočem stanju. Da bi ohranili nacionalne značilnosti arhitekture v Poltavi, bi bilo treba ob hkratnem upoštevanju težav pri ohranjanju arhitekturnih spo- menikov ukrajinskega art nouveauja izvesti naslednje ukrepe: • vse ohranjene arhitekturne spomenike ukrajinskega art nouveauja z začetka 20.  stoletja bi bilo treba vnesti v državni register kulturne dediščine; • treba bi bilo oblikovati seznam objektov, ki imajo značil- nosti art nouveauja in so bili zgrajeni pozneje (do konca Izvirnost ukrajinske narodne arhitekture v Poltavi na začetku 20. stoletja Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 42 Slika 7: Značilnosti ukrajinskega art nouveauja od dvajsetih let 20. stoletja do dvajsetih let 21. stoletja (ilustracija: Tetjana Savčenko) 1980–1990 Obdobje med obema vojnama, 1920–1940 Proučevano obdobje, 1900–1917 2000–2023 Obdobje med 2. sv. vojno in po njej, 1940–1970 T. SAVČENKO, L. ŠEVČENKO Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 43 20. stoletja), da se lahko dodajo v državni register; • priporočljivo bi bilo organizirati javne prireditve, v okvi- ru katerih bi širili znanje o posebnostih zgodovinske gradnje v mestu, vključno z objekti, zgrajenimi v slogu ukrajinskega art nouveauja kot izraza narodne izvirnosti; • v sodobnem arhitekturnem oblikovanju bi bilo treba upo- rabljati kompozicijska sredstva ukrajinskega art nouveau- ja, kar bi pomagalo ohranjati identiteto kraja. Priporočila za uvajanje prvin ukrajinskega art nouveauja v sodobno arhitekturo sta predstavila tudi Antoščuk (2018) in Vitčenko (2019). Kot ugotavlja Antoščuk (2018: 15), je dediščinski pristop k uporabi tradicionalnih narodnih prvin v sodobni arhitekturi eden izmed najobetavnejših, saj temelji na kreativnem razmisleku o dosežkih preteklih obdobij in njiho- vi vključitvi v arhitekturo z uporabo sodobnih oblikovalskih rešitev in gradbenih materialov. Podoben pristop k ljudski arhitekturi je bil uporabljen tudi med razvojem in razcvetom ukrajinskega art nouveauja na začetku 20. stoletja. Vitčenko (2019: 19) pa predlaga uporabo tradicionalnih obli- kovnih vzorcev pri snovanju novih objektov (npr. cerkev, zvo- nikov, kapel, koč, samostanov, shramb, vrat in večstanovanj- skih stavb). Na podlagi morfogenetskih vzorcev (reprodukcije, preobrazbe, združevanja, vključevanja in prevzemanja) na vseh ravneh strukturne hierarhije je mogoče ustvariti nekaj novega (prostornino, elemente in detajle). Navedene vzorce bi bilo treba uporabljati v sodobni oblikovalski praksi in analizirati rezultate. Raziskave nacionalnih prvin arhitekture v Poltavi se izvajajo tudi v 21.  stoletju. Glavni prispevek raziskave, pred- stavljene v tem članku, pa bi bil lahko predlog za vpis objektov v državni register kulturne dediščine in njihovo posledično spomeniško zaščito. 6 Sklep Ukrajinski art nouveau se je razvijal sočasno z art nouveaujem drugje po Evropi. Tako kot v skandinavskih in baltiških drža- vah je v obdobju odvisnosti od večjih držav tudi v Ukrajini odražal narodni preporod. Z vidika ideologije in umetniških rešitev se je v celoti ujemal z mednarodnimi umetniškimi smermi, ki so se konec 19. in začetek 20.  stoletja širile po Evropi, hkrati pa je zaradi krepitve narodne zavesti postal najbolj izviren narodni slog. Tako kot v severni Evropi in v drugih vzhodnoevropskih državah sta bila za ukrajinski art noveau značilna obujanje ljudskih prvin in krepitev narodne identitete. V arhitekturi Poltave se je navedeni slog oblikoval pod vplivom podobnih mednarodnih slogov, kot so secesija, neoklasicizem in opečnata gradnja. Odražal je takratno raven družbenega razvoja, hkrati pa je utelešal poglede ustvarjalnih izobražencev. Z ukrajinskim art nouveaujem sta se izražali identiteti kraja in naroda. Tudi v Poltavi je pomemben del zgodovinske in kulturne dediščine. Njegovo ohranjanje je ena izmed glavnih nalog sodobnega razvoja mesta. Avtorici upata, da se bodo po- menske značilnosti in metode razvoja tega sloga kazale tudi v razvoju sodobne arhitekture, ki bo vključevala narodne prvi- ne, in bodo pomagale krepiti ukrajinske kulturne vrednote. Ohranjanje nacionalne izvirnosti je eden izmed glavnih težav sodobne arhitekture, saj mora zadovoljevati tako materialne kot nematerialne potrebe posameznega naroda. Tetjana Savčenko, Državna tehniška univerza v Poltavi, Inštitut za arhitekturo, gradbeništvo in upravljanje zemljišč, Oddelek za urbani- zem in arhitekturo, Poltava, Ukrajina E-naslov: stv-26@ukr.net Ljudmila Ševčenko, Državna tehniška univerza v Poltavi, Inštitut za arhitekturo, gradbeništvo in upravljanje zemljišč, Oddelek za stavb- no arhitekturo in oblikovanje, Poltava, Ukrajina E-naslov: Ls.shevchenko@ukr.net Viri in literatura Antenisķe, A. (2006): National Romanticism apartment buildings of Riga. Reseau Art Nouveau Network. Dostopno na: https://www.artnouve- au-net.eu/wp-content/uploads/2019/10/HL_Ljubljana_2006_Anteniske. pdf (sneto 13. 4. 2023). Antoshchuk, T. (2017): Defensive architecture as one of the sources for the northern National Romanticism. Current Issues in Research, Conser- vation and Restoration of Historic Fortifications, 9, 9–14. Antoščuk, T. (2018): Evoljucija semantičnih oznak arhitekturnih form ukrajinskogo romantizmu (kincja XIX – počatku XX stolitja). Doktorska disertacija. Harkov, Harkivski nacionalni universitet miskogo gospodar- stva imeni O. M. Beketova. Apostolova-Sossa, L., in Mamedov A. M. (2017): Humanization of public spaces of historical cities of Ukraine, or how to preserve genius loci. V: Shlipchenko, S., in Tyshchenko, I. (ur.): (Dis)satisfaction with public spaces (= Urban studies III), 306–311. Kijev, Vsesvit. Asejev, J. (1989): Stili v arhitekture Ukraini. Kijev, Budivelnik. Beljavska, O. (2013): Ukrajinski modern v arhitekturi Poltavi 1920–1941. Sučasni problemi arhitekturi ta mistobuduvanja, 32, 38–45. doi:10.1093/biomet/32.1.38 Blinova, M. Ju. (2016): Metodologični osnovi formuvanja sociokulturnoji identičnosti v arhitekturnomu seredovišči sučasnogo mista. Doctoral thes- is. Harkov, Harkivski nacionalni universitet budivnictva ta arhitekturi. Božinski, B. (2007): Ukrajinski nacionalno-romantični naprjam modernu v arhitekturi Harkova. Doktorska disertacija. Harkov, Harkivski deržavni tehnični universitet budivnictva ta arhitekturi. Čepelik, V. (2000): Ukrajinski arhitekturni modern. Kijev, Kijivski nacional- ni universitet budivnictva i arhitekturi. Dyomin, M., Ivaško, Y. (2020): Stylistic specifics of the historical deve- lopment of the secession era (the experience of Poltava). Wiadomości Konserwatorskie, Journal of Heritage Conservation, 62, рр.79-84. Gladiš, K., in Cirulnik, Ju. Z. (1995): Poltava. Pamjatniki jevrejskoji kulturi (istoriko-arhitekturni naris). Poltava, Upravlinja kulturi Poltavskoji oblas- noji deržavnoji administraciji. Izvirnost ukrajinske narodne arhitekture v Poltavi na začetku 20. stoletja Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 44 Grosa, S. (2008): Jūgendstila perioda plastiskais un gleznieciskais dekors Rīgas 19.gs. un 20.gs. mijas arhitektūrā. Doktorska disertacija. Riga, Latvi- jas Mākslas akadēmija. Grosa, S. (2012): Rethinking Art Nouveau in the architecture of Riga at the turn of the twentieth century. Kunstiteaduslikke Uurimusi, 21, 56–75. Hanko, V. (1991): Budinok Poltavskogo zemstva – programni tvir ukra- jinskogo stilju. V: Poltavski krajeznavči: storinki istoriji ta kolekciji, 21–37. Poltava, PKM. Hanko, V. (2002): Budinok Poltavskogo zemstva: deščo z istoriji sporudžen- ja ta funkcionuvanja. Prispevek je bil predstavljen na konferenci z na- slovom I naukovoja konferencija »Vajngortivski čitanja«, ki je potekala 27. novembra v Poltavi v Ukrajini. Tipkopis. Hroch, M. (2022): National Romanticism. Studies on National Movements, 10, 74–94. Ivaško, Ju. V. (2013): Osnovi stileutvorenja modernu v arhitekturi Ukrajini (kinec XIX – počatok XX stolitja). Doktorska disertacija. Kijev, Kijivski nacionalni universitet budivnictva i arhitekturi. Jasijevič, V. E. (1988): Arhitektura Ukrajini na rubeže XIX–XX vv. Kijev, Budivelnik. Kagan, M. (1996): Filosofija kulturi. Sankt Peterburg, Petropolis. Kondel-Perminova, N. (2007): Do istoriji vidrodženja budivli Poltavskogo zemstva. Sučasni problemi doslidženja, restavraciji ta zbereženja kulturnoji spadščini, 4, 43–64. Korovkina, G. A. (2020): Osoblivosti arhitekturi modernu mista Harkova. Doktorska disertacija. Harkov, Harkivski nacionalni universitet miskogo gospodarstva imeni O. M. Beketova. Kovalenko, O. (2015): Poltava XVII–XVIII stolit. Poltava, Filjuk. Lebedinski, O. V. (2012): Poltava: včora i sogodni. Poltava, Ribalko. Legenki, Ju. (2004): Ukrajinski modern. Kijev, Nacionalna muzična akade- mija Ukrajini imeni P. I. Čajkovskogo. Miller Lane, B. (2000): National Romanticism and modern architecture in Germany and the Scandinavian countries. New York, Cambridge Universi- ty Press. Mojsejenko, Z. V. (1995): Vidrodženja nacionalnoji svojeridnosti arhitek- turi Ukrajini. Arhitekturna spadščina Ukrajini, 2, 230–237. Novoselchuk, N. (2022): National traditions in the architecture of Ukra- inian Modernism of the early 20th century. Docomomo Journal, 67, 66–71. Novoselčuk, N. E. (2006): Formuvanja interjeru gromadskih budivel kin- cja XIX – počatku XX st. (na prikladi Harkivščini i Poltavščini). Doktorska disertacija. Kijev, Nacionalna akademija obrazotvorčogo mistectva i arhitekturi. doi:10.52200/docomomo.67.07 Omilanowska, M. (1993): Searching for a national style in Polish archi- tecture at the end of the 19th and beginning of the 20th century. V: Bowe, N. G. (ur.): Art and the national dream. The search for vernacular expression in turn-of-the-century, 99–116. Newbridge, Irish Academic Press. Osičenko, G. O. (2006): Metodični osnovi rekonstrukciji kompozicijnih struktur istoričnih mist (na prikladi mist Centralnoji Ukrajini). Doktorska disertacija. Harkov, Harkivski deržavni tehnični universitet budivnictva ta arhitekturi. Ovsec, D. J. (2006): Spodbudno dogajanje v meščanski Ljubljani na preho- du iz 19. v 20. stoletje. Ljubljana, Društvo arhitektov Ljubljane. Plummer, H. (2012): Nordic light: Modern Scandinavian architecture. New York, Thames & Hudson. Savchenko, T. (2020a): Volume-spatial compositions of buildings Poltava of the late nineteen – early twenty centuries. Przestrzeń i Forma, B-09, 143–162. doi:10.21005/pif.2020.44.B-09 Savchenko, T. (2020b): The use of bricks in the facade decoration of architectural structures of Poltava of the late nineteenth–early twentieth centuries. Lecture Notes in Civil Engineering, 73, 439–448. doi:10.1007/978-3-030-42939-3_44 Savčenko, T. V. (2021): Osoblivosti kompozicijno-stilovogo rozvitku arhitek- turi Poltavi kincja XIX – počatku XX stolit. Doktorska disertacija. Harkov, Harkivski nacionalni universitet miskogo gospodarstva imeni O. M. Beketova. Seliščeva, I. I. (2007): Koloristika v sistemi kompozicijnih zasobiv arhitektu- ri modernu v Ukrajini. Doktorska disertacija. Harkov, Harkivski deržavni tehnični universitet budivnictva ta arhitekturi. Skibicka, T., in Šuleško, I. (2016): Dekorativne ozdoblenja budivel Poltavi 1900–1910-h rokiv. Studiji mistectvoznavči, 2, 65–72. Sokol, D. (2008): Nordic architects. Stockholm, Arvinius Förlag. Ščerban, O. (2010): Ukrajinski modern v arhitekturno-budivelni keramici Opišnkanskogo gončarnogo navčalno pokazovogo punktu Poltavsko- go gubernskogo zemstva (1912–1924). Sučasni problemi doslidženja, restavraciji ta zbereženja kulturnoji spadščini, 7, 480–492. Ševčenko, L. (2009): Starovini osobnjaki Poltavi ta jih značenja v arhi- tekturnomu rozvitkovi mista. Prispevek je bil predstavljen na konferenci z naslovom III naukovoja konferencija »Vajngortivski čitanja«, ki je decembra potekala v Poltavi v Ukrajini. Tipkopis. Ševčenko, L. (2010) Objemno-prostorova organizacja poltavskih osob- njakiv XIX – poč. XX st. Tradiciii ta novaciji u višči arhitekturno-hudožni osviti, 1, 107–110. Šumicki, M. (1914): Ukrajinski arhitekturni stil. Kijev, Druk. 2-ji Artili. Timofijenko, V. I. (1989): Enciklopedija arhitekturnoji spadščini Ukrajini. Kijev, Budivelnik. Timofijenko, V. I. (2006): Stilovi viznačenja budivel XX stolitja. Pamjatki Ukrajini, 3, 58–71. Tregubov, V. O. (2012): Poltavski slid arhitektora Gorodeckogo. Prispevej je bil predstavljen na konference z naslovom IV naukovoja konferencija »Vajngortivski čitanja«, ki je marca potekala v Poltavi v Ukrajini. Tipko- pis. Vadimov, V. M. (1991): Mistobudivelne značenja budinku Krajeznavčogo muzeju. V: Bilous, G., in Suprunenko, O. (ur.): Materiali juvilejnoji nauko- voji konferenciji “100-ričja Poltavskogo krajeznavčogo muzeju”, 56–57. Poltava, Upravlinja kulturi Poltavskoji oblderžadministraciji, Poltavski krajeznavči muzej. Vadimov, V. M. (2019): Osoblivosti prostorovogo planuvanja v umovah integrovanogo rozvitku mist v Ukrajini. (Praktični komentar). Poltava, Divosvit. Večerski, V. V. (2005): Pamjatki arhitekturi i mistobuduvanja Livoberežnoji Ukrajini: vijavlenja, doslidženja, fiksacija. Kijev, ACC. Veress, D. (2013): Searching for styles of national architecture in Habsburg central Europe 1890–1920. Art Nouveau and turn-of-the-century architec- ture as nation-building. Magistrsko delo. Praga, Charles University. Vitchenko, D. (2018): Between tradition and modernism: The Ukrai- nian traditional context in the heritage of Kharkiv architects of the second half of the 1920s and early 1930s. Przestrzeń i Forma, 35, 77–90. doi:10.21005/pif.2018.35.B-05 Vitčenko, D. M. (2019): Paterni ukrajinskoji samobutnosti v spadščini. Harkivskoji arhitekturnoji školi peršoji tretini XX st.: džerela i osoblivosti reabilitaciji. Doktorska disertacija. Harkov, Harkivski nacionalni universi- tet miskogo gospodarstva imeni O. M. Beketova. T. SAVČENKO, L. ŠEVČENKO