ž LEDAR GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE 1946 r--- KOLEDAR ZA NAVADNO LETO 1946 8414 me SSTS . v H« <•« Izdala Goriška Mohorjeva družba v Gorici Natisnila tiskarna G. lucchi v Gorici Natisnjeno z dovoljenjem AIS k.--------------------------j ^ ' J Navadno leto 1946 ima 365 dni in se začne s torkom in konča s torkom. Začetek leta 1946. Občno državno leto se začne na novega leta dan l. januarja. Cerkveno leto se začne s prvo adventno nedeljo 1. decembra. Znaki za mesečne spremene. Mlaj............9 Ščip ali polna luna ... (-) Prvi krajec........) Zadnji krajec....... C Vremenski ključ, s katerim vsakdo lahko zve za vreme celega leta naprej, ako ie ve, kdaj se izprerneni luna, t. j. ob kateri uri nastopi prvi krajec ščip (-), zadnji krajec ( in mlaj 0. — Ta vremenski ključ je napravil slavni zvezdoslovec J. W. H e rs c h e I in dunajska Kmetijska družba ga je I. 1839 spoznala za najbolj zanesljivega. Pomeni pa, kadar se izprerneni luna: Ob uri P o 1 C I i Pozimi Ob uri Poleti P o z i m i od 24. do 2. lepo mrzlo, £e ni jugozapadnik od 12. do 14. veliko dežj i sneg in dež od 2. d o 4. mrzlo in dež sneg in v'har od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 4. do 6. dež sneg in vihar od 16. do 18. | lepo lepo od 6. do 10. spremenljivo dež ob severo-zapadniku sneg ob vzhodniku od 18. do 22. lepo ob severu ali zapadniku ; dež ob jugu ali jug tzapadr.iku dež in sneg ob jugu ali zapadniku odlO. do 12. veliko dežja mrz'o in mrzel veter od 22. do 24. lepo lepo OPOMBA. Leto se razdeli na dva dela, !. j. na poletje in na zimo: za poletje velja čas od 16. apriia do 16. oktobra, ostali čas pa velja za zimo. Cerkveni zapovedani prazniki so razen nedelj še sledeči: Novo leto ali obrezovanje Gospodovo, torek 1. januarja. Sveti Trije kralji aii razglašenje Gospodovo, nedelja, 6. januarja. Sv. Jožef, ženin Marije Device, torek 19. marca. Velika noč ali vstajenje Gospodovo, nedelja 21. aprila. Kristusov vnebohod, četrtek 50. maja. Binkošti ali prihod sv. Duha, nedelja 9. junija. Sv. Rešnje Telo, četrtek 20. junija. Sv. Peter in Pavel, apostola, sobota 2°. junija. Vnebovzetje Marije Device, četrtek 15. avgusta. Praznik vseh svetnikov, petek 1. novembra. Brezmadežno spočetje Marije Device, nedelja 8. decembra. Božič ali rojstvo Gospodovo, sreda 25. deccmbra. Pepelnica ali začetek posta je v sredo 6. marca. — Od božiča do pepelnice je 70 dni ali 10 tednov. — Nedelj v predpustu je 8, po binkoštih 24. Posti in zdržki. Tudi za I. 1946. je v veljavi splošni postni spregled glede posta in zdržka, razen na pepelnico in veliki petek, ako med letom cerkvene oblasti ne ukrenejo kako drugače. Poglavar katoliške Cerkve. Papež Pij XII., rojen v Rimu 2. marca 1876 z imenom Evgenij Pa~ celli; v mašnika posvečen 2. aprila 1899; deloval je v kongregaciji za izredne cerkvene zadeve; v škofa ga je posvetil Benedikt XV. dne 13. maja 1917; od 1. 1917. apostolski nuncij v Munchenu, od 1. 1920. v Berlinu; od 16. novembra 1929 kardinal, od 10. februarja 1930 državni tajnik Pija XI.; za papeža izvoljen na svoj rojstni dan 2. marca 1939. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 Torek Sreda. Četrtek Petek Sobota Novo leto. Obrezovanje Gospodovo Ime Jezus. Makarij, opat Genovefa, dev.; Anter, pap.; Florencij, šk. m. Tit, šk.; Angela Folinjska, vd.; M are i .jam, m. Telesfor, pap., muč.; Emilijana, dev." Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota ) Sveti Trije kralji. Razglašen je Gospodovo. \ alentin, škof; j ulijan, muč. Severi n, opat; Teofil, mučemee Lucijan; Bazilisa, mučenica \ iljem, škof; Agaton, papež Higin, pap.; Pavi. Oglejski, šk.; Božidar, op. Ernest,' škof; Alfred, opat; Arkadij Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota O 1. po razgl. Gospodovem. Sv. Družina Hilarij; Feliks Nol., duhovnik Pavel, puščavnik; Maver, opat; Habakuk Marcel, pap.; Bernard, mučenec Anton, puščavnik; Marijan, mučenec Sv. Petra stol v Rimu; Priska, dev. muč. Marij in tovariši, mučenci; Pavlin, škof 20 21 22 23 24 25 .26 27 28 29 50 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek ( Sobota . Nedelja Ponedeljek Torek Sreda četrtek t. po razgl. Gospod. Fabijan in Boštjan, m. Neža, devica in mučenica Vincencij, mučenec; Anastazij, mučenec Zaroka Marije Device; Rajmund Timotej, škof; Evgenij, muč.; Babila, muč. Pavlovo spreobrnjenje; Ananija, mučenec Polikarp, škof; Pavla, vdova; Marija, muč. po razgl. Gospod. Janez Zlatoust, cerkv. uč. Peter Nol., Julijam, škof Frančišek Šaleški, cerkv. učenik; Valerij Martina, devica, mučenica; Hiacinta, devica Janez Bosco; Marcela, vdova Novo leto: Jezusu dajo ime. (Lk 2, 21). Kazglašenje Gospodovo; Modri z Vzhoda Jezusa molijo. (Mt. 2, 1-12). 1. nedelja po razglašenju Gospodovem: Dvanajstletni Jezus v templju. Lk 2,-42-52) 2. nedelja po razglašen ju Gospodovem: Ženituina v Kani Galilejski. (Jan, 2, 1-11) 3. nedelja po razglašenju Gospodovem: Jezus ozdravi stotn. hlapca (Mt 8, 1-13) 1 2 Petek Sobota Ignacij Antioh., škof, muc.; Brigita, devica Svečnica. Darovanje Gospodovo 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja Q Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobcta ) 4. po razgl. Gospod. Blaž, šk. muč.; Oskar, šk. Andrej Korsini, škof; Veronika Agata, devica, muč.; Albin Briksenški, škof Doroteja, devica; Armand, škof; Tilt, škof Rihard; Julijana, vdova; Romuald, opat Janez Matajski, spoznavalec; Emilijan Ciril Alexsand., cerkveni uč.; Apolonija, dev. 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota O 5. po razgl. Gospod. Skolastika, devica, muč. Lurška Mati božja. Adolf, škof 7 ustanoviteljev; Bened. Anian.; Melecij, šk. Katarina R., devica; Gregor II., papež Valentin, mučenec; Ivana V.; Bruno Faustin, mučeneo; Jordan, spoznavalec Julijana, devica, muč.; Simeon; Onezim, šk. 17 Id 19 20 21 22 23 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Fetek Sobota 1. predpostna. Aleš F.; Gregor X., papež Simeon, škof; Florijan, mučenec Konrad, puščavnik; Julijan, mučenec Elevterij, škof; Sadot in tovariši, mučenci Feliks, škof; Irena, devica; Eleonora Sv. Petra stol v Antiohiji; Marjeta K. Peter Damijan, eerkv. učenik; Romana 24 25 26 27 28 Nedelja ( Ponedeljek Torek Sreda Četrtek 2. predpostna. Matija, apostol; Sergij, muč. Viktorin iin tovariši, muč.; Feliks III., piapež Matilda, devica; Viktor; Aleksander; Otoka r Gabrijel od žalostne Matere božje Roman, opat; Antonija Florent.; Rajmund 4. nedelja po razglašenju Gospodovem: JeZus pomiri vihar na morju. (Mt 8S 23-27) 5. nedelja po razglašen ju Gospodovem: O dobrem semenu in ljuljki. (Mt 13, 24-30) . 1. prednostna nedelja: Delavci v vinogradu. (Mt 20, 1-16) 2. „ „ O sejaveu in semenu. (Lk 8, 4-15) Zapiski I...........................................................„........................................................ 2. ................... 3........................................................... ............................................................. 4- ,....................... ■ .....................................................-.....................-...... 5. ,............................................................................................;„........;.............. 6. J&pfc tr^.. <£X<&£ cnč.fz . -CljtAaA.. OS*,.. 7. ......... .....................:...........................................................................: 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15.. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. Dan zraste za 1 uro 23 minut. Dan je dolg od 9 ur 33 minut do 11 ur. Petek Sobota Albin, škof; Antonma, mučenica; Bertrand Neža Praška, dev.; Simplicij pap.; Lucij, m. 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Ponedeljek I Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. predpostna. Kunigunda, cesar.; Marin, m. Kazimir, spoznavalec Pust. Friderik Hal.; Janez Jož. od Križa, sp. Pepel niča. Perpettia in Felicita, m.; Fridolin Tomaž Akvl-sski, cerkveni učenik Janez od Boga, s poznavalec; Julij an, škof" Frančiška Rimska: Gregor Nac. Nedelja ) Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. postna, c^i mučencev; Makarij, škof Sofronij, 'Krištof Mil.; Konstantin Obletnica krorr^a Pija XII.; Gregor Vel., p. Kvatre. Teodora, mučenica; Kristina, muč. Matilda, kraljica; Pavlina Kvatre. Klemen Marija Hofbauer, s poz. Kvatre. Hilarij in Tacijan, mučen ca 17 Nedelja O 2. postna. Jedert, devica; Patrik, škof 18 Ponedeljek Ciril Jeruzal., cerkv. uč.; Salvator, spoznav. 19 Torek Jožef, ženin Marije Device 20 Sreda Evgenij; Aleksandra, mučenica; Janez Parni. Benedikt, opat; Serapion, škof; Kristijan 21 Četrtek 22 Petek Lea Katarina Genovefa, Nikolaj Fl. 23 Sobota Jožef Oriol; Pelagija, mučenica 24 Nedelja 3. postna. Gabrijel, nadangel; Simon, muč. 25 Ponedelje! ( Oznanjenje Marije Devico 26 Torek Emamuel, mučenec; Maksima, mučenica 27 Sreda Janez Damaščan, cerkv. učenik; Rupert 28 Četrtek Janez Kapistran; Si k.s t III., papež 29 Petek Ciril, mučenec; Bertold 50 Sobota Janez Klini., opat; Kvirin, mueenec 31 Nedelja 4. postna. Benjamin; Modest, škof 3. i>redpostna nedelja: Jezus ozdravi slepca, (Lk 18, 31-43) 1. postna nedelja: Jezus trikrat skušan. (Mt 4, 1-11) 2. ,, „ Jezus se na gori spremeni. CM t 17, 1-9) 3. „ „ Jezus izžene hudi "a iz mulca (Lk 11, 14-28) „ „ Jezus nasiti 5000 mož. C.Tan 6, 1-15) Zapiski 1................................................................................ 2.......................................................... 3. ............................................................................... 4. ....................................................................... 5. ............................................................................... 6. ............................................................................... 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 25. 24. 26. 27. 28. 29. 50. 51. Dan zraste za 1 uro 40 minut. Dan 'o, dola1 od 11 ur 4 minute da 12 ur 44 minut. Začetek pomladi. Xoč in dan sta enako dolga. 2 3 4 5 6 Ponedeljek Torek Sreda | Četrtek Petek Sobota Hugo, škof; Venancij Frančišek Pavelski; Leopold Rihard, škof; Hionija, muč.; Sikst I., papež Izidor iS., cerkveni učenik; Benedikt Niger Vincencij Fer.; Irena, devica; Julijana Marcelin, mučenec; Krescencija, devica 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota ) Tiha. Herman Jožef, spoznavalec Albert, škof, mučenec; Dionizij Marija Kleofa; Tomaž Tol., mučenec Ecehijel, prerok; Mehtilda, devica Leon Veliki, papež in cerkveni uč.; Konrad Marija sedem žalosti; Angel, spoznavalec Hermenegild, mučenec; Ida Lotarinška, dev. Nedelja Ponedeljek Torek ' O Sreda Četrtek Petek Sobota Cvetna. Justin, muč.; Valerijan in tovariši Helena, kraljica; Teodor, mučenec Benedikt Jožef Labre, spoznavalec Rudolf, mučenec; Vanda; Anicet, papež Vel. četrtek. Apoloni j, muč.; Elevterij, škof Vel. petek. Leon IX., papež; Konrad Ask.; Vel. sobota. Viktor, muč; Božidar; Neža M. 21 52 23 24 25 26 27 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda ( Četrtek Petek Sobota Velika noč. Vstajenje C.ospodovo Velikonočni ponedeljek. Leon, škof Adt-lbert (Vojteh); Egidij Asiški Jurij, mučenec; Fidelis Sigmarinški, muč. Marko, evangelist; Ermin, mučenec Klet in Marcelin, papeža Peter Kanizij, cerkveni učenik; Peregrin 28 Nedelja 1. povelikonočna (bela). Pavel od Križa, spiz. 29 Ponedeljek I Peter, muč.; Robert, opat; Antonija 30 Torek Katarina Sienska, dev.; Jožef Ben.; Marijan Tiha nedelja: Judje hočejo Jezusa kamenjati. (Jan 8, 46-59) Cvetna nedelja: Jezus jezdi v Jeruzalem. (Mt 21, 1-9) Velikonočna nedelja : Jezus vstane cd mrtvih. (Mk 61, 1-7) 1. Dovelikonočna (bela) nedelja: Jezus se prikaže pri zaprtih vratih. (Jan 20, 19-31) Zapiski o. 4. 5. 6. 1 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 25. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 50. Dan zraste za 1 uro 32 minut. Dan je dolg od 12 ur 48 minut do 14 ur 20 minut. 1 & reda Filip in Jakob ml., apostola 2 Četrtek # Atanazij, cerkv, učenik; Sekund, mučenec 5 Petek Najdenje sv. Križa; Aleksander, papež 4 Sobota Monika, vdova; Florijan, mučenec 5 Nedelja 2. povelikonočna. Irenej, škof; Angela, muč. 6 Ponedeljek Janez Evang. pred lat. vrati 7 Torek Stanislav, škof; Gizela (Željka) 8 Sreda ) Prikaz, nadangela Gabrijela. Varstvo Jož. 9 Četrtek Gregor Nacijanški, cerkveni učenik 10 Petek Anltonin, škof; Janez Av.; Job, prerok 1 1 Sobota Frančišek Hier.; Mamert, škof; Sigmund 12 Nedelja 3. povelikonočna. Pankracij, mučenec 15 Ponedeljek Servacij, škof; Robert Bel. 14 Torek Bonifacij, mučenec; Justa; Paskal L, papež 15 Sreda O Izidor, kmet; Zofija; Hupe rt 16 Četrtek Janez Nepomuk, mučenec; Ubald, škof 17 Petek Bruno, škof; Paskal Bajlonski, spozna valeč 18 Sobota Erik, kralj; Aleksandra, dev.; Feliks, spozn. 19 Nedelja 4. povelikonočna. Peter Celestin, papež 20 Ponedeljek Bernardin Sienski, spoznavalec 21 Torek Andrej Bob., muč.; Feliks Kantalski, spozn. 22 Sreda Emil; Julija; Marjeta; Renata 23 četrtek C Janez Krstni k de Rossi; Dezklerij, mučenec 24 Petek Marija Devica, pomočnica kristjanov 25 Sobota Urzan I., papež; Zofija B.; Gregor ArII., pap. 26 Nedelja 5. povelikonočna. Filip Neri, spoznavalec 27 Ponedeljek Beda Častitljivi, cerkv. učenik 1 28 Torek Avguštin, škof; Viljem K riževo 29 Sreda Marija Magdalena de Pazzi, dev. J 30 Četrtek 9 Kristusov vnebohod 31 Petek Angela Merici, devica; Kooijan, mučenec 2. povelikonočna nedelja: Jezus dobri pastir. (Jan 10. 11-16) 3. „ „ Jezus napoveduje svoj odhod. (Jan 16, 16-22) ., ,, Jezus obljubi učencem sv. Duha. (Jan 16,5-14) 5. „ „ Jezus uči o moči molitve. (Jan 16, 23-30) Zapiski i. 9 4 5. ..... 6, 7. 8. 9 10. 11. 12. 15. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26.. 27. 28. 29. 50. 51. Dan zraste za 1 uro 14 minut. Dan je dolg1 od 14 ur 23 minut do 15 ur 37 minut. 3 jr. o it m K 1 Sobota Feliks; Fortunat, spoznav.; Simeon; spok. 2 Nedelja 6, povelikonočna. Erazem; Evgen; Marcelin 3 Ponedeljek Pavla, devica; Klotildu. kraljica 4 Torek Frančišek Kar., spozn .; Kvirin, škof, muč. 5 Sreda Bonifacij, škof; Valerijan, mučenec 6 Četrtek Norbert, škof; Bertrand, škof 7 Petek ) Robert, opat; Lukrectija 8 Sobota Medard, škof; Maksim, škof; Severin 9 Nedelja Binkošti. Prihod sv. Duha. Primož in Fel., m. 10 Ponedeljek Marjeta, kraljica; Bogomil; Henrik 11 Torek Barnaba, apostol; Jošt, opat; Marcijal, muč. 12 Sreda Kvatre. Leon III., papež; Janez F., spozn. 13 Četrtek Anton Padov., spozn. Donat; Akvilina, dev. 14 Petek O Kvatre. Bazilij, cerkv. učenik; Elizej, prerok 15 Sobota Kvatre. Vid in tovariši, muč.; Germana, dev. 16 Nedelja i, pobinkoštna. Presv. Trojica. Frančiš. Beg. 17 Ponedeljek Adolf, škof; Lavra, devica; Peregrin 18 Torek Efrem Sirski, cerk. učenik; Marko in Marcel 19 Sreda Julijana, dev.; Gervazij in Protazij, mučenca 20 Četrtek Sv. Rešnje Telo. Sitverij, papež; Florentina 21 Petek Alojzij, spoznavalec 22 Sobota ( Ahacij, mučenec; Albin, muč.; Pavlin N., škof 23 Nedelja 2. pobinkoštna. Agripina, devica 24 Ponedeljek Kres. Janez Krstnik 25 Torek Viljem, opat; Henrik, škof 26 Sreda Janez in Pavel, mučenca; Vigilij, mučenec 27 Četrtek Ema Krška, vdova; Ladislav, kralj 28 Petek Srce Jezusovo. Irenej, škof in mučenec 29 Sobota Peter in Pavel, apostola 30 Nedelja # 3. pobinkoštna. Spomin sv. Pavla; Oton, sp. 6. povelikonočna nedelja: O pričevanju sv. Duha. (Jan 15, 26-27; 16, 1-4) Binkoštna nedelja: O sv. Duhu in o ljubezni. (Jan 14, 3-31) 1. pobdnkoštna nedelja: Jezusu je dana vsa oblast. (Mt 28, 18-20) 2. „ „ Prilika o veliki večerji. (Lk 14, 16-24). „ „ O iizgubljeni ovci in izgubljenem denarju. (Lk 15, 1-10) <2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. Ir5. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. Zapiski Dan zraste za 17 minut in se zopet ^skrei za 5 minut. Dan je dolg od 15 ur 37 minut do 15 ur 50 minut,— Začetek poletja. Najdaljši dan in najkrajša noč. 1 2 3 4 5 6 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota ) Presveta Rešnja Kri. Leonora Obiskovanje Marije Device; Oton, škof Leon II., papež; Bernardin; Oton Bamberški Urb, škof; Berta. devica; Prokop Ciril in Metod, slovanska apostola Izaija, prerok; Bogomila; Tomaž More 7 8 • 9 10 11 12 15 14 15 16 i 7 18 19 20 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda četrtek Petek Sobota 4. pobinkoštna. Viiibald, škof; Pulherija, dev Elizabeta, kraljica; Evgenij III., papež Nikolaj in tovariši, muč.; Veronika Jul., dev. Amalija, devica; Felicita Pij I., papež; Olga; Savin, mučenec Mohor in Fortunat, muč.; Feliks in Nabor Margareta; Anaklet, papež in muč.; Evgen Nedelja Ponedeljek • Torek Sreda-" Četrtek Petek Sobota . 5. pobinkoštna. Bonaventura, škof in cerk. uč. Henrik, cesar; Vladimir; Egon Devica Marija Karmelska 'Aleš, sponavalec; Marcelina, devica Kamil; Friderik, mučenec Vineencij Pavelski, spozn.; Avrea (Zlata) Marjeta, dev.; Tomaž; Hieronim, spoznav. 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja C Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobo"ta 6. pobinkoštna. Danijel, prerok; Angelina Marija Magdalena, spok.; Teofil, mučenec Apolinarij, škof in mučenec; Liborij Kristina Belg., dev.; Magdalena; Kunigundo Jakob St., apostol; Krištof, mučenec Ana, mati Device Marije Rudolf, mučenec; Pantaleon, mučenec 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek . Torek Sreda 7. pobinkoštna. Viktor, papež Marta; devica; Beait ri k a, mučenica Abdon in Senen, mučenca; Julita, mučen le-'. Ignacij Lojolski, spoznavalec 4. pobinkoštna nedelja: Obilni ribji lov. (Lk 5, 1-11) p „ „ O grehu v mislih in besedah. (Mt 5, 20-24) 6. „ „ Jezus nasjiti 4000 mož. (Mk 8, 1-9) 7 „ „0 lažnivih prerokih. (Mt 7, 15-21) 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. Zapiski Začetek pasjih dni. — Dan se skrči za 52 minut. Dan je dolg od 15 ur 50 minut do 14 ur 58 minut. AVCV^ft VJE1IKI ^KFAM 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Četrtek Petek Sobota Nedelja Ponedeljek ) Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Vezi sv. Petra; Makabejski bratje Porciunkula; Alfonz M. Liguori, cerk. učenik Najdenje sv. Štefana; Lidija, vdova 8. pobinkoštna. Dominik, spoznavalec Marija Devica Snežnica; Ožbald, kralj Gospodovo spremenjenje. Sikst II., papež Kajetan, spoznavalec; Donat, mučenec; Afra Ciriak in tovariši, mučenci Janez Marija Vianney, spozn.; Peter Faber Lovrenc, mučenec; Pavla, dev.; Hugo, škof 11 12 ;. Ivan Cankar Največja religija, kar jih je kdaj bilo na svetu, je krščanstvo. Krščanstvo je največji duhovni dogodek zgodovine. (B. Croee) nemško silo in začeli poditi nemške armade proti zapadu. Obroč okoli Nemčije se je vedno bolj stiskal. Prišli smo tako v leto 1945. Nemci so zapuščali drugo za drugo podjarmljenih držav. Osvobojene so bile Grčija, Jugoslavija, Češka itd. V zadnjih dneh aprila so v Italiji dokončno _ obračunali s fašizmom. 27. aprila so patrioti ob zapadnem bregu Komskega jezera ujeli Mussolinija in precej prvakov fašistovskega režima ter 28. junija v Dongo vse postrelili. Tako so končali v krvi možje, ki so ves čas svoje vlade uporabljali nasilje in prelivali krvi. V naslednjih dneh so zavezniške sile zasedle vso Italijo do Soče in do Alp. Prve dni maja je podlegla tudi Nemčija, tista sila, ki je gospodovala, čeprav le za nekaj časa vsej Evropi. Mnogi voditelji Hitlerjeve Nemčije so si sami vzeli življenje, drugi pa sedaj čakajo na zasluženo kazen, katero jim bo prisodilo mednarodno sodišče v Niirn-bergu. Le o Hitlerju se je dolgo vzdrževala vest, da je živ in da se skriva. Ali je to res ali ne, bo pokazala prihodnost. Eno pa je gotovo: zadnji in pravični kazni ne more uiti. Nemško ozemlje so zasedli zavezniki: Anglija, Amerika, Francija in Rusija. Razdelili so ga na štiri upravna področja. Prva skrb za-sedbenih oblasti je, da popolnoma zatrejo nacionalni socializem in da vcepijo novim nemškim rodovom duha miroljubnosti, pravičnosti in prave demokracije. Avstrijsko ozemlje pa so odcepili od Nemčije in obnovili nekdanjo državo, ki je tudi razdeljena v štiri pasove. V Evropi je bilo vojne konec. Ostala je še Japonska z močnimi silami na morju, v zraku in na kopnem. Da bi se dogovorili glede nadaljevanja vojne do popolnega zloma zadnjega kršitelja miru, so se »trije veliki«: predsednik Truman za Ameriko, Churchill, pozneje Attlee za Anglijo ter Stalin za Rusiio sestali v Potsdamu blizu Berlina. Sklep je bil jasen: vojna se nadaljuje do brezpogojne predaje Japoncev. Medtem so Amerikanci izdelali novo strahovito orožje: atomsko bombo. Prvič so ga uporabili 5. avgusta. Ameriško lovsko letalo je vrglo eno samo tako bombo na japonsko mesto Hiroshima. Učinek je bil strašen. Celo mesto se je v trenutku razsulo; mrtvih je bilo na de-settisoče ljudi. Amerika je pozvalaJaponce, naj se predajo. Ker t-e niso hoteli, je padla še ena taka bomba na mesto Nagasaki. Več kot pol mesta je kar izginilo z zemeljske površine. To je zlomilo odpor Japoncev, ki so se čutili izgubljene. 8. avgusta je napovedala Japonski vojno tudi Rusija, 14. avgusta pa je Japonska zaprosila za premirje, katero je bilo podpisano 2. septembra v tokijskem zalivu na krovu vojne ladje »Missouri«. Amerikanci so se nato izkrcali na Japonskem in razorožili nekdaj tako ponosno armado. To je bilo zadnje dejanje strašne žaloigre, ki ji pravimo druga svetovna vojna. Milijoni mož in fantov so padli v boju, nešteti so izgubili življenje in imetje ob zračnih napadih; nepregledne množice brezdomcev, sirot in pohabljencev obtožujejo tiste, ki so začeli to strašno klanje; mnoga mesta in vasi so kupi razvalin; marsikje trpljenje, glad, mraz. Vojna je končana. Državniki se za zeleno mizo trudijo, kako bi izravnali prepade, ki so nastali med narodi, kako bi odstranili vzroke nezadovoljstva in sporov. Ali jim bo to uspelo? Ko gledamo brezmejno gorje, po svetu, lahko danes bolj kot kdaj prej rečemo: ako bi vladal na svetu Kristusov nauk, bi nam bilo vse to prihranjeno, Sv. oče Pij XII. je državnike pred izbruhom te vojne svaril in jih opozarjal na strašno odgovornost. Naletel je na gluha ušesa. Med vojno je zastavil ves svoj vpliv, da bi preprečil še hujše strahote. Z očetovsko ljubeznijo je skušal lajšati bedo in trpljenje. Videl je strašno nasilje in brezobzirnost, do skrajnosti razpaljeno strasti vsega človeštva ter je skušal vliti duha miru in dobrote. A svet je bil slep in nem za dobre nauke; zato se je vse nepopisno gorje razlilo nad človeštvo in posledice so morali in še morajo čutiti celo otroci in stari ljudje. Vojne ni več, a srca še niso mirna. Še je polno skrbi in zagrenje-nosti, bolečin in solza. Treba nam bo še veliko potrpljenja, premagovanja in življenskega poguma, da bomo zopet zaživeli svobodno in mirno življenje. Kamenja kup in zrušeni zidovi o dneh■ strahote pričajo popolnim... Ko črna misel vrane krakajoče nad pogoriščem letajo samotnim... Med razvalinami se temna senca ■je k tlom sklonila. Vzdih težah utonil je v gosti megli kakor v vodi kamen. Nekje je v zgodnjem jutru zvon zazvonil. Kaj, človek, iščeš tod ves bled in skrušen? Domov bi rad, a ni ga več ob cesti... X)četa kličeš, pa ga je zasulo... Vse, vse ko v žalostni povesti... Sumi za ~ bregom pritajeno Soča. O, koliko solza je v njej in strupa! Njen tek težak je kakor mrtva skala in vode grenke ko pelina kupa... M. O. SLIKA IZ VOJNIH DNI. JOŽEF VVALLAND GORIŠKI KNEZ IN NADŠKOF Ko je umrl goriški škof grof Inzaghi, se je začela nepretrgana vrsta goriških škofov, kateri niso bili več kakor dotlej grofovski ampak kmečki sinovi domače zemlje. Prvi je bil naš rojak Jožef "VVALLAND ali prav za prav Balant. Rojen je bil namreč dne 28. januarja 1763 kot sin kmeta Jožefa Ba-lanta in njegove žene Barbare Fisterjeve v Novi vasi pri Radovljici na Gorenjskem. Ker je bil bistre glave, ga je oče, ki je bil trden gorenjski kmet, poslal v ljubljanske šole. Ko je dovršil z odliko ljubljanski licej, se je vpisal na medicinsko visoko šolo na Dunaju. Ker je pa čutil v sebi duhovski poklic, se je kaj kmalu vpisal v tedanje po cesarju Jožefu ustanovljeno in v njegovem duhu vodeno centralno semenišče v Gradcu. Dne 15. novembra 1789. leta je daroval v svoji rojstni župniji slovesno novo sveto mašo. Namesto v pastirsko službo je nadarjenega novomašnika ljubljanski škof poslal na na-dalnjo duhovsko izobrazbo v dunajski Avguštinej. Povrnivši se z Dunaja v domovino je za kratko dobo kaplanoval v Kresnicah in Velikih Laščah. Kmalu so ga pa poklicali za kateheta na glavno normalno šolo v Ljubljani. Njegova pot je šla vedno navzgor. Že leta 1798. je postal bogoslovni profesor v ljubljanskem semenišču za moralno in pastoralno teologijo. Leta 1805. je že postal ljubljanski stolni kanonik in nadzornik ljubljanskih šol. V času francoske Ilirije je postal »Regent des ecoles« (nadzornik). Po odhodu Francozov so ga leta 1815. imenovali za gubernij-skega svetnika v Trstu, a že prihodnje leto se je povrnil v istem dostojanstvu v Ljubljano. Dne 8. marca 1818 pa je bil imenovan za goriškega škofa :n letu 1822, ko je papež Pij VIII. povrnil goriški škofiji nadškofijski naslov, je postal naš Walland goriški nadškof in ilirski metropoli t. Toda že dve leti potem, to je dne 11. maja 1834 je umrl in pokopal ga je na goriškem pokopališču njegov prijatelj tržaški škof Matevž Eav-nikar. Nadškof Walland je bil vzgojen v jožefinskem semenišču v Gradcu in zato se tega jožefinskega duha nikoli ni popolnoma otresel. 0-sebno je izredno strogo in sveto živel. Svojo škofijo je v dobi svojega škofovanja obiskal petkrat v celoti. Posvetil je več novih in popravljenih cerkva, med njimi tudi cerkev v Podgori. Skrbel je posebno za vestni poduk krščanskega nauka med narodom. Po njegovi uredbi se je po deželi vpeljala popoldanska služba božja v ljudskem jeziku. Zanimivo je, da je pod TVallandovim vplivom ločniški dekan Lenardič izdal poseben cerkveni molitvenik za furlanski del škofije. Walland je bil osebni prijatelj in znanec našega Valentina Staniča. Komaj je došel za škofa v Gorico, je že imenoval Staniča za prvostolnega kanonika. Tako je Stanič prišel do visokega cerkvenega dostojanstva in je postal kot šolski nadzornik ustvaritelj slov. ljudskega šolstva in kot pesnik ter pisatelj središče slovenskega kul- turnega delovanja v Gorici. Tako je dobil tudi možnost ustanoviti eno izmed prvih glulionemnic v Evropi. Pri tem seveda škof Wal-land ni brez zaslug. Naš Walland si je pa poleg Staniča izbral še celo vrsto vnetih sodelavcev, katere je pozneje skoro vse s svojo mogočno besedo na avstrijskem dvoru spravil na razne škofijske stolice. Že prej imenovani ločniški župnik Leonardič, od katerega imamo ohranjeno nastopno pridigo v Ločniku, ki je bila pisana in govorjena v slovenskem jeziku, je postal pozneje na Wallandovo podbudo tržaški škof. Drugi sodelavec Wallandov župnik Godeassi je na njegov predlog postal nadškof zadrski. Prvotno ga je Walland namenil oelo za svojega naslednika. In slednjič je bil goriški rojak Anton Peteani 1. 1826. imenovan za poreško-puljskega škofa. Tako je imel naš Walland trikrat zadoščenje, da je svoje sodelavce in prijatelje osebno posvetil v škofe. Tudi za vnovič otvorjeno centralno semenišče je žrtvoval veliki skrbi in poskrbel, da so imeli bogoslovci svojega spi rituala, kar je bilo tistih dob velika redkost. Izdal je pa tudi škofijski svetniški proprij, a to brez rimske odobritve, katero so poskrbeli šele poznejši nadškof je. Nadškof Walland je zadnja leta svojega življenja zelo bolehal, vendar je svoja škofovska opravila zvesto oprovljal. V svojih spinih se ga lepo spominjata Slomšek in Kociančič. Mož je pač zaslužil, da se tudi mi oddolžimo njegovemu spominu, saj je bil pivi naš rojak na goriški nadškofijski stolici. RtlMMICHL - FR. PREMRL POT V NEBESA BOŽIČNA ZGODBA Boštjan Podobnikar in božič, to dvoje je spadalo skupaj kot vrata in tečaji, kot zvonik in zvonovi, kot okvir in podoba. Skozi celo leto je bilo Podobnikar j evo mišljenje in stremljenje, snovanje in delovanje usmerjeno edinole na božič. Več kot tisoč kipcev za jaslice je izrezljal v svojem življenju, povsod, kjer so postavljali po cerkvah kake nove jaslice ali je bilo treba kaj popraviti, je moral biti zraven. Boštjan Podobnikar je bil majhnega, okroglega, čokatega telesa, ki je bilo veliko premajhno za njegovo visoko stremečo dušo. Neredko se je ta mogočno napihovala, se mu dvigala čez glavo in mu šepetala v ušesa: »Boštjan, ti si pač največji mojster za jaslice daleč naokoli, nihče drugi se ne more s teboj meriti, Zato bo pa tudi težko kdo, ki bi bil pri Jezuščku v taki časti kot ti. Ko boš prišel kdaj v nebesa, bodo odprli vsa vrata na stežaj i. i te peljali slovesno noter. Saj si pa božjemu Detetu pripravil v podobi tolikokrat stanovanje in zato ne more biti drugače, kot da tudi On tebi preskrbi v nebesih palačo.» Tako prišepetavanje je tršati možiček vedno rad poslušal. Zgodilo se je pa, da je Boštjan Podobnikar umrl, in sicer ravno ponoči pred svetim večerom. Lahka mu je bila ločitev s tega sveta in tam onostran je zdaj čvrsto stopal po strmi poti proti nebesom; začel pa je tudi kmalu sam s seboj govoriti... Vidiš, moj ljubi, dobri Boštjan, kako Jezušček časti tiste, ki jih hoče počastiti ? Ravno za sveti večer, za najlepši praznik v nebesih te je dal poklicati. Morda te kličejo ravno zaradi tega gor, da jim postaviš tam gori nebeške jaslice lepo v red. Sedaj je pa še prav pičlo časa in lahko bi mi to že preje povedali. No, pa bomo že videli... Ko je mislil Boštjan na delaije jaslic v nebesih, ga je prevz ;lo kot mrzlica in potovanje se mu je zdelo veliko prepočasno. Pot je bila dolga in zima je bila in mrzlo. Večkrat se je spodrsnilo nebeškemu popotniku na ledeni stezi in zdrknil jo nekaj korakov nazaj. To ga je jezilo in ker ma jhni lončki hitro vzkipijo, je začel tudi brž godrnjati.. Če ga že na vsak način hočejo imeti gori v nebesih, bi mu pač lahko poslali kako vozilo, to bi ne bilo preveč zahtevano. Ne bilo bi ravno treba kočije s šestimi pari konj, tudi s četvero vprego bi bil zadovoljen. In kaj pa dela toliko angelov v nebesih, da mu ne pride prav nobeden naproti? Saj ne zahteva, da bi jih prišla cela legija za spremstvo, toda nekaj ducatov iz bolj odličnih vrst bi ga pa že lahko prišlo sprejet, to bi ne bilo nič več, kot se spodobi. Boštjan Podobnikar vendar ni kak rokodelski vajenec, da ga pustijo samega krevsati... Toda vkljub vsemu mrmranju in godrnjanju se ni prikazala niti truma angelov nitli nebeška kočija s četvero ali dvanajstero vprego, in Boštjanu Podobnikarju ni preostajalo nič drugega, kot da je naporno še naprej korakal. Dalj časa je potoval molče; postalo je temno, vzšel je mesec in zvezde in trudnemu popotniku so pošle skoraj vse moči. Usetlel se je na večji kamen, da si malo odpočije. Tedaj je zagledal v daljavi nebeški Jeruzalem, čudovito mesto božje. Ležala je na hribu iz čistega srebra in obzidje, hiše, cerkve, gradovi ifl stolpi so bili iz najčistejšega zlata. Notri v mestu je sijala čudovita luč, tisočkrat svetlejša kot sonce, toda veliko bolj mila in nežna. Rdeče, modro, zeleno in v stotero drugih barvah so bleščala okna da zlatih pročeljih hiš. Zamaknjeno je gledal Boštjan Podobnikar tja. Toda ali še vedno nihče ne pride! Morda še niso končali s pripravami za njegov sprejem, ali - ali pa menijo, da je še daleč, in niti ne slutijo, da je že tukaj. Javimo sc malo! Vstal, je, zamahnil s svojim širokokrajnim klobukom in zavpil na vso moč: Haloo! Tedaj je zaplapolal angelček v beli oblekci nad zlati zobčasti nadzidek, pokukal naglo na vse strani in - huš - zopet izginil... ...Aha, sedaj se bo pričelo, sedaj bodo zazvonili z vsemi zvonovi in ustrelili z možnarji ali celo s topovi. Toda prešlo je četrt ure in nič se ni ganilo. Le nekaj nežnih, lahkih zvokov zvonov je donelo kot pritrkovanje s Svete gore, seveda , še vse lepše, in igrali so melodijo: »Sveta noč blažena noč!« To je pa bilo daleč zadaj v nebesih in seveda ni imelo s sprejemom mojstra za jaslice nič opraviti; kmalu je pa tudi utihnilo. Boštjan Podobnikar je zmajeval z glavo. Toda sedaj se mu je posvetilo. Hočejo mu napraviti presenečenje. Priti mora prav blizu nebes; tedaj pa se.bodo odprla vrsta na stežaj in muzika mu bo zadonela v obraz in ves nebeški dvor mu bo pri šil naproti, kori nadangelov in angelov, vrste očakov, prerokov, apostolov itd. Da, da, tako bo, nič drugače. Ni bil sicer v življenju nikdar za presenečenja, toda če imajo v nebesih ravno veselje nad presenečenji, jim pusti to veselje v božjem imenu... Samozavestno je stopal sedaj Boštjan Podobnikar na srebrno go- in'čez ne dolgo časa je stal pred nebeškimi vrati. Toda ta se niso r-t mah odprla, nobena muzika m a ni zadonela v obraz in nič mu ni 1,'itelo naproti, ampak vse je ostalo tiho, kot bi ne bilo nikogar tukaj. Sveta nebesa, kako je-kaj takega razumeti! - Vendar sedaj pride Podobnikarju pravo na misel: Angeli so majhni navihančki, hočejo si njim dovoliti šalo in se igrati skrivalnice. Saj je tudi on-večkrat naredil pri jaslicah šaljiv prizor, kako se angelčki skrivajo. Potem, ko (ra bodo nekoliko za nos povlekli, bo radost in veselje tem večje. Toda vsega pa Podobnikar tudi ne prenese. Šala, ki gre predaleč, ni več nobena šala. In tega naj si angeli nikar ne domišljajo, da stoji kot berač pred nebeškimi vrati in prosi bedno za prenočišče. Ne, tako daleč še ni z njim, kaj takega mu ni treba, njemu, Boštjanu Podoo-nikarju, ki je svoj živ dan delal za Jezuščka, ki je toliko storil za olepšanje božičnega preznika in si je pridobil neizmerne zasluge pri jaslicah. Če lahko čakajo.notri v nebesih, lahko čaka tudi on zunaj. Glejmo, komu se bo prej utrgala nit potrpežljivosti! In nato je krenil mojster tja na levo, se usedel sto korakov vstran od nebeških vrat na kamen, si podprl glavo z obema rokama in se kujal. Ni trajalo dolgo, ko je zaslišal za obokom nebeških vrat mnogoštevilne nežne, čiste, radostne glaske, in že so se vrata na stežaj odprla, ven pa se je gnetla nešteta truma svetlih angelčkov v belih svilenih, z zlatom pretkanih haljicah in z vsakovrstnimi glasbili v rokah; od vesele nestrpnosti so kar cepetali. Na pragu je stal sv. Peter, ki je govoril angelčkom z lepim, globokim glasom in jim dajal navodila, kako naj v tej sveti noči letijo na zemljo in vsem ljudem, ki so blage volje, oznanijo božično veselje. Toda naj se ne obnašajo preveč razposajeno, ampak lepo, dostojno in olikano, kot se spodobi za nebeške otroke. Le s pol ušesom so poslušali angelčki opomine, večina sploh in poslušala - in dideldideldum so s petjem, vriskom in godbo med veselim rajanjem hiteli dol na zemljo. Mojster Podobnikar je na strani nebeških vrat nekajkrat krepko zakašljal, da opozori naše angelčke. Toda niti eden se ni ozrl nanj, niso imeli časa, da bi se zmenili za kašljavca. Sedaj se Boštjan ni več spoznal na položaj. Ali so nazadnje pri splošni božični zauoslenosti celo pozabili, da bi najavili njegov prihod v nebesa! Potem se pa mora sam javiti. Z nekaj skoki je bil mojster Podobnikar zopet pred nebeškimi vrati in že je visel z vso težo svoje okrogle, debele osebnosti na zvončnem vodu. Znotraj je zabrnel zveneč glas po nebeških prostorih. Tedaj je tudi že pomolil sv. Peter, nebeški vratar, glavo skozi pehal-no linico in vprašal nevoljno: >Kdo pa nam trga zvonec iz tečajev! Kakšen nerodnež je zunaj!« »Jaz, Sebastijan Podobnikar, znani umetnik za jaslice, rezbar svetniških podob, izdelovatelj božičnega okrasja itd. itd.« je odvrnil mojster. »Hm, hm, — Sebastijan Podobnikar«, je delal sv. Peter; »čudno ime — nič poznano. In vi bi radi dobili pri nas prenočišče!« »Samo ob sebi umevno. Saj čakam že celo uro tu zunaj.« »Tako samo ob sebi umevno to ni. Bomo videli, če je vaše ime v knjigi življenja,« S temi besedami je zginil Peter in pustil možička samega, ki je godrnjal: ...Na, hvala lepa za prijazen sprejem! Niti poznajo ga ne tu go- ri, njega Boštjana Podobnikarja, in treba je šele pogledati, če je sploh v knjigi življenja, ha, ha. Nehvaležnost je plačilo sveta — pa bi ne menil, da velja to tudi v nebesih... Pa že je prišel nebeški vratar z veliko knjigo, listal nekaj časa po njej in nato rekel: »Da, da, že res. Sebastijan Podobnikar. V knjigi življenja s ti vpisani; toda s tem vase nebesa še daleko niso odprta. Vi morate poprej za nekaj let v vice.» »Jaaz! V vicef Ta bi bila lepa« je zavpil možiček skoraj razkačen; »tu bi pa že rad vedel za razlog in vzrok.« »To lahko zveste. Le poslušajte! Bili sta domišljavi in nečimrni, večkrat celo prav ponosni na svoja dela. Nikogar drugega niste pustili poleg sebe, da bi veljal, in ste menili, da ne zmore nihče drugi napraviti tako lepih stvari kot vi. Več kot za božjo čast ste delali za človeško hvalo in posvetno slavo. Veste pa, da prevzetnost najmanj spada v nebesa, ta rja se mora poprej izžgati z duše.« »Tako, tako, gospod nebeški vratar, na takih malenkostih jahate 1 Vi ste bili ribič in tak ribjelovec nima niti pojma, ga tudi ne more imeti, - kako je umetniku pri srcu, če se mu delo dobro posreči. Malo umetniškega veselja še ne more biti pregreha. In o drugih stvareh ne poveste prav nič. V svojem življenju sem .postavil več kot pol stotine božičnih jaslic, angelom in ljudem v veselje in pobožnim dušam v spodbudo. Mnogo nebeških misli sem zbudil v človeških srcih, mnogo božičnega veselja pripravil in na mojih molečih podobah so si lahko ljudje lep zgled vzeli.« »Vse to je tu zapisano, do črke natančno. Toda tudi drugo je o-menjeno, namreč o prevzetnosti, in tega ne morem izbrisati.« »Lta, da, kako napako ima vsak človek, in ne domišljujem si, da bi spaclai jaz med največje svetnike; toda takih reči pa tudi ni treba us-anjati zaradi neznatne malenkosti.« »Moj prijatelj, tu stojijo pa tudi še druge stvari napisane. Prav pogosto vam je tudi manjkala krščanska potrpežljivost. Ce vam kako delo ni hotelo iti gladko od rok, ste izbruhnili v hudo jezo in ste...« »Gospod vratar, to je bila sveta jeza«, je prekinil Boštjan Podobnikar Petra v besedi; »hudobec, ki ni mogel trpeti mojega dela, mi je večkrat skril rokodelsko orodje ali mi prevrnil pri jaslicah hrib, tako da so se mi vse kipi križem prekucnili — tedaj me je pač po pravici popadla kaka jezica;.« ■ »Toda vi niste tedaj nikogar drugega klicali kot ravno hudobca in izreki, ki ste jih pri tem uporabljali, so bili vse kaj drugega kot pobožni vzdihljaji.» »O sveta nebesa, kdo pa misli na to, kar v jezi izreče"? Kaj takega se ne sme polagati na tehtnico za zlato. Škode pa v jezi nisem naredil nikoli kot drugi ljudje. Nikdar nisem mahnil z mečem in nobenemu človeku nisem odsekal ušesa.« »Tako, tako, vi bi se radi, kot se zdi, začeli z menoj pravdati,» je rekel sv. Peter ostro; »tedaj pa si že morate preskrbeti kakega zagovornika ali priprošnjika.» »Popolnoma še strinjam. Pustite me le, da skočim v nebesa, tedaj bom imel kmalu priprošnjika ali priprošnjico.« »V nebesa ne pride nič nečijtega in če hočete imeti priprošnjika, si ga pač morate poiskati spodaj na zemlji.« »Spodaj na zemlji ne vem žal za nobenega.« »Da da to je ravno, tu je posebno pomanjkljivo. In sedaj vam hočem prebrati najtežji dolg na vašem življenskem računu. Veliko nrcnialo ste gojili ljubezen do bližnjega, ni vam bilo mar, da bi si z bogatimi deli usmiljenja pridobili v nebesih priprošnjika.» »Ti ljubi Bog, svoj denar sem nujno potreboval za Jezuščka in za o-radivo pri jaslicah in za božično nakitje.« »Jezuščku niso nobeni potroški tako ljubi kot usmiljeni darovi .stradajočim, revnim ljudem. Miloščina mu je najljubši božični nakit.* »Vse prav, če se ima... Kako malenkost sem pa vedno dal.« »Samo ta malenkost je bila le premalenkostna. — Preteklo leto ste ravno na sveti večer odslovili od svojih vrat ubogo vdovo s tremi lačnimi sirotami.« »Ljuba nebesa, prejšnje leto sem moral pri svojih jaslicah na novo postaviti sv. tri kralje in ženitnino v Kani galilejski in znova ozlatiti okvir. To pa stane denar m današnji denar nima nobene vrednosti. Časi so slabi, vse je grozno drago.« »Pa vam je vendar pri vseh izdatkih še toliko ostalo, da ste si na sveti večer lahko privoščili pijačo, ki je je bilo veliko preveč za žer jo in ki vas je potem hudo omamila.« »Moj Bog, moj Bog, spil sem ga nekaj kozarčkov samo iz veselja, zares iz samega božičnega veselja in prav nič se mi ni poznalo. Tega navadnega, slabega vina, ki se dandanes dobi po gostilnah, je treba izpiti le kozarček, pa že zleze v glavo.« »Kaj? Lagali bi se tudi radi? Bili sta dve steklenici pikolita najdražje vrste. In potem na poti k polnočnici vas niso hotele več nositi noge, ampak so vas morali podpirati sosedje. Z lažjo ne boste nič opravili, laganje mi je iz dna srca zoprno.» »Ljubi sv. Peter, nič mi ne zamerite!« jo prosil Boštjan zvito hinavsko. »Takale majhna nedolžna laž v sili uide večkrat najboljšemu človeku. Bral sem o nekom, da se je v sili trikrat zlagal, preden je petelin dvakrat zapel.« »Toda tega se. je tudi celo življenje kesal, dočim vi vse svoje grehe olepšujete in opravičujete.« je zarohnel nanj nebeški vratar. »Moje potrpežljivosti je konec. Pojdite sedaj tja, kamor spadate. Čez deset let, ko bo vaša duša očiščena, se lahko zopet zglasite. Zbogom medtem!« S tem besedami je zaloputnil sv. Peter okence in se umaknil nazaj v svojo sobico za vrati. Zdaj je spoznal Boštjan Podobnikar, da gre zares, bridko zares. Potrkal je prav ponižno na okence in prosil in moledoval kot uboga duša, da naj nebeški vratar še enkrat odpre m pusti govoriti še nekaj malega. Toda sv. Peter ga ni več poslušal. Se kakih desetkrat je pač povlekel' mojster za zvonec, ta pa se ni več oglasil in notri v nebesih je bilo vse popolnoma tiho. Tako ni pre-ostajalo ubogemu iskalcu stanovanja nič drugega, kot da se poda nx pot proti vicam. — Toda ne, tako truden kot "je danes in sredi noči ne gre več tja dol. Poišče si tukaj v okolici nebes kak prostorček, kamer bi se mogel uleči in zaspati. S strahom je stopical Boštjan Podobnikar okrog nebeškega obzidja; tedaj je nenadoma zagledal okence, skoz katero je sijala blešč ica svetloba. Splazil se je naglo tj?i in zvedavo pokukal skozi okence. Sveti Bog! Tu notri je bila velika slavnostna nebeška dvorana. Sredi dvorane je ležalo na zlati posteljici v plenicah, s srebrom pretkanih, presveto božje Dete in je imelo obrazek, tako srčkan in ljubek in mil, da so bili angeli vsi zamaknjeni vanj in so ga hoteli vedno poljubljati. Ob otrokovem vzglavju je klečala Marija, nebeška kraljica. Bila je mlada in lepa in neskončna materinska dobrota se je zrcalila na njenem obličju. V velikem kolobarju naokrog so klečali in stali vsi svetniki, oblečeni v sijajna pisana in v zlatu in srebru lesketajoča se oblačila. Da oboka dvorane mojster ni mogel videti; toda nrihajala je od zgoraj čudovita, mirna, nepopisno svetla luč. Ta jo sijala naravnost dol na Jezuščka in od Njega je bleščala na vse strani, tja na svetnike, ki so začeli nenadoma žareti, kot bi bila njih telesa iz kristala in kot bi imeli sonce v svoji notranjosti. Boštjan Podobnika r je takoj zapazil, da je to neskončna, srca in duše osrečujoča in oearujoča ljubezen. Ni še videl niti stotega dela vsega veličastva, ko se je oglasilo na milijone glasov s pesmijo: »Gloria in ezcelsis D30 et in terra pax hominibus bonae voluntatis.« In vmes so piščali žvrgo-lele in trombe donele, gosli zvenel« in harfe brnele, bobni ropotali in zvončki cingljali; to jo bila godba, mehka kot olje in sladka kot med — na svetu nihče niti ne sluti, da je taka godba sploh možna. — Tedaj je postalo Boštjanu Podobnikarju toplo pri srcu, žgečkalo in žga-lo ga je, kot bi imel ogenj v prsih. To je bilo silno hrepenenje, neizrečena bridkost, tako da je menil, da mora še enkrat umreti. Hotel .je govoriti, pa ni mogel, še tem manj je mogel vpiti, zato je le vzdihoval iz globine srca: »O ljubo božje Dete, odpusti grehe moje, in gor med svoje svete me sprejmi v srce svoje.« In sedaj je začel jokati, najprej potihoma, nato glasneje in nazadnje prav na glas, bridko in presunljivo. Glavo je naslonil na šipo, tako da je bilo steklo mokro od solz... Naenkrat je zažvenketalo, okno se je sesulo v črepinje, Boštjan Po dob nikar se je silno prestrašil, za noge ga je vleklo nekaj grozno težkega, ni se mogel več vzdržati pokonci in padel je v globino... Pa že je zaslišal znani glas: * »Kaj pa je? Kaj se ti je zgodilo, za božjo voljo?« Odprl je trudoma oči. In videl je, da leži v svoji sobi, v topli postelji in poleg nrjega je stala žena, ki ga je še vedno tresla za rame. Sedaj mu je postalo jasno, da se je zbudil iz težkih sanj. »Kaj pa je s tabo, ti pavlihai?« je zaklicala žena. »Stokaš in vzdihuješ, kot bi ti kdo slavo ali najmanj uho odrezal.» »V nebesih sem bil,« je odvrnil on. »Lepa nebesa, kjer je treba tako bridko javkati in stokati.« »Bodi tiho, žena, ti tega ne razumeš. Vse ti bom povedal.« Toda Boštjan Podobnikar je pripovedoval svoji ženi le polovico tega, kar je doživel. Postajal je pa vedno bolj zamišljen, v nedeljo je šel k spovedi, v božičnih praznikih je zgubil večjo vsoto denarja, — vsaj njegova žena je mislila, da jo je izgubil — bil je prijazen z vsemi ljudmi in ni več izustil nobene nepotrpežljive besede. In o svečnici je rekel svojemu sosedu, da je imel to leto posebno lep blagoslovljen božič. Sosedu je tudi razodel, ker je bil njegov najboljši prijatelj, ves potek svoje hoje v nebesa. Življenje brez Boga je samo trpi j enje. (Dostojevski) JUBILEJI IN SPOMINI Lepa in hvalevredna je navada, da se znamenitih mož, ki so si v teku življenja nabrali neminljivih zaslug za narod, vedno spominjamo s hvaležnostjo v srcu. »Narod, ki ne časti svojih zaslužnih članov, ni vreden, da jih ima«, so rekli stari. Posebno pa moramo poudariti njihov pomen ob stoletnih in drugih jubilejih, saj se ob takih prilikah najbolj vtisne v zavest širokim množicam narodne skupnosti, da imamo tudi mi ljudi, kateri bi, tudi če bi pripadali velikim narodom, pravtako dostojno izvršili svoje kulturno poslanstvo. Kako smo Slovenci lani ponosno in samozavestno praznovali stoletnico goriškega slavčka Simona iz Vršna in stoletaico pisatelja Josipa Jurčiča z Muljave! Pomudimo se za hip tudi letos in poglejmo v preteklost našega naroda. Iz življenske sile, katero so naši predniki kazali pred sto leti, črpamo lahko nado v boljšo bodočnost, katero so pomagali graditi tudi znameniti Slovenci s svojim delom. Ustavimo se najprvo pri Francu L e v c u, ki sicer ni tako splošno znan, ki pa je vendar silno veliko storil za poživi j en je slovenske kulture. Delal je kot pesnik, literarni kritik in organizator. Rodil se je 4. julija 1846 na Ježici pri Ljubljani. Študiral je v Ljubljani in na Dunaju, kjer je mnogo občeval z Jurčičem in Stritarjem. Jeseni 1. 1871. je'postal profesor slovenščine na gimnaziji v Gorici. Med njegovimi dijaki v Gorici so bili tudi Fr. Sedej, poznejši nadškof, prof. Kragelj, zgodovinar Rutar, pesnik Pagliaruzzi-Krilan, jezikoslovec štrekelj i. dr. Z njegovim prihodom se je v Gorici že itak živahno narodno gibanje še bolj okrepilo. Seznanil se je v goriškimi voditelji dr. Lavričem, Francem Erjavcem in Simonom Gregorčičem. Pridno je pisal članke v »Sočo«, kateri je bil dolgo časa glavni sotrudnik. Med slrugim je napisal važen opis goriškega pesnika in prosvetnega delavca Valentina Staniča. Takrat je hodil po Primorskem in po Reziji znameniti poljski jezikoslovec Baudouin de Courtenay, ki se je dodobra naučil slovenščine ter je raziskal zlasti rezijanščino. Leveč ga je pritegnil med sotrudnike »Soče». V Gorici se je Leveč seznanil s Pavlino Doljakovo, poročeno pozneje s prof. Pajkom. Navdušil jo je za slovenščino in da je postala pozneje slovenska pisateljica, gre morda glavna zasluga njemu. Z Gorico je Leveč ohranil tesno zvezo tudi potem, ko je (1873) odšel v Ljubljano na realko. Ostal je stalni dopisnik »Soče«, v kateri je poročal o ljubljanskih razmerah. V Ljubljani je ostal do smrti 2. dec. 1916. Imenovan je bil za šolskega nadzornika za ljudske šole ua Kranjskem. Levčevo delo je bilo zelo mnogovrstno. V dijaških letih je koval pesmi, izmed katerih se je najbolj ohranila »Cerkvica« (Cerkvica vrh gore_— cerkvica bela; — vsak dan pozdravlja te — duša vesela.). Važen je kot voditelj mladih pisateljev. Pavlino Pajkovo smo že omenili. Pa že prej, ko je bil še v srednji šoli, se je pokazala njegova vodi-, tel.jska sposobnost. Kot šestošolec je bil za domačega učitelja Janku Kersniku, poznejšemu pisatelju. Pri njem je našel nekega dne nemške pesmice pa ga je nagovoril, naj dela rajši slovenske verze. Potem ga .13 neprisiljeno vodil, dokler se Kersnik ni postavil na lastne noge. Se lepši primer Levčevega literarnega vodstva pa je Anton Aškerc, ki je poslal Levcu za »Ljubljanski zvon« nekaj pesmi. Leveč je koj spoz-. nal, da je Aškerc pripovedni in ne lirični pesnik, ter ga je vodil v tej smeri. Leveč je važen tudi kot soustanovitelj in prvi urednik »Lj. zvona». Poleg tega je bil od 1. 1882. dalje odbornik in pozneje predsednik Slovenske matice, katero je poživil in ji dal nov program in nove smernice. V njegovem' času je začela izhajati pri Matici znamenita zbirka »Slovenske narodne pesmi<, katero je uredil kraški rojak dr. Karel Štrekelj. Leveč je uredil tudi Jurčičeve, Levstikove in Erjavčeve Zbrane spise in Valjavčeve »Poezije«. Pomagal je tudi pri urejevanju Tavčarjevih spisov, in sicer zlasti s tem, da je poenotil pravopis povesti nastalih v raznih časih. Urejevanje zbranih spisov ga je privedlo do spoznanja, da je Slovencem kruto potreben enoten pravopis. Ker se nihče ni hotel lotiti tega dela., je pravopis izdal sam (1899). Do Breznik-Ramovševega pravopisa je bil Levčev pravopis edino vodilo pišočemu občinstvu. Vmes pa je napisal nešteto člankov, kritik in razprav. Bil je široko razgledan človek z izredno delavno silo. Najbolje ga je morda označil prof. Prijatelj: »Fr. Leveč temelji kakor noben drug Slovenec v osrčju našega plemena, njemu je znan vsak kulturni utripljaj našega naroda. Premeril je vso puščavo naše kulturne preteklosti, z ljubeznijo odkrivajoč vsako najmanjšo oa:o, ki je osamljeno ozelenela. Leveč je živa kronika slovenske kulture.« Leto 1846. je važno tudi kot rojstno leto Slomkovih »Drobtinic«. Pred več ko sto leti je bilo na Slovenskem precej šol, saj se je tudi državna oblast že kakeka tričetrt stoletja vneto zanimala zanje. Pravega uspeha pa vendar niso dosegle. Učence so namreč hotele v prvi vrsti naučiti nekaj nemščine. Odpor do njih se je kazal v tem, da jim starši niso zaupali svojih otrok, ko niso videli uspehov. Mnogi duhovniki in učitelji so tedaj začeli zbirati otroke po župniščih, zakristijah in podobnih prostorih ter so jih lepo po domače učili najpotrebnejših stvari. Tako so nastale znane »nedeljske« šole, ki pa ro imele pouk včasih tudi med tednom. Te so se hitro razširile in dosegle tudi lepe uspehe; rečemo lahko, da so one naučile naše ljudstvo brati in pisati. Svoj usr>eh dolgujejo nedeljske šole ne samo neštetim duhovnikom, učiteljem in drugim požrtvovalnim možem, ki so v njih učili, marveč jse posebej možu. ki je kot nekak neuradni zanodajalec vodil te zasilne slovenske šole. To je bil kasnejši lavantinski škof Anton Martin Slomšek. On je sam najprej obiskoval tako zasilno šolo in kot kaplan je v takih šolah učil. Tako je dobro poznal delo teh šol, pa tudi vse težave. Da bi pomagal požrtvovalnim možem, ki so v teh šolah učili, je napisal znano knjigo »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«. Ob tej knjigi se je cel rod naših prednikov naučil brati; iz nje je črpal najpotrebnejšega znanja. Poleg »Blažeta in Nežice« je Slomšek izdal še lepo število drugih kniig in knjižic, ki so jih ljudje radi kupovali in brali, ker jih je znal lepo in poljudno napisati. Uvidel pa je, da s posameznimi knjigami ne more doseči cilja, ki si ga je postavil, namreč pomoči ljudem do čim višje splošne in strokovne izobrazbe. Zato je hotel prav pred sto leti (1845) ustanoviti društvo, ki bi redno izdajalo dobre slovenske knjige. Pozneje je iz njegove zamisli zrastla Družba sv. Mohorja; tedaj pa Hada ustanovitve takega društva še ni dovolila. Slomšek se ni dal vnatai. Ko so mu preprečili ustanovitev društva, je začel izdajati »Drobtinice« (1846). V njih je zbral vsako leto krajše sestavke, ki so bili plod njegovega lastnega dela ali pa jih je našel pri drugih pisateljih Poiskal si je tudi sodelavcev, posebno mecl duhovniki in učitelji. Ko je sam kmalu postal škof, je urejevanje »Drobtinic« prepustil drugim, še vedno pa je tudi sam pregledaval zbrano gradivo -i pisal za »Drobtinice«. Najzanimivejši so bili prav tisti spisi, ki jih je on prispeval. Med njimi so posebne omembe vredni življenjepisi slav-vih in preprostih slovenskih ljudi, pa tudi mnoga navodila za domačo in šolsko vzgojo otrok. Že proti koncu Slomškovega življenja so »Drobtinice« začele hi: rati. Delo, ki mu ga je nalagala škofovska služa, pa tudi bolezen, ki ga je mučila zadnja leta — vse to ga je oviralo, da ni mogel več »Drobtinicam« posvetiti toliko skrbi in dela, kakor ga je prej. Tudi so začeli izhajati novi listi, ki so pogosteje prihajali v domove naročnikov in so »Drobtinice« počasi izrinili iz njih. Zato so te kmalu po Slomškovi smrti prenehale izhajati. Nekateri častilci Slomškovi so jih kasneje skušali še enkrat obuditi v življenje, pa se niso mogle več nkoreniniti. Slomšek je marsikaj napravil za svoj narod, kar je vsaj v svojih posledicah ostalo do naših dni. Zato je njegov spomin med Slovenci nesmrten. »Drobtinice« so se lepo uveljavile, pa so hitro prenehale izhajati. In vendar se jih spominjamo ob stoletnico, kar so prvič izšle. Tudi one so namreč bile pravi otrok Slomškovega duha. Bile pa so tudi, kakor jih je Slomšek sam označil, »začetek prihodnje učenosti, semena nekdanje (kasnejše) žetve.« Bile so gorčično seme, iz katerega je zraslo mogočno drevo kasnejšega dobrega slovenskega tiska, preprostega in učenega. V njih so priobčevali svoje prve sestavke možje, ki so pozneje izdajali nove slovenske liste in knjige. Kajti Slomšek si je znal tudi poiskati ljudi, ki jih je vodil v skupnem delu k skupnemu uspehu. Tega je tudi nam ravno dandanes zelo treba. Naj nam obletnica »Dobrotnic« tudi to pokliče v zavest! Pozabiti ne smemo na tolminskega rojaka C a r 1 i j a Alojzija (roj. 1846), ki se je uveljavil kot prvi goriški pripovednik. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v Gorici. Po novi maši je bil za kaplana v Sv. Križu na Vipavskem in v Mirnu. Nato pa je postal župnik pri Sv. Luciji, kjer je tudi umrl 28. oktobra 1891. Že kot dijak se je zanimal za zgodovino in za jezike. Kmalu je začel pisati članke v slovenske liste, in sicer pod imeni H. Lukovič, Podgrivnikar, Demokritos. Poročal je o luteranstvu na Goriškem, o misijonarju Ivanu Krstniku Me-pa je tudi povest »Evfemija» iz prvih časov krščanstva (1874) in roman »Zadnji dnevi v Ogleju« (1876), ki je pozneje doživel dva natisa. Carli je imel lep pisateljski dar ter je le škoda, da ga je neugnana sarju, o prazgodovinskem grobišču pri Sv. Luciji in podobno. Napisal zelja po učenju speljala proč z leposlovnega polja. 9. januarja 1946 pa bo preteklo 90 let, kar se je v Globokem pri Rimskih Toplicah na Štajerskem rodil pesnik Anton Aškerc. Njegovo življenje je ena največjih duševnih žaloiger, kar jih pomni slovenski narod. Doma je bil iz revne družine. Zgodaj ga je vzela k sebi teta Agata ki ga je dala v srednjo šolo v Celje. Ko jo je dovršil, je Aškerc stopil v bogoslovje, čeprav za ta stan ni imel pravega poklica. Pel pa je novo mašo in potem je do 1. 1898. kaplanoval v raznih krajih po Spodnjem Štajerskem, Nato je stopil v pokoj ter je sprejel službo ljubljanskega občinskega arhivarja. Umrl je 10. junija 1912 v ljubljanski bolnici. Kot pesnik se je Aškerc oglasil precej pozno. Bilo mu je že 24 let, ko je objavil svojo prvo pesem »Trije popotniki« (1880). Podpisal se je z imenom Gorazd. Naslednja leta je večkrat poslal Levcu za »Lj. zvon« kako pesem. Leveč je spoznal njegov talent za pripovedne pesmi in svetoval mu je, naj se izpopolnjuje v tej smeri. Aškerc je volj: o sledil nasvetu in začel objavljati vrsto svojih prelepih balad in romanc, kot so: Brodnik, Mutec osojski, Svetopolkova oporoka, Stara pravda, Mejnik, Godčeva balada itd. V desetletju od 1880-90 je napisal lepo vrsto klasičnih balad in romanc. To so bila njegova najlepša leta. Potem pa mu je ustvarjalna sla začela giniti. Pisal je res še zmeraj veliko, prav za prav še več kot prej, objavil je še precej knjig, a redkokje se zablešči iz obilice besed ' še kak žarek lepote. Vidi se čisto jasno, da mu je duša pod vplivom dvoma azijske filozofije čisto shirala. Da bi pomiril notranji vihar, je veliko potoval, in sicer po Rusiji, Aziji in Afriki. Miru pa le ni našel, duh se mu ni mogel več opomoči. Umrl je, ko že dolgo ni bil več vodilni pesnik v slovenski literaturi. Med nami bil je mož kot zrno klen' in zdrav, ta kakor knjige mi ljudi je brati znal, je označil duhovno enako visoko stoječ pesnik dr. Janeza Evang. Kreka, čigar osemdesetletnico rojstva smo obhajali 27. novembra. Dr. Janez Evangelist se je namreč rodil 1. 1865. pri Sv. Gregorju nad Sodražico. Njegov oče je bil učitelj, ki je bil premeščen nekaj let za tem na Gorenjsko, kjer je umrl, ko je bilo Janezu komaj deset let. Mati se je potem s šestimi otroki preselila v Selce, kjer je odprla majhno trgovino. Tako je lahko preživljala svojo številno družino. Ko je Janez imel enajst let, je šel v Ljubljano v gimnazijo, kjer je živel revno kot pač mnogi slovenski dijaki. ' Bil je večkrat lačen kot sit. L. 1884. je po prestani maturi stopil v semenišče. Štiri leta nato je zapel na Brezjah novo mašo. Vendar še ni bilo konec študija. Škof Missia ga je poslal na Dunaj, kjer je študiral še štiri leta. Tu se je v občevanju s sobrati drugih slovanskih narodov mimogrede naučil vseh slovanskih jezikov in poleg tega še angleščine, italijanščine, francoščine in madžarščine. Zlasti pa se je na Dunaju začel zanimati za socialno vprašanje, s katerim te je potem bavil vse svoje življenje. Ko je postal doktor bogoslovja, je šel domov. Nekaj mesecev je služboval kot kaplan v Ribnici, nato pa so ga prestavili v Ljubljana, kjer je ostal do svoje smrti (8. okt. 1917) kot stolni vikar, bogoslovni profesor in javni delavec. Krekovo delo za slovenski narod je v kratkem članku mogoče komaj bežno nakazati. Delal je na vseh poljih: bil je politik, gospodarski in zadružni organizator, časrikar, pisatelj, pesnik, dramatik, predavatelj itd. Že kot tretješolec je začel pisati v dijaški list »Domače vaje«, kjer je priobčil nekaj pesmi in več sestavkov. Ko mu je bilo šestnajst let, mu je mladinski list »Vrtec« natisnil prvi spis »'Mlada prijatelja«. Kot bogosloven je pisal pesmi, povesti in razprave Istočasno je na sestankih bogoslovcev poročal o knjigah iz drugih slovanskih književnosti. Pozneje je tudi še vedno rad prijel za leposlovno pero ter je dal Slovencem več lepih povesti in nekaj ljudskih iger ki so se na ljudskih odrih pcecej priljubile. Napisal je tudi več znanstvenih del, med njimi »Socializem (1901), v katerem je podal osnovne pojme o družbi in zgodovino socialnih gibanj do konca 19. stoletja... Dokončal je tudi veliko izdajo zgodb sv. pisma za celovški Družbo sv. Mohorja, To izdajo je bil začel dr. Franc Lampe. Poleg tega je Krek prevajal pesmi iz angleščine, italijanščine, nemščine, francoščine in pisal članke v vseh znanih jezikih. Samo v slovenščini je napisal več tisoč člankov. Velik je Krek kot socialni delavec. »Zavedati se moramo, da delimo delavcem miloščine, ampak pravico«, je vzkliknil na I. slovenskem katoliškem shodu 1. 1892. V teku svojega življenja je vcepil najširšim ljudskim množicam zav st, da nekaj pomenijo le, ako so ljudje združeni. Ustanovil je razne strokovne in gospodarske organi zacije, ki so potem dvignile slovenski narod zelo visoko na stopili, zrelosti in izobrazbe. Zlasti je njegovo zanimanje veljalo kmečkemu in delavskemu stanu. Kot politika štejejo nepristranski zgodovinarji Kreka mecl največje člane takratnega avstrijskega parlamenta. Mnogi se strinjajo v tem, da bi mu lahko postavili ob stran samo Tomaža Masaryka, poznejšega prvga predsednika češkoslovaške republike. V državnem zboru je imel več znamenitih govorov, n. pr. o svobodi znanosti (4. dec. 1907), o bosenski agrarni banki (4.jun. 1909), o koroških Slovencih (,-• marca 1910), a odpravi ustave na Hrvatskem (19. aprile 1912) itd. Sodeloval je pri važnih zakonskih načrtih. Eno največjih njegovih političnih dejanj pa je nedvomno majniška deklaracija od 30. maji 1917 v dunajskem parlamentu, s katero so slovenski poslanci zahtevali za Slovence samostojno državo. 25 let je stal Krek v središču slovenskega narodnega z, i vijem a Bil je mož z državniškim umom in kraljevskim srcem, do skrajnosti nesebičen in požrtvovalen. Odlikoval ga je brezprimeren pogum in velika podjetnost. Bil je vedno dobre volje in za ljudi je imel silno privlačno moč. Nešteti so iskali pri njem sveta in pomoči in nihče ni ocl-šol od njega brez tolažbe. Demokrat je bil s slehernim vlaknom svojega bistva. Ob njegovi smrti se je izkazalo, »kakor še nikoli: kdor daje ljubezen, mu je povrnjena tisočk -at. Ne z mečem, z ljubeznijo je zmagal Kristus. Sovraštvo je tiščalo naš narod ob tla, ljubezen ga bo povzdignila do sončnih višav. Tega evangelija nam ni dal prazen sanjač, dal ga nam je izmučen delavec ob svoji v smrti.» Ivan Cankar, ki je zapisal te besede Kreku v spomin, je dodal tudi: »Nič žalosti oh tem grobu! Bolj nego kdaj zaupajmo v svoj narod, verujmo vanj in v njegovo slavo! Kajti njive, ki je imela take orače in take sejalce, ne pomori slana, ne pobije toča; in žetev bo obilna, ko pride čas!« Dobrih deset let za Krekom (10. maja 1876) se je rodil na Vrhniki Ivan Cankar, ki je gotovo eden. največjih slovenskih pisateljev. Tudi ta je izšel iz ubožne hiše ter se je moral utepati z revščino kot dijak v Ljubljani in na Dunaju. Za poklic pa si je izbral pisateljevanje. Živel je dolgo vrsto let (do 1. 1909.) na Dunaju, nato pa na Rožniku pri Ljubljani do svetovne vojne. Med vojno je bil deloma zaprt, deloma pri vojakov. Zadnje leto je preživel v Ljubljani. Umrl je 11. dec. 1918, to je dober mesec dni po končani vojni in ni mogel videti razvoja, ki ga je slovenskemu narodu prinesla svoboda. Ivan Cankar je eden tistih velikih, popolnih umetnikov po milosti božji, kakor se jih rodi na svet le malo. Njegovi zbrani spisi obsegajo dvajset lepih zvezkov. Toda to niti ni važno. Pri pisateljih njegove vrste ni važno število del'. Veliko je namreč literatov na svetov, ki so napisali trikrat ali tudi desetkrat več kot Cankar, a so vendar izginili iz zavesti lepote željnega občinstva. Cankar pa bo ostal, kakor bo ostal Prešeren, ki je dal Slovencem eno samo drobno knjigo pesmi. Važno je namreč to, da nam pesem ali spis da nekaj tiste prave, večne lepote, brez katere človek težko živi, kajti v dobrih, mirnih, filistrskih časih lepota pomaga človeka, da s.e tu in tam izlušči iz sive vsakdanjosti, v težkih in viharnih dneh pa mu da notranje moči, da laže čaka na boljšo prihodnost, ki mora kljub vsemu vendarle priti. Ivan Cankar je začel literarni delo kot pesnik. Prva njegova tiskana pesem je izšla, ko je imel 17 let (1898). S 23 leti je že izd;d prvo knjigo pesmi z naslovom »Erotika« (1899). Potem ni minilo leto, da ne bi izdal ene ali dveh knjig. Pesnikovanje je popustil. Svoje moči je posvetil rajši prozi in dramatiki. Pisal je črtice, novele in pov;-sti. Prehodil je oblikovno in vsebinsko zelo dolgo pot od prve črtice iz dijaških let do najpopolnejše svoje knjige »Podobe iz sanj« (1917), »napisane v letih strahote (1914-1917)«. Iz nekega meglenega z oto-žjem prevlečenega subjektivizma se je v teku dolgotrajnega očišče valnega duhovnega razvoja prikopal do take popolnosti, kot jo opazimo v edinstvenem videnju zadnjih trenutkov človeka, ki stoji tik pred smrtjo. Prizoru, ki ga vsebuje črtica »Konec«, katero prinašamo v ponatisu, je težko najti enakega v vsej svetovni literaturi. Pomembnejša Cankarjeva pripovedna dela so Tujci (1901), Na klancu (1902), Križ na gori (1904), Martin Kačur (1906), Hlapec Jernej in njegova pravica (1907), Zg >dba iz doline šentflorijanske (1908). Kurent (1909), Volja in moč (1911), Milan in Milena (1913), Moje življenje (Slov. narod, 1914; v knjigi 1920), Podobe in sanj (1917) in š.1 več drugih. Znamenit je Cankar kot dramatik. Napisal je sedem dram, in sicer: Romantične duše (1897; izšle 1922), Jakob Ruda (1900), Za narodov blagor (1901), Kralj na Betajnovi (1902), Pohujšanje v dolini šentflorijanski (1908), Hlapci (1910), Lepa Vida (1912). Vse te drame so se igrale in se še igrajo po slovenskih in južnoslovanskih odrih. Nekatere so polne posmeha, v drugih predstavlja človeško družbojn njene posamezne zastopnike s težkimi problemi vred, ki mučijo človeštvo, v Lepi Vidi pa izraža svoje brezmejno hrepenenje po lepoti. Vzporedno s pripovednim in dramatičnim delom je teklo Cankarjevo prizadevanje na polju umetnostne in socialne kritike. Izmel številnih krepkih, sočnih del in člankov naj omenimo samo Krpanovo kobilo (1907) in Belo krizantemo (1910), katero je izrecno posvetil svojim kritikom. Vedno se je zavzemal za čisto, nepokvarjeno umet nost kot viden izraz lepote.' Ostro pa je šibal neiskrenost ali na izrabljanje umetnosti v kake druge namene. O Cankarju so cesto trdili, da je po svojem bistvu črnogled, pesimist. Kdor ga bere z ljubeznijo, mi bo potrdil, da je vse prej kot pesimist, kajti tudi huda kritika gnilih razmer največkrat izvira le iz neomajne vere v življenje m zdravje. IVAN CANKAR: KONEC Obšla me je strašna utrujenost, spustila se je temna in težka na mojo dušo, kakor pokrov na rakev. Sam sem sedel v svoji mrzli, mračni izbi. Moje telo je bilo mrtvo truplo; vse duri do življenja, veselja in žalosti so bile zaklenjene mojemu srcu, niti spomina ni bilo več.Vse je bilo daleč, daleč zadaj, utonilo je v praznoto in mraz. Potrkalo je zunaj, počasi in zamoklo. Tako potrka ječar, kadar pride do obsojenca, da ga spremi na poslednjo pot. Vedel sem, kdo je zunaj, zdi se mi celo, da sem pričakoval tega gosta, tega in nikogar drugega. »Ave!« Tiho, slovesno so se odprle duri in ogromna je stala na pragu sodnica Smrt. V črn plašč je bila zavita in široko perjanico je imela na glavi. Moje slabotno in vendar tako težko truplo se je vzdignilo, da pozdravi gosta, kakor se spodobi. Ko je sedel za mizo, ni odložil perjanice. Zavil se je še tesneje v svoj plašč in je gledal mirno in strmo name s svojimi globokimi, sre-pimi očmi. Šel sem trudoma v kot, da bi pristavil samovar, skuhal gostu čaja. In čutil sem, da so me oči njegove spremljale ob vsakem koraku, mirne in srepe, v dno izprašujoče In ko je bil čaj skuhan, sem prinesel samovar na mizo, postavil zraven dvoje skodelic ter pri-sedel k svojemu gostu. Točil sem s trepetajočo roko, gost pa se ni pritaknil skodelice. Koščene roke so bile trdo in nepremično sklenjene na širokih prsih, plamena v jamah pod čelom sta bila temna in tiba. »Pij!« sem mu rekel ter porinil skodelico predenj. Ni se ganil. Mrzla groza mi je leno in počasi lila iz srca v lice in v srce nazaj ter je nazadnje tesno objela ves ubogi život. Tišina v izbi je bila tolika, da je vpila do nebes; in z vso dušo sem hrepenel in čakal, da bi črni gost izpregovoril, pa če bi iz pregovoril najstrašnejšo, zadnjo besedo. In Smrt je izpregovorila; resen in globok je bil njen glas, skoraj blag. »Človek, povej, kako si živel, komu živiš!« Trepetal sem v svojem strahu in v svoji ničevosti; odgovoril nisem, ker odgovora nisem vedel. Tedaj je odgovorila Smrt sama namesto mene in je rekla ... s prav tistim zamolklim in zastrtim glasom kakor poprej, ki je bil podoben pesmi večernega zvona za daljnimi meglami. »Žela sem veličastno žetev, na brezmejnih njivah sem jo žela, kjer je bil človek sam sejal. Tako dolga je bila ta žetev od jutra do večera in še od večera do jutra, da mi je bila roka že onemogla, da se ie kosa že krhala. Po kolovozu kraj njive si prišel ti in si se ozrl postrani na črno deklo božjo. Zasmilil se t je ta in oni zlati klas, ki je padel; napol iz strahu, napol iz nečimerne hinavščine si potočil papirno solzo za tem in za onim, za Milavcem, za Valenčičem, za Ber-cetom in še za nekaterimi; nase, nase edinega pa si mislil ves čas. Na nič drugega nisi pomislil! Nisi pomislil, da to zlato klasje, ki je bilo pokošeno in povezano v snope, ni umrlo, temveč da bo obrodilo tisočkratno življenje! Pomislil nisi, da nikoli še nobena solza ni bila potočen?, zastonj, da nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj; pomislil nisi, da je smrt mati in da teše nebeški tesar mrtvaška posteljo in zibel obenem. Vsega tega ti ni bilo mar, mislil si nase, bal si se zase, zato ker si gledal poslednjo sodbo in te je bilo te sodbe t-: t rab! Strah te je bilo vprašanja: čemu si živel, človek, komu živiš? Povej mi zdaj, ob tej uri, ki je ura sodbe in ura posvečenja: ko pridem k tebi, da pojdeš z menoj na poslednjo pot, - koga boš klical na pomoč, da ti bo v trpljenju stal ob strani, da bo tvoj besednik pred pravičnim sodnikom!« Ukazujoč in trd je bil ob teh besedah glas matere Smrti in vsa moja duša, ves moj ubogi, ponižani jaz je biluklenjen jetnik njenih oči, teh temnih plamenov. Vzkliknil sem; iz globočine mojega umirajočega srca je planilo: »Mati!« Tih in mračen kakor poprej, je bil plamen njenih oči; na dušo mojo, ki se je krčila v grozi, je tipal mrzli dih iz njenih ust. In zaklical sem v tej bolečini, v tem predsmrtnem spoznanju. »Domovina!« Milejši, jasnejši je bil plamen njenih oči, že se je dramilo v njem usmiljenje in odrešenje. Ali ganil se ni moj gost, moj sodnik, ni mi odgovoril, ni me izpustil. Takrat se je v grozi in bolesti razklalo moje srce, da je dalo, kar je še imelo: »Bog!« V tistem hipu, ob tisti besedi sem se sladko zbudil iz dolge, strašne bolezni. Poleg mene, ob čaju, je sedela svetnica odrešenica; držala me je za roko in smehljala se je, kakor se mati smehlja otroku, ki je ozdravel. Ime ji je bilo: Življenje, Mladost, Ljubezen. Selo: Cerkev sv. Marije Magdalene IVAN TAVČAR Zemlja domača ni prazna beseda Tu in tam se me je polastila želja, da bi umrl, ker sem bil sari sebi in drugim v težavo. . V takih trenutkih sem dobro vedel, da te, pa bodi še tako zapuščen m osiromašen, veže trdna veriga na nekaj, česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je zemlja, na kateri si se rodil. To je naša edina neskaljena prijateljica; vedno ti kaže isti obraz in zvesta ti ostane, če jo še tolikrat zatajiš! Ko tako ležim, mi sili iz ruše nova moč v onemogle ude in prav vsaka koreninica pod mano poganja tudi v moje telo, da se čutim eno z zemljo, na kateri ležim. Zemlja domača — ni prazna beseda: del moj ega življenja je in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje. Ko si oglodan do kosti, ko te povsod preganjajo, kakor bi se ti bile gobe razpasle po telesu, te sprejme domača zemlja z istim obrazom, kakor te je sprejela nekdaj, ko so te še v zibel polagali. Nisi d oživel pomladi, da bi te ne bilo objemalo njeno cvetje, in ne jeseni, da bi ti ne bila sipala svojih sadov. Mogoče da je težko umreti — moja vera to ni! —■ ali toliko zapišem, da bi rajši umrl sredi domače doline bodisi od gladu kakor na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe! M ° ZIMSKA PESEM Pobelil sneg je griče in ravnine, da je na, cesti vsak korak potihnil, da siromak je v svojem srcu vzdihnU in da so ptički se poskrili v line. Ko šorpki rož ledenih se drevesa blestijo v zimskem soncu po vrtovih, le smreke, posejane pa bregovih, pod plaščem, snežnobelim mraz pretresa. O, veličastna v zimi je narava, ko sončni žar se s snegom poigrava, da se čarobno svetijo poljane. A naše duše kakor težke rane, zdaj leka iščejo, ko mraz jih muči, da se povzpnejo kvišku k sončni luči. o. GOSPODOV DAN Poljana v sončno jutro se prebuja, blestijo cvetke se v srebrni rosi — kot da najdražji biser vsaka nosi in ga Gospodu v hvalni dar ponuja. Čez dol in breg se kakor pesem ubrana iz line glas zvona lepo razliva,, da gozd posluša ga in mlada njiva, v nedeljskem oblačilu nasmejana. Po stezah trume vernikov hitijo: k molitvi božji hram na gričku vabi. 0, v njem se zemeljsko gorje pozabi in solze težke tam se osušijo. Ves teden hrepeneče sredi cvetja Pastir dobrotni čredo pričakuje... Če prej vihar jo besni premetu je, na. dan Gospodov najde tam zavetja... Nebo brez sonca in jesenski hlad sta med grobove tiho me zvabila, da, bi se tam mi duša odpočila, ki trnje jo prerašča in osni. Tam ne kali pokoja hrup sveta, sovraštvo naših dni tam ne domuje. Nevidni angel nad grobovi čuje in vodi duše mrtvih do neba. Kot onostranstva daljnega odmev tam borov temnih pesem je spokojna, — utrujenim uspavanka opojna, ko potopijo se v njen tajni spev. M. O. GROBOVI Anton Aškerc: KOSA Koso nekdo kleplje svojo, čuj, nekje tam sred vasi... (h Iro, rezko to klepanje skoz večerni mrak zveni. Jutri rano pa bo trava padala, pod koso to in cvetov po polju mnogo padlo mrtvih bo pod njo... Slušam, slušam to klepanje... Bog ve, kaj da se mi zdi: Smrt je, ki tam kleplje koso, da z njo mene pokosi. MsgT. J. Kcrcc, misijonski škof na Kitajskem : O misijonskem delu na' Kitajskem Prijatelj Gor. M oh. družbe ^e v Rimu obiskal msgr. Kereca, slo •venskega škofa na Kitajskem, ter ga je prosil, naj kaj pove za V tošnji Mohorjev koledar. Msgr. Kerec je bil tako prijazen, da je v razgovoru povedal sledeče. >-Na Kitajskem delujem kot misijonar že 25 let. Petnajst sem jih prebil na južnem Kitajskem v provinci Kwantung, posebno v pokrajini Heungshan, potem v Makao, Hongkongu in Shiuchomt. Kdor gre dandanes skozi te kraje, lahko vidi sledove mojega dela, če prav ni nikjer nobenega napisa, kdo je dal življenje in rast mnogim ustanovam. Misijonarji ne delujemo, da bi si med ljudmi ohranili dolgotrajen spomin, ampak da širimo božje kraljestvo, rešujemo duše, prinašamo krščansko omiko poganskim narodom in iščemo njih duševni, a tudi gmotni blagor. Koliko ljudskih, srednjih in obrtnih šol smo ustanovili v teh krajih! Iz njih je izšlo že na stotisoče dobro vzgojenih mladeničev, ki delujejo dandanes širom Kitajske kot pridni kristjani, zvesti državljani in delavni člani naše katoliške akcije. Koliko duhovnih in redovnih poklicev je izšlo iz naših šol! Mnogi naši bivši učenci so sedaj duševni voditelji svojeg,a naroda, ozna-njevalci božje besede in krščanska prosvete. Čimbolj raste sv. Cerkev, tembolj se čuti potreba po ten šolah. Postavili smo tudi mnogo dobrodelnih ustanov, kot so zavetišč: za starčke in onemogle, sirotišnice/ bolnice, v katerih se neutrudne redovnice misijonarke nepreneho la žrtvujejo za trpečega, zavrženega in onemoglega bližnjega kateremu pomagajo v telesni, a tiidi duševni bedi. Misijonarke vodijo zelo spretno tudi ljudske, srednje, tehnične in gospodinjske dekliške šole. Mladina teh šol je postala samim kitajskim državnikom najlepše upanje močne, zdrave moden e Kitajske. Pa tudi misijonski bratje laiki, ki vodijo obrtne šole in delavnice z vsem modernim poukom v praksi (tiskarstvo, mizarstvo, mehaniko, čevljarstvo, krojaštvo itd.), mnogo pripomorejo k napredku te zaostale zemlje. Tudi njih razredi so prenapolnjeni s pogansko mladino,_ ki je tega pouka žejna. Dobri bratje učencem poleg tehnike vlivajo v srce tudi verski nauk in prosveto. Tako postanejo njihovi učenci dobri državljani in vestni v obrti in trgovini. Povem vam samo dva zgleda. Eden izmed naših bratov, ki je bil mizar, je v enem letu spreobrnil pri svojem pouku prav toliko poganov, kot duhovnik, ki je hodil po deželi in pridigal. To je bil brat lino Dragutin, ki ;ie že odšel po svoje plačilo v večnost. Več sto njegovih bivših gojencev je spremljalo njegove posmrtne ostanke med jokom in gorečo molitvijo k večnemu počitku. Druga je pa mala šolska sestra Virgin i i a, ki nas je po sedmih letih misijonskega življenja mlada zapustila kot žrtev ljubezni do bližnjega in zvestega izpolnjevanja svojega poklica. Stregla je eno leto bolnikom v novi bolnici šolskih sester v Ghaotungu. Radi svoje ljubezni in požrtvovalne postrežbe je bila pri bolnikih tako priljubljena, da niti eden ni hotel iti iz bolnice ozdravljen, ne da bi ga prej pripravila na krst. Poleg telesnega zdravja mu je dala tudi dušno. Sama je padla kot žrtev svojo zvestobe: nalezla se je tifusa pri bolnih vojakih, katerim je bil-» prava mati noč in dan. Radi prenapornega dela vsa izčrpana ni mogla prenesti krize te bolezni in je 6. decembra 1943 umrla. V kratkem času svojega misijonskega življenja je krstila približno 4000 duš. Ko se je v zadnjem trenutku borila s smrti o, sem je tolažil, naj zaupa v Jezusa, da ji bo bogato" poplačal vse delo in trpljenje. Vse duše, ki jim je s sv. krstom odprla vrata večnosti, ji bodo prišle nasproti in j > bodo popeljale v nebesa. Lahek nasmeh je zaigral na njenih ustnicaa in njena duša je odletela v raj po plačilo k ženinu Jezusu. Žalostni smo ostali ob njenem mrtvem truplu. Zunaj pa so se hrupno igrali po-.ganski otroci z žogo. Nenadoma ta hrup utihne. Vsi strmijo začude-mo v nebo in kričijo: »Si Njanjan fej, Si Njanjan fej!« (Sestra Vi" ginija leti! Sestra Virginija leti!) Videli so našo malo misijonarko leteti v nebesa v spremstvu neštevinih nebeških ljudi, kakor so otroci pozneje izjavili, ko smo jih vprašali, kaj je bilo. Takšno je življenje misijonarjev in misijonark v tej obširni poganski deželi, kjer jih čaka še veliko dela za božje kraljestvo. L. 1936. sem zapustil vroči tropični Kwantung. Pokorščina me je peljala na jugozapadni 2000 m visoki Yunnan. Tam sem moral ustanoviti v glavnem mestu Kunming-u novo obrtno šolo za ondotno mladino. Bogu je znano, kako težak pjčetek je imela, ker sem dospel v čisto kraje, kjer sem se moral učiti drugega jezika, namreč inandarin-ščine, ki je glavni jezik za vso Kitajsko. S svojo kantonščino si nisem mogel dosti pomagati. Vendar sem z dobro voljo v kratkem premagal vse težave in v nekaj mesecih smo imeli že dobro obiskano ljudsko šolo z državnim priznanjem in s pravico javnosti.. Istočasno smo pričeli tudi z obrtno šolo za tiskarje, mizarje in čevljarje. Okrog božiča sem dobil nove brate in pa neutrudnega in zelo požrtvovalnega misijonarja Andreja Majcena, ki je sedaj vodja te šole. Pomagali so mi pri pouku in pri grajenju nove velike šole iz betona, ki je se daj ponos kunmingskega mesta. Jeseni 1938 se je stavba bližala do-vršitvi. Meseca oktobra pa sem moral oddati vodstvo zavoda in sk b za stavbo g. Majcenu. Šel sem kot odposlanec apostolskega delegata v Chaotung, da v njegovem imenu uredim neko važno zadevo s7. Cerkve. Na tej poti sem padel v roke razbojnikom, ki so me vsef/a obrali, ranili in me pustili na poi nagega na cesti. Božja pomoč me 30 rešila gotove smrti. Čez več časa sem srečno dospel v Chaotung, kj r sem vse zadeve uredil. Nato stm pa moral sprejeti vodstvo chao-tunške škofije (apostolske prefekture). 30. marca 1989 sem bil imenovan za apostolskega administratorja. V tej službi sem še danes. Našel sem tam štiri slovenske sestre iz Slovenske Bistrice in deset duhov- nikov, izmed katerih so bili štirje zelo stari in skoraj nesposobni a kako težje delo v tako razsežni pieiekturi. Poklical sem vse duhovnike k svetim duhovnim vajam, da -o jim predstavim kot novi predstojnik in da skupaj pogledamo, kaj S3 da storiti za vso škofijo, da bo imela več procvita. Bilo ni nobenega semenišča za duhovniški naraščaj in niti ene šole. Samo sestre so imele majhno sirotišnico in majhen dispenzarij, a vse le slabo oprem ljeno. Kateliumenov ni bilo skoraj nič. Predložil sem duhovnikom svoj načrt za obširno organizacij o dela v vsej škofiji, in sicer za vsako panogo misijonskega življenja. Vsi so mi obljubili svojo pomoč. Moja prva skrb so bili duhovniški poklici, torej semenišče. Obljubili so mi, da bodo iz svojih okrajev poslali boljše fante študirat. V ne kem starem poslopju sem odprl šolo za semeniščnike. Istočasno sem se pa lotil načrtov za moderno, d d)ro urejeno poslopje za bodoče semenišče te škofije. Uspeh ni izostal. Duhovniki so mi poslali v kratkem času okrog 30 gojencev iz najboljših družin. To naj bi bili naši prvi semeniščniki. čez dobro leto smo dogradili novo poslopje. Šolsko leto 1941 smo že pričeli v novi moderni zgradbi. Letos pa smo iz tega semenišča poslali prve tri gojence v veliko semenišče za filozofijo. Tudi sestram sem odkazal več dela in dispenzarij je razširil svoj delokrog. Kmalu niso več mogle obiskovati vseh bolnikov m pokazala se je potreba po večji bolnici. Moderno semeniško poslopje je zelo ugajalo mestnim oblastem in naprosili so me, da bi tudi zanje izdelal kake načrte. To sem raci storil. Potem pa so v gmotnem ozi:u pomagali pri gradnji nove bolnice. Medtem, ko se je nova bolnica zidala, smo razširili mestne ulice in zgradili hišam nova pročelja. Po želji mestnega mandarina sem naredil načrte za velik mestni park, kat rega smo z vojaki hitro dogradil', in nasadili potrebna drevesa iu Marijino Celje 57 vse, kar spada zraven. Sredi njega pa smo postavili yunnanskemj guvernerju Longjunu velik spomenik na bronastem konju. Pridobil sem si naklonjenost vseh oblastev, ki so mi šla na roko pn veliki novi zgradbi bolnice, katero smo 8. decembra 1942 otvorili. V bolnico sem poslal tri sestre. Izročil sem jim jo kot lastnino družb?. Eno sestro pa sem obdržal za misij one, da mi je vodila noviciat r/a device katehetkinje in sirotišnico, Ki se je radi vojnih sirot zelo razširila. Delo za katelmmane smo tudi razširili, tako da smo v tej kratki dobi imeli 4500 spreobrnjenj odraslih. Vsako leto pa so sestre krstile tudi nekaj tisoč bolnih in umirajočih otrok in odraslih. Medtem so mi umrli trije starejši duhovniki, dva sta se pa tako postarala, da ne moreta več dosti delovati. Tako sem prišel v velike težave radi pomanjkanja osobja. Sestra A irginija je umrla, sestra 1-makulata pa je težko zbolela, da smo jo morali iz tiste višine (2000 m) spraviti domov. Pri tolikem delu sta ostali samo dve sestri in sedem duhovnikov, medtem ko nam je setev dozorevala za najlepšo bratev. Samo lansko leto nam je radi pomanjkanja duhovnikov umrlo 68 kristjanov brez vsake verske tolažbe in pomoči. Poleg tega pa prihajajo od vseh strani hribov prošnje: Pošljite nam duhovnika! Prosil sem na posodo od sosednih škofov pa mi je vsak odgovoril, da še za svojo škofijo nima zadosti. Zato sem bil prisiljen iti še prel koncem vojne v Evropo iskat sodelavcev. Predložil sem svoje misijonske zadeve zavezniškim oblastem, da bi dobil dovoljenje za tako potovanje. Zelo čudno se jim je zdelo, da nameravam v Evropo, kjer še vedno vihra vojna. Ponovno sem raz1. >-žil svoje želje. Zagotovil sem jim, da ne grem v nobeno vojskujočo se državo, temveč v Vatikan, ki se ue vojskuje z nikomer. Dajo naj mi le tranzitno dovoljenje za to držalo. Malo so med seboj pomodrovai', nato pa so pristali na mojo prošnjo in dovolili iti v Vatikan. 24. marca se je iz visokega Tunnana dvignil velik štirimotornik in me čez Himalajsko gorovje :■ ad lede liki in snežniki ponesel v vročo Indijo. Po deveturnem poletu smo srečno pristali v Kalkuti. Tukaj sem se srečal s slovenskimi jezuiti. Pri njih sem se ustavil deset dni. Nato sem se z ekspresnim vlakom v 48 urah pripeljal skozi celo Ino v Bombay, kjer sem našel sestro Imakulato, ki je čakala dovoljenja za v Egipt ter se mimogrede zdravila ob morju. Čakal sem enajst dni. Nato sem dobil prostor na neki. ladji, ki me je 100 15 dnevni plovbi prinesla v Suez, odkoder sem se z brzovlakom pripeljal v Kairo. Tukaj sem se oglasil na našem poslaništvu, ki mi je podaljšalo potni list. Preden pa sem dobil prostor na letalu za v Kini, sem moral čakati še cel mesec. Sestal sem se z mnogimi primorskimi Slovenci, jim maševal in pridigal. Skupaj smo šli na božjo pot v Materiali na domek, kjer sta Marija m sv. Jožef preživela svoje begunstvo v Egiptu. Večkrat sem bil gost pri slovenskih družinah, tako da mvje bilo čakanje lahko in prijetno. Potem smo se vkrcali na letalo. Bilo nas je 28 potnikov. V tej veliki družbi sem se med poletom preko puščave in Sredozemskega morja počutil zelo dobro. Končno smo dospeli v Rim. Sveti oče me je zelo ljubeznivo sprejel v dolgi avdienei ter mi fe obljubil potrebno pomoč.- Sedaj ko čakam v Rimu, sem dosegel cilj svojega potovanja. Zvedel sem, da mi nove misijonarke že prihajajo na pomoč. Tudi očetje sv. Ka.mi.la so se ponudili za delo v apostolski prefekturi v Chaotungu. Upam, da bodo dovoljenja za potovanje kmalu pripravljena in da se bom vrnil z novimi močmi naših sloven- skih sester in očetov sv. Kamila. Cas mi ni dovolil, da bi lahko obiskal svoje domače. Upam pa, da se bom pozneje, ko se uredijo razmere v mojem misijonu, lahko vrnil domov med domače in da bom prinesel dobre novice o velikih uspehih našega misijonskega delovanja na Daljnem vzhodu. Cliaotungska apostolska prefektura je bila ustanovljena istočasno z mojim prihodom v Yunnan z domačim apostolskim prefektom iu s samo domačo svetno duhovščino. Msgr. Cheng je po štirih letih šel v pokoj in umrl. V teh šestih letih, ko vodim apost. prefekturo sam, se je misijon krasno razvil in ima vse ustanove, ki jih imajo starodavni misijoni. Misijonsko delo se je takč ravilo, da mora misijon, ki je bil določen samo za domačo duhovščino, sedaj klicati na pomoč tudi zunanje osobje. Misijon ima vse pogoje najlepšega procvita in kliče v delu vse, da se božje kraljestvo razvije čim prej in da osreči z lučjo sveto vere vse tri milijone prebivalcev, ki živijo na njegovem področju. Prosim vse primorske Slovence, naj darujejo tudi oni za misijo-ne, še posebno pa za ta novi misijon, kjer naše slovenske sestre tako pridno delujejo in s takim uspehom. Bog nam je vsem zapovedal imeti skrb za svojega bližnjega in za njegov dušvnd blagor. Zato smo vsi dolžni delovati za rešenje duš. Ker pa vsi ne morete iti misij orni -rit, prispevajte k reševanju duš z darovi. Moji prisrčni misijonski pozdravi naj veljajo vsem primorskim Slovencem in vsem Slovencem sirom naše ljube domovine. Vse pozdravljam in jih blagoslavljam v presv. Jezusovem Srcu in za vso pridno in goreče molim, da ohranijo živo vero, ljubezen do Boga in do bližnjega. "Ves božji blagoslov, naj se razlije čez nje po tolikih žrtvah te dolge in nesrečne vojne... Grob se za grobom vrsti... Smrt nikoli :ie počiva. Kar naprej vihti svojo koso in podira vse vprek. Hudo je, da dostikrat zadene človeka v najlepših letih, ki bi lahko še mnogo storil za Boga m narod. Tudi pri nas je bila njena žetev v preteklu letu zelo obilna. Zadnje dni decembra je na Šentviški gori preminul Ivan La-liarnar, eden najbolj priljubljenih ljudskih skladateljev na Goriškem. Rodil se je 7. maja 1866. Ze kot otrok je pokazal nenavadno nadarjenost za glasbo. Ko mu je bilo 10 let, je zeorglal v domači cerkvi. Njegovi glasbeni učitelji so bili domači župnik Fr. Ilovar, šebre-ljski župnik A. Harmel, ki mu je dal prvi pouk ir glasbeni teoriji in harmoniji, in Janez Kokošar, kaplan v Cerknem in pozneje župn-k v Šebreljah. Laharnar je na Šentviški