Za poduk in kratek oas. Poročila iz Riiua. (Piše Fr. Kovačič.) IV. Na italijanski božji poti. (Dalje.) V vsakem večjem mestu na Laškem najdeš neinške gostilnice, nemške trgovce, nemške umetnike, nemškc popotnike; ni skoro večjega samostana, da bi ne imcl kakega nemškega menika. Občudovati moramo nemško podjetnost, še bolj pa to, da se Nemec nikdar ne odtuji svojemu narodu, on ostane Nemec, četudi gre na kraj sveta. Slovenec pa, če le stopi izpred svojega praga, že izgubi svoje perje; slovenski sin gre nekaj oasa služit na Nemško ali pa k vojakom, ko pa pride nazaj, že hoee biti trd Nemec. Grdo in nespametno! Popoldne ob četrti uri je bila zopet procesija. Tokrat so Marijo nesli nazaj v samostansko cerkev. Veselje je bilo zopet nepopisno. Procesijo je poveličevalo zlasti to, da so sedaj štirje škpfje v pražnični opravi spremljali Marijino sliko. Ko ao jo prinesli v cerkev, je zopet Irančiškanski gvardijan nagovoril Ijudstvo, naj se zateka k Mariji zlasti v aedanjih žalostnib časih, naj prosi Marijo, da bi varovala sv. cerkev in sv. očela papeža. Ljudstvo je bilo do solz ganjeno. Potem so vsi štirje škofje vzdignili Marijino podobo in podelili ž njo blagoslov. To je bil najpretresljivejši trenotek v celi slovesnosti. Vse se je vrglo na kolena, tiho je bilo kakor v grobu, le ihtenje se je slišalo tu in tam. Malokatero oko je menda suho ostalo. A kmalu so zopet zadonele Marijine pesmi z vedno se ponavljajočim odpevom: Viva Maria! Maria viva! Take se je končala ta velikanska cervena narodna svečanost, ki je na vsakega napravila globok utisek. Ko bi ta dan prišli tje gospodje ministri in narodni »zastopniki«, lahko bi ae prepričali, kaj ljudstvo misli, kaj želi. Dandanes so Italijani jako razapiti kot neverniki, a ta sodba je večkrat preostra in krivična. Seveda kričači, ki imajo oblaat v rokah in ki po časnikih trobijo, so res vrgli vero od aebe, a neizmerna množina Ijudstva se drži trdno vere svojih očetov. Že 25 let si framasoni prizadevajo, da bi zatrli vero v italijanskem narodu ; pahnili so veronauk iz Sole, vpeljali civilni zakon, vničili samostane, papeža zaprli v Vatikanu kakor jetnika. Vse zastonj! Italijansko Ijudstvo neče o teh svojih »prijateljih« ničesar slišati. Ravno ogromni shodi na Marijinih božjih potih so glasni protesti proti sedanjim mogotcem. Katoliška vera je Italijanu prišla v kri in meso. Res je, italijanski narod ima svoje napake (kateri je brez njih?), a ena najlepših njegovih lastnostij je ne- omenjeno zaupanje do Marije. Lah je vihrast, nagel, prekolne vse, kar je na nebu in na zemlji, a Madonne nikdar ne pozabi. Ako se mu nesreča zgodi, kliče Madonno na pomoč, ako hoče ptujca pozdraviti, reče: »Madonna naj vas blagoslovi!« celo berači prosijo v imenu Marijinem. Po mestih in po deželi vidiš na vsakem oglu sliko Madonnino, po hišah prižigajo luči pred njeno podobo, okoli vrata nosijo moški in ženske svetinje in škapulirje; najljubša molitev je Lahu rožni venec, najljubša pesem Marijina pesem. Lahom se večkrat obeta žalostna prihodnost, jaz pa smelo trdim: ljudstvo, ki ima toliko zaupanje do Matere božje, ne more propasti. Res je, dandanes se Lahom hudo godi, da jira se hujše skoro ne more, a prav to bo zbrihtalo italijanski narod. Zavedel se bo in si strgal z vrata sedanje pijavice — framasone. Madonna ne bo zapustila svojega ljudstva. KrSčansko ljudstvo se ludi po Lašketn vedno bolj zaveda in spoznava volkove v ovčji obleki. Framasoni in liberalci so vrgli med svet neosnovano trditev, da je krščanstvo nasprotno narodnosti in omiki, kdor hoče biti pravi Italijan in omikan človek, mora vreči krščansko vero proč. Mnogi so jim verovali in na račun tega Se si framasoni dandanes polnijo žepe; toda laški narod spoznava sleparje. Kdor odvrže vero, temu je tudi narodnost in «blagor ljudstva« deveta briga; lastni trebuh in žep, to je njegov bog in narod. Italijani spoznavajo, da se narodnost in vera prav lepo strinjata; novejši čas se po Laškem razlega geslo: »Siamo Italiani e Cattolici.« — Italijani smo in kaloličani! Slišal sem ljudi, ki so se vračali od Marijine slovesnosti domov, in so klibali prav navdušeno: »Noi siamo cattolici«, mi smo katoličani! Prav take cerkvene slovesnosti močno pospešujejo versko prepričarrje. Samo ta dan je čez deset tisoč Ijudij odneslo najlepše utiske na vse strani in vsi ti bodo v svojem krogu pospeSevali slavo Marijino. Opažal sem Ijudi pri odhodu. Z vidnim zadovoljslvom so zasedli svoje osle in se vraeali vsak na svoj dom. Prav dober utisek je na mene napravilo to, da se ni slišalo po krčmah razbijanje in vpilje. Kajpa da mnogi so se pomudili pri kupici črnega vina — kdo jim bo to zameril ? — A nikogar ni bilo videti, da bi pil smrdljivo žganje, kakor se pri nas godi. Lah v obče trezno živi, hrana mu je največ sočivje, pijača pa voda in vino, ki na Italijanskem obilno rodi in je tudi dobro. Že pozno zvečer je bilo, ko smo se poslovili od ljubeznivega kraja. Noč je bila mirna in jasna, grobna tišina je vladala povsod, le tu in tam je še slavček drobil svojo večerno pesmico. Peljali smo se na lahkem vozu kraj starih etrurskih grobov. Stari Etruščani mirno spijo v svojih grobovih, rekel sem tovarišu. Bili so pagani, sicer pa omikani bolj kakor prvi Rimljani. Nad njihovimi grobovi se je ta dan razlegalo: Slava Mariji! — Zmagaj, zmagaj krščansko prepričanje in kmalu naj se razlaga tudi nad grobovi gnilega liberalizma in odurnega framasonstva po vsem krščanskem svetu: Slava Mariji! (Dalje prih.) Smešnica. Kalehet vprašajo učenca: >Kdojcprvi v katoliški cerkvi? — »Mežnar!« — »Kako pa to?« Učenec odgovori: »Zato, ker on vsako jutro cerkev odpira.«