NACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOST Iz obramboslovnih raziskav III Uredil Marjan Malešič Izdajatelj: FAkULTETA zA DRUžbENE VEDE, založba FDV za založbo: Hermina kRAJNC knjižna zbirka: POLITIČNI PROCESI IN INŠTITUCIJE Copyright © po delih in v celoti FDV 2002, Ljubljana. Vse pravice pridržane. Tiskana izdaja je izšla leta 2002. Naslovnica in prelom: b&V Co. E dostop: http://knjigarna.fdv.si/ CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 355.02(4)(082.034.2) 355.02(497.4)(082.034.2) NACIONALNA in mednarodna varnost [Elektronski vir] / uredil Marjan Malešič. - El. knjiga. - Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, Založba FDV, 2015. - (Knjižna zbirka Politični procesi in inštitucije) Način dostopa (URL): http://www.fdv.uni-lj.si/zalozba/edostop.asp . - Tiskana izd. je izšla leta 2002 ISBN 978-961-235-471-8 (pdf) 1. Malešič, Marjan 258288384 NACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOST IZ OBRAMBOSLOVNIH RAZISKAV III. Uredil MARJAN MALEŠIČ Ljubljana, 2002 3 VSEBINA Marjan Malešič UVOD.......................................................................................................5 PRVI DEL PROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPE Anton Grizold NOVA EVROPSKA VARNOSTNA ARHITEKTURA.........................14 Vinko Vegič NATO PO HLADNI VOJNI: O TEORETIČNIH PERSPEKTIVAH....37 Iztok Prezelj KOMPLEKSNO OGROŽANJE VARNOSTI IN NASTAJANJE KOMPLEKSNIH KRIZ (analiza primera terorističnih napadov na Svetovni trgovinski center v New Yorku in Pentagon)..........59 Igor Kotnik-Dvojmoč POMEN IN VLOGA REZERVNE SESTAVE OBOROŽENIH SIL NAJRAZVITEJŠIH INDUSTRIJSKIH DRŽAV .............................77 DRUGI DEL VARNOST SLOVENIJE Anton Bebler O VOJAŠKOPOLITIČNIH VIDIKIH OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE ...................................................................................100 Marjan Malešič LEGITIMNOST VARNOSTNE POLITIKE........................................115 4 TRETJI DEL OBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNI Ljubica Jelušič Uvod: OBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE IN KONVERZIJA...146 Ljubica Jelušič KONVERZIJA VOJAŠTVA: PERSPEKTIVE UPORABE PO KONCU HLADNE VOJNE....................................................149 Maja Garb DEMOBILIZACIJA IN DRUŽBENA REINTEGRACIJA VOJAŠKEGA OSEBJA V DRŽAVAH VZHODNE IN SREDNJE EVROPE .....170 Vladimir Prebilič UPRAVLJANJE KONVERZIJE VOJAŠKIH OBJEKTOV ..................188 Iztok Kočevar PREOBLIKOVANJE VOJAŠKE INDUSTRIJE ...................................210 *** O AVTORJIH .......................................................................................227 PREGLED ZNANSTVENORAZISKOVALNEGA DELA OBRAMBOSLOVNEGA RAZISKOVALNEGA CENTRA V OBDOBJU 1998–2002...............................................................229 NATIONAL AND INTERNATIONAL SECURITY (SUMMARY) ...233 STVARNO KAZALO ..........................................................................241 5 UVOD Geneza organiziranega in sistematičnega raziskovanja varnosti in z njo povezanih pojavov v Sloveniji sega v začetek osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil pri tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo ustanovljen Obramboslovni raziskovalni center. Raziskovalci smo tedaj proučevali varnostne, obrambne in vojaške spremembe v Evro- pi, nekdanji Jugoslaviji in še posebej v Sloveniji. Raziskovalno delo na tem področju je bilo dodatno spodbujeno z ustanovitvijo samostojne in neodvisne Slovenije, saj je imela novonastala država izjemne potrebe po analitičnih in raziskovalnih podlagah za oblikovanje in poznejše poprav- ke nacionalnovarnostnega sistema in varnostne politike. Sodelavci Obramboslovnega raziskovalnega centra svoje empirične izsledke redno objavljamo v domačih in tujih znanstvenih in strokovnih revijah, občasno pa tudi v knjigi, ki povzame raziskovalna prizadevanja zadnjega obdobja. Tako smo v letih 1992 in 1998 objavili knjigi urednika Antona Grizolda Razpotja nacionalne varnosti in Perspektive sodobne varnosti. Knjiga Nacionalna in mednarodna varnost je torej tretja po vrsti iz te zbirke, njena vsebina pa temelji na raziskovalnih dosežkih Obramboslovnega raziskovalnega centra zadnjih petih let. V tem obdobju smo izvedli veliko temeljnih in aplikativnih raziskav, analiz in študij in nekatere od njih povzemamo v nadaljevanju. Podlaga za načrtovanje in izvajanje vseh oblik odgovorov na posamezne vrste in oblike kriz so dolgoročno usmerjene interdisciplinarne raziskave vzro- kov, pojavnih oblik in posledic kriz ter možnih preventivnih ukrepov, priprav in načrtovanja ukrepanja v krizi in sanacije nastalih razmer. Raziskava Upravljanje in vodenje v kriznih razmerah prinaša izsledke proučevanja političnih, pravnih, ekonomskih, socialnih, psiholoških, organizacijskih in komunikacijskih vidikov kriz, ki dajejo odgovore na vprašanja o optimalnem ukrepanju v krizi. Za krize so značilni velik časovni pritisk in negotove okoliščine (stanje in možen razvoj), ki zahte- vajo hitro odločanje pristojnih posameznikov, organov in ustanov, pri čemer procesi sprejemanja in izvajanja odločitev pogosto zahtevajo dru- gačne institucionalne poti in povezave, kot so običajne ali predpisane za normalne, nekrizne razmere, oz. zahtevajo aktiviranje vnaprej načrtova- nih mehanizmov kriznega upravljanja oziroma t. i. »stand by« mehani- zmov. Pri raziskavi izhajamo predvsem iz subjektivnega razumevanja pojava krize, ki se kaže v zavedanju o ogroženosti temeljnih družbenih 6 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX vrednot, negotovosti in kompleksnosti razmer in občutku nujnosti oz. omejenem času, ki je na voljo za ukrepanje v danih razmerah. Študiji Primerjalna analiza popolnjevanja oboroženih sil v Evropi in Obve- zniška ali poklicna vojska – študija primera Slovenije se ukvarjata z načinom popolnjevanja oboroženih sil, ki je pomembno obrambnovarnostno vprašanje mnogih sodobnih držav. Številne evropske države prehajajo na poklicni način popolnjevanja svojih oboroženih sil, in med njimi je tudi Slovenija. Študiji, ki ju je Obramboslovni raziskovalni center pripravil za Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije sta ponudili strokovno podlago za takšno odločitev. Proučevanje je potekalo v dveh fazah. V prvi fazi smo s pomočjo tujih kolegov izdelali študije primerov osmih evropskih držav, ki bodisi vztrajajo pri naborniškem načinu popolnjeva- nja oboroženih sil bodisi so se odločile za poklicnega. V tej fazi smo predvsem ugotovili argumente »za« konkreten način popolnjevanja oboroženih sil in »proti« takemu načinu. Druga faza prinaša študijo primera Slovenije, v kateri smo proučili ključne dejavnike (zgodovinske izkušnje, ogroženost, funkcionalne dejavnike, mednarodne obveznosti države, socialne, politične in psihološke dejavnike, demografijo, eko- nomske in tehnološke dejavnike), ki vplivajo na način popolnjevanja oboroženih sil. Nacionalna in mednarodna varnost je empirična javnomnenjska raziska- va, ki je potekala oktobra in novembra 2001 na vzorcu 1095 polnoletnih državljanov Slovenije. Temeljni cilj raziskave je bil poudariti soodvisnost med spremenjenimi mednarodnimi varnostnimi okoliščinami in social- no-ekonomskimi, političnimi, varnostnimi in vrednotnimi spremembami v Sloveniji na eni strani ter potrebo po prilagajanju nacionalnovarnostne- ga sistema naše države zahtevam, ki izhajajo iz evropskih povezovalnih procesov, na drugi strani. Raziskava je obsegala te vsebine: zaznavanje ogroženosti Slovenije, značilnosti varnostne kulture v naši državi, odnos do nacionalnovarnostnega sistema in še posebej do Slovenske vojske ter odnos do političnega, ekonomskega in varnostnega združevanja v Evropi ter vloge Slovenije v tem procesu. Raziskava za nizozemskega naročnika Slovenian Security Policy and NATO se je osredotočila na način oblikovanja varnostne politike Sloveni- je v povezavi s prizadevanjem države, da postane članica severnoatlant- skega zavezništva. Empirično (s pomočjo intervjujev, analizo vsebine poročanja množičnih občil, temeljnih dokumentov in izjav proučevanih akterjev ter sekundarno analizo javnomnenjskih podatkov) smo proučili odnos politično-uradniške elite in civilne družbe do Nata ter opozorili na globok prepad med njima, ki je posledica pomanjkljivosti in napak pri oblikovanju varnostne politike Slovenije. Peace Support Operations, Mass Media, and the Public in Former Yugoslavia je raziskava, za katero so dale pobudo švedske oblasti, saj njihove mirov- ne enote dejavno sodelujejo pri operacijah v podporo miru v Bosni in Hercegovini. V raziskavi smo proučili medijske navade ljudi in stopnjo XUVODX 7 zaupanja javnosti množičnim občilom na območju Bosne in Hercegovine ter ugotovili, da so v tej državi trije medijski sistemi, ki naslavljajo tri različne, etnično determinirane javnosti, ki imajo zelo malo skupnih točk. Proučili smo tudi odnos javnosti do akterjev mednarodne skupno- sti, ki sodelujejo v mirovni operaciji v tej državi, še posebej do vojaških enot Sforja in brigade NORDPOL. Analiza pokaže, da je tudi odnos do mirovnih sil in njihovega poslanstva odvisen od etnične pripadnosti ljudi. Edino skupno stališče pa je, da bi se oboroženi spopadi obnovili, če bi se vojaški in civilni organi mednarodne skupnosti umaknili iz države. Predmet raziskovalnega projekta Varnostne integracije v Evropi je sodobno evropsko varnostno okolje, ki ga zaznamuje združevanje. Pose- bej so nas zanimale posledice tega procesa za varnostni položaj in var- nostno politiko Slovenije. Znatna pozornost je bila v projektu namenjena tudi proučevanju vloge in reform institucij, pomembnih za evropsko varnost: Nata, Evropske unije, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Zahodnoevropske unije (ZEU) in Sveta Evrope. Prou- čevanje pojava varnosti v sodobnih razmerah zahteva pristope, ki prese- gajo obravnavo vprašanja zgolj z vidika vojaških razsežnosti. Pri obravna- vi nacionalne in mednarodne varnosti je treba upoštevati varnostno soodvisnost in večrazsežnost pojava varnosti, ki poleg vojaških vključuje tudi politične, ekonomske, socialne, ekološke, kulturnoidentitetne in druge vidike varnosti. Izsledki projekta zagotavljajo predvsem temeljna vedenja o varnostnopolitičnih procesih in mehanizmih za zagotavljanje varnosti v sodobnem evropskem okolju. Lahko pa so v pomoč tudi obli- kovalcem slovenske nacionalnovarnostne politike pri sprejemanju odločitev ter pri oblikovanju konkretnih sistemskih in organizacijskih rešitev na tem področju. Raziskovalni projekt COST – Defence Restructuring and Conversion se v okviru akcije A10, v katero je vključena tudi Slovenija, posveča vpra- šanjem obrambnega prestrukturiranja in konverzije: konverziji obramb- noindustrijskih zmogljivosti za proizvodnjo v civilne namene, racionali- zaciji in prestrukturiranju obrambne industrije v Evropi, zapiranju vojaških oporišč in njihovi preureditvi, ponovni vključitvi nekdanjega vojaškega osebja v družbo ter spremenjeni zaznavi nevarnosti ter vloge oboroženih sil po hladni vojni. Delo v okviru te akcije je potekalo v treh delovnih skupinah: 1. prestrukturiranje obrambnih industrij v Evropi (makroekonomski pristop), 2. regionalna konverzija in 3. sociokulturni vidiki obrambnega prestrukturiranja in konverzije. Raziskava Slovenska mladina in vojaški poklic proučuje odnos slovenske mladine do vojaškega poklica in izhaja iz potrebe Slovenske vojske, da se seznani s pripravljenostjo za opravljanje vojaškega poklica tistega dela mladih, iz katerega izhajajo možni kandidati za poklicne vojake in za visokošolsko izobraževanje prihodnjih vojaških profesionalcev. Razisko- vanje te problematike v Sloveniji sega že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v zadnjih letih pa sta bili izvedeni empirični raziskavi s podob- 8 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX nim instrumentarijem. Raziskavi na znanstvenoteoretični ravni analizira- ta odnos mladih do varnosti, domovine, svetovnega miru in virov ogro- žanja sodobnega sveta. Izsledki analize nakažejo spremembo vrednot- nega sistema mladih v smeri izrazitejše prisotnosti postmodernih oz. postmaterialističnih vrednot. Praktični namen raziskave je bil proučiti subjektivne in objektivne dejavnike, ki mlade spodbujajo k odločitvi za vojaški poklic ali pa jih pri tem zavirajo, ter pridobiti konkretne podatke o motiviranosti mladih za vojaški poklic. V knjigi objavljene prispevke, ki temeljijo na zgoraj orisanih in drugih raziskavah, lahko razvrstimo v tri vsebinske sklope. V prvi sklop sodijo razmišljanja o evropskih povezovalnih procesih na varnostnem področju in o kompleksnih ogrožanjih varnosti v Evropi in svetu, ki so značilnost našega trenutka. Ta sklop prinaša tudi perspektivo razvoja Nata z vidika realistične, institucionalistične in konstruktivistične teorije in vojaške implikacije (sestava in način organiziranja oboroženih sil najrazvitejših držav) varnostnih sprememb v svetu, posebej v Evropi. Drugi sklop odpi- ra vprašanja, povezana z zagotavljanjem varnosti Slovenije, njenih držav- ljank in državljanov. Osrednje teme so vojaškopolitični vidiki osamosva- janja Slovenije v zgodovinski perspektivi, vključevanje Slovenije v Nato, funkcionalnost in organiziranost Slovenske vojske ter sistema zaščite in reševanja. Tretji sklop sestavljajo prispevki, ki se ukvarjajo z obramb- nim prestrukturiranjem Evrope po koncu hladne vojne. V tem sklopu so predstavljeni različni znanstveni pristopi k proučevanju konverzije vojaštva, vprašanja vojaške industrije, konverzije vojaškega osebja, zmanjševanja obrambnih izdatkov in spremembe vojaške miselnosti. Demobilizacija vojaškega osebja prinaša določene družbene koristi, pa tudi težave, ki se kažejo ob poskusih ponovne vključitve vojaških demo- bilizirancev v družbo. Uvodni prispevek ANTONA GRIZOLDA opredeljuje nekatere temeljne institucionalne in strukturalne prvine evropskega varnostnega okolja po koncu hladne vojne in predstavlja sodobne procese in težnje v evrop- skem varnostnem okolju, ki bistveno vplivajo na prihodnjo evropsko var- nostno strukturo. Evropsko varnostno okolje je rezultat delovanja različnih mednarodnih in nacionalnih dejavnikov v evropskem gospo- darskem, političnem in varnostnem prostoru, pa tudi rezultat skupnega prizadevanja evropskih držav in mednarodnih varnostnih organizacij, da bi zagotavljali »skupno varnost v Evropi«. IZTOK PREZELJ z vidika teorije o kompleksnem ogrožanju varnosti in nastajanju kompleksnih kriz analizira teroristične napade skrajnih islam- skih skupin na izbrane cilje v ZDA 11. septembra 2001. Kompleksno var- nostno okolje, ki se je oblikovalo po koncu hladne vojne, je prispevalo k nastanku večrazsežnostnega pojmovanja varnosti in koncepta kompleks- nega ogrožanja varnosti, ki ga avtor na teoretični ravni v prispevku tudi XUVODX 9 opredeli in oblikuje v model »kompleksne grožnje varnosti«. Ta model omogoča analiziranje perečih varnostnih kriz, ki ne upoštevajo meja nacionalnih držav in presegajo perspektivo zgolj enega vira ogrožanja sodobnih družb. Avtor model preizkusi na primeru terorističnih napadov na newyorški Svetovni trgovinski center in Pentagon, kjer je teroristični napad sprožil kompleksno ogroženost, ki zajema gospodarske, politične, vojaške, kriminalistične in kulturnoidentitetne razsežnosti varnosti. VINKO VEGIČ v svojem prispevku pojasnjuje vlogo Nata v nastajajoči evropski varnostni ureditvi z vidika teorij o zavezništvih, ki so usmerjene v razumevanje zakonitosti nastajanja zavezništev, dinamike odnosov med zaveznicami ter vprašanja trajnosti in razpada zavezništev. V teoriji zavezništev je v preteklosti prevladovala realistična paradigma, avtor pa zaradi boljšega razumevanja preobrazbe Nata predstavi tudi neoliberalni in konstruktivistični teoretični pristop. Avtor postavi teoretični okvir, ki je temelj za razumevanje kompleksnosti vprašanj, povezanih s prihodnjo vlogo Nata in evropsko varnostjo, omogoča pa tudi boljše razumevanje prizadevanj Slovenije za članstvo v severnoatlantskem zavezništvu. IGOR KOTNIK – DVOJMOČ se ukvarja z organiziranostjo in sestavo obo- roženih sil v sodobnih razvitih, poindustrijskih državah. Oborožene sile teh držav so sestavljene iz stalne in rezervne sestave, saj nobena od njih nima zadostnih virov, ki bi omogočali vzpostavitev stalne sestave v obse- gu, ki bi zadostil potrebam vodenja obrambne vojne ali zahtevnega vojaškega posega. Avtor opozori, da uporaba vojnih standardov za določanje mirnodobnega obsega oboroženih sil ne bi imela vojaškega in ekonomskega smisla, zato je vzpostavitev vojaške rezervne sestave smi- selna in racionalna. Pri tem pa se zastavljajo vprašanja zagotavljanja rezervne sestave v razmerah prehoda iz obvezniškega na poklicni način popolnjevanja oboroženih sil, kar je pomembno vprašanje tudi v Sloveni- ji, zato je praktična vrednost Kotnik – Dvojmočeve analize več kot očitna. ANTON BEBLER predstavi vojaškopolitične vidike osamosvajanja Slove- nije v zgodovinski perspektivi. Razvoj Slovencev iz sorazmerno majhne etnične skupine v večnacionalnem avstro-ogrskem cesarstvu v nacijo s svojo mednarodno priznano državo je trajal najmanj poldrugo stoletje. Evolutivni tok nacionalne emancipacije so nekajkrat pretrgali in celo obrnili dramatični mednarodni in notranji dogodki, ki so povzročali radi- kalne premike in obrate v položaju Slovencev. Nekateri od teh premikov so bili za Slovence in njihov položaj emancipativni, celo revolucionarni, nekateri pa izrazito retrogradni. V obdobjih korenitih sprememb položaja Slovencev so oborožene sile igrale izrazito, včasih celo odločilno vlogo. To je še posebej veljalo za obdobja dokončnega razpada dvojne monarhije, kratko obdobje Države SHS in narodne vlade v Ljubljani, čas vojaškega poraza in razkosanja Kraljevine Jugoslavije v aprilu 1941 ter 10 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX okupacije in delitve slovenskega etničnega ozemlja, skoraj štiriletno obdobje narodnoosvobodilnega boja 1941–1945 ter obdobje razpada SFRJ po letu 1988 in oboroženih spopadov na ozemlju nekdanje SFRJ v letih 1990–1995. Po osamosvojitvi je Slovenska vojska postala prva redna vojska samostojne slovenske države. Državljani Republike Slovenije so tako v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja po svojih zakonitih pred- stavnikih v celoti prevzeli breme odgovornosti za obrambo državnega ozemlja svoje samostojne države. S tem se je končalo dolgo osamosvaja- nje Slovencev na vojaškem področju. MARJAN MALEŠIČ v svojem prispevku z analizo javnomnenjskih izsled- kov obravnava nekatera ključna vprašanja za varnost Slovenije. V izho- dišče analize postavi koncept stvarne in zaznane ogroženosti države in njenega mednarodnega okolja, sledijo pa odnos javnosti in politično-ura- dniške elite do morebitnega članstva Slovenije v Natu, način popolnjeva- nja Slovenske vojske v prihodnje, pri čemer kot alternative upošteva splošno vojaško obveznost, poklicno vojsko, državljansko službo in kom- binirani način popolnjevanja oboroženih sil ter zaščita in reševanje kot del sistema nacionalne varnosti. Izsledki sekundarne analize javno- mnenjskih podatkov se smiselno dopolnjujejo z izsledki, ki jih prinese uporaba drugih metod, in sicer analize dokumentov, medijskih sporočil, uradnih izjav in intervjuja. Nekateri izsledki analize postavljajo pod vprašaj legitimnost varnostne politike Slovenije, kar je še posebej razvi- dno iz primerjave odnosa javnosti in politično-uradniške elite do članstva Slovenije v Natu. LJUBICA JELUŠIČ začenja sklop prispevkov o obrambni konverziji, ki po koncu hladne vojne postaja pojav, ki jasno zahteva interdisciplinarno obravnavo, pri čemer ekonomski (praviloma kvantitativni) pristopi ne smejo prevladati nad sociološkimi, politološkimi in psihološkimi, ki večjo težo pripisujejo kakovostnim vidikom obrambne konverzije. Ob- rambna konverzija je iz preteklosti znana kot proces preureditve družbe po oboroženem spopadu, sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja pa so teoretiki s pomočjo tega koncepta razlagali krčenje obrambnih sektorjev in razorožitev v različnih državah sveta. Čeprav je bila obrambna konver- zija na začetku pojav, usmerjen proti vojski, se je v tem času preoblikova- la v pojav, ki deluje v interesu vojaštva, v interesu storitev, ki podpirajo vojaštvo (obrambna industrija), ter tudi v interesu civilne družbe. Če je ob svojem nastanku koncept konverzije pomenil protislovno temo med vojaštvom in civilno družbo, je danes ta koncept povezovalni člen v civil- no-vojaških razmerjih. MAJA GARB predstavi družbene in varnostne spremembe v svetu, ki po koncu hladne vojne vplivajo tudi na zmanjševanje obsega oboroženih sil, kar nekateri viri opredelijo kot proces demobilizacije. Še posebej XUVODX 11 obsežna in v kratkem času izvedena so bila zmanjšanja v državah člani- cah nekdanjega Varšavskega sporazuma (v prispevku so predstavljeni primeri Češke, Poljske, Madžarske, Rusije in Nemčije), svoje oborožene sile pa (dokaj načrtno) zmanjšujejo tudi zahodne države. Zmanjšanje je za državo po eni strani koristno, saj zmanjšani kontingent oboroženih sil zahteva manj sredstev, na drugi strani pa povzroča številne težave, med katerimi je tudi pojav presežka vojaškega osebja. V državah nekdanjega Varšavskega sporazuma v Srednji in Vzhodni Evropi presežke vojaškega osebja predstavlja predvsem podčastniški in častniški vojaški kader, socializiran, izobražen in usposabljan za tradicionalno vojaško kariero (kot vseživljenjski poklic). Odpust ali odhod iz vojaške službe in ponov- na vključitev v civilno okolje vsaj v tradicionalnih vojskah zato ne pome- nita enostavnega prehoda iz enega poklica v drugega oziroma enostavne menjave poklicnih družbenih vlog, še zlasti, ker je ta prehod v veliki meri odvisen tudi od splošnih političnih, gospodarskih in socialnih raz- mer v državi. VLADIMIR PREBILIČ vstopa v področje raziskovanja, katerega končni namen je vzpostaviti kakovostne postopke konverzije odvečnih vojaških virov v civilne. Avtor opisuje težave pri oblikovanju univerzalnega postopka konverzije vojaških objektov, saj nanj vplivajo številne poseb- nosti, ki so narekovale strukturo in delovanje obrambnih podsistemov držav, zato ob upoštevanju splošnih zakonitosti predlaga oblikovanje postopkov konverzije, ki upoštevajo (nacionalne) posebnosti. Postopki konverzije vojaških virov v civilne morajo biti racionalni. Mnogim državam je s tovrstno konverzijo uspelo bistveno zmanjšati obseg vojaških virov in z njimi povezane izdatke ter pridobiti dodatna sredstva za nadaljnje reformiranje obrambnega podsistema. IZTOK KOČEVAR se pri obrambni konverziji ukvarja z vplivom svetovnih političnih sprememb na vojaško industrijo. Vojaška industrija razvitega sveta ni bila nikoli v večji krizi, kot je ta, ki se je pojavila s koncem hla- dne vojne, ki pa ni edini vzrok krize. Po drugi strani pa se vojaška indu- strija v nekaterih drugih predelih sveta hitro razvija in prilagaja novim gospodarskim gibanjem. Kljub krizi pa je vojaška industrija v mnogih razvitih državah še vedno ena najpomembnejših gospodarskih vej in igra odločilno gospodarsko vlogo, ob tem pa ima kot »kompleks iz sence« izredno velik vpliv na svetovno politično prizorišče. Avtor pojasni neka- tere izraze, ki se v zadnjih letih povezujejo s spremembami v vojaški industriji: preobrazba, prestrukturiranje, diverzifikacija, konverzija in demasifikacija. Knjigo Nacionalna in mednarodna varnost ponujamo strokovni in laični javnosti v kritično presojo in premislek v letu, v katerem se spreje- majo pomembne odločitve za varnost Slovenije. Nato se bo na svojem 12 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX ‘sestanku na vrhu’ v Pragi odločal o sprejemu novih članic in ena od kan- didatk za drugi krog širitve severnoatlantskega zavezništva po koncu hla- dne vojne je tudi Slovenija. Slovenska vlada je sprejela odločitev o začas- ni opustitvi instituta splošne vojaške obveznosti in prehodu na poklicni način popolnjevanja Slovenske vojske. Država je pred zahtevnim projek- tom oblikovanja sistema kriznega upravljanja in vodenja, ki bi smiselno in racionalno povezal vse državne institucije, pristojne za zagotavljanje varnosti slovenske države ter družbenih skupin in posameznikov, ki v njej živijo. Ob izidu knjige se zahvaljujem vsem avtorjem prispevkov, drugim sodelavcem Obramboslovnega raziskovalnega centra iz domovine in tuji- ne, recenzentoma rokopisa knjige dr. Bogomilu Ferfili in dr. Marjanu Bre- zovšku, založbi Teorija in praksa, Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport in drugim naročnikom naših raziskav. Marjan Malešič, urednik 13 PRVI DEL PROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPE 14 Anton Grizold NOVA EVROPSKA VARNOSTNA ARHITEKTURA Uvod Zaradi svoje politične in gospodarske, predvsem pa zgodovinske razgi- banosti je Evropa nedvomno eden najbolj raztegljivih političnogeograf- skih pojmov sodobnega sveta. Pri tem seveda niso najspornejše številne razlage tega pojma, ki so največkrat politične narave. Bolj problematično je neskladje med splošno priznano geografsko definicijo »stare celine« in tistim, kar najpogosteje imenujemo politični zemljevid Evrope. Najbolj pereče je seveda vprašanje držav, ki jih geografska definicija le deloma ali pa sploh ne vključuje v evropske okvire, pa kljub temu vstopajo v mednarodne odnose tega prostora. Razdeliti jih je mogoče v dve skupini. V prvo sodijo Rusija in Turčija – njun politični obstoj v tem prostoru je, kljub temu da sta zemljepisno v Evropi in Aziji, že zgodovinsko določen (prim. Park in Rees, 1998: 7) in zato nesporen – ter ZDA, sicer evropski čezmorski civilizacijski podaljšek, ki pa prav tako pomembno vpliva na dogajanje na »stari celini«. Drugo skupino sestavljajo zakavkaške države, naslednice Sovjetske zveze, ki jih geografsko uvrščamo v Jugozahodno Azijo, na dogajanje v Evropi pa so vplivale le kot del nekdanje carske Rusije ali Sovjetske zveze, z razpadom slednje pa so to moč izgubile. Zato je njihova prisotnost v evropskem varnostnem sistemu vsaj vprašlji- va. Omeniti je treba še čezmorska ozemlja evropskih držav (francoski Reunion, britanska ozemlja Indijskega oceana, Falklandsko otočje …), ki pa so kljub morebitni uporabi v vojne namene za dogajanje v Evropi dru- gotnega pomena, saj so vse zahteve mednarodne skupnosti naslovljene na njihove evropske prestolnice.1 Namen tega članka je dvojen, in sicer: 1. opredeliti nekatere temeljne institucionalne in strukturalne prvine na novo nastajajočega evropskega varnostnega okolja po koncu hladne vojne in 1 Zemljepisno sega evropska celina na severu do Nordkappa (71°11’N), na jugu do Gibraltarja (Cape Tarifa, 36°01’N), na zahodu do atlantske obale Irske (9°30’W), na vzhodu pa se končuje pod Uralom (57°00’E) ter severno od Kaspijskega jezera in Kavkaza. Po tej definiciji meri Evropa 3.990.000 (po ruskih podatkih 3.860.000) kva- dratnih milj (Encyclopaedia Britannica, 1964: 83). XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 15 2. predstaviti nekatere sodobne procese in težnje v evropskem varnost- nem okolju, ki bodo bistveno vplivali na evropsko varnostno strukturo tudi v prihodnje. To okolje je in nedvomno bo rezultat delovanja raz- ličnih mednarodnih (območnih in svetovnih) ter nacionalnih dejavni- kov v evropskem gospodarskem, političnem in varnostnem prostoru, pa tudi rezultat skupnega prizadevanja evropskih držav (njihovih voditeljev) in mednarodnih varnostnih organizacij, da bi zagotavljali skupno varnost v Evropi (Common Security in Europe). Čeprav je koncept skupne varnosti nastal že v obdobju hladne vojne, nje- govo poslanstvo še vedno velja, saj obsega sámo naravo evropske varno- sti in poudarja nekatere njene bistvene prvine, kot so: 1. varnost v Evropi ne more biti zadeva igre ničelne vsote ( zero sum game) posameznih držav, s katero bi zagotavljale svojo varnost na račun dru- gih držav; 2. evropska varnost temelji najprej na političnih zagotovilih in šele po- tem na vojaškotehničnih rešitvah; 3. evropsko varnost določa vrsta dejavnikov (vojaških, gospodarskih, političnih, sociokulturnih, ekoloških idr.), zato je za njeno razumeva- nje potreben celostni koncept, ki vključuje vse ključne elemente sodobne evropske varnosti (Hyde – Price, 1991: 248). Čeprav lahko govorimo o posebni evropski kulturnozgodovinski identite- ti, pa je danes težko postaviti jasno mejo, ki bi določala evropsko politič- no, družbenogospodarsko in varnostno identiteto. V tem okviru je treba omeniti nekatere opredelitve Evrope, ki imajo različne varnostne impli- kacije (Hyde – Price, 1991: 9–12): 1. Opredelitev, ki z Evropo razume Zahodno Evropo in še predvsem Evropsko unijo. Zagovornike tega koncepta lahko najdemo v Zahodni Evropi in tudi v Srednjevzhodni Evropi, kjer novonastajajoče pokomu- nistične elite govorijo o »vračanju v Evropo« v smislu ponovnega vzpo- stavljanja gospodarsko-kulturnih vezi z državami Zahodne Evrope. Tako razumevanje Evrope ima razumljivo zelo omejen pomen pri obravnavi varnostnih zadev v celoti. 2. Koncept Evrope »od Atlantika do Urala« so v preteklosti podpirali: Sovjetska zveza, general de Gaulle predvsem kot način politično-var- nostnega razlikovanja med Evropejci (vključujoč SZ) in Severnoame- ričani. Čeprav ima ta koncept določeno geografsko logiko, je pomanjk- ljiv predvsem z vidika sodobne varnostne problematike. 3. Koncept Evrope »od Poljske do Portugalske«, ki ga je zagovarjalo pred- vsem evropsko mirovno gibanje v osemdesetih letih. Ta koncept Evro- pe izključuje obe nekdanji velesili (ZDA in SZ) in poskuša opredeliti, da evropsko varnost ogroža kako zunanje, politično določeno območ- je. Zato tudi ne upošteva pomembnega vpliva ZDA in držav nekdanje SZ na varnost v Evropi. 16 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX 4. Koncept Evrope, ki se razvija s protokoli in dokumenti Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) oziroma današnje Organizaci- je za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in ki govori o »evropskem varnostnem območju« (European Security Area). To je pragmatična opredelitev, ki poskuša zajeti geopolitično in geostrateško realnost v Evropi po koncu hladne vojne. Jasno je torej, da je vsaka opredelitev Evrope bolj ali manj politična. Za naš namen v tem prispevku je še najbližje zadnje fleksibilno pojmovanje Evrope kot varnostnega območja, na katerem se razvija celovita instituci- onalna struktura, v kateri se prepleta delovanje vojaških in nevojaških dejavnikov na različnih ravneh (območni, podobmočni, nacionalni, svetovni), da bi zagotavljali stabilnost in varnost tega območja. V tem smislu lahko govorimo celo o evropskem varnostnem sistemu, ki pomeni celoto različnih elementov, ki v medsebojnih interakcijah, obveznostih in institucionalnih mrežah zagotavljajo stabilnost in varnost evropske celi- ne kot celote. Pri tem je pomembno, da evropski varnostni sistem razumemo kot odprt sistem, ki je dovzeten za vplive iz svojega notranje- ga in širšega mednarodnega okolja. V tem okviru bomo opredelili novo evropsko varnostno okolje po kon- cu hladne vojne ter vzpostavljanje skupnega in celostnega varnostnega sistema, ki bi učinkovito zadovoljeval varnostne potrebe posamezne države in celotne evropske celine. Obravnava bo zajela vrsto organizacij in institucij, ki z medsebojno delitvijo dela in sodelovanjem pomagajo vzpostavljati nov evropski varnostni sistem. Temeljni elementi novega evropskega varnostnega okolja Po koncu hladne vojne prihaja do pomembnih pozitivnih premikov v mednarodnih odnosih na svetovni ravni, še posebej v Evropi. Med njimi je treba poudariti predvsem tele: sovjetski imperij je propadel, meja, ki je delila Nemčijo in Evropo, je izginila, dvopolna delitev sveta je postala preteklost, nekatere strukture in odnosi v mednarodni skupnosti, ki so bili videti nespremenljivi, so v celoti izginili, vrednote in pojmi, ki so do- ločali mednarodno stabilnost in varnost po 2. svetovni vojni, so izgubili svoj pomen, v državah nekdanjega vzhodnega bloka in Sovjetske zveze je prišlo do bistvenih notranjih sprememb, v Zahodni Evropi se uveljav- ljajo povezovalni tokovi, opazen je proces redefiniranja vloge OZN, Nata, Evropske unije (EU), Zahodnoevropske unije (ZEU), Organizacije za var- nost in sodelovanje v Evropi (OVSE) ter drugih mnogostranskih organi- zacij in institucij.2 2 Glej več o tem v knjigi: Keohane, Nye, Hoffmann 1993. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 17 Kljub vsem tem pozitivnim premikom in spremembam v Evropi se nekateri preveč optimistični obeti, npr. o odpravi uporabe orožja in sile pri uresničevanju nacionalnih ciljev v kulturno-civilizacijskih razmerah po koncu hladne vojne, niso uresničili predvsem zaradi krepitve disjunk- tivnih in konfliktnih procesov ter destruktivnega in na uporabi sile zasnovanega reševanja meddržavnih in medetničnih nasprotij in sporov, ki so relativizirali in ogrozili ter na trenutke tudi povsem izničili omenje- ne pozitivne težnje v mednarodni skupnosti.3 Tako se poleg pozitivnih gibanj v evropski varnosti pojavljajo tudi nekatere nove napetosti in ogrožanja. Naj naštejemo samo najpomembnejše: – zahodnoevropske združevalne procese spremljajo mnoge neznanke in težave, – v posocialističnih državah se pojavljajo družbenogospodarska, naci- onalna, ekološka, varnostna in druga vprašanja, povezana s prehodom iz avtoritarnih v demokratične družbene sisteme, – novonastale države na ozemljih nekdanjih Sovjetske zveze in Jugosla- vije skušajo najti svoje mesto na političnem prizorišču, pri čemer si nekatere zelo pomagajo z vojaško silo, – s pojavom novih gospodarskih velesil – združene Evrope in predvsem Nemčije ter Japonske – se je boj za nova interesna območja vnovič okrepil, – širjenje orožja za množično uničevanje in tudi lahkega konvencional- nega orožja, ki je uporabljeno v oboroženih spopadih na lokalnih rav- neh, – kompleksno ogrožanje sodobne varnosti (terorizem, organizirani kri- minal idr.). Čeprav ima institucionalizacija zagotavljanja mednarodne varnosti glo- boke zgodovinske korenine, se na empirični ravni bolj organizira šele z razvojem moderne evropske mednarodne skupnosti, ki ji je politično- pravne okvire postavil vestfalski mirovni kongres leta 1648 (Benko, 1997: 73). Vzpostavljanje avtentičnega večpolnega mednarodnega sistema, v katerem je postalo ravnotežje moči izhodišče za uresničevanje politike nacionalnih interesov vodilnih držav, je potekalo vse do Napoleonovega poraza zelo burno v smislu diplomatskih dejavnosti in vojaških konfron- tacij (Benko, 1997: 84). Evropa v zadnjih treh stoletjih nenehno preoblikuje svoj varnostni ust- roj (Security Complex, Knudsen, 1996: 32). V obdobju kolonializma je evropski varnostni ustroj vključeval varnost tudi drugih, osvojenih delov sveta, v 20. stoletju pa je razvil lastno dinamiko, ki jo je v obdobju dvo- polnosti zamenjal kompleks velesil. Po koncu hladne vojne Evropa vno- vič išče nov varnostni ustroj in v tem okviru razvija nov varnostni sistem. Tega sestavljajo organizacije, kot so: EU, Nato, ZEU, OVSE, Svet Evrope, 3 Glej širše o tej problematiki: indikativna analiza štirih primerov razreševanja oboro- ženih spopadov v Srednji in Vzhodni Evropi po koncu hladne vojne, v: Munera, 1994: 1–105. 18 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX in zveze, posvetovalne komisije, občasna vrhunska srečanja, skupne var- nostne pogodbe, območja zmanjševanja oborožitve idr. (prim. Ullman, 1991: 44). Če opazujemo razvoj mednarodnih organizacij v Evropi po letu 1945, lahko ugotovimo, da sta ogrodje »varne skupnosti« (Archer, Jalonen, 1996: 3) predstavljali Evropska skupnost in zveza Nato – naravo obeh pa je določala razdelitev Evrope na vzhodno in zahodno poloblo. V tem obdobju dvopolnosti (1949–1989) je prevladovalo tekmovanje velesil v hladni vojni, in sicer najbolj v Srednji Evropi. Zveza Nato na kapitalistič- ni in Varšavski sporazum na socialistični strani sta delovala na podlagi teorije iger o ničelni vsoti, ko naj bi ena stran dobivala le v škodo druge. To je tudi obdobje nastanka Konference o varnosti in sodelovanju v Evro- pi (1975), nekakšne nove vizije Evrope, ki naj bi segala od Vancouvra do Vladivostoka. Tovrstna nedeljivost Evrope je dejansko dobila svojo real- no podlago šele po letu 1989. Dvopolnost in z njo hladna vojna sta se namreč končali s padcem ber- linskega zidu, ki je simboliziral razdelitev obeh Nemčij, in prav zaradi te dvojnosti ni prišlo do »vroče vojne«. Varšavski sporazum teh sprememb ni preživel. V nasprotju z njim je zveza Nato kljub napovedim o še enem fosilu preživetega washingtonsko-moskovskega kraljevanja svetu danes »jutrišnji« up za države nekdanjega komunističnega režima. Z vstopom v Nato in EU želijo namreč »zagotovilo za varnost njihovih držav in ljudi« (Archer, Jalonen, 1996: 7). Na ravni institucionalizacije evropske varnosti je prišlo v začetku devetdesetih let do množitve institucij, ki naj bi poskrbele za postopno vključevanje nekdanjih komunističnih držav v enotno varnostno struktu- ro, in do formalizacije mednarodne varnosti v mednarodnih organizaci- jah, ki pokrivajo Evropo. Zato je eden od ključnih izzivov v nastajajočem evropskem varnostnem sistemu potreba po dopolnjevanju in usklajeva- nju njegovih bistvenih prvin v konsistentni sistem. Z varnostnega vidika so različne spremembe po revolucionarnih pre- obratih leta 1989 omogočile določeno zmanjšanje mednarodne napetosti in izboljšanje varnostnega položaja v Evropi. Mednarodne varnostne organizacije (OZN, Nato, ZEU, KVSE/OVSE) so se znašle pred novimi izzivi, v spremenjenem mednarodnem okolju morajo poiskati novo legiti- mnost, utemeljeno na novih poslanstvih in strukturi, ki bodo drugačni od shem, ki so vodile do njihovega nastanka v obdobju hladne vojne in dvopolnosti (Grizold, 1996: 67). V Evropi lahko danes zaznamo proces ponovnega pojavljanja nasprotij v političnem in vojaškem prostoru ter oblikovanje nove večpolnosti. Ta se od prejšnje (pred letom 1945) razlikuje po vrsti novih značilnosti, kot so na primer obstoj jedrskega orožja, širitev ravnotežja moči iz Evrope v Azijo, Srednji vzhod in drugam, nova vrsta odnosov med državnimi in nedržavnimi akterji pri zagotavljanju mednarodne varnosti idr. Medtem ko so imele nadnacionalne organizacije v obdobju med vojnama zelo XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 19 omejen pomen pri zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti, pa dobivajo danes nadnacionalne institucije, kot so EU (ZEU), OVSE, EAPC – Evroatlantski partnerski svet, vse pomembnejšo vlogo pri preprečeva- nju kriz, ki bi lahko vodile do vojne, in tudi pri ohranjanju mednarodne- ga miru in varnosti v celoti. V razvoju te nove večpolnosti se prepletajo pozitivne in negativne razsežnosti evropskega varnostnega okolja. Poleg delnega izboljšanja varnostnega položaja, ki je spodbudil sodelovanje med evropskimi državami tudi pri iskanju ter oblikovanju skupnega in celostnega evropskega varnostnega sistema, se na evropski celini pove- čuje politična, vojaška, gospodarska in družbena nestabilnost (Christop- her, 1994: 236). Temeljni viri nestabilnosti in nevarnosti v Evropi so da- nes predvsem na območjih, ki se raztezajo od nekdanje Sovjetske zveze proti Srednji Evropi na Balkan ter naprej na Bližnji in Srednji vzhod vse do Magreba (Winkler, 1993: 33, Vukadinović, 1996: 46–55). Možne ali dejanske krize na tem širokem območju povzročajo pred- vsem težave, ki nastajajo med prehodom »posocialističnih« držav (hipe- rinflacija, pavperizacija in visoka brezposelnost), mnoge nerešene zade- ve (npr. vprašanje nasledstva, manjšinski in ozemeljski spori idr.) na ozemlju nekdanje Jugoslavije in širšem območju Srednjevzhodne in Jugovzhodne Evrope ter sredozemskem bazenu. Poleg politično-socialnih vidikov evropske varnosti so se od konca hla- dne vojne aktualizirale vsaj še tri njene razsežnosti, in sicer vojaška, eko- nomska in humanitarna. Kljub nekaterim pozitivnim procesom, ki so po koncu hladne vojne bistveno omejili oboroževalno tekmo v Evropi (npr. podpis nekaterih dvo- in večstranskih sporazumov o razorožitvi, umik sovjetskih (ruskih) čet iz srednjeevropskih in baltiških držav od 1991 do 1995 idr.),4 se je 4 Med najpomembnejšimi sporazumi o razorožitvi, ki se neposredno nanašajo na evropsko varnost, je treba poudariti predvsem tele: 1. Sporazum o konvencionalnih silah v Evropi (CFE), ki so ga podpisali predstavni- ki 22 držav podpisnic 19. novembra 1990, mednarodnopravno veljaven pa je postal 9. novembra 1992. Pogajanja o tem sporazumu med predstavniki držav članic zveze Nato in držav članic Varšavskega sporazuma so se začela že marca 1989. Ta sporazum predvideva precejšnje zmanjšanje konvencionalnih oborože- nih sil držav podpisnic, ki so potrebne za izvedbo množičnega ofenzivnega napa- da. CFE je bil dopolnjen s Sklepno listino izredne konference držav podpisnic maja 1992 v Oslu, s katero se ureja uresničevanje določil sporazuma po razpadu Sovjetske zveze. 2. Sporazum med ZDA in SZ o zmanjšanju in omejitvi strateškega ofenzivnega orožja (START1), ki je bil podpisan 31. julija 1991, vendar še ni postal mednaro- dnopravno veljaven, določa precejšnje zmanjšanje medcelinskih jedrskih izstrel- kov, podmorniških jedrskih izstrelkov, strateških bombnikov in jedrskih raket dolgega dosega, izstreljenih s strateških bombnikov. Protokol k temu sporazu- mu, ki ureja uresničevanje določil START1 po razpadu SZ, je bil podpisan 23. maja 1992 in določa, da so Rusija, Ukrajina, Belorusija in Kazahstan naslednice mednarodnopravnih obveznosti nekdanje SZ pri tem sporazumu. Omenjene države so se obvezale, da bodo pristopile k Sporazumu o neširjenju jedrskega orožja (NPT). 20 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX vojaška razsežnost evropske varnosti v tem obdobju aktualizirala še zla- sti v nevarnosti ponovnega oboroževanja, še posebej širjenja orožja za množično uničevanje ljudi in materialnih dobrin.5 Eden od temeljnih raz- logov za to je prav dejstvo, da so mnogostranski nadzorni mehanizmi, s katerimi naj bi mednarodna skupnost nadzirala širjenje jedrske oboroži- tve, bolj ali manj neučinkoviti predvsem zaradi različnih varnostnih inte- resov glavnih akterjev v mednarodnem sistemu.6 Pomembna je postala gospodarska razsežnost varnosti, ki je tako izziv kot tudi priložnost za krepitev evropske politične stabilnosti. Evropa ostaja razdeljena na skupino gospodarsko uspešnih držav z zagotovljeno zunanjo varnostjo in skupino predvsem posocialističnih držav na pre- hodu, v katerih se družbenogospodarski položaj večinoma poslabšuje (Sauerwein, 1993: 31). Vse pomembnejša je tudi humanitarna razsežnost evropske varnosti. Priseljenci, begunci in iskalci zatočišča oblikujejo nove »umetne« manjšine. Ogrožanje varnosti se kaže v novem valu kse- nofobije in rasizma. Nasilje nad manjšinami je postalo način sproščanja protestov zaradi neuresničenih pričakovanj ljudi (Sauerwein, ibid.). 3. Sporazum med ZDA in Rusko federacijo o nadaljnjem omejevanju in zmanjševa- nju strateškega ofenzivnega orožja (START2), podpisan je bil 3. januarja 1993 in še nima mednarodnopravne veljave, določa nadaljnje zmanjševanje medcelin- skih jedrskih izstrelkov obeh držav. 4. 13. januarja 1993 so v Parizu predstavniki 39 držav podpisali Konvencijo o pre- povedi razvoja, proizvodnje, shranjevanja in uporabe kemičnega orožja (CWC). Države podpisnice te konvencije so se zavezale, da bodo uničile zaloge kemične- ga orožja in zmogljivosti za njegovo proizvodnjo ter da bodo preprečile proizvod- njo in širjenje kemičnega orožja. 5. Sporazum o prostem zračnem prometu (Open Skies Treaty), ki so ga podpisali predstavniki 25 držav članic KVSE 24. marca 1992, dovoljuje prelete neoborože- nih vojaških in civilnih letal nad ozemlji držav podpisnic. 5 O stanju širitve orožja za množično uničevanje glej v: Buzan in Herring, 1998: 53–71. 6 V sklop tovrstnih večstranskih mednarodnih nadzornih mehanizmov nad širjenjem jedrske oborožitve spadajo: – Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA), ki je bila ustanovljena 1957 in ima status specializirane agencije OZN. IAEA si na podlagi varstvenih sporazu- mov, ki jih sklepa z vsemi državami prejemnicami pomoči, prizadeva preprečiti uporabo jedrske energije v vojaške namene. Države so dolžne IAEA pošiljati podatke o jedrskem materialu, ki ga proizvajajo, kupujejo ali prodajajo, njeni inšpektorji pa redno periodično nadzirajo jedrske objekte v teh državah; – Sporazum o neširjenju jedrske oborožitve (NPT), ki je bil podpisan leta 1970, je najbolj obvezujoč mednarodnopravni akt za nadzor nad širjenjem jedrske oboro- žitve. NPT zavezuje države podpisnice k: omejevanju jedrske oborožitve petih držav, ki imajo po določilih NPT legitimno pravico do jedrske oborožitve (ZDA, SZ (danes Ruska federacija), Ljudska republika Kitajska, Velika Britanija in Fran- cija), druge države podpisnice pa se s pristopom k NPT obvežejo, da ne bodo razvijale jedrske oborožitve, da bodo upoštevale načela neširjenja in standarde pri trgovanju z jedrsko tehnologijo in materialom, omogočale redni nadzora predstavnikov IAEA nad svojimi jedrskimi izdelki ter sodelovale z državami članicami pri uporabi jedrske energije v miroljubne namene; – Londonska skupina jedrskih ponudnikov (London Nuclear Suppliers Group), ki XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 21 Sočasno z razpadom dvopolne mednarodne ureditve se v Evropi vse bolj uveljavlja širši koncept nacionalne in mednarodne varnosti, ki vklju- čuje gospodarske, politične, socialne, humanitarne, ekološke, vojaške in druge razsežnosti. Pomembno mesto v tem konceptu pa zavzemajo tudi varstvo človekovih pravic in svoboščin, demokracija in vladavina prava.7 Čeprav se varnostne organizacije v Evropi prilagajajo tudi zagotavljanju nekaterih nevojaških razsežnosti evropske varnosti, pa je opazna razlika v prizadevanjih in ravnanju glede nacionalne varnosti med velikimi sila- mi in malimi državami. Medtem ko so velike sile še vedno osredotočene na vojaške vidike svoje nacionalne varnosti (obramba mej, teritorialnih voda in zračnega prostora), pa so male države mnogo bolj zaskrbljene zaradi ogrožanja politično-gospodarskih in kulturnih razsežnosti svoje neodvisnosti. Boj za neodvisnost ostaja pomemben del politične realno- sti malih držav v današnji Evropi (Gartner in Sens, 1996: 182). Kakor koli že, v interesu malih držav je uveljavljanje široke zasnove sodobne varno- sti, pri čemer morajo posvečati veliko pozornost predvsem prav uspešne- mu zagotavljanju nevojaških razsežnosti svoje varnosti. To jim lahko omogoči, da postanejo suverena in verodostojna partnerica v mednaro- dnih odnosih. Pri prizadevanjih za mir, stabilnost in varnost v današnji Evropi vse države nimajo enakega položaja. V tem pogledu se razlikujejo tri skupine evropskih držav: skupina držav iz Zahodne Evrope, ki so pol- nopravne članice vseh ali večine evropskih institucij, skupina držav, ki z evropskimi institucijami sodelujejo in postopoma postajajo njihove pol- nopravne članice (vsaj nekaterih), ter skupina držav, ki imajo pri pri- bliževanju evropskim institucijam različne težave (Gartner in Sens, ibid.). Uvrstitev malih držav v eno od treh skupin oži ali širi možnosti za zagotavljanje njihove nacionalne varnosti in za sodelovanje pri oblikova- nju novega evropskega varnostnega reda. Zagotavljanje miru in varnosti v Evropi temelji danes na treh glavnih elementih, in sicer: 1. krepitvi varnostnih institucij in ustrezni delitvi dela med njimi (npr. OZN, Nato, EU (ZEU), OVSE); 2. razvoju politično- vojaškega sodelovanja med državami v obliki mreže dvo- in večstranske- ga varnostnega sporazumevanja; 3. oblikovanju mehanizmov za prepre- je bila kot združba zahodnih držav ustanovljena 1978 v Londonu in pomeni med- narodni nadzorni režim sui generis. Namen te združbe je uravnavanje in nadzor nad trgovino z jedrsko tehnologijo in materialom z državami, ki kršijo določila NPT. 7 Inštitut OZN za razorožitvene študije (UNIDIR), ki ima sedež v Ženevi, je izobliko- val naslednjo celovito opredelitev sodobnega varnostnega vzorca, ki vključuje indi- vidualno, državno in mednarodno raven: »Varnost je stanje, ko kaka država meni, da ji ne grozi nevarnost vojaškega napada, političnega pritiska in gospodarske prisi- le, tako da se lahko svobodno razvija. Svobodo posameznikov in skupnosti, iz kate- rih so posamezne države sestavljene, zagotavljajo tako obstoj in učinkovito ure- sničevanje osebnih svoboščin, političnih, socialnih in gospodarskih pravic kot tudi ohranitev ali obnovitev življenjskega okolja za sedanje in prihodnje generacije« (Ghebali, Sauerwein, 1995: 3). 22 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX čevanje sporov med državami in znotraj njih, kar izhaja iz vrednot in izkušenj dosedanjega razvoja KVSE oz. OVSE. Sedanje varnostno okolje v Evropi vsebuje tako elemente miru, stabil- nosti in varnosti kot tudi elemente nestabilnosti, negotovosti in nevarno- sti. Torej ima to okolje pozitivne in negativne učinke na varnost evrop- skih držav. Poglejmo najprej nekaj pozitivnih prvin evropskega varnostnega oko- lja za varnost držav na tem območju: a) splošno popuščanje napetosti med evropskimi velikimi silami, ki omo- goča višjo stopnjo sodelovanja med državami ter mirno reševanje spo- rov in nesoglasij, v končni posledici pa zmanjšuje nevarnost izbruha širšega vojaškega spopada ter neposrednega vojaškega ogrožanja držav. Na splošno danes medsebojna tekmovalnost in/ali notranji pri- tiski ne spodbujajo velikih sil k uporabi orožja v mednarodnih odno- sih (Buzan, Waever, Wilde, 1998: 63); b) sodelovanje držav pri delovanju mednarodnih varnostnih organizacij na temelju večstranskosti. Prav to omogoča državam določen vpliv na politično in varnostno dogajanje v Evropi ter možnost, da se izognejo preveliki odvisnosti od samo ene varnostne organizacije ali zveze držav; c) procesi regionalizma v Evropi odpirajo nove možnosti za sodelovanje držav pri reševanju nekaterih območnih varnostnih vprašanj (npr. v okviru Nordijskega sveta, Konference o varnosti in sodelovanju v Sredozemlju CSCM idr.). Čeprav v okviru forumov območnega sodelo- vanja države ne morejo rešiti svojih temeljnih varnostnih dilem, pa se lahko o njih vsaj dogovarjajo in pripravljajo ustrezne politične raz- mere; č) vključenost ZDA v oblikovanje novega evropskega varnostnega reda in njena stalna prisotnost v Evropi prispevata k varnosti evropskih držav. S svojo prisotnostjo v Evropi ZDA prispevajo k uravnoteženju različ- nih oblik posebnih odnosov in dejavnikov (npr. francosko-nemškega sodelovanja, posebnega položaja evropskih jedrskih sil, posebnih odnosov med Veliko Britanijo in ZDA idr.) ter nenehnega strahu evropskih držav, da bodo prišle pod nadvlado posamezne močnejše države ali skupine držav (Winkler, 1993: 28).8 d) krepitev dvostranskega in večstranskega vojaško-političnega sodelova- nja med evropskimi državami odpira nove možnosti za krepitev zaupanja na evropski celini kot celoti. Med negativnimi prvinami sedanjega evropskega varnostnega okolja z vidika varnosti posameznih držav in Evrope kot celote pa je treba omeni- ti zlasti: a) mnoge evropske države se srečujejo z grožnjami, ki izvirajo predvsem 8 O vlogi ZDA pri evropski varnosti glej več v: McArdle Kelleher, 1995: 1–21. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 23 iz njihovega notranjega razvoja (npr. večina posocialističnih držav), in tudi z lokalnimi grožnjami, ki temeljijo na dolgotrajnih območnih nesoglasjih in/ali tekmovalnosti (npr. Hrvaška-Srbija, Grčija-Turčija, baltiške države-Rusija, Moldavija-Rusija idr.); b) nepredvidljivost in negotovost, ki prihajata v Evropo z bližnjih obmo- čij, npr. severna Afrika, Srednji vzhod. Iz teh dveh regij je npr. Zaho- dna Evropa leta 1994 nadomestila kar 60-odstotni delež razlike v svoji proizvodnji in porabi nafte (Wyllie, 1997: 118); c) pojav disfunkcionalnih držav, ki si niso sposobne zagotavljati lastne nacionalne varnosti in suverenosti (npr. Albanija); č) evropsko združevanje nima samo pozitivnih razsežnosti, ampak spod- buja tudi zaskrbljenost držav udeleženk glede nacionalne suverenosti (ne samo v njenih politično-gospodarskih, ampak tudi v socialno- kulturnih razsežnostih), kar še zlasti velja za male države; d) ponovna delitev interesnih območij med velikimi silami, zlasti v sred- njevzhodnem in jugovzhodnem delu Evrope ter v Sredozemlju; e) posodobitev in profesionalizacija oboroženih sil predvsem močnejših držav nakazujeta, da ostaja uporaba sile še naprej pomembno sredstvo politike sodobnih držav. Skratka, oblikovanje nove evropske varnostne ureditve ne poteka premo- črtno proti zgolj kooperativnemu modelu varnosti, ampak nosi v sebi mnoge neznanke in prvine dosedanjih varnostnih ureditev v Evropi. Za evropske države je bistvenega pomena, kateri model varnostne ureditve v Evropi se bo uveljavil v prihodnje. Tako npr. prinaša morebitni razvoj večpolnega ravnotežja moči nekatere dileme, ki so jih imele države že v preteklosti v okviru sistema ravnotežja moči predvsem v zvezi z mehani- zmi za zagotavljanje zunanjega vidika svoje varnosti. Ti varnostni meha- nizmi držav so obsegali v glavnem dvo- in večstranske zveze ter politiko nevtralnosti (Sens, 1996: 83). Zgodovinske izkušnje kažejo, da lahko zve- ze z velikimi silami ustvarijo nove sovražnike, da so te zveze pogosto nezanesljive in lahko celo vodijo do izgube samostojne zunanje ali celo notranje politike držav. Na drugi strani pa je politika nevtralnosti močno odvisna od ugodnega mednarodnega okolja, ki ga zagotavljajo predvsem velike sile, in tudi od pripravljenosti držav zagotavljati verodostojnost politike nevtralnosti ne glede na ceno. Tudi morebitna uveljavitev »koncertnega« sistema evropske varnostne ureditve za države na tem območju ne bi bila dobrodošla. Ta sistem na- mreč že po definiciji pomeni nadvlado velikih sil, ki bi prav gotovo odpravile udeležbo vsaj malih držav pri odločanju o evropskih varnost- nih zadevah. Toda tudi nadaljnje gospodarsko-politično združevanje ter poudarjen pomen sodelovanja in medsebojnega zaupanja med evropskimi državami samo po sebi še ne prinašata varnosti tem državam. Združevalno okolje sicer zagotavlja določeno stopnjo varnosti držav pred tradicionalnimi viri 24 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX ogrožanja (utemeljenimi predvsem na uporabi oborožene sile), obenem pa prinaša tudi njihovo večjo ranljivost in zaskrbljenost v zvezi: a) z ohranitvijo njihove družbeno-gospodarske neodvisnosti, b) z nepomembnostjo v evropskih institucijah in pri odločanju, c) s kopičenjem koristi od združevanja v ožji skupini držav idr. (Sens, 1996: 84). Uveljavitev evropske varnostne ureditve, utemeljene na sistemu kolektiv- ne varnosti, bi imela na normativni ravni mnoge prednosti (npr. uveljav- ljanje mehanizmov za mirno reševanje sporov med državami, možnost formalnega sodelovanja vseh članic pri odločanju o varnostnih zadevah, zavezovanje velikih sil v okvir večstranskega sporazuma idr.). Vendar pa je v praksi po dosedanjih izkušnjah OZN upoštevanje katerega koli od mehanizmov sistema skupne varnosti odvisno predvsem od politične vo- lje velikih sil. Iz vsega tega lahko sklepamo, da bo imel ne glede na to, kateri model ureditve varnosti v Evropi se bo v prihodnosti uveljavil, poleg pozitivnih tudi negativne učinke na varnost posameznih držav. Zato je za evropske države zelo pomembno, da v okviru svojih nacionalnovarnostnih politik uporabijo celostni koncept sodobne varnosti, ki upošteva vojaške in nevojaške razsežnosti varnosti v kontekstu domačega in mednarodnega okolja. Z dosledno uresničitvijo tega koncepta v praksi postanejo države v mednarodnih odnosih verodostojne partnerice, ki lahko svojo varnost zagotavljajo z lastnimi silami in tudi s sodelovanjem v okviru širših var- nostnih institucij. Zagotovo pa je eden od temeljnih skupnih interesov evropskih držav, da se evropska varnostna ureditev še naprej utemeljuje na načelih sode- lovanja, mirnega reševanja sporov in delovanja večstranskih institucij, ki se pri zagotavljanju skupnega in celostnega varnostnega sistema medse- bojno dopolnjujejo ter zagotavljajo udeležbo sleherne evropske države. Kajti v pogojih kompleksnega ogrožanja varnosti, ki ga je prineslo 21. stoletje, kot so: mednarodni terorizem, organiziran kriminal, pranje denarja idr., postaja kooperativni pristop k varnosti temeljno načelo zagotavljanja varnosti demokratičnih družb. Oblikovanje nove evropske varnostne strukture S koncem hladne vojne in razpustitvijo Varšavskega sporazuma (1. julija 1991) se v evropskem varnostnem okolju razvijajo različne nove poveza- ve med mednarodnimi varnostnimi organizacijami. Pri obravnavi var- nostnih mehanizmov in instrumentov v Evropi je treba omeniti vsaj tiste, ki so jedro nove evropske varnostne strukture in ki bistveno vplivajo na njeno varnost kot celoto (glej shemo 1). XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 25 Shema 1: Članstvo v šestih evroatlantskih varnostnih organizacijah (september 2002) OVSE Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi PzM Partnerstvo za mir EAPC Evroatlantski partnerski svet EU Evropska unija NATO Severnoatlantska pogodbena organizacija ZEU Zahodnoevropska unija Med mednarodnimi varnostnimi organizacijami, ki bistveno vplivajo na varnostno okolje v Evropi in ki pomenijo najširši okvir evropske var- nostne strukture, izstopajo: 1) OZN – univerzalna mednarodna organizacija, ki poleg načel mirnega reševanja sporov in skupnih akcij ob ogrožanju in kršitvi mednarodnega miru ter varnosti predpostavlja tudi vzvode za pacifikacijo morebitnega kriznega žarišča in vzpostavitev stanja, ki bi onemogočalo ponovni izbruh sporov. Narava sporov po koncu hladne vojne pa poudarja večje potrebe po sodelovanju regionalnih organizacij in tudi drugih mednaro- dnih organizacij z OZN pri zagotavljanju mednarodnega miru in varno- sti. V celotnem obdobju po 2. svetovni vojni je OZN sicer razpolagala s celoto različnih mehanizmov za zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti, ki so jih uporabljali pomembnejši akterji v mednarodni sku- pnosti (velike sile), kadar jim je to ustrezalo, v nasprotnem primeru pa so ti mehanizmi ostali neuporabljeni. Konec hladne vojne daje celotni mednarodni skupnosti novo možnost, da OZN s sistemom skupne varnosti zagotovi učinkovitejše zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti. Temeljna pogoja za to sta predvsem dva: – prvič, da oboroženo odvračanje, ki je bilo vir zagotavljanja stabilnosti v mednarodnih odnosih do konca hladne vojne, zamenja zaupanje na temelju pospešenega dvostranskega in mnogostranskega sodelovanja med državami tudi na varnostnem področju, 26 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX – in drugič, OZN je treba reorganizirati tako, da bodo lahko vse članice enakopravno sodelovale pri sprejemanju najpomembnejših odločitev o miru in varnosti na svetu ter da bo mogoče oblikovati in sprejeti ustrezen sporazum med članicami, ki bo jasno in celovito opredelil mehanizme in instrumente zagotavljanja mednarodnega miru in var- nosti v današnjem svetu. To pomeni, da bi imela OZN za zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti na razpolago ustrezne varnostne instrumente (npr. za preprečevanje, vzpostavljanje, vzdrževanje in gra- ditev mednarodnega miru in varnosti) in večjo pripravljenost svojih članic za uporabo teh varnostnih instrumentov kadar koli in kjer koli bi bilo to potrebno. 2) Nato – evroatlantska vojaško-politična zveza, ki svoje obrambno pos- lanstvo od nastanka leta 1949 naprej utemeljuje na pravnem načelu casus foederis. Korenite spremembe v mednarodnem varnostnem okolju po koncu hladne vojne so Nato postavile pred to temeljno dilemo: v okviru novega mednarodnega varnostnega okolja poiskati nov strateški cilj ali pa prenehati obstajati. Glavni akter v Natu je omenjeno dilemo neposre- dno po koncu hladne vojne razrešil tako, da je spodbudil preoblikovanje te vojaško-politične zveze in s tem zagotovil njen nadaljnji obstoj. Preoblikovanje Nata se je začelo z Londonsko deklaracijo (julij 1990), Rimsko deklaracijo (november 1991) in se nadaljevalo z vrhunskim zase- danjem v Berlinu (poleti 1996), Madridu (poleti 1997) in doseglo vrhunec z jubilejnim zasedanjem v Washingtonu (1999), na katerem je bil sprejet nov strateški koncept zavezništva. Dosedanje preoblikovanje Nata zajema tri temeljne razsežnosti, in si- cer: 1. širitev Nata z novimi članicami, 2. sprejetje novih vlog in poslanstva ter 3. sprememba notranje strukture Nata. Funkcionalna in geografska širitev Nata je povzročila, da je zavezništvo danes na »prehodu« iz organizacije za kolektivno obrambo svojih članic v organizacijo, ki se usmerja v zagotavljanje vseevropske stabilnosti in varnosti predvsem z operacijami za ohranjanje in uveljavljanje miru ( peacekeeping in peace-enforcement operations). Po zasedanju vrha Nata v Washingtonu (1999) obstajajo odprte mož- nosti za povabilo novih članic v prihodnje. Poleg tega je Nato okrepil sodelovanje s partnerskimi državami prek različnih institucionalnih ob- lik, kot so: a) Program PzM, ki naj bi okrepil sodelovanje z državami iz Srednje in Vzhodne Evrope, b) Okrepljeni program PzM naj bi omogočil partnerskim državam boljše sodelovanje v operacijah ohranjanja miru in v kriznem upravljanju, c) Koncept operacionalnih zmogljivosti ( Operational Capabilities Concept- XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 27 OCC) naj bi izboljšal povezljivost obrambnih sistemov partnerskih držav z Natovim, č) Politično-vojaški okvir za operacije PzM naj bi partnerskim državam omogočil sodelovati pri načrtovanju in izvajanju tovrstnih Natovih operacij, d) Akcijski načrt članstva naj bi omogočil državam, ki se želijo priključiti Natu, da se najprej predstavijo in delujejo v smeri včlanitve. Nov strateški koncept Nata opredeljuje evroatlantsko območje kot jedro za delovanje Nata, obenem pa poudarja svetovne okoliščine, ki prav tako vplivajo na varnost njegovih članic. Ta koncept izraža čezatlansko soglas- je o novih vlogah Nata pri ohranjanju miru, vzpostavljanju miru, razširja- nju partnerstva in zagotavljanje vseevropske stabilnosti. Pri tem je ponovno poudarjena temeljna odgovornost VS OZN za ohranjanje med- narodnega miru in varnosti. Glede notranjega preoblikovanja Nata je v novem strateškem konce- ptu potrjen kompromis, ki so ga članice dosegle že prej, in sicer podpora razvoju evropske varnostno-obrambne identitete – EVOI znotraj Nata. Ta bo od primera do primera s soglasjem dal na razpolago sisteme za opera- cije, ki jih bodo izvajale le njegove evropske članice. Vendarle je treba poudariti, da so ZDA dosegle rešitev v tem konceptu, ki omogoča sodelo- vanje vseh evropskih članic Nata v tovrstnih operacijah. To pa pomeni, da lahko v njih sodelujejo tudi nečlanice EU (npr. Turčija), kar nedvomno zmanjšuje možnosti za nadaljnji razvoj EVOI znotraj Nata. Kakor koli že, Nato se danes preoblikuje skladno z nekaterimi novimi cilji, kot so npr.: – zagotavljanje stabilnosti in varnosti v celotni Evropi, – vzpostavitev strateškega partnerstva z Rusko federacijo predvsem v okviru oblikovanja skupnega evropskega varnostnega sistema, – pomoč posocialističnim državam pri razvoju njihovih obrambnih dok- trin in sistemov na temelju demokratičnih načel civilno-vojaških razmerij v sodobni družbi, – krizno in mirovno posredovanje (operacije za ohranitev miru in huma- nitarna pomoč) (Grizold, 1997: 58). Še vedno pa so pomembne tudi nekatere tradicionalne naloge zveze Nato, kot so zagotavljanje kolektivne obrambe svojim članicam, ravno- težja ruske moči, ohranjanje položaja in vloge ZDA v Evropi ter povezo- vanje Nemčije v zahodne varnostne strukture (Cottey, 1998: 44). Medtem ko zveza Nato v obdobju hladne vojne v Evropi dejansko ni niti načrtovala delovanja zunaj ozemlja svojih članic (»out-of-area«), pa se v novem evropskem varnostnem okolju pripravlja za sodelovanje pri reševanju sporov (humanitarne akcije, operacije ohranjanja in vzpostav- ljanja miru) tudi zunaj ozemlja svojih članic. Eden od najpomembnejših dosežkov dosedanjega preoblikovanja zve- 28 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX ze (npr. zamenjava prejšnje vojaške strategije izpostavljene obrambe in prožnega odziva z novo vojaško strategijo, ki temelji na manjših, bolj mobilnih konvencionalnih silah ter uporabi jedrskih sil kot skrajni mož- nosti, idr.) je njena »evropeizacija«. To pomeni, da dobivajo evropske članice zveze Nato večji vpliv kot v preteklosti tako v poveljniški struktu- ri kot tudi možnost, da v okviru zveze Nato ukrepajo v nekaterih operaci- jah brez udeležbe ZDA. Skratka, zveza Nato se od leta 1990 preoblikuje iz organizacije, ki je bila usmerjena predvsem v zagotavljanje kolektivne obrambe svojim čla- nicam, v varnostno organizacijo, ki naj bi poleg obrambnih zagotavljala tudi nekatere druge razsežnosti varnosti (npr. humanitarne, ekološke idr.) ne samo svojim članicam, ampak tudi širšemu mednarodnemu sistemu. Analiza vsebine dokumentov zveze Nato kaže, da ne glede na različne varnostne potrebe njenih članic ostaja njihov strateški interes, utemeljen na skupnih vrednotah in različnih interesih, še vedno isti, in sicer ohrani- ti spremenjeno zvezo kot »politično-vojaški varnostni instrument«, s katerim bodo ohranjale evroatlantsko varnostno skupnost (prim. Cottey, 1998: 58). Nato še naprej ostaja organizacija, katere odločitve so sprejete s so- glasjem njenih polnopravnih članic. Svoje članstvo je povečala v t. i. prvem krogu s tremi državami. Z razširitvijo na »Praškem vrhu« novem- bra 2002 se bo Nato utrdil kot jedro nastajajočega evropskega varnostne- ga sistema, ki pa bo vključeval tudi druge organizacije in institucije. 3) ZEU – evropska organizacija, ki je v drugi polovici osemdesetih let postala obrambna razsežnost EU s ciljem oblikovanja in izvajanja evrop- ske varnostne politike. Na temelju dosedanjega prilagajanja ZEU novemu evropskemu varnostnemu okolju je mogoče trditi, da je bila ZEU v drugi polovici devetdesetih let svojevrstna povezava med EU in zvezo Nato. S tem je bila dana možnost, da bi ZEU lahko zagotavljala politični nadzor in strateško usmeritev za vojaške operacije pri reševanju kriz, za katere bi se kolektivno odločile evropske države in v katerih ZDA in Kanada ne bi želele neposredno sodelovati (Rotfeld, 1998: 158). Natova vojaška operacija na Kosovu od marca do junija 1999 je pripo- mogla k temu, da so vodilne zahodnoevropske države okrepile prizade- vanje za oblikovanje samostojne evropske obrambe ter v tem okviru spodbudile proces stapljanja ZEU z EU. 4) OVSE – Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, ki je začela kot mednarodni forum, katerega pogajalske dejavnosti so zajemale tudi področje mednarodne varnosti, danes pa je organizacija z razpoznavno upravno strukturo, širokim članstvom (54 držav) in nekaterimi varnost- nimi mehanizmi. OVSE se je v dosedanji institucionalizaciji razvila v pomembno in potrebno evroatlantsko varnostno organizacijo, ki lahko prepreči nove delitve med evropskimi državami. V svojem triindvajsetlet- XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 29 nem razvoju je razvila več varnostnih mehanizmov za zagotavljanje med- narodnega miru in varnosti. Ker pa sta uporaba in delovanje njenih var- nostnih mehanizmov odvisna izključno od politične volje držav članic, ji pogosto očitajo premajhno učinkovitost pri zagotavljanju evropske var- nosti. Kljub nekaterim pomanjkljivostim (npr. široko opredeljene naloge in pomanjkljiva infrastruktura za njihovo izvajanje, zapleteni postopki delovanja nekaterih varnostnih mehanizmov, malo stalnega osebja in nezadostni finančni viri, premajhna in nedorečena usklajenost OVSE z drugimi mednarodnimi organizacijami, npr. z zvezo Nato, ZEU, Evrop- skim svetom, OZN) je OVSE danes nepogrešljiva območna organizacija, ki s celovitim pristopom k evropski in svetovni varnosti pomembno pri- speva k vzpostavljanju uravnoteženega skupnega in celostnega evropske- ga varnostnega sistema. Brez OVSE bi bil ta sistem usmerjen v zagotav- ljanje zgolj vojaškega vidika evropske varnosti. V sedanjem evropskem varnostnem sistemu ima OVSE pet temeljnih vlog (Hyde – Price, 1998: 34–35), in sicer: 1. pomeni forum za vseevropsko mnogostransko diplomacijo, ki se ukvarja z vrsto zadev na področju varnosti in sodelovanja. S tem zago- tavlja ustrezen institucionalni okvir za pogovore in pogajanja med vse- mi svojimi članicami; 2. zagotavlja sredstva za podporo ter uveljavitev vrednot in standardov obnašanja med svojimi članicami, še zlasti na področjih človekovih pravic, brez uporabe sile. V tem smislu zagotavlja pomemben norma- tivni okvir za »kooperativni varnosti sistem znotraj evropske družbe držav«; 3. daje na razpolago vrsto mehanizmov za nadzor nad človekovimi pravi- cami posameznika in etničnih manjšin; 4. podpira vojaško odprtost in preglednost, nadzor nad oboroževanjem in razvoj ukrepov zaupanja med svojimi članicami; 5. razvija mehanizme zgodnjega opozarjanja ( early warning), preventivne diplomacije in kriznega upravljanja. 5) EU – Evropska unija, ki je imela v obdobju hladne vojne zelo omejene pristojnosti na področju varnostnih zadev, danes pa ima svoje mesto v evropski varnostni arhitekturi, še zlasti povezana z ZEU. V celotnem obdobju hladne vojne je bila Evropska skupnost (danes EU) poleg Nata ena od dveh prevladujočih institucij Zahodne Evrope, ki je pomenila civil- no moč z zelo omejenimi pristojnostmi na področju varnostnih zadev ter brez vsakršnih pristojnosti na področju vojstva in obrambe. Vojstvo in obramba sta bila povsem v rokah Nata, ki je zadovoljeval interese mnogih zahodnoevropskih držav, obenem pa je zagotavljal prisotnost ZDA v Evro- pi. ZEU kot obrambna organizacija zahodnoevropskih držav je bila zaradi zelo omejenih vojaško-obrambnih zmogljivosti podrejena Natu. S koncem hladne vojne se je zmanjšal pomen vojaškega vidika evrop- ske varnosti, obenem pa sta ponovno oživeli zamisli o vlogi obrambne 30 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX organizacije – ZEU in EU v evropski varnostni »arhitekturi«. EU naj bi do- bila pristojnosti tako na zunanjepolitičnem kot na obrambnem področju. EU in ZEU sta v tem obdobju imeli možnost združitve v eno organiza- cijo. V tem okviru sta morali organizaciji najprej ponovno opredeliti kon- cept varnosti in svoj pristop k reševanju varnostnih zadev v spreme- njenem evropskem varnostnem okolju po koncu hladne vojne. Nov varnostni koncept, za katerega sta se opredelili, je širši od tistega iz obdobja hladne vojne, saj poleg vojaških vključuje tudi nevojaške razsež- nosti varnosti, kot npr. gospodarske, socialne, okoljevarstvene itd. To je okrepilo položaj EU tudi na varnostno-obrambnem področju. Drugo pomembno dejstvo na področju evropske varnosti neposredno po koncu hladne vojne je bilo soglasje političnih elit v zahodnoevropskih državah o načinu krepitve varnosti celotne evropske celine. Nov način krepitve evropske varnosti naj bi temeljil na okrepljenem povezovanju evropskih držav. V letih neposredno po koncu hladne vojne so se tri organizacije, EU, ZEU in Nato, prerekale o vprašanju, ali naj gre oblikovanje evropske obrambne identitete na račun atlantskega zavezništva. Nekatere države (kot npr. Francija in Španija) so se zavzemale, da se okrepi vloga Evrope na področju obrambe, vloga Nata pa naj se omeji na ozemeljsko prvino evropske obrambe. Kmalu pa je postalo jasno, da EU kratkoročno ne bo postala pomembnejši akter na obrambnem področju. Zahodnoevropske države so začele zmanjševati svoje obrambne izdatke, najprej Nemčija in Velika Britanija, nato še Francija (1995) in druge države. EU in ZEU sta le postopoma prilagajali svojo strukturo in postopke delovanja na področju kriznega upravljanja. EU je ustanovila CFSP z Maastrichtsko pogodbo, ki so jo članice ratificirale šele leta 1993. Šele 1992 je bilo na srečanju v Petersbergu določeno, da lahko ZEU prevzame določene naloge, kot so humanitarne, ohranjanje miru ( peace- keeping) in krizno upravljanje ( crisis management). ZEU se je usmerila na vzpostavljanje operativnih zmogljivosti v okviru koncepta sil, odgovornih ZEU ( Forces Answerable to WEU-FAWEU). Na vrhunskem sestanku Nata v Bruslju leta 1994 so se ZDA strinjale, da lah- ko Natovo infrastrukturo (npr. strateško premeščanje sil) uporablja ZEU za izvajanje evropskih obrambnih operacij, v katerih ZDA in Kanada ne bi hotele sodelovati. To je bilo možno šele leta 1996 s sprejetjem konce- pta skupnih združenih namenskih sil ( Combined Joint Task Forces) na sestanku Nata v Berlinu. Ta koncept je na eni strani potrdil verodostoj- nost ZEU za izvajanje manjših evropskih vojaških operacij, obenem pa je na drugi strani potrdil podrejenost ZEU Natu. Od leta 1998 si vodilne zahodnoevropske države (Francija, Velika Bri- tanija, Nemčija) pospešeno prizadevajo za vzpostavitev skupnih (evrop- skih) vojaških sil, ki bodo sposobne neodvisno od Nata izvajati operacije pod vodstvom EU. To kratkoročno pomeni, da bo EU razvila zmogljivosti za izvajanje vojaških operacij v okviru kriznega upravljanja. Dolgoročno XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 31 pa je to lahko temeljni okvir za vzpostavitev neodvisne evropske ob- rambne strukture. Kljub temu je treba ugotoviti, da ima pridobivanje vojaške vloge EU nekatere nedorečenosti, kot so npr.: 1. poenotenje interesov vseh njenih članic glede tega cilja. Njegovo ure- sničevanje bo zahtevalo njihovo večjo finančno angažiranje; 2. uskladitev interesov EU z ZDA, Rusijo in morebiti tudi s kandidatka- mi za polnopravno članstvo; 3. opredelitev in vzpostavitev pravnoinstitucionalnega okvira EU za izva- janje vojaških operacij; 4. razvoj zmogljivosti EU za izvajanje vojaških operacij (integrirana vojaš- ka struktura itd.). 6) SE – Svet Evrope, ki se vključuje v zagotavljanje evropske varnosti predvsem pri nevojaških razsežnostih in s poudarjanjem celostnega razu- mevanja sodobnega varnostnega vzorca. Pri tem izhaja iz koncepta demokratične varnosti, ki ima dva vidika, in sicer: 1. vztrajanje pri tezi, da so pluralistična in parlamentarna demokracija, nedeljivost in univerzalnost človekov pravic, vladavina prava ter sku- pna kulturna dediščina, obogatena z različnostjo, temeljni pogoji var- nosti; 2. evropsko sodelovanje na omenjenih podlagah je temeljna metoda za vzpostavljanje vsesplošnega zaupanja na celotni celini in lahko hkrati prepreči izbruh sporov in pomaga najti ustrezne rešitve za reševanje skupnih vprašanj. Uresničevanje koncepta demokratične varnosti nedvomno prispeva k prizadevanjem za odpravljanje različnih varnostnih izzivov, s katerimi se srečujejo evropske države na individualni in/ali na skupni ravni: kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zapostavljanje dela prebival- stva, kršitve vladavine prava, agresivni nacionalizem, rasizem, medetnič- ne napetosti in spori, terorizem in organizirani kriminal, socialna dezin- tegracija idr. Sklepno razmišljanje Oblikovanje nove evropske varnostne arhitekture po koncu hladne vojne temelji na teh temeljnih premisah9: 1. Razsežnosti evropske varnosti so ob začetku devetdesetih let zaradi mnogih že omenjenih sprememb dobile novo podobo. Konec hladne voj- 8 Glej več o tem v knjigi: Gärtner, Hyde-Price, Reiter 2001: 113–165. 32 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX ne na evropskih tleh je navidezno zmanjšal možnost neposrednih vojaš- kih konfrontacij velesil, dejansko pa je odprl pot novemu ogrožanju varnosti, ki je bilo v obdobju dvopolnosti in oboroževalne tekme bolj v ozadju. Poleg izboljšanja varnostnih razmer na evropskih tleh, ki je države spodbudilo, da poiščejo nekakšen skupen evropski varnostni sistem, se povečuje politična, vojaška, gospodarska in družbena nestabilnost. Delo- ma izvira iz odprtih vprašanj, ki imajo izhodišče že v polpretekli zgodovi- ni, kot so mednarodni terorizem, begunci, vprašanja meja in suverenosti držav, medetnični spori, v osnovi pa se poraja ob propadu socialističnih družbenih sistemov, ki v gospodarskem in demokratičnem prehodu vse pogosteje povzročajo nezadovoljstvo in občutek razočaranja svojih držav- ljanov. Gospodarska razsežnost varnosti je torej glede na dejstvo, da se evrop- ske države še vedno ločujejo na gospodarsko uspešne in na manj uspe- šne, izrednega pomena, vsekakor pa ji sledijo tudi ekološka, socialna in humanitarna razsežnost. 2. Evropski varnostni sistem se oblikuje na treh temeljnih ravneh, in si- cer: a) nacionalni (države zagotavljajo nacionalno varnost kot politično in osebno dobrino, ki se uresničuje kot temeljna individualna in kolek- tivna človekova pravica z angažiranjem celotne nacionalnovarnostne strukture), b) večnacionalni (obstoj različnih dvostranskih in mnogostranskih spora- zumov o varnosti, npr. komisije za dogovarjanje o odprtih varnostnih vprašanjih, občasna srečanja voditeljev držav in vlad, omejevanje kon- vencionalnega orožja itd.), c) mednarodni (mednarodne organizacije, katerih naloga je zagotavljanje miru in varnosti v mednarodni skupnosti – OZN, Nato, EU (ZEU), OVSE, Svet Evrope) (Grizold, 1996: 12). Poleg tega pa se evropska varnost zagotavlja tudi na območnih in podob- močnih ravneh predvsem kot obsežno sodelovanje med državami, in si- cer od gospodarskega, političnega, kulturnega do skupnega reševanja različnih varnostnih vprašanj (npr. boj proti kriminalu, trgovini z mamili in orožjem itd.). Med pomembnejše forume, v okviru katerih države na območni in podobmočni ravni prispevajo k stabilnosti in varnosti v Evropi, spadajo: Nordijski svet, Konferenca o varnosti in sodelovanju v Sredozemlju, Sredjeevropska pobuda, Pakt stabilnosti za Jugovzhodno Evropo, Svet baltiških obmorskih držav, Barentski območni svet, Arktični svet idr. Temelj novega evropskega varnostnega okolja so varnostne organizaci- je – OZN, Nato, EU (ZEU) in OVSE. Te organizacije so popolnoma skrbe- le za ohranjanje varnosti v Evropi v preteklem obdobju in so bile (razen XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 33 OZN) vse v zahodnoevropskih državah. Današnje evropsko varnostno okolje zahteva temeljito preoblikovanje prejšnjega evropskega instituci- onalnega varnostnega okvira. Sedanje institucije, kolektivno ali posamič- no, namreč niso bile vzpostavljene za delovanje v evropskem varnost- nem okolju po koncu hladne vojne. Predvsem zaradi novih temeljev in pojmovanj varnosti, ki temeljijo na celovitosti in nedeljivosti, morajo te mednarodne organizacije prilagoditi svoje delovanje in sestavo novona- stalim razmeram. Temeljno spoznanje, ki je skupno organizacijam zaradi novega mednarodnega okolja, je, da nobena organizacija ni sposobna sama v celoti pokrivati varnostnih in obrambnih potreb evropske celine. Nujno je torej, da se njihovo delovanje tudi pri iskanju nove evropske in varnostne identitete medsebojno povezuje in dopolnjuje. 3. Sistem kolektivne varnosti v okviru OZN, v katerem so članice zave- zane, da ne bodo uporabljale sile v medsebojnih odnosih in da bodo sku- pno nastopile proti vsakemu, ki bi kljub temu poskušal doseči svoje cilje z nasiljem proti partnerju v sistemu, ostaja še naprej pomembna prvina zagotavljanja evropske varnosti. Zgodovinske izkušnje kažejo, da je ključno vprašanje mednarodne skupnosti, kako zagotoviti, da so velike sile na strani zaščitnika mednarodnega prava in mednarodne varnosti, ne pa na strani njihovih kršilcev. Zato je danes bistvenega pomena soglasje čim širšega kroga članic OZN o vlogi, poslanstvu in strukturi te univerzalne mednarodne organizacije pri zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti v naslednjem tisočletju. 4. Nadaljnji obstoj in razvoj Nata kot trenutno najbolj operativno sposob- ne evroatlantske obrambne organizacije po koncu hladne vojne je odvi- sen predvsem od dveh temeljnih dejavnikov, in sicer: a) prihodnjega evropsko-ameriškega sodelovanja pri varnosti (povezova- nje varnostnih interesov Evrope in ZDA) in b) pripravljenosti evropskih držav (najprej predvsem članic t. i. evrop- skega jedra v okviru EU in potem tudi drugih evropskih držav), da oblikujejo skupno varnostno-obrambno politiko ter okrepijo skupno obrambno strukturo (prim. Rowen, 1997: 161). Kot kaže po vrhu EU v Helsinkih (9.–11. 12. 1999), je evropsko jedro potrdilo svojo pripravljenost za oblikovanje skupne obrambne politike in strukture, ki bo neodvisna od Nata in ki bi lahko v prihodnosti tudi spodbudila zamenjavo Nata z novo obliko evroatlantskega varnostnega sodelovanja, v kateri bodo evropske države enakopravne partnerice ZDA. 5. Stabilnost in konsistentnost evropske varnostne arhitekture sta odvi- sni tudi od položaja in vloge OVSE v njej. OVSE kot evroatlantska var- nostna organizacija je nepogrešljiva pri oblikovanju in spoštovanju norm 34 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX ter načel delovanja svojih članic tako znotraj svojih družb (demokratič- nost, človekove pravice, pravna država itd) kot tudi v mednarodnih odno- sih (sodelovanje namesto grobega tekmovanja, miroljubno reševanje vprašanj in sporov itd). Že na zasedanju OVSE v Moskvi leta 1991 je bilo sprejeto načelo, da človekove pravice niso zgolj notranja zadeva posamezne članice, ampak so skupna zadeva vseh članic in mednarodne skupnosti kot celote. To pomeni, da ima OVSE ob kršenju človekovih pravic kot temeljne prvine individualne in kolektivne varnosti v posamezni članici legitimno pravi- co odzvati se oziroma uporabiti svoj varnostni mehanizem za reševanje vprašanja kršenja človekovih pravic. Glede na to, da OVSE zagovarja celovit koncept sodobne varnosti ( a comprehensive and cooperative security concept), ki vključuje vse bistvene razsežnosti varnosti posameznika in družbe (ekonomsko, socialno, politično, človekoljubno, okoljevarstveno idr.) ter predvideva zagotavljanje mednarodne varnosti s skupnim priza- devanjem in soglasjem držav o temeljnih varnostnih mehanizmih in instrumentih, bo njena vloga v evropski varnostni arhitekturi v prihod- nje še večja. In to ne samo pri zgodnjem opozarjanju, preprečevanju izbruha sporov in urejanju razmer po prenehanju sporov, ampak tudi pri urejanju evroatlantskega partnerstva. 6. V vzpostavljanje nove evropske varnostne arhitekture so vključene tudi ZDA. S svojo prisotnostjo v Evropi so ZDA pomemben dejavnik sta- bilnosti in varnosti za evropske države, obenem pa so svojevrsten »pobudnik« evropskega povezovanja na ekonomskem, političnem in var- nostnem področju. 7. V evropsko varnostno arhitekturo je vključena tudi Rusija kot največ- ja, vojaško najmočnejša ter trenutno zelo ranljiva in nestabilna država naslednica nekdanje SZ. Stanje med Rusijo in Zahodom lahko označimo kot pogojni mir. V tem smislu Rusija in zahodne industrijsko razvite države medsebojne odnose še vedno utemeljujejo na konceptu odvračanja z zastraševanjem z upora- bo sile (tudi jedrske). Pozitivna sprememba na tem področju je možna dolgoročno in je povezana predvsem z nadaljevanjem dveh procesov: a) notranjega preoblikovanja Rusije v smeri demokratične in z Evropo povezane države in b) oblikovanjem skupne, nerazdeljene in demokratične Evrope (prim. Goodby, 1998: 191). 8. Velike spremembe v geopolitičnem in vojaško-političnem okolju v Evropi in svetu sploh narekujejo po koncu hladne vojne nove poglede na zagotavljanje varnosti na ravni mednarodnega sistema, ki bodo bolj kot v preteklosti temeljili na načelih sodelovanja, mirnega reševanja sporov in delovanja večstranskih institucij, ki se bodo pri reševanju evropskih var- XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 35 nostnih zadev medsebojno dopolnjevale in zagotavljale udeležbo vsake države na tem območju. Sedanje varnostno okolje v Evropi odpira povsem nove možnosti za večjo uveljavitev »kooperativnega« modela zagotavljanja evropske in svetovne varnosti, obenem pa izraža vso zaple- tenost, težavnost, protislovnost in negotovost pri uveljavljanju tega modela v praksi. Kljub temu pa evropski mednarodni sistem danes raz- polaga s številnimi organizacijami in institucijami, ki lahko z ustrezno medsebojno delitvijo dela in s sodelovanjem pomagajo vzpostaviti nov, skupni in celostni evropski varnostni sistem, ki bi učinkovito zadovolje- val varnostne potrebe vsake posamezne države in evropske celine v celoti. Literatura: Archer, Clive, Olli – Pekka Jalonen (1996): Changing European Security Landscape. Tampere: Peace Research Institute, Research Report No. 63. Benko, Vladimir (1997): Zgodovina mednarodnih odnosov. Ljubljana: Znan- stveno in publicistično središče. Buzan, Barry; Ole Weaver; Japp de Wilde (1998): Security. A New Frame- work for Analysis. Boulder. London: Lynne Rienner Publishers. Christopher, Ulrich (1994): The Growth of New Threats to European Security. European Security, 3 (Summer 1994) 2. Cottey, Andrew (1998): NATO transformed: the Atlantic Alliance in a new era. V: Park, William & Wyn G. Rees (eds.): Rethinking Security in Post-Cold War Europe, str. 43–60. London and New York: Addison Wesley Langman Limited. Encyclopaedia Britannica (1964). Chicago, London, Toronto. Gärtner, Heinz and Allen G. Sens (1996): Small States and the Security structures of Europe: The Search for Security After the Cold War. V: Ingo Peters (ed.):, New Security Challenges: The Adaptation of Interna- tional Institutions: Reforming the UN, NATO, EU and CSCE since 1989. New York: St. Martin’s Press. Gärtner, Heinz, Hyde-Price, Adrian and Reiter, Erich (2001): Europe’s New Security Challenges. Boulder, Colorado: Lynne Rienner Publishers, Inc. Ghebali, Yves; Brigitte Sauerwein (1995): European Security in the 1990s: Challenges and Perspectives. Geneva: UNIDIR. Goodby, James (1998): Europe Undivided. The New Logic of Peace in U.S.- Russian Relations. Washington, D.C., Standford: United States Intitute Of Peace Studies, Institute For International Studies, Stanford Uni- versity. 36 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Grizold, Anton (1996): Varnost malih držav v okviru novega evropskega var- nostnega okolja. V: Anton Kramberger (ur.): Slovenska država, družba in javnost, str. 65–74. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Grizold, Anton (1997): Slovenia and NATO: Cooperation and Membership. Ljubljana and Geneva: Faculty of Social Sciences & Graduate Institute of International Studies. Hyde – Price, Adrian (1991): European Security beyond the Cold War. Four Senarious for the Year 2000. London: The Royal Institute of Internati- onal Affairs; Sage Publications. Hyde – Price, Adrian (1998): The OSCE and European Security. V: Park, William & Rees, G. Wyn (eds.), Rethinking Security in Post-Cold War Europe, str. 23–42. London and New York: Addison Wesley Longman Limited. Keohane, Robert O.; Joseph S. Nye; Stanley Hoffmann (1993): After the Cold War, International Institutions and State Strategies in Europe, 1989–1991. Cambridge: Harvard University Press. McArdle Kelleher, Catherine (1995): The Future of European Security: An Interim Assessment. Washington D.C.: The Brookings Institution. Munera, Gabriel (1994): Preventing armed conflict in Europe: lessons from recent experience. Paris: Institute for Security Studies/Western Euro- pean Union. Park, William & G. Wyn Rees (eds.) (1998): Rethinking Security in Post- Cold War Europe. London and New York: Addison Wesley Longman Limited. Rotfeld, Adam Daniel (1998): Europe: the transition to illusive security, str. 141–167. V: SIPRI Yearbook 1988: Armaments, Disarmament and International Security. New York: Oxford University Press. Rowen, Henry S. (1997): The Uncertain Future of the Atlantic Alliance, str. 125–162. V: Bark, Dennis L. (ed.) (1997): Reflections On Europe. Stan- dford: Hoover Institution Press, Standford University. Sauerwein, Brigitte (1993): European Security: The Institutional Challenge. International Defense Review, 26 (1993) 1. Sens, Allen (1996): Small-State Security in Europe: Threats, Anxieties and Strategies After the Cold War. V: Werner Bauwens, Armand Clesse & Olav F. Knudsen (eds.): Small States and the Security Challenge in the New Europe. London, Washington: Brassey’s. Ullman, Richard H. (1991): Securing Europe. Twickenham: A Twentieth Century Fund, Inc. Vukadinović, Radovan (1996): Central European Security and Cooperation. Zagreb: European movement Croatia. Winkler, Theodor (1993): Central Europe and the Post-Cold War European Security Order, str. 15–40. V: Jacob Kipp (ed.): Central European Security Concerns: Bridge, Buffer or Barrier London: Frank Cass. Wyllie, James H. (1997): European Security in the New Political Environ- ment. London and New York: Addison Wesley Longman Limited. 37 Vinko Vegič NATO PO HLADNI VOJNI: O TEORETIČNIH PERSPEKTIVAH S tem ko se je pred dobrim desetletjem končala hladna vojna in nekda- nja Sovjetska zveza ni več pomenila grožnje »Zahodu«, je nadaljnja uso- da Nata postala predmet političnih in teoretičnih razprav. S političnega vidika je šlo za dileme glede vloge Nata v nastajajoči varnostni ureditvi v Evropi. Zelo pomembno pa je tudi, da sta za številne države na prehodu sodelovanje z Natom in članstvo v zavezništvu postali ena od ključnih varnostnopolitičnih usmeritev. V teoriji so bile po koncu hladne vojne odmevne številne razprave o varnosti v novonastajajočem mednarodnem sitemu.1 Tem razpravam se bomo tu izognili, osredotočili pa se bomo zgolj na teoretične poglede na zavezništva, na podlagi katerih poteka raz- prava o usodi Nata. Prihodnost Nata je postala pravzaprav preizkusni primer veljavnosti predpostavk posameznih teoretičnih smeri glede nara- ve odnosov med državami in iz tega izhajajočih predpostavk o zavezniš- tvih. Zavezništva so dejansko stalen in eden od središčnih pojavov v med- narodnih odnosih, zato jim teorija namenja precejšnjo pozornost. Tovrst- na teoretična proučevanja so usmerjena v razumevanje zakonitosti nasta- janja zavezništev, dinamike odnosov med zaveznicami, vprašanj trajnosti in razpada zavezništev idr. V preteklosti je pri proučevanju zavezništev prevladoval realistični pristop k mednarodnim odnosom. Medtem ko razprave o ustreznosti tovrstnega razumevanja mednarodne politike tra- jajo že nekaj desetletij, so bile s koncem hladne vojne prav na primeru Nata predpostavke te šole glede zavezništev posebej kritično obrav- navane. Teoretiki so se oprli na druge pristope, za katere so predvidevali, da bi lahko imeli večjo pojasnjevalno moč. V zadnjih desetih letih so se pojava Nata znanstveniki tako lotevali z različnih teoretičnih perspektiv. V naš prikaz ne bomo vključili vseh (številnih) teoretičnih perspektiv s katerimi sodobna znanost proučuje mednarodne odnose in vprašanje varnosti v teh odnosih. Osredotočili se bomo na tri teoretične perspektive, ki so v obsežni literaturi o Natu, nastali v zadnjem desetletju, posebej prevladovali. Teh perspektiv ne bo mogoče podrobneje predstaviti, pač pa se bomo omejili na tiste predpo- stavke, ki so za razumevanje vloge Nata v nastajajoči evropski varnostni 1 Gl. npr. Jervis, 1991/92; Evera, 1990; Mearsheimer, 1990. 38 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX arhitekturi v preteklih desetih letih posebej pomembne. V prikazu se bomo tako omejili na realistično teorijo oziroma njene sodobne izpeljan- ke, teorijo neoliberalizma oziroma neoliberalni pogled na mednarodne institucije in na konstruktivistični pristop k vlogi mednarodnih institucij. Ta okvir je lahko podlaga za razumevanje kompleksnosti vprašanj, pove- zanih z vlogo in prihodnostjo Nata, in vprašanj varnosti v sodobni Evropi nasploh, skratka razmer, v katere so umeščena tudi nacionalnovarnostna prizadevanja slovenske države. Realistična teorija in zavezništva Realistična teorija oziroma njene sodobne izpeljanke je v proučevanju mednarodnih odnosov ena središčnih in najpomembnejših teorij. V sodobnosti se je takšna obravnava mednarodnih odnosov posebej uvelja- vila po II. svetovni vojni, za utemeljitelja sodobne realistične teorije šteje- jo Hansa Morgenthaua. Ta pristop pa se je v omenjenem obdobju razvil v različne neorealistične ali strukturalistične šole. Posledica prevlade te teoretične smeri je tudi, da so najbolj splošno sprejete sodobne teoretič- ne predpostavke glede zavezništev v veliki meri utemeljene na realistič- nem razumevanju mednarodne politike, ki posebno vlogo pripisuje moči. Morgethau (1995: 102) na središčnost koncepta moči v teoriji opo- zarja z ugotovitvijo, da je »mednarodna politika tako kot vse politike bor- ba za moč. Ne glede na končne cilje mednarodne politike je moč vedno njen neposredni cilj … Kadarkoli [državniki] poskušajo doseči svoj cilj s sredstvi mednarodne politike, to storijo tako, da se borijo za moč.« Skla- dno s tem so zavezništva »obravnavana kot posledica glavnih antagoni- zmov in se oblikujejo, da bi zaveznice s tem povečale svojo moč … Obravnavajo se kot posledica strukture sistema, pojmovanega v neoreali- stičnem smislu« (Keohane, 1989: 15). Moč, ki je v tej teoriji temeljna kategorija v mednarodnih odnosih, je tudi temeljna določilnica varnosti, zavezništva pa varnost držav poveču- jejo predvsem tako, da povečujejo njihovo moč. Države se pri iskanju možnosti za svoje preživetje opirajo na načelo »samopomoči« ( self-help). Pri tem uporabljajo lastna in zunanja sredstva. Med zunanja sredstva sodi t. i. agregacija moči, pri tem pa se ustvarjajo koalicije in protikoalici- je (gl. Benko, 2000: 62). Realistična teorija pojasnjuje, da zavezništva združujejo moč držav predvsem zato, da bi »ohranile, povečale ali ustvarile pozicije moči za diplomacijo ali vojno« (Friedman, 1970: 10–11). Če se ponovno opremo na stališča Morgenthaua, najdemo predpostavko, da imata državi, ki med seboj tekmujeta, tri možnosti za ohranitev ali izboljšanje svojega relativnega položaja moči: povečata lahko svojo lastno moč; svoji moči lahko dodata moč drugih držav; moč drugih držav zadržita druga pred XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 39 drugo. Prva možnost pomeni oboroževalno tekmo. Izbira druge in tretje možnosti pa pomeni, da sta se državi odločili za politiko zavezništev (Morgenthau: 286). Z realističnega vidika je v mednarodnih odnosih ključno ravnotežje moči, uravnoteženje moči pa poteka predvsem s pomočjo sklepanja zavezništev. Zgodovinsko najpomembnejše izraze ravnotežja moči tako »ne gre iskati v ravnovesju dveh izoliranih nacij, ampak v odnosih med eno nacijo ali zavezništvom nacij in drugim zave- zništvom« (prav tam: 286). Skladno s konceptom ravnotežja moči bo država, če »kopiči več sred- stev, v nekem trenutku postala grožnja za druge v sistemu. Ti pa se bodo zato, da bi izravnali njena sredstva, združili v zavezništvo ter se uravno- težili z novo močno državo in jo onemogočili« (Russett in Starr 1996: 214). Gledano z afirmativnega vidika Liska (1962: 26) ugotavlja, da države vstopajo v zavezništva, da bi dopolnjevale svojo moč; z negativne- ga vidika pa so zavezništva sredstvo za zmanjševanje vpliva antagonistič- ne moči, zaznane kot pritisk, ki ogroža neodvisnost države. Vendar neka- teri realistični teoretiki tudi opozarjajo, da moč ne pomeni nujno grožnje. Neka država lahko moč druge države pojmuje kot ogrožajoč dejavnik in skuša s pomočjo zavezništva vzpostaviti ravnotežje proti moči, ki jo ogro- ža. Lahko pa te države ne pojmuje kot ogrožajoče ali celo skuša pridobiti njeno podporo (Walt, 1987: 179). Država se lahko močnejši sili pridruži, za kar se uporablja angleški izraz bandwagoning. Moč je torej mogoče uporabiti za grožnjo ali podporo državam. Zato so pričakovanja glede tega, kako bo druga država uporabila svojo obstoječo moč, ključnega pomena. Realistična teorija je modifikacijo koncepta ravnotežja moči, s katero razlaga zavezništva, doživela s konceptom, ki moči same po sebi ne obravnava več kot temeljnega dejavnika pri opredeljevanju vzorcev sklepanja zavezništev. Ugotavljanje moči tako v nekaterih primerih ni ustrezna podlaga za razumevanje zavezništev, na kar je opozoril Walt (1987), ki koncept rav- notežja moči (balance of power) dopolnjuje s konceptom ravnotežja grož- nje ( balance of threat). V nasprotju s tradicionalno teorijo ravnotežja moči Walt meni, da »države sklepajo zavezništva bolj zato, da bi vzpostavile ravnotežje proti grožnjam kot pa proti sami moči. Čeprav je razdelitev moči zelo pomemben dejavnik, na intenzivnost grožnje vplivajo tudi zemljepisna bližina, ofenzivne zmožnosti in zaznava namer« (1987: 5). Pri tem, kolikšno grožnjo bo neka država pomenila za druge države, Walt posebno pozornost pripisuje zaznavi namer. Agresivni nameni neke države bodo zelo verjetno spodbudili oblikovanje zavezništev proti njej, pri tem pa moč ne bo nujno imela glavne vloge. Države, ki pomenijo največjo nevarnost, niso nujno tudi najmočnejše države v sistemu. Drža- ve skušajo vzpostavljati ravnotežje proti grožnji, ki jo pomeni neka država, in ne zgolj proti njeni moči. Neravnotežje grožnje nastane, ko je najbolj ogrožajoča država ali koalicija znatno bolj nevarna kot druga naj- bolj ogrožajoča država ali koalicija (prav tam: 265). »Medtem ko teorija 40 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX ravnotežja moči predpostavlja, da se bodo države odzivale na neravnotež- je moči, teorija ravnotežja grožnje predpostavlja, da bodo, kadar se poja- vi neravnotežje grožnje (npr. ko se zdi ena država ali koalicija posebej nevarna), države oblikovale zavezništva ali okrepile svoja notranja priza- devanja, da bi tako zmanjšale svojo ranljivost« (prav tam: 263). Walt opozarja, da je s konceptom ravnotežja groženj mogoče celoviteje pojasnjevati nastajanje sodobnih zavezništev. Tako je po drugi svetovni vojni na odločitve držav za zavezništvo bodisi s Sovjetsko zvezo (SZ) bodisi z ZDA vplivala predvsem zaznava, koliko je neka velesila za dolo- čeno državo ogrožajoča, pri tem pa je imel pomembno vlogo dejavnik ideološke podobnosti oziroma nasprotovanja. ZDA in njihove zaveznice so vseskozi po drugi svetovni vojni po skupni moči daleč presegale SZ in njen sistem zavezništev. Če bi torej sklepanje zavezništev potekalo zgolj z upoštevanjem ravnotežja moči, bi bilo mogoče pričakovati, da bi se mno- ge države namesto za zavezništvo z ZDA odločile za zavezništvo s SZ. Vendar pa so nasprotno ZDA kot največja svetovna sila pritegnile v zave- zništvo večino drugih industrijskih držav. To »anomalijo« Walt pojasnjuje s tem, da je SZ pomenila večjo nevarnost, čeprav so bile ZDA močnejša sila (prav tam: 275–6). Ugotavlja, da »ni mogoče izpodbijati težnje držav po nasprotovanju prevladujočim silam«, vendar posamezne študije kaže- jo, »da je moč lahko manj pomembna od drugih dejavnikov, kot je npr. zaznava namer« (prav tam: 9). V realistični teoriji pa sta z grožnjo povezani tudi kohezivnost in traj- nost zavezništev. Sodelovanje med zaveznicami je predvsem posledica skupne grožnje. Zavezništva niso trajna, ker odprava grožnje zmanjšuje spodbude za sodelovanje in tako privede do njihovega krhanja. Na ta za realizem temeljni postulat je opozoril že Tukidid v delu Peloponeška vojna, namreč, da je skupni strah pred tretjo stranjo edina trdna podlaga, na kateri je mogoče vzpostaviti zavezništvo.2 Hellmann in Wolf (1993: 11) ugotavljata, da realizem kohezivnost zavezništev povezuje z izračunava- nji stroškov in koristi ( cost-benefit) članic. Kohezivnost je tako določena z grožnjo, ki jo pomeni sovražnik. Zmanjševanje grožnje zmanjšuje korist- nost zavezništva, ker zmanjšuje odvisnost od zaščite, ki jo država priča- kuje od svojih zaveznic. Z zmanjševanjem grožnje se zmanjšuje tudi pri- pravljenost članic za sprejemanje omejitev svobode delovanja, ki jih zavezništva sicer nalagajo. V takšnih razmerah pogajanja med zaveznica- mi glede delitve koristi postanejo bolj trda ali pa pride do prenehanja sodelovanja. Podobno Duffield (1994) opozarja, da v teoriji mednarodnih odnosov prevladuje spoznanje, da države oblikujejo zavezništva kot odgovor na skupno zunanjo grožnjo. Zato mora z odpravo grožnje, ki je privedla do oblikovanja zavezništva, priti do njegove dezintegracije. To 2 V slovenskem prevodu se omenjena misel glasi: »Strah, da je nasprotnik enako močan, je najtrdnejša vez zavezništva« (Tukidides: Peloponeška vojna (prev. Janez Fa- šalek), Državna založba Slovenije, Ljubljana 1958). XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 41 težnjo pospešuje dejstvo, da članstvo v zavezništvu navadno prinaša do- ločena bremena v smislu zmanjšane samostojnosti in tveganja, da bo država vpletena v spore druge zaveznice. Ob zmanjšanju skupne grožnje pa se poveča tudi zaskrbljenost glede razdelitve koristi, ki izvirajo iz sodelovanja, s čimer je sodelovanje oteženo. Po koncu hladne vojne je več teoretikov predpostavke realistične teori- je uporabilo kot podlago za predvidevanja glede prihodnosti Nata. Ker je bila odpravljena poglavitna grožnja Natu, so ponudili podobne scenarije glede njegove prihodnosti. McCalla (1996: 454) tako na primer predvide- va, da bi moralo priti do: 1) znatnega zmanjševanja vojaških izdatkov članic Nata, 2) povečanja nesoglasij glede skupne politike članic ter bolj neodvisnega oblikovanja zunanje in varnostne politike članic (renacionalizacija politik), 3) članice naj bi se preusmerile od Nata k drugim, cenejšim oblikam mednarodnega sodelovanja. Hellmann in Wolf (1993: 17) podobno opozarjata, da je glede Nata po hladni vojni iz neorealistične teorije zavezništev mogoče izpeljati ta pri- čakovanja: 1) članice zveze bodo v kratkem času renacionalizirale svoje varnostne politike in zmanjšale prizadevanja za njihovo usklajevanje, 2) članice bodo začele izvajati enostranske pobude na področju zunanje politike (npr. na področju nadzora nad oborožitvijo, odnosov z Rusko federacijo, glede uporabe vojaštva v kriznih razmerah), 3) doseganje sporazumov med zaveznicami bo težje, ker bodo več pozor- nosti posvetile relativnim koristim lastne države in razdelitvi stroškov, 4) zmanjšala se bo stopnja vojaške integracije in med zaveznicami bo manj projektov sodelovanja, 5) Nato bo navsezadnje razpadel in članice bodo prenehale spoštovati temeljne obveznosti, ki jih nalaga članstvo. Realistično obravnavanje zavezništev temelji na predpostavkah, s kateri- mi je mogoče ustrezno pojasnjevati večino zavezništev v zgodovini, sploh pa v evropski zgodovini, ki je v zadnjih nekaj stoletjih temeljila na kon- ceptu ravnotežja moči. Ta pojmovanja so bila v glavnem tudi ustrezen okvir za pojasnjevanje zavezniških odnosov v obdobju hladne vojne. Vendar pa se je s koncem hladne vojne pojavilo vprašanje ustreznosti teh pojmovanj za razlago vloge in trajnosti Nata. Mnogi analitiki ugotavljajo, da pri pojasnjevanju delovanja Nata v tem obdobju ni mogoče ustrezno uporabiti predpostavk realistične teorije.3 Širitve Nata, ki je danes eden središčnih varnostnih procesov v Evropi, dejansko ni mogoče ustrezno pojasniti z oporo na realistično teorijo. Prav tako tudi ne dejstva, da Natu 3 Gl. npr. Schimmelfennig, 1998/99: 200–9. 42 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX kljub odpravi grožnje, zaradi katere je bilo zavezništvo oblikovano, pripi- sujejo vlogo ene od ključnih institucij v sedanjih varnostnih odnosih. Dejstvo je, da so bila predvidevanja znanstvenikov glede razpada Nata pogosto izpeljana neposredno iz premis neorealistične teorije. Razvoj zavezništva v smeri, ki je docela drugačna od teh predvidevanj, pa je postal pomemben izziv za neorealizem (gl. Williams, Neumann, 2000: 357). Zato skušajo znanstveniki pojasnjevalni okvir za razumevanje vloge Nata razširiti z nekaterimi drugimi pristopi k mednarodnim odnosom. Pomemben alternativni pristop pomeni t. i. institucionalistična teorija mednarodnih odnosov, ki po mnenju številnih avtorjev daje ustreznejši okvir za pojasnjevanja delovanja Nata v zadnjem desetletju. Institucionalistična teorija in zavezništva Institucionalistična teorija pripisuje pomembno vlogo v razlagi mednaro- dnih odnosov delovanju institucij. Medtem ko realizem vzroke za nasta- nek zavezništev, njihovo trajnost in razpad pojasnjuje predvsem z močjo in grožnjo, se institucionalistična teorija usmerja na institucionalne zna- čilnosti zavezništev. Keohane (1989: 15) v zvezi s tem opozarja, da je dosedanje proučevanje zavezništev utemeljeno na neorealističnem pogle- du, ki vidi izvore zavezništev v glavnih antagonizmih. Oblikujejo se zato, da dopolnjujejo moč udeleženk. Nobeno od pomembnejših del, ki s tega vidika proučuje zavezništva, ne upošteva, da so »zavezništva institucije in da sta tako njihova trajnost kot moč lahko odvisni od njihovih instituci- onalnih značilnosti. Nobeno teh del se pri proučevanju formalnih in neformalih vlog in konvencij, na katerih temeljijo zavezništva, ne ukvarja s teorijami institucij.« Prepričan je, da bi primerjava neorealističnih razlag zavezništev z bolj sofisticiranimi institucionalističnimi (neoliberal- nimi teorijami) pokazala, da slednje zagotavljajo popolnejši in nov vpo- gled v delovanje zavezništev. V prid prepričanju, da je za razumevanje Nata zgolj opora na čisto realistični pristop najbrž preozka, govorijo tudi posebnosti, po katerih se je to zavezništvo vseskozi razlikovalo od tradicionalnih zavezništev, kakr- šna so bila poznana v zgodovini. Na te opozarjajo tudi sami realistični teoretiki. Morgenthau (1995: 652–3) je opozoril, da se »po osrednjem namenu Nato ne razlikuje od tradicionalne alianse; čeprav neposredno nima za cilj vojaške krepitve članic. Toda drugi cilji tega pakta so še: vzdrževanje ekonomske in politične stabilnosti med članicami, navezova- nje tesnejših vezi med njimi nasploh ter prizadevanje za dosego teh ciljev prek multinacionalne organizacije. In namen te organizacije je, dati osrednjo smer vojaški in ekonomski politiki članic, na temelju medseboj- nih sporazumov. Po svojih celovitih ciljih in tehnikah, ki jih pri tem upo- rablja, se Nato zares giblje onstran meja tradicionalne zveze v smer nove- XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 43 ga tipa funkcionalne organizacije. … Nato je po svoji vsebini – kot splet vojaških, ekonomskih in finančnih politik držav članic – najambici- oznejša od vseh novih funkcionalnih agencij, ki skušajo z novimi medna- rodnimi postopki na specifičnih tehničnih področjih dosegati skupno korist.« Podobno tudi Modelski (1970: 65–6) ugotavlja, da Nato ni »prototip« zavezništev, in opozarja na zapleten odnos med vojaškimi in nevojaškimi funkcijami v zavezništvu. Nato je bolj »vojaška roka politične skupnosti, zgrajene na skupni kulturi in nazorih, kot pa čisto in preprosto zavezniš- tvo«. Kot posebnosti dveh glavnih zavezništev v hladni vojni (Nato in Varšavski sporazum) Aćimović (1978: 73) navaja: a) povezovanje zaveznic na vseh področjih oziroma usklajevanje ne samo vojaških, temveč tudi zunanjepolitičnih, gospodarskih in drugih dejavnosti; b) zavezništva niso bila oblikovana samo za vojne, temveč tudi za mirnodobne namene (inte- grirano poveljevanje, skupno načrtovanje, zunanjepolitično usklajevanje idr.); c) prevladujoča in odločilna vloga velesil; d) ideološka obarvanost zavezništev. Na splošno so skozi celotno obdobje obstoja Nata poudarjali tudi nje- gov pomen za odnose med zaveznicami. Delovanje Nata je presegalo obrambne (vojaške) razsežnosti, njegove funkcije pa niso bile usmerjene zgolj na odnose do nasprotnega zavezništva. Poleg eksternih funkcij (od- vračanje, obramba) je bil Nato pomembno sredstvo urejanja odnosov med zaveznicami. Kot ugotavlja Haglund (1999: 6), je bilo zadrževanje Moskve tudi v časih, ko je Nato pomenil eksplicitno in nedvoumno proti- sovjetsko pobudo, samo ena od ključnih funkcij tega zavezništva. Poudarja, da so bile njegove funkcije pomembne za tri vrste odnosov: a) čezatlantske odnose, b) znotrajevropske odnose in c) odnose med Zaho- dom in SZ. Nato je tako bil poleg tega, da je bila njegova temeljna vloga zadrževati in odvračati SZ in njene zaveznice ter graditi obrambne spo- sobnosti, institucija, ki je zagotavljala ameriško politično in vojaško pri- sotnost v Evropi in ki je hkrati zmanjševala medsebojne bojazni med zaveznicami, predvsem pa strah pred Nemčijo. To vlogo je na kratko oz- načil njegov prvi generalni sekretar lord Ismay: » to keep the Russians out, the Americans in, and Germans down«. Kugler (1993: 535) opozarja na vlo- go Nata v povezovanju ZDA z Evropo. Posledično je prispeval k odprav- ljanju »dveh glavnih vzrokov za nestabilnosti v začetku 20. stoletja: ame- riškega izolacionizma in agresivnega zahodnoevropskega nacionalizma. … Konec osemdesetih je bila rezultat tega zahodna skupnost, ki jo zdru- žujejo skupne vrednote, vizije in pričakovanja.« Zaradi značilnosti Nata, po katerih presega tradicionalna zavezništva, ga je upravičeno obravnavati tudi kot mednarodno institucijo. Za razu- mevanje njegove trajnosti po hladni vojni so tako lahko pomembni argu- menti, ki so utemeljeni na institucionalnih značilnostih zavezništev. Hol- sti (1973: 21) opozarja, da zavezniška solidarnost s trajanjem zavezništva lahko tudi narašča. To je posledica tega, da zavezništva ne glede na 44 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX prvotne razloge svojega nastanka postanejo podobna drugim instituci- jam, ki same vplivajo na svoje delovanje in na razloge za svoj obstoj. Tako je lahko njihova trajnost malo ali nič povezana s prvotnimi razlogi za njihov nastanek. V zavezništvih se lahko ustvari »občutek skupnosti, ki omogoča, da preživijo tudi resne krize«. Institucionalistična perspekti- va uvaja prepričanje, da je sodelovanje, ki se razvije v zavezništvu, lahko koristno tudi, ko se ne nanaša več na njegove prvotne namene, kar lahko pomembno vpliva na njegovo trajnost. V nasprotju z neorealisti, ki doka- zujejo, da so države »nagnjene k sporom in tekmovanju in jim pogosto ne uspe sodelovati, celo kadar obstaja skupni interes …«, pa instituciona- listi trdijo, da »so te pesimistične domneve neutemeljene, ker neorealisti podcenjujejo vpliv mednarodnih institucij… Neoliberalisti predpostavlja- jo, da institucije lahko še nadalje pospešujejo mednarodno sodelovanje tudi potem, ko državnih interesov, ki so privedli do oblikovanja institucij, ni več » (Hellmann in Wolf, 1993: 7). Na pomembnost teh predpostavk za razumevanje Nata opozarja Wallander (2000: 705–6), ki meni, da zavezništva niso vedno zgolj kopi- čenje nacionalne moči, temveč so lahko tudi varnostne institucije. Te institucije pa imajo lahko veliko ciljev in se poleg odvračanja zunanje grožnje ukvarjajo z raznovrstnimi varnostnimi vprašanji, vključno z nestabilnostjo, negotovostjo in odnosi med zaveznicami. V odnosih med državami institucije zmanjšujejo ceno transakcij ( transaction cost) in zago- tavljajo sodelovanje med njimi, kadar so za to zainteresirane. Sredstva, s katerimi razpolagajo institucije (norme, pravila in postopki), omogočajo sodelovanje z zagotavljanjem informacij in sporazumevanje, vzpostavlja- jo pravila za pogajanja, odločanje in delovanje ter ustvarjajo spodbude za upoštevanje mednarodnih standardov, nujnih za večstransko sodelova- nje (prav tam: 709). Skozi celotno zgodovino Nata so imele pomembno vlogo tudi njegove institucionalne lastnosti, ki so v odnosih med zaveznicami prispevale k zmanjševanju negativnih posledic mednarodne anarhičnosti in omogoča- le preseganje v realizmu poudarjenega načela samopomoči ( self-help), po katerem mora vsaka država skrbeti predvsem sama zase. Takšna narava Nata se je po hladni vojni izkazala za koristno tudi pri zagotavljanju var- nosti in stabilnosti na območjih zunaj meja zavezništva. Institucionalna praksa Nata je postala pomemben dejavnik za varnostne odnose na ob- močjih vzhodno in južno od meja zavezništva ter pri obravnavi varnost- nih vprašanj, ki se razlikujejo od tistih v obdobju hladne vojne. Takšno vlogo zavezništva umeščajo v jedro razumevanja njegovega obstoja po koncu hladne vojne: »Če je zunanja grožnja, zaradi katere je bilo zave- zništvo oblikovano, odpravljena, je več verjetnosti, da se bo to ohranilo, če je že izoblikovalo institucionalne prakse, ki bodo učinkovite ( cost effec- tive) v novem varnostnem okolju. … Domnevam, da se je Nato po hladni vojni ohranil ne samo zaradi tega, ker že obstaja ( the sunk cost argument), temveč zato, ker je njegova institucionalna oblika iz hladne vojne obsega- XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 45 la tudi posebne zmogljivosti za doseganje preglednosti, integracije in pogajanja med članicami in ker je zavezništvo razvilo splošne zmog- ljivosti, ki jih je mogoče uporabiti pri novih varnostnih nalogah. Čeprav je grožnja, zaradi katere je bil Nato oblikovan, odpravljena, se je po hla- dni vojni zavezništvo izkazalo za prilagodljivo, ker je v preteklosti imelo multiple cilje in je razvijalo zmogljivosti za njihovo doseganje« (Wall- ander, 2000: 711–12). V razlagi vloge Nata pogosto naletimo tudi na oporo na teorijo medna- rodnih režimov. Ta teorija, čeprav v mnogočem pomeni svojevrsten pri- stop k obravnavi mednarodnih odnosov, je dokaj povezana z instituci- onalističnimi pojmovanji in se jo zdi smiselno obravnavati v povezavi s temi pogledi na Nato.4 Mednarodni režimi so bili predstavljeni in opre- deljeni kot mednarodne institucije, torej nizi relativno stalnih interakcij med zainteresiranimi akterji, ki naj bi skrbele za urejanje določenih področij mednarodnih odnosov (Roter, 1999: 40). Teorija režimov skuša realistično pojmovanje mednarodnih odnosov dopolniti z elementi, s katerimi je mogoče pojasnjevati vzorce sodelova- nja in reševanja sporov na različnih problemskih področjih mednarodnih odnosov. Keohane (1983: 148) v svetovni politiki, kjer ni avtoritativnih institucij oblasti in za katero je značilna negotovost, glavno vlogo medna- rodnih režimov opredeljuje kot »pospeševanje sklepanja medsebojno koristnih sporazumov med vladami, tako da strukturalni pogoji anarhič- nosti ne vodijo k popolni ‘vojni vseh proti vsem’«. Benko (1997: 205) ugo- tavlja, da se »režimska teorija od novorealistične teorije razlikuje v eks- plicitno izraženi domnevi, da mednarodni odnosi niso enostavni povzetek razporedite moči in interesov, marveč je v njih razpoznati tudi elemente upravljanja, ki temeljijo na določenih načelih, normah, pravilih in postopkih odločanja«. Najsplošneje mednarodne režime opredeljujejo kot »niz eksplicitnih in implicitnih načel, norm, pravil in postopkov odločanja, h katerim se usmerjajo pričakovanja akterjev na določenem področju mednarodnih odnosov«. V okolju suverenih držav je tako režim tista struktura, ki opravlja vlogo »usklajevanja delovanja držav za dosego želenih ciljev na določenem problemskem področju« (Krasner, 1983: 2). Države so za tak- šno usklajevanje zainteresirane, kadar želenih ciljev ni mogoče doseči zgolj z »neusklajeno individualno kalkulacijo lastnega interesa in kadar bi čisto samostojno ravnanje lahko pripeljalo do negativnih posledic za obe strani« (prav tam: 7). Znanstveniki z uporabo režimske teorije skušajo pojasnjevati procese na različnih problemskih področjih mednarodnih odnosov, kot so gospo- 4 Keohane mednarodne institucije razume kot »trajne in povezane sklope pravil (for- malne in neformalne), ki določajo vedenjske vloge, omejujejo dejavnost in oblikuje- jo pričakovanja«.V tem smislu so institucije: 1) formalne medvladne ali mednaci- onalne nevladne organizacije, 2) mednarodni režimi, 3) konvencije (Keohane, 1989: 3–4). 46 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX darstvo, finance, promet, varnost idr. Koncept varnostnega režima je vpe- ljal Jervis. Varnostni režim opredeli kot »načela, pravila in norme, ki do- puščajo, da bodo države omejevale svoje ravnanje v prepričanju, da bodo druge države ravnale recipročno« (Jervis, 1983: 173). Tako razlagano samoomejevanje države v odnosih z drugimi državami pomeni odrekanje določenim dejavnostim (npr. načrtovanju vojne proti neki državi) v pre- pričanju, da bodo slednje ravnale enako. Nekateri znanstveniki uporab- ljajo koncept varnostnega režima pri pojasnjevanju varnostnih odnosov v Evropi, posebej še odnosov med zahodnoevropskimi državami po koncu hladne vojne. Aybet (1997: 37) meni, da teorija režimov omogoča razume- vanje trajnosti sodelovanja celo po tem, ko ni več razmer, ki so do sodelo- vanja privedle. Režim, ki se je oblikoval med hladno vojno, se ohranja tudi po njenem koncu, temeljna načela in norme pa ostajajo nespreme- njene. Vodilno načelo v odnosih med udeleženkami režima je izogibanje vojne ( war awoidance) med njimi, vodilna norma pa medsebojna reciproč- nost ( mutual reciprocity) (prav tam: 200). Lepgold pa opozarja, da teorija mednarodnih režimov z razlago, da je obstoječe institucije laže prilagajati spremenjenim razmeram kot pa graditi nove, prispeva k pojasnjevanju prizadevanj Nata za prevzemanje novih funkcij (1998: 78). Po institucionalističnih pojmovanjih mednarodne institucije, med katere je mogoče uvrstiti tudi nekatera zavezništva, spodbujajo sodelova- nje med državami, ker to državam prinese določene koristi in zagotavlja določeno stabilnost v sicer anarhičnem mednarodnem okolju. Instituci- onalni vzorci sodelovanja lahko postanejo dokaj trajni. Institucije vpliva- jo na ravnanje držav, tako da »pravila, postopki in poti pretoka informa- cij, ki jih zagotavljajo institucije, zmanjšujejo ceno kooperativnega ravnanja in povečujejo ceno odstopanja od teh vzorcev. Še pomembnejše je, da se vsaka država zaveda, da to enako vpliva tudi na ravnanje njenih partneric. Zatorej institucije povečujejo zmožnost držav za predvidevanje glede ravnanja drugih držav. S tem ko sledijo pravilom in standardom mednarodnih institucij, države sporočajo svojo pripravljenost za ohranja- nje vzorcev sodelovanja in zato krepijo pričakovanja glede stabilnosti« (Hellmann in Wolf: 1993: 9). Pomembno pa na vlogo mednarodnih institucij vpliva tudi to, da je nji- hovo vzpostavljanje težaven proces, zato jih je, ko so enkrat ustanovlje- ne, laže ohranjati in prilagajati, kot pa vzpostavljati nove. Zato je, če je alternativa zlom institucij, »racionalno pristajati na njihova pravila, ker so celo nepopolne institucije lahko boljše kot kakršno koli njihovo politično izvedljivo nadomestilo«. Zaradi tega institucije težijo k »statič- nosti in so odporne proti spremembam«, imajo »inercijsko naravo in teži- jo k samoohranjanju« (prav tam: 1993: 14–15). Hellmann in Wolf menita, da institucionalistični pogledi v obravnavo zavezništev vpeljujejo nekatere pomembne razsežnosti, s katerimi je mo- goče pojasnjevati tudi trajnost Nata po hladni vojni. V nasprotju s pred- postavkami neorealistične teorije o zavezništvih institucionalistična XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 47 teorija dopušča možnost, »da visoka stopnja institucionalizacije Nata zagotovi določeno obliko njegovega preživetja. Zavezništvo bo bodisi še naprej obstajalo v sedanji obliki ali pa se bo s kooperativnimi dogovori med članicami prilagodilo novemu varnostnemu okolju« (prav tam: 26). Podobno tudi McCalla (1996: 464) meni, da je z oporo na predpostavke institucionalistične teorije glede trajnosti institucij mogoče pričakovati, da ne bo prišlo do razpada Nata. Meni, da je Nato koristna struktura za reševanje novih vprašanj in za sodelovanje z državami nečlanicami ter da je na podlagi predpostavk institucionalistične teorije mogoče pričakovati, da si bodo članice namesto opuščanja Nata prizadevale uporabiti obsto- ječe postopke in mehanizme za reševanje novih vprašanj. Zaveznice naj bi po hladni vojni: 1) pri reševanju novih vprašanj namesto uvajanja novih norm in postop- kov uporabile tiste, ki že obstajajo v Natu, 2) v potrebni meri prilagodile Nato, morebiti tudi z zmanjševanjem zmogljivosti, tako da bi se lahko ukvarjal z vprašanji, ki jim obstoječa struktura ni kos, 3) pri doseganju ciljev obstoječega režima uporabile režim kot temelj za povezovanje z drugimi državnimi in nedržavnimi dejavniki. Nato s konstruktivističnega vidika Konstruktivistični pristop k mednarodnim odnosom procese v mednaro- dni skupnosti razlaga ob upoštevanju identitete akterjev, pri čemer imajo pomembno vlogo mednarodne institucije: »Mednarodne organizacije so institucionalni izraz mednarodnih skupnosti, vrednot in norm, … kon- struktivisti obravnavajo mednarodne organizacije kot konstitutivne insti- tucije, ki prispevajo k oblikovanju identitet, vrednot in interesov akterjev ter poudarjajo njihovo sposobnost, da opredeljujejo značilnosti in cilje vlad držav članic. V odnosih do okolja mednarodne organizacije težijo k obrambi skupnosti pred kompetitivnimi vrednotami in normami ter k širitvi s pomočjo širitve svojih načel in predpisov.« … njihovo širitev je mogoče razumeti predvsem kot »proces mednarodne socializacije« oziro- ma »internalizacije«, ki je »proces vgrajevanja konstitutivnih prepričanj in navad mednarodne skupnosti v odločanje na notranjepolitičnem področju … Za uspešno internalizacijo je potrebno, da prepričanja in navade te skupnosti … učinkovito vplivajo na vedenje države« (Schim- melfennig, 1998/99: 211). Ta pristop omogoča drugačen pogled na to, kako države opredeljujejo svoje nacionalne interese in kaj vodi njihovo ravnanje. Če poenostavimo, prepričanja, vrednote, norme in prakse, ki sestavljajo identiteto države in se z njo izražajo, določajo nacionalni interes ter opravičujejo in omejujejo strategije držav (gl. Kahl, 1998/99: 107). 48 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Ta pristop Nata ne obravnava zgolj kot oblike zavezništva niti ne kot funkcionalne mednarodne institucije, ampak kot »specializirano organi- zacijo – »vojaško vejo« – evroatlantske ali zahodne skupnosti liberalnih, demokratičnih in multilateralnih vrednot ter norm« (Schimmelfennig, 1998/99: 198). Razumevanje Nata tako v obdobju hladne vojne kot tudi po koncu tega obdobja je povezano predvsem z vlogo vrednot, ki zdru- žuje članice zavezništva; »vrednote liberalne skupnosti opredeljujejo temeljni cilj zavezništva, določajo njegovo interpretacijo in strategijo doseganja varnosti in miru ter se uporabljajo za opredeljevanje temeljnih groženj …« (prav tam: 214). Dejansko so imeli že ob ustanovitvi Nata pomembno vlogo skupni vrednotni temelji držav članic. Glavni razlog, zaradi katerega se je tedaj dvanajst ustanovitvenih članic5 povezalo v zavezništvo, je bil brez dvoma grožnja sovjetske agresije, vendar pa sta bili tudi »skupna civilizacija, trdna in iskrena pripadnost temeljnim prepričanjem, vrednotam in insti- tucijam združevalni element, okoli katerega se je oblikovalo zavezništvo« (Cottrell, Dougherty, 1965: 26). Skozi celotno zgodovino svojega obstoja je bil Nato usmerjen v doseganje ciljev, ki so širši od obrambnega na- črtovanja. Bil je tudi mehanizem za združevanje prizadevanj članic pri izvajanju »velike strategije« ( grand strategy), ki je presegala zgolj zagotav- ljanje vojaške varnosti in je delovala kot »izraz zahodnih vrednot in vizij« (Kugler, 1993: 8). Z usmerjanjem pozornosti na te konstitutivne elemente Nata se pri- bližujemo konceptu varnostne skupnosti. Ta koncept zasluži nekaj dodatne pozornosti, saj nanj pogosto naletimo pri obravnavi sodobnih varnostnih odnosov, zelo uporaben pa se zdi v razmerah po hladni vojni za razumevanje odnosov med državami, ki pripadajo nekdanjemu »Za- hodu«. Pri pojmovanju varnostne skupnosti, kot ga je uveljavil Deutsch (1978), je najpomembnejša predpostavka, da članice te skupnosti vojne nimajo več za sredstvo reševanja medsebojnih sporov. Varnostna sku- pnost se razvije iz medsebojne odvisnosti med državami, ki jo krepijo na- raščajoče medsebojne transakcije, in privede do medsebojne odzivnosti. Pri tem je pomembna tudi združljivost političnih vrednot.6 Skupnost 5 Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Nor- veška, Portugalska, Velika Britanija, ZDA. 6 Deutsch proces integracije pojasnjuje kot »doseganje občutka skupnosti znotraj ozemlja ter doseganje institucij in praks, ki so dovolj močne in razširjene, da med prebivalci zagotavljajo dolgoročno pričakovanje miroljubnih sprememb«. Ta proces pripelje do varnostne skupnosti, ki je lahko pluralistična ali amalgamirana. Amal- gamirana varnostna skupnost pomeni višjo stopnjo integracije, npr. federalno državo, medtem ko pluralistična varnostna skupnost temelji na suverenih državah. Pogoji za nastanek pluralistične varnostne skupnosti so po Deutschu (1978: 244–5) tile: 1) skladnost glavnih političnih vrednot enot, ki naj bi vstopile v integracijski povezovalni proces; 2) zmožnost vlad in politično pomembnih slojev sodelujočih držav, da se odzivajo na sporočila, potrebe in dejanja drugih držav, in to hitro, us- trezno in ne da bi se zatekale k uporabi sile; 3) vzajemna oziroma obojestranska XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 49 zahodnoevropskih držav, ki se je po drugi svetovni vojni oblikovala v okviru evropskega povezovanja in institucij (predvsem EU in Nata), pogosto obravnavajo kot takšno varnostno skupnost. Kot ugotavlja Aybet (1997: 175–7), je politika zahodnih držav po hladni vojni usmerjena v ohranjanje med njimi oblikovane varnostne skupnosti in institucij pred- vsem zato, ker si nobena od teh držav ne želi nadomeščanja te varnostne skupnosti s sistemom ozemeljske tekmovalnosti in nestabilnosti, kakr- šen je obstajal v preteklosti. V tej skupnosti so »pričakovanja glede rav- nanja držav postala običajna ( customised)«. Povezovanje v tej skupnosti je pripeljalo do »oblikovanja institucij in postopkov, ki zagotavljajo dolgo- trajna pričakovanja miroljubnih sprememb med članicami skupnosti. … Glavno načelo, na katerem temelji ta režim, je, da je vojna med njegovi- mi članicami kot sredstvo reševanja sporov popolnoma izključena.« Po koncu hladne vojne trajnost Nata pojasnjujejo tudi z njegovo vlogo konstitutivnega elementa takšne varnostne skupnosti in z zmožnostjo širjenja te skupnosti. Znanstveniki, ki se proučevanja zavezništva loteva- jo s tega vidika, kot npr. Williams in Neumann (2000), opozarjajo, da je obstojnost Nata dokaz, da so lahko mednarodne varnostne skupnosti pomemben dejavnik varnostnih odnosov. Z vidika socialnega konstrukti- vizma ni prišlo do fragmentacije Nata, kot so predvidevali neorealisti, zato ker »skupne demokratične norme in identitete članic pomenijo, da s koncem hladne vojne druga druge niso zaznale kot grožnje«. Z omenje- nega vidika je mogoče nadaljnji obstoj Nata pojasniti s »trajnimi in insti- tucionaliziranimi vzorci sodelovanja, obstojem skupnih »regulativnih« in »konstruktivnih« norm in vrednot v organizaciji ter z nadaljevanjem vpli- va skupnih demokratičnih identitet, na katerih temelji zavezništvo« (prav tam: 358). Takšno razumevanje pozornost pri proučevanju zavezništva preusmerja od njegovih eksternih funkcij, ki so bile v preteklosti izraže- ne predvsem v odnosu do zunanje grožnje Natu, k funkcijam v odnosih med samimi zaveznicami: zmanjševanje medsebojnih bojazni ter pospe- ševanje razumevanja in sodelovanja. Sploh se danes vprašanje vrednot in skupnih civilizacijskih temeljev premika v središče obravnave vprašanj varnosti. V preteklosti je prev- ladovala ožja, »strateška« vizija, v kateri se je varnost enačila z vprašanji ravnotežja vojaške moči (prav tam: 368). Po hladni vojni pa se v pozitiv- nem smislu varnost enači s kulturnimi in civilizacijskimi načeli, ki pome- nijo temelje Nata samega,7 negativno pa z odsotnostjo le-teh. Premik od tradicionalnih konceptov varnosti, osredotočenih na vojaško moč in rav- notežje moči, k vprašanjem societalne (ne)stabilnosti in političnokultur- napovedljivost pomembnih vidikov političnega, ekonomskega in socialnega obnaša- nja drugih držav. 7 V Washingtonski pogodbi je pripadnost temeljnim skupnim kulturnim in civilizacij- skim načelom izražena z odločenostjo podpisnic, da »bodo varovale svobodo, sku- pno dediščino in civilizacijo svojih ljudi, temelječo na načelih demokracije, svoboš- čin posameznika in vladavine prava«. 50 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX nih struktur pomeni poglavitno preobrazbo v političnih stališčih Nata v devetdesetih (prav tam: 369–70). Natovi strateški dokumenti se od začet- ka devetdesetih vse manj osredotočajo na vojaško naravo varnosti in notranjo solidarnost glede zunanje grožnje. Vse bolj pa Nato simbolizira kulturno ali civilizacijsko entiteto, katere identiteto in zgodovino je treba razumeti ne toliko v smislu vzpostavljanja vojaškega ravnotežja moči, temveč bolj kot posledico globoke in trajne kulturne skupnosti (prav tam: 368). Z navedenimi miselnimi premiki konstruktivizem pojasnjuje, zakaj odprava temeljne zunanje grožnje dejansko ni privedla do slabitve kohe- zivnosti Nata ali celo razpada zavezništva. Drugi element v omenjenih razlagah pa je dejstvo, da z odpravo sovjetske grožnje dejansko niso bile odpravljene vse varnostne grožnje. Kot eno temeljnih groženj, s katerimi se srečuje Nato po koncu hladne vojne, obravnavajo nevarnost ponovne- ga nastanka razmer, kakršne so obstajale pred II. svetovno vojno. Lahko bi rekli, da je podobo sovražnika po koncu hladne vojne prevzela evrop- ska lastna preteklost. Wæver opozarja: »Danes za Evropo ‘Drugi’, torej podoba sovražnika, ne pomeni v tolikšni meri ‘islamskega fundamentali- zma’, ‘Rusov’ ali česar koli podobnega, temveč je ta ‘Drugi’ za Evropo njena lastna preteklost, ki se ji ne sme dovoliti, da postane njena priho- dnost.«8 Williams in Neumann (2000: 365) opažata, da neposredno po hladni vojni za Nato ni bila toliko skrb vzbujajoča (čeprav tudi) negotovost glede prihodnosti ali nejasnost glede prihodnjih odnosov med Natom in Rusi- jo, temveč »skrb, da bo prihodnost zaznamovalo nekaj, kar članice Nata poznajo iz svoje preteklosti, namreč njihovi medsebojni spori«. Odnose med državami, kakršne imajo članice Nata, ter skupne norme in vrednote danes vidijo kot sredstvo za preprečevanje vračanja v prete- klost. K temu naj bi prispevala tudi širitev te skupnosti, za kar si Nato prizadeva s sodelovanjem s t. i. partnerskimi državami in s širitvijo član- stva. Znanstveniki, ki se pri razlagi Nata opirajo na konstruktivistične poglede, tudi menijo, da je z njihovo uporabo laže razumeti racionalnost širitve Nata. Perspektive moči in grožnje, na katerih temelji realistično gledanje na zavezništva, imajo namreč v teh pogledih omejeno pojasnje- valno moč. Tudi koristi, ki jih Nato lahko pridobi s širitvijo, niso dobra razlaga širitve. Pri širitvenem procesu v Nato vstopajo dejansko vojaško in tudi gospodarsko dokaj šibke države (gl. npr. Schimmelfennig, 1998/99: 222 in 225). Za konstruktiviste širitveni proces Nata pomeni »širitev ‘miroljubne federacije’ atlantskih demokracij« (Williams, Neu- mann, 2000: 358). Po teh pogledih je širitev predvsem proces »mednaro- dne socializacije«, proces, v katerem Nato »uči partnerske države svojih vrednot in norm ter vrednoti njihov napredek pri učenju« (Schimmelfen- 8 Wæver, Ole, European Security Identities, navedeno v: Williams, Neumann, 2000: 365. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 51 nig, 1998/99: 198–9). Skozi razumevanje Nata kot skupnosti enotnih vrednot in norm ter skozi razumevanje težnje po širitvi te skupnosti poli- tika Nata po hladni vojni za konstruktiviste dobi racionalno podlago. Možno pa je tudi pojasniti sam časovni potek širitve in izbiro novih čla- nic. Možnost članstva neke države postane realna tedaj, ko ta ponotranji določen sistem političnih vrednot. Če naj neki akter »postane član sku- pnosti, morajo konstitutivna prepričanja ( beliefs) in navade ( practises) postati sestavni del identitete akterja … Odnosi držav s skupnostjo in njenimi organizacijami so odvisni od tega, koliko te svojo identiteto in interese utemeljujejo na vrednotah in normah skupnosti. Da bi postale članice, morajo … ponotranjiti vrednote, norme in navade skupnosti« (prav tam: 212). Če so vrednote liberalne skupnosti jedro razumevanja varnosti v zave- zništvu, je njihova širitev smiselna. Idejni temelji takšne politike izhajajo iz prepričanja, da so odnosi med demokratičnimi državami miroljubni. Zaveznicam skupno razumevanje, da »nedemokratične vlade pomenijo grožnjo svetovni ureditvi, za katero se same zavzemajo, in prepričanje, da je mir odvisen od skupne demokracije«, posledično pomeni, da »demokratična socializacija držav, ki mejijo na zahodno skupnost, posta- ja instrumentalno racionalna strategija za krepitev varnosti članic Nata« (prav tam: 230). Namesto sklepa: dileme glede slovenskega članstva v Natu Teorija je namenjena razumevanju odnosov in procesov v mednarodni skupnosti. Z njeno pomočjo je mogoče tudi pojasnjevati ravnanje držav in je zatorej lahko koristna tudi pri iskanju poti za razumevanje spodbud številnih evropskih držav, t. i. držav na prehodu, za članstvo v Natu. Te spodbude so kompleksne, kot je kompleksna tudi vloga Nata v sodobni mednarodni skupnosti. Realizem razume Nato predvsem kot vojaško zavezništvo, pri čemer se opira na moč in grožnjo. Liberalni (instituciona- listični) pogled razume Nato kot mednarodno institucijo, s pomočjo kate- re članice dosegajo določene skupne koristi. Konstruktivistični pristop pa poudarja norme in vrednote, ter identiteto določene skupnosti kot temelje varnosti, njihovo širitev pa obravnava kot način za zagotavljanje varnosti na območjih zunaj držav članic zavezništva. Nedvomno lahko vsak od teh teoretičnih pogledov ponudi tudi izho- dišča za razumevanje prizadevanja slovenske politike za članstvo v Natu. Realizem v ospredje postavlja motive, povezane z vojaško varnostjo. Institucionalistični pogled opozarja na koristi, ki jih država lahko pridobi s sodelovanjem v instituciji. Konstruktivistični pogled pa pozornost usmerja na pripadnost normam in vrednotam oziroma k vzpostavljanju identitete. Na vprašanje, koliko lahko vsak od navedenih pogledov poja- 52 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX sni tudi spodbude za članstvo v Natu, najbrž ni mogoče enostavno odgo- voriti. Lahko pa jih poskušamo z oporo na empirična dejstva vsaj deloma ovrednotiti. Z vidika realističnega razumevanja mednarodne politike bi lahko predpostavljali, da si slovenska politika za članstvo v Natu prizadeva predvsem zaradi zagotavljanja višje stopnje vojaške varnosti. Seveda pa je pri tem pomembno, ali obstaja zaznavanje vojaške ogroženosti, ki bi opravičevalo takšna prizadevanja. Pregled nekaterih temeljnih političnih dokumentov s področja nacionalne varnosti in razprave slovenskih poli- tikov kažejo, da je zaznavanje vojaške ogroženosti Slovenije zelo nizko.9 Tako npr. temeljni dokument s področja nacionalne varnosti iz leta 199310 še znatno pozornost namenja možnostim vojaškega ogrožanja države predvsem v povezavi s krizo na območju nekdanje Jugoslavije. Leta 2001 je bil ta dokument nadomeščen z novim, ki pa vojaški ogro- ženosti namenja znatno manjšo pozornost: »Ob upadanju pomena vojaš- kih virov ogrožanja se vedno jasneje kažejo nevojaški viri ogrožanja. Oboroženi spopadi večjih razsežnosti, ki bi neposredno ogrozili tudi RS, so možni le ob pojavu globoke evropske ali svetovne krize«.11 Podobno tudi v drugem ključnem dokumentu s tega področja preberemo, da je »verjetnost neposrednega vojaškega ogrožanja v današnjem času majh- na, vendar gre tudi za dolgoročno prisotnost politične in vojaške nesta- bilnosti v bližini države«.12 Dokument Nacionalna strategija za integracijo Republike Slovenije v Nato iz leta 1998 med razlogi za članstvo v zavezniš- tvu navaja tudi razloge, povezane z varnostjo države, vendar hkrati tudi več drugih razlogov, ki niso neposredno povezani z varnostjo v vojaškem pomenu.13 Tudi strokovna mnenja kažejo na upad pomena vojaških gro- ženj varnosti Slovenije.14 Prav tako pa v političnih stališčih o članstvu v 9 Podobno kažejo tudi podatki iz raziskav javnega mnenja. V teh raziskavah so vojaš- ke grožnje drugih držav po letu 1994 vedno uvrščene na zadnje mesto med dejavni- ki ogrožanja: kot zelo pomembne je te grožnje v raziskavi SJM 1994/5 ocenilo 12,2 % anketiranih, v raziskavi SJM 1999 15,7 % anketiranih in v raziskavi SJM 2001 7,2 % anketiranih. 10 Resolucija o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti Republike Slovenije, Državni zbor RS, december 1993. 11 Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (pogl. 3.4), Državni zbor RS, 21. junij 2001. 12 Obrambna strategija Republike Slovenije, Vlada RS, 31. avgust 2000. 13 Kot je zapisano v omenjenem dokumentu, bo članstvo v Natu okrepilo »varnost Republike Slovenije in prispevalo k dolgoročnemu razvoju«, vendar bo pomenilo tudi »vključitev Republike Slovenije v politični in varnostni okvir najbolj razvitih zahodnoevropskih držav …«, »krepitev socialnega in ekonomskega razvoja …«, »kre- pitev kredibilnost in pospeševanje promocije mednarodnega položaja, pogajalske moči in reafirmacijo varnostnega in mednarodnega pravnega položaja Slovenije …«, »konsolidacijo mednarodne identitete Slovenije kot demokratične, miroljubne države, zavezane integracijskim procesom …« (dokument je Vlada RS sprejela 26. februarja 1998). 14 Posebej po Daytonskem sporazumu so vojaška tveganja za Slovenijo postala »ne- XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 53 Natu vojaškim grožnjam in zagotavljanju vojaške varnost ne pripisujejo večjega pomena. V stališčih najvišjih slovenskih politikov je mogoče zaslediti prepričanje, da temeljni vzrok za prizadevanje za članstvo v Natu ni neposredna vojaška ogroženost. Določen varnostni pomen Natu pripisujejo glede na negotovost razvoja dogodkov v daljni prihodnosti, navajajo pa tudi vrsto vrednotnih in širših družbenih ciljev.15 Tudi razi- skava, ki se je ukvarjala s stališči političnih strank do Nata, je pokazala, da je za stranke dokaj tipično, da Nata ne obravnavajo predvsem kot vojaško, obrambno ali varnostno organizacijo, ampak mu pripisujejo druge lastnosti. Posledično naj bi bili učinki glede vstopa Slovenije v Nato predvsem gospodarski, kulturni (vrednotni) in politični (demokra- tični učinek Natove širitve) (Malešič, 1999: 215). Pri številnih državah na prehodu z območja nekdanjega Varšavskega sporazuma je mogoče kot enega od motivov za članstvo v Natu obravna- vati tudi strah pred vojaško močjo in ekspanzionističnimi težnjami Rusi- je. Dejansko se tudi na Zahodu še niso popolnoma odrekli bojazni pred »rezidualno grožnjo Rusije« (Larrabee 1998), čeprav odnosi s to državo temeljijo na dokajšnji pripravljenosti za sodelovanje. Ta dejavnik za Slo- venijo, ki ni bila nikoli članica Varšavske zveze ali drugače del ruskega interesnega območja, prav tako ni prepričljiv razlog za prizadevanja za članstvo v Natu. V Sloveniji tako vojaško-varnostnih razlogov ne bi mogli uvrstiti med pomembnejše spodbude za članstvo v Natu. Pogledi na zavezništva, ki jih zastopa realistična teorija – če poenostavimo, gre za odzive na grožnjo – ne omogočajo ustrezne razlage prizadevanj za vstop v Nato. Medtem ko je določena stopnja zaskrbljenosti zaradi vojaške varnosti (predvsem ob upoštevanju položaja države ob nemirnem območju Jugovzhodne Evrope in negotovosti glede dogajanj v bolj oddaljeni prihodnosti) lahko aktualna, zato pa toliko bolj pereča druga (valovi beguncev in izgnancev iz nekda- njih jugoslovanskih republik, grožnje vodij hrvaških in bosanskih Srbov, da bodo v primeru hrvaškega napada bombardirali JEK, tihotapljenje orožja, droge in ljudi, naravne katastrofe itd.)« (Žabkar, 1999: 189). 15 Predsednik države tako poudarja, da sta Nato in EU »vodilna dejavnika združevalne- ga procesa. Njuna širitev vodi v enoten varnostni, gospodarski in politični prostor, v prostor skupnih vrednot.« Poudarja tudi jamstva glede kolektivne obrambe, vendar nas članstvo v Natu tudi »uvršča v stabilni del Evrope«. Predsednik vlade poudarja, da smo bili »na neki način zapisani zahodnim vrednotam in tudi geopolitično tja spadali«. Meni, da Slovenija »na krajši in dolgi srednji rok ni ogrožena« in da »nobe- nega neposrednega razloga ogrožanja ne vidimo v svojem bližnjem ali širšem oko- lju«. Vendar ni znano, »kakšni bodo izzivi in varnostne grožnje na daljši rok. Poleg tega pa Nato dejansko dobiva neko novo vsebino, tisto, ki jo pravzaprav tudi mi že- limo. Je mednarodna organizacija držav s podobnimi vrednotami in cilji in tudi z velikimi vojaškimi zmogljivostmi, ki si prvenstveno prizadeva za mir in stabilnost. … je pravzaprav organizacija demokratičnih držav.« (O stališčih najvišjih slovenskih politikov do vključevanja v Nato glej npr. nastope na javni predstavitvi mnenj v Državnem zboru RS 16. januarja 2002. Povzetki so objavljeni tudi v biltenu Novice Atlantskega sveta Slovenije. Glej tudi Malešič 2000.) 54 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX eden od motivov interesa za vstop v Nato, pa se zdi ta interes laže razum- ljiv s stališča predpostavk drugih dveh predstavljenih teoretičnih pogle- dov. Intitucionalistični pogled koristnost Nata v spremenjenih razmerah povezuje z njegovo vlogo institucije, s katero države dosegajo skupne koristi. Članstvo v Natu pomeni tudi pripadnost instituciji, ki ne zagotav- lja samo varnosti pred grožnjami iz njenega okolja, ampak tudi »blaži« morebitna nasprotja in spore med članicami in zmanjšuje njihove medse- bojne bojazni. Institucija, kot je Nato, opozarjajo zagovorniki tega pristo- pa, se lahko ukvarja z raznovrstnimi varnostnimi vprašanji, ki nimajo nič opraviti z vojaškimi grožnjami. Predvsem pa pospešuje sodelovanje med državami. Dejansko proučevalci po koncu hladne vojne ugotavljajo, da je večja stopnja varnosti zagotovljena v tistem (zahodnem) delu Evrope, kjer države združujejo skupne institucije.16 Članstvo držav v institucijah pa tudi povečuje njihovo možnost za sodelovanje pri odločanju. Tako je lahko težnja za povečanje vpliva eden od vzrokov, zaradi katerega je članstvo v Natu lahko racionalna izbira. Kot ugotavlja Schimmelfennig (1998/99: 206), gre danes v Evropi za »asimetrično medsebojno odvi- snost«, saj politika Nata močno vpliva na države Srednje in Vzhodne Evrope ne glede na to, ali so njegove članice ali ne. Članstvo jim lahko vsaj »zagotovi besedo«. Institucionalistični pogled tako lahko ponudi nekaj dodatnih elemen- tov za razumevanje spodbud za članstvo v Natu. Slovenska politika je v preteklem desetletju dobršen del svojih prizadevanj usmerjala v re- ševanje vprašanj, do neke mere tipičnih za nove države, namreč zagotovi- ti članstvo v mednarodnih institucijah in mednarodno uveljavitev države. Pri tem je država mejila tudi na dokaj nestabilno mednarodno okolje na jugovzhodu in si vseskozi prizadevala dokazati, da ni del tega območja. S tega vidika je mogoče prizadevanja za članstvo v Natu obravnavati tudi kot poskus umeščanja v stabilnejše mednarodno okolje. Konstruktivistični pogled opozarja, da so lahko tudi vrednote in nor- me ter prizadevanja za vzpostavljanje identitete pomembna spodbuda za ravnanje držav. S tem nedvomno lahko povežemo težnjo držav na preho- du po »vrnitvi v Evropo«, kar je posledica močne »identifikacije z zaho- dnimi vrednotami in normami«; Zahod pomeni »model ‘dobre’ notranje in mednarodne ureditve« (Schimmelfennig, 1998/99: 217). Članstvo v Natu tako lahko postane simbol uspešne preobrazbe v sodobno evrop- 16 Greco (1995–96: 17–8) opozarja, da obstajajo »globoke razlike v varnostnih struktu- rah posameznih območij v Evropi. Zahodna Evropa je območje stabilnosti, ki uživa koristi znatne ravni integracije, skupne institucionalne strukture in preizkušenih mehanizmov za preprečevanje konfliktov in krizno upravljanje. Tveganje oborože- nih konfliktov na tem območju je malenkostno. Znatne varnostne asimetrije pa je zaznati v vzhodnem delu celine.« Podobno Park (1998: 10) navaja stališče, da je Srednja in Vzhodna Evropa bližje »neorealistični« paradigmi medsebojno tekmu- jočih držav in mednarodne anarhičnosti kot Zahodna Evropa in Zahod na splošno. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 55 sko družbo. Možnosti za članstvo v zahodnih organizacijah pa so lahko tudi vir legitimnosti zagovornikov reform; politične spremembe je laže izvajati in opravičevati, če »jih zahtevajo zahodne organizacije kot pogoj za tesnejše sodelovanje in članstvo« (prav tam: 217). Omenjena logika v slovenski politiki nikakor ni tuja. Spomnimo naj samo na to, kako obsež- na so prilagajanja za članstvo v EU in z njimi povezani interesni konflikti v Sloveniji. Tudi članstvo v Natu je lahko (ena od) utemeljitev nujnosti reform, ki se v tem primeru nanašajo predvsem na vojaškoobrambno področje in so povezane tudi z znatnimi stroški.17 Posebej glede na to, da v politiki in javnosti prevladuje nasprotovanje kakršnemu koli povečanju obrambnih izdatkov. 18 Razumevanje slovenskega interesa za članstvo v Natu in razprave o racionalnosti teh prizadevanj zahtevajo zelo kompleksen pristop. Na to smo med drugim skušali tudi opozoriti s kratkim prikazom obravnava- nih teoretičnih pogledov. Kaže, da pogled na Nato kot na obrambno zavezništvo samo še deloma ustreza njegovi dejanski vlogi, je tudi insti- tucija s širšimi cilji in je skupnost, ki temelji na skupnih normah in vred- notah. S tega vidika je tudi laže razumeti prizadevanja kandidatk za članstvo v Natu, ne da bi bile dejansko izpostavljene kakšni otipljivi vojaški grožnji. V slovenski politiki med motivi za članstvo v Natu očitno ne prevladujejo vojaško-varnostni razlogi. Prav tu pa naletimo na težavo. Vključevanje v Nato, ki ga politika razlaga predvsem kot prizadevanje za širše (politične, gospodarske) cilje, ima za posledico Natove pritiske za povečanje vojaških prizadevanj države. V Natu namreč pričakujejo tudi ustrezno pripravljenost kandidatk na vojaškem področju. Vstop v Nato se zaradi tega kaže predvsem kot vključevanje v vojaško zavezništvo, ker zahteva povečanje obrambnih izdatkov in posodobitev vojske. Tudi raz- prave v javnosti o vstopu v Nato potekajo predvsem o tej problematiki. Slovenija je glede na izpolnjevanje političnih in ekonomskih meril obravnavana kot ustrezna kandidatka za članstvo v Natu. Resne pomanj- kljivosti pa so na vojaškoobrambnem področju, kar zahteva ustrezne reforme tega področja in zagotavljanje finančnih sredstev. Doseganje šir- ših razvojnih ciljev, kakor se predvsem pojasnjuje vstop v Nato, tako postane navidezno povezano z zahtevami po krepitvi vojaške moči. Ali torej Nato ni organizacija s širšimi cilji, kjer vojaški vidiki varnosti niso več temeljni? Dokazovali smo namreč, da vojaško ali »strateško« logiko zamenjuje logika varnostne skupnosti. Vendar pa kjub tem spremem- bam od držav na prehodu pričakujejo vsaj delno posodabljanje oborože- 17 Tu se ne moremo spuščati v razpravo o tem, ali so te reforme nujne samo zaradi interesa za članstvo v Natu ali so potrebne tudi drugače. Dejstvo pa je, da reforme, ki jih je slovenska politika v preteklem desetletju načrtovala, nikoli niso bile povsem izvedene. 18 Podatki zadnje raziskave SJM kažejo, da se 30,6 % Slovencev zavzema za zmanjša- nje obrambnih izdatkov, 41,4 % jih meni, naj bodo enaki kot do zdaj, in 9,9 % jih podpira povečanje teh izdatkov. 56 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX nih sil. V določeni meri pa je tudi res, da so pričakovanja Nata za poveča- nje vojaških prizadevanj Slovenije posledica tega, da država razvoju vojaške organizacije v preteklosti ni namenjala ustrezne pozornosti. Z vidika financiranja in usmerjanja reform to področje ni bilo prednostno. Zato sta v zvezi s sedanjo kandidaturo za Nato v ospredju predvsem vprašanje vojaške nepripravljenosti in potreba po okrepitvi vojaških zmogljivosti. Če bi bile v preteklosti reforme, ki so sicer bile načrtovane, tudi izvedene, vstopa v Nato danes verjetno ne bi povezovali predvsem s potrebo po povečanju vojaških zmogljivosti. Nato namreč ne pričakuje združljivosti vojska držav kandidatk z vojskami razvitih zahodnih držav.19 Pričakovanja obsegajo zgolj postopne reforme v skladu z zmog- ljivostmi kandidatk. Te pa so bile v preteklosti v Sloveniji samo deloma uspešne. Zato se zdi morebiti bolj kot iskanje odgovora na vprašanje, ali naj Slovenija za ceno vstopa v Nato posodobi svojo vojaško organizacijo, potrebno, da slovenska politika jasno opredeli, kakšno vlogo naj imajo oborožene sile v politiki zagotavljanja nacionalne varnosti. Šele nato pa se zdi smiselno lotiti tudi vprašanja, kako (in ali sploh) naj Slovenija za- črta reforme oboroženih sil. Poleg tega, da slovenska politika s prizade- vanji za vstop v Nato naslavlja predvsem vprašanje širših razvojnih per- spektiv, evropske identitete države idr., se bo očitno morala nujno spopasti tudi z vprašanji (ne)učinkovitosti vojaške organizacije, ki so v preteklosti ostajala v ozadju. 19 V sedanjem procesu širitve Nata vojaške vidike in tudi vojaške prispevke novih čla- nic štejejo kot manj pomembne. Schimmelfennig (1998/99: 225–6) to ponazarja z dejstvom, da Nato zahteva samo minimalne standarde povezljivosti in splošno zmožnost prispevati k njegovim nalogam; ni pa zahtev glede kakovosti ali količine vojaškega prispevka ali glede tega, da bi prispevek novih članic moral biti enak kori- stim, ki jih bodo s tem pridobile. Prispevek naj bi na splošno upošteval zmogljivosti novih članic, ki pa veljajo za dokaj omejene. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 57 Literatura: Aćimović, Ljubivoje (1978): Problemi bezbednosti i saradnje u Evropi. Beograd: Institut za medunarudno politiko i privredu. Aybet, Gülnur (1997): The Dynamics of European Security Cooperation, 1945–91. Houndmills, London: Macmillan Press. Benko, Vladimir (1997): Znanost o mednarodnih odnosih. Ljubljana: FDV. Benko, Vladimir (2000): Sociologija mednarodnih odnosov. Ljubljana: Znan- stveno in publicistično središče. Bonvicini, Gianni, Cremasco, Maurizio, Rummel, Reinhardt, Schmidt, Peter (eds.) (1995/96): A Renewed Partnership for Europe. Baden-Baden: No- mos Verlagsgesellschaft. Cottrell, J. Alvin, Dougherty, E. James (1965): The Politics of the Atlantic Alliance. New York: Praeger. Deutsch, Karl (1978): The Analysis of International Relations. New Jersey: Prentice Hall. Duffield, S. John (1994): NATO’s Functions After the Cold War. Political Science Quarterly, vol. 109, no. 5. Evera, Stephen (1990/91): Primed for Peace – Europe After the Cold War. International Security, vol. 15, no. 3. Friedman, R. Julian, Bladen, Christopher, Rosen, Stephen (eds.) (1970): Alli- ances in International Politics. Boston: Allyn & Bacon. Gompert, C. David, Larrabee, F. Stephen (eds.) (1998): America and Europe: A Partnership for a New Era. Cambridge: Cambridge University Press. Greco, Ettore (1995/96): Nature and Classification of New Security Challen- ges in Europe. V: Bonvicini et al. (ed.) (1995/6). Haglund, G. David (1999): NATO’s Expansion and European Security After the Washington Summit – What Next? European Security, vol. 8, no. 1. Hellmann, Gunther, Wolf, Reinhard (1993): Neorealism, Neoliberal Institu- tionalism, and the Future of NATO. Security Studies, vol. 3, no. 1. Holsti, R. Ole, Terrence, P. Hopmann, Sullivan, D. John (1973): Unity and Disintegration in International Alliances: Comparative Studies. New York: John Wiley and Sons. Jervis, Robert (1983): Security Regimes. V: Krasner (ed.) (1983). Jervis, Robert (1991/92): The Future of World Politics. International Security, no. 3. Kahl, H. Colin (1998/99): Constructing a Separate Peace: Constructivism, Collective Liberal Identity and Democratic Peace. Security Studies, vol. 8, no. 2/3. Keohane, O. Robert (1983): The Demand for International Regimes. V: Kra- sner (ed.) (1983). Keohane, Robert (1989): International Institutions and State Power. Boulder, Colorado: Westview Press. Keohane, Robert, Nye, Joseph, Hoffman, Stanley, (1993): After the Cold War: International Institutions and State Strategies in Europe. Har- vard: Harvard University Press. 58 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Krasner, D. Stephen (ed.) (1983): International Regimes. N.Y.: Cornell University Press, Ithaca. Kugler, L. Richard (1993): Commitment to Purpose. Santa Monica: RAND. Larrabee, F. Stephen (1998): Security Challenges on Europe’s Eastern Periphery. V: Gompert, Larrabee (ed.) 1998. Lepgold, Joseph (1998): NATO’s Post-Cold War Collective Action Problem. International Security, vol. 23, no. 1. Liska, George (1962): Nations in Alliance: The Limits of Interdependence. Baltimore, Md.: Johns Hopkins Press. Malešič, Marjan (1999): Politične stranke in javno mnenje: zaznava Nata. Teorija in praksa, let. 36, št. 2. Malešič, Marjan (2000): Slovenian Security Policy and Nato. Groningen: Centre for European Security Studies. McCalla, B. Robert (1996): NATO’s Persistence After the Cold War. Interna- tional Organization, vol. 50, no. 3. Mearsheimer, J. John (1990): Back to the Future: Instability in Europe After the Cold War. International Security, vol. 15, no. 1. Modelski, George (1970): The Study of Alliances: A Review. V: Friedman, Bladen, Rosen (eds.) (1970). Morgenthau, Hans (1995): Politika med narodi. Ljubljana: DZS. Park, William, Rees, G. Wyn (eds.) (1998): Rethinking Security in Post-Cold War Europe. London, New York: Longman. Roter, Petra (1999): Od režimske teorije do teorij mednarodnih režimov: razvoj preučevanja mednarodnih režimov. Časopis za kritiko znanosti, št. 197, Ljubljana. Russet, Bruce, Starr, Harvey (1996): Svetovna politika. Ljubljana: FDV. Schimmelfennig, Frank (1998/99): NATO Enlargement: A Constructivist Explanation. Security Studies, vol. 8, no. 2/3. Wallander, A. Celeste (2000): Institutional Assets and Adaptability: NATO After the Cold War. International Organization, vol. 54, no. 4. Walt, M. Stephen (1987): The Origins of Alliances. Ithaca, N.Y.: Cornell University Press. Williams, C. Michael, Neumann, B. Iver (2000): From Alliance to Security Community: NATO, Russia, and the Power of Identity. Millennium: Journal of International Studies, vol. 29, no. 2. Žabkar, Anton (1999): Geostrateški položaj Slovenije v 20. stoletju. Referat na posvetu v Državnem zboru RS, januar 1999. 59 Iztok Prezelj KOMPLEKSNO OGROŽANJE VARNOSTI IN NASTAJANJE KOMPLEKSNIH KRIZ (ANALIZA PRIMERA TERORISTIČNIH NAPADOV NA SVETOVNI TRGOVINSKI CENTER V NEW YORKU IN PENTAGON) Uvod Intenzivnost informatizacije, povezovalnih procesov globalizacije, nasta- janja novih držav in tudi razvoja same človekove zavesti po koncu hladne vojne je prispevala k oblikovanju koncepta kompleksnega varnostnega okolja. Z vidika ocenjevanja ogrožanja varnosti pomeni to naslednje: 1. nastajanje nekaterih novih virov (nosilcev) ali celo razsežnosti ogroža- nja varnosti sodobnih družb in držav, 2 nastajanje novih referenčnih objektov varnosti (to je tistih, ki so lahko ogroženi), 3. visoko stopnjo povezanosti med ogrožanjem varnosti referenčnih objektov in 4. visoko stopnjo povezanosti med nevojaškimi in vojaškimi razsežnost- mi ogrožanja varnosti. Cilj tega članka je na podlagi večrazsežnostnega pojmovanja varnosti opredeliti koncept kompleksnega ogrožanja varnosti in kompleksne kri- ze. Sledi preizkus koncepta na primerih terorističnih napadov na Sve- tovni trgovinski center (WTC) in Pentagon 11. septembra 2001. Utemeljitelji evropskega večrazsežnostnega znanstvenega raziskovanja varnosti so predstavniki koebenhavnske šole, ki so v svojih ključnih de- lih (glej Buzan, Kelstrup, Lemaitre, Tromer in Waever, 1990; Buzan, 1991; Waever, Buzan, Kelstrup in Lemaitre, 1993; Buzan, Waever in De Wilde, 1998) razdelili varnost sodobne družbe na vojaški, okoljski, gospodarski, politični in družbeni (identitetni in kulturni) sektor oziroma razsežnost. Koebenhavnska šola je na pragmatičen način povezala tradicionalistično in netradicionalistično razumevanje varnosti družbe, kar pomeni, da je med številne nevojaške razsežnosti varnosti vključila tudi vojaško razsež- nost v njeni nespremenjeni obliki. Vendar pregled druge ustrezne lite- rature o opredeljevanju sodobne varnosti pokaže, da koebenhavnska šo- la pozablja na vsaj štiri z varnostnega vidika zelo pomembne razsežnosti (kriminalno, teroristično, zdravstveno in informacijsko), s katerimi bo 60 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX dopolnjen koncept kompleksne grožnje varnosti, ki je opredeljen v nada- ljevanju. Opredelitev koncepta kompleksnega ogrožanja varnosti Kompleksna narava varnostnega okolja po koncu hladne vojne je torej generirala oblikovanje »kompleksne grožnje varnosti« (Prezelj, 2000a, Prezelj, 2001b), ki temelji na: 1. hkratnem obstoju vojaške, politične, okoljske, gospodarske, zdravstve- ne, teroristične, kriminalne, informacijske, identitetne, kulturne itd. razsežnosti ogrožanja varnosti in 2. visoki povezanosti med temi razsežnostmi ogrožanja varnosti.1 Kar nekaj pristopov s področja varnostnih študij in obramboslovja poudarja povezanost različnih razsežnosti (ogrožanja) varnosti. Tako predstavniki koebenhavnske šole (Buzan, Waever in Wilde, 1998: 166– 191) opredeljujejo povezave med varnostnimi razsežnostmi kot » medsek- torsko varnost« ( cross-sectoral security). Pri tem gre za to, da varnostna vprašanja z enega področja obarvajo varnostna vprašanja z drugega. Terriff, Croft, James in Morgan (1999: 177) opredeljujejo medrazsežnostne odnose kot » sinergetične« oziroma dopolnjevalne. To naj bi pomenilo, da imajo učinki na enem področju, če niso odpravljeni pravilno, učinek na več drugih področjih. Določeni nevojaški pojavi npr. lahko ustvarijo pro- blem na vojaškem področju ali pa tudi na drugih nevojaških področjih. Grizold (1992: 68; 1994: 38; 1999a: 9, 28) v tem smislu poudarja, da je varnost strukturna prvina obstoja in delovanja posameznika, družbe/dr- žave in mednarodnega sistema, kar se na družbeni ravni izraža predvsem » v totalnosti zajemanja in prepletanja« vseh področij življenja in dela druž- be, še posebej pa z gospodarskega, političnega, socialnega, kulturnega, izobraževalnega, komunikacijsko-informacijskega, vojaškega, ekološkega in zdravstvenega področja. World Disaster Report (1999: 139) ugotavlja, da so najhujše krize posledica izbruha in vzajemnega vpliva kriz ( cross impacting crisis) na več področjih: vojna v kombinaciji s kolapsom zdravs- tvenega sistema, pomanjkanjem hrane in množičnim izseljevanjem. Human Development Report (1994: 24, 33) poudarja, da so sestavine človekove varnosti med seboj soodvisne, kar pomeni, da je med kazalci posameznih razsežnosti varnosti cela vrsta povezav. To pomeni, da se 1 Pojav kompleksne grožnje varnosti se je oblikoval vzporedno z razvojem netradicio- nalnega pojmovanja varnosti, pri čemer je šlo za »hkratno kognitivno širjenje raz- sežnosti (vojaška, politična, ekonomska, okoljska, kriminalna, teroristična, zdravs- tvena, identitetna, informacijska itd.) ter referenčnih objektov ogrožanja varnosti (država, mednarodna skupnost, posameznik, družbene skupine, družba, okolje, spol itd.)« (Prezelj, 2001a in 2001b). XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 61 grožnja eni prvini človekove varnosti skoraj v trenutku razširi na vse dru- ge prvine človekove varnosti. Nadalje Mandel (1999) v svoji študiji ozna- čuje določene mednarodne transferje (nezakonito trgovanje z orožjem, drogami, nevarnimi snovmi, nezakoniti migracijski tokovi, tokovi nevar- nih snovi in informacijske disrupcije) kot grožnje varnosti, ki skupaj predstavljajo » prepleteno grožnjo«. Nadalje je Keys (1999) pri svojem prou- čevanju posledic globalnega segrevanja ozračja označil pojav povezanosti med različnimi grožnjami varnosti za » domina učinek«, ki je po letu 1997 povzročil smrt že 100.000 ljudi po vsem svetu (suše, hurikani, tajfuni, poplave itd.) in prispeval k množičnim gibanjem prebivalstva ter gospo- darski škodi. Ob zelo visoki povezanosti sodobnega razvitega sveta in ogrožajočih pojavov je vedno teže deliti grožnje varnosti na zunanje in notranje. Pat- man (1999: 7) v tem smislu ugotavlja, da se sploh ne da več potegniti jasne meje med zunanjo in notranjo varnostjo družbe. Mnogo znotraj- državnih vprašanj je namreč pridobilo neizpodbitno mednarodno razsež- nost in obratno. Težnje po odcepitvi v neki državi imajo tako mnogokrat pomoč od zunaj, velika intenzivnost kriminala v neki državi mnogokrat prerašča v mednarodni kriminal, veliko število beguncev, ki pridejo v neko državo od zunaj, pomeni resno obremenitev notranjega socialnega in gospodarskega sistema držav gostiteljic, čezmerno onesnaževanje ozračja ali pa jedrsko sevanje kot posledica jedrske nesreče v neki državi lahko pomeni grožnjo mednarodni varnosti, saj se širi ne glede na držav- ne meje (Prezelj, 2001b: 811). Poleg tega nekateri poudarjajo, da je ob omenjeni povezanosti groženj varnosti treba »relativizirati tudi delitev groženj na vojaške in nevojaške«, saj prve mnogokrat preraščajo v druge in obratno (Romanchenko, 2001). Najhujše varnostne krize (kompleksne krize) se razvijejo kot posledica skrajnega stopnjevanja ogrožanja varnosti v eni razsežnosti, kar prispeva k stopnjevanju groženj varnosti v drugih razsežnostih. Gre torej za kom- binacijo kriz v več varnostnih razsežnostih oziroma kombinacijo stopnje- vanih groženj iz več razsežnosti. Tako oboroženi vojaški spopadi visoke intenzivnosti, kar pomeni stopnjevanje vojaškega ogrožanja varnosti, vplivajo neposredno ali posredno na stopnjevanje kriminala, terorizma, okoljskih, gospodarskih, zdravstvenih, identitetnih, političnih, informa- cijskih in še drugih groženj varnosti (npr. Kosovo, BiH, Makedonija ipd.). Velja seveda tudi obratno, da skrajno stopnjevanje naštetih nevojaških groženj varnosti povečuje verjetnost ali intenzivnost oboroženega spopa- da.2 Kompleksna grožnja varnosti družbe je v tem smislu grožnja s kom- pleksnimi vzroki (iz več razsežnosti) in kompleksnimi posledicami (v drugih razsežnostih). 2 Iz tega izhaja, da je analiza vojaških groženj varnosti določene države brez upošteva- nja nevojaških groženj, ki lahko vplivajo na njihovo intenzivnost, necelovita in zato netočna. Velja seveda tudi obratno. 62 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Kompleksna grožnja varnosti se lahko dokaj različno izraža v različnih državah, vendar pa s stopnjevanjem ene od groženj teži k simetričnosti lastnega razvoja oziroma uresničitve tudi v drugih razsežnostih ogrožanja varnosti. Intenzivnost ali neintenzivnost njenih groženj vedno teži k simetriji oziroma medsebojnemu uravnoteženju. Asimetrično razvita kompleksna grožnja je torej le začasen ali pa umetno vzdrževan pojav. V kompleksnih krizah se torej uresničijo povezave med naštetimi raz- sežnostmi ogrožanja varnosti, kar prikazuje model kompleksne grožnje varnosti. Informacijska razsežnost ogrožanja varnosti ni prikazana zaradi kompleksnosti grafične predstavitve, kar pa ne pomeni, da smo jo izk- ljučili iz koncepta in nadaljnjega testiranja. Slika 1: Model kompleksne grožnje varnosti (Prezelj, 2000a: 50). KRIMINAL V vsaki od prikazanih razsežnosti ogrožanja varnosti je mogoče poudariti nekaj ključnih kazalcev (za nadaljnjo in podrobnejšo razčleni- tev glej Prezelj, 2000a): – vojaška razsežnost ogrožanja varnosti: intenzivnost oboroženega spo- pada in verjetnost za njegovo sprožitev; – ekonomska razsežnost ogrožanja varnosti: gospodarska recesija, gospo- darska nerazvitost, revščina, lakota, visoka brezposelnost in inflacija; – okoljska razsežnost ogrožanja varnosti: intenzivnost naravnih in antropogenih nesreč, pomanjkanje vode, onesnaženje (zraka, vode in tal); XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 63 – politična razsežnost ogrožanja varnosti: stopnja nespoštovanja člove- kovih pravic in državljanskih svoboščin, nesvoboda medijskega delo- vanja, korupcija; – zdravstvena razsežnost ogrožanja varnosti: nalezljive bolezni, smrt- nost otrok, dolžina življenja; – kriminalna razsežnost ogrožanja varnosti: razvitost kriminalitete v družbi, umori, tihotapljenje; – teroristična razsežnost ogrožanja varnosti: obstoj in intenzivnost delovanja terorističnih skupin; – identitetna in kulturna razsežnost ogrožanja varnosti: visoka migracij- ska stopnja (prisilne in prostovoljne migracije), spreminjanje etnične sestave, etnični spori; – informacijska razsežnost ogrožanja varnosti: namerni in nenamerni pojavi, ki rušijo in onemogočajo delovanje obstoječih infrastrukturnih in informacijskih sistemov. Na nerazrešljivo dilemo, katera od naštetih razsežnosti ogrožanja var- nosti je v sodobnem svetu osrednja, tu ne bomo odgovarjali. Treba je samo omeniti, da avtorji, ki proučujejo ogrožanje varnosti sodobnih držav, večinoma zagovarjajo osrednjost svoje perspektive (vede, stroke, ministrstva, lastne izobrazbe ipd.). Bistveno je to, da so razsežnosti ogro- žanja varnosti v sodobnem svetu vse bolj povezane, ne samo v okvirih državnih meja, temveč tudi transnacionalno. Transnacionalnost kompleksnega ogrožanja varnosti V sodobnem globaliziranem svetu so posamezne grožnje varnosti vse bolj transnacionalne narave. Državne meje so nastale zaradi razmejevanja človekovih oblik organiziranja na določenem ozemlju, kar pa ni vplivalo preveč na množico pojavov (groženj varnosti v našem primeru), ki se širi- jo neodvisno od umetnih meja. Po Smithovem mnenju (2000) so transna- cionalne narave predvsem nevojaške grožnje varnosti, kot so kriminal, terorizem, migracije, širjenje nalezljivih bolezni in negativnih okoljskih pojavov. Za sodobne družbe je problematično in paradoksalno to, da se večina groženj varnosti širi transnacionalno prek obstoječih komunikacijskih sredstev. Tako kriminalne združbe izkoriščajo obstoječi pretok blaga in storitev za pranje denarja, tihotapljenje drog, ljudi, nevarnih snovi, orož- ja itd. Sodobni terorizem postaja vse bolj globalen, saj mu obstoječa komunikacijska sredstva olajšujejo mednarodno financiranje, sodelova- nje in organiziranje akcij (npr. povezovanje teroristov po medmrežju). Nevarne nalezljive bolezni se z obstoječimi komunikacijami lahko izre- dno hitro prenašajo po celem svetu. Danes torej živimo v družbi tvega- 64 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX nja, v kateri vsaka nova stopnja tehnološkega razvoja prinaša s seboj posredne ali neposredne negativne posledice, ki jih lahko označimo za grožnje varnosti (več o tem glej Prezelj, 2001a). Kaj torej pomeni »transnacionalnost kompleksnega ogrožanja varno- sti«? V tem primeru gre za to, da se kompleksnost povezav med posame- znimi grožnjami varnosti (razsežnostmi ogrožanja varnosti) v veliki meri uresničuje ne glede na državne meje. Lokalni izbruh ogrožanja varnosti npr. v razsežnosti terorizma ima lahko globalne posledice v drugih raz- sežnostih. Uresničenje povezav med grožnjami varnosti oziroma kom- pleksne grožnje varnosti v nacionalnem in transnacionalnem okviru bo preverjeno v naslednjem poglavju na trenutno najaktualnejšem empirič- nem primeru. Stopnjevanje kompleksnega ogrožanja in nastanek kompleksne krize po terorističnem napadu na WTC in Pentagon 11. septembra 2001 Septembrska teroristična napada na WTC in Pentagon pomenita stop- njevanje ogrožanja varnosti v razsežnosti terorizma, ki je v ZDA in dru- god po svetu povzročilo intenziviranje ogrožanja varnosti v nekaterih drugih nevojaških in vojaških razsežnostih.3 Kompleksne posledice sep- tembrskega terorističnega napada je tako bolj ali manj moč opaziti v razsežnostih gospodarskega, vojaškega, političnega, kriminalnega, okolj- skega, zdravstvenega, kulturnega, identitetnega in informacijskega ogro- žanja varnosti. V nekaterih razsežnostih je prišlo do stopnjevanja ogro- žanj zgolj na lokalni ravni, medtem ko je v drugih prišlo do stopnjevanja na nacionalni ali celo mednarodni ravni. Poglejmo si stopnjevanje ogro- žanja varnosti v naštetih razsežnostih. Septembrska teroristična napada sta v trenutku povzročila povečanje kazalcev gospodarske ogroženosti na nacionalni in pozneje še na globalni ravni. Gospodarska recesija, ki se je v ZDA napovedovala pred 11. sep- tembrom, je izbruhnila praktično v trenutku po napadu. Nekateri celo pravijo, da so »teroristi napadli svetovno in svobodno trgovino« (Bush: Terrorists Attacked World and Free Trade, 20. 10. 2001). Povzročena gospodarska škoda se je najprej pokazala v padcu števil- nih borznih indeksov. Tako se je ameriški finančni trg v prvi uri odzval s 3 Teroristični napad je ameriška politika označila za vojno dejanje, kar ji je tudi omo- gočalo, da sprejme povračilne vojaške ukrepe proti napadalcem in njihovim podpor- nikom. Tudi 5. člen Washingtonske pogodbe je bil s takšno razlago laže aktiviran. Dilema označitve tega dogodka kot vojne ali terorizma je prišla do izraza tudi v za- varovalništvu (glej The Cost of Terror, Best’s Review, October 2001). Po mnenju za- varovalniških strokovnjakov bodo zavarovalnice povrnile škodo za teroristični dogo- dek v sklopu svojih polic, od katerih pa vendarle večina izključuje povračilo stroš- kov ob vojni. Tu lahko opozorimo na zanimivo pravno vprašanje, ali lahko o sep- tembrskem napadu govorimo kot o vojnem in terorističnem dejanju hkrati. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 65 strmim padcem indeksa Dow Yones. Indeks se je ob koncu prvega trgo- valnega dne znižal za 7,07 odstotka na raven pod 9000 točk, kar je naj- večji dnevni padec v njegovi zgodovini. Nasdaq, ki meri vrednosti delnic novih tehnologij, pa je padel za 6,38 odstotka. Podobno se je odzval tudi svetovni finančni trg, saj je indeks tokijske borze Nikkei padel za 5,04 odstotka na 9504,41 točke, kar je najmanj od decembra 1983. Celo slo- venski delniški indeks SBI 20 je 17. 9. 2001 nazadoval za 2,33 odstotka na 1934 točk, kar je padec pod psihološko mejo 2000 točk (Borza se je zama- jala: V ZDA znižali obrestne mere, Delo, 18. 9. 2001). V letalskem prevozništvu je nastala globana kriza zaradi odpovedanih letov in štiridnevnega zaprtja zračnega prostora nad ZDA. Škoda v sve- tovnem letalskem prevozništvu je po prvih ocenah Mednarodnega letal- skega združenja (International Air Transport Association) znašala že 7,5 milijarde dolarjev (Global Airlines Loses Could Top $10 Billion, 9. 10. 2001). Ameriške letalske družbe so bile v mesecu dni po napadu samo 66-odstotno zasedene (Not yet Giving Thanks, The Economist: 69, 17. 11. 2001) in že 18. septembra naj bi imele 1 milijardo dolarjev dohodkovne izgube, dnevno pa naj bi izgubljale med 250 do 300 milijonov dolarjev. Letalske družbe so v želji po zmanjšanju izgub začele odpuščati delavce v povprečni višini 20 odstotkov celotne delovne sile. To je prispevalo k po- večanju brezposelnosti v gospodarstvu, kar je še en možen kazalec ogro- žanja varnosti. Po odprtju borze v New Yorku se je izkazalo, da so delni- ce petih največjih ameriških prevoznikov padle za 40 do 52 odstotkov. Ameriški kongresnik James Oberstar je ugotovil, da bi ameriška letalska industrija brez prejetja zaprošene pomoči doživela finančno likvidacijo (US Airlines Asks White House, Congres for Assistance, 18. 9. 2001). Ameriška letalska industrija je ocenila, da potrebuje 17 milijard dolarjev od države za stabiliziranje poslovanja, od tega 5 milijard v gotovini (US Airlines Ask Congress for 17,500 Million Aid Package, 19. 9. 2000), če- mur je 22. septembra kongres v veliki meri tudi ugodil. Po mnenju Bushevega svetovalca za ekonomske zadeve je teroristični napad povzročil predvsem izpad kratkoročne oskrbe v mnogih gospodar- skih panogah v ZDA, povečanje negotovosti na finančnih trgih in zmanj- šanje volje za investicijsko vlaganje, kar naj bi pripeljalo do zniževanja rasti družbenega proizvoda med 0,5 do 0,7 odstotka BDP v tretji in četrti četrtini 2001. Vendar pa je napovedal, da sam napad verjetno ne bo zamajal dolgoročnih temeljev gospodarskega sistema ZDA (Testimony of Bush Adviser Hubard on Economic Policy after Attacks before the Com- mittee on the Budget, US Senate, 2. 10. 2001). Svetovna banka je celo napovedala, da bo znižana gospodarska rast v razvitih državah in drža- vah v razvoju privedla do motenj pri uresničevanju razvojnih strategij, kar bo najbolj prizadelo najrevnejše (Poverty to Rise in Wake of Terrorist Attacks in USA, World Bank Press Release, 1. 10. 2001). 66 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Tabela 1: Napoved Svetovne banke glede rasti BDP po terorističnem napadu 11. septembra 2001 (letna sprememba v odstotkih) Dejanska Napoved rasti Napoved rasti rast pred 11. septembrom po 11. septembru 2000 2001 2002 2001 2002 Razvite države 3,4 1,1 2,2 0,9 1–1,5 Države v razvoju 5,5 2,9 2,9 2,8 3,5–3,8 Po oceni Svetovne banke bodo gospodarske posledice terorističnega napada v ZDA, Evropi in na Japonskem neposredno ogrozile življenja 20.000 do 40.000 otrok, mlajših od 5 let, 10 milijonov ljudi pa bo živelo pod mejo revščine, ki jo pomeni 1 dolar na dan. Tudi svetovna turistična industrija je bila oškodovana zaradi strahu pred potovanjem in zmanjšanja zaupanja turistov, kar je povzročilo pop- lavo odpovedi predvsem pri mednarodnih potovanjih. Škodo so poleg že omenjenih letalskih prevoznikov utrpele predvsem države, katerih gospodarstvo v veliki meri temelji na turistični industriji. Po podatkih Svetovne turistične organizacije se je število turističnih obiskov v obdob- ju od septembra do decembra 2001 v svetu zmanjšalo za 11, v Afriki 3,5, na ameriški celini za 24, v Vzhodni Aziji za 10, Južni Aziji za 24, Bližnjem vzhodu za 30 in v Evropi za 6 odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem prejšnjega leta (glej World Tourism Stalls in 2001, WTO News Release, 29. 1. 2002). Največ škode je torej utrpela turistična industrija musliman- skih držav. Istanbul je v dveh mesecih po napadu obiskalo od 50 do 60 odstotkov manj turistov kot v enakem obdobju prejšnjega leta (Not yet Giving Thanks, The Economist: 69, 17. 11. 2001). Turistična industrija se je seveda odzvala z množičnim odpuščanjem delavcev.4 Teroristični napad tolikšne intenzivnosti je povzročil aktiviranje in mobiliziranje oboroženih sil v ZDA ter pripeljal do mednarodnega vojaš- kega posredovanja v Afganistanu, torej globalno stopnjevanje vojaškega ogrožanja varnosti. Logika vojaškega odgovarjanja na teroristično grožnjo varnosti je šla celo tako daleč, da je Nato aktiviral 5. člen Washingtonske pogodbe in ANZUS 4. člen svoje ustanovne pogodbe. Zanimivo je, da je bil »teroristični napad« neposredno zaznan kot »oboroženi napad« na ozemlje, ki ga pokrivata zvezi. Čeprav teroristični napadi 11. septembra niso bili oboroženi napadi v klasičnem smislu, sta bila kljub temu aktivirana oba člena. Kakor koli že stopnjevanje ogrožanja varnosti v 4 Tudi zavarovalništvo je bilo v težavah zaradi »največjega zavarovalniškega dogodka v zgodovini«, pri katerem bodo po ocenah zavarovalnice morale povrniti med 25 do 30 milijard dolarjev. Zavarovalnice se bodo finančno rešile tudi tako, da bodo pove- čale premije za katastrofično zavarovanje (The Cost of Terror, Best’s Review, Octo- ber 2001). Poleg tega pa se je izkazalo, da zavarovalnice niti niso sposobne oceniti verjetnosti terorističnega ogrožanja varnosti, kar bi pomenilo običajno podlago za izračun premij. Povečanje zavarovalnih premij bo tako poleg večjih izdatkov za var- nost nedvomno vplivalo na finančni izkaz mnogih podjetij. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 67 teroristični razsežnosti je povzročilo vojno napoved in začetek same voj- ne z vojaškimi sredstvi. Globalno organiziran teroristični napad je torej povzročil globalno organizirano in vodeno vojaško posredovanje. Občasni odzivi ameriškega prebivalstva na septembrski napad v obliki izražanja sovraštva, nestrpnosti, diskriminacije in fizičnega ogrožanja so nedvomno pripeljali do začetkov ogrožanja kulturne in identitetne varnosti muslimanskega prebivalstva v ZDA, čeprav je bilo mnogo predstavnikov te skupnosti ubitih v samem WTC-ju.5 Tako je v bližini Chicaga nekdo zagnal molotovko v neki arabsko-ameriški center, nekje drugje so vanda- li napadli islamsko knjigarno, pojavili so se protiarabski grafiti, v Virgini- ji so mošejama grozili po telefonu, v New Yorku je neki moški v jezi sku- šal povoziti Pakistanko, muslimanski otroci so bili prestrašeni, ženske si niso upale nositi tradicionalnih oblačil, zagrešena sta bila umora iz domnevno protiarabskih vzgibov (Lawmakers Condemn Bigotry against Muslims or Arabs, 15. 9. 2001), neka ženska je poklicala po telefonu vse Abdule in jim grozila itd. (Life on the Homefront, Time, 1. 10. 2001). Svet za ameriško-islamske odnose (CAIR) je do 26. septembra zbral 625 poro- čil o protimuslimanskih incidentih (US Mobilizes Forces to Combat Post- Terrorism Discrimination, 27. 9. 2001). Zaradi nastopa ameriškega predsednika in drugih visokih uradnikov ter resolucije ameriškega kongresa (soglasno sprejeta 15. septembra), ki obsojajo nestrpnost in nasilje proti muslimanskemu prebivalstvu v ZDA, ni prišlo do stopnjevanja ogrožanja varnosti arabske skupnosti v ZDA. Bistvo demokratičnega režima je namreč ravno v strpnosti do različnih verskih, etničnih in rasnih skupin ter z nadaljnjim stopnjevanjem ogroža- nja varnosti v tej razsežnosti bi se dobesedno porušil demokratični temelj ZDA, česar država ni želela. Kompleksna povezava med terorizmom in etničnim sovraštvom pa se je prenesla tudi po Evropi, v kateri se je znižala stopnja zaupanja do pre- bivalcev muslimanskega in arabskega izvora. Tako so Nemci po podatkih Allensbachove ankete čedalje manj zaupali muslimanskemu prebival- stvu. Velika večina, kar 65 odstotkov, za minulo zlo sicer ni obtoževala islama, vendar jih je skoraj polovica pričakovala napetosti z islamskim prebivalstvom države (Tudi Nemci v strahu pred prihodnostjo, Delo, str. 4, 22. 11. 2001). Po Evropi so se pojavile številne oblike diskriminacije, kot je npr. češki primer točilnice, v katero arabski gostje niso imeli vsto- pa (glej Terorizem in svoboda govora na Češkem, Delo, 24. 9. 2001). Stopnjevanje sovraštva in nasilja proti muslimanski in arabski skupno- sti je hkrati prispevalo k povišanju stopnje kriminala v ZDA iz rasnih, ver- skih ali etničnih vzgibov (hate crimes). Že sami teroristični napadi so obravnavani kot kriminalna dejanja, poleg tega pa je samo delovanje 5 Do 17. septembra je Bangladeš pogrešal že 50, Turčija 131, Egipt 4, Libanon in Paki- stan pa sta še zbirala podatke o številu mrtvih državljanov (Many Muslims Feared Killed in World Trade Center Attacks, 17. 10. 2001). 68 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX mnogih terorističnih skupin neizogibno povezano s kriminalnimi vzvodi pridobivanja denarja za financiranje njihovih dejavnosti. Tako je do kon- ca septembra leta 2001 FBI uvedel že 40 preiskav proti posameznikom, ki so bili osumljeni storitve kaznivih dejanj zoper pripadnike arabske in muslimanske skupnosti ali njihove institucije (FBI Director Denounces Attacks against Arab-Americans, 17. 9. 2001). Za primerjavo naj omenim, da je bilo v letu 1999 med 1411 obravnavanimi incidenti z verskimi vzgibi le 32 naperjenih proti tej skupnosti (US Mobilizes Forces to Combat Post- Terrorism Discrimination, 27. 9. 2001). Poleg tega pa je zaradi vojne v Afganistanu obstajala tudi velika nevar- nost, da bi se povečal obseg trgovine s heroinom, saj so Talibani že leta 2000 upravljali 70 odstotkov svetovne proizvodnje heroina (War and Drugs: Another Powder Trail, The Economist, 20. 10. 2001). Po mnenju ameriške vlade je sicer obstajalo malo dokazov za neposredno povezavo med teroristično mrežo Al-Kaida in tihotapskimi skupinami mamil, ven- dar pa je povezava obstajala posredno prek Talibanov. Denar od proda- nega opija in heroina je bil med drugim namenjen tudi kupovanju oboro- žitve, urjenju teroristov ter podpori terorističnih operacij v sosednjih državah in drugod (State Department’s Jack Mack Tells Congress of Drug, Terror Links, 10. 10. 2001, Taliban Continue to Profit from Drug Trade, 3. 10. 2001). Teroristični napad je posredno povzročil tudi stopnjevanje ogrožanja varnosti v politični razsežnosti, predvsem na področju človekovih pravic in svoboščin. Ameriški predsednik Bush je septembrski teroristični napad označil za napad na svobodo (glej Liberty vs Security, The Economist, 29. 9. 2001), Blair za napad na demokratične vrednote (Address by Tony Blair Delivered to the House of Commons, 14. 9. 2001), po mnenju glav- nega tožilca ZDA Johna Ashcrofta pa je ta dogodek hkrati pomenil na- pad na »varnost in svobodo vsakega ameriškega državljana« (Transcript: Bush Administration Officials Brief on Attack Response, 11. 9. 2001). The Economist je v komentarju prve izjave dodal, da je šlo za »napad skozi svobodo«. Nekatere znanstvene primerjalne analize terorističnega ogrožanja varnosti (npr. Eubank in Weinberg 1994) resda kažejo, da je v razvitih demokratičnih državah več terorizma ravno zato, ker jim je omo- gočeno dokaj neovirano delovanje zaradi njihove odprtosti in medijske razvitosti.6 Terorizem namreč temelji na usmerjeni uporabi čezmernega nasilja s ciljem opozoriti na večinoma kak širši ideološko-politični boj ali vprašanje, demokratične družbe pa v izhodišču ne zatirajo različnih ideo- loških in političnih gibanj, kot to večinoma počnejo totalitarne družbe. Terorizem je v nekem smislu bolezen sodobne demokracije, ki spretno izkorišča prednosti odprte družbe. 6 Eubank in Weinberg (1994) sta s primerjalno študijo na vzorcu 172 držav dokazala, da več terorističnih skupin deluje v demokratičnih kot nedemokratičnih državah (več o tem glej tudi Prezelj 2000a: 92). XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 69 Na tej točki je treba ugotoviti, da je teroristični napad v ZDA pomenil napad na človekove pravice in svoboščine predvsem zaradi omejevalnih oziroma protiterorističnih ukrepov ameriškega nacionalnovarnostnega sistema. Ravno s sprejetimi ukrepi za povečanje učinkovitosti protiterori- stičnega boja in preventive so omejili človekove pravice in svoboščine. Ljudem sta bili začasno odvzeti pravica in svoboda potovanja po zrač- nem prostoru.7 Ključni mediji so po pogovoru s svetovalko za nacionalno varnost Condolezzo Rice sprejeli neko obliko samocenzure, da z oddaja- njem izjav talibanskih nasprotnikov in bin Ladna ne bi širili potencialnih skritih terorističnih sporočil. Pristali so na to, da bodo temeljito premisli- li ali se posvetovali pred objavo takšnih sporočil.8 Ameriški kongres je sprejel protiteroristični zakon, ki povečuje pristojnosti ameriške vlade pri telefonskem prisluškovanju, nadziranju elektronskih sporočil, omogoča zadržanje priseljencev zgolj zaradi suma povezanosti s teroristi itd.9 Podobne ukrepe so sprejemale tudi mnoge evropske države. Britanci so npr. neizogibnost posega v človekove pravice, zasebnost in svoboščine utemeljevali s teroristično ogroženostjo zaradi tesne navezanosti na za- veznico ZDA (Terrorism and Freedom, The Economist, 17. 11. 2001). Ameriški primer je glede razmerja med varnostjo in svobodo pokazal, da ljudje pri občutenju ogroženosti lastne varnosti dokaj konformno sprejmejo omejitve svoboščin. Po javnomnenjski raziskavi revije Time in televizijske mreže CNN, ki je bila izvedena 27. 9. 2001, je večina Ameri- čanov namreč podprla omejevalne ukrepe vlade: celih 55 odstotkov jih je podprlo ukrep nadziranja vsebine elektronskih sporočil na ameriškem ozemlju, 59 odstotkov zadržanje v priporu brez obtožbe za neomejen čas zaradi suma sodelovanja s teroristi, 68 odstotkov prisluškovanje terori- stom brez naloga itd. (A Clear and Present Danger, Time, 8. 1. 2001). 7 Po besedah glavnega tožilca ZDA z dne 11. septembra je »v demokraciji vedno obstajalo ravnotežje med svobodo in varnostjo. Ameriški pro- metni sistemi, ki so vedno izražali vrednote naše družbe (mislil je na svobodo, op.a.), so vedno delovali na odprt in dostopen način. In to se bo zgodilo ponovno« (Transcript: Bush Administration Officials Brief on Attack Response, 11. 10. 2001). 8 Še posebej je znan primer radijske postaje Glas Amerike, ki ji je ameriška admini- stracija »uradno namignila, naj ne objavi intervjuja z voditeljem talibanskega režima Mohamedom Omarjem«, saj bi lahko s tem prispevali k širjenju političnih stališč te- roristov. Stališče enega od višjih uradnikov State Departmenta je bilo, da »Glas Amerike ni Glas mule Omarja niti Glas Talibov, zato bi bilo neprimerno, če bi denar davkoplačevalcev porabili za širjenje komentarjev, ki ščiti teroriste« (Prepovedani intervju: Demokracija, pritiski in propaganda, Delo, 26. 9. 2001). 9 Kritična javnost, ki se je oglasila ob razpravah o sprejetju tega zakona (npr. Ameri- can Civil Liberties Union), ne verjame, da je bilo doseženo primerno ravnotežje med podarjeno svobodo in dejanskimi varnostnimi učinki. Skrbi jih predvsem, kako bo to vplivalo na tiste, ki spoštujejo zakon (US to immediately carry out antiterrorism law, 25. 10. 2001). Po podatkih The Economista je bilo do 17. 11. 2001 priprtih že več kot 1000 ljudi zgolj zaradi suma povezanosti s terorizmom (Detentions: First Find your Suspect, The Economist, str. 52, 17. 11. 2001). Kljub takšnim in podobnim pomislekom je bil zakonski predlog sprejet s samo enim nasprotujočim in enim vzdržanim glasom. 70 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Posledica terorističnega napada je tudi stopnjevanje zdravstvenega in okoljskega ogrožanja varnosti na lokalni ravni. Pogrešanih oziroma umrlih ob napadu na WTC je po ocenah več kot 5000, na Pentagon pa okrog 100. Veliko jih je bilo ranjenih, kar je zahtevalo neposredno zdravstveno oskrbo na samem prizorišču ali pa v bolnišnicah. V samem New Yorku se je v trenutku po napadu izjemno poslabšala kakovost zraka zaradi dima, prahu, saj, pepela in raznih škodljivih snovi, ki so se sprostile ob gorenju in topljenju plastike, lesa, azbesta ipd. Dim iz WTC-ja se je videl celo s satelitskih posnetkov in mednarodne vesolj- ske postaje. Vse razsežnosti ekološke škode, ki jo je povzročil teroristični napad, sta na kraju samem ocenjevali Agencija za zaščito okolja (Envi- ronmental protection Agency) ter Administracija za poklicno varnost in zdravje (Occupational Safety and Health Administration). Po njunih me- ritvah je teroristični napad povzročil lokalno omejeno škodo majhnih razsežnosti. Najbolj ogroženi po samem napadu so bili vsi v neposred- nem dosegu požara ali prahu, še posebej posamezniki z boleznimi dihal in srčnimi boleznimi, starejši, otroci in kadilci ter seveda reševalci, ki so bili neposredno izpostavljeni zdravju škodljivim vplivom. Obe organiza- ciji sta dnevno na več mestih okoli »ground zero« merili količine azbesta (v zraku in prahu), kovin, hlapnih organskih snovi, CO2, dioksina, silici- ja, freona in onesnaženje pitne vode. Kar nekaj vzorcev, s katerimi so merili količino azbesta, dioksina, hlapnih organskih snovi in silicija med 11. in 30. septembrom, je rahlo preseglo dovoljene okoljske meje (glej EPA-OSHA Fact Sheet: Environmental Information from Ground Zero at the WTC, 30. 9. 2001). Tudi v okolici Pentagona je Agencija za zaščito okolja skupaj s FBI in Ministrstvom za obrambo merila podobne vrste onesnaženja, vendar kazalci niso pokazali preseganja dopustnih meja, razen visoke koncentracije kovin v prahu na ruševinah. Morda je pri vsem še najpomembnejše, da radiološka analiza v okolici Pentagona ni dala pozitivnih rezultatov. Informacijsko ogrožanje varnosti pri septembrskem terorističnem napa- du ni prišlo toliko do izraza, vendar pa je le prišlo do pojavov, kot so pre- kinitve statičnih in mobilnih telefonskih zvez ter medmrežnih povezav. V Informationweekovi raziskavi mnenja 2000 podjetnikov o težavah njiho- vih podjetij zaradi terorističnega napada je okrog 45 odstotkov anketiran- cev imelo težave s prekinitvijo statičnih in mobilnih telefonskih zvez ter okrog 20 odstotkov s prekinitvijo medmrežnih povezav. Le okrog odsto- tek anketirancev je navajalo nepooblaščene poskuse vdora v poslovne in- formacijske sisteme (Disaster Takes Toll on Public Network, Information- week, str. 22, 17. 9. 2001). XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 71 Sklepne misli Pri ocenjevanju ogrožanja varnosti je očitno, da sodobne družbe in države zaznavajo vse več pojavov, ki jih opredeljujejo kot grožnje varno- sti. Ti pojavi so med seboj vedno bolj povezani, kar seveda vpliva tudi na povezanost mnogih groženj varnosti. Vse omenjene grožnje varnosti (vo- jaške, politične, gospodarske, okoljske, kulturne, identitetne, informacij- ske, zdravstvene, teroristične, kriminalne itd.) se povezujejo v tako ime- novano kompleksno grožnjo varnosti, ki pa lahko v vsaki družbi pride bolj ali manj do izraza. Pri skrajnem stopnjevanju ogrožanja varnosti v eni od naštetih razsežnosti pride do stopnjevanja ogrožanja varnosti v drugih razsežnostih, razvije se torej kompleksna kriza. Vsaka skrajna kriza teži k lastnemu simetričnemu razvoju v naštetih razsežnostih. Pove- zanost med različnimi grožnjami varnosti je lahko celo tako močna, da ni povsem jasno, ali gre za eno samo krizo ali pa več sočasnih kriz, ali so to izključno notranje krize ali zunanje, ali gre za povsem vojaške krize ali nevojaške itd. To vprašanje je pomembno le s stališča posameznih kriz- nih upravljavcev, ki so sektorsko oziroma resorsko pristojni za spopada- nje z določenimi vidiki krize oziroma ogrožanja varnosti, medtem ko je s stališča samih pojavov ogrožanja in krize povsem nepomembno. Dogodki po terorističnih napadih na WTC in Pentagon (stopnjevanje ogrožanja varnosti v teroristični razsežnosti) dokazujejo, da je prišlo do posledičnega stopnjevanja ogrožajočih pojavov v vojaški, gospodarski, okoljski, politični, kriminalni, identitetni, kulturni, zdravstveni in in- formacijski razsežnosti. V nekaterih razsežnostih je prišlo do očitnega stopnjevanja ogrožanja varnosti, medtem ko je ponekod prišlo zgolj do rahlega povečanja kazalcev, ki pomenijo intenzivnost potencialnih ogro- žajočih pojavov. Postavljeni model kompleksnega ogrožanja varnosti se torej na testiranem primeru potrdi. Testirani primer tudi pokaže, da je prišlo do transnacionalnega razvoja kompleksnega ogrožanja varnosti, saj sta dve lokalni stopnjevanji terori- stičnega ogrožanja varnosti prispevali k stopnjevanju ogrožanja varnosti v nekaterih drugih razsežnostih tudi na drugih celinah. V nekaterih raz- sežnostih je prišlo do stopnjevanja ogrožajočih pojavov predvsem na lo- kalni ravni (zdravstvena, okoljska in informacijska razsežnost), v vseh drugih pa na nacionalni in celo svetovni ravni (gospodarska, vojaška, identitetna, kulturna, kriminalna in politična razsežnost). Testirani primer tudi pokaže, da kompleksna kriza ne nastane kar sama od sebe neodvisno od odzivov prizadetih, ogroženih in vzpostavlje- nih mehanizmov nacionalne in mednarodne varnosti. Samo v zdravstve- ni, okoljski in informacijski razsežnosti je s terorističnim napadom prišlo do avtomatičnega stopnjevanja ogrožajočih pojavov, medtem ko je v vseh drugih razsežnostih prišlo do stopnjevanja ogrožanja varnosti zaradi pro- titerorističnega ukrepanja. Tako so se borzni indeksi zmanjšali predvsem 72 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX zaradi previdnosti gospodarskih akterjev, ki so s svojim vedenjem pov- zročili ozračje nezaupanja, kar je hromilo trgovanje in vlaganje. Škoda v letalski industriji je nastala zaradi štiridnevnega zaprtja zračnega prosto- ra nad ZDA ter povečanja strahu in nezaupanja potnikov, ki so odpove- dovali svoja potovanja. Zaprtje zračnega prostora in nezaupanje gospo- darskih akterjev sta povzročili tudi izpad oskrbe s surovinami v mnogih gospodarskih panogah. Prav tako je škodo utrpela turistična industrija zaradi strahu turistov, ki so odpovedali svoje aranžmaje predvsem na mednarodni ravni. Do stopnjevanja vojaškega ogrožanja varnosti in po- sledično povečanja pomena vojaške razsežnosti varnosti v sodobnih mednarodnih odnosih je prišlo zaradi prepričanja ZDA, da mora na tero- ristični napad odgovoriti z vojaškimi sredstvi. Do povečanja kazalcev, ki označujejo ogrožanje identitetne in kulturne varnosti, je prišlo zaradi spontanega odziva predvsem ameriškega prebivalstva v obliki sovraštva, zapostavljanja, napadov, groženj ipd. Posledično se je rahlo povečala tudi stopnja protirasnega, protiverskega oziroma protietničnega kriminala. Ravno tako je prišlo do ogrožanja človekovih pravic in svoboščin zaradi omejevalnih varnostnih ukrepov sistemov nacionalne varnosti. Tako je bila z zaprtjem zračnega prostora nad ZDA začasno odvzeta pravica do gibanja – potovanja po zračnem prostoru. Protiteroristična zakonodaja, ki naj bi zagotovila višjo stopnjo varnosti pred terorizmom, je omogočila večje pristojnosti državnih institucij pri nadziranju telefonskih zvez in medmrežja ter pri zadržanju migrantov. Pri vsem tem je zanimivo, da so ogroženi državljani in celo kritični medijski predstavniki zaradi visoke stopnje lastne teroristične ogroženosti večinoma konformno pristali na omejevanje lastnih pravic in svoboščin oziroma ogrožanje lastne varnosti v drugi (politični) razsežnosti. Testirani primer torej potrjuje tezo, da (protiteroristični) varnostni ukrepi sistema nacionalne varnosti, mednarodne varnosti in nevladnih organizacij delujejo v pozitivni smeri zagotavljanja varnosti, vendar pa hkrati lahko prispevajo k razvoju kompleksnega ogrožanja varnosti in nastajanju kompleksne krize na lokalni, nacionalni in celo globalni rav- ni. Na podlagi analiziranega gradiva za ta članek nimamo razloga, da bi dvomili o učinkovitosti vzpostavljenih protiterorističnih ukrepov, vendar so njihova uvedba, izvajanje in spontani odzivi prebivalstva prispevali k absolutnemu širjenju ogrožanja varnosti v drugih razsežnostih. V tem članku ostaja neodgovorjeno vprašanje, kako bi se kompleksno ogroža- nje varnosti razvilo, če takšni protiteroristični ukrepi ne bi bili sprejeti. Domnevamo lahko, da bi le v nekaterih razsežnostih prišlo do večjega stopnjevanja ogrožanja varnosti, v drugih (večina obravnavanih razsež- nosti) pa verjetno sploh ne. Testirani primer potrjuje tudi pomembnost kognitivne prvine ogroža- nja varnosti (glej Prezelj, 2000b). Ameriška vlada je dogodke 11. septem- bra označila hkrati za teroristični napad, vojno, kriminalno dejanje, napad na svetovno in svobodno trgovino, napad na svobodo in demokra- XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 73 tične vrednote. S tem je na kognitivni ravni multiplicirala oziroma »več- dimenzionirala« pomen dveh v osnovi zgolj terorističnih dejanj. Zakaj? Morda iz prizadetosti, samopomilovanja ali pa zaradi želje po ustvarjanju mobilizacijske podlage za »vseobsegajoče protiteroristične ukrepe«. Del odgovora se verjetno skriva tudi v zadnji možnosti, vsaj če upoštevamo trenutni brezizhodni zunanjepolitični cilj izkoreninjenja in iztrebljenja vsega terorizma po celem svetu. Z doseganjem zaznavanja terorističnega napada kot vojnega dejanja so si odprli vrata za oblikovanje mednarodne (vojaške) protiteroristične koalicije in aktiviranje 5. člena Washingtonske pogodbe, za katerega je do tedaj uradno veljala razlaga, da ga je mogoče uporabiti le ob oboroženem napadu na katero koli državo članico. Sčasoma se učinek kompleksnega ogrožanja varnosti zmanjšuje: ka- zalci ogrožajočih pojavov v posameznih razsežnostih so se znižali. Ven- dar pa je na tej točki treba omeniti, da z ohranjanjem protiterorističnega boja in vojaškim posredovanjem v Afganistanu ter tudi drugod prihaja do bolj ali manj umetnega vzdrževanja kompleksnega ogrožanja varno- sti, čeprav to ne bi bilo nujno. Testirani primer posredno potrjuje tudi tezo, da ocenjevanje ogrožanja varnosti v posamezni razsežnosti nujno zahteva proučitev njenih pove- zav z drugimi grožnjami oziroma razsežnostmi ogrožanja varnosti (glej Prezelj, 2001c). Vzrok stopnjevanja ogrožanja varnosti v proučevani raz- sežnosti, katera koli je že to, je lahko v drugih razsežnostih. Ocenjevanje ogrožanja varnosti v sodobnem globaliziranem svetu mora biti torej celo- vito. Nazadnje naj še relativiziramo občutke, ki jih je verjetno imel bralec tega prispevka. Kompleksna grožnja varnosti oziroma kompleksna kriza ni nov pojav. Večina proučevanih razsežnosti ogrožanja varnosti in pove- zanost med njimi ni nič novega; vse to obstaja verjetno že od nastanka človeške družbe. Razvoj sodobne družbe, nove tehnologije in globalizaci- ja so predvsem prispevali k večji povezanosti med posameznimi ogroža- jočimi pojavi in njihovemu hitrejšemu širjenju znotraj lastne razsežnosti, medrazsežnostno in transnacionalno medrazsežnostno. Postavljeni mo- del v tem članku je torej uporaben za proučevanje ogromnega števila var- nostnih primerov iz zgodovine, kaj šele prihodnosti. 74 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Viri: Address by Tony Blair, Prime Minister of Great Britain Delivered to the Hou- se of Commons, 14. 9. 2001. Borza se je zamajala: V ZDA znižali obrestne mere, Delo, 18. 9. 2001. Bush: Terrorists Attacked World and Free Trade, 20. 10. 2001. Dostopno na www.cnn.com. Buzan, Barry (1991): People, States and Fear: An Agenda for International Security Studies in the Post-Cold War Era, Harvester Wheatsheaf, Lon- don. Buzan, Barry, Kelstrup, Morten, Lemaitre, Pierre, Tromer, Elizabeta, in Wae- ver, Ole (1990): The European Security Order Recast: Scenarios for the Post-Cold War Era. London: Pinter Publishers,. Buzan, Barry, Waever, Ole, de Wilde, Jaap (1998): Security: A New Frame- work for Analysis. London: Lynne Rienner Publishers. A Clear and Present Danger, Time, 8. 10. 2001. Detentions: First Find your Suspect, The Economist, str. 52, 17. 11. 2001. Disaster Takes Toll on Public Network, Informationweek, str. 22, 17. 9. 2001. EPA-OSHA Fact Sheet: Environmental Information from Ground Zero at the WTC, 30. 9. 2001, www.epa.gov/epahome/wtc/epa-osha02.htm. Eubank, William Lee & Weinberg, Leonard (1994): Does Democracy Encou- rage Terrorism. Terrorism and Political Violence, let. 6, št. 4. FBI Director Denounces Attacks against Arab-Americans, 17. 9. 2001, http: //usinfo.state.gov/topical/pol/teror/01091710.htm. Grizold, Anton (1992): Oblikovanje slovenske nacionalne varnosti. V: Anton Grizold (ur.), Razpotja nacionalne varnosti Ljubljana: FDV. Grizold, Anton (1994): The Concept of National Security in the Contempo- rary World. International Journal of World Peace, Vol. 11, No. 3. Grizold, Anton (1999): Obrambni sistem Republike Slovenije Ljubljana: Vi- soka policijsko-varnostna šola. Human Development Report (1999), UNDP. New York: Oxford University Press. Johnson, Dennis (1994): A Team Approach to Threat Assessment. Security Management, September. Jopeck, Edvard (2000): Five Steps to Risk Reduction. Security Management, August. Keys, David (1999): Catastrophe: An Investigation into Origins of Modern World, Century, London. Lawmakers Condemn Bigotry against Muslims or Arabs, 15. 9. 2001, http://usinfo.state.gov/topical/pol/teror/01091711.htm. Liberty vs Security, The Economist, 29. 9. 2001. Mandel, Robert (1999): Deadly Transfers and the Global Playground: Tran- snational Security Threats in a Disorderly World, Praeger, Westport. Many Muslims Feared Killed in World Trade Center Attacks, 17. 10. 2001, http://usinfo.state.gov/topical/pol/teror/01091707.htm. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 75 Not yet Giving Thanks, The Economist: 69, 17. 11. 2001. Patman, Robert (1999): Introduction: Security in a Post-Cold War Context. V: Robert Patman (ed.): Security in a Post-Cold War World. London: Macmillan Press Ltd. Poverty to Rise in Wake of Terrorist Attacks in USA, World Bank Press Re- lease, 1. 10. 2001, http://www.worldbank.org. Prepovedani intervju: Demokracija, pritiski in propaganda, Delo, 26. 9. 2001. Prezelj, Iztok (2000a): Varnost sodobne družbe kot večdimenzionalni pojav (oblikovanje metodološkega modela proučevanja ogrožanja varnosti), magistrsko delo. Ljubljana: FDV. Prezelj, Iztok (2000b): Metode vplivanja na ciljne javnosti v primeru zalivske vojne iz leta 1991 (Konstruktivistični pristop k razumevanju sodobne varnostne stvarnosti). V: Branko Lobnikar, Jurij Žurej (ur.): Raziskoval- no delo podiplomskih študentov Slovenije, družboslovje in humanisti- ka Ljubljana: DMRS. Prezelj, Iztok (2001a): Grožnje varnosti, varnostna tveganja in izzivi v sodobni družbi: razreševanje nekaterih terminoloških dilem. Teorija in praksa, št. 1. Prezelj, Iztok (2001b): Nujnost medorganizacijskega sodelovanja pri zago- tavljanju nacionalne in mednarodne varnosti. V: Milan Pagon (ur.): Dnevi varstvoslovja. Ljubljana: VPVŠ. Prezelj, Iztok (2001c): Vojaško ogrožanje nacionalne in mednarodne varno- sti po koncu hladne vojne. Teorija in praksa, let. 38, št. 5. Romanchenko, YU.G. (2001): Military Threats: A Political Study. Military Thought, Vol. 10, No. 5. Smith, Paul (2000): Transnational Security Threats and State Survival: A Role for the Military. Parameters, Vol. 30, No. 3. State Department’s Jack Mack Tells Congress of Drug, Terror Links, 10. 10. 2001, http://usinfo.state.gov/topical/pol/teror. Taliban Continue to Profit from Drug Trade, 3. 10. 2001, www.cnn.com. Terorizem in svoboda govora na Češkem, Delo, 24. 9. 2001. Terriff, Terry, Croft, Stuart, James, Lucy in Morgan, Patrick (1999): Security Studies Today. Cambridge: Polity Press. Terrorism and Freedom, The Economist, 17. 11. 2001. Testimony of Bush Adviser Hubard on Economic Policy after Attacks before the Committee on the Budget, US Senate, 2. 10. 2001, http://usinfo.sta- te.gov/topical/pol/teror. The Cost of Terror, Best’s Review, October 2001. Transcript: Bush Administration Officials Brief on Attack Response, 11. 9. 2001, http://usinfo.state.gov/topical/pol/teror/01091109.htm). Transcript: Bush Administration Officials Brief on Attack Response, 11. 10. 2001, http://usinfo.state.gov/topical/pol/teror/01091109.htm. Tudi Nemci v strahu pred prihodnostjo, Delo, str. 4, 22. 11. 2001. Turbiville, Graham & Prinslow, Karl (1999): Assessing Emerging Threats. Military Review, Vol. 79, No. 5. 76 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX US Airlines Ask Congress for 17,500 Million Aid Package, 19. 9. 2000, http: //usinfo.state.gov/topical/pol/teror. US Airlines Asks White House, Congres for Assistance, 18. 9. 2001, http: //usinfo.state.gov/topical/pol/teror. US Mobilizes Forces to Combat Post-Terrorism Discrimination, 27. 9. 2001, http://usinfo.state.gov/topical/pol/teror/01092711.htm). US to immediately carry out antiterrorism law, 25. 10. 2001, www.cnn.com. Waever, Ole, Buzan, Barry, Kelstrup, Morten, in Lemaitre, Pierre (eds.) (1993): Identity, Migration and the New Security Agenda in Europe. New York: St. Martin’s Press. War and Drugs: Another Powder Trail, The Economist, 20. 10. 2001. World Disasters Report (1998), International Federation of Red Cross and Red Crescent Societies. Oxford:Oxford University Press. World Tourism Stalls in 2001, World Tourism Organization News Release, 29. 1. 2002, www.world-tourism.org. 77 Igor Kotnik Dvojmoč POMEN IN VLOGA REZERVNE SESTAVE OBOROŽENIH SIL NAJRAZVITEJŠIH INDUSTRIJSKIH DRŽAV Koncept rezervne sestave Ne glede na to, ali se oborožene sile (OS) neke države popolnjujejo z ob- vezniki ali poklicnimi vojaki, so vedno sestavljene iz stalne in rezervne sestave. Nobena država namreč ne razpolaga z zadostnimi viri, ki bi omogočali vzpostavitev stalne sestave OS v takšnem obsegu, ki bi zadoš- čal tudi za vodenje daljše in obsežnejše obrambne vojne ali podobne in- tervencionistične vojaške akcije. Poleg tega uporaba vojnih standardov tudi za določanje mirnodobnega obsega OS ne bi imela niti vojaškega niti ekonomskega smisla. Mirnodobni obseg stalne sestave OS določajo posebne obveznosti, predvsem potreba po vzpostavitvi primernega in zadostnega jedra za (1) lastno urjenje in usposabljanje ter urjenje in usposabljanje rezervne se- stave (za poznejšo širitev), (2) vzdrževanje odvračalne vloge OS ter (3) dovolj hiter razvoj in učinkovito izvajanje oboroženega boja. Povečani vojni obseg celotnih OS dodatno določajo še (1) večje potrebe zaradi hkratnega in intenzivnejšega opravljanja že omenjenih nalog ter (2) pred- vsem potreba po nadomeščanju izgub. Zaradi zelo povečanih vojnih (in včasih tudi mirnodobnih) potreb je tako poleg stalne sestave zelo pomembna tudi njihova rezerva,1 saj stalna sestava z intenziviranjem aktivnosti ali njihovo preusmeritvijo praviloma lahko zadovolji povečane mirnodobne potrebe, vendar ne moremo pričakovati, da bo tudi v vojni delovala samostojno. Prav zato večina držav po potrebi predvideva do- polnjevanje stalne sestave najprej s primarno rezervo, nato s sekundarno rezervo in na koncu z na novo usposobljenimi civilisti.2 1 Naloge rezervne sestave po Dawsonu (1989: 48) so: podpora stalni vojski, zagotavlja- nje usposobljenih častnikov in vojakov za povečanje in krepitev stalne vojske, upora- ba za notranjevarnostne potrebe, oblikovanje osnove za razširitev (s civilnim, vojaš- ko še neusposobljenim prebivalstvom – opomba I. K. D.), če bi bila ta potrebna. 2 Celotno prebivalstvo neke države lahko z obrambnega vidika razdelimo na štiri dele, na pripadnike stalne sestave OS, primarno rezervo, sekundarno rezervo in os- tanek razpoložljivega civilnega prebivalstva. Razdelitev celotnega prebivalstva v na- štete kategorije se razlikuje od države do države (Dawson, 1989: 38). 78 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Oborožene sile, popolnjene na osnovi vojaške obveznosti, se za pove- čane potrebe po vojakih v vojni stalno, pravočasno in v zadostnem obse- gu pripravljajo z institutom velike rezerve, ki nastaja kot stranski pro- dukt obveznega služenja vojaškega roka za vse z zakonom določene državljane. Praviloma je razdeljena na rezervo stalne sestave in miličniš- ko-teritorialno rezervo. Nasprotno se poklicne OS za povečane potrebe po vojakih v vojni sicer tudi pripravljajo stalno in pravočasno z oblikova- njem rezervne sestave, vendar ta praviloma ni predvidena za pokrivanje vseh možnih novonastalih potreb. Ker je rezerva poklicnih OS razmero- ma majhna, saj je vsaj v preteklosti redko presegala številčnost operativ- nih OS, ob obsežnejšem in/ali dolgotrajnejšem vojaškem spopadu pred- videvajo in načrtujejo takojšnje urjenje in usposabljanje sorazmerno velikega števila novih prostovoljcev, ki nimajo še nikakršnega predhod- nega vojaškega znanja (Dawson, 1989: 39), v skrajnem primeru pa je predvidena tudi možnost ponovne uvedbe vojaške obveznosti. Takšen sistem, utemeljen na logiki »povpraševanja«, je v določenih okoliščinah gotovo zelo racionalen, saj v nasprotju z obvezniškim siste- mom ne pripravlja vojakov »na zalogo«, ki po navadi sploh ni v celoti vpoklicana, ampak se sprotno in učinkovito odziva na novonastale potre- be. Njegova največja pomanjkljivost je, da ni splošno uporaben, ampak je pri strateški obrambi primeren samo za države določenega tipa, ki jih možni sovražnik ne more zasesti v bliskovitem napadu in zato tudi v dol- gotrajnejši vojni razpolagajo z določenim delom svobodnega ozemlja z dovolj velikimi človeškimi in materialnimi viri, ki omogočajo urjenje in usposabljanje novih borcev ter mogoče celo šele sprotno proizvodnjo orožja in opreme za njihove potrebe. Takšna država pa bi morala biti zelo velika, kar bi onemogočalo hiter in popoln nasprotnikov nadzor nad nje- nim celotnim ozemljem, ali zavarovana z geografskimi ovirami (velike razdalje, težko prehodno ozemlje, otoški ali celinski položaj), ki bi one- mogočale hiter in množičen prodor sovražnikovih enot na njeno ozemlje ali pa vključena v učinkovit sistem kolektivne obrambe, ki zagotavlja po- trebno strateško globino in zadostno kritično maso virov. Še najbolje je seveda, če ima država obe našteti lastnosti. Ob lastnem strateškem napa- du ali aktivni strateški obrambi pa je ta model zelo uporaben, saj lahko njegovo delovanje sprožimo pravočasno, hkrati pa vsaj v začetnem stadi- ju vojne in tudi pozneje, če vojna le ni predolgotrajna, v vojaških akcijah sodelujejo zgolj prostovoljci, ki so v primerjavi z obvezniki praviloma bolj motivirani, hkrati pa je javno mnenje matične države za njihove izgube manj občutljivo kot za izgube med obvezniki. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 79 Spreminjanje pomena in vloge rezervne sestave v najrazvitejših industrijskih državah Ponoven in poglobljen razmislek o pomenu in vlogi rezervne sestave v strukturi celotnih OS najrazvitejših industrijskih držav (NID) zahteva predvsem dejstvo, da bo v prihodnje vojaško ogrožanje omenjenih držav vse manj neposredno ter bo dejansko pomenilo samo občasno in pravilo- ma zelo omejeno grožnjo sicer prevladujočemu miru. Kljub temu vsaj za zdaj še ni smiselno zastavljati vprašanja, ali je za razvite industrijske države (RID) ohranjanje rezervnih vojaških formacij še smotrno, ampak gre predvsem za dvom, (1) kolikšen delež celotnih OS bodo predstavljale in (2) za kakšne naloge bodo namenjene. Zelo majhne poklicne OS so zelo primerne za demilitarizirane liberal- ne družbe, vendar morajo te še vedno imeti tudi dovolj veliko in kakovost- no rezervno sestavo, s katero se bodo lahko zoperstavile vojaškim grož- njam neliberalnih režimov, ki praviloma razpolagajo s sorazmerno velikimi vojaškimi zmogljivostmi. Razvite industrijske države bodo zato morale v okoliščinah omejevanja obsega obrambnih proračunov namenja- ti večjo pozornost rezervni sestavi, ki je cenejša od stalne, in ohranjati po- doben mobilizacijski sistem, ki je znan že iz časov množičnih armad. Raz- lika naj bi bila le ta, da odslej tako kot vojaška služba v stalni sestavi sodelovanje v rezervni sestavi ne bo več obvezno, ampak prostovoljno (Dandeker, 1994: 132). Tudi zato se v NID pojavljajo novi koncepti, po ka- terih naj ne bi bilo več razlike med stalnimi in rezervnimi vojaškimi eno- tami v vojaških akcijah (Pinch, Haag 1993, predavanje v okviru ERGO- MAS-a). Ker je bila rezervna sestava velikokrat zapostavljena, se nakazuje celo možnost, da bi ji bil v prihodnje posvečen večji poudarek, in sicer celo na račun stalne sestave (Segal, Haag 1993, predavanje v okviru ERGOMAS-a).3 Zmanjševanje obsega stalne sestave OS RID bo zato zah- tevalo prenos pozornosti na rezervno sestavo, še posebej za izvajanje na- log, ki so enake ali primerljive s civilnimi opravili ter po svoji naravi niso trajne in zelo intenzivne, ampak občasne in začasne ter manj intenzivne. Ne samo, da naj bi v prihodnje obstajalo vse manj vojaških razlogov za neuporabo rezervnih enot na bojišču, ampak bodo poklicne vojske RID v prihodnje lahko izvajale obsežnejše vojaške operacije samo z znatno na- slonitvijo na rezervno sestavo. Vendar bi pri prenosu strateške odgovor- nosti s stalne na rezervno sestavo morali najprej spremeniti (1) kulturo pripadnikov rezervne sestave in (2) odnos stalne sestave do spremenjene 3 V ZDA naj bi v skladu s tovrstno usmeritvijo povečevanja vloge rezervistov v OS ob- stajali tudi načrti, po katerih naj bi z rezervisti v celoti popolnili prvo letalonosilko. Ker trenutno kaže, da je vloga ZDA pri zagotavljanju mednarodne varnosti precej manjša, kot je bila v preteklosti, in ker je oskrbovanje »aktivne« letalonosilke izred- no drago, je zelo verjetno, da se ji bo v bližnji prihodnosti pridružila še kakšna (Se- gal, Haag 1993, predavanje v okviru ERGOMAS-a). 80 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX vloge rezerve, več pozornosti nameniti (3) posodobitvi njihove oborožitve in opreme, poiskati (4) nove prijeme pri zagotavljanju zadostnega števila kakovostnega osebja, oblikovati (5) nove vsebinske in organizacijske reši- tve pri njihovem urjenju in usposabljanju ter seveda zagotoviti (6) prime- ren odnos in podporo javnosti (Segal, 1989: 167; Wyatt, 1994: 96). Gre predvsem za poskus zagotavljanja enake oziroma primerljive usposoblje- nosti in izurjenosti ter učinkovitosti stalne in rezervne sestave, seveda ob povsem enakovredni oboroženosti in opremljenosti. To se je kot povsem mogoče že izkazalo v praksi, ko so v vojni v Zalivu nekatere rezervne vojaške enote ZDA dosegle zavidljive uspehe v boju z Iračani4, še učinko- vitejše pa je lahko njihovo sodelovanje v operacijah v podporo miru. Takšen temeljit preobrat v dosedanji praksi je kratkoročno malo verje- ten, dolgoročno pa je ob temeljiti spremembi dosedanjih konceptov in zavesti poglavitnih že omenjenih akterjev takšnega procesa vsekakor iz- vedljiv. Kako pomembna postaja vloga rezervne sestave pri zagotavljanju potrebnega obsega OS RID, najbolje kaže primer ZDA. Po Binfordovih (1994: 12) podatkih je bilo leta 1994 v sestavi ameriških petih divizijskih korpusov, ki so morali biti operativno sposobni na bojišču kjer koli na svetu v 75 dneh,5 več kot 180 000 vojakov rezervne sestave. Obseg rezervne sestave v najrazvitejših industrijskih državah V prvi polovici 20. stoletja so bile zahodne industrializirane države pre- pričane, da imajo ob izbruhu vojne dovolj časa za vzpostavljanje, urjenje in usposabljanje ter strateški razvoj OS (IMDE, 1993: 2948–2949). To ne preseneča, saj so v zgodovini na človeški dejavnik v vojaškem smislu ve- činoma gledali kot na fleksibilen vir z zadostno elastičnostjo, ki dovolju- je, če je treba, hitro širjenje in prav tako hitro krčenje ob spremembah varnostnih prioritet6 (Downes, 1988: 2). Sorazmerno majhne mirnodob- ne OS naj bi bile sposobne organizirati in izuriti na novo mobilizirano osebje, hkrati pa naj bi bile sposobne izvajati tudi defenzivne operacije, 4 Rezervisti v najsodobnejših ameriških tankih Abrams M1A2 iz Yakime pri Was- hingtonu so v boju na koti E-73 v slabih petnajstih minutah uničili petintrideset tan- kov T-72 in tri tanke T-55 iz elitne iraške oklepne divizije (Vilar, 1993: 52). 5 V načrtih OS ZDA so zelo veliko pozornost namenili ohranjanju premičnosti. Tako naj bi bilo mogoče uporabiti različne bojne sestave v naslednjih časovnih obdobjih: lahke brigade kjer koli na svetu v 12 dneh, težke brigade kjer koli na svetu v 15 dneh, dve težki diviziji kontinentalnih sil (CONUS) v 30 dneh in pet divizijskih kor- pusov z vso podporo v 75 dneh (Binford, 1994: 11). 6 Eden od pomembnih problemov, ki spremlja obvezniške OS, je demobilizacija. Ker so obvezniške OS po svojem bistvu množične, se po prenehanju potrebe po njihovi upo- rabi srečamo s problemom vračanja velikega štev. vojakov iz vojaškega v civilno oko- lje in življenje. Čeprav je ta prehod pri večini vojakov zaželen, se vseeno pojavi cela vrsta spremljevalnih težav, katerih resnost je sorazmerna s trajanjem obveznikove izključenosti iz civilnega in vključenosti v vojaško okolje in drugačen sistem vrednot. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 81 dokler ne bi bile na novo mobilizirane sile sposobne za razvoj in upora- bo. Vendar so tehnološke spremembe sredi tega stoletja zavrnile pred- postavke o zadostnosti časa in oddaljenosti od bojišča, saj se je v vojnih razmerah močno zmanjšal obseg območij, ki niso v dosegu sodobnih oborožitvenih sistemov. To pomeni, da so se povečali vsi parametri sodobnega bojišča, hkrati pa je prišlo do zabrisovanja meje med vojaš- kim in civilnim ter bojnim in nebojnim (IMDE, 1993: 2948–2949). Vojaška obveznost v večini RID ni bila nikoli posebej priljubljena, ven- dar je bila kljub temu učinkovit mehanizem za oblikovanje velikih zalog človeškega dejavnika v pripravah na vojno ali ob vojni nevarnosti (Dow- nes, 1988: 2). Ena od bistvenih prednosti vojaške obveznosti je torej ta, da zagotavlja veliko rezervistov v povsem predvidljivem in zadostnem obsegu (IMDE, 1993: 641; Kuhlmann, Lippert, 1992: 18; Moskos, 1980: 84). Vendar se je predvideni obseg mobilizacije v zadnjih desetletjih vztrajno zmanjševal. Vojaška organizacija, utemeljena na splošni vojaški obveznosti in ekstenzivni rezervi, z drugimi besedami, organizacija, ute- meljena na mobilizacijskem načelu, ki je bil izpeljan iz doktrine oborože- nega ljudstva, se je začela spreminjati v model z manjšo vojaško organi- zacijo, popolnjevano izključno s prostovoljci, poklicnimi vojaki in z odpravo poudarka na stari tradiciji mobilizacijskega kadra (Martin, 1977: 355–360). Z vse večjim uveljavljanjem manjših poklicnih OS se je zmanj- šal tudi pomen mobilizacije, ki je bila ena najbolj ključnih prvin logike modela množičnih armad (Manigart, 1990: 51). Tabela 1: Zmanjševanje obsega stalne in rezervne sestave oboroženih sil nekaterih najrazvitejših industrijskih držav v obd. 1980–1999 Država Obseg stalne (A) in rezervne (R) sestave OS (v tisočih) in njuna sprememba (v %) glede na leto 1980 1980 1985 1990 1995 1999 2001 D (A) 495 478 –3,4% 469 –5,3% 340 –31,3% 334 –32,5 % 308 –37,8% (R) 750 770 2,7% 853 13,7% 415 –44,7% 315 –58,0% 364 –51,5% F (A) 494 477 –3,4% 461 –6,7% 409 –17,2% 359 –27,3% 274 –44,5% (R) 342 393 14,9% 419 22,5% 337 –1,5% 293 –14,3% 419 +22,5% GB (A) 329 327 –0,6% 306 –7,0% 237 –28,0% 211 –35,9% 211 –35,9% (R) 266 294 10,5% 340 27,8% 333 25,2% 376 41,4% 247 –7,1% B (A) 88 92 4,6% 92 4,6% 47 –46,6% 44 –50,0% 39 –55,7% (R) 156 179 14,7% 146 –6,4% 276 76,9% 152 –2,6% 100 –35,9% NL (A) 115 106 –7,8% 103 –10,4% 74 –35,7% 57 –50,4% 50 –56,5% (R) 171 176 2,9% 156 –8,8% 131 –23,4% 75 –56,1% 32 –81,3% DK (A) 35 30 –14,3% 32 –8,6% 33 –5,7% 32 –8,6% 21 –40,0% (R) 155 162 4,5% 72 –53,6% 72 –53,6% 100 –35,5% 65 –58,1% N (A) 37 37 0,0% 34 –8,1% 30 –18,9% 29 –21,6% 27 –27,0% (R) 247 201 –18,6% 285 15,4% 255 3,2% 234 –5,3% 222 –10,1% USA (A) 1546 2152 39,2% 2118 37,0% 1547 0,7% 1402 –9,3% 1368 –11,5% (R) 818 1212 48,1% 1614 97,3% 2045 150,0% 1351 65,2% 1201 +46,8% CAN (A) 90 71 –21,1% 61 –32,2% 57 –36,7% (R) 55 57 3,6% 43 –21,8% 35 –36,4% Vir: Brown, Merrill, 1990: 260 (za obdobje 1980–1985); Military Balance (za obdobje 1990–2001). 82 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Omenjeni trend zmanjševanja obsega OS NID je bil še okrepljen po obsežnejšem zmanjševanju proračunskih sredstev, namenjenih obrambi v zadnjih letih, kar je povzročilo dodatno zmanjševanje števila vojakov. Sprememba pomena rezervne sestave je nasploh najočitnejša v državah s poklicnimi vojskami, v katerih se je njen obseg po letu 1980 povečeval (v ZDA in Veliki Britaniji) ali pa se je zmanjšal manj kot obseg stalne sesta- ve. Tako postaja splošna operativna sposobnost poklicnih vojsk NID v obsežnejših in/ali dolgotrajnejših spopadih vse bolj in predvsem prej (na nižji stopnji stopnjevanja konflikta) odvisna od rezervne sestave. Novi pogledi na prednosti in slabosti rezervne sestave Rezervna sestava ni pomembna samo za popolnjevanje izgub in dopol- njevanje delovanja stalne sestave. Večja naslonitev na rezervno sestavo ima po Brownu in Merrillu (1990: 270–271) ter Binkinu (1993: 102, 110– 111) še te prednosti: 1. Sorazmerno dolga služba v rezervnih enotah vzpostavlja dolgotrajna prijateljstva, kar jih dodatno stabilizira ter pozitivno vpliva predvsem na njihovo učinkovitost. 2. Nekateri rezervisti prenašajo v vojsko izredno pomembno znanje iz civilnega okolja, zaradi česar ni treba zagotavljati dodatnih finančnih sredstev za njihovo izobraževanje in temeljno usposabljanje.7 3. Rezervisti pomenijo s svojo dolgoletno vpetostjo v posebne okoljske in družbene razmere vedno pripravljen vir za oblikovanje netipiziranih enot za posebne naloge v posebnih okoliščinah, na primer klimatskih in kulturno-jezikovnih.8 4. Rezervna sestava predstavlja poseben blažilni mehanizem, ki zmanj- šuje trenja med vojaško organizacijo in civilnim okoljem. 5. Večja naslonitev na rezervno sestavo in s tem na državljana-vojaka močno omejuje možnosti za zlorabo vojaške sile na notranjepolitičnem področju in lahko prepreči ali vsaj zavre njihovo uporabo brez poprejš- njega javnega soglasja. 6. Rezervna sestava je v primerjavi s stalno cenejša, zaradi česar je mož- no znižati celotne nacionalne obrambne stroške. Vendar ima tudi krepitev rezervne sestave dve plati – poleg dobrih lastnosti tudi slabosti, ki se jim ne moremo izogniti in jih zato tudi ne smemo spregledati. Te bodo upočasnile in omejile trend povečevanja ob- sega rezervne na račun stalne sestave. Brown in Merrill (1990: 272–278), 7 Specialistično usposabljanje in dodatno urjenje sta seveda še vedno potrebni. 8 Takšne razlike med pripadniki rezervne sestave so bolj izražene v večjih državah s sorazmerno velikimi klimatskimi in kulturno-jezikovnimi razlikami. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 83 Binkin (1993: 102, 110–111), Dandeker (1994: 133) ter Wyatt (1994: 96) poudarjajo predvsem (1) manjšo učinkovitost rezervnih enot in posledič- no celotnih OS; (2) povečevanje tekmovalnosti med rezervno in stalno sestavo; (3) rezervna sestava je še bolj kot stalna odvisna od javne podpo- re; (4) težave v družini in na delovnem mestu, ki so neposredna posledi- ca sorazmerno velikih obremenitev pripadnikov rezervne sestave že v normalnih, mirnodobnih razmerah, se zelo povečajo ob resnejših grož- njah nacionalni varnosti; (5) tako kot pri zanimanju za opravljanje profe- sionalne/poklicne vojaške službe, je tudi v rezervni sestavi na nekaterih območjih opazna neenakomerna regionalna odzivnost oziroma neza- dostno zanimanje prebivalcev za opravljanje vojaške službe v rezervi.9 Rezervna sestava kot most med vojaško organizacijo in civilno družbo Rezervna sestava je lahko v določenih primerih ne samo sredstvo za za- dovoljevanje povečanih vojaških potreb, ampak tudi učinkovito sredstvo (notranje) politike, saj je lahko pomemben most med stalno vojsko in civilno družbo oziroma povezujejo OS s civilnim okoljem, kar zmanjšuje možnosti politične in družbene izolacije vojske (Ashkenazy, 1994: 189; Wyatt, 1994: 91). Pripadniki rezervnih enot imajo posebno vlogo pred- vsem v lokalnih skupnostih, saj kot posredniki med vojaško organizacijo in civilno družbo zagotavljajo večjo prisotnost in razumevanje obram- bnih vprašanj (Brown, Merrill, 1990: 270–271). Gre za pozitivne posledice tega, da rezervisti hkrati živijo v dveh živ- ljenjskih stilih, ki sta sicer pogosto daleč vsaksebi – običajno življenje v civilnem okolju in občasno v okolju vojaške organizacije (Gross, 1994: 57). S tem so zagotovljene boljše možnosti za preseganje ločenosti druž- benega in vojaškega (sub)kulturnega okolja. Hkrati je rezervna sestava pogosto socialno bolj reprezentativna od stalne (Wyatt, 1994: 91, 95), kar povečuje legitimnost vojske kot celote. Seveda je tovrstna povezanost močnejša in zato pomembnejša v državah z obvezniškimi OS, v katerih v relativnem smislu razpolagajo z bistveno obsežnejšo in bolj socialno re- prezentativno rezervno sestavo kot v državah s poklicnimi vojskami. Stalna sestava je bolj socialno reprezentativna edino z vidika regionalne pripadnosti, kar je v primerjavi z rezervnimi enotami, ki so praviloma oblikovane na podlagi ozke regionalne pripadnosti moštva, posledica njene vsenacionalne narave ter nevezanosti enot in osebja na posamezna ožja državna območja. 9 Razlogi za nezadosten interes so večinoma isti kot pri neodločanju za profesional- no/poklicno vojaško službo, pomemben dodatni razlog pa je lahko precejšnja odda- ljenost centrov za urjenje in usposabljanje. 84 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Zaradi vseh pravkar navedenih značilnosti ima rezervna sestava po- membno vlogo pri ustvarjanju javne podpore za celotne nacionalne vojaške sile, tudi za stalno sestavo. Zelo je razširjeno mnenje, da je lahko uporaba rezervne sestave v vojaških spopadih ključna prvina pri dosega- nju javne podpore, kar se je izkazalo tudi v OS ZDA v zalivski vojni. Ven- dar so lahko zaradi tega rezervne vojaške enote tudi zlorabljene (Wyatt, 1994: 97). Posebej pomembna je njihova vloga pri zmanjševanju strahu javnosti in nekaterih političnih voditeljev v vseh zahodnih družbah pred političnim intervencionizmom profesionalne vojaške elite in poklicnih OS. Promocijska in pomirjevalna vloga rezervne sestave je posebej po- membna v državah s poklicnimi OS, v katerih ima večina državljanov izredno malo ali skoraj nič stikov s častniki ali vojaki stalne sestave. Wal- ker (1992: 309) tako navaja, da večina Američanov doživlja neposredni stik z vojsko samo prek lokalnih rezervnih enot. Mnogi državljani lahko na primer vidijo vojaške enote samo, kadar se lokalni rezervisti pojavijo na paradi ob lokalnem prazniku ali pa kot častna straža ob državnih praznikih. Ekonomski stroški oblikovanja in vzdrževanja obsežnejše rezervne sestave Vse močnejša naslonitev na rezervno sestavo v NID je v veliki meri po- sledica ekonomskih razlogov (Swain, 1994: 57), saj sta oblikovanje in vzdrževanje rezervne enote daleč cenejši kot financiranje primerljive stalne vojaške enote (Wyatt, 1994: 95; Sandler, Hartley, 1995: 162–163), čeprav so po drugi strani manj učinkovite. Nižji stroški vzdrževanja neaktivne oziroma rezervne sestave omogočajo, da pri omejevanju ob- rambnih proračunov RID v primerjavi s ceno stalne sestave z istim obse- gom finančnih sredstev oblikujemo več enot oziroma enako število enot z nižjimi stroški. Razlogi za nižjo ceno rezervne sestave so po Binkinu (1993: 110) tile: (1) rezervisti so v bistvu honorarni vojaki, zato znašajo stroški za njihovo vzdrževanje praviloma eno šestino stroškov za vzdrže- vanje vojakov stalne sestave; (2) stroški za zagotavljanje različnih ugod- nosti in nadomestne delovne sile so nižji ter (3) zaradi manjšega obsega ter intenzivnosti urjenja in usposabljanja je mogoč znaten prihranek pri gorivu, rezervnih delih, strelivu, hrani in drugih potrebščinah. Po nekaterih ocenah iz leta 1987 naj bi stroški za vzdrževanje celotne rezervne sestave ZDA dosegali od 40 do 70 % stroškov celotne stalne se- stave. Prihranki so seveda različni. Odvisni so od tega, ali je enota (1) ka- drovsko ali tehnično intenzivna ter (2) od razmerja med pripadniki stal- ne in rezervne sestave v enoti. Bistvene so tudi razlike med zvrstmi. V kopenski vojski dosegajo stroški za rezervne enote približno 25 %, v vojaškem letalstvu od 60 do 80 % in v vojaški mornarici od 80 do 90 % XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 85 cene primerljivih enot stalne sestave (Binkin, 1993: 151; Wyatt, 1994: 95). Vendar bo tudi rezervna sestava v prihodnje nedvomno dražja, kot je bila do zdaj. Zaradi ohranjanja njihovega obsega ali sorazmerno počasne- ga zmanjševanja ter povečevanja njihove učinkovitosti bo namreč treba zagotoviti dodatna finančna sredstva za (1) izboljšanje možnosti za skla- diščenje oborožitve in opreme, (2) boljše vzdrževanje oborožitve in opre- me, (3) pogostejše ter intenzivnejše urjenje in usposabljanje rezervne se- stave (Dandeker, 1994: 133) ter (4) višja nadomestila za zagotavljanje (še) kakovostnejšega (predvsem poveljniškega) kadra. Kljub vsemu bodo v prihodnosti nižji stroški gotovo eden od poglavitnih razlogov za še močnejšo naslonitev na rezervno sestavo, čeprav je uporabnost enostran- skega ekonometričnega pristopa vsekakor vprašljiva. Poudarjanje eko- nomskih koristi, ki izhaja iz omejenosti na ekonomski vidik stroškovno- koristnostne (angl. cost-benefit) analize, je lahko pretirano in popolnoma zgrešeno, če zapostavljamo tudi stroškovno-zmogljivostno (angl. cost-ef- ficiency) analizo, ki poudarja tudi vprašanje učinkovitosti takšnih OS. Različne ocene učinkovitosti rezervne sestave Velika težava rezervne sestave je prekinjajoča narava njihovega služenja. t. i. »kameleonski učinek« (Wyatt, 1994: 95) se nanaša na »oscilirano so- cializacijo«. Gre za negativne učinke prehajanja pripadnikov rezervne sestave med civilnim in vojaškim okoljem, kar se kaže v pomanjkanju kohezivnosti in discipliniranosti v rezervnih vojaških enotah ter pred- vsem v slabši učinkovitosti. Dejansko se pripadniki rezervne sestave uri- jo in usposabljajo sorazmerno redko, kar še posebej velja za večino držav z obvezniškimi OS, v katerih so takšne dejavnosti praviloma le nekaj dni letno. Nasploh je glavna slabost rezervne sestave večine obvezniških OS v svetu ta, da znaten delež rezervistov oziroma možnih rezervistov ni raz- porejen v »žive« vojaške enote, ampak v »enote na papirju«. Zato pogosto nimajo (popolne) opreme, ne obnavljajo vojaškega znanja in niso takoj na voljo, kadar bi bilo potrebno, ker morajo skozi dolgotrajnejše obnovi- tveno in zaradi neseznanjenosti z novo oborožitvijo in opremo celo skozi dopolnilno urjenje in usposabljanje.10 Kako slabi sta najbrž njihova us- posobljenost in bojna pripravljenost, kaže na primer zaskrbljenost, ki jo zaradi (ne)usposobljenosti rezervne sestave OS ZDA omenja Perry (1991: 111–112), čeprav sta njihovo urjenje in usposabljanje veliko pogostejši in intenzivnejš11 kot v omenjenih državah. 10 Nasploh velja, naj bi šli skozi program obnovitvenega urjenja in usposabljanja vsi pripadniki rezerve, preden so poslani na območje konflikta. 11 Rezervisti opravljajo redne vojaške vaje, ki trajajo vsaj dva dni ob koncu tedna en- krat mesečno. Sodelovati morajo tudi na vajah enot stalne sestave, ki jih izvajajo en- krat letno in trajajo dva tedna (Lakhani, 1995: 117–118). 86 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Rezervna sestava ima v primerjavi z enotami stalne sestave na razpola- go res zelo omejen čas za urjenje in usposabljanje. Časovnim omejitvam je zato treba prilagoditi način urjenja in usposabljanja, ki mora biti bolj domišljen in učinkovit, če hočemo doseči primerljivost v izurjenosti z enotami stalne sestave. Posebno pozornost je treba nameniti predvsem usposabljanju in izobraževanju poveljnikov enot rezervne sestave (Brown, Merrill, 1990: 272). Ena od možnih slabosti rezervne sestave je tudi omejena učinkovitost kombinacije (1) najsodobnejših oborožitvenih sistemov in (2) že omenje- nega omejenega mirnodobnega urjenja in usposabljanja. To velja celo za nekdanje poklicne vojake, ki so še vključeni v rezervo, katerih znanje, usposobljenost in izurjenost sorazmerno hitro zastarijo. Zato je treba upoštevati, da različna oprema in oborožitveni sistemi zahtevajo različen prilagoditveni čas (ni nujno, da je ta pri tehnično zahtevnejši opremi in oborožitvenih sistemih daljši), temu pa je treba prilagoditi še čas za aktiviranje in dodatno urjenje ter usposabljanje posameznih enot rezerv- ne sestave. Zaradi dvoma o učinkovitosti rezervne sestave se predvsem med pri- padniki stalne sestave ves čas pojavljajo resni pomisleki glede bojne spo- sobnosti »honorarnih« vojakov. Glavni očitek poklicnih vojakov je preve- liko zanašanje na rezervno sestavo pri popolnjevanju bojnih enot, ki se je v ZDA še okrepil zaradi slabih rezultatov mobilizacije ob zalivski vojni (IMDE, 1993: 641–642). Segal, Senter in M. Segal (1978: 445), Stephens (1982: 471) ter Handel (1981: 241) so že pred leti opozarjali na nevarnost ameriške politike poklicnih OS, zaradi katere bi OS ZDA za svojo eks- panzijo potrebovale sorazmerno veliko časa. Predvsem pa ni jasno, ali bi ob nenadni vojni nevarnosti OS sploh imele na voljo dovolj časa za svoje širjenje in razvoj, kar povzroča resne težave glede bojne pripravljenosti celotnih OS.12 Med zalivsko vojno je bilo resno obravnavano vprašanje pripravljenosti in sposobnosti rezervne sestave OS ZDA za izpolnjevanje postavljenih zahtev glede njihove takojšnje uporabnosti po mobilizaciji, sposobnosti za premik in izvedbo zastavljenih nalog, še posebej za bojno dejstvovanje.13 Zato ne presenečajo Binkinove navedbe (1993: 2, 115), da nekateri odgovorni uradniki v Pentagonu ocenjujejo okrepljeno nasloni- 12 Leta 1979 je bila rezervna sestava OS ZDA popolnjena samo 81-odstotno glede na mirnodobne potrebe in 76- odstotno glede na vojne potrebe (Stephens, 1982: 471). 13 Seveda je nemogoče in neracionalno vzdrževati vse rezervne enote v najvišji stopnji operativnosti. Vendar moramo posebej v majhnih državah paziti, da je čas za neizo- gibno pomobilizacijsko urjenje in usposabljanje, ki ga potrebuje večina rezervnih enot, dovolj kratek, da lahko s takšno enoto aktivno in učinkovito posežemo v doga- janje na bojnem polju, ki je zaradi ozemeljske omejenosti in majhne globine pravilo- ma sorazmerno kratko. Eden od nujnih pogojev za uspešno uvajanje rezervnih enot v bojno situacijo je zato njihova pravočasna mobilizacija, ki mora zagotoviti dovolj časa za pomobilizacijsko obnovitveno urjenje in usposabljanje. Za to pa sta potreb- na uspešno obveščevalno delo in predvsem velika sposobnost predvidevanja politič- no-vojaškega dogajanja v mednarodni skupnosti. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 87 tev na rezervno sestavo kot »resno hazardiranje«. Posebej po zalivski voj- ni so se v OS ZDA namreč pojavile informacije, da nekatere od enot Nacionalne garde niso bile poslane na bojišče zaradi svoje nezadostne izurjenosti. Ocenili so, da bi bilo treba za dosego zadovoljive stopnje ope- rativne sposobnosti rezervnih brigad zagotoviti 90 dni dodatnega pomo- bilizacijskega obnovitvenega urjenja in usposabljanja, pri rezervnih divi- zijah pa bi za to potrebovali več kot eno leto (Binkin, 1993: 122). Takšne izjemno negativistične ocene bojne uporabnosti rezervne se- stave postavljajo pod resen vprašaj racionalnost njenega organiziranja, če po mobilizaciji niso dovolj hitro sposobne za učinkovito uporabo na bo- jišču. Kljub temu je v primeru, ko se domnevna neustrezna pripravlje- nost rezervne sestave izkaže za dejansko, seveda treba vztrajati pri zahte- vi, da se v boj ne pošiljajo enote, ki niso dosegle predvidene stopnje operativne sposobnosti, saj bi to pomenilo neodgovorno razpolaganje z življenji vojakov. Negativno oceno bojne pripravljenosti in operativne sposobnosti so si rezervne enote Nacionalne garde ZDA prislužile zaradi (1) resnih po- manjkljivosti pri osnovnih vodstvenih sposobnostih podčastnikov, (2) po- manjkanja iniciativnosti, discipliniranosti, strokovnosti in slabe osnovne izurjenosti vojakov, (3) prevladujočega razmišljanja »kaj zato« (angl. so what) v enotah, (4) slabe kohezivnosti na bataljonski in brigadni ravni, (5) tehnične in taktične nesposobnosti častnikov, (6) nesposobnosti častnikov, da bi zagotovili spoštovanje standardov in discipline, ter (7) nesposobnosti, da bi vzpostavili izvajanje nujnih dnevnih aktivnosti in nadzor nad njimi (Binkin 1993, 125–126). Ob dejstvu, da bo zaradi eko- nomskih razlogov v prihodnje treba zagotavljati potreben maksimalni obseg OS predvsem z rezervnimi enotami, so lahko predstavljene slabo- sti v prvi vrsti opozorilo in zahteva, da je treba delo z rezervnimi enotami zastaviti resneje in predvsem drugače, ne pa kritika ali celo zanikanje modela močnejše naslonitve na rezervno sestavo kot takega. Vsi se seveda niso strinjali s takšnimi ocenami in so jih, kot na primer predsednik Odbora za oborožene sile Les Aspin, pripisovali predsodkom stalne do rezervne sestave (Binkin, 1993: 124). Pri vrednotenju učinkovi- tosti rezervne sestave se drugačni pogledi seveda pojavljajo predvsem na strani rezervne sestave. Predsednik združenja Nacionalne garde meni, da so nekatere pomanjkljivosti pri pripravljenosti rezervne sestave pred- vsem posledica nesposobnosti stalne sestave, da bi uresničila svojo last- no politiko. Verodostojnost rezervne sestave je dejansko v veliki meri tesno povezana s sposobnostmi in omejitvami stalne sestave ter odvisna od njih. Wyatt (1994: 96) omenja t. i. »starševski učinek«, pri katerem gre za preprosto dejstvo, da so lahko rezervne enote zgolj tako dobre, kot so dobre enote stalne sestave, zato razvoja slednjih nikakor ne smemo zapo- stavljati na račun prvih. Brown in Merrill (1990: 265) sta to ponazorila s primero, da stalna sestava predstavlja skelet in živčni sistem, ki ga rezervna sestava dogradi z mišicami. Očitno se pri netrdnem skeletu 88 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX rezervna sestava nima na kaj opreti. Hkrati naj bi pri ocenjevanju bojne pripravljenosti rezervne sestave OS ZDA standarde za ocenjevanje spre- minjali sredi mobilizacije in hkrati opremljali rezervne enote z novimi oborožitvenimi sistemi v zadnjem trenutku. Bolj izjemoma takšnim oce- nam pritegnejo tudi posamezniki iz nasprotnega tabora, na primer po- veljnik nasprotnih sil v Centru za urjenje in usposabljanje Nacionalne garde, ki operativno vrednost rezervnih brigad ocenjuje kot povsem pri- merljivo z brigadami stalne sestave, na četni in vodni ravni pa naj bi bile rezervne enote celo boljše. Kljub vsemu so bile na koncu potrjene ocene, (1) da so v ZDA močno precenjevali operativno sposobnost rezervnih enot, kar bi lahko imelo dokaj usodne posledice pri ne tako hitrem kon- cu zalivske vojne, (2) da jim kljub vsemu brez rezervne sestave, kakršna koli je že bila, ne bi uspelo izvesti in uspešno končati vojaškega posega, (3) da so v primerjavi z rezervnimi bojnimi enotami lahko rezervne pod- porne enote vpoklicane in učinkovito uporabljene brez večjih zamud za- radi pomobilizacijskega urjenja in usposabljanja. Razlika med bojnimi in podpornimi enotami je povsem razumljiva. Iz- haja iz povsem drugačne narave njihovih nalog in zahtev urjenja in uspo- sabljanja za doseganje potrebnih sposobnosti. Praviloma operativna pripravljenost podpornih enot bolj temelji na usposobljenosti posamez- nikov, medtem ko je v bojnih enotah poleg sposobnosti posameznika ve- liko pomembnejša tudi sposobnost timskega dela in delovanja (Binkin, 1993: 126, 128, 131, 137–138). Hkrati so naloge, ki jih morajo rezervisti opravljati v okviru podpornih nalog, precej bližje tistim, ki jih opravljajo v civilstvu, ali so celo enake, medtem ko so naloge v bojnih enotah po- vsem drugačne in so praviloma manj ali sploh neprenosljive iz civilnega okolja. Kot ena od možnosti za rešitev tega problema se nakazuje upora- ba rezerve predvsem ali celo izključno za opravljanje manj zahtevnih podpornih nalog. Sarkesian (1990: 12) na primer ugotavlja, naj bi rezerv- na sestava v prihodnje skoraj v celoti zagotavljala izvajanje nekaterih po- sebnih nalog, kot je na primer psihološko vojskovanje ali vzpostavljanje civilne uprave. V nekaterih službah vojske ZDA, kot na primer v medi- cinski ali v službi za odkrivanje min, so že zdaj rezervne enote edine, ki v celoti nosijo breme zahtevanih podpornih nalog (Lakhani, 1995: 117– 118). Vendar se lahko ob tem pri pripadnikih rezerve srečamo s pojavom občutnega zmanjšanja motiviranosti, ker bi s tem uveljavili dvotirni sis- tem, v katerem bi pripadniki rezervne sestave dejansko postali drugora- zredni vojaki. V prevelikih pričakovanjih glede pripravljenosti in učinkovitosti re- zervne sestave je zaradi neupoštevanja cele vrste omejitev predvsem pre- malo realizma. Od pripadnikov rezervne sestave, ki imajo letno za seboj od 40 do 60 dni urjenja in usposabljanja, ne moremo pričakovati enakih dosežkov kot od pripadnikov stalne sestave. Treba je doseči, da obvlada- jo osnovno znanje, ne smemo pa jih obremeniti s prevelikimi pričakova- nji, zaradi česar bodo izgubili samozaupanje. Pri rezervnih enotah tudi XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 89 ne moremo izvajati načela mnogostranosti, ampak morajo biti njihove naloge ožje določene, enote pa uporabljene na vnaprej določenih območ- jih, za kar se lahko primerno pripravijo v časovno omejenih razmerah. Če moramo rezervno enoto vseeno uporabiti za izvajanje druge naloge, kot je bila izurjena, in na drugem območju, je pred njeno uporabo treba izvesti še daljše dopolnilno urjenje in usposabljanje kot sicer (Brown, Merrill, 1990: 273). Kljub vsem pomislekom glede učinkovitosti rezervne sestave je treba upoštevati, da kar nekaj držav, kot na primer Izrael, Švedska, Švica in ZDA, uporablja rezervno sestavo v precejšnjem obsegu tudi za opravlja- nje zelo zahtevnih nalog v okolju najsodobnejše tehnologije in vojaške tehnike (kot je na primer pilotiranje bojnih letal). To nedvomno dokazu- je, da je rezervna sestava ob pravilnem pristopu lahko primerno dopolni- lo in v omejenem obsegu tudi nadomestek stalni sestavi (Sandler, Hart- ley, 1995: 162–163). Tekmovalnost med rezervno in stalno sestavo Tekmovalnost med rezervno in stalno sestavo je bolj ali manj značilnost vseh OS, čeprav je nekoliko bolj izražena v državah s poklicnimi vojska- mi, v katerih povezanost in soodvisnost med obema vrstama sil nista tako nedvoumni in močno izraženi. Binkin (1993: 152–153) meni, da je poglavitni razlog za tovrstne napetosti pristop »mi proti njim« (angl. we versus they approach). Napetosti pa niso ves čas enako intenzivne, saj so ob nespremenjenem obsegu obrambnega proračuna ali njegovem pove- čevanju bolj umirjene, vendar ne tudi odpravljene. Vse izrazitejša dvojna in bolj uravnotežena stalno-rezervna struktura OS bo še okrepila že obstoječe znotrajinstitucionalne napetosti. Pred- vsem bo treba prepričati pripadnike stalne sestave, da rezervisti niso več amaterji, ampak da lahko ob primerljivi opremljenosti in oboroženosti ter dovolj izdatnem urjenju in usposabljanju skoraj enakovredno nasto- pajo na sodobnem bojišču (Dandeker, 1994: 134). Zato je za ohranitev vojaških sposobnosti RID v vse bolj omejujočih družbenih razmerah tre- ba neprestano krepiti odnose med stalno in rezervno sestavo (Skelton, 1993: 11). Velik del dvomov o ustreznosti večje naslonitve na rezervno se- stavo lahko zadovoljivo odpravimo z obsežnejšim in intenzivnejšim uve- ljavljanjem ustreznih kompenzacijskih prijemov, ki bodo omejili napeto- sti med strukturama in zagotovili povečano podporo ter interakcijo s stalno sestavo. 90 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Oblikovanje strukturnega razmerja med rezervno in stalno sestavo Strukturno razmerje med stalno in rezervno sestavo mora biti določeno predvsem na podlagi ciljev nacionalnovarnostne strategije oziroma vojaš- kih potreb. Te morajo biti določene na temelju ocene (1) narave in obsega virov (vojaškega) ogrožanja nacionalne varnosti posamezne države, (2) možnosti hkratnega pojavljanja teh virov ogrožanja ter (3) verjetnosti in pravočasnosti opozorila14 pred nastopom neposredne nevarnosti. Seveda ne gre samo za vprašanje splošnega strukturnega razmerja med rezervno in stalno sestavo, ampak tudi za količinsko in kakovostno razmerje med obema vrstama sil pri izvajanju po obsegu in intenzivnosti omejenih vojaških operacij.15 Pri slednjih je v ospredju vprašanje, kako kombinirati pripadnike in/ali enote stalne in rezervne sestave, ali naj bi uporabljali individualizirani pristop, ko bi enote stalne sestave dopolnje- vali s posameznimi vojaki ali manjšimi skupinami iz rezervne sestave, ali naj bi šlo za oblikovanje samostojnih rezervnih enot. Poučne so na pri- mer negativne izkušnje ZDA pri izvajanju delne in selektivne mobilizaci- je rezervnih enot oziroma vpoklicu samo delov, ne pa celotnih rezervnih enot, ki so jih dodali enotam stalne sestave. V teh primerih so se srečali s (1) slabo povezanostjo takšne nepopolne enote in nizko moralo, (2) teža- vami pri naknadni mobilizaciji in uporabi preostanka enote ter (3) časov- no potratnimi administrativnimi postopki (Binkin, 1993: 129). V omenjenem kontekstu je treba omeniti operacije Urgent Fury na Grenadi, Just Cause v Panami in Desert Shield ter Desert Storm v zaliv- ski vojni. Ker so bili poleg stalne sestave uporabljeni zgolj rezervisti pro- stovoljci, ni bilo mogoče zagotoviti potrebne kohezivnosti enot. Načelo »mobilizacije rezervistov prostovoljcev« zato pomeni začetek nevarne prakse (Wrigt, Fiegle, 1993: 28). Takšno razmišljanje je vsekakor pravil- no, ni pa absolutno veljavno, saj ne upošteva dovolj vpliva motiviranosti posameznika na učinkovitost njegovega dela. Manj zelo motiviranih re- zervistov je brez dvoma uporabnejših kot pa večje število nemotiviranih vojakov. Prenos avtorjevega razmišljanja na splošnejšo raven bi zato po- menil zanikanje široko priznavane motivacijske prednosti prostovoljnega poklicnega popolnjevanja OS v NID v primerjavi z obvezniškim. Ned- vomno pa je bistvo problema povsem drugje, predvsem v kadrovski poli- 14 V ospredju je vprašanje, ali je mogoče ogrožanje širših razsežnosti predvideti dovolj zgodaj, da lahko naknadno usposobimo dovolj prebivalstva za opravljanje vojaške službe. Pomembno je upoštevati, da so vojaške grožnje sicer vse bolj dolgoročno predvidljive, vendar se hkrati podaljšuje tudi čas, ki je potreben za izurjenje vojaka, da bo lahko učinkovito upravljal sodobne oborožitvene sisteme. Pri tem ni kritična pravilnost tehnične, ampak predvsem taktične uporabe sodobnih oborožitvenih sistemov. 15 Pri izvajanju po obsegu in intenzivnosti neomejenih vojaških operacij seveda upo- rabljamo rezervno sestavo v največjem možnem obsegu. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 91 tiki prostovoljnega popolnjevanja rezervne sestave, ki je očitno zasnova- na na napačnih ali premalo intenzivnih motivacijskih mehanizmih. Ti si- cer zagotavljajo zadostno število rezervistov v mirnodobnih razmerah, ob »grožnji« njihove bojne uporabe pa se njihova motiviranost za opravlja- nje vojaške službe toliko zmanjša, da onemogoči uporabo celotnih enot. Ena od možnih rešitev je obvezni vpoklic celotnih enot, četudi (1) jih v danem trenutku ne potrebujemo v popolni sestavi in se to zdi celo nera- cionalno; (2) enote sestavljajo tudi nekateri pripadniki, ki so sicer prosto- voljno vstopili v mirnodobno rezervno sestavo, ob bojnem vpoklicu pa se ne bi odzvali prostovoljno. Druga veliko ustreznejša rešitev temelji na na- tančnejšem predvidevanju prihodnjih potreb in se izraža v oblikovanju manjših enot, ki jih ob vpoklicu ni treba »kanibalizirati«, in uporabi us- treznejših motivacijskih mehanizmov za vstop v rezervno sestavo, ki ob »grožnji« bojne uporabe rezervnih enot ne bi odpovedali. V nasprotnem primeru pretrgamo že vzpostavljene socialne vezi in odnose ter oslabimo identifikacijske mehanizme v rezervni enoti ter jo s tem vsestransko de- stabiliziramo in zmanjšamo njeno operativno sposobnost in bojno učin- kovitost. Za preseganje slabosti individualiziranega pristopa (ni kohezije) in slabosti samostojnih velikih rezervnih enot se zdi najprimernejši mo- dularni pristop, s katerim bi na ustrezni taktični ravni (oddelčni, vodni, četni, bataljonski) po predhodni vsestranski in objektivni analizi različ- nih količinsko-kakovostnih stalno-rezervnih konglomeratov16 (ob upo- števanju cele vrste dejavnikov – na primer od nacionalnega značaja do namena in uporabe enote) določili optimalno razmerje ter odnose med stalno in rezervno sestavo. Vendar je razmerje med rezervno in stalno sestavo vse prevečkrat do- ločeno zgolj s politično odločitvijo, ne pa ob upoštevanju strokovnih ar- gumentov (Binkin, 1993: 162). Toliko bolj zato, ker je uporaba rezervnih enot v bojnih akcijah še vedno politično zelo občutljivo vprašanje in te- sno povezano z javnim mnenjem. Zato bodo odločitve o obsegu in nači- nu uporabe rezervne sestave še naprej predvsem politične, ne pa v prvi vrsti vojaške. Zagotavljanje kadra za popolnjevanje rezervne sestave Eden od večjih problemov poklicnih OS na kadrovskem področju je ob težavah pri zagotavljanju kadra za stalno sestavo tudi zagotavljanje za- dostnega števila dovolj kakovostnega kadra za popolnjevanje rezervne 16 Rezervne enote niso več popolnjene izključno z rezervisti, saj sta zahtevnost sodob- nega bojevanja in kompleksnost administrativnih postopkov v najnaprednejših vojaških organizacijah takšni, da mora biti v njej osebje s stalno zaposlitvijo za pod- poro poveljniku. Tako se hkrati z večanjem relativnega obsega rezervne sestave po- večuje tudi velikost jeder stalne sestave. 92 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX sestave.17 Rezervno sestavo poklicnih OS po Dandekerju (1994: 132–133) praviloma sestavljata dve kategoriji vojakov: (1) nekdanji poklicni vojaki, ki jih pogodba obvezuje sodelovati v rezervni sestavi še določen čas po prenehanju profesionalne/poklicne vojaške službe,18 in (2) prostovoljci. Ker bodo poklicne vojske vse manjše, bo v rezervni sestavi vse manj nek- danjih poklicnih vojakov, v vse večjem obsegu pa jih bodo morali popol- njevali prostovoljci.19 Za njihovo pritegnitev Segal predlaga (1989: 168) tako kot pri pripadnikih stalne sestave uporabo mehanizma trga delovne sile. To pomeni, da je treba v zameno za vojaško službo v rezervni sestavi ponuditi dovolj veliko plačilo ali dovolj privlačne nedenarne ugodnosti, ki bodo pritegnile zadostno število dovolj kakovostnega kadra. Takšen sistem bi brez dvoma deloval, saj sta Sandler in Hartley (1995: 163, 164) ugotovila, da je odločitev za služenje v rezervni sestavi OS praviloma spodbujena z istimi dejavniki kot odločitev za civilno nadurno delo, med katerimi so v ospredju (1) mesečni dohodek posameznika, (2) mesečni družinski dohodek in (3) regionalna stopnja brezposelnosti. Pravilnost takšnega sklepanja podkrepi Lakhani (1995: 120, 121–122) z navajanjem teh ekonomskih kazalcev, ki pri posamezniku lahko zmanjšujejo zanima- nje za rezervno vojaško službo: (1) naraščanje plačil za civilno sekundar- no delo, (2) povečanje skupnih prihodkov v neki družini in (3) zmanjša- nje stopnje brezposelnosti, ki zmanjšuje verjetnost neuspeha pri iskanju dopolnilnega civilnega dela. Hkrati pa previdno dodaja, da odločitev za rezervno vojaško službo ne izvira le iz ekonomskih vzgibov, temveč je prisoten tudi močan vpliv domoljubja, prijateljskih vezi in smisla za vojaško življenje. Kako pomemben pri odločitvi za prostovoljni vstop v rezervno sestavo poklicnih OS NID20 je kljub vsemu ekonomski dejavnik, dokazujejo tudi 17 Pri zagotavljanju zadostnega števila dovolj kakovostnega kadra za popolnjevanje re- zervne sestave poklicnih OS nekaterih NID imajo ženske celo pomembnejšo vlogo kot pri popolnjevanju stalne sestave. V operacijah Desert Shield in Desert Storm je v OS ZDA na primer sodelovalo 27.000 žensk v profesionalni/poklicni vojaški služ- bi, kar je manj kot 7 % moštva stalne sestave, medtem ko je v rezervni vojaški službi sodelovalo 13.000 žensk, kar je celo več kot 13 % moštva sodelujoče rezervne sesta- ve (Binkin, 1993: 18). 18 Pri nekdanjih poklicnih vojakih gre za s strani delodajalca vezane (pogojne) pogod- be za opravljanje poklicne vojaške službe, v katerih je nemoteno izkoriščanje ugod- nosti, ki izhajajo iz opravljene poklicne vojaške službe, zgolj pogojno. Konkretno to pomeni, da je na primer v ZDA posameznik po dveletni poklicni vojaški službi dol- žan še dve leti opravljati rezervno vojaško službo v Selected Reserve in štiriletno re- zervno vojaško službo v Individual Ready Reserve, če hoče na primer izkoristiti vse izobraževalne ugodnosti, ki mu po pogodbi pripadajo (Sandler, Hartley, 1995: 163). 19 Pri tem sistemu je glavna slabost ta, da v rezervno sestavo vstopajo prostovoljci brez kakršnega koli predhodnega vojaškega znanja. To seveda velja za čiste poklicne sisteme, medtem ko s predlagano samoselektivno vojaško obveznostjo v sistemu državljanske službe (ta model bo izčrpno predstavljen v nadaljevanju) odpravimo ravno to pomanjkljivost, saj prostovoljci opravijo osnovno vojaško urjenje in uspo- sabljanje v okviru služenja vojaškega roka. 20 V ZDA je povprečna plača rezervista 200 $ na mesec za en konec tedna vojaških vaj, XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 93 podatki v naslednji tabeli, po katerih v rezervi KOV ZDA prevladujejo belopolti samski moški iz starostnega razreda do 25 let, od katerih (1) kar polovica nima osemurnega delovnega razmerja. Poleg tega (2) jih je trenutno zaposlenih samo 24 %, brezposelnih je 10 %, medtem ko se jih kar 41 % še šola in v tem vidijo možnost zaslužka za pokrivanje stroškov šolanja. Ob tem je (3) letni zaslužek te populacijske skupine izredno ni- zek, saj jih več kot 55 % zasluži letno manj kot 20 000 $. Tabela 2: demografske značilnosti rezervne sestave KoV ZDA za leto 1989 starost % status % 17–21 48,5 samski 72,4 22–25 28,2 poročeni 22,0 26–34 18,8 razvezani 5,0 35–44 3,9 zaposlitev % 45–> 0,6 nepoln delovni čas 49,8 spol % trenutna zaposlitev 24,1 M 75,9 brezposeln 9,1 Ž 24,1 šolanje 41,2 rasni izvor % letni zaslužek v $ % belci 63,2 5000–10 000 34,2 črnci 25,5 10 000–20 000 22,8 hispano 6,2 20 000–30 000 24,7 Azijci 2,0 30 000–40 000 7,0 drugi 3,0 40 000–> 2,0 Vir: Perry, 1991: 119. Edina težava pri uporabi ekonomskih mehanizmov za popolnjevanje rezervne sestave je po Segalu (1989: 168) njihova še nekoliko manjša učinkovitost kot pri stalni sestavi. Vzrok za to je, da so plačilo in ugodno- sti za profesionalno/poklicno vojaško službo primerljivi z razpoložljivimi civilnimi alternativami, medtem ko je rezervna vojaška služba, ki je v bistvu oblika honorarne službe, manj privlačna od civilnih alternativ. Po- leg tega najkakovostnejši posamezniki opravljajo dobro plačano civilno službo, zaradi česar ne čutijo potrebe po dodatnem zaslužku in opravlja- nju honorarnega dela. Slabosti vojaškega honorarnega dela (vključenost v rezervno sestavo) v primerjavi s civilnim so naslednje. 1. Ker ljudje, ki se odločijo za honorarno delo, večinoma to počnejo zato, ker potrebujejo več denarja, je pri njihovi odločitvi ena od najpomem- bnejših določilnic število ur honorarnega dela, ki ga lahko opravijo na primer na mesec – v tem pogledu je časovno zelo omejena vojaška honorarna služba v povprečju povsem nekonkurenčna civilnemu sek- torju. kar je v mnogih primerih znaten prispevek k posameznikovi in na ravni enote tudi k lokalni ekonomiji (Lakhani, 1995: 117–118). 94 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX 2. V primerjavi s civilnim honorarnim delom se mora posameznik v re- zervni vojaški službi odločiti za nekajletno pogodbo. 3. Rezervisti so lahko, če je potrebno, vpoklicani in se morajo odzvati tudi zunaj sicer predvidenih terminov in tudi za daljši čas, česar pri civilnem honorarnem delu ni. To lahko ogrozi varnost njihove stalne zaposlitve. 4. Tudi običajna vojaška urjenja in usposabljanja so lahko načrtovana za obdobja, ko jih stalni delodajalec zelo težko ali sploh ne more pogreši- ti, kar je spet grožnja njihovi stalni zaposlitvi. 5. Elastičnost plač za vojaško honorarno delo je neprimerno nižja kot v civilnem sektorju. Zaradi vseh naštetih slabosti se državljani ZDA odločajo za dodatno oziroma honorarno zaposlitev v rezervni sestavi predvsem takrat, ko ne morejo opravljati nadurnega dela v svojem osnovnem civilnem poklicu in ko so ugodnosti, ki izhajajo iz te dejavnosti, večje od naslednje najbolj- še zaposlitvene alternative21 (Lakhani, 1995: 119–120). Od odločitve za opravljanje vojaške službe v rezervi pa jih lahko odvrnejo negativne iz- kušnje nekaterih rezervistov, ki so bili udeleženi v zalivski vojni. Mnogi so zaradi tega izgubili velik del civilnih dohodkov, ugodnosti in celo služ- be (Lakhani, 1995: 118). Zahtevano povečanje številčnosti rezervne sestave se lahko nadaljuje predvsem s povečanjem števila tistih, ki se ponovno odločijo za opravlja- nje vojaške službe v rezervi. Pri tem je težava predvsem to, da skupni let- ni osip kadra v rezervni sestavi dosega tudi 25 %. Zelo pogosti so pred- vsem predčasni odhodi iz rezervne sestave. Leta 1989 je bilo v rezervi kopenske vojske evidentiranih 42 834 takšnih primerov. Letno predčasno zapusti aktivno rezervo od 18 do 20 % rezervistov (Perry, 1991: 111–112). Tisti, ki so prekinili službo v rezervni sestavi, kot vzrok najpogosteje na- vajajo prav partnerske oziroma družinske pritiske in pritiske delodajal- cev (Brown, Merrill, 1990: 275). V rezervi OS ZDA najdlje ostanejo tisti z nizko stopnjo izobrazbe, medtem ko najpogosteje izstopajo poročeni in starejši belopolti moški ter ženske. Ker se cena letnega urjenja in uspo- sabljanja vsakega rezervista giblje okoli 40 000 $, zaradi predčasnih od- hodov iz rezervne sestave v ZDA letno izgubijo nekaj manj kot 2 milijar- di dolarjev (Perry, 1991: 111–112, 113). 21 Za ponazoritev je za možnega rezervista najboljša alternativa, (1) da se ne odloči ali zapusti rezervno sestavo in opravlja nadurno primarno civilno službo ali civilno na- domestno službo ali (2) da uživa v prostem času, ko ne dela. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 95 Sklep Za prehodno obdobje od obvezniškega k izključno poklicnemu popolnje- vanju OS RID bodo značilne vse bolj poklicne OS in še vedno predvsem obvezniška rezerva. Vendar bodo v perspektivi v primerjavi s sedanjo ob- veznostjo služenja v rezervni sestavi tudi rezervne vojaške enote teh držav vse bolj popolnjevali na podlagi prostovoljnosti tako kot stalno se- stavo. Vsekakor pa je treba upoštevati Dandekerjevo (1994: 133) opozori- lo, da na rezervno sestavo ne smemo gledati kot na poceni zamenjavo za večje poklicne vojske, če hočemo zagotoviti verodostojnost in učinkovi- tost celotnih OS. Dopolnimo ga lahko z ugotovitvijo, da vloga rezervne se- stave ni več samo količinska, ampak je predvsem kakovostna. V preteklosti je bila rezerva namenjena predvsem okrepitvi sicer že obstoječih funkcij in struktur v OS, medtem ko zdaj nekatere od funkcij in struktur vse bolj zagotavlja izključno rezerva. V vse večjem številu NID pokriva rezerva že precejšen ali celo izključen delež (nekaterih) podpornih nalog. Vendar je treba pri vzpostavljanju verodostojnega modela okrepljene naslonitve na rezervno sestavo po Dandekerju (1994: 135) upoštevati vsaj ta pomembna opozorila: 1. poiskati je treba vzvode, s katerimi bo mogoče ob zmanjšanju zaznava- nja vojaške ogroženosti v javnosti zagotoviti zadovoljivo vstopanje in vztrajanje dovolj kakovostnega kadra v rezervni vojaški službi, 2. za oblikovanje, opremljanje, urjenje in usposabljanje rezervnih enot bo treba zagotoviti več denarja kot v preteklosti, 3. bojna uporaba rezervnih enot je politično pomembna poteza, ki mora biti prihranjena samo za odgovor na krize, ki ogrožajo ključne nacio- nalne interese, 4. reforme ne smejo biti izvedene na račun vojaške učinkovitosti. Kot dodatno opozorilo lahko navedemo, da se javnost v večini NID ne zaveda dovolj, kako pomembna je rezervna sestava pri zagotavljanju na- cionalne varnosti. Zato je treba prek centrov moči zagotoviti široko druž- beno podporo rezervni sestavi. Eno od pomembnejših sporočil javnosti mora poudariti, koliko prostega časa žrtvujejo pripadniki rezervne sesta- ve povsem brezplačno. Ne smemo namreč računati samo časa, ki ga pre- bijejo na obveznih vojaških vajah. Premalo se upošteva, da postane resno opravljanje rezervne vojaške službe način (stil) življenja, ki vključuje tudi neobvezne oblike izobraževanja, usposabljanja in urjenja. 96 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Literatura: Ashkenazy, Daniella (1994): Introduction. V: Daniella Ashkenazy (ed.): The Military in the Service of Society and Democracy, The Challenge of the Dual-Role Military. Westport: Greenwood Press. Binford, J. H. (1994): Building America’s Power-Projection Army. Military Review, July. Binkin, Martin (1993): Who Will Fight the Next War? The Changing Face of the American Military. Washington: The Brookings Institution. Brown, Frederic J.; Merrill, Aubrey R. (1990): Challanges of U.S. Army – Re- serve Force Readiness. V: Sam C Sarkesian,. John Allen Williams (eds.): The U.S. Army in a New Security Era. London: Lynne Rienner Publishers. Dandeker, Christopher (1994): Predavanje Nova vloga oboroženih sil – vojaške institucije v spreminjajočem se svetu. 14. april 1994. V organi- zaciji Atlantskega sveta za Slovenijo. Dawson, P. F. (1989): Canadian Military Mobilization. Armed Forces & So- ciety, Vol. 16, No. 1, Fall. Downes, Cathy (1988): The Military Manpower Implications of High Person- nel Turnover: The Australian Case. Conference of Research Committee 01 – Armed Forces and Conflict Resolution. Münich. Gross, Ehud (1994): Military, Democracy and Education. V: Daniella Ashke- nazy (ed.): The Military in the Service of Society and Democracy, The Challenge of the Dual-Role Military. Westport: Greenwood Press. Handel, Michael (1981): Numbers Do Count: The Question of Quality Ver- sus Quantity. The Journal of Strategic Studies. London. International Military and Defense Encyclopedia (IMDE) (1993): Washing- ton: Brassey’s (US). Kuhlmann, Jurgen; Lippert, Ekkehard (1992): Farewell to Compulsory Mili- tary Service, Arguments against and for compulsory military service in the times of peace – the case of Germany. Paper presented at the 1992 Interim Conference of the Research Committee 01/ISA: Armed forces and Conflict Resolution. Valparaiso/Chile, August 27–30, 1992, SOWI. Lakhani, Hyder (1995): Reenlistment Intentions of Citizens Soldiers in the US Army. Armed Forces & Society, Vol. 22, No. 1, Fall. Manigart, Philippe (1990): The Decline of the Mass Armed Forces in Belgium 1900–1985. V: Problems and Options of the Mass Armed Forces. FORUM International 9. München: SOWI. Martin, Michel L. (1977): Conscription and the Decline of the Mass Army in France, 1960–1975. Armed Forces & Society, Vol. 3, May. Moskos, Charles C. (1980): How to Save the All-Volunteer Force. The Public Interest, No. 61, Fall. Perry, Shelly (1991): Retention of Junior Enlisted Soldiers in the All- Volunteer Army Reserve. Armed Forces & Society, Vol. 18, No. 1, Fall. XPROCES VARNOSTNEGA ZDRUŽEVANJA EVROPEX 97 Sandler, Todd; Hartley, Keith (1995): The Economics of Defense. Cambrid- ge: Cambridge University Press. Sarkesian, Sam C. (1990): U.S. National Security Strategy: The Next Decade. V: Sam C Sarkesian., John Allen Williams (eds.): The U.S. Army in a New Security Era. London: Lynne Rienner Publishers. Segal, David R., Mary Scheuer Senter, Mady Wechsler Segal (1978): The Ci- vil Military Interface in a Metropolitan Community. Armed Forces & Society, Vol. 4, No. 3, Spring. Segal, David R. (1989): Recruiting for Uncle Sam: Citizenship and Military Manpower Policy. Lawrence: University Press of Kansas. Skelton, Ike (1993): Joint and Combined Operations in the Post-Cold War Era. Military Review, September. Stephens, Lowndes F. (1982): Retaining Citizen Soldiers. Armed Forces & Society, Vol. 8, No. 3, Spring. Vilar, Andrej (1993): Tanki tretje generacije: Kujte grom! (2. del). Obramba, št. 11, november. Walter E., Ronald L. Fiegle (1993): Civil Affairs Support in Operations Other Than War Wright. Military Review, October. Wyatt, Thomas C. (1994): Society’s Soldiers: Regulars and Reserves in the United States. V: Daniella Ashkenazy (ed.): The Military in the Service of Society and Democracy, The Challenge of the Dual-Role Military. Westport: Greenwood Press. 98 99 DRUGI DEL VARNOST SLOVENIJE 100 Anton Bebler O VOJAŠKOPOLITIČNIH VIDIKIH OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE Razvoj Slovencev iz sorazmerno majhne etnične skupine v večnacionalni avstro-ogrski monarhiji v nacijo z mednarodno priznano državo je trajal najmanj poldrugo stoletje. Dve najpomembnejši vmesni stopnji sta bili uradno razglašeni del »troedinega« slovanskega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev v Kraljevini SHS in Jugoslaviji, nato pa status enega od pe- tih konstitutivnih narodov v jugoslovanski federaciji po drugi svetovni vojni. Krepitev lastnosti naroda in nacije je več desetletij potekala postopno, z majhnimi koraki. Te dosežke so ob podpori širše slovenske javnosti izbojevali predvsem slovenski razumniki v političnih bojih s cen- tralistično naravnanim avstrijskim in pozneje z jugoslovanskim uradniš- tvom. Evolutivni tok nacionalne emancipacije so nekajkrat pretrgali in celo obrnili dramatični mednarodni in notranji dogodki, ki so vnašali ko- renite premike in obrate v položaju Slovencev. Nekateri od teh premikov so bili za Slovence in njihov status emancipativni, celo revolucionarni, nekateri pa izrazito retrogradni. Slednji so prinašali kratenje nekaterih predhodno pridobljenih narodnostnih pravic vse do popolnega zanika- nja kolektivnih pravic Slovencev na celotnem prostoru oziroma v njego- vih delih ter grobega izvajanja politike genocida. Narodnostna emancipacija je vključevala tudi bolj ali manj vidno obrambnovojaško sestavino. Tako je bilo že v programskem dokumentu Matije Majerja iz l. 1848 Kaj Slovenci terjamo? med drugim zahtevano, naj se namesto stalne avstrijske vojske ustanovi Narodna straža (Natio- nalgarde), ki bi omogočila vojaško urjenje moških v njihovem domačem okolju. To bi bila teritorialno organizirana oborožena sila, ki bi jo mobili- zirali le v vojni. Na slovenskem etničnem ozemlju bi imela taka ureditev verjetno za posledico poveljevanje na taktični ravni v slovenščini (Prunk, 2000: 154). Še posebej v obdobjih korenitih sprememb v položaju Slovencev je igrala oborožena sila izrazito, včasih pa tudi odločilno vlogo. To je še po- sebej veljalo: za obdobje dokončnega razpada dvojne monarhije med prvo svetovno vojno; kratko obdobje Države SHS in narodne vlade v Ljubljani, italijanske vojaške zasedbe Primorske in dela Notranjske ter med boji za severno mejo v l. 1918–1919; čas vojaškega poraza in razko- sanja Kraljevine Jugoslavije v aprilu 1941, zasedbe in delitve slovenskega etničnega ozemlja med tremi državami napadalkami; skoraj štiriletno ob- XVARNOST SLOVENIJEX 101 dobje narodnoosvobodilnega boja 1941–1945, osvoboditve in priključitve Primorske; obdobje vojaških groženj in blokade s strani vzhodnega bloka v l. 1949–1954; čas napada sil Varšavskega sporazuma na Češkoslovaško v avgustu l. 1968; obdobje razpada SFRJ po l. 1988, oboroženih spopadov in vojn na ozemlju SFRJ ali nekdanje SFRJ v l. 1990–1995. Hkrati s postopno kulturno in politično emancipacijo je potekala kre- pitev prvin, ki so v obdobjih ali trenutkih zgodovinskih preizkušenj ali priložnosti omogočile vojaško samoorganiziranje in delovanje Slovencev. Za prve oborožene skupine s slovensko narodnostno naravo lahko šteje- mo straže v nekaterih mestih dežele Kranjske med revolucionarnim vre- njem in nemiri l. 1848–1849. Po porazu revolucije so se skromne možno- sti za postopni razvoj nekaterih prvin emancipacije pojavile po l. 1868 v okviru oboroženih sil dvojne monarhije. Zaradi sistema teritorialnega no- vačenja v enote drugega in tretjega ešalona avstrijske vojske (skupna voj- ska, domobranstvo in črna vojska) je postala možna uporaba slovenščine na taktični ravni kot drugega »polkovnega« jezika v pretežno slovenskih regimentih. V vrstah avstrijskih oboroženih sil se je izurilo več tisoč vojš- čakov slovenskega rodu, pa čeprav je bil njihov delež med avstrijskimi častniki zelo nizek. Visoki generalski čin podmaršala (generalpolkovni- ka) v avstrijski vojski pa so vendarle dosegli Janez in Blaž Žemva (Sche- mua), Josip Novak, Joža Tomše, Gustav Globočnik, Janez Lavrič ter Al- fred Valenčič (Kranjc, 2000: 267–274). Vse kaže, da je bilo sorazmerno največ višjih častnikov slovenskega rodu v avstro-ogrski mornarici – okrog 100 v slabih sto letih, od teh naj bi jih 27 dobilo admiralske epolete in meče. Predvsem zaradi pobud narodnostno ozaveščenih častnikov se je v drugi polovici devetnajstega stoletja začel razvijati tudi slovenski vojaški besedni zaklad – pogoj za narodnostno emancipacijo na tem področju. V tem pogledu je bilo zelo pomembno pionirsko delo majorja Andreja Komela, pl. Sočebrana, avtorja Poljne službe (1872), prve vojaš- kostrokovne knjige v slovenščini, ter prvega slovensko-nemškega in nemško-slovenskega vojaškega slovarja (Korošec, 1998: 6–8). Predhodno vojaško izobraževanje in urjenje v avstrijski vojski sta omo- gočili nastop in bojno delovanje izključno ali pretežno slovenskih polkov, čet, straž in drugih formacij v dramatičnih tednih razpada monarhije v oktobru in novembru 1918. V novembru in decembru 1918 so bile vojaš- ke enote, imenovane jugoslovanske, toda s slovenskim poveljevalnim je- zikom, vključene v Drugo vojaško okrožje Države SHS z generalštabom v Ljubljani. Le-to je bilo pod splošnim poveljstvom hrvaškega podmaršala Nikole pl. Ištvanovića in načelnika štaba polkovnika Milana Ulmanske- ga, dejansko pa pod nadzorom civilnega poverjenika za narodno obram- bo vlade v Ljubljani dr. Lovra Pogačnika. Med častniki slovenskih enot je bil nedvomno najuspešnejši nekdanji avstrijski major Rudolf Maister, ki je prevzel vojaško poveljstvo v Mariboru na Spodnjem Štajerskem. Rudolf Maister je postal prvi slovenski general in ob upokojitvi divizijski general Kraljeve vojske SHS. Skupno število pripadnikov slovenskih enot 102 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX vojske Države SHS oziroma Kraljevine SHS okrog 1. decembra 1918 oce- njujejo na okrog 12 tisoč vojakov, večinoma v pehotnih enotah. Poleg teh so imele slovenske čete topništvo, transportno, inženirsko, zaledno in sanitetno službo ter vojaška sodišča. Po ustanovitvi Kraljevine SHS so že v januarju 1919 začeli odpravljati teritorialno novačenje, slovenske enote in uporabo slovenskega povelje- valnega jezika. Tako je poleti l. 1919 87. celjski polk zamenjal 46. pehotni polk, namesto mariborskega polka je nastal 45. pehotni polk in namesto slovenskega planinskega (kranjskega) polka 47. pehotni polk s pretežno neslovensko sestavo itn. (Švajncer, 1990: 195–196, 203–204). In vendarle so v okviru Jugoslovanske kraljeve vojske v približno dveh desetletjih njenega obstoja ohranjali nekatere slovenske vojaške tradicije (vključno s tradicijo nekoč pretežno slovenskih polkov), izobrazili ter izurili več sto poklicnih častnikov in podčastnikov ter več tisoč rezervnih častnikov in podčastnikov slovenske narodnosti. Njihov status v stari jugoslovanski vojski je bil boljši kot v nekdanji avstro-ogrski vojski. Sorazmerno največ častnikov Slovencev je bilo v sestavi jugoslovanske kraljeve mornarice in letalstva (Bjelajac, 1990: 40–43). Približno dva ducata Slovencev je dobilo generalske in admiralske epolete. Na najvišje položaje v Jugoslovanski kraljevi vojski so se povzpeli prvi poveljnik mornarice SHS kontradmiral Metod Koch, divizijska generala Rudolf Maister in Leon Rupnik, pehot- ni, topniški in sanitetni brigadni generali Rudolf Kobal, Anton Lokar, Franc Pogačar, Linus Dekaneva, Anton Hočevar, Ferdinand Janež in dru- gi (Kranjc: 2000: 267–274). Vojaški učitelj prestolonaslednika Petra Kara- đorđevića je bil generalštabni polkovnik Vekoslav Kolb, po vojni general- podpolkovnik JLA. Del častnikov in podčastnikov, ki se je l. 1941 izognil vojnemu ujetniš- tvu, se je po vojaškem porazu in razbitju Kraljevine Jugoslavije pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju v Sloveniji in v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Nekateri aktivni ter številni rezervni častniki in podčastniki poražene jugoslovanske vojske so vstopili v slovensko partizansko voj- sko, delovali v njenih poveljstvih (in tudi pri Vrhovnem štabu NOV in PO Jugoslavije), pomagali ustvariti specializirane vojaške službe, častniške šole in tečaje, vojaške pravosodne organe, vojaško saniteto itn. Nekdanji rezervni podčastnik je bil, recimo, najslavnejši poveljnik Glavnega štaba NOV in PO Slovenije Franc Rozman – Stane, posmrtno jugoslovanski ge- nerallajtnant; nekdanji rezervni ali aktivni častniki kraljeve vojske so bili poznejši jugoslovanski generali Lado Ambrožič, Jaka Avšič, Franc Pogla- jen, Milan Lah idr. Tedaj se je v vrstah partizanske vojske na novo izobli- kovala praksa uporabe slovenščine kot vojaškega jezika. Glavni štab slo- venskih partizanov je deloval večji del vojne samostojno, uradno pa je bil podrejen Vrhovnemu štabu Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Ta samostojni razvoj je med jesenjo 1943 in pomladjo l. 1945 dosegel nepri- merno višjo raven kot v l. 1918/1919. Na svojem vrhuncu pozimi 1944/ 1945 je štela slovenska partizanska vojska v svojih bojnih sestavinah XVARNOST SLOVENIJEX 103 okrog 27 000 borcev in starešin in še dodatnih približno deset tisoč oseb v pomožnih sestavinah. Organizirana je bila v dveh korpusih in eni ope- rativni coni. Njen največji del je sestavljala pehota. Poleg nje so bili tudi topniške in oklepne enote, inženirski oddelki, zaledna in tehnična služ- ba, vojaška saniteta, vojaško sodstvo, sistem vojaških šol in tečajev itd. (Klanjšček idr., 1976: 1011). Ta emancipativni vzpon je bil ponovno pretrgan. 1. marca 1945 so NOV in PO Jugoslavije preimenovali v Jugoslovansko armado, Vrhovni štab NOV in POJ v Generalštab JA, nacionalne glavne štabe, kjer so še obstajali, v glavne štabe JA, vse enote nacionalnih NOV in PO pa v enote JA. S tem so pravno prenehale obstajati nacionalne narodnoosvobodilne vojske. V maju 1945 sta bila NOV in PO Slovenije dejansko ukinjena. Prav tako je bil ukinjen Glavni štab, pa tudi večina enot, manjši del 14. in 31. divizije pa je bil vključen v 3. in 4. armado JA. Tedaj so ponovno uvedli eksteritorialno novačenje in v enotah jugoslovanske vojske v Slo- veniji odpravili uporabo slovenščine kot poveljevalnega jezika. Kljub tem ukrepom je v povojnih letih v Sloveniji nastala precej obsežna vojaškoz- godovinska in borčevska spominska literatura v slovenščini, v kateri so bila obravnavana tudi strokovna vprašanja vojaške strategije, operative, taktike, logistike, sanitete itn. Več tisoč Slovencev si je pridobilo znanje in spretnosti poklicnih častnikov JLA, čez sto jih je napredovalo v gene- ralske in admiralske čine. Odstotek Slovencev med aktivnimi častniki JLA se je po l. 1945–1950 stalno zmanjševal in je l. 1985 z nekdanjih 8 do 9 odstotkov padel na vsega 2,64 odstotka. Tako kot v predvojni Jugoslavi- ji so bili Slovenci sorazmerno najbolje zastopani v častniških zborih jugo- slovanske mornarice in letalstva (Bebler, 1999: 133; Bjelajac, 1999: 49– 53). Slovenci so v večnacionalni JA/JLA dosegli dosti višje in odgovornej- še vojaške položaje kot v Kraljevini Jugoslaviji – načelnika Generalštaba JLA (generalpolkovnik Stane Potočar), namestnika zveznega sekretarja za ljudsko obrambo (admiral Stanislav Brovet), državnega podsekretarja (generalpolkovnik Ivan Dolničar), pomočnika zveznega sekretarja (gene- ralpolkovnik Avgust Vrtar), poveljnikov jugoslovanskega letalstva in mornarice (generalpolkovnik Zdenko Ulepič in admiral Josip Černi), po- veljnikov vojaških območij, korpusov in divizij, načelnikov posameznih služb, akademij in vojaških šol JLA itn. Pomemben kakovostni premik, ki je močno prispeval k poznejši vojaš- ki osamosvojitvi, je bil dosežen jeseni l. 1968. Pod vplivom zasedbe Češ- koslovaške avgusta 1968 se je jugoslovansko državnopartijsko vodstvo odločilo za odpravo vojaškega monopola JLA in za ustanovitev drugega, decentraliziranega dela oboroženih sil SFRJ. Ta množični, vendar v pri- merjavi z JLA izrazito lažje in šibkeje oboroženi del so poimenovali Teri- torialna obramba.1 Najpomembnejši pobudnik te delne vrnitve k dediš- 1 To poimenovanje je v svojem odmevnem članku Teritorijalni rat, Vojno delo, 1953, str. 1–5, prvi v FLRJ/SFRJ uporabil generalpodpolkovnik Dušan Kveder. Glej slo- 104 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX čini NOB naj bi bil Edvard Kardelj, ki pa ni predvidel nekaterih dolgoroč- nih posledic te preureditve. Marsikdo v jugoslovanskem vojaškem vrhu si je pozneje prizadeval, da bi se teritorialne obrambe republik in pokra- jin odpravile ali se prelevile v navadno rezervo JLA. Dejstvo, da se je Teri- torialna obramba Slovenije več kot dve desetletji načrtno pripravljala tudi za samostojno dejstvovanje v vojni, je imelo pomembno vlogo v poz- nejših osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije. Stalna sestava njene Teritorialne obrambe je bila skupaj z rezervnimi častniki, podčastniki in navadnimi vojaki, slovensko policijo, slovenskimi civilnimi obramboslov- ci ter nekdanjimi poklicnimi častniki JLA jedro oboroženih sil samostoj- ne Slovenije. Neposredni organizatorji TO so bili republike in pokrajine. Glavni štab za splošni ljudski odpor Slovenije, pozneje preimenovan v Republiš- ki štab Teritorialne obrambe (RŠTO), je bil ustanovljen 20. novembra 1968. V njem so poveljevali generali Bojan Polak, Rudolf Hribernik, Branko Jerkič, Miha Petrič, Radislav Klanjšček, Milovan Zorc (kot načel- nik štaba), Edvard Pavčič, Ivan Hočevar in Janez Slapar. Po kartotekah je bilo v Teritorialno obrambo Slovenije vključenih do 110 000 rezervistov obveznikov, v njenih štabih in jedrih večjih enot pa je bilo zaposlenih okrog 450 pripadnikov stalne sestave. Med slednjimi so bili pretežno re- zervni častniki in podčastniki ter nekaj deset aktivnih častnikov, slednji predvsem v RŠTO. Zaradi ustanovitve Teritorialne obrambe je prišlo do delne oživitve dediščine slovenske partizanske vojske. Razvoj in uveljavi- tev nove obrambne doktrine vojne, graditev sistema »splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite« ter sprejetje nove zvezne ustave l. 1974 so omogočili krepitev samostojnosti Slovenije tudi na vojaškem in varnostnem področju. To je veljalo za vse dele obrambnega in varnostne- ga sistema, razen za stalno zvezno armado (JLA), t. j. za Teritorialno obrambo, milico (policijo), narodno zaščito, civilno zaščito, sistem repub- liških rezerv ter delno tudi za državno varnost. Tako so bila v l. 1968–1970 ponovno, prvič po l. 1945, ustanovljena po- veljstva, enote in službe TO s slovenskih poveljevalnim jezikom, za pri- padnike slovenske TO so se začeli uvajati tečaji v slovenščini, razvila se je slovenska vojaška publicistika, vključno z mesečnikom Naša obramba itn. Zahteve po sorazmerni zastopanosti jugoslovanskih narodov v JLA so v Ljubljani pripeljale do ustanovitve vojaške gimnazije Franca Rozma- na – Staneta s slovenskim učnim jezikom. Leta 1975 je bila v skladu s t. i. medrepubliškim dogovorom med republikami in JLA na Univerzi v Ljub- ljani ustanovljena katedra za obramboslovje. Z njenim delovanjem je bil v sami Sloveniji slovenskim fantom in tudi dekletom omogočen visoko- šolski študij obramboslovja in vojaških veščin. Okrog katedre se je razvi- lo središče obrambnopedagoške in obrambnoraziskovalne dejavnosti na venski prevod članka v knjigi Anton Bebler, ur.: Dušan Kveder – Tomaž. O osvobo- dilni vojni, DZS, Ljubljana 1975, str. 132–155. XVARNOST SLOVENIJEX 105 univerzitetni ravni, kar je dodatno spodbudilo izpopolnjevanje sloven- skega vojaškega in obramboslovnega izrazoslovja. Do prelomnih let 1990/1991 je na katedri diplomiralo čez sto obramboslovcev. Ta oborožena sila se je oblikovala postopno, vzporedno s političnim osamosvajanjem Republike Slovenije. Pomembni mejniki pri tem so bili: sprejetje ustavnih dopolnil l. 1988; približno sedemdesetodstotna razoro- žitev Teritorialne obrambe Slovenije v maju 1990; oblikovanje večstran- karske Demosove vlade v maju 1990; boj z jugoslovanskim vojaškim vrhom za nadzor nad Teritorialno obrambo; ustanovitev manevrske strukture Narodne zaščite in njenega podtalnega poveljstva poleti 1990; prevzem nadzora nad Teritorialno obrambo, evidenc vojaških obvezni- kov in mobilizacijskih opravil od konca septembra 1990; ustavitev služe- nja vojaškega roka zunaj Slovenije in uvedba samostojnega vojaškega usposabljanja; oboroženi spopadi ter uspeh slovenske policije in Terito- rialne obrambe po posegu JLA v juniju in juliju 1991. V obdobju razkrajanja realsocialističnega sistema v SFRJ in vzpored- nega krhanja zvezne države se je občutno spreminjal pomen vojaškega dejavnika. Ta dva procesa sta močno vplivala na razmerja med civilnimi političnimi institucijami in vrhom poklicnega vojaštva. Že pred zaostri- tvijo politične krize se je jugoslovanski sistem občutno razlikoval od sistemov strogega civilnega nadzora nad vojsko v ZSSR in večini tedanjih »socialističnih držav«. Iz njegovega izvajanja sta bila že v petdesetih letih izločena poklicni aparat CK Zveze komunistov Jugoslavije in civilna služ- ba državne varnosti. Po smrti predsednika SFRJ maršala Josipa Broza – Tita v maju 1980 pa je odpadel zdaleč najmočnejši vzvod v jugoslovan- skem sistemu civilnega političnega nadzora nad JLA in njenim profesio- nalnim vrhom – osebnost vrhovnega poveljnika. Instrumenti, ki naj bi bili namenjeni vključevanju vojske v politični sistem SFRJ in sistem »splošne ljudske obrambe«, pa so postali svoje nasprotje – orodje v rokah jugoslovanskega vojaškega vrha za nadzor nad civilno družbo in institu- cijami političnega sistema. Med temi so bili: vojaškopolitični in varnostni organi, ki so delovali tudi zunaj JLA; po tradiciji visoki general JLA na položaju zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, v kriznih obdobjih pa tudi na položaju zveznega notranjega ministra; predstavniki in delegati JLA v civilnih predstavniških organih in v družbenopolitičnih organizaci- jah (ZKJ, SZDL); posebna in avtonomna Organizacija ZKJ v JLA; zelo ob- sežni jugoslovanski vojaškoindustrijski kompleks itn. Še posebej po imenovanju admirala Branka Mamule za zveznega se- kretarja za ljudsko obrambo se je začel vrh JLA pospešeno izmikati civil- nemu političnemu nadzoru Predsedstva SFRJ. Ob vse ostrejših prepirih med skupinami civilnih politikov za pročeljem režimskih ritualov je vrh JLA vse bolj krepil svoj položaj razsodnika in vrhovnega varuha realso- cialističnega sistema kakor tudi same SFRJ. Vojaški vrh se je tudi organi- zacijsko pripravljal na uvedbo izrednih razmer, ob krizi pa na prevzem oblasti v državi. Od l. 1981 se je jugoslovanski vojaški dejavnik torej 106 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX pojavil v obliki le delno prikrite grožnje sistemu civilnega nadzora nad vojsko kot pomembnega dela ustavne ureditve v SFRJ. Ta proces je z ime- novanjem letalskega generala Ivana Hočevarja na položaj poveljnika Teri- torialne obrambe Slovenije začel posledično zaostrovati razmerje med slovenskim političnim vrhom in Republiškim štabom Teritorialne obram- be. Šele po njegovi odstranitvi iz Republiškega štaba Slovenije je bil po- novno vzpostavljen čvrst nadzor civilnih republiških organov nad Terito- rialno obrambo. V obdobju osamosvajanja Slovenije je tudi slovenski vojaški dejavnik pomenil tehtno oziroma kritično razsežnost tega procesa. Če pa to obdob- je primerjamo s časom narodne vlade v Ljubljani l. 1918 in še bolj z ob- dobjem narodnoosvobodilnega boja, lahko ugotovimo, da je bila politična teža slovenskega vojaškega dejavnika v l. 1990/1991 bistveno manjša. Če- prav sestava poveljniškega kadra ni bila ravno politično reprezentativna, je Teritorialna obramba Slovenije kot institucija delovala strankarsko nev- tralno in zadržano. Na splošno je bila v oporo širokemu družbenemu gi- banju v prid osamosvajanja Slovenije po možnosti na miren, sporazumen in demokratičen način. Tudi zaradi te razlike v primerjavi z l. 1941–1945 ni Teritorialna obramba Slovenije odigrala nobene otipljive politične vloge pri graditvi institucij osamosvojene slovenske države. V nasprotju z držo Teritorialne obrambe Slovenije je jugoslovanski vojaški vrh nastopal izrazito politično in ideološko. V svojih javnih izja- vah in govorih obrambnega ministra, udarnih člankih v vojaških glasilih (Narodna armija, Vojno delo itn.) je vojaški vrh vneto zagovarjal ohrani- tev temeljev socialističnega sistema in močnih prvin jugoslovanskega centralizma, nasprotoval je uvedbi tekmovalnega večstrankarskega siste- ma v Jugoslaviji, konfederalizaciji zvezne države itn. Tako se je vojaški dejavnik oblikoval v enega poglavitnih nosilcev uradne ideologije vlada- jočega režima. S to svojo držo je poklicno jedro JLA objektivno pospešilo razkroj SFRJ kljub svojemu subjektivnemu zavzemanju za njeno ohrani- tev, tudi z orožjem, če bi bilo treba. Politična stališča vrha JLA in njegovo vedenje so močno prispevala k zaostrovanju trenj med slovenskim političnim vodstvom ter konservativ- nim političnim blokom v državnih in partijskih organih na zvezni ravni. Kot močen politični zaveznik centralistično in konservativno naravnanih civilnih partitokratov (med temi so največjo težo imeli srbski komunisti s S. Miloševićem na čelu) se je jugoslovanski vojaški vrh dejavno upiral li- beralnodemokratičnim reformam v SFRJ in nacionalnoemancipativnim težnjam v Sloveniji (in na Hrvaškem). Kljub popuščanju napetosti med vojaškopolitičnima blokoma na svetovni ravni je vrh armade vztrajal pri oceni o še vedno visoki zunanji ogroženosti SFRJ in potrebi po krepitvi jugoslovanskega vojaškoindustrijskega kompleksa (projekt jugoslovan- skega nadzvočnega letala). Na teh podlagah se je v l. 1987/1989 zaostrilo razmerje med vrhom JLA in slovenskim republiškim vodstvom. Še izrazitejši spori so se razvili XVARNOST SLOVENIJEX 107 v razmerju med JLA kot institucijo ter oporečniškimi opozicijskimi sku- pinami in nekaterimi glasili v Sloveniji. Kritika »jugovojske« (ki jo je vojaški vrh označil kot napade na JLA, na zvezno državo in socialistično ureditev) je postala v Sloveniji strelovod za ostro kritiko oziroma zavrača- nje realsocializma, centralizma in asimilantstva v zadevah kulture in jezi- ka. Okorna, napihnjena in avtoritarna drža vodstva JLA je v l. 1987–1989 delovala kot pravi družbeni in politični anahronizem ter kot pobudnik nacionalnoemancipacijskega gibanja v Sloveniji. Razhajanja v trikotniku slovenski politični vrh-JLA-slovenska civilna družba so povzročala obča- sne napetosti tudi med vodstvom Zveze komunistov Slovenije (ZKS) in tedanjo slovensko politično opozicijo. Varnostna služba in politični organi JLA so najmanj od l. 1989 dobro vedeli za nezakonito vojaško organiziranje ter priprave v vrstah hrvaških in bosanskih Srbov za oboroženi odcepitvi ob verjetnem prihodu na ob- last nesrbskih nacionalističnih strank v teh dveh republikah. Varnostna služba JLA je imela svoje agente tudi v vrstah nastajajočih srbskih polvo- jaških formacij pod vodstvom Željka Ražnjatovića – Arkana, Vojislava Šešlja idr., jih v svoje namene uporabljala in verjetno tudi omogočila nji- hovo oboroževanje. Vidni upokojeni generali JLA in posamezni aktivni visoki častniki poveljniki JLA srbske narodnosti so dejavno sodelovali pri oboroževanju srbskih vstajnikov na območju nekdanje Vojne krajine na Hrvaškem ter nastajajoče srbske paradržave v Bosni in Hercegovini. Tako je jugoslovanski vojaški dejavnik odigral dejavno vlogo pri spodbujanju mednacionalnih oboroženih spopadov in posledično razbitju SFRJ. Raz- kroj SFRJ pa je pospešil in dejansko omogočil osamosvojitev Slovenije. Svojo grožnjo slovenskemu »separatizmu« in »meščanskemu liberaliz- mu« je armadni vrh delno izpeljal v maju 1990 z odvzemom dostopa do približno sedemdesetih odstotkov orožja slovenske Teritorialne obrambe. Zelo resna nevarnost vojaškega udara in uvedbe delno prikrite vojaške diktature prek nove komunistične stranke Zveze komunistov – Gibanja za Jugoslavijo pa se ni nikoli udejanjila. Sredi maja 1991 je jugoslovanski vojaški dejavnik odkrito in javno zagrozil z orožjem slovenski Teritorialni obrambi, republiškemu vodstvu in večini Slovencev, ki so podpirali samostojnost Republike Slovenije. Dogodki v Pekrah so tako postali uvod v najbolj dramatično poglavje slovenske osamosvojitve, ki je nepo- sredno sledilo svečani razglasitvi samostojnosti 25. junija 1991. Dejanski namen oboroženega posega JLA in drugih zveznih organov na našem ozemlju pa je bil zadušitev samostojnosti Republike Slovenije s posredni- mi političnimi, psihološkimi in gospodarskimi učinki. Jugoslovanski vojaški vrh je povsem sodeč pričakoval paniko in množičen beg Sloven- cev čez mejo po prvih premikih tankov in oklepnih vozil JLA. V tem pri- čakovanju se je grdo uštel. Svoje samostojnosti Republika Slovenija v temelju ni dosegla z oboro- ženim bojem, temveč pretežno z nenasilnimi pravnimi, političnimi, infor- macijskimi in drugimi sredstvi ter prizadevanji. To je bilo možno zaradi 108 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX enkratnega sovpadanja nekaj ključnih dejavnikov – mlačnega medna- rodnega okolja, ki sta ga povzročila popuščanje napetosti med blokoma in sovjetska »perestrojka« pod M. Gorbačovom; vala razpadov realsocia- lističnih sistemov v vzhodnoevropskih državah (ki je sledil poizkusom delnih reform in se je v veliki večini primerov iztekel brez prelivanja krvi); globoke krize komunističnega sistema v SFRJ, ki je posledično povzročila razkroj jugoslovanske federacije; visoke stopnje nacionalne in kulturne enotnosti Slovenije ter izredno visoke stopnje soglasja v sloven- ski družbi glede cilja »vrnitve v Evropo«, zaželenosti liberalnih in demo- kratičnih sprememb ter temeljite preobrazbe odnosov z drugimi narodi tedanje SFRJ; dokaj dobro usklajene in spretne politike slovenskega državnega vrha; dejanske pripravljenosti srbskega vodstva, da se sprijaz- ni z izstopom Slovenije iz SFRJ in da ga celo pospeši; demoralizacije in osipa v enotah in poveljstvih JLA v Sloveniji še pred oboroženimi spopa- di v juniju in juliju 1991; napačnih ocen in grobih napak jugoslovanskega vojaškega vrha pri načrtovanju in izvedbi oboroženega posega v Sloveni- ji; odločitve v Beogradu, da JLA po začetnem neuspehu ne ponovi oboro- ženega posega in da se nato umakne iz Slovenije. Zaradi tega spleta okoliščin je ostal oboroženi spopad v Sloveniji v juniju in juliju 1991, ki ga pri nas imenujemo vojna, omejen. Ta omeje- nost velja za take razsežnosti, kot so prostor, v katerem so potekale so- vražnosti, število aktivnih udeležencev, število kosov uporabljenega tež- kega orožja, količina uporabljenega streliva in drugih eksplozivnih sredstev, število in trajanje bojev, število smrtnih žrtev in ranjencev, ne- posredna gospodarska škoda itn. Zastavlja se vprašanje, zakaj sta vplete- ni strani bojno uporabili le neznaten del svojih zmogljivosti, streliva in drugih eksplozivnih sredstev ter zakaj je bil temu ustrezen tudi vojaški razplet dogodkov. Za tak potek in razplet je bilo več razlogov, tako zuna- njih kot notranjih. Vodilne svetovne sile so izrecno rotile odgovorne dejavnike v SFRJ, naj ne razbijejo skupne države in še posebej naj ne uporabijo nasilja. Nekate- re so pri tem grozile s sankcijami in celo vojaškimi ukrepi. Iz spominov generala V. Kadijevića vemo, kako je jugoslovanski vojaški vrh zelo skr- bela možnost oboroženega posega Nata, po metodah podobnega vojni v Perzijskem zalivu. (Ta možnost se je nazadnje tudi udejanjila spomladi 1999.) Poleg tega so spopadi v Sloveniji pritegnili nenavadno veliko po- zornost svetovnih občil, zastopanih v Sloveniji z nekaj sto novinarjev in številnimi televizijskimi ekipami. Po večdesetletnem, pretežno dobrem sobivanju in tudi sodelovanju v skupni državi med vojaki JLA in sloven- skim prebivalstvom ni bilo sovraštva, pripadniki JLA v Sloveniji pa so notranji oboroženi spopad doživeli prvič v svojem življenju. Odnos veči- ne poveljnikov in vojakov JLA, tudi najbolj zagrizenih srbskih šovinistov med njimi, do Slovencev se je bistveno razlikoval od njihovega odnosa do Albancev, Hrvatov in Muslimanov. Agresivnost v vrstah častnikov in podčastnikov JLA se je zaostrila šele po bolečem polomu v Sloveniji, ko XVARNOST SLOVENIJEX 109 je prišla na dan tudi hudobija številnih med njimi. To se je med drugim pokazalo med obleganjem Vukovarja, Sarajeva, Mostarja, Dubrovnika ter drugih trpinčenih in delno porušenih mest v dveh južnih republikah nekdanje SFRJ. Vojaški vrh JLA je med krizo SFRJ v l. 1990/1991 deloval kot Štab vrhovnega poveljstva oboroženih sil Jugoslavije, za svoj oboroženi poseg v Sloveniji pa ni mogel pridobiti veljavnega pooblastila notranje blokira- nega Predsedstva SFRJ. Da bi se vsaj delno pokril s sklepom Zvezne skupščine SFRJ in s podpisom predsednika zvezne vlade A. Markovića, je moral jugoslovanski vojaški vrh prikazati svoj oboroženi poseg kot omejeno akcijo ponovne vzpostavitve zveznega policijskega in carinske- ga nadzora nad mednarodnimi mejnimi prehodi z Italijo, Avstrijo in Ma- džarsko. (Pri tem puščam ob strani vprašanje, ali je verjeti trditvam Ante- ja Markovića, da take vojaške akcije JLA Zvezni izvršni svet ni nikoli odobril.) Najmanj dvomljiva legalnost oboroženega posega JLA je utes- njevala obseg vojaških sredstev, ki jih je lahko JLA uporabila zoper Slove- nijo. Iz teh omejitev, prej omenjenega mednarodnega okolja, zgrešene presoje posledic oboroženega posega ter iz podcenjevalnega odnosa do »Janezov« kot vojakov je sledila odločitev vrha JLA za srednjemehko va- rianto vojaške operacije. Za začetno fazo oboroženega posega JLA (in kot se je izkazalo za njegov celotni potek) je bila ključna odločitev vrha JLA, da z enotami zvezne vojske ne napadejo središča Ljubljane z državnimi institucijami ravnokar razglašene samostojne Slovenije vred, ne povelj- stev in enot Teritorialne obrambe, ne policijskih postaj in ne drugih upravnih središč Slovenije. Po podatkih petega armadnega območja je uporabil vojaški vrh za svoj poseg v Sloveniji le en odstotek mirnodobne sestave JLA in pet odstotkov mirnodobne sestave tega območja. V poseg je bilo vključenih le 1990 vojakov in starešin od 45 000 pripadnikov enot vojaškega območja (od tega 4000 aktivnih starešin) ter dodatno še 461 zveznih policistov in 270 zveznih carinikov. Sovražnosti so zajele največ dva odstotka ozemlja Republike Slovenije. JLA pri tem sploh ni uporabila svojega neposredno razpoložljivega topništva (skoraj tisoč topov, mino- metov in večcevnih raketometov), le zelo majhen del od 1160 tankov in oklepnih vozil, ki jih je imelo v svoji sestavi peto vojaško območje (pa še te večinoma brez bojnih kompletov streliva), tri odstotke zmogljivosti ju- goslovanskega vojnega letalstva oziroma 15 odstotkov teh zmogljivosti v pristojnosti petega vojaškega območja. Tudi s temi močno skrčenimi sredstvi je JLA dosegla skoraj popoln taktični uspeh, saj je v 48 urah za- sedla 133 od 137 mejnih prehodov in drugih obmejnih naprav ter pro- metno skoraj povsem blokirala Slovenijo. Toda taktični uspeh se je v ne- kaj dneh prelevil v strateško polomijo za zvezno vojsko. S to polomijo v Sloveniji je vrh JLA pokopal lastni ugled v svoji vojski in družbi, povzro- čil padec ugleda JLA, preusmeritev v drugih republikah ter je S. Miloše- viću močno olajšal poznejšo temeljito čistko v jugoslovanskih general- skih vrstah. 110 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Začetnemu omejenemu vojaškemu posegu JLA je sledila okoliščinam primerna, zmerna, v glavnem defenzivna drža slovenske strani ob temelj- ni odločitvi za oboroženi odpor. Slovensko vodstvo se je pravilno odločilo za široko uporabo mirnih političnih in medijskih sredstev, kombiniranih s pretežno pasivnim oviranjem skupin oklepnih vozil in tankov JLA, z lo- kaliziranimi oboroženimi spopadi manjših razsežnosti, z blokadami vojašnic in razpršenih manjših enot in naprav JLA, s psihološkopropa- gandnim delovanjem na vojaške obveznike iz drugih republik, s hkratni- mi vdori v slabo varovana dislocirana skladišča orožja in nekatere napra- ve JLA ter s pogajanji na lokalnih ravneh z jugoslovanskimi vojaškimi poveljniki. Ta prevladujoči vzorec slovenskega odgovora je bistveno omejil, ni pa povsem preprečil možnosti za razraščanje oboroženega spopada v Slove- niji, tako kot se je to pozneje zgodilo na Hrvaškem. Posledice uporablje- ne strategije so bile izrazito ugodne za komaj rojeno samostojno sloven- sko državo in porazne za celotno JLA. Razpršene, blokirane in zaledno neoskrbovane manjše skupine vojakov JLA, oborožene s tehnično nepre- skrbljenimi oklepnimi protiletalskimi topovi, tanki in drugimi vozili, ob slabi ali nikakršni obveščenosti posadk, ob očitni nesmiselnosti njihove- ga početja in nenavadno neprijaznem okolju, ob propagandnem delova- nju slovenske strani ter ob vse večji naklonjenosti tuje javnosti Sloveniji – vse to je hitro razjedalo notranjo trdnost enot JLA in pospešilo njihov notranji razkroj. To je povzročilo številne primere bega vojakov in stare- šin tudi iz enot in ustanov JLA, blokiranih v vojašnicah. V teh okolišči- nah je poveljnik Teritorialne obrambe v ljubljanski pokrajini podpolkov- nik Miha Butara deloval razumno in odgovorno ter je v petek, 28. junija, odklonil izpolnitev ustnega ukaza o splošnem napadu na vojašnice JLA v pokrajini. S tem je Ljubljani in Sloveniji prihranil veliko žrtev, gorja in rušenj, primerljivih s tistimi, do katerih je prišlo na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Kronološko zadnji dejavnik, ki je omejil razsežnosti oboroženega spo- pada v Sloveniji, je bil odločitev v Beogradu, da ne bo ponovnega in to- krat močno okrepljenega posega JLA. Iz pričevanja admirala B. Mamule vemo, da so o tem posegu razpravljali in odločali 28. in 29. junija 1991 v kabinetu zveznega obrambnega ministra generala V. Kadijevića. Po po- datkih, ki so jih predstavili na tem sestanku, je pred prekinitvijo sovraž- nosti zasedla TO Slovenije 64 od 84 obmejnih stražnic, smrtnih žrtev je bilo 49, ujetih pa 2333 pripadnikov JLA. V svoji knjigi Moje videnje raz- pada general V. Kadijević navaja tedanji predlog vojaškega vrha Pred- sedstvu SFRJ – s silami petega armadnega območja, z dodatnima pehot- nima divizijama, pripeljanima z drugih vojaških območij, s padalsko brigado ter z močno okrepljenim delovanjem jugoslovanskega vojnega le- talstva v šestih do osmih dneh vojaško streti slovenske oborožene sile in nato zapustiti (precej porušeno) Slovenijo. Admiral B. Mamula je poleg tega predlagal, naj bi zajeli vodstvo Slovenije in mu sodili za oboroženo XVARNOST SLOVENIJEX 111 vstajo in napad na JLA. Kakor kaže, so se prisotni generali s tem predlo- gom strinjali, nekateri pa so ga izrecno podprli, med temi načelnik Gene- ralštaba JLA general B. Adžić. Borisav Jović, srbski predsednik Predsedstva SFRJ v l. 1990/1991, pa v svojih dnevniških zapisih pripoveduje, kako je srbsko vodstvo že v mar- cu 1990 interno obravnavalo prednosti izločitve Slovenije iz SFRJ. 27. ju- nija 1991 je Slobodan Milošević skupaj z B. Jovićem obiskal generala V. Kadijevića in mu naravnost predlagal, naj JLA ne brani državnih meja Jugoslavije v Sloveniji, ampak zunanjo črto srbskega etničnega ozemlja na Hrvaškem. Ta poseg srbskega vodstva in obotavljanje generala V. Ka- dijevića sta tedaj ustavila množične letalske napade na Slovenijo, načrto- vane za 29. in 30. junij. Ko pa sta bila s posredovanjem zahodnih držav dosežena prekinitev sovražnosti in umik delov enot JLA v Sloveniji v nji- hove vojašnice, je general V. Kadijević ukazal začetek priprav za ponoven napad ter določil rok za bojno pripravljenost čet JLA. Priprave naj bi izpeljali brez vednosti Predsedstva SFRJ in bi ga postavili pred izvršeno dejstvo tik pred samim posegom. Toda Borisav Jović je 30. junija na seji Sveta za zaščito ustavne ureditve Predsedstva SFRJ dal v imenu S. Milo- ševića veto na predlagani načrt Štaba vrhovnega poveljstva. V tem polo- žaju je general V. Kadijević odložil splošni napad na Slovenijo, ki naj bi se sicer začel 4. ali 5. julija 1991. Kakor se je izkazalo, je ta odložitev pomenila dejansko dokončno odpoved. Tako je v sklepnem delu oboroženega spopada slovenskih sil z enota- mi JLA dobila samostojna Slovenija nevidno, vendar realno podporo iz najmanj pričakovanega vira – od Miloševićevega režima v Srbiji. Strateš- ki interes Slovenije se je tedaj namreč objektivno ujel z načrtom srbskega režima, da nasilno spremeni okrnjeno Jugoslavijo v razširjeno Srbijo. De- mokratična Slovenija je očitno ovirala uresničitev tega načrta. Zato je tedanji srbski režim ohladil vroče glave med visokimi poveljniki JLA, ki bi se radi krvavo maščevali Sloveniji. Temu je logično sledil umik JLA iz naše republike. Tako je Slovenija z veliko sreče potrdila svojo razglašeno samostojnost ob bistveno manjšem oboroženem nasilju, žrtvah in gospo- darski škodi, kot bi se to lahko zgodilo. V zvezi z najbolj dramatičnimi dnevi neposredno po razglasitvi samo- stojnosti Slovenije 25. junija 1991 sta tako v zgodovinsko spominski kot v strokovni literaturi očitni njihovo različno vrednotenje in poimenova- nje v sami Sloveniji in zunaj njenih meja. V spisih avtorjev iz drugih držav naslednic nekdanje SFRJ najpogosteje najdemo za dogodke v Slo- veniji med 26. junijem in 2. julijem 1991 izraz »oboroženi spopad(i)«, red- keje pa izraz »vojna« oziroma mešanje teh dveh izrazov. Izraz »vojna« so uporabljali zunaj naših meja le nekateri hrvaški avtorji, pa še ti nedosled- no. Tako nekdanji hrvaški obrambni minister general Martin Špegelj v naslovu podpoglavja v svoji knjigi spominov omenja »pouke vojne v Slo- veniji«, v samem podpoglavju pa piše o »napadu JLA«, »agresiji« ter »oboroženem spopadu v Sloveniji« (Špegelj, 2001: 238). Špegljev kolega 112 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX letalski general Anton Tus je svoje poglavje v reprezentativnem Zborniku razprav o vojni na Balkanu poimenoval Vojna v Sloveniji, toda ta izraz uporablja le v naslovu (Magaš, Žanič, 1999: 67–92). V samem poglavju pa general Tus opisuje delovanje JLA v Sloveniji po 26. juniju 1991 kot »obo- roženi poseg«, oborožene spopade 27. in 28. junija 1991 pa imenuje »boji«. Drugi tuji in nekateri domači avtorji skoraj brez izjeme imenujejo dogajanje v Sloveniji »oboroženi spopad«. Tako poveljnik zagrebškega vojaškega območja neposredno pred 25. junijem 1991 general Konrad Kolšek sodi, da v Sloveniji nestrokovno uporabljajo poimenovanji »voj- na« in »desetdnevna vojna«. Namen teh poimenovanj naj bi bil po njego- vem mnenju predvsem propaganden ali »domoljuben«, medtem ko naj bi l. 1991 dejansko šlo le za »kratkotrajni spopad«. Pri tem K. Kolšek na- vaja mnenja domačih in tujih avtorjev ter več strokovnih definicij vojne (Kolšek, 2001: 281–301). Nekdanji jugoslovanski državni sekretar za ljudsko obrambo admiral Branko Mamula je imenoval delovanje JLA na ozemlju Slovenije z besedo »operacija«, njen izid pa je ocenil kot »neus- peh« (Mamula, 2000: 212). V tuji strokovni polemološki literaturi za dogodke v Sloveniji l. 1991 najdemo le poimenovanje »oboroženi spopad«. Med temi je ugledna red- na publikacija Stockholmskega inštituta za mirovne raziskave (SIPRI) in Centra za mirovne študije Univerze v Uppsali. Njihov pregled svetovnih dogodkov za l. 1990/2000 razvršča spopad v Sloveniji v široko kategorijo oboroženih spopadov, in sicer zato ker je presegel spodnji prag 25 smrt- nih žrtev, povezanih z boji v enem letu. Oboroženega spopada v Sloveniji pa švedski polemologi niso uvrstili med vojne, ker je ostal globoko pod ravnijo 1000 smrtnih žrtev letno zaradi bojev, kar je njihovo ključno me- rilo (Sollenberg, 2001: 15). V naši državi, predvsem v notranjepolitičnem in medijskem komunici- ranju, se je v zvezi z dogodki l. 1991 razširila in udomačila beseda »voj- na«. Uporabe besed »vojna« ali »osamosvojitvena vojna« nam seveda nih- če ne more prepovedati. Taka in podobna poimenovanja izražajo velik psihološki naboj, ki je spremljal dogajanja v sami Sloveniji, ter globoko čustveno doživljanje teh dogajanj pri veliki večini prebivalstva. Drugi raz- log za poimenovanje »vojna« izvira iz nedvomno daljnosežnih političnih posledic teh dogodkov za samostojnost Slovenije. Izid oboroženega spo- pada enot JLA s slovensko Teritorialno obrambo in policijo je zajamčil ter s presledkom treh mesecev potrdil zgodovinski dosežek, s katerim smo Slovenci prerasli iz naroda v nacijo z lastno državo. Nekateri so s tem povzdigovali in povzdigujejo tudi svojo osebno ali skupinsko vlogo pri slovenski osamosvojitvi, želijo pritegniti pozornost občil, pridobiti druž- beno veljavo itn. Četrti in bolj vsebinski razlog za tako poimenovanje je povezan s širšim okvirom razpada SFRJ. Skupaj z oboroženim nasiljem na Hrvaškem (že od jeseni 1990) so oboroženi spopadi v Sloveniji prispe- vali k sprožitvi vojne (ali vojn) v drugih delih nekdanje SFRJ. Iz tega izha- ja opredeljevanje dogajanj v Sloveniji (v juniju in juliju 1991) kot uvod XVARNOST SLOVENIJEX 113 oziroma kot del zadnje »balkanske vojne«. Tako povezovanje najdemo tudi v številnih tujih virih. Odložen konec osamosvojitvene vojne – izplutje pripadnikov zadnjih enot in poveljstev JLA iz koprskega pristanišča 25. oktobra 1991 je bilo pomembno simbolno dejanje. Z njim je bil zaznamovan prevzem popol- nega vojaškega in policijskega nadzora ter tako uveljavitev polne suvere- nosti Republike Slovenije na njenem celotnem državnem ozemlju, v zrač- nem prostoru in ozemeljskih vodah. Ta mirni, urejeni in civilizirani umik JLA s slovenskega ozemlja je dal tudi končni pečat enemu od najpomem- bnejših mejnikov v slovenski vojaški in politični zgodovini. Po odhodu JLA je slovenska Teritorialna obramba prevzela vlogo stal- ne vojske, obdržala pa je svoje številne naloge iz nekdanjega sistema TO. Do preimenovanja tega križanca v primernejšo Slovensko vojsko je priš- lo januarja 1995. Tedaj so dokončno oblikovali sedanje slovenske vojaške simbole – zastave, uniforme, odlikovanja ter vojaško izrazoslovje s pove- lji in drugimi izrazi vred. S približno 9 000 pripadnikov mirnodobne se- stave je današnja Slovenska vojska nekajkrat manjša in bistveno šibkeje oborožena od seštevka nekdanje JLA in TO na ozemlju Slovenije l. 1990. Zgodovinsko pa je postala Slovenska vojska prva redna vojska samostoj- ne slovenske države. Državljani Republike Slovenije so tako v zadnjem desetletju dvajsete- ga stoletja prek svojih zakonitih predstavnikov – Državnega zbora in vrhovnega poveljnika v osebi predsednika republike – ter izvršilnih orga- nov – vlade in obrambnega ministrstva – v celoti prevzeli breme odgovor- nosti za obrambo državnega ozemlja svoje suverene države. S tem se je končalo dobro poldrugo stoletje dolgo osamosvajanje Slovencev na vo- jaškem področju. 114 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Literatura: Bebler, Anton (1999): The Military and the Yugoslav crisis. Sudosteuropa, št. 3–4, 1999. Bjelajac, Mile (1999): Jugoslovansko iskustvo sa multietničkom armijom 1918–1941. Beograd: Udruženje za društvenu istoriju. Jović, Borisav (1995): Poslednji dani SFRJ: izvodi iz dnevnika. Beograd: Poli- tika. Kadijević, Veljko (1993): Moje viđenje raspada: vojska bez države. Beograd: Politika. Klanjšček, Zdravko idr. (1976): Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945. Kolšek, Konrad (2001): Spomini na začetek oboroženega spopada v Jugosla- viji 1991. Maribor: Založba Obzorja. Korošec, Tomo (1998): Slovenski vojaški jezik, Ljubljana: FDV. Kranjc, Marijan (2000): Začetki slovenske vojaške inteligence. Ljubljana: Bo- rec, Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo. Magaš, Branka, Ivo Žanič (ur.) (1999): Rat u Hrvatskoj i Bosni i Hercegovini 1992–1995. Zagreb-Sarajevo: Naklada Jesenski i Turk. Mamula, Branko (2000): Slučaj Jugoslavije. Podgorica: CID. Prunk, Janko (1987): Slovenski narodni program. Ljubljana: Društvo 2000. Sollenberg, Margareta (ur.) (2001): States in Armed Conflict 2000. Report No. 6, Department of Peace and Conflict Research, Uppsala Univer- sity. Špegelj, Martin (2001): Sjećanja vojnika. Zagreb: Znanje. Švajncer, Janez (1990): Slovenska vojska 1918–1919. Ljubljana: Prešernova družba. 115 Marjan Malešič LEGITIMNOST VARNOSTNE POLITIKE Uvod Obramboslovni raziskovalni center pri Inštitutu za družbene vede v svo- jem raziskovalnem programu spremlja tudi javno mnenje o ključnih var- nostnih vprašanjih doma in po svetu. Zadnja javnomnenjska raziskava, katere del predstavljamo v nadaljevanju, je bila izvedena oktobra in novembra 2001 in zajema spremenljivke, ki se nanašajo na ogroženost Slovenije, varnostno kulturo, sistem nacionalne varnosti ter politično in varnostno združevanje v Evropi in vlogo Slovenije v njem. Podatke iz te raziskave bomo v prispevku dopolnjevali in primerjali s podatki drugih javnomnenjskih raziskav, ki jih je opravil Obramboslovni raziskovalni center, in sicer Varnostne integracije v Evropi (1999) in Nacionalna var- nost (1995 in 1991). S časovnega in kontekstualnega vidika je pomembno ugotoviti, da je zadnja obramboslovna javnomnenjska raziskava potekala po 11. septem- bru 2001, torej po terorističnih napadih skrajnih islamskih skupin na iz- brane cilje v ZDA. Teoretični koncept raziskave, njegovo razgradnjo in oblikovanje instrumenta je skladno z mednarodnimi standardi na tem področju in ob upoštevanju slovenskih varnostnih posebnosti opravila raziskovalna skupina Obramboslovnega raziskovalnega centra. Terensko fazo raziskave pa je izvedel Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij pri Inštitutu za družbene vede. Raziskavo smo izvedli na reprezentativnem vzorcu polnoletnih državljanov Republike Slovenije, saj je na vprašalnik odgovarjalo 1095 anketirancev. Temeljni cilj raziskave je bil poudariti soodvisnost med spremenjenimi mednarodnimi varnostnimi okoliščinami in socialno-ekonomskimi, poli- tičnimi, varnostnimi in vrednotnimi spremembami v Sloveniji na eni strani ter potrebo po prilagajanju nacionalnovarnostnega sistema naše države zahtevam, ki izhajajo iz evropskih povezovalnih procesov, na dru- gi strani. Ob tem predpostavljamo, da je vključevanje Slovenije v evrop- sko ekonomsko, politično in varnostno združevanje kompleksen pojav, ki mora temeljiti na ustreznih znanstvenoraziskovalnih podlagah. Izsledki raziskave na splošni ravni kažejo, da se velika večina ljudi po- čuti varno, nadaljuje se trend zaznavanja nevojaških virov ogrožanja var- nosti, medtem ko zaznava vojaške ogroženosti še naprej upada. Izsledki nadalje kažejo, da je slovenska javnost dovzetna za človekove pravice in 116 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX varstvo življenjskega okolja, da se zavzema za širjenje kulture miru in ne- nasilja (še vedno je prisoten t. i. »mirovni sindrom«, značilen za konec osemdesetih in začetek devetdesetih let), da vojski ne dovoljuje vmešava- nja v politiko in zadeve civilne družbe ter da ima sorazmerno nizko zau- panje v represivni aparat države, tudi ko gre za ohranjanje njene neodvi- snosti in suverenosti. Značilen je tudi t. i. »ekonomski determinizem« javnosti, ki v ospredje postavlja vire ogrožanja, vrednote in cilje, ki so izrazito ekonomsko obarvani. V ta splošni javnomnenjski kontekst bomo postavili in podrobneje predstavili ogroženost Slovenije in njenih državljanov, odnos javnosti in politično-uradniške elite do morebitnega članstva Slovenije v Natu, način popolnjevanja Slovenske vojske v prihodnje ter zaščito in reševa- nje kot del sistema nacionalne varnosti, ki se vse bolj odpira v medna- rodno okolje. Zaznava ogroženosti Analizo in interpretacijo podatkov začenjamo z javnomnenjskim zazna- vanjem virov ogrožanja varnosti po svetu in v Sloveniji, saj ta v marsičem določa številčne vrednosti drugih spremenljivk, ki se nanašajo na člans- tvo Slovenije v Natu, in razvoj prvin nacionalnovarnostnega sistema, še posebej Slovenske vojske ter sistema zaščite in reševanja. V teoriji govorimo o stvarni ogroženosti – o vojaškopolitičnih razme- rah v okolju skupnosti, pogostosti in moči naravnih in drugih nesreč, ekološki izpostavljenosti … – in o zaznani ogroženosti, ki jo pripadniki skupnosti subjektivno zaznavajo in se kaže v javnem mnenju. To pome- ni, da deluje sistem nacionalne varnosti v dveh varnostnih »okoljih«, v stvarnem in zaznavnem: enega predstavlja svet prakse, v katerem si sis- tem nacionalne varnosti prizadeva za učinkovito obrambo in zaščito družbe pred viri ogrožanja, ki pomenijo nevarnost za njene duhovne in materialne vrednote ter interese, drugega pa čisto zaznavni svet, svet odnosa do sistema nacionalne varnosti, v katerem se družba kot celota zaradi njegovega obstoja in delovanja počuti bolj ali manj varno. Sistem nacionalne varnosti deluje v interakciji z okoljem, ki je dvojno: eno je okolje notranjega in zunanjega ogrožanja varnosti in za soočanje z njim je bil sistem nacionalne varnosti izvirno strukturiran in organiziran; dru- go je okolje varnosti kot vrednote, v katerem podoba sistema nacionalne varnosti in predstava o njem vplivata na javno zaznavanje varnosti in na zaupanje v posamezne dele sistema. Pri nacionalni varnosti ne gre zgolj za »stanje strateških zadev«, temveč tudi za »stanje duha« – država in njeni državljani potrebujejo dejansko varnost in občutek varnosti. V bolj operacionalizirani obliki bi zgornje razmišljanje pomenilo, da sta stvarna in zaznana ogroženost odvisni predvsem od odnosa med XVARNOST SLOVENIJEX 117 nevarnostmi, ki jih prinašajo različni viri ogrožanja, in pripravljenostjo skupnosti, da se z njimi spoprime na organiziran, sistematičen in učinko- vit način. Preglednica 1: Ogrožanje varnosti po svetu (SJM 1999) V ZADNJEM ČASU VELIKO RAZPRAVLJAMO NE LE O VOJNI, TEMVEČ TUDI O NEVARNOSTIH, KI IZVIRAJO IZ SODOBNE CIVILIZACIJE. KOLIKO PO VAŠEM MNENJU NASLEDNJI DEJAVNIKI OGROŽAJO VARNOST V SVETU? (povprečna vrednost na lestvici od 1–4: 1 – sploh ne, 2 – malo, 3 – srednje, 4 – zelo močno) širjenje orožja za množično uničevanje 3,75 uničevanje okolja 3,68 mamila, narkotiki 3,65 organizirani kriminal 3,59 naravne in tehnološke nesreče 3,56 terorizem 3,48 razlike v dostopnosti do naravnih virov 3,41 etnični spopadi znotraj držav 3,41 skrajni nacionalizmi 3,39 zdravstveni problemi 3,39 razdeljenost sveta na bogate in revne 3,35 prevelika rast prebivalstva 3,33 meddržavni regionalni konflikti 3,25 politični in ekonomski begunci 3,19 islamski fundamentalizem 3,06 staranje prebivalstva 2,65 Preglednica 2: Ogroženost Slovenije (SJM 1999 in 2001) KOLIKO PO VAŠEM MNENJU NASLEDNJI DEJAVNIKI OGROŽAJO VARNOST SLOVENIJE? (povprečna vrednost na lestvici od 1–4: 1 – sploh ne, 2 – malo, 3 – srednje, 4 – zelo močno) mamila, narkotiki 3,41 (3,46 – SJM 1999) kriminal 3,28 (3,46) prometne nesreče 3,24 (3,22) brezposelnost 3,14 (3,35) uničevanje okolja 3,07 (3,35) revščina 3,05 (3,13) majhna nataliteta, zmanjševanje števila rojstev 3,00 (3,39) gospodarski problemi 2,99 (3,23) samomori 2,88 (3,09) razprodaja družbenega premoženja 2,87 (3,14) naravne in tehnološke nesreče 2,76 (3,20) begunci, ilegalci, priseljenci 2,74 (2,98) notranjepolitična nestabilnost 2,53 (2,94) nalezljive bolezni – aids ipd. 2,43 (2,78) zaostajanje na področju znanosti in tehnologije 2,33 (2,84) skrajni nacionalizem 2,20 (2,54) terorizem 2,09 (2,64) konflikti na ozemlju nekdanje Jugoslavije 2,09 (2,75) vojaške grožnje s strani drugih držav 1,79 (2,21) 118 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Od šestnajstih virov ogrožanja, ki smo jih raziskovalci ponudili v pre- sojo, je bilo devet takšnih, ki jim je več kot polovica vprašanih pripisova- la vpliv, ki globalno varnost »zelo« ogroža. Na prvem mestu je širjenje orožja za množično uničevanje (jedrsko, biološko in kemično), sledijo pa uničevanje okolja, preprodaja in uživanje mamil, organizirani kriminal, naravne in tehnološke nesreče, terorizem, razlike v dostopnosti do živ- ljenjsko pomembnih naravnih virov, kot sta voda in hrana, v različnih de- lih sveta, znotrajdržavni etnični spopadi ter državljanske vojne, skrajni nacionalizmi in zdravstveni problemi svetovnih razsežnosti, na primer aids. Dejavniki, ki najbolj ogrožajo varnost Slovenije, so bili leta 1999 po svoji naravi, prav tako kot je to veljalo za svet, zelo različni: od preproda- je in uživanja mamil ter kriminala, uničevanja okolja do brezposelnosti in nizke rodnosti, gospodarskih težav, prometnih nesreč, naravnih in teh- noloških nesreč, razprodaje družbenega premoženja, revščine in samo- morov. Po mnenju vprašanih so ogrožali Slovenijo predvsem klasični kri- minal, z gospodarstvom povezane težave, širši družbeni problemi, ki imajo za posledico osebne stiske ljudi, razvrednotenje okolja ter učinki prometnih, naravnih in tehnoloških nesreč. Zaznava vojaške ogroženosti je sorazmerno majhna. Primerjava med zaznavo virov ogrožanja globalne in nacionalne varno- sti v slovenski javnosti leta 1999 pokaže, da so povprečne vrednosti kazalnikov ogroženosti sveta bistveno višje, kot to velja za našo državo. Posamezni viri ogrožanja varnosti, ki so v obeh preglednicah, pa imajo zelo različne številčne vrednosti. To še posebej velja za uničevanje okolja, ogroženost pred naravnimi in tehnološkimi nesrečami ter aids. Kar zade- va aids, potrjujejo to tudi podatki o številu obolelih in ocene o številu okuženih s to boleznijo v Sloveniji. Zaznana ogroženost se tako ujema s stvarno. S takšno zanesljivostjo pa tega ne bi mogli trditi za uničevanje okolja, še manj pa za naravne in tehnološke nesreče, saj je znano, da je Slovenija v tem pogledu zelo ogrožena država. Tega ne potrjujejo samo uradne ocene ogroženosti, ampak tudi izkustvena dejstva, saj smo ne- nehno priča uničevanju okolja oziroma večjim ali manjšim naravnim nesrečam, ki povzročajo žrtve med ljudmi in občutno narodnogospodar- sko škodo. Leta 2001 je struktura zaznane ogroženosti Slovenije zelo podobna kot leta 1999. Spet prevladujejo nevojaški viri ogrožanja, medtem ko se ob- čutek vojaške ogroženosti še naprej zmanjšuje. Povprečna vrednost virov ogrožanja je v letu 2001 nižja. Kar pomeni, da smo se statistično gledano počutili manj ogrožene oziroma bolj varne kot pred tremi leti. Med nevo- jaškimi viri ogrožanja v zgornji tretjini preglednice opazimo problem mamil in narkotikov, kriminal, prometne nesreče, brezposelnost, uniče- vanje okolja in revščino. Tudi ob primerjavi teh rezultatov s tistimi iz let 1991 in 1995 smo ugo- tovili, da sta za javnomnenjsko presojo ogroženosti Slovenije značilna XVARNOST SLOVENIJEX 119 manjšanje vojaške ogroženosti in vse večja ogroženost, ki jo povzročajo nevojaški viri. To je na neki način skladno s stvarno ogroženostjo države oziroma spremenjenim varnostnopolitičnim okoljem, v katerem je ozem- lje Slovenije. Po razpadu dvopolne ureditve sveta se vojaška ogroženost umika nevojaški. Podatki stockholmskega inštituta za proučevanje miru (SIPRI) kažejo, da se število oboroženih spopadov po svetu v zadnjih letih zmanjšuje, med njimi pa prevladujejo znotrajdržavni spopadi. V ospredje stopajo drugi viri ogrožanja držav, ki so obstajali že prej, vendar je šele manjša verjetnost obsežnejšega vojaškega spopada omogočila zaz- navo njihovega pomena. Kot smo videli tudi v našem primeru, so to viri ogrožanja, ki zadevajo socialno-ekonomsko področje, okoljevarstvena vprašanja, množične migracije, zdravstveno-epidemiološke razmere, tero- rizem, trgovanje z orožjem in drogami ter tudi antropogene, naravne in tehnološke nesreče. Treba pa je opozoriti tudi na povezanost nekaterih vojaških in nevojaš- kih virov ogrožanja varnosti, ki dobiva oznako »kompleksna« ali »preple- tena« ogroženost, saj lahko na primer razvrednotenje in izčrpanost oko- lja povzročita množične migracije, ki lahko posledično pripeljejo do oboroženih spopadov. Na drugi strani pa vsak oborožen spopad v določe- ni regiji povzroči tudi potencialne nevojaške vire ogrožanja varnosti, kot so nenadzorovani množični beg ljudi, poslabšanje socialno-ekonomskih razmer v regiji, tihotapljenje orožja in mamil ter prekupčevanje z njimi, povečana možnost teroristične dejavnosti, razvrednotenje okolja in splo- šno poslabšanje življenjskih razmer. Slovenska javnost, politično-uradniška elita in Nato Drugo vprašanje, ki ga želimo v prispevku podrobneje osvetliti, je odnos javnosti in politično-uradniške elite do morebitnega članstva Slovenije v Natu. Predstavili bomo odnos javnosti ter stališče državnih in političnih institucij do članstva Slovenije v Natu ter opozorili na splošne in kon- kretne napake, ki so jih slednje naredile pri oblikovanju varnostne poli- tike. Iz uradnih državnih dokumentov je mogoče razbrati, da pomeni člans- tvo Slovenije v Natu enega temeljnih zunanjepolitičnih in varnostnih ci- ljev. Ti dokumenti Nato obravnavajo kot edino učinkovito organizacijo kolektivne obrambe v obstoječi evropski varnostni arhitekturi. Nato državam članicam zagotavlja kolektivno obrambo, obenem pa sprejema odgovornost za evropsko varnost in stanovitnost nasploh, vključno z operacijami, ki se ne odvijajo na ozemlju držav članic (out of area opera- tions). Uradno mnenje pravi, da je Nato svojo učinkovitost izpričal med vojno v Bosni in Hercegovini, ko evropske varnostne strukture niso mo- gle ustaviti oboroženih spopadov brez odločilne čezatlantske podpore. 120 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Kosovska kriza spomladi 1999 je bil drugi tak primer, kriza v Makedoniji poleti 2001 pa tretji. Velik del slovenskega političnega in uradniškega razreda tudi zaradi teh dejstev podpira članstvo Slovenije v Natu. Slovenska javnost že od leta 1994, ko so bile opravljene prve javnom- nenjske raziskave na to temo, kaže določeno zadržanost do članstva Slo- venije v Natu. V zadnjem obdobju pred srečanjem Severnoatlantskega sveta leta 1997 v Madridu, ko je Nato v svoje vrste povabil Madžarsko, Češko in Poljsko, je bila ta podpora sicer sorazmerno visoka in trdna, po srečanju v Madridu pa je občutno padla in se do danes ni obnovila. Rav- no nasprotno, javnost je članstvu Slovenije v Natu v prvih mesecih leta 2002 vse manj naklonjena. Pri oblikovanju varnostne politike države sodelujejo številni akterji, med njimi zakonodajna in izvršilna oblast, vojaškostrokovni organi, ob- veščevalna skupnost, (po)svetovalni organ za nacionalno varnost, mno- žična občila, strokovne ustanove, interesne skupine in splošna javnost. Ti akterji si pri oblikovanju varnostne politike delijo informacije, izme- njujejo mnenja in stališča, se pogajajo in iščejo sprejemljive odločitve. Ko gre za izjemno pomembne odločitve, in članstvo države v sistemu ko- lektivne obrambe je taka odločitev, je prisotna težnja, da se odločitev sprejme s čim širšim soglasjem akterjev, ki so neposredno ali posredno vključeni v sprejemanje odločitve. Očitno je, da v Sloveniji, kar zadeva članstvo države v Natu, tega soglasja še ni, saj med stališči politično- uradniške elite in javnostjo opazimo globok prepad. V izhodišče postavimo predpostavko, da je očitno razhajanje med od- nosom pretežnega dela politično-uradniške elite in odnosom javnosti do morebitnega članstva Slovenije v Natu posledica napak, ki so jih zakono- dajna in izvršilna oblast, pa tudi vojaškostrokovni organi naredili v prete- klem desetletju. Predpostavka je umeščena v širši vzorec, ki pravi, da so demokratična civilno-vojaška razmerja v družbi »conditio sine qua non« optimalnega procesa oblikovanja varnostne politike. Proces oblikovanja varnostne politike Za demokratični politični sistem je značilna delitev oblasti, pristojnosti in nalog. Zakonodajna oblast sprejema varnostno politiko države, naloga izvršilne oblasti pa je, da pripravi izhodišča varnostne politike in jo ure- sničuje. Pomembne institucije za oblikovanje oz. izvajanje varnostne po- litike so obrambno in zunanje ministrstvo, generalštab oboroženih sil, obveščevalne službe in svet za nacionalno varnost. Med akterji civilne družbe, ki se vključujejo v oblikovanje varnostne politike, pa lahko pou- darimo množična občila, različne lobije, strokovne ustanove, interesne skupine, sindikate in splošno javnost, v nekaterih državah tudi cerkev. Vsaka od večjih institucij in organizacij ima tudi številne manjše skupine in uradništvo, ki imajo različne interese, informacije in posledično tudi pristope k varnostni politiki. Torej imamo opraviti s tremi različnimi kategorijami akterjev, ki jih je XVARNOST SLOVENIJEX 121 treba upoštevati pri analizi: karierni strokovnjaki v različnih uradništvih nacionalnovarnostnega sistema, voljeni in imenovani uradniki ter posa- mezniki in skupine zunaj politične države, se pravi civilna družba. Vsaka od teh kategorij ima posebne značilnosti in interakcija med njimi ustvar- ja alternative vladne politike na varnostnem področju. Izvršilno uradništvo je sestavljeno iz strokovnjakov, ki delujejo v urad- ništvih podsistemov sistema nacionalne varnosti. Ti uradniki zgolj ure- sničujejo odločitve, ki jih sprejemajo voljeni uradniki, in se praviloma ne vmešavajo v politični proces. Ta skupina deluje skladno z »nacionalnimi interesi« in se ne ozira na različne ozke politične interese, saj je žarišče njene lojalnosti država kot celota. Voljeni in imenovani uradniki so z eno nogo na notranjepolitičnem prizorišču, z drugo pa v stroki, ki odloča o zunanjepolitičnih in varnost- nih vprašanjih. Tudi oni imajo podobno odgovornost kot izvršilno urad- ništvo, vendar se hkrati prilagajajo potrebam volilnega telesa in se trudi- jo pridobiti njegovo naklonjenost. Zanimiv predmet proučevanja je način, na katerega notranjepolitične presoje vplivajo na oblikovanje var- nostnih alternativ. Nevladni dejavniki so tretja pomembna skupina, ki sodeluje pri obli- kovanju varnostne politike. Gre za organizacije, skupine in posamezni- ke, ki jih najdemo zunaj domene zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti ter jih lahko poimenujemo civilna družba. Za našo analizo so pomembni predvsem vplivni posamezniki, interesne skupine, množična občila in javno mnenje. Njihova temeljna značilnost je, da pri oblikovanju varnost- ne politike nimajo formalnih pristojnosti, zato skušajo vplivati na pristoj- ne institucije in jih spodbujati, da njihove preference, ki zadevajo različ- na varnostna vprašanja, vključijo v vladne programe in dejavnosti. Različne interesne skupine lahko učinkovito združijo nevladne akterje in njihov vpliv lahko preseže tistega, ki je značilen za profesionalce, de- lujoče v uradništvih nacionalnovarnostnega sistema. Množična občila igrajo pri oblikovanju in izvajanju varnostne politike več vlog: zagotav- ljajo vez med državljani in oblastjo, so vir informacij za uradnike, za- gotavljajo analize in obrazložitve ter postavljajo pod vprašaj modrost in motivacijo različnih političnih odločitev. Vpliv javnega mnenja pri obli- kovanju varnostne politike je po svoji naravi posreden in dolgoročen, če- prav je v zadnjih desetletjih vse pomembnejši tudi v čisto neposrednem smislu. V demokratičnih družbah javno mnenje postavlja meje vladnim dejavnostim oziroma širše parametre, ki opredeljujejo obseg izbir določe- ne politike, ki so na voljo oblastem in so sprejemljive za javnost – odloči- tve se sprejemajo znotraj meja, ki jih določa strpnost javnosti. V tem pro- cesu so prav tako izjemno pomembni vplivni posamezniki, še posebej v majhni skupnosti, v kateri njihovo mnenje vpliva na vedenje drugih de- javnikov civilne družbe, to pa posredno učinkuje na vladne dejavnosti. Odnose med navedenimi akterji oblikovanja varnostne politike lahko ponazorimo z modeli in pristopi, kot so formalistični, kompetitivni in ko- 122 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX legialni model, pristop koncentričnih krogov, elitni oz. participativni pri- stop in pristop sistemske analize.1 Na tem mestu modelov in pristopov ne moremo razlagati, lahko pa rečemo, da se nekateri od njih osredotočajo na postopke, komunikacijske poti, pretok informacij, svetovalni sistem in spravo med različnimi stališči in pogledi, drugi pa na položaj različnih ak- terjev pri oblikovanju varnostne politike in stopnjo njihove pomembnosti v tem procesu, na doseganje širše javne podpore in legitimnosti določene politike ter na spravo različnih varnostnopolitičnih interesov. Avtor prispevka sem naštete modele uporabil v bolj poglobljeni analizi oblikovanja tistega dela varnostne politike Slovenije, ki se nanaša na članstvo države v Natu.2 Na tem omejenem prostoru in v duhu izhodišč- ne predpostavke bom v nadaljevanju predstavil zgolj izbrane poudarke iz analize odnosa politično-uradniške elite oz. javnosti do članstva Sloveni- je v Natu in opozoril na nekatere napake pri oblikovanju politike do tega vprašanja. Odnos politično-uradniške elite do članstva Slovenije v Natu Politično-uradniška elita v veliki meri podpira zamisel, naj Slovenija po- stane članica severnoatlantskega zavezništva, o čemer pričajo uradni do- kumenti in izjave najvišjih predstavnikov vlade, posameznih ministrstev, Državnega zbora RS, posameznih političnih strank in Generalštaba Slo- venske vojske. Skladno z uradnimi stališči je temeljni razlog za članstvo Slovenije v Natu dejstvo, da bi tako okrepili varnost države in omogočili njen dolgo- ročni razvoj. Pozitivne posledice članstva Slovenije v Natu pa ne bi bile zgolj varnostne, obrambne in vojaške, ampak bi posegale tudi na druga področja, kot so zunanja politika, gospodarstvo, znanost in tehnologija. Članstvo države v Natu bi pomenilo njeno vključitev v politični in var- nostni okvir najrazvitejših evropskih in severnoameriških držav, spodbu- ditev gospodarskega in socialnega sodelovanja in razvoja, povečanje verodostojnosti Slovenije v mednarodni skupnosti, okrepitev njenega mednarodnega položaja in pogajalske moči ter utrditev mednarodne prepoznavnosti Slovenije kot demokratične in miroljubne države. To v bistvu pomeni, da državne institucije ne poudarjajo zgolj varnostnih učinkov članstva v Natu, ampak tudi učinke, ki presegajo varnostno perspektivo in posegajo na druga družbena področja.3 1 Glej več o tem v John F. Reichart & Stephen R. Sturm (eds.). American Defence Po- licy (fifth edition), (Baltimore and London: The Johns Hopkins University Press, 1982), Sam C. Sarkesian. U.S. National Security. Policymakers, Processes and Poli- tics (second edition), (London: Boulder, 1995), Ole R. Holsti, Crisis Management, Betty Glad (ed.), Psychological Dimensions of War, (London: SAGE Publications, 1990) in Marjan Malešič, Slovenian Security Policy and NATO, (Groningen: Univer- sity of Groningen, CESS, 2000). 2 Marjan Malešič, Slovenian Security Policy and NATO, (Groningen: University of Groningen, CESS, 2000). XVARNOST SLOVENIJEX 123 Parlamentarne politične stranke prav tako večinsko podpirajo članstvo države v Natu, saj od osmih strank, zastopanih v Državnem zboru RS, zgolj ena, ki ima štiri poslance, odkrito nasprotuje temu projektu in predlaga status nevtralnosti kot ustreznejšo izbiro za zagotavljanje nacio- nalne varnosti. Tudi politične stranke navajajo, da bi si s članstvom v Natu Slovenija zagotovila višjo stopnjo varnosti, spodbudila gospodarski razvoj in dosegla socialno stanovitnost, se vključila v demokratični svet in povečala svoj vpliv v mednarodni skupnosti. S članstvom v zavezniš- tvu bi Slovenija postala del evropskega vrednotnega, pravnega, gospo- darskega, finančnega in varnostnega okolja. Zanimivo je, da sta izvršilna in zakonodajna oblast prepričani, da Slo- venija izpolnjuje pogoje za članstvo v Natu, in to kljub temu, da država nima urejenih mejnih, obmejnih in drugih vprašanj s sosednjo Hrvaško. Poleg tega sta tudi pripravljenost Slovenske vojske in njena funkcionalna povezljivost (interoperabilnost) z vojskami držav članic Nata vprašljivi, saj številne reforme vojaškega sistema, ki potekajo v Sloveniji v zadnjem desetletju, še niso dale dovolj oprijemljivih rezultatov. Za obe veji oblasti je značilen tudi optimizem, kar zadeva stroške, ki bi nastali s članstvom v Natu: Slovenija je zmožna in pripravljena pokriti te stroške, ki bodo nižji, kot bi bili pri individualnem pristopu k zagotavljanju varnosti. Vla- da je celo sprejela načrt povečevanja deleža bruto družbenega proizvoda, namenjenega obrambi, vendar gre trend obrambne porabe v nasprotno smer (leta 1998 je bilo za obrambo namenjenih 1,89 %, leta 2000 1,45 % in leta 2001 1,4 % BDP). Tu se ne moremo znebiti občutka, da je vlada obrambne izdatke lahko ohranjala na sorazmerno nizki ravni ravno zato, ker je računala na članstvo države v Natu.4 Zanimiva točka razprave o članstvu Slovenije v Natu je tudi način sprejemanja odločitve o tem vprašanju. Že pred leti so nekatere parla- mentarne politične stranke v svoje programe zapisale zavezo o izvedbi referenduma, medtem ko so druge menile, da bi zavzemanje za referen- dum lahko pomenilo določeno zadržanost ali celo neiskrenost glede na- mere države, da se priključi Natu. Danes parlamentarne politične stran- ke podpirajo zamisel o referendumu kot načinu odločanja o vstopu 3 Nasprotno pa javnost v Natu vidi predvsem vojaško-obrambno organizacijo, med- tem ko je manj seznanjena z Natovim civilnim kriznim načrtovanjem, ki se ukvarja s pomočjo državam podpisnicam Partnerstva za mir ob morebitni večji naravni ali drugi nesreči. Tudi Natovi programi na področju varovanja okolja, raziskovalnega in tehnološkega sodelovanja so v splošni javnosti manj znani. 4 Za primerjavo povejmo, da nevtralna Švica po uradnih podatkih za obrambo porabi 1,5 % BDP, vendar izračuni strokovnjakov pokažejo, da je ta poraba dejansko 2-krat in pol do 3-krat višja od prikazane, saj se v sistemu totalne obrambe velik del izdat- kov razprši po celotnem družbenem sistemu (kantoni, občine, podjetja, organizacije in celo posamezniki) in jih država pri izračunu obrambne porabe sploh ne prikaže (Karl Haltiner, Conscription and Militia as a National Tradition (The Case of Swit- zerland), v: Marjan Malešič, Comparative Analysis of Manning the Armed Forces in Europe (Ljubljana, ORC, IDV, 2002). 124 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Slovenije v Nato. S tem ne bi bila dosežena zgolj legitimnost odločitve o članstvu, ampak bi to vprašanje na neki način dolgoročno »politično zaprli« in ob pozitivnem izidu olajšali tudi odločanje o zadevah, ki bi v prihodnje izhajale iz obveznosti, ki jih prinaša članstvo države v zavez- ništvu. Odnos javnosti do Nata Slovenija svojo varnost zagotavlja na dveh ravneh, in sicer na nacionalni in mednarodni ravni. Na nacionalni ravni poteka vzpostavljanje sistema nacionalne varnosti, ki je bil v preteklosti domena skupne države, Jugo- slavije, na mednarodni ravni pa želi država vstopiti v ključna ekonom- ska, politična in varnostna kroga v evroatlantskem prostoru, se pravi v Evropsko unijo in severnoatlantsko zavezništvo. Kot smo lahko videli, je članstvo v Natu deklariran cilj vseh ključnih političnih in državnih akter- jev, ki sooblikujejo varnostno politiko Slovenije, z vidika legitimnosti uresničevanja tega cilja in procesa odločanja pa so pomembna tudi stališ- ča in pričakovanja javnosti. Prvi podatki o odnosu slovenske javnosti do morebitnega članstva Slo- venije v Natu so iz leta 1994, ko je Slovenija podpisala program Partners- tvo za mir. Podatki kažejo, da je takrat še prevladovalo mnenje javnosti, naj si Slovenija raje sama zagotovi svojo varnost, tudi če bo to zahtevalo več finančnih virov, kot pa da na tem področju postane odvisna od Zaho- da oz. Nata. Podatki z začetka leta 1995 pokažejo, da je bila relativna večina javnosti (44 %) naklonjena vladnim prizadevanjem, da Slovenija postane članica Nata, medtem ko je bila skoraj polovica vprašanih bodisi neopredeljena (33 %) bodisi neodločena (15 %). Nasprotovanje članstvu Slovenije ni bilo tako izrazito (9 %), vendar so kljub temu ti izidi za poli- tično-uradniško elito pomenili šok in razočaranje, saj je pričakovala večjo podporo javnosti za enega najpomembnejših projektov države po osa- mosvojitvi leta 1991. Postalo je očitno, da podpora javnosti članstvu Slo- venije v Natu ni nekaj samoumevnega, ampak bo treba zamisel javnosti predstaviti in utemeljiti z večjo mero strokovnosti, konkretnosti in doslednosti. Intenzivnejše proučevanje javnega mnenja je potekalo v naslednjih letih, kar je razvidno iz preglednice 3. Preglednica 3: Javnomnenjska podpora članstvu Slovenije v Natu (SJM 1996–1999, v %) Okt. 96 Jan. 97 Feb. 97 Mar. 97 Nov. 97 Jun. 99 Da 66,4 61,3 58,3 64,1 55,4 56,5 Ne 15,7 20,5 21,1 18,3 18,4 16,1 Ne vem 17,9 18,2 20,7 17,6 26,2 27,4 Vzorec 958 996 942 965 2031 1001 XVARNOST SLOVENIJEX 125 Iz podatkov je mogoče razbrati nekaj značilnih trendov, in sicer da je bila podpora javnosti vladnim prizadevanjem za članstvo Slovenije v Natu v obdobju oktober 1996–marec 1997 sorazmerno visoka in trdna, medtem ko je bilo nasprotovanje sorazmerno nizko in prav tako trdno. Skupina neodločenih je bila v tem obdobju sorazmerno velika. Oktobra in novembra 1997 je podpora članstvu Slovenije v Natu občutno padla, vendar se nasprotovanje ni povečalo, ampak je narasla skupina neodloče- nih. Ta izid je zelo verjetno posledica razočaranja, ki je sledilo odločitvi Severnoatlantskega sveta na srečanju v Madridu julija 1997, da Slovenije ne povabi v prvi krog držav, ki bodo postale članice Nata po koncu hlad- ne vojne. Trend je ostal bolj ali manj nespremenjen do junija 1999. Kot je razvidno iz preglednice 4, raziskava iz oktobra in novembra 2001 pokaže dokaj trdno podporo vladnim prizadevanjem, da Slovenija postane članica Nata, saj več kot polovica vprašanih članstvo podpira, medtem ko mu nasprotuje četrtina vprašanih. Skupino neodločenih predstavlja petina vzorca, vključenega v raziskavo. Preglednica 4: Javnomnenjska podpora članstvu Slovenije v Natu (SJM 2001, v %) Nov. 2001 Da 53,2 Ne 24,2 Ne vem 22,7 Vzorec 1095 Križanje izsledkov, prikazanih v zgornji tabeli o podpori javnosti članstvu Slovenije v Natu, z neodvisnimi spremenljivkami pokaže, kako se javnost glede na svoje demografske značilnosti odziva na to zamisel. Rahlo večje zavzemanje za članstvo Slovenije v Natu je opaziti pri popu- laciji, mlajši od 30 in starejši od 60 let, medtem ko so preostale starostne skupine pri podpori bolj zadržane. Bolj izobraženi manj podpirajo zami- sel kot manj izobraženi in moški se bolj zavzemajo za članstvo kot žen- ske, ki sicer zamisli nasprotujejo zgolj rahlo bolj izrazito kot moški, ven- dar je med ženskami bistveno več neodločenih. Nekaj več podpore članstvu Slovenije v Natu je v urbanih okoljih, manj na podeželju. Najbrž je »žrtev« nasprotovanja kmetov članstvu Slovenije v Evropski uniji tudi Nato, ki ga del politične elite ponuja v svežnju z Evropsko unijo. Nadalje, bolj kot so ljudje zadovoljni z življenjem v Sloveniji, večja je podpora članstvu Slovenije v Natu, in bolj kot so ljudje o zadevi obveščeni, bolj to zamisel podpirajo. To kaže na potrebo po objektivnih informacijah o Natu, katerega poslanstvo ni zgolj kolektivna obramba, ampak njegova dejavnost med drugim sega na področje operacij v podporo miru, krizne- ga upravljanja ter pomoči ob naravnih in drugih nesrečah. Sodelovanje članic pa presega tudi varnostno razsežnost, saj Nato posredno spodbuja gospodarsko, tehnološko, znanstveno in ekološko sodelovanje držav čla- 126 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX nic. Podpora članstvu Slovenije v Natu narašča od levega pola politične- ga spektra k desnemu, medtem ko versko prepričanje oz. ateizem na od- nos državljanov Slovenije do Nata ne vpliva. Preglednica 5: Križanje podatkov: odnos do članstva Slovenije v Natu z neodvisnimi spremenljivkami Članstvo v Natu + – starostne skupine <30 in >60 starostne skupine 30–60 nižja izobrazba višja izobrazba moška populacija ženska populacija urbano okolje kmečko okolje desna politična usmeritev leva politična usmeritev zadovoljstvo z življenjem v SLO nezadovoljstvo z življenjem v SLO dobra obveščenost o Natu slaba obveščenost o Natu versko prepričanje, ateizem Podatki tudi kažejo, da se relativna večina vprašanih zavzema za zmanjšanje ali v najboljšem primeru za ohranjanje obrambnih izdatkov na sedanji ravni, čeprav Slovenija daje za obrambo sorazmerno malo finančnih sredstev, in sicer 1,4 % bruto družbenega proizvoda (BDP), medtem ko članice Nata za obrambo v povprečju namenjajo 2,2 % BDP. Raziskovalci smo vzpostavili neposredno korelacijo med spremenljivka- ma – obrambno porabo in članstvom Slovenije v Natu – in ugotovili, da okoli 70 % vprašanih bodisi v celoti bodisi delno nasprotuje povečanju obrambne porabe, ki bi bila posledica članstva države v Natu. Na podlagi predstavljenih podatkov bi lahko rekli, da je bila podpora javnosti morebitnemu članstvu Slovenije v Natu v obdobju oktober 1996–november 2001 sorazmerno visoka in se je gibala med 66 in 53 od- stotki. Kljub temu govorimo o relativni podpori, za kar obstajajo vsaj trije razlogi: prvič, podpora ni bila tako visoka kot v večini drugih držav, ki si želijo članstva v Natu, drugič, podatki kažejo, da javnost ni pripravljena sprejeti višjih obrambnih izdatkov, ki bi jih prineslo članstvo v Natu, če- prav se zdi, da so bili naši obrambni izdatki do zdaj lahko sorazmerno nizki, ker je država vstopala v Nato in se je zanašala na varnostna jams- tva, ki jih članstvo prinaša, brez tega pa bodo izdatki za obrambo verjet- no še višji in tretjič, podpora javnosti članstvu Slovenije v Natu je bistve- no nižja kot pri državnih institucijah in parlamentarnih političnih strankah, katerih velika večina podpira to zamisel. Za primerjavo si poglejmo tudi izide telefonske raziskave Politbarome- ter, ki jo po naročilu slovenske vlade redno izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij pri Inštitutu za družbene vede. Raziskava Politbarometer je že lani zaznala manjšo podporo javno- sti članstvu Slovenije v Natu, zelo dramatično pa podpora upada v zad- njih mesecih, kar je razvidno iz preglednice 6. XVARNOST SLOVENIJEX 127 Preglednica 6: Podpora javnosti članstvu Slovenije v Natu v zadnjem letu (Politbarometer) Apr. Maj. Jun. Jul. Sep. Okt. Nov. Dec.01 Jan. Feb. Mar.02* Da 50 54 55 57 51 50 48 49 48 45 39 Ne 20 32 30 29 32 30 35 33 36 36 41 Ne vem 20 15 15 14 17 20 17 18 15 19 20 Vzorec 894 940 910 847 916 975 951 919 857 947 941 * Vprašanje se je glasilo drugače kot prej, ko so raziskovalci spraševali po podpori vladnim prizadevanjem za članstvo Slovenije v Natu, in sicer: »Če bi že naslednjo nedeljo prišlo do referenduma o vstopu Slovenije v Nato, kako bi glasovali?« Podatki kažejo, da se je javnomnenjska podpora političnemu in var- nostnemu projektu članstva Slovenije v Natu v telefonskih anketah no- vembra 2001 spustila pod mejo 50 odstotkov in je v naslednjih mesecih še naprej upadala. V marcu 2002 je število tistih, ki bi na referendumu glasovali proti vstopu Slovenije v Nato, preseglo število tistih, ki bi glaso- vali za, vendar pa podatki tudi kažejo, da se vsi vprašani ne bi udeležili referenduma, in med njimi je več takih, ki članstvu Slovenije v Natu nas- protujejo. To pomeni, da bi bil referendumski izid kljub vsemu tesno v prid zagovornikov te zamisli.* Zanimivo je tudi, kako je v preteklem letu podpora javnosti članstvu Slovenije v Natu nihala odvisno od aktualnih dogodkov, saj je najprej na znižanje podpore zelo verjetno vplivala medijska kampanja o uporabi izstrelkov z osiromašenim uranom na območju ZRJ ter Bosne in Herce- govine, potem je podpora narasla zaradi razvoja vojaškega spopada v Ma- kedoniji in vrha Bush-Putin v Sloveniji, pa spet padla zaradi terorističnih napadov na ZDA in odziva te države, ki je sledil. Sledeč tej logiki ter ob upoštevanju vrednot in stališč javnosti, ki vejejo iz javnomnenjskih razi- skav, lahko z veliko mero zanesljivosti domnevamo, da je v zadnjem času podpora slovenske javnosti članstvu v Natu tudi »žrtev« aktualne ameriš- ke varnostne, se pravi zunanje in obrambne politike. Vendar pa je tak odnos naravnan kratkoročno, saj se bo ameriška varnostna politika slej ko prej spremenila, medtem ko za Slovenijo ne moremo reči, kdaj bo možnost za vstop v Nato tako velika, kot je danes, in to kljub težavam in pomanjkljivostim, ki jih ima država na področju vojaške organiziranosti, usposobljenosti in opremljenosti. Pomanjkljivosti in težave pri oblikovanju varnostne politike V nadaljevanju bomo nanizali nekatere pomanjkljivosti in težave pri obli- kovanju varnostne politike Slovenije, ki so (ne)posredno vplivale na za- držan odnos javnosti do članstva Slovenije v Natu, ki ni v skladu s priča- kovanji in potrebami politično-uradniške elite pri uresničevanju tega projekta. Med ključnimi pomanjkljivostmi in težavami poudarjamo po- * Podatki iz septembra 2002 to interpretacijo potrjujejo, saj se »razmerje sil« med zagovorniki in nasprotniki NATA v javnosti ni bistveno spremenilo. 128 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX goste spremembe vodstva, pomanjkanje državne tradicije in doktrine, pomanjkanje poklicne etike pri nekaterih akterjih oblikovanja varnostne politike, težave pri opredeljevanju in spoštovanju nacionalnega interesa, slaba usklajenost dela pri oblikovanju varnostne politike države ter po- manjkljiva skrb državnih institucij za obveščanje javnosti in udeležbo civilne družbe pri sprejemanju pomembnih varnostnopolitičnih odloči- tev. Kratka zgodovina samostojne in neodvisne Slovenije je zaznamovana s pogostimi menjavami vodilnih kadrov. V dobrih desetih letih je državo vodilo pet vlad, katerih sestava se je nekajkrat spremenila tudi med sa- mim mandatom. Tudi dve ključni ministrstvi z vidika morebitnega člans- tva države v Natu – obrambno in zunanje ministrstvo – sta doživljali šte- vilne kadrovske spremembe: za obe velja, da ju je v tem obdobju vodilo sedem ministrov, da zamenjav državnih sekretarjev in drugih visokih državnih uradnikov sploh ne omenjamo. Slednji bi morali zagotavljati neprekinjenost delovanja ministrstev v vsebinskem, strokovnem smislu, vendar so kmalu postali objekt političnega barantanja in kadrovske kom- binatorike. Oblikovanje varnostne politike je bilo na ta način omejeno s pogostimi kadrovskimi menjavami. Z redkimi izjemami je učenje vsake od ministrskih ekip ob prevzemu naloge vzelo veliko dragocenega časa, še posebej ker so se ministri praviloma zanašali na svojo ekipo ter se pri odločanju niso povezovali z znanstvenimi in strokovnimi institucijami. Slovenija iz objektivnih razlogov nima državne tradicije, tako da nima ustrezne državniške kontinuitete, izkušenj in trdnih vedenjskih vzorcev, ki bi jih razvila državna uprava. Očitno je tudi pomanjkanje ustreznih smernic, varnostnopolitičnih izhodišč in doktrinarnih dokumentov, ki bi jih pri odločanju s pridom uporabili. Pri sprejemanju različnih dokumen- tov, ki bi akterjem oblikovanja varnostne politike olajšali delo, je prihaja- lo do anomalij, saj so bili nekateri posebni izvedbeni dokumenti sprejeti pred strateškorazvojnimi dokumenti. Sestava organov, ki delujejo na področju nacionalne varnosti, in odno- si med njimi so v osnovi podobni kot v večini zahodnoevropskih držav, čeprav je bil npr. Svet za nacionalno varnost ustanovljen šele leta 1998. Tudi njegova sestava pokaže, da gre bolj za posvetovalni kot za svetovalni organ, saj je v njem politično-uradniška elita, medtem ko je civilna druž- ba izključena, njen vpliv pa neznaten in zgolj posreden. Vprašljiva je tudi ustreznost pretoka informacij o članstvu Slovenije v Natu med akterji, saj so ministrstva informacije »spuščala« zgolj do določene (sorazmerno visoko postavljene) ravni, medtem ko so drugi uradniki informacije pre- jemali iz množičnih občil. Nekateri pomembni akterji oblikovanja varnostne politike se niso vključili v splošno shemo vladne varnostne politike, ker bodisi niso izva- jali dogovorjene politike bodisi so jo (v nekaterih skrajnih primerih) kompromitirali. Sem lahko uvrstimo napake vojaške in civilne obvešče- valne službe. Neizpodbitno dejstvo je, da se je vlada bolj ukvarjala z gos- XVARNOST SLOVENIJEX 129 podarskimi, socialnimi in drugimi vprašanji, medtem ko je varnostno področje zanemarjala in posledično tudi slabo usklajevala reševanje raz- ličnih vprašanj in izzivov. Dogajalo se je tudi to, da so nekateri posamez- niki, vključeni v oblikovanje varnostne politike, zaobšli formalne poti ko- municiranja v državi in svoje nadrejene ter informacije dajali neposredno voditeljem političnih strank oz. množičnim občilom, kar postavlja pod velik vprašaj ustreznost njihove poklicne etike in stanje varnostne kultu- re nasploh. Vlada je potrebovala veliko časa, da je opredelila ključne nacionalne interese na varnostnem področju, pa še potem je izvajala politiko, ki ni bila vedno skladna z deklariranimi interesi in cilji (npr. podpis pobude za odpravo jedrske oborožitve v Združenih narodih ali pa vztrajno zmanjše- vanje obrambnih izdatkov z vidika želje po vključitvi v Nato). Nekateri predstavniki oblasti delujejo v smeri zadovoljevanja ozkih strankarskih interesov, medtem ko nacionalnih interesov ne spoštujejo. Vlada sicer ima medresorsko skupino, ki usklajuje dejavnosti različnih ministrstev na področju približevanja države Natu in se redno sestaja. Na drugi strani pa analiza pokaže, da ni formalne usklajenosti med vla- do, parlamentom in predsednikom države, kar lahko pomeni neusklaje- nost postopkov in mehanizmov za oblikovanje skupnih podlag varnostne politike.5 Tu bi lahko opaznejšo vlogo odigral Svet za nacionalno varnost. Vprašljiva je bila tudi skrb državnih institucij za obveščanje javnosti in udeležbo civilne družbe pri sprejemanju pomembnih varnostnopolitič- nih odločitev, med katerimi ima ključno mesto članstvo države v Natu. Čeprav so bila znamenja o zadržanosti javnosti do tega projekta sloven- ske države nedvoumna in politično-uradniški eliti znana, je šele v zad- njem obdobju opaziti sistematičnejši, doslednejši, bolj usklajen, pa še vedno ne v celoti ustrezen pristop k obveščanju javnosti o prednostih in tudi pomanjkljivostih članstva Slovenije v Natu. Nekateri vplivni nas- protniki članstva Slovenije v Natu so to postali šele, ko so začutili zadre- go »države« pri utemeljenem in s podatki podprtem pojasnjevanju pred- nosti članstva. Slovenska vojska – pričakovanja javnosti Tudi Slovenska vojska si v naši analizi zasluži posebno pozornost, saj je pred dvema velikima izzivoma: prvi je prilagajanje njene strukture, orga- niziranosti, izurjenosti in opremljenosti standardom držav članic Nata (doseganje t. i. interoperabilnosti oz. povezljivosti z njimi), drugi pa pre- 5 Z vidika oblikovanja varnostne politike države je nenavadno, da zunanji minister na novinarski konferenci poziva predsednika države, naj se dejavneje vključi v promo- cijo zamisli o članstvu Slovenije v Natu. 130 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX hod z obvezniškega na poklicni način popolnjevanja vojske. Čeprav se ustvarja vtis, da sta ta dva velika projekta neposredno povezana, to ni tako, saj Nato od novih članic zahteva zgolj povezljivo in učinkovito voj- sko, pri tem pa način popolnjevanja ni ključnega pomena. Nato od kan- didatk ne zahteva poklicne vojske, vendar si te s članstvom v zavezništvu zagotovijo kolektivno obrambo in nimajo več potrebe po sistemu totalne obrambe (in po obsežni teritorialni obrambi) ter množičnih oboroženih silah in splošni vojaški obveznosti, ki jih omogoča. Torej bi članstvo Slo- venije v Natu posredno ugodno vplivalo tudi na napovedan prehod z ob- vezniškega na poklicni način popolnjevanja Slovenske vojske. Pri tem si dolgoročno težko predstavljamo Slovenijo s poklicno vojsko in hkrati zu- naj trdnega obrambnega zavezništva. Anketirance smo najprej vprašali, ali bo Slovenija tudi v prihodnosti potrebovala vojsko. Skoraj tretjina vprašanih meni, da je to malo verjet- no (31 %), dobra polovica pa, da je to verjetno (40 %) oz. zelo verjetno (18 %). Prva naloga vojske naj bi bila po mnenju javnosti pomoč ljudem ob naravnih, ekoloških in drugih nesrečah, šele na drugem mestu pa se po- javlja obramba države pred vojaškim napadom od zunaj! Pomembne na- loge so po mnenju javnosti tudi vzpostavitev ustrezne vojaške pripravlje- nosti, sodelovanje v mirovnih in humanitarnih operacijah, boj proti terorizmu in pomoč policiji pri nadzoru nad mejo zaradi velikega števila nezakonitih migrantov, ki vstopajo v državo. In kakšna naj bo Slovenska vojska, obvezniška ali poklicna? V Sloveniji smo v preteklem desetletju nekateri strokovnjaki in politi- ki od časa do časa odpirali vprašanja o ustreznem načinu popolnjevanja oboroženih sil. Razprava je bila včasih politično motivirana ter argumen- tov ni utemeljevala na domačih in tujih znanstvenih in strokovnih izsled- kih. Najmanjši skupni imenovalec dosedanjih razprav pa je spoznanje, da je obstoječi način popolnjevanja oboroženih sil v veliki krizi. Ključni kazalniki te krize so visoka stopnja zdravstvene neustreznosti naborni- kov, visoka stopnja oporečništva, neugodna demografska gibanja in neo- perativna narava naših oboroženih sil. Obvezniški način popolnjevanja Slovenske vojske je vse manj skladen z varnostnim položajem v Evropi, vlogo Slovenije v njej, vrednotno usmerjenostjo poindustrijskih družb in z nalogami, ki se postavljajo pred sodobne oborožene sile. Tehnično gledano je rešitev za izboljšanje stanja, ki se ponujajo že na prvi pogled, kar nekaj, vendar je pri nekaterih skrajno vprašljiva njihova politična sprejemljivost oz. varnostnopolitična utemeljenost. Omenjene rešitve lahko uvrstimo v štiri skupine: 1. temeljita reforma splošne vojaške obveznosti, pri kateri se kot posa- mične rešitve ali kombinacija le-teh ponujajo uvedba splošne vojaške obveznosti za ženske (primer Izraela), podaljšanje vojaškega roka, omejitev ali celo ukinitev ugovora vesti in znižanje zdravstvenih stan- dardov nabora, 2. ukinitev ali začasna odprava obvezniškega načina popolnjevanja obo- XVARNOST SLOVENIJEX 131 roženih sil in uvedba poklicnega načina popolnjevanja le-teh (primer Velike Britanije, Belgije, Nizozemske, Francije, Španije, Portugalske in drugih držav), 3. ohranjanje splošne vojaške obveznosti in sklepanje poklicnih pogodb z določenim številom nabornikov, ki za določen čas prostovoljno po- daljšajo služenje vojaškega roka (primer Nemčije) in postopen prehod na popolnoma poklicni način popolnjevanja (primer Italije), 4. uvedba državljanske dolžnosti za vse mlade državljanke in državljane in ena od izbir v tem okviru ostane služenje vojaškega roka. Odnos javnosti do načina popolnjevanja oboroženih sil je zgolj eden od mnogih dejavnikov, ki vplivajo na to odločitev. Upoštevati moramo zgodovinske izkušnje, naravo ogroženosti države, naloge oboroženih sil oz. funkcionalni dejavnik, odnos do mednarodnih varnostnih povezav, socialne, psihološke in politične dejavnike ter tudi demografske, eko- nomske in tehnološke dejavnike. Seveda pa je odnos javnosti pomemben zaradi povezanosti javne podpore načinu popolnjevanja z legitimnostjo oboroženih sil. Javnomnenjski podatki kažejo, da je prišlo do spremembe trenda, saj je do leta 1999 javnost večinsko podpirala splošno vojaško obveznost kot najustreznejši način popolnjevanja oboroženih sil, medtem ko je novem- bra 2001 relativna večina javnosti (48 %) podpirala poklicni način popol- njevanja, zgolj tretjina (34 %) pa obvezniškega. Razloge za spremembo trenda lahko najdemo v omenjeni krizi splošne vojaške obveznosti, pozi- tivnih izkušnjah držav, ki so uvedle poklicno vojsko, in intenzivni politič- ni in strokovni razpravi o teh vprašanjih. Tak odnos do načina popolnje- vanja Slovenske vojske je tudi posledica spremenjene narave ogroženosti Slovenije in novih nalog vojske, ki iz nje izhajajo. Križanje podatkov presenetljivo pokaže, da se mladi od 18 do 29 leta nič bolj ne zavzemajo za poklicno vojsko kot druge starostne skupine, pa tudi da sprejemanje poklicne vojske pozitivno korelira z višjo izobraže- nostjo, višjim dohodkom in višjim mestom na lestvici družbene stratifi- kacije. Pomembna je tudi ugotovitev, da tisti, ki menijo, da bo Slovenija v prihodnosti »verjetno« ali »zelo verjetno« potrebovala vojsko, menijo, da bo to poklicna vojska. Preglednica 7: Križanje podatkov: poklicna vojska z neodvisnimi spremenljivkami Poklicna vojska + – visoka izobrazba nizka izobrazba visok dohodek nizek dohodek visok položaj na družbeni lestvici nizek položaj na družbeni lestvici SLO bo potrebovala vojsko v prihodnosti SLO ne bo potrebovala vojske v prihodnosti starost 132 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Zaščita in reševanje v sistemu nacionalne varnosti Zadnje vprašanje, ki ga želimo predstaviti z vidika javnomnenjskih po- datkov, je zaščita in reševanje oz. varstvo pred naravnimi in drugimi ne- srečami. Pri tem bomo obdelali pomen zaščitno-reševalne dejavnosti v kriznih razmerah, mesto in vlogo zaščite in reševanja v sistemu nacional- ne varnosti, funkcionalne vidike varstva pred nesrečami, vlogo vojske v sistemu zaščite in reševanja ter mednarodno sodelovanje na tem pod- ročju. Zaščita in reševanje ob oboroženem napadu Tako nizka stvarna vojaška ogroženost naše države, o kateri pričajo pozi- tivni varnostnopolitični premiki v naši neposredni soseščini in medna- rodni skupnosti nasploh, kot nizka zaznana vojaška ogroženost, ki je raz- vidna iz predstavljenih empiričnih podatkov, kažeta, da je možnost oboroženega napada na našo državo neznatna. Kljub temu smo anketi- rance vprašali, kaj je po njihovem mnenju najpomembnejše za preživetje skupnosti ob oboroženem napadu. Spremenljivke, na katerih temelji vprašanje, nam omogočajo tudi ugotavljanje pomena »zaščite ljudi, mate- rialnih in kulturnih dobrin« in njeno primerjavo z vojaško obrambo ter z drugimi nevojaškimi in nenasilnimi oblikami obrambe v daljšem časov- nem obdobju. V zadnjem desetletju namreč relativen pomen zaščite in reševanja ob oboroženem napadu na določeno skupnost merimo že četr- tič. V vprašanju smo tako soočili kazalnike vojaške in nevojaške obram- be, ki v bistvu ponazarjajo strukturo sistema nacionalne varnosti, razen varnosti v ožjem pomenu besede, torej tiste, ki se nanaša na delovanje policijskega in obveščevalnega sistema. Preglednica 8: Preživetje družbe ob oboroženem napadu KAJ JE PO VAŠEM MNENJU NAJPOMEMBNEJŠE ZA PREŽIVETJE DOLOČENE DRUŽBE OB OBOROŽENEM NAPADU (v %)? (Možen je en odgovor.) 2001 1999 28,5 36,2 – oboroženo upiranje sovražniku 4,9 3,4 – ohranjanje upravne in politične vloge države 7,4 4,6 – ohranjanje lastnega gospodarstva 33,2 24,5 – zaščita ljudi, materialnih in kulturnih dobrin 4,4 3,4 – ohranjanje komunikacijske (informacijske) dejavnosti v družbi 2,3 2,1 – neoboroženo upiranje sovražniku (bojkot, sabotaža, stavka, …) 1,7 1,6 – to, da se sploh ne upira 17,5 24,2 – ne vem, ne morem oceniti Preglednica temelji na teoretični predpostavki o totalnosti sodobne vojne, o čemer je govoril že Clausewitz (1832) v svojem delu O vojni, v katerem je predstavil sintagmo »absolutna vojna«. Zgodovinar Van Cre- veld (1984) poudarja, da se z uvedbo koncepta mobilizacije začenjajo XVARNOST SLOVENIJEX 133 priprave na »totalno vojno« – po njegovem mnenju je mobilizacijsko voj- skovanje sistem vojne, ki temelji na totalni mobilizaciji socialnih, eko- nomskih in vojaških virov države. Tudi Shaw (1996) govori o »totalni voj- ni« in »totalizaciji nasilja«, kar na eni strani pomeni, da nasilje v vojni prodre v vse družbene dejavnosti, na drugi strani pa pomeni vključeva- nje države in nedržavnih subjektov v izvajanje nasilja, s čimer država izgublja monopol nad izvajanjem nasilja. Vidna posledica totalnosti sodobnih vojn so tudi sistemi nacionalne varnosti, ki so vseobsegajoči. To pomeni, da v priprave na vojno (obrambo) vključujejo praktično vse družbene podsisteme. Posledično lahko govorimo o vsebinski navezi totalnost vojne-totalnost obrambe-strategija preživetja. Dobra tretjina anketiranih je leta 1999 največji pomen pripisala oboro- ženemu upiranju sovražniku, četrtina pa zaščiti ljudi, materialnih in kul- turnih dobrin. Manjši pomen ob oboroženem napadu so vprašani pripi- sali ohranjanju lastnega gospodarstva (gospodarska obramba), upravne in politične funkcije države (»politična« obramba), komunikacijsko-infor- macijske dejavnosti (psihološka obramba) in neoboroženemu upiranju sovražniku (državljanska, nenasilna obramba). Leta 2001 je po mnenju vprašanih upadel pomen oboroženega upiranja agresiji, zmanjšala se je tudi skupina neodločenih, s tem pa se je še povečal pomen nevojaških prvin obrambe in zaščite, med njimi najbolj naloga zaščite ljudi, mate- rialnih in kulturnih dobrin. Na podlagi teh podatkov lahko posredno sklenemo, da je v Sloveniji legitimen, torej sprejemljiv za javnost, ki ga bo tudi podprla, tak sistem nacionalne varnosti, ki zajema in razvija tako vojaške kot nevojaške prvi- ne obrambe. Zelo podobni so tudi podatki iz let 1991 in 1995. Tako lahko govorimo o smeri razvoja, ki velja za zadnje desetletje, po mnenju sloven- ske javnosti pa ima tu ob oboroženem napadu sistem zaščite in reševanja pomembno vlogo. Zaščita in reševanje kot del sistema nacionalne varnosti Primerjava sistemov nacionalne varnosti sodobnih držav in prevladujo- čih virov ogrožanja družb kaže, da so omenjeni sistemi po svoji sestavi in organiziranosti še vedno zelo klasični, po vsebini priprav in logiki delo- vanja pa konvencionalni. Prevladujoči viri ogrožanja še niso dočakali niti ustrezne teoretične elaboracije niti sistemske aplikacije, ki bi omogočili pospešeno prilagajanje delov sistema spremenjenim varnostnim razme- ram, v katerih iščejo svojo novo vlogo in naloge tako vojska kot nevojaš- ke prvine (nacionalne) varnosti. Med njimi je tudi varstvo pred nesreča- mi, saj že bežen pogled na naštete vire ogrožanja (preglednici 1 in 2) pokaže, da velik del teh spada na njegovo področje. Preden se lotimo empiričnih podatkov, je treba pojasniti nekatera teo- retična izhodišča in nakazati sistemske rešitve sodobnih držav pri obrav- navanju civilne (nevojaške) obrambe oziroma pri umeščanju njenih prvin v sistem nacionalne varnosti. V teoriji izraz civilna obramba pomeni tisti 134 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX del obrambno-zaščitne dejavnosti družbe, katere prednostni namen je z nevojaškimi in nenasilnimi sredstvi zavarovati ljudi, družbene in osebne vrednote, gmotne in kulturne dobrine ter zagotoviti nepretrganost poli- tičnega, gospodarskega in kulturnega življenja v posamezniku in skup- nosti neprijaznih razmerah – ob naravnih in drugih nesrečah, v izrednih razmerah in vojni. Prvine civilne obrambe pa so zaščita in reševanje, gospodarska obramba, psihološka obramba, državljanska (nenasilna) ob- ramba in »politična« obramba (zaščitni ukrepi na področju oblasti). Po izkušnjah sodobnih držav se te v praksi bolj ali manj približujejo tej teoretični in idealnotipski opredelitvi civilne obrambe. Tako nekatere države razvijajo predvsem ali izključno zaščito in reševanje (civilno zašči- to), druge pa posvečajo ustrezno pozornost tudi drugim prvinam civilne obrambe. Med njimi je tudi Slovenija, saj lahko v njenem sistemu nacio- nalne varnosti prepoznamo vse navedene prvine civilne obrambe. Za sistemsko vpetost civilne obrambe lahko na podlagi primerjalne analize sodobnih držav ugotovimo, da so sistemi nacionalne varnosti se- stavljeni iz obrambnega in varnostnega podsistema, civilna obramba pa je v enem od njiju.6 Ključna prvina civilne obrambe je zaščita in reševa- nje. Glede na upravno vpetost pa je civilna obramba lahko del obram- bnega ali notranjega ministrstva, vpeta v več ministrstev hkrati ali pa je (v celoti ali delno) sorazmerno samostojna vladna služba. V Sloveniji je zaščita in reševanje eden od podsistemov sistema nacio- nalne varnosti (skupaj z obrambnim in varnostnim podsistemom), civil- na obramba pa je del obrambnega podsistema. To pomeni, da sta zaščita in reševanje izločena iz civilne obrambe ter obravnavana kot samostojen podsistem sistema nacionalne varnosti. Obe področji sta tudi pravno ločeni, saj civilno obrambo ureja Zakon o obrambi, zaščito in reševanje pa Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. V upravnem smislu sta tako civilna obramba (sektor za civilno obrambo) kot tudi zaš- čita in reševanje (Uprava RS za zaščito in reševanje) del Ministrstva za obrambo, slednja kot organ v sestavi, kar govori o njeni sorazmerni upravni samostojnosti. V sistemu nacionalne varnosti so tako poleg vojaške tudi nevojaške pr- vine: civilna zaščita kot najprepoznavnejši del sistema zaščite in reševa- nja oziroma varstva pred nesrečami, gospodarska obramba, psihološka obramba, »politična« obramba in državljanska, nenasilna obramba. An- ketirance smo vprašali, katera od prvin nevojaške obrambe bi morala imeti razvojno prednost. 6 Marjan Malešič, 1994. Civilna obramba sodobnih držav (doktorska disertacija), Ljubljana: FDV. XVARNOST SLOVENIJEX 135 Preglednica 9: Razvoj prvin nevojaške obrambe V NACIONALNOVARNOSTNEM SISTEMU OBSTAJAJO POLEG VOJAŠKE OBRAMBE TUDI DRUGE SESTAVINE OBRAMBE IN ZAŠČITE. NAŠTELI VAM BOMO NJENE SESTAVINE. KATERE IZMED NJIH BI BILO TREBA PO VAŠEM MNENJU V SLOVENIJI BOLJ KREPITI (v %)? (Možnih je več odgovorov.) 2001 1999 61,7 65,6 – civilno zaščito 45,2 40,8 – gospodarsko obrambo 30,0 34,2 – psihološko obrambo (delovanje množičnih medijev v kriznih razmerah) 16,8 22,6 – obrambne priprave oblastnih in političnih institucij 29,3 35,3 – priprave na druge neoborožene oblike odpora 20,0 20,3 – ne vem, neodločen Za obe raziskavi je značilno, da je v povprečju za skoraj dve tretjini vprašanih ena od razvojnih prednosti civilna zaščita, dobri dve petini sta kot eno od več možnosti izbrali gospodarsko obrambo, tretjina pa pripra- ve na druge neoborožene oblike odpora in psihološko obrambo oziroma delovanje množičnih občil v kriznih razmerah. Slaba petina vprašanih je kot eno od razvojnih prednosti nevojaške obrambe izbrala »politično obrambo« oziroma obrambne priprave oblastnih in političnih ustanov. Funkcionalni vidik varstva pred nesrečami Z razlago prejšnje preglednice smo se že približali podatkom, ki se ne na- našajo zgolj na zelo oddaljene hipotetične vojne razmere, o katerih je bil govor pri razlagi ene od prejšnjih preglednic, ampak zadevajo nesreče in delovanje sistema varstva pred njimi, kar pa je že povezano z našo vsak- danjo izkušnjo. Slovenijo je v približno treh letih prizadelo šest velikih naravnih nesreč: potres v Posočju spomladi 1998, rečne poplave jeseni istega leta in snežna ujma pozimi na začetku leta 1999, plaz pod Mangar- tom leta 2000, požari na Primorskem in suša po skoraj celotni državi po- leti 2001. Vprašane smo prosili, naj ocenijo delovanje sistema varstva pred nesrečami ob teh šestih nesrečah. Preglednica 10 a: Učinkovitost sistema varstva pred nesrečami (SJM 1999) KAKO BI OCENILI DELOVANJE SLOVENSKEGA SISTEMA VARSTVA PRED NESREČAMI OB NASLEDNJIH NEDAVNIH DOGODKIH (srednja vrednost na lestvici od 1 do 5: 1 – zelo neuspešno, 2 – neuspešno, 3 – niti uspešno niti neuspešno, 4 – uspešno, 5 – zelo uspešno)? Visok sneg (snežna ujma) pozimi 1999 3 Poplave jeseni 1998 2,8 Potres v Posočju spomladi 1998 2,6 Javnost je leta 1999 ocenila, da je bilo delovanje sistema varstva pred nesrečami ob potresu v Posočju dokaj neuspešno, saj povprečna ocena znaša 2,6. Podobna razporeditev odgovorov velja tudi pri poplavah – srednja ocena je bila nekoliko višja, večji pa je bil delež odgovorov »ne 136 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX vem«. Podoben trend je bil pri tretji izbrani nesreči, snežni ujmi. Zviša- nje ocene o učinkovitosti delovanja sistema varstva pred nesrečami je tu že opazno, vendar še vedno ocena ne dosega ravni »uspešno«. Odgovori kažejo, da ocene o uspešnosti delovanja sistema varstva pred nesrečami rastejo od nesreče, ki je sorazmerno teže obvladljiva, do nesreče, ki je sorazmerno laže obvladljiva. To pomeni, da je treba pri ocenjevanju uspešnosti delovanja sistema varstva pred nesrečami upoštevati tudi objektivne razmere, v katerih je moral sistem delovati. Preglednica 10 b: Učinkovitost sistema varstva pred nesrečami (SJM 2001) KAKO BI OCENILI DELOVANJE SLOVENSKEGA SISTEMA VARSTVA PRED NESREČAMI OB NASLEDNJIH NEDAVNIH DOGODKIH (srednja vrednost na lestvici od 1 do 5: 1 – zelo neuspešno, 2 – neuspešno, 3 – niti uspešno niti neuspešno, 4 – uspešno, 5 – zelo uspešno)? Požari na Primorskem poleti 2001 3,4 Plaz pod Mangartom 2000 3,2 Suša poleti 2001 2,6 Leta 2001 je sistem varstva pred nesrečami dobil sorazmerno dobro oceno za obvladovanje poletnih požarov na Primorskem, zadovoljivo je bilo tudi delovanje ob plazu pod Mangartom, medtem ko je javnost pokazala visoko mero kritičnosti do načina obvladovanja posledic hude poletne suše. Kritičnost ima večjo težo tudi zaradi tega, ker so posledice dolgega sušnega obdobja prizadele velik del prebivalstva, ki je lahko pre- sojal učinkovitost ukrepov zaščite, reševanja in pomoči. Upoštevajoč vse posebnosti, med njimi naravo nesreč, število prizadetih ljudi, gmotno škodo in seznanjenost z delovanjem sistema varstva pred nesrečami, lah- ko ugotovimo, da je slednji leta 2001 v povprečju dobil boljšo oceno jav- nosti kot pa leta 1999. V raziskavah smo ugotovili, da je javnost do delovanja sistema varstva pred nesrečami zelo kritična, medtem ko so uradne ocene še posebej gle- de potresa v Posočju reševalcem in drugim posameznikom in ustano- vam, vključenim v reševanje oziroma pomoč in odpravljanje posledic ne- sreče, bolj naklonjene. Kar zadeva prepričanje javnosti, je treba omeniti tudi vlogo množičnih občil, s čimer se trikotnik kriznega komuniciranja (država-množična občila-javnost) zapre, ob tem pa se sproža veliko vpra- šanj, tako o natančnosti, poglobljenosti in pravočasnosti uradnih infor- macij o nesreči, njenih posledicah in načinu spopadanja z njimi kot tudi o poročanju množičnih občil v kriznih razmerah, ki se lahko bolj ali manj nagiba k eni od možnosti obveščanja javnosti v kriznih razmerah: objek- tivnosti ali seznacionalizmu. To področje bo prav gotovo eden od prihod- njih izzivov za naš sistem nacionalne varnosti nasploh, pri tem pa si bomo lahko pomagali z izkušnjami držav, ki so na tem področju do zdaj največ naredile: Švedska, Švica, Danska in še nekatere. Anketirance smo tudi prosili, naj ocenijo pomen posameznih delov XVARNOST SLOVENIJEX 137 sistema varstva pred nesrečami ob morebitni nesreči, kar se lahko bere tudi kot napotek za krepitev posameznih prvin tega sistema. Preglednica 11: Prvine sistema varstva pred nesrečami (SJM 1999) KATERI OD NAŠTETIH DELOV SISTEMA VARSTVA PRED NARAVNIMI IN DRUGIMI NESREČAMI SO PO VAŠEM MNENJU PREDVSEM POMEMBNI ZA UČINKOVITO DELOVANJE TEGA SISTEMA OB NESREČAH (v %)? Od naštetih izberite dva najpomembnejša! 1.2. 1 – gasilska služba 45,6 16,1 2 – gorska reševalna služba 5,2 5,1 3 – jamarska reševalna služba 0,3 0,5 4 – nujna medicinska pomoč 37,9 41,2 5 – enote in štabi Civilne zaščite 8,3 33,2 9 – ne vem, brez odgovora 2,7 3,9 Po mnenju vprašanih sta za učinkovito delovanje sistema varstva pred nesrečami ob naravni ali drugi nesreči najpomembnejši gasilska služba, ki jo je 45,6 % postavilo na prvo mesto, 16,1 % pa na drugo, in nujna me- dicinska pomoč, ki jo 37,9 % vprašanih postavlja na prvo mesto, 41,2 % pa na drugo. Zaznan je tudi pomen enot in štabov civilne zaščite, ki jim je največji pomen pripisalo 8,3 % vprašanih, na drugo mesto pa jih je po- stavilo 33,2 % anketiranih. Ob pregledu teh podatkov pa je treba poudariti, da javnost tudi vojsko obravnava kot ustanovo, ki naj pomaga ob nesreči. Naloga pomoči ob nesreči je po mnenju javnosti celo pomembnejša od temeljne vojaške na- loge – obrambe države. S trditvijo, naj »vojska pomaga ob naravnih, eko- loških in drugih nesrečah«, je v obeh zadnjih raziskavah Obramboslov- nega raziskovalnega centra 1999 in 2001 soglašalo več kot 90 % v vzorec zajetih anketirancev. Javnost tudi meni, da bi moralo biti največ denarja, ki ga porabi Slovenska vojska, namenjenega za njeno sodelovanje v nalo- gah zaščite, reševanja in pomoči v naši državi (za 32,5 % je to prva, za 24,7 % vprašanih pa druga prednostna naloga). Opisano pričakovanje javnosti, da se bo vojska dejavno vključevala v sistem varstva pred nesrečami (v teoriji temu pravimo »socialni impera- tiv«, ki ga javnost postavi pred svoje oborožene sile), je podobno pričako- vanjem javnosti v nekaterih drugih državah, za katere imamo podatke, in sicer v Avstriji, Italiji, Švici, Nemčiji in na Švedskem. V Sloveniji je bilo o pritegnitvi vojske veliko govora ob poplavah jeseni 1998, vendar se civil- ne oblasti v najbolj kritičnih trenutkih te nesreče niso odločile za napoti- tev vojakov na prizadeta območja. Drugače pa je bilo ob potresu v Posoč- ju. Tedaj je pri odpravi posledic poleg drugih reševalcev sodelovalo tudi 32 pripadnikov Slovenske vojske in nekaj vojaške tehnike. Vojska je bila zelo dejavna tudi pri odpravi posledic plazu pod Mangartom. 138 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Preglednica 12: Postopek vključevanja vojske ob nesreči (SJM 2001) ALI NAJ SLOVENSKA VOJSKA OB VEČJI NARAVNI NESREČI (v %): 59,9 – sama takoj priskoči na pomoč 31,8 – počaka na poziv civilnih oblasti 2,3 – ostane ob strani in reševanje prepusti civilni zaščiti 6,0 – ne vem Zanimiv je tudi odnos javnosti do postopka vključevanja vojske v dejavnosti zaščite, reševanja in pomoči ob nesreči. V sodobnih državah je to vprašanje različno rešeno, vendar je skupni imenovalec teh rešitev pritegnitev vojske ob nesreči na podlagi poziva civilnih oblasti. V ZDA, na primer, guverner zvezne države ob večji nesreči zaprosi predsednika države, da na določenem območju razglasi izredno stanje, in to je pravna podlaga za pritegnitev zvezne vojske, medtem ko je pritegnitev nacional- ne garde v pristojnosti guvernerja. V Sloveniji poveljnik Civilne zaščite ali njegov namestnik predlaga predsedniku vlade, da se na prizadetem območju pritegne vojska, in predsednik vlade sprejme odločitev o tem. S tega vidika je presenetljiv podatek, da velika večina ljudi v Sloveniji meni, naj vojska ob nesreči sama priskoči na pomoč, le slaba tretjina vprašanih pa meni, da mora počakati na poziv civilnih oblasti. Mednarodno sodelovanje Uresničevanje nacionalne varnosti države je neločljivo povezano z zago- tavljanjem mednarodne varnosti, saj učinki negativnih varnostnih proce- sov v okolju države neposredno in posredno zadevajo tudi njeno varnost. Mednarodna skupnost živi v obdobju, ki je polno iskanja, negotovosti, novih zamisli in tudi napak. Zaznamujeta ga velika soodvisnost držav, katerih sposobnost delovanja se z vključevanjem v različne mreže, ki jih omogoča sodobna tehnologija, povečuje, in erozija nacionalne države, h kateri prispevajo tudi viri ogrožanja, ki učinkujejo čezmejno in se ne zmenijo za koncept suverenosti nacionalnih držav. Ta dejstva dodatno povečujejo potrebo po sodelovanju držav na različnih področjih varnosti, nedvomno tudi pri varstvu pred nesrečami. To pomeni, da na nesrečo ne moremo gledati kot na izoliran dogodek, ampak v interakciji s širšim na- cionalnim in mednarodnim socialnim in institucionalnim okoljem. Razumevanje današnje varnostne stvarnosti torej spodbuja pričakova- nje, da se bo tudi naš sistem varstva pred nesrečami še dejavneje vključil v prevladujoče mednarodne tokove in še naprej sprejemal standarde delovanja, ki jih zahtevata sodelovanje Slovenije na dvostranski med- državni ravni in približevanje nadnacionalnim organizacijam. Taki sta na primer Evropska unija in Nato, ki tudi razvijata programe varstva pred nesrečami in spodbujata mednarodno sodelovanje na tem področju. V Evropski uniji že od leta 1977 razvijajo skupen program za pomoč člani- cam in tudi drugim državam, ki jih je prizadela večja nesreča.7 Tako želi- jo uresničiti dve zahtevi, in sicer tehnično v smislu doseganja »kritične XVARNOST SLOVENIJEX 139 mase« reševalnih zmogljivosti in s tem zagotavljanja večje učinkovitosti reševalnih akcij ter politično v smislu oblikovanja in utrjevanja evropske identitete pri državljanih držav članic Evropske unije. Tudi Nato je razvil koncept civilnega načrtovanja ukrepov za krizne razmere (civil emer- gency planning).8 Njegov sestavni del je že več kot štiri desetletja zago- tavljanje pomoči najprej članicam, nato pa tudi drugim državam, ki jih prizadene večja naravna ali druga nesreča. Možnost pomoči državam nečlanicam Nata se je izjemno povečala po sprejetju programa Partners- tvo za mir, v katerem tudi na področju zaščite in reševanja naša država dejavno sodeluje. Anketirance smo med drugim vprašali, kdo bi po njihovem mnenju najprej pomagal naši državi ob veliki naravni nesreči oziroma v vojni. Kot odgovor smo jim ponudili pomembne mednarodne organizacije, za- tem pa še izbrane države, med njimi vse sosednje države. Preglednici 13 a in 13 b: Pomoč Sloveniji ob nesreči (SJM 1999) DENIMO, DA BI SE V SLOVENIJI DOGODILA HUJŠA NARAVNA NESREČA. KATERA OD NAŠTETIH ORGANIZACIJ BI SLOVENIJI OB TAKŠNI NESREČI NAJPREJ POMAGALA (v %)? 7,3 – Nato 22,1 – Evropska unija 10,7 – Varnostni svet Združenih narodov 12,6 – Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi 3,9 – Zahodnoevropska unija 3,6 – Svet Evrope 7,3 – nihče 3,5 – ne poznam naštetih institucij 29,0 – ne vem IN KATERA DRŽAVA BI PO VAŠEM MNENJU OB HUJŠI NARAVNI NESREČI NAJPREJ POMAGALA (v %)? 2001 1999 10,9 11,1 – Italija 26,5 36,8 – Avstrija 2,0 1,2 – Madžarska 6,0 2,1 – Hrvaška 15,9 14,2 – Nemčija 6,8 7,0 – ZDA 3,1 2,9 – nobena 1,6 0,6 – katera druga 27,2 24,0 – ne vem Med vsemi pomembnimi mednarodnimi organizacijami se slovenska javnost najbolj zanese na Evropsko unijo, nato pa na Organizacijo za var- nost in sodelovanje v Evropi, Združene narode in Nato. Preseneča visoko zaupanje v OVSE, ki nima razvitih programov pomoči ob nesreči, in 7 Vade-mecum of civil protection in the EU. 1999. Brussels: European Commission ( http://europa.eu.int/comm/environment/civil/pdfdocs/vademec/pdf). 8 Francesco P. Palmieri. Civil emergency planning: a valuable form of cooperation emerges from a shadows. NATO Review, March 1996. 140 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX majhno zaupanje Natu, ki je res predvsem obrambno (vojaško) zavezniš- tvo, vendar ima tudi program za pomoč ob nesrečah, ki je zadnjih nekaj let na podlagi dokaj ugodnega formalnopravnega postopka dostopen državam podpisnicam Partnerstva za mir, med njimi tudi Sloveniji. Med izbranimi državami, ki naj bi pomagale ob nesreči, slovenska jav- nost najbolj zaupa Avstriji, nato Nemčiji, Italiji in ZDA. Njeno pričakova- nje glede pripravljenosti (nemara tudi zmožnosti?) Madžarske in Hrvaš- ke, da bi ob nesreči pomagali Sloveniji, je sorazmerno majhno. Kako je bilo s pomočjo mednarodne skupnosti po potresu v Posočju spomladi leta 1998? Ali ta izkušnja potrjuje pričakovanja javnosti? Nepo- sredno po potresu so pomoč ponudile vse sosednje države, pa tudi Polj- ska, Češka, Velika Britanija in še nekatere druge. Italija, Madžarska, Av- strija in Hrvaška so najprej ponudile pomoč reševalnih ekip, vendar ta zaradi zadostnega števila domačih reševalnih ekip ni bila potrebna. Naša država je z razmerami na prizadetem območju seznanila vse sosednje države, Evropsko unijo in Nato ter jih obvestila, da prizadeti prebivalci potrebujejo predvsem gmotno (zabojniki in počitniške prikolice) in finančno pomoč. Neposredno po nesreči sta se odzvali avstrijski mesti Beljak in Celovec, ki sta na območje občine Bovec poslali 24 bivalnih in deset sanitarnih zabojnikov. Sklepne ugotovitve V prispevku smo podrobneje obdelali štiri pomembna vprašanja, ki vpli- vajo na način zagotavljanja varnosti Slovenije, njenih državljank in državljanov: ogroženost države, članstvo Slovenije v Natu, naloge in raz- voj Slovenske vojske ter zaščito in reševanje kot del sistema nacionalne varnosti. V analizi smo prišli do teh sklepov. 1. Državljanke in državljani Slovenije se počutimo vse manj ogrožene, med viri ogrožanja pa zaznavamo predvsem netradicionalne, nevojaške vire ogrožanja, med katerimi izstopajo prekupčevanje z mamili in njiho- vo uživanje, kriminal, prometne nesreče, brezposelnost in razvrednote- nje okolja. Vojaški viri ogrožanja so čisto na dnu lestvice zaznanih virov ogrožanja, tik pred njimi pa je strah pred terorizmom. Ti občutki prav gotovo vplivajo na odnos javnosti do članstva Slovenije v Natu, razvoja Slovenske vojske ter do sistema zaščite in reševanja, ki se ukvarja pred- vsem z obvladovanjem nevojaških virov ogrožanja. 2. Oblikovanje varnostne politike države je proces, ki vključuje različ- ne državne in nedržavne akterje, ki si v tem procesu izmenjavajo stališča, poglede, informacije in nasvete ter ob upoštevanju lastnih interesov išče- jo soglasje o ključnih odločitvah. Do določene mere smo temu procesu priča tudi v Sloveniji, saj je država pred dolgoročno pomembno odločitvi- jo o članstvu v kolektivnem obrambnem zavezništvu. Visoka stopnja so- XVARNOST SLOVENIJEX 141 glasja o članstvu Slovenije v Natu je dosežena v državnih in političnih in- stitucijah, medtem ko velik del javnosti in civilne družbe nasploh tega projekta slovenske države ne podpira v zadostni meri. Glede članstva Slovenije v Natu je med javnostjo na eni ter politično in uradniško elito na drugi strani velik prepad. Eden od pomembnih raz- logov za manjšo podporo javnosti od pričakovane je tudi strah pred viso- kimi stroški članstva v Natu, čeprav po logiki stvari zagotavljanje varno- sti zunaj zavezništva za državo prav gotovo ni cenejše kot v njem. Alternativa članstvu Slovenije v Natu je na sistemski ravni verjetno inači- ca totalne obrambe, kot smo jo v preteklosti že poznali v obliki t. i. splo- šne ljudske obrambe in družbene samozaščite – ta ni bila ne poceni ne učinkovita. Pomanjkljivosti in težave pri oblikovanju varnostne politike Slovenije, ki so (ne)posredno vplivale na zadržan odnos javnosti do članstva Slove- nije v Natu, so pogoste spremembe vodstva, pomanjkanje državne tradi- cije in doktrine, pomanjkanje poklicne etike pri nekaterih akterjih obli- kovanja varnostne politike, težave pri opredeljevanju in spoštovanju nacionalnega interesa, slaba usklajenost dela pri oblikovanju varnostne politike države ter pomanjkljiva skrb državnih institucij za obveščanje javnosti in udeležbo civilne družbe pri sprejemanju pomembnih varnost- nopolitičnih odločitev. Vse te pomanjkljivosti in težave so vodile v stanje, v katerem predsta- vitve političnega in varnostnega projekta članstva Slovenije v Natu ni bilo mogoče opraviti na sistematičen, dosleden in konkreten način ob upoštevanju interesov, potreb, pričakovanj in vrednotnih usmeritev slo- venske javnosti. Zaradi tega je prišlo do očitnega razhajanja v stališčih politično-uradniške elite in javnosti do članstva Slovenije v Natu, to pa lahko posledično pripelje tudi do izjemnih političnih napetosti pri odlo- čanju o tem vprašanju. 3. Slovenska vojska bo potrebna tudi v prihodnosti. Tudi po mnenju javnosti bo to poklicna vojska, saj je pri nas sistem splošne vojaške ob- veznosti v krizi, o čemer pričajo visoka stopnja zdravstvene neustrezno- sti nabornikov, visoka stopnja oporečništva, neugodna demografska gi- banja in neoperativna narava naših oboroženih sil. Morebitno članstvo Slovenije v Natu bi posredno ugodno vplivalo tudi na prehod z obvezniš- kega na poklicni način popolnjevanja Slovenske vojske, ki ga je napove- dala slovenska vlada. Pri tem si dolgoročno težko predstavljamo Sloveni- jo s poklicno vojsko in hkrati zunaj trdnega obrambnega zavezništva. 4. Podatki o pomenu dejavnosti in prvin sistema nacionalne varnosti kažejo, da je v Sloveniji legitimen, torej sprejemljiv za javnost, ki ga tudi podpira, tak sistem nacionalne varnosti, ki zajema in razvija tako vojaške kot nevojaške prvine obrambe in zaščite. V njem pa ima po mnenju slo- venske javnosti sistem zaščite in reševanja v kriznih razmerah izjemno pomembno vlogo. Slovenijo so v zadnjih letih prizadele velike naravne nesreče: potres v 142 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Posočju spomladi 1998, rečne poplave jeseni istega leta, snežna ujma po- zimi na začetku leta 1999, plaz pod Mangartom ob koncu leta 2000, suša poleti 2001 in požari na Primorskem poleti 2001. Javnost je bila zelo kri- tična do delovanja sistema varstva pred nesrečami v vseh šestih prime- rih, podatki pa kažejo, da so negativne ocene naraščale premosorazmer- no s težavnostjo razmer, ki jih je povzročila nesreča, oziroma s številom prizadetih ljudi v posamezni nesreči. Ocena javnosti je bistveno bolj kri- tična od ocene državnih ustanov, k temu pa je gotovo pripomoglo tudi poročanje množičnih občil, ki skupaj z javnostjo in »državo« sestavljajo trikotnik kriznega komuniciranja, čemur pa pri nas v primerjavi z bolj razvitimi državami posvečamo premalo pozornosti. Narava ogroženosti sodobnih družb in varnostnopolitične razmere nasploh države silijo, da vse dejavneje sodelujejo ter si pomagajo tudi ob naravnih in drugih nesrečah, na katere ne moremo več gledati kot na posamezne dogodke, ampak v interakciji s širšim nacionalnim in medna- rodnim socialnim in institucionalnim okoljem. Pri varstvu pred nesreča- mi Slovenija sodeluje na dvostranski ravni (predvsem s sosednjimi državami) in na večstranski ravni (predvsem v srednjeevropskem prosto- ru in v okviru Natovega programa Partnerstvo za mir). Slovenska javnost pričakuje, da nam bosta ob večji nesreči med posameznimi državami naj- prej pomagali Avstrija in Nemčija, med mednarodnimi organizacijami pa Evropska unija ter Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, če- prav slednja v nasprotju z Evropsko unijo, Natom in OZN takih progra- mov sploh ne razvija. XVARNOST SLOVENIJEX 143 Literatura: Clausewitz, C. von (1832): Vom Kriege. Berlin (prev. v: Časopis za kritiko znanosti 75/76 1985). Creveld, M. van (1984): The Origin and Developement of Mobilization War- fare. V: McCormick, Gordon H., Bissell, Richard E. (eds.): Strategic Di- mensions of Economic Behavior. New York: Preager. Edmonds, M. (1988): Armed Services and Society. Leicester: Leicester Uni- versity Press. Haltiner, Karl, (2002): Conscription and Militia as a National Tradition (The Case of Switzerland). V: Marjan Malešič (ed.): Comparative Analysis of Manning the Armed Forces in Europe. Ljubljana: Obramboslovni razi- skovalni center, Inštitut za družbene vede. Holsti, Ole R. (1990): Crisis Management.V: Betty Glad (ed.), Psychological Dimensions of War. London: SAGE Publications. Malešič, M. (1998): Varstvo pred nesrečami na pragu novega tisočletja. Ujma 12, 5–6. Malešič, M. (1991): Civilna obramba v sistemu nacionalne varnosti. Teorija in praksa 7, 864–871. Malešič, M. (1991): Evropski družbi naproti: civilna zaščita. Ujma 5, 246–248. Malešič, Marjan (2000): Slovenian Security Policy and NATO. Groningen: University of Groningen, Centre for European Security Studies. Mangold, P. (1991): National Security and International Relations. London and New York: Routledge. Palmeri, F. P. (1996): Civil emergency planning: a valuable form of coopera- tion emerges from the shadows. NATO Review, March 1996, 29–33. Podatki iz raziskave Slovensko javno mnenje: Nacionalna in mednarodna varnost, Obramboslovni raziskovalni center, 2001. Podatki iz raziskave Slovensko javno mnenje: Varnostne integracije v Evro- pi, Obramboslovni raziskovalni center, 1999. Reichart, John F., Stephen R. Sturm (eds.) (1982): American Defence Policy (fifth edition). Baltimore and London: The Johns Hopkins University Press. Sarkesian, Sam C. (1995): U.S. National Security. Policymakers, Processes and Politics (second edition). London: Boulder. Shaw, M. (1996): Civil Society and Media in Global Crises. Representing Di- stant Violence. London: Pinter. SIPRI Yearbook 2000. Uprava RS za zaščito in reševanje. Poročilo o odpravljanju posledic potresa, ki je bil 12. aprila 1998 v severovzhodni Sloveniji. Ljubljana, 11. maj 1998. Viri podatkov: Obramboslovni raziskovalni center, Inštitut za družbene vede. Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, Inštitut za družbene vede. 144 145 TRETJI DEL OBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNI 146 Ljubica Jelušič UVOD: OBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE IN KONVERZIJA Znanstveno proučevanje obrambne konverzije, katerega izvor je na področju ekonomskih znanosti, ima večdesetletno tradicijo. Druge druž- boslovne discipline so se proučevanja konverzije lotile šele po koncu hladne vojne, pri čemer je na prvem mestu še vedno ekonomski pristop. Možnosti za znanstveno proučevanje obrambne konverzije so se zlasti povečale v evro-ameriškem okolju, ko nastopijo velika pričakovanja glede sprostitve obrambnih virov, ki naj bi se iz porabe za obrambne na- mene preusmerili v porabo v drugih javnih sektorjih, npr. v šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, odpravljanje brezposelnosti, kulturo, zna- nost, informacijske dejavnosti. Po koncu hladne vojne dobijo ta pričako- vanja posebno ime, in sicer »mirovna dividenda« (Gleditsch et al. 1996). Pričakovanja so se v praksi zelo hitro pokazala kot neuresničljiva. V prvem valu političnih odzivov na konec hladne vojne so se obrambni proračuni evropskih držav res zmanjšali, vendar ni bilo tistih tako priča- kovanih sproščenih sredstev, kajti pokazalo se je, da prelivanje znotraj javne porabe ni tako preprosto. Politični namen zmanjšanja obrambnih proračunov ni bil v tem, da bi z nastalimi presežki pomagali drugim sek- torjem javne porabe, temveč da bi znotraj obrambne porabe prišlo do prestrukturiranja z ohranitvijo prejšnje ali celo povečane učinkovitosti. Obrambni sektorji evropskih držav so sprejeli pritisk racionalizacije, tako da so množične vojske in industrijo za potrebe množičnih vojsk skr- čili, ohranili in povečali pa poklicni, funkcionalno bolj profesionalizirani del oboroženih sil ter izpopolnili visokotehnološke oborožitvene sisteme. Po desetih letih notranjega preoblikovanja obrambnega sektorja se na politično prizorišče vrača vprašanje porabe, kajti po opravljeni notranji čistki je spet možna remilitarizacija oboroženih sil in obrambnega sek- torja v celoti, zahteve po večjih obrambnih proračunih pa so znova videti legitimne. Zlasti prestrukturiranje v vojaškem sektorju je namreč po eni strani omogočilo civilianizacijo oziroma odložitev vseh tistih nalog in dejavnikov, ki so delovali na meji med civilnim in vojaškim ter v bistvu bremenili obrambni proračun,1 učinkovali pa bolj v dobro civilnega oko- 1 Tipičen primer je slovensko plačevanje nadomestne civilne službe obveznikov, ki ne želijo opravljati vojaškega roka, iz obrambnega proračuna. Konec vojaške obvezno- sti pomeni tudi konec tega obrambnega izdatka za blaginjo civilne družbe. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 147 lja kot same vojske ali obrambnega sektorja v celoti. Po drugi strani pa je omenjeno prestrukturiranje vodilo v povečanje bojevniških sposobnosti v čistem vojaškem jedru obrambnega sektorja, v povečano strukturno in funkcionalno profesionalizacijo. Med hladno vojno se je še zdelo, da je vojaška obramba nekakšna splošna evropska družbena obveznost (množične vojske, univerzalna moška vojaška obveznost, ogromne vojaške rezerve). V desetletju po koncu hladne vojne pa se je pokazalo, da je vojaška obramba lahko eden od visoko profesionaliziranih javnih sektorjev, torej javno podjetje, ki tekmuje na trgu delovne sile, ki ponuja svoje storitve na mednarodnem trgu vzpostavljanja in vzdrževanja miru (mirovne operacije) ter na doma- čem trgu vzdrževanja reda in stabilnosti (pomoč pri naravnih in drugih nesrečah, sodelovanje s policijo). Tako sta postala procesa obrambne konverzije in obrambnega pre- strukturiranja tesno povezana v praksi, zaradi česar je bila potrebna tudi skupna znanstvena obravnava. To slednje je bil glavni namen petletnega evropskega projekta Obrambno prestrukturiranje in konverzija, ki je po- tekal pod pokroviteljstvom Evropske komisije v okviru raziskovalnega programa COST2 v štirinajstih različnih evropskih državah. Raziskovalci in praktiki iz obrambnih in vojaškoindustrijskih sektorjev so izmenjavali svoje nacionalne izkušnje in izsledke ter izvajali mednarodne raziskave na treh področjih raziskovanja: prestrukturiranje in konverzija obrambne industrije na makro ravni; regionalni učinki obrambnega prestrukturira- nja in konverzije na mikro ravni; sociokulturni vidiki obrambnega pre- strukturiranja in konverzije na kvalitativni ravni. V projekt so bile vklju- čene te evropske države: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Italija, Madžarska, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Slovenija, Španija, Švedska in Velika Britanija. Pri njem so sodelovali mnogi vodilni evrop- ski znanstveniki in strokovnjaki ter nekatere specializirane evropske raziskovalne ustanove s področja proučevanja konverzije, miru, sporov, vojaške industrije, med njimi so zagotovo omembe vredni: Bonn Interna- tional Centre for Conversion (BICC), Copenhagen Peace Research Insti- tute (COPRI), Peace Research Institute of Oslo (PRIO), Stockholm Inter- national Peace Research Institute (SIPRI) in drugi. V projektu je dejavno sodelovala tudi slovenska skupina strokovnja- kov z Obramboslovnega raziskovalnega centra Fakultete za družbene vede. Prispevek slovenske raziskovalne skupine k celotnemu projektu je bil velik, saj je vodila eno od treh delovnih skupin znotraj celotnega pro- jekta (Working Group on Sociocultural Aspects of Defence Restructu- ring and Conversion), prispevala ugleden delež k temeljnim objavam iz projekta (Jelušič, Selby, 2000; Manigart, Jelušič, 2001), obenem pa uspe- šno prenašala ugotovitve iz evropske prakse v slovensko obramboslovno znanost, tako da je vrsta mladih raziskovalcev izdelala in uspešno zago- 2 Cooperation on Science and Technology. 148 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX varjala svoja magistrska dela oziroma doktorske disertacije o raziskova- nih temah (Prebilič, 2001; Kočevar, 2001; Garb, 2002), obenem pa je več raziskovalcev znanstveno delovalo na tujih raziskovalnih ustanovah. Tako je bila dr. Maja Garb na strokovnem izpopolnjevanju na BICC, mag.Vladimir Prebilič na Univerzi v New Castle Upon Tyne in na BICC ter dr. Marjan Malešič na SIPRI. Raziskovalci so za zbornik Nacionalna in mednarodna varnost prispe- vali štiri prispevke, s katerimi so zajeli celoto projekta COST Obrambno prestrukturiranje in konverzija, uveljavitev tematike tega projekta v okviru sociologije vojske, ugotovitve iz svojega znanstvenega delovanja na tujih raziskovalnih ustanovah ter ključne ugotovitve iz svojih magistr- skih in doktorskih tez. Prispevek Ljubice Jelušič je iz knjige Giuseppeja Caforia Handbook of the Sociology of the Military v izdaji pri Kluwerju, 2002; prispevek Iztoka Kočevarja je povzetek dela ugotovitev iz njegove magistrske naloge z naslovom Preoblikovanje in konverzija vojaške indu- strije v Evropi (2001); Vladimir Prebilič je prispeval del ugotovitev iz svo- je magistrske naloge z naslovom Temeljni modeli konverzije vojaških ob- jektov (2001); prispevek Maje Garb pa predstavlja del ugotovitev iz njene doktorske disertacije Demobilizacija in reintegracija vojaškega osebja v razmerah sodobne družbene tranzicije (2002). Vsi štirje prispevki so za- snovani tako, da pomenijo celoto vseh glavnih raziskovalnih področij projekta Obrambno prestrukturiranje in konverzija, torej splošna spoz- nanja o konverziji, preoblikovanje in konverzija vojaške industrije, zapi- ranje in preoblikovanje vojaških objektov ter demobilizacija in vključitev vojaškega osebja v civilno okolje. Viri: Caforio, Giuseppe: Handbook of the Sociology of the Military. New York: Kluwer (2002, v tisku). Garb, Maja (2002): Demobilizacija in reintegracija vojaškega osebja v razme- rah sodobne družbene tranzicije, doktorska disertacija. Ljubljana: Fa- kulteta za družbene vede. Gleditsch, Nils Petter, et al. (1996): The Peace Dividend: Cotributions to Economic Analysis. Amsterdam: Elsevier. Jelušič, Ljubica, John Selby (ur.) (2000): Defence Restructuring and Conver- sion: Sociocultural Aspects. Luxembourg: Office for Official Publica- tions of the European Communities. Kočevar, Iztok (2001): Prestrukturiranje in konverzija evropske vojaške in- dustrije, magistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Manigart, Philippe, Ljubica Jelušič (ur.) (2001): European Defence Restructu- ring: Military and Public View. Luxembourg: Office for Official Publi- cations of the European Communities. Prebilič, Vladimir (2001): Temeljni modeli konverzije vojaških objektov, ma- gistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 149 Ljubica Jelušič KONVERZIJA VOJAŠTVA: PERSPEKTIVE UPORABE PO KONCU HLADNE VOJNE1 Uvod: ali sta vojaštvo in konverzija sovražnika? Obrambna konverzija je področje proučevanja, ki je privabljalo strokov- njake iz različnih znanosti, posebej makroekonomiste, industrijske socio- loge, obrambne analitike, raziskovalce miru in v zadnjih dveh desetletjih tudi vojaške sociologe. Večina sodobnih študij s področja obrambne kon- verzije je nastala po velikem krčenju vojaškega in obrambnega sektorja v poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja oziroma po koncu hladne vojne. Vendar pa konverzija zgodovinsko ni tako nov pojav. V zgodovini se je konverzija vedno pojavljala kot del obnovitve družbe po končanih vojnah in v tem smislu je bila skoraj vedno uspešen proces ter tudi zanimiva za proučevanje. V miru pa je konverzija postala zanimi- va za analitične in znanstvene študije šele v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je kot praktični proces spremljala splošno zmanjševanje obrambnih sektorjev in razorožitev v različnih državah sveta. Zmanjševa- nje poteka na dveh velikih področjih: prvo zadeva krčenje števila osebja zaradi končane druge svetovne vojne, drugo zmanjševanje v obrambnem sektorju pa je posledica mednarodnih razorožitvenih pogajanj, ki so spodbudila ekonomske analize morebitnih pozitivnih učinkov preusmer- janja vojaške industrije. Zgodnje študije o obrambni konverziji so se nanašale na nekatere po- sebne značilnosti tega procesa, skratka, niso se posvečale celoti procesa obrambne konverzije, temveč so prikazovale celo zelo omejene vidike konverzije (denimo ekonomska konverzija). Ožje pojmovanje konverzije kot »neposredne konverzije raziskovalnih institucij in obrambnih tovarn v raziskovalna in proizvodna podjetja civilnih izdelkov z namenom izog- niti se izgubi zaposlitve ali zaprtju podjetja« (Struys, 2000: 34) je bilo eno od glavnih značilnosti prvih znanstvenih poskusov proučevanja konver- zije. Druga značilnost teh zgodnjih študij je bila njihova trdna naveza- nost na mirovni aktivizem in razorožitev, zaradi česar so bile te študije v javnosti zelo priljubljene, še posebej med mirovnimi aktivisti. Hkrati pa so ravno zaradi svoje vrednostne naravnanosti vzbujale dvome v drugih 1 Prispevek je v tisku v knjigi: Giuseppe Caforio, Handbook of the Sociology of the Military . Kluwer, 2002. 150 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX znanostih, še posebej v sociologiji vojske. Sociologija vojske in njeni ute- meljitelji so bili zelo sumnjičavi glede vsebine obrambne konverzije zlasti zato, ker so menili, da je to tema, ki izvira iz mirovnih študij, čeprav je bila vsebinsko nedvomno povezana tudi s področji proučevanja vojaške sociologije.2 Najstarejši znanstveni pristop k proučevanju obrambne konverzije po- meni ekonomska šola (Benoit in Boulding, 1963). Sociologija organizacij dolguje analizo obrambne konverzije enemu svojih najslavnejših stro- kovnjakov, ameriškemu profesorju industrijskega inženirstva Seymouru Melmanu (1970, 1974, 1983). Njegova dela še danes veljajo za temeljne znanstvene vire o konverziji. Obstaja tudi cela vrsta analiz pojavov, ki so povezani s konverzijo, vendar njihovi avtorji niso uporabljali izrazja s področja konverzije. Pomanjkljivost proučevanja obrambne konverzije je bila v tem, da ni obstajal skupen koncept konverzije, ki bi deloval kot analitični okvir za proučevanje preoblikovanja oboroženih sil in obram- bne industrije. Obrambna konverzija je problematika sociologije vojske, še posebej ker gre za proces, ki je tesno povezan s koncepti razorožitve, demilitari- zacije in demobilizacije, ti pa so pomembne sestavine predmeta prouče- vanja sociologije vojske. Melman je populariziral tezo o demilitarizirani družbi (1988) in razorožitveni proces povezal z ekonomsko konverzijo. Tri leta pred njegovo knjigo, ki je spodbudila veliko strokovnih razprav, je Haltiner (1985) empirično preizkusil proces demilitarizacije kot proces spreminjanja vrednot. Shaw (1990) je opisoval povezanost med militariz- mom in demilitarizacijo. Van Doorn pa je bil med prvimi vojaškimi so- ciologi, ki je razvijal teoretično paradigmo o »zmanjševanju množičnih vojsk« (1975). Tezo je pozneje tudi empirično dokazal Haltiner (1998). Omenjeni avtorji oziroma njihove paradigme in empirična dela so temelj vojaške sociologije kot najbolj zainteresirane znanosti za kvalitativne procese obrambne in vojaške konverzije, medtem ko je kvantitativni vi- dik obrambne konverzije še vedno predvsem ekonomsko obravnavan. V desetletju čakanja na dividende zaradi družbene rekonstrukcije po koncu hladne vojne se je razširil in dopolnil tudi koncept konverzije, tako da se znotraj tega koncepta obravnavajo pojavi vojaške demobiliza- cije po končanih oboroženih spopadih ter v miru, pa tudi pojav nevojaš- ke uporabe vojaške infrastrukture.3 Kljub temu se je v javnosti in v stro- 2 Dvomi glede mirovnih študij na splošno in glede obrambne konverzije so vključeni v sam začetek vojaške sociologije, ko se je določal obseg tematike, ki sodi v vojaško sociologijo. Kurt Lang, ki je bil avtor prve anotirane bibliografije sociologije vojske, objavljene v reviji Current Sociology (16. 3. 1968; tiskano 1970), je pri metodologiji vključevanja in izločanja posameznih besedil v bibliografijo zapisal, da je vključil vsa besedila, ki so govorila o področjih, povezanih z vojsko, in so imela sociološki pristop, ne glede na to, iz katere stroke je bil avtor, ter izločil vsa dela iz mirovnih študij zaradi morebitnega tendencioznega in vrednostnega pisanja. 3 Bonski mednarodni center za konverzijo (Bonn International Centre for Conversion, BICC) je leta 1996 začel objavljati letno publikacijo o konverziji z naslovom Conver- XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 151 kovnih krogih uveljavila presoja, da sta tako konverzija kot mirovna divi- denda propadla procesa (Voronkov 1996: 134).4 Empirično proučevanje in preizkušanje rezultatov obrambne konverzije sta v nekaterih evrop- skih državah potekali v obdobju 1997–20015 v projektu z naslovom Obrambno prestrukturiranje in konverzija. Tudi študije v okviru tega projekta so pokazale na dilemo glede razmerja med obrambnim pre- strukturiranjem in obrambno konverzijo, in sicer na dilemo glede tega, ali gre za dopolnjujoče se ali za tekmovalne procese v svetovni skupnosti. Izraz konverzija je tako počasi izgubil svoj protivojaški in protivojni teoretični pomen ter se preoblikoval v enega tistih konceptov, s katerimi si lahko vojaštvo pomaga pri oblikovanju mehanizmov za uspešno upora- bo sproščenih vojaških virov. Če je na začetku konverzija še veljala za znanstveni interes ekonomske znanosti, pri čemer naj bi se izmerili učinki konverzije za blaginjo civilne družbe, ter za javni poziv mirovnih aktivistov, je po treh desetletjih raz- voja koncepta jasna potreba po interdisciplinarnem pristopu na znans- tveni ravni ter povezanosti tega pristopa s finančnimi in komercialnimi krogi na praktični ravni. Čeprav je bila konverzija na začetku protivojaš- ko usmerjen pojav, se je v tem času preoblikovala v pojav, ki deluje v interesu vojaštva, interesu storitev, ki podpirajo vojaštvo (obrambna industrija), in tudi v interesu civilne družbe. Če je ob svojem nastanku koncept konverzije pomenil protislovno temo med vojaštvom in civilno družbo, je danes povezovalni element v civilno-vojaških odnosih. Konverzija: preoblikovanje obrambnega aparata in sprememba družbene perspektive V preteklih treh desetletjih se je konverzija razvijala kot empirični pojav in kot analitični koncept z različnimi pomeni. The Dictionary of Alterna- tive Defense (Slovar alternativne obrambe) trdi, da pojem konverzije opi- suje preusmeritev proizvodnih sredstev iz vojaške v civilno proizvodnjo ali v širšem pomenu besede uporabo teh sredstev iz vojaške v civilno. V sion Survey. Publikacija prinaša najnovejše podatke o globalni razorožitvi, demilita- rizaciji in demobilizaciji. Podatki se merijo s tako imenovanim indeksom BIC3D (BICC Conversion, Disarmament, Demobilization and Demilitarization). 4 Voronkov šteje mirovno dividendo med mite, ki so se oblikovali že med hladno voj- no. Tako naj bi bila mirovna dividenda nekakšno magično sredstvo za rešitev vse vrste vprašanj. 5 Evropska komisija je ta projekt izvajala v okviru programa COST. Projekt naj bi po- menil empirično analizo različnih vidikov obrambnega prestrukturiranja in konver- zije, še zlasti pa ekonomske, socialne, kulturne in politične rezultate v 14 sodelujo- čih državah, to je v Avstriji, Belgiji, Danski, Italiji, Finski, Franciji, Madžarski, Nem- čiji, Nizozemski, Norveški, Sloveniji, Španiji, Švedski in Veliki Britaniji. 152 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX še širšem pomenu besede pa pomeni konverzija preusmeritev družbe iz obdobja vojne v obdobje miru (Møller, 1995: 91–92). Brzoska (1999: 132– 133) razlikuje med tremi skupinami analitične uporabe pojma konverzije. Prva skupina konceptov se omejuje na preoblikovanje podjetij s področja obrambne industrije iz proizvodnje za vojaške potrebe v proizvodnjo civilnih dobrin (ta koncept naj bi bil posebej razvit v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih dvajsetega stoletja). Druga skupina koncep- tov se osredotoča na preoblikovanje vseh vrst virov, ki se pojavljajo v vojaškem sektorju. Tretja skupina konceptov izgublja pretežno ekonom- ski vidik proučevanja in vključuje vse oblike ekonomskih, psiholoških, kulturnih in političnih sprememb, ki se dogajajo v družbah z zmanjšani- mi vojaškimi prizadevanji. Brzoska meni, da je prva skupina konceptov preozka, ker se ukvarja samo z eno od sprememb v vojaškem sektorju, pri čemer predpostavlja popolno preusmeritev iz vojaške v civilno proi- zvodnjo. Tretja skupina konceptov je po njegovem mnenju preobremeni- la koncept konverzije kot analitični koncept, in sicer zato ker vključuje tudi pojave, ki ne zadevajo nujno krčenja v vojaških sektorjih. Za anali- tične in praktične namene je še najprimernejša uporaba druge skupine konceptov, saj vključuje perspektivo nove oziroma drugačne uporabe ob- stoječih virov (Brzoska, 1999: 133). Koncept drugačne uporabe obstoječih virov je bil oblikovan na bon- skem mednarodnem centru za konverzijo BICC. Uporablja se kot empi- rično merilo za konverzijo na šestih ključnih področjih, rezultati teh mer- jenj pa se objavljajo v redni letni publikaciji Conversion Survey. Ta ključna področja so: realokacija finančnih virov, preusmeritev raziskova- nja in razvoja, preoblikovanje vojaštva, demobilizacija in ponovno vklju- čevanje v družbo, zapiranje vojaških oporišč in njihova preusmeritev, razpoložljivost presežkov orožja. Na teh področjih je mogoče uporabiti kvantitativne kazalce iz ekonomskih znanosti in tako pojasniti, katera raven kvantitativnega preoblikovanja obrambnih zmogljivosti je bila do- sežena. Projekt Obrambno prestrukturiranje in konverzija, ki ga je vodila Evropska komisija (1997–2001), je potekal v okviru družboslovnih zna- nosti ter pri tem obdeloval predvsem tri razsežnosti konverzije: konverzi- jo vojaške industrije (Serfati, 1996), regionalne razsežnosti zapiranja vojaških oporišč in obratov vojaške industrije (Jauhiainen et al., 1999) in socialnokulturne vidike konverzije (Jelušič, Selby, 2000; Manigart, Jelu- šič, 2001). Pri vseh treh razsežnostih so bila upoštevana razmerja med obrambnim prestrukturiranjem in obrambno konverzijo v obdobju po koncu hladne vojne. Sociologija vojske se ukvarja predvsem s kvalitativnimi vidiki konver- zije. To pomeni, da proučuje sociokulturne vidike vseh šestih ključnih področij konverzije, pri čemer pa je glavno zanimanje še vedno usmerje- no predvsem v področje demobilizacije in reintegracije vojaškega osebja. Kvalitativna konverzija se torej ne proučuje le kot stranski produkt XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 153 preoblikovanja oboroženih sil, temveč tudi kot odnos med vojaško orga- nizacijo in civilnim okoljem. Tako v vojaškem kot v civilnem okolju se morajo oblikovati nove družbene perspektive za tiste, ki ostajajo v vojaš- kem sektorju ali v sektorjih, ki so z vojaštvom povezani (se pravi v vojaš- kih oporiščih, v vojaški industriji), za tiste, ki zapuščajo vojaški sektor, in za civilno družbo, ki mora sprejeti odvečne vojaške zmogljivosti. Novejša zgodovina kaže, da zmanjševanje oboroženih sil ne vodi vedno v kvalita- tivno konverzijo sproščenih virov, s čimer je dodatno potrjena teza o konverziji kot razkošju najbogatejših držav, medtem ko si revne države ne morejo privoščiti zagotovitve dodatnih sredstev, da bi lahko sproščene vire preusmerile v nove dejavnosti. Konverzija in podobni koncepti (razorožitev, diverzifikacija, obrambno prestrukturiranje) Konverzija in razorožitev sta vzporedna procesa, ki sta se okrepila z umirjanjem hladne vojne. Oba procesa sta pogosta v državah, ki so pri- padale meddržavnim zvezam hladne vojne, to je v državah članicah zve- ze Nato in v državah, ki so pripadale nekdanjemu Varšavskemu sporazu- mu. Procesa sta opazna tudi v tistih državah, ki so bile nevtralne ali neuvrščene v zunanji politiki oziroma v odnosu do obeh nekdanjih blo- kov. Razorožitev je bila delno vodeni proces. To pomeni, da je potekala kot rezultat doseženih dogovorov med nekdanjimi nasprotnicami ali med zainteresiranimi državami. V nekaterih primerih je bila razorožitev tudi spontani proces, v katerem so številni člani vojaškega osebja zapuš- čali vojaške organizacije v iskanju perspektivnejših zaposlitev na civil- nem trgu delovne sile. Ta vrsta razorožitve je bila posledica hitrega zniže- vanja življenjskega standarda vojaškega osebja, do česar je prišlo v večini posocialističnih držav. Poleg velikega števila vojakov, ki so zapuščali vojaške organizacije, je prišlo tudi do velike širitve odvečnega orožja. Pre- sežki orožja, posebej lahkega pehotnega orožja, so se selili v nova območja oboroženih spopadov. Evropa je bila prostor, v katerem sta se odvijala oba omenjena procesa, se pravi množičen odhod vojaškega oseb- ja, posebej mlajšega in še sposobnega uveljaviti se v drugih poklicih, ter izginjanje zalog odvečnega orožja. Na Balkanu oziroma v Jugovzhodni Evropi se uveljavi še en poseben proces, ki je posledica zmanjševanja po- klicnega jedra posebej vzhodnoevropskih posocialističnih vojsk, to pa je nova zaposlitev odvečnih vojakov v oboroženih spopadih ali po njih. Gre v bistvu za dva ločena pojava. Določeno število poklicnih vojakov nekda- njih socialističnih vojsk se kot sproščena delovna sila pojavlja v balkan- skih spopadih kot prostovoljci v bojih na strani različnih vojskujočih se strani. Precejšnje število poklicnih vojakov pa se prav zaradi povečanih potreb po pripadnikih mirovnih sil na Balkanu uspešno izogne demobili- 154 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX zaciji tako, da odide v mirovne operacije za bistveno višji zaslužek, kot bi ga dobili doma. Torej vidimo, da se vojaško osebje, ki velja za presežek delovne sile v vojski, ozira ne le po civilnih službah, temveč tudi po služ- bah na vojaškem trgu delovne sile, predvsem zunaj domačih držav.6 Brzoska (2000, 15–16) povezuje proces razorožitve s procesom konver- zije tako, da šteje proces razorožitve kot začetno točko v procesu konver- zije. Sicer pa je razorožitev večrazsežnosten in včasih tudi protisloven po- jav. Kaže se sicer v manjši količini orožja, vendar ne pomeni, da ga vedno spremlja tudi zmanjšanje vojaških sposobnosti oziroma zmogljivosti. Zmanjšanje števila določene vrste orožja namreč lahko vodi tudi v pove- čano količino orožja druge vrste ali v bolj sofisticirano orožje. To pa pove- čuje vojaške zmogljivosti. Zmanjševanje v izdatkih za vojsko se lahko konča tudi v strukturni prilagoditvi znotraj vojaškega sektorja, ki se po- tem nadaljuje z racionalizacijo in celo povečano produktivnostjo vojaških zmogljivosti. Spremembe v devetdesetih letih dvajsetega stoletja so vojaške organizacije potisnile v situacijo, v kateri lahko dobijo bistveno manj osebja, so družbeno manj pomembne kot med hladno vojno, toda hkrati imajo več obveznosti in so tudi večkrat uporabljene v vojaškofunk- cionalnem smislu. Gre za paradigmo »manj vsega« (less of everything), ki jo razvijajo nekateri sodobni vojaški sociologi (Boëne et al., 2000: 43), in pomeni protislovje med zmanjšanimi vojaškimi izdatki po koncu hlad- ne vojne ter povečanimi političnimi in javnimi pričakovanji glede učinko- vitosti in sposobnosti vojske za spopadanje z novimi izzivi, grožnjami in tveganjem. Torej lahko rečemo, da ima razorožitev kvantitativno razsežnost, ki se pokaže v zmanjšanih ali povečanih vojaških zmogljivostih. Zmanjšani vojaški izdatki niso nujno dokaz manjšega pomena vojske v civilnem okolju. Avtorji študije o švedski vojski v mednarodnih odnosih (Boëne et al., 2000: 44–45) ugotavljajo, da je vojaška obramba postala manj po- memben politični cilj, kajti za ljudi so pomembnejši izobraževanje, zdravstvena nega, boj proti kriminalu, ustvarjanje novih delovnih mest, skrb za okolje in druge potrebe vsakdanjega življenja. Kljub temu je zau- panje v vojsko kot institucijo ostalo na visoki ravni ali se je glede na nek- danje trende iz osemdesetih let celo povečalo. Obravnavana protislovja v razorožitvi kažejo, da je ne moremo obrav- navati kot kvantitativno zmanjševanje vseh vidikov vojaškega sektorja in kvalitativno izgubljanje pomena vojske v družbi. Brzoska (2000: 29) 6 Zvezna republika Jugoslavija (ZRJ) je uporabljala ruske prostovoljce, da so se borili na strani Srbov v Bosni in Hercegovini (1992–1995). Kaže, da so ti prostovoljci ostali nekje na srbskih ozemljih ali pa so se drugi pojavili v Srbiji pozneje, saj so nastopali kot mobilizacijska sila med Natovimi napadi na ZRJ v letu 1999. Ruski prostovoljci so se udeleževali velikih protivojnih in protinatovskih demonstracij v Beogradu in drugih srbskih mestih, s čimer so v bistvu srbske oblasti želele pokazati svojim državljanom, da je Rusija pripravljena pomagati Srbiji. Ruski prostovoljci so bili na mitingih sprejeti z ovacijami, toda Rusija ni bila pripravljena ponoviti začetka prve svetovne vojne, ko je podprla Srbijo v podobni situaciji. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 155 meni, da je treba v zvezi s tem razlikovati med različnimi procesi, in sicer med kvantitativno razorožitvijo, ki lahko vodi v ponovno uporabo odveč- nih ali sproščenih virov, se pravi v ekonomsko konverzijo, med kvalita- tivno razorožitvijo, ki vodi v prestrukturiranje sil ali v tako imenovano vojaško-politično konverzijo, ter demilitarizacijo, ki vodi v kulturno, psi- hološko preusmeritev oziroma v konverzijo družbe. Upoštevaje tovrstno tipologijo razsežnosti konverzije, bi lahko rekli, da se vojaška sociologija v glavnem ukvarja z vojaško-politično konverzijo in s konverzijo družbe. Gledano kratkoročno takoj po koncu hladne vojne mirovne dividende ni bilo, zato so se mnogi strokovnjaki, pa tudi javnomnenjski voditelji pritoževali, češ da je konverzija napačen proces. Pričakovanja, da bo obrambna konverzija imela kratkoročne učinke, so bila naivna in so pra- viloma izhajala iz preozke definicije konverzije, in sicer definicije, ki predpostavlja takojšnjo polno pritegnitev sproščenih vojaških virov v civilnem okolju. Razočaranje strokovnjakov zaradi neuresničene mirov- ne dividende je kar precej vplivalo na javno mnenje ter na politične in akademske kroge. Zato se dogaja, da nekateri strokovnjaki, čeprav se uk- varjajo s temami s področja konverzije, ne želijo povezovati svojega dela s samim konceptom konverzije (Brzoska 1999: 131). Tako se je začel upo- rabljati nov koncept, ki opisuje politiko uporabe vojaške tehnologije v civilne namene, in sicer »obrambna diverzifikacija«. Zelo priljubljen je predvsem v Veliki Britaniji, v kateri je laburistična vlada podprla omenje- ni proces in pomagala pri ustanovitvi agencije za diverzifikacijo. Ta je na- menjena nadzoru nad vsemi oblikami prizadevanj za konverzijo obram- bne industrije. Diverzifikacija pomeni, da se podjetje (ali tehnologija) popolnoma preusmeri na drugo ekonomsko področje, vendar pri tem ne izgubi svojih prejšnjih dejavnosti, temveč spremeni svojo notranjo struk- turo delovanja (Struys, 2000: 34). Proces, ki tudi poteka hkrati z obrambno konverzijo, je obrambno pre- strukturiranje. Dilemo o razlikovanju med konverzijo in obrambnim pre- strukturiranjem je mogoče razložiti z naslednjimi ugotovitvami (Jelušič, 2000: 311–312): Prvič, obrambno prestrukturiranje je proces, ki prizadeva vse nacio- nalne in nadnacionalne obrambne organizacije in institucije. Konec hlad- ne vojne je vplival na naravo sodobnih konfliktov tako, da je lahko prišlo do zmanjševanja vojaških izdatkov in obsega oboroženih sil. Odprle so se nove možnosti za zavarovanje mednarodne varnosti držav, posebej ti- stih, ki so pripadale nekdanjemu socialističnemu svetu. Vse, posebej evropske države so bile ne glede na svoj politični sistem, velikost in vlogo v mednarodni skupnosti prisiljene v preoblikovanje svojih obrambnih zmogljivosti. Drugič, konverzija je proces, ki sledi zmanjšani uporabi vojaških in obrambnih virov, potrebuje načrte, programe in zavestno akcijo. Nanaša se na organizirano preusmeritev ljudi, veščin, tehnologij, opreme, finanč- nih in ekonomskih virov iz dejavnosti, ki so povezane z obrambo ali 156 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX vojaštvom, v civilne dejavnosti. Konverzija ni poceni, pa tudi ne spontan proces. Za konverzijo so potrebni znanje, denar, zamisli in čas. Tretjič, obrambno prestrukturiranje je običajno proces, ki ga vodi država, lahko pa ga nadzirajo tudi mednarodne organizacije, kar v neka- terih primerih vodi v razorožitev, demilitarizacijo ali celo v konverzijo, praviloma pa le v preoblikovanje znotraj samega obrambnega sektorja. Konverzija pa je lahko proces, ki ga vodi država (državna agencija), lahko pa tudi regionalne, lokalne ali celo zasebne organizacije. Vlade niso v vseh primerih zainteresirane za vlaganje v konverzijo, kajti ta je lahko kratkoročno bistveno dražja kot samo zaprtje dejavnosti. Četrtič, obrambno prestrukturiranje in konverzija morata biti obravna- vana skupaj, kadar obstaja socialna potreba po preusmeritvi obrambnih virov v druge družbene sektorje. Če pride do preusmeritve znotraj obrambnega sektorja in to vodi v učinkovitejšo obrambo ali v boljšo upo- rabo omejenih virov, je ta proces primerneje poimenovati obrambno pre- strukturiranje. Petič, v obrambnem sektorju prihaja do procesov, katerih cilj je pove- čanje obrambne učinkovitosti in razvoj civilne družbe. Primer takšne vr- ste je razvoj informacijske tehnologije. Zgodovina razvoja medmrežnih komunikacij pokaže, da so bile prve oblike omrežnih elektronskih ko- munikacij razvite v ameriški vojski. Arpanet, predhodnik sedanjega In- terneta, je bil namenjen ohranitvi komunikacij, tudi kadar bi kateri od poveljevalnih centrov izpadel iz omrežja zaradi jedrskega napada. Na- slednik Internet omogoča najhitrejši možni način prenosa ogromnih ko- ličin podatkov za civilne namene. Velikokrat pa je tudi zelo primeren medij za vodenje internetne vojne (Caforio, 2000). Zdaj se mora vojaštvo prilagoditi redu (ali neredu) civilnega Interneta. Paradoks pa je v tem, da je za vojaško organizacijo in za obrambni sektor primerneje privaditi se »nevojaški« tehnologiji in strategiji z namenom izpopolniti obrambno učinkovitost, kot pa nadaljevati s tradicionalnim konceptom vojaške samozadostnosti. Konverzija in dividende konca hladne vojne Ob koncu hladne vojne je bila ekonomska konverzija pravi hit ekonom- skih analiz, političnega jezika in celo javnega mnenja. Koncept ekonom- ske konverzije je bil preveden v koncept »mirovne dividende« (Gleditsch, 1996). Ta koncept se je uporabljal za opisovanje ugodnosti zaradi nižjih obrambnih stroškov in konverzije vojaške proizvodnje v civilno proizvod- njo (Intrilingator, 1996:1). Konverzija iz vojaške v civilno proizvodnjo pa ni le stvar preusmeritve kapitala iz ene kategorije socialne porabe v dru- go. Konverzija zahteva temeljno preoblikovanje virov v ekonomiji, vključno s preusmeritvijo oziroma novim usposabljanjem vojakov ali XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 157 delavcev v obrambnem sektorju, preusmeritev kapitala in razvoj zmog- ljivosti za proizvodnjo nevojaških izdelkov ali storitev. Zmanjšana obrambna poraba potencialno vodi v nove pridobitve, kratkoročno pa v zmanjševanje obrambnih stroškov, v nezaposlenost oziroma manjšo za- poslenost delovne sile, kapitala in drugih virov, kar imenujemo stroški. Šele dolgoročno začne zmanjšana obrambna poraba vplivati na razvoj, in sicer tedaj, ko se nezaposleni viri znova zaposlijo in začnejo proizvajati nove dobrine ali storitve (Intrilingator, 1996: 3). Na začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja je bilo veliko javnega optimizma glede obrambne konverzije. To je bilo posledica zaznavanja, da so bile vse prejšnje povojne konverzije praviloma uspešne (Gansler, 1995: 7–9). Vendar pa dogajanja po koncu hladne vojne ni bilo možno v celoti primerjati z dogajanjem po koncu drugih vojn. Obdobja, ki so sle- dila konvencionalnim vojnam, so pokazala veliko žrtev med vojaki in civilisti ter veliko uničenje predvsem civilnih proizvodnih zmogljivosti. Obdobje po koncu hladne vojne pa ni bilo zaznamovano z velikim fizič- nim uničenjem, in vendar je prisililo obrambni sektor k velikemu krče- nju obsega. Obdobje takoj po koncu hladne vojne ne pozna posebnosti, ki jo imenujemo »rekonverzija«, ki pomeni pokonfliktno vračanje neka- terih podjetij k civilnim dejavnostim, potem ko so med vojno proizvajala v glavnem za vojaške potrebe (Struys, 2000: 34). Obrambni podjetniki devetdesetih let so morali konvertirati vire, ki so bili izvorno oblikovani kot viri za proizvodnjo za obrambne potrebe, v proizvodnjo za civilni trg. Po koncu hladne vojne se je izrazito zmanjšanje povpraševanja po vojaš- kih dobrinah pojavilo hkrati z ekonomsko in industrijsko recesijo (pose- bej v Srednji in Vzhodni Evropi). Sproščeni vojaški viri so se znašli na trgu brezposelnih skupaj s sproščenimi (oziroma odpuščenimi) civilnimi viri. V preteklosti je industrija povojnega obdobja nadomestila izgublje- no vojno povpraševanje s civilnim povpraševanjem in potrošnjo v miru. Po hladni vojni pa se to ni zgodilo. Civilni trg dela, kapitala in tehnologij je bil že prenapolnjen. Rekonverzija je torej vrnitev določenih podjetij k civilnim dejavnostim, potem ko so bila začasno angažirana za vojaške potrebe. Nekaj takšnega torej kot demobilizacija mobiliziranih vojakov po koncu sovražnosti. Pri obrambnih podjetjih je rekonverzija pomenila preusmeritev dejavnosti iz vojaških v nevojaške, vendar tako, da vseskozi obstaja del ekonomskih zmogljivosti, ki se ne konvertirajo. Protislovje med kratkoročnimi stroški in dolgoročnimi ugodnostmi zaradi zmanjša- nih obrambnih izdatkov je povzročilo veliko razočaranje nad tako imeno- vano dividendo konca hladne vojne. Stvarnost preoblikovanj po koncu hladne vojne lahko opišemo kot krčenje obrambnih izdatkov, izginjanje tradicionalnih vojaških sovražni- kov, izzivi novih nevojaških groženj, aktivni regionalni in lokalni oboro- ženi spopadi ter regionalne oboroževalne tekme. Večina odzivov na to novo stvarnost se odvija v okolju obrambnega prestrukturiranja. Ti odzi- vi so lahko: 158 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Prvič, načrtovano obrambno prestrukturiranje kot proces, ki prilagaja obrambni sektor na zmanjšane obrambne izdatke, preusmeritve se doga- jajo v glavnem znotraj obrambnega sektorja, pri čemer nekateri presežki delovne sile še ostajajo na plačilni listi ali pa so prisiljeni v zgodnje upo- kojevanje. Rezultat tega procesa je učinkovita obramba ob zmanjšanih stroških, opazen pa je predvsem v bogatejših državah Zahodne Evrope. Drugič, nenačrtovano obrambno prestrukturiranje, ki se kaže pred- vsem v zapiranju podjetij in vojaških oporišč oziroma objektov ter v brez- poselnosti vojakov, častnikov in civilnih delavcev v obrambnem sektorju. Skupen rezultat je zmanjšana obrambna učinkovitost, opazna pa je v večini srednje- in vzhodnoevropskih držav. Tretjič, obrambna konverzija kot preusmeritev ekonomskih, tehnološ- kih, delovnih in drugih virov iz oboroženih sil ter obrambne industrije v civilne dejavnosti. To je proces z dolgoročnimi pridobitvami zaradi zmanjšanih obrambnih zmogljivosti, vendar ob prehodni začasni brezpo- selnosti ali podzaposlenosti dela, kapitala, baz, podjetij in drugih virov (to je proces spreminjanja mečev v pluge). To je skupni evropski ideal, ki pa ga opazimo le v najbogatejših državah in še to le pri nekaterih pri- merih. Četrtič, obrambna diverzifikacija kot proces, v katerem so civilna pod- jetja sposobna konvertirati svojo proizvodnjo, prvotno oblikovano za po- trebe civilnega trga, v vojaške zmogljivosti (sprememba plugov v meče). Prestrukturiranje in diverzifikacija sta procesa, ki potrebujeta javno podporo oziroma provojaške vrednote in ideologije v družbi. Po drugi strani pa je konverzija uspešnejša v okolju protivojaške ideologije in jav- nega skepticizma glede vojaštva. Za uspeh konverzije je potreben čas, zato je treba v tem procesu doseči veliko mero pozitivnih stališč javnosti, politične elite, delavcev v obrambni industriji, vojaških profesionalcev in menedžerjev. Konverzija in demilitarizacija (konverzija družbe) Demilitarizacija je večpomenski koncept. Najožje razumevanje izhaja iz mednarodnega prava, po katerem se demilitarizacija nanaša na prepoved vzpostavitve kakršnih koli vojaških objektov ali oboroženih sil na ozem- lju, določenem s pogodbo. Demilitarizacija določenega ozemlja običajno sledi mirovnemu sporazumu in je namenjena zmanjšanju oboroženih na- petosti ter možnosti ponovnega izbruha sovražnosti. Popolna demilitari- zacija pomeni uničenje vseh vojaških objektov, prepoved vzpostavitve nove vojaške infrastrukture, prepoved vseh oblik delovanja oboroženih sil, razen tistih, ki skrbijo za red in mir, prepoved vojaškega rekrutiranja in urjenja. Po mednarodnem pravu pomeni demilitarizacija tudi vrnitev oboroženih sil v vojašnice po končanih državnih udarih. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 159 Kompleksnejše razumevanje demilitarizacije izhaja iz spremembe vrednot sodobne družbe in iz spremenjene vloge oboroženih sil v družbi. Ta koncept demilitarizacije je povezan z ekonomsko konverzijo in z iz- boljšanjem kakovosti življenja kot dejavnikoma, ki spodbujata indivi- dualnost v sodobnem življenjskem stilu. Za te spremembe se vse bolj uveljavlja izraz postmoderna družba, ki naj bi se pojavila ob vstopu v novo tisočletje, čeprav so nekatere značilnosti tega pojava v sicer manj- šem obsegu, kot ga opazujemo v zadnjih letih, opisovali že dosti pred ve- likimi premiki iz devetdesetih let dvajsetega stoletja, denimo s koncep- tom »demilitarizirane družbe« (Melman) ali »tihe revolucije« (Inglehart). Melman (1988:ix) je menil, da demilitarizirajoča se družba vzpostavlja demokratično odločanje in decentralizacijo, spodbuja produktivne vred- note in sprošča vire, potrebne za katero koli obliko izboljšanja kakovosti življenja. Poleg tega naj bi bila po njegovem mnenju konverzija ekonomi- je iz vojaške v civilno ekonomska alternativa oboroževalni tekmi. Mel- man je dokazoval povezanost treh procesov, in sicer konverzije, demilita- rizacije in razorožitve. Kljub temu je bilo njegovo delo, posvečeno demilitarizirani družbi, podvrženo dvomom in kritikam, ki so zadevale v glavnem utopično naravo Melmanove zamisli, da se bodo institucije za delanje vojne ter supersile prisiljene podrediti vzporednim procesom ra- zorožitve in ekonomske konverzije. Demilitarizacijo lahko razumemo tudi kot spremembo vrednot in sta- lišč do ključne vloge vojaštva v nacionalnovarnostnem sistemu. Haltiner pojasnjuje nastajanje novih vrednot, v katerih vojaštvo ni več osrednja nacionalna ali državna institucija, kot proces »sekularizacije vojaštva« (Haltiner, 1985: 39). To pomeni, da se v družbi vojaštvo sicer dopušča kot ena od institucij za zagotavljanje nacionalne varnosti, vendar nič več kot osrednja ali celo edina institucija za ta namen. Stališča družbe niso usmerjena proti vojski, torej niso protivojaška stališča ali protivojaška ideologija, torej niso izražena v kategorijah za in proti. Stališča do vojske so bolj povezana s pomenom vojske in nihajo med pomembnostjo ali ne- pomembnostjo. Stopnja ignoriranja vojske narašča. Moskos se dotika is- tega vprašanja, ko govori o oboroženih silah in javnih stališčih v različnih obdobjih polpretekle zgodovine. Tako naj bi javnost v sodobnih družbah pred hladno vojno podpirala vojsko; v pozni moderni dobi, torej med hladno vojno, je bilo stališče javnosti do vojske ambivalentno. V postmo- derni dobi, torej po koncu hladne vojne, pa postaja odnos javnosti do vojske vse bolj indiferenten (Moskos, 2000: 15, 20). Razlago za to indife- rentnost iščemo v koncu splošne vojaške obveznosti, ki se odvija v Evro- pi po koncu hladne vojne, s čimer postaja splošni populaciji vojaška služ- ba vse manj znana. S tem se povečuje prepad med vojaško in civilno sfero. Konec splošne vojaške obveznosti je posledica dolgoročnega zmanjševanja obsega množičnih vojsk, ki ga opazujemo vse od konca druge svetovne vojne (Van Doorn, 1975; Burk, 1992; Haltiner, 1998). 160 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Konverzija vojaškega osebja Socialne posledice krčenja obrambnih izdatkov Vojaška sociologija se po koncu hladne vojne predvsem ukvarja s poja- vom demobilizacije vojakov, ki je posledica konca vojn ali pa krčenja obrambnih izdatkov v miru. Koncept demobilizacije vojakov po koncu hladne vojne se deloma stika s pojavom, ki zadeva »teorije o zmanjševa- nju množičnih vojsk« (Haltiner, 1998: 7), še posebej v tistem delu, kjer se nanaša na erozijo koncepta množične vojske na temelju vojaške obvezno- sti. Nanaša pa se tudi na veliko širši proces demobilizacije profesionalne- ga vojaškega osebja (torej osebja, ki je na vojaški plačilni listi), ki mora zaradi krčenja obrambnih izdatkov zapustiti službo v vojski in poiskati novo, uglednejšo, bolje plačano ter zanesljivejšo službo na civilnem trgu delovne sile. Ta vidik demobilizacije je povezan s ponovno vključitvijo vojakov v civilno življenje. Kvantitativna merila za zmanjševanje vojaštva v preteklem desetletju kažejo, da je v svetu število vojakov padlo z 28,8 milijona v letu 1987 na 22 milijonov v letu 1997. Število vojakov na državljana upada še hitreje. Tako je bilo v letu 1987 5,7 vojaka na tisoč prebivalcev, v letu 1997 pa 3,7 vojaka na tisoč prebivalcev. Seveda so med celinami velike razlike, pri če- mer je v Evropi zmanjšanje števila vojakov najizrazitejše, in sicer se je zmanjšalo na 62 odstotkov obsega iz leta 1987 (Conversion Survey, 1999: 76). Demobilizacija pomeni zmanjšanje številčnosti osebja, zmanjšanje ob- sega redne vojske, paravojaških sil in tudi civilnega osebja, ki ga zaposlu- jejo oborožene sile. Publikacija Conversion Survey (1999:76) v pojem de- mobilizacije ne vključuje tistega osebja, pri katerem gre za naravni premik iz vojaške v civilno sfero, ki se dogaja v vojski. Vendar pa je po- datek o prehodnosti osebja pomemben za merjenje demobilizacije v smi- slu konverzije, saj ta prehodnost ravno tako zahteva posebna sredstva, s katerimi je treba neustreznim vojakom ali vojakom po izteku pogodbe pomagati najti službe v civilnem sektorju. Poleg tega je kroženje osebja med civilno in vojaško sfero pomemben kazalec pritoka novih idej v vojaško sfero, hkrati pa tudi kazalec razmerja med institucionalno in po- klicno naravo osebja (Moskos, Wood 1988). Kroženje osebja kaže, koliko je vojaška profesija konvergentna ali divergentna glede na druge civilne profesije (Caforio, 2000), se pravi, koliko se po svojih značilnostih pribli- žuje značilnostim civilnih profesij. Vojaki, ki so bili izpostavljeni konver- gentni profesionalni socializaciji, so bolje pripravljeni na kroženje oziro- ma odhod iz oboroženih sil kot pa tisti, ki so bili izobraženi v bolj divergentnih vojaških izobraževalnih sistemih, poleg tega pa so tudi bolje pripravljeni na ponovno vključitev v civilno življenje in sposobni hitreje prispevati k proizvodnji civilnih dobrin. Kroženje osebja je največje v državah, v katerih imajo veliko obvezni- XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 161 kov, vendar ti ostanejo v vojski samo določeno obdobje. Ko končajo ob- vezno služenje vojaškega roka, zapustijo organizacijo, gredo v rezervno službo ali pa postanejo (v nekaterih primerih) pogodbeni vojaki. Vojaki, podčastniki in častniki praviloma vedo, kaj morajo izpolniti za napredo- vanje in ohranitev službe ter v katerih primerih se njihove pogodbe izte- čejo. Vendar pa se prostovoljni odhodi iz vojske ne dogajajo vedno v tolikšni meri, kot bi si to želeli načrtovalci vojaškega osebja. Veliko po- klicnih vojakov, podčastnikov in častnikov bi raje ostalo v vojaški organi- zaciji.7 Nove vojaške naloge (posebej nevojne vojaške operacije) zahteva- jo veliko mladih vojakov. To pomeni, da je za poklicne vojske ključnega pomena tekmovati na trgu delovne sile in nadaljevati z rekrutiranjem mlajšega osebja, medtem pa skrbeti za ponovno urjenje starejšega osebja ter jim pomagati pri iskanju novih zaposlitev (Manigart, 2000: 61). Demobilizacija je samo začetni del procesa konverzije osebja (Kingma, Pauwels, 2000: 16). Drugi del tega procesa se nanaša na ponovno vključi- tev v civilno okolje in ta drugi del procesa je dejanska konverzija. To po- meni, da se demobilizacija lahko konča tudi z razpustitvijo vojakov8, kar potem samo poveča število brezposelnih v družbi ali pa lahko pomeni celo nevarnost za družbo, kajti brezposelni vojaški veterani imajo lahko posebne predstave o tem, kako poiskati sredstva za preživetje. Prehod iz demobilizacije v ponovno vključitev v družbo zahteva dodatna sredstva, pri čemer je ponovna vključitev nujna, če hočemo zagotoviti produktivno vlogo demobiliziranih vojakov v civilnem življenju. Kingma in Pauwels (2000: 16) razlikujeta med različnimi vidiki ponovne vključitve v družbo, kot so socialni, politični, ekonomski in psihološki. Socialni, politični in ekonomski vidiki ponovne vključitve so povezani s sposobnostjo družbe, da sprejme nekdanje vojake ter tiste, ki so odvisni od njihovega dela. Psi- hološka prilagoditev pa je odvisna od vojakove osebne prilagoditve civil- ni situaciji. Gre za proces spreminjanja vrednot vojaka oziroma spremi- njanja vojaške zavesti, pri nekdanjih vojakih pa celo za proces psihološke obravnave stresnega sindroma. Ponovna zaposlitev je praviloma prvi korak v procesu ponovne vklju- čitve ljudi, ki so bili navajeni na poseben način življenja ter poznali le do- ločeno znanje in veščine. Nekatere veščine, denimo bojevniške veščine iz bojnih enot, niso uporabne v civilnem življenju, torej se ne dajo konverti- rati. Danes je vse bolj jasno, da bodo vojske težko rekrutirale vojake, če 7 Nekatere države s poklicno vojsko, kot je belgijska, se srečujejo z vprašanjem stara- nja vojske, kar je posledica ukinitve vojaške obveznosti in velikega krčenja obsega oboroženih sil (Manigart 2000: 55), v katerem ni bilo potrebe po novih poklicnih vo- jakih. 8 Demobilizacija je lahko zelo ustrezen proces za potrebe oboroženih sil, ker zagotav- lja zmanjšanje osebja, toda z vidika posameznih vojakov posledice demobilizacije niso tako pozitivne. Primer razpustitve vzhodnonemške vojske ob združitvi obeh Nemčij kaže, da je sama razpustitev potekala dokaj enostavno, toda veliko poklic- nih vojakov ni bilo nikoli vključenih v novo združeno vojsko. Niso ustrezali predpi- sanim pogojem in prepuščeni so bili sami sebi (Kingma, Pauwels, 2000: 18) 162 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX jim obenem ne bodo ponudile ustreznih nadomestil oziroma perspektiv za iskanje zaposlitve po izteku pogodbe. V obdobjih velike brezposelno- sti je vojaška služba način za pridobivanje stabilne službe in stalnega za- služka.9 V obdobjih s sorazmerno nizko stopnjo brezposelnosti pa mora- jo vojske ponuditi možnosti nadaljnje civilne kariere, če hočejo dobiti kakega vojaka. Po Brzoskovem mnenju (2000:31) obstajajo različni načini za vzposta- vitev mostu med obdobjema civilne kariere sodobnega vojaka, in sicer urjenje v vojaški službi za potrebe civilnega dela ter ugodnosti, ki vodijo v zgodnje upokojevanje. Najprimernejše je dodatno urjenje. Poleg tega je kar nekaj dejavnosti v vojski, ki so tudi civilno uporabne (npr. vozniki to- vornjakov). Oborožene sile lahko ponudijo tudi dodatno izobraževanje, ki poteka na vojaških ali civilnih ustanovah. Izobraževanje za civilno ka- riero lahko poteka med vojaškim delom in urjenjem ali pa po koncu vojaške kariere. V nekaterih primerih pa so vojaki že izurjeni za dva po- klica, imajo npr. določeno stopnjo civilne izobrazbe, preden vstopijo v vojsko. To pomeni, da so neke vrste dvojno uporabni vojaki. Iskanje civilne zaposlitve ne glede na dodatno urjenje, primerno sveto- vanje, pomoč pri ponovni vključitvi v družbo zahteva določeno stopnjo pripravljenosti za prilagoditev civilnemu okolju. Tisti vojaki, ki so bili del vojaške organizacije od zgodnje mladosti, morajo prestati zelo obsežno preoblikovanje, ki se nanaša na konverzijo vojaške miselnosti. Konverzija vojaške miselnosti Posamezniki, ki morajo zapustiti vojaško organizacijo zaradi krčenja osebja ali iskanja boljše zaposlitve, se morajo prilagoditi zahtevam po- klicne kulture civilnega podjetja. Navajeni so bili na vodenje od zgoraj navzdol. Prisiljeni so v opuščanje vzpostavljenih socialnih mrež, imajo pa tudi težave z veliko prilagojenostjo vojaški kulturi. Obstajajo nekatere plati vojaške kulture, ki nikakor niso uporabne za civilne organizacije, v vojaški organizaciji pa so zelo cenjene. Bojevniški in moški vojskovalni imidž sta elementa vojaške kulture, ki nista sprejemljiva za civilno okolje (Garb, 2000a: 278). Prepad med vrednotami civilnega in vojaškega okolja obremenjuje konverzijo vojakov, kajti izurjeni so za konzervativno vojaško etiko, ki te- melji na disciplini, morali in ubogljivosti. Za doseganje učinkovitosti mora vojska oblikovati svojo posebno profesionalno kulturo in skupno miselnost. Abrahamsson (1972: 78) navaja pet sestavin vojaške miselno- sti: nacionalizem, pesimizem, alarmizem, konservativnost in avtoritar- nost. Te sestavine so posledica vojaške vzgoje, lahko pa so le produkt okrepitve določenih vrednot, stališč in interesov ljudi, ki so se odločili, 9 Vendar obstaja tudi nevarnost, da v primerih, ko hkrati poteka veliko krčenje obse- ga vojske, naloge pa ostajajo iste, preostalo osebje prevzame nase ogromno dela, ne da bi bilo za to ustrezno plačano (Kiss, 2000: 224–225). XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 163 da postanejo vojaki. Vojaške vrednote lahko odsevajo predpostavljeno socializacijo, stopnjo vojaške socializacije ali življenjski cikel vojaka. Za začetek procesa konverzije vojaške miselnosti je torej potrebna resociali- zacija. Obstajata dve prevladujoči teoriji o vlogi vojaške socializacije pri obli- kovanju vojaške miselnosti. Po teoriji, ki izhaja iz socializacije v vojski kot totalni ustanovi, mortifikacijski proces v vojski (Goffman, 1964) po- polnoma spreminja socializacijski okvir posameznika. Druga teza pa poudarja dejstvo, da vojska v glavnem samo krepi stališča in vrednote, ki so se pri posamezniku razvile v primarni ali pa v pričakovani socializaci- ji. To pomeni, da se nekateri posamezniki vnaprej pripravljajo na kultu- ro, ki jih čaka v vojski. Mednarodna študija študentov desetih evropskih vojaških akademij, ki jo vodi Giuseppe Caforio, je poskušala določiti mejo, do katere se vrednote častnikov oblikujejo v procesu vojaške socia- lizacije in koliko teh vrednot posamezniki v resnici prinesejo s seboj iz civilnega okolja (Caforio, Nuciari, 1998: 7). Pri ponovni vključitvi v družbo oziroma konverziji vojaškega osebja je pomembno tudi to, kateri motivi so vojaka vodili v vojaško službo, pri če- mer nekateri strokovnjaki (Sarvaš in Hodny (1998:20) razlikujejo med di- vergentnimi motivi za priključitev vojski in med konvergentnimi motivi. Skupina poklicnih vojakov, za katere so bili značilni konvergentni moti- vi, bo laže vstopila v civilno življenje. Skupina poklicnih vojakov z diver- gentnimi motivi pa bo vojaško organizacijo štela za organizacijo sui gene- ris in njihova prilagoditev civilnim vrednotam bo zelo težka. Pokonfliktna demobilizacija in konverzija Povojna ali pokonfliktna demobilizacija je celota vojaških, socialnih, eko- nomskih in psiholoških ukrepov, do katerih pride po koncu sovražnosti. Demobilizacija zadeva vrsto akterjev z različnimi vlogami in interesi. Po koncu vojn so najprej demobilizirane tiste družbene skupine, ki veljajo za tradicionalno nevojaške, med njimi so običajno ženske bojevnice in marginalne etnične skupine. Nekdanje bojevnice povzročajo nove social- ne napetosti, saj so med bojevanjem pridobile novo vojaško in vojno identiteto ter se zavedle možnosti, ki jih imajo tudi v civilnem okolju. Ko so odpuščene iz vojske, družba pričakuje, da se bodo vrnile v svoje tradi- cionalne vloge. Za vse nekdanje bojevnike velja, da je njihova ponovna vključitev v civilno življenje lahko zelo počasna in ne vedno uspešna. S seboj prina- šajo izkušnje in veščine, ki lahko povzročijo dodatne napetosti, in iska- nje zaposlitve v že tako uničenih okoljih ni nujno uspešno. Ponekod po- skrbijo za njihovo psihološko rehabilitacijo, ker so preživeli različne travme, drugod pa so tudi v tem pogledu prepuščeni sami sebi. V nekate- rih predelih sveta se zaposlijo v drugi vojski ali celo vojaški tolpi, uporab- ni so kot najemniki. 164 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Otroci vojaki Poseben problem za proces demobilizacije so otroci vojaki. Otroci vojaki so po definiciji (Vandergrift, 2000: 347) osebe, ki so stare manj kot 18 let in so sestavni del redne ali gverilske vojske. Otroci, ki sodelujejo v spopa- dih, postanejo legitimne vojaške tarče, torej posamezniki, katerih smrt ali pa onesposobitev pomaga k slabitvi nasprotnikove moči (Cohn, Goodwin-Gill, 1997:70). Otroci se priključujejo vojskam prostovoljno ali pa pod prisilo. Za voj- ske tretjega sveta postajajo vse uporabnejša vojaška sila, saj lahko nosijo sodobno, lahko in poceni orožje. Sodobna tehnologija je tudi zelo eno- stavna za uporabo. Poleg tega je možno z otroki manipulirati in jih poši- ljati v zelo nevarne situacije, za svoje poveljnike so pripravljeni izvesti zelo kruta dejanja. Nekateri otroci menijo, da so varnejši, če so v oboro- ženih silah skupaj z drugimi sirotami, uličnimi otroki, begunci. Demobi- lizacija otrok vojakov je težavna in zapletena, ker gre za otroke, ki imajo izkušnje z vojskovanjem, krutimi zločini, imajo tudi željo po maščevanju ubitih družinskih članov. Zaradi psiholoških težav zaradi grozot, ki so jih preživeli, so običajno izločeni iz šolskega življenja in se po demobilizaciji ne morejo zlahka vrniti v izobraževalni proces. Bolj se zanimajo za iska- nje zaposlitve, toda ker nimajo ustreznih civilnih veščin, težko najdejo primerno delo. Otroci vojaki so ena najpretresljivejših posledic vojne. Poleg težav, ki jih imajo po demobilizaciji, so tudi v sami vojni med najnevarnejšimi nasprotniki, kajti njihovo obnašanje v spopadu je nepredvidljivo. Pri re- ševanju sporov, pri katerem se pojavljajo mirovne enote, pomenijo teža- vo, kajti mnogi pripadniki mirovnih sil ne morejo ravnati z otrokom voja- kom kot z enakovrednim nasprotnikom. Sklepne ugotovitve Obrambna konverzija je bila s stališča vojske dolgo obravnavana kot poziv mirovnih aktivistov. Še med hladno vojno je bila to tuja in nevarna ideja za vojske, zaželeni cilj za mnoga gibanja. S konverzijo je bilo pove- zanih veliko mitov in veliko ljudi je naivno pričakovalo, da se bo po kon- cu hladne vojne zgodila preprosta preusmeritev iz vojaške porabe v dru- ge kategorije javne porabe. Po koncu hladne vojne je sicer prišlo do nekaterih pozitivnih rezultatov, posebej v kvantitativnem smislu, vendar pa ne toliko, kot je javnost pričakovala. Doseženi so bili tudi nekateri kvalitativni politični, kulturni in drugi cilji konverzije, ki pa jih kratko- ročno ni mogoče meriti. Konec hladne vojne je prinesel hitro zmanjševanje obsega množičnih vojsk posebej v Evropi. S tem se je pojavila nujnost preusmeritve razisko- vanja in razvoja iz vojaških v druge civilne dejavnosti. Mnogo vojaških XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 165 objektov je zaprtih in čakajo na nove lastnike ter nove funkcije (Prebilič, 2001). Demilitarizacija oboroženih sil ter civilianizacija le-teh in hkratna demilitarizacija družbenih vrednot (Haltiner, 1985) potiskajo vojske v postmoderne vojske (Moskos et al., 2000). V obdobju med 1987 in 1997 je bilo zaradi mirnodobne demobilizacije odpuščenih približno osem mi- lijonov vojakov. Dejansko torej prihaja do dividende konca hladne vojne, vendar pa to postavlja zahteve po dodatnih finančnih sredstvih za kon- verzijo odpuščenih virov in njihovo uporabo v civilne namene. Konverzi- ja vojaških presežkov tako postaja zaželeni cilj odpuščenih vojaških zmogljivosti in še zdaleč ne velja več za poziv mirovnih aktivistov proti vojski. Vojaška identiteta je pod pritiskom različnih dejavnikov. Civilna druž- ba, politiki in mednarodna skupnost zahtevajo spremembo vojaške eks- kluzivnosti v bolj civilizirano vedenje. Vojska je izgubila nekaj svojih kla- sičnih vojaških nalog, ki zadevajo nacionalno varnost države, in dobila nove naloge, ki se nanašajo na nevojne vojaške operacije, večinoma zunaj ozemlja lastne države. Oborožene sile, ki so bile v preteklosti za- snovane kot mehanizem z določenimi mejami, se morajo spremeniti in svoje meje narediti prožnejše. Sodobne oborožene sile spodbujajo med- narodno sodelovanje z dvostranskimi in večstranskimi sporazumi. Vojaki različnih držav, ki sodelujejo v mirovnih operacijah pod enotnim poveljs- tvom Združenih narodov, razvijajo novo večnacionalno vojaško identite- to. To pa pomeni vse bolj napredujoč proces konverzije vojske iz nacio- nalne v mednarodno vojaško identiteto. Konec hladne vojne prinaša večji družbeni dvom in pomanjkanje zani- manja za obrambne zadeve kot kadar koli v zgodovini. To pomeni, da so družbene razmere zelo naklonjene obrambni in vojaški konverziji. Tako se del vojaštva že srečuje z dejstvom, da mora svojo vojskovalno identite- to spremeniti v identiteto za večjo blaginjo družbe. 166 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Viri: Abrahamsson, B. (1972): Military Professionalisation and Political Power. Beverly Hills, London: Sage Publications. Benoit, E. and Boulding, K. E. (eds.) (1963); Disarmament and the Economy. New York, London: Harper & Row. Boëne, B., Dandeker Ch., Kuhlmann, J., Meulen, J. van der (2000): Facing Uncertainty: The Swedish Military in International Perspective. Report No. 2. Karlstad: Swedish National Defence College. Booth, B., Kestnbaum, M. and Segal, D. R. (2001): Are Post-Cold War Milita- ries Postmodern? Armed Forces & Society, 27, 3 (Spring 2001), str. 319–342. Brzoska, M. (1999): Military Conversion: The Balance Sheet. Journal of Peace Research 36, 2 (1999), str. 131–140. Brzoska, M. (2000a): Conversion in a Resource-Reuse Perspective. V: Ljubi- ca Jelušič and John Selby (eds.): Defence Restructuring and Conver- sion: Sociocultural Aspects, str. 14–31. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. Brzoska, M. (2000b): Western Market Economies. V: Natalie Pauwels (ed.): War Force to Work Force, Global Perspective on Demobilization and Reintegration, str. 29–40. Baden-Baden, Nomos Verlagsgesellschaft. Brzoska, M., Markusen, A. (eds.) (2000): Regional Conversion, Special edi- tion of International Review of Regional Science, 23, 1, 2000. Burk, J. (1992): The Decline of Mass Armed Forces and Compulsory Military Service. Defense Analysis 8, 1 (1992), str. 45–49. Caforio, G. (2000): The European Officer: A comparative View on Selection and Education. Pisa: Edizioni ETS. Caforio, G. (2000): Kosovo: War on the Internet. V: Marjan Malešič (ed.): In- ternational Security, Mass Media and Public Opinion, str. 93–112. Ljubljana: ERGOMAS and University of Ljubljana. Caforio, G. And Nuciari, M. (1998): Introduction to the Research. V: Giusep- pe Caforio (ed.): The European Cadet: Professional Socialization in Mi- litary Academies, str. 7–13. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft. Chatterji, M. And Forcey, L.R. (eds.) (1992): Disarmament, Economic Con- version, and Management of Peace. New York: Praeger. Cohn, I. And Goodwin-Gill, G. S. (1997): Child Soldiers, The Role of Chil- dren in Armed Conflicts. Oxford: Oxford University Press, Clarendon Press. Conversion Survey 1996. Global Disarmament, Demilitarization and Demo- bilization. Bonn, Oxford: BICC, Oxford University Press, 1996. Conversion Survey 1997. Global Disarmament and Disposal of Surplus Weapons. Bonn, Oxford: BICC, Oxford University Press, 1997. Conversion Survey 1998. Global Disarmament, Defense Industry Consolida- tion and Conversion. Bonn, Baden-Baden: BICC, Nomos Verlagsge- sellschaft, 1998. Conversion Survey 1999. Global Disarmament, Demilitarization and Demo- XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 167 bilization. Bonn, Baden-Baden: BICC, Nomos Verlagsgesellschaft, 1999. Doorn, J. V. (1975): The Decline of the Mass Army in the West. Armed For- ces & Society, 1 (February, 1975), str. 145–157. Gansler, J. S. (1995): Defense Conversion, Transforming the Arsenal of Democracy. Cambridge: A Twentieth Century Fund Book, The MIT Press. Garb, M. (2000a): Professional Socialisation of Military Personnel as a Factor of Conversion.V: Ljubica Jelušič and John Selby (eds.): Defence Re- structuring and Conversion: Sociocultural Aspects, str. 274–291. Lu- xembourg: Office for Official Publications of the European Communi- ties. Garb, M. (2000b): The Role of the Military Identity in Demobilization and Reintegration.V: Natalie Pauwels (ed.): War Force to Work Force, Glo- bal Perspective on Demobilization and Reintegration, str. 25–27. Ba- den-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft. Gleditsch, N. P., Bjerkholt, O., Cappelen, Å., Smith, R. P., Dunne, J. P. (eds.) (1964): The Peace Dividend: Contributions to Economic Analysis. Am- sterdam, Lausanne, New York, Oxford, Shannon, Tokyo: Elsevier. Goffman, E. (1964): The Characteristics of Total Institutions.V: Amitai Etzio- ni (ed.): Complex Organizations – A Sociological Reader. New York: Holt-Rinehart&Winston. Haltiner, K. W. (1985): Milizarmee: Bürgerleitbild oder angeschlagenes Ideal? Frauenfeld: Verlag Huber. Haltiner, K. W. (1998): The Definite End of the Mass Army in Western Euro- pe? Armed Forces & Society 25, 1, (Fall 1998), str. 7–36. Inglehart, R. (1977): The Silent Revolution – Changing Values and Political Styles among Western Publics. Princeton: University Press. Intrilingator, M. D. (1996): The Peace Dividend: Myth or Reality? V: Nils P. Gleditsch, Olav Bjerkholt, Ådne Cappelen, Ron P. Smith, J. Paul Dun- ne (eds.): The Peace Dividend: Contributions to Economic Analysis, str. 1–13. Amsterdam, Lausanne, New York, Oxford, Shannon, Tokyo: Elsevier. Jauhiainen, J. S. et al. (1999): Post-Cold War Conversion in Europe, Defence Restructuring in the 1990s and the Regional Dimension. Brussels: GRIP. Jelušič, L., Selby, J. (eds.) (2000): Defence Restructuring and Conversion: So- ciocultural Aspects. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. Jelušič, L. (2000): Sociocultural Aspects of Defence Restructuring and Con- version: Some Initial Conclusions.V: Ljubica Jelušič and John Selby (eds.): Defence Restructuring and Conversion: Sociocultural Aspects, str. 306–321. Luxembourg: Office for Official Publications of the Euro- pean Communities. Kingma, K., Pauwels, N. (2000): Introduction. V: Natalie Pauwels (ed.): War 168 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Force to Work Force, Global Perspective on Demobilization and Re- integration, str. 9–19. Baden–Baden: Nomos Verlagsgesellschaft. Kingma, K. (2000): Data and Definitions.V: Natalie Pauwels (ed.): War Force to Work Force, Global Perspective on Demobilization and Reintegra- tion, str. 21–24. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellshaft. Kiss, Z. L. (2000): Changes of Military Mind in Hungary: In the Mirror of Empirical Data V: Ljubica Jelušič and John Selby (eds.): Defence Re- structuring and Conversion: Sociocultural Aspects, str. 214–273. Lu- xembourg: Office for Official Publications of the European Communi- ties. Lang, K.(1968, 1970): Military Sociology 1963–1969. Current Sociology, Vol. XVI, No. 3, 1968, published 1970. Manigart, P. (2000): Force Reduction and Professionalization in Belgium. V: Natalie Pauwels (ed.): War Force to Work Force, Global Perspective on Demobilization and Reintegration, str. 41–64. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft. Manigart, P., Jelušič, L. (eds.) (2001): European Defence Restructuring: Mili- tary and Public View. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. Melman, S. (1970): The Defense Economy. Conversion of Industries and Oc- cupation to Civilian Needs. New York, London: Praeger. Melman, S. (1974): the Permanent War Economy. American Capitalism in Decline. New York: Simon and Schuster. Melman, S. (1983): Profits without Production. New York: Alfred A. Knopf. Melman, S (1988, 1990): The Demilitarized Society. Disarmament & Conver- sion. Montreal: Harvest House, 1988, second printing 1990. Moskos, C. C., Wood, F. R. (eds.) (1988): The Military More Than Just a Job? Westpark Drive: Pergamon-Brassey. Moskos, C. C., Williams, J. A., Segal, D. R. (eds.) (2000): The Postmodern Military: Armed Forces after the Cold War. New York, Oxford: Oxford University Press. Moskos, C. C. (2000): Toward a Postmodern Military: The United States as a Paradigm. V: Charles C. Moskos, John Allen Williams, David R. Segal (eds.): The Postmodern Military: Armed Forces after the Cold War, str. 14–31. New York, Oxford: Oxford University Press. Møller, B. (1996). Military Restructuring and Conversion in Post-Cold War Europe. V: Bjørn Møller and Lev Voronkov (eds.): Defence Doctrines and Conversion. Aldershot, Brookfield: Dartmouth, str. 1–22. Møller, B. (1995): Dictionary of Alternative Defense. Boulder, London: Lynne Rienner Publishers, Adamantine Press,. Pauwels, N. (ed.) (2000): War Force to Work Force: Global Perspective on Demobilization and Reintegration. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesell- schaft. Prebilič, V. (2001): Conversion and Disposal Process of Military Sites in the United Kingdom. Ljubljana: University of Ljubljana. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 169 Sarvas, S., Hodny, J. (1998): The Motivations to Become an Officer. V: The European Cadet: Professional Socialisation in Military Academies, str. 17–29. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft. Shaw, M. (1990): Post-Military Society: Militarism, Demilitarization and War at the End of the Twentieth Century. Cambridge: Polity. Serfati, C. (1996): Les industries européennes d’armement, De la coopera- tion à l’intégration? Paris: La documentation francaise. Serfati, C., Brzoska, M., Hagelin, B., Sköns, E., Smit, W. (eds.) (2001): The Restructuring of the European Defence Industry. Dynamics of Change. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Commu- nities. Struys, W. (2000): Conversion: Economic Strategy or Social Fatality? Defini- tion and Concepts. V: Ljubica Jelušič and John Selby (eds.): Defence Restructuring and Conversion: Sociocultural Aspects, str. 32–42. Lu- xembourg: Office for Official Publications of the European Communi- ties. Vandergrift, K. (2000): Babes in Arms – Demobilizing Child Soldiers. V: Na- talie Pauwels (ed.): War Force to Work Force: Global Perspective on Demobilization and Reintegration. Baden-Baden: Nomos Verlagsge- sellschaft. Voronkov, L. (1996): International Dimensions of the Peace Dividend. V: Bjørn Møller and Lev Voronkov (eds.): Defence Doctrines and Conver- sion, str. 134–152. Aldershot, Brookfield: Dartmouth. Žunec, O., Tatalović, S., Kulenović, T. (2000): The Post-Conflict Restructu- ring of Armed Forces: War veterans in Croatia.V: Ljubica Jelušič and John Selby (eds.): Defence Restructuring and Conversion: Sociocultu- ral Aspects, str. 292–303. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. 170 Maja Garb DEMOBILIZACIJA IN DRUŽBENA REINTEGRACIJA VOJAŠKEGA OSEBJA V DRŽAVAH SREDNJE IN VZHODNE EVROPE1 Uvod Družbene in politične spremembe, ki so zaznamovale svet v osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja, zlasti pa po koncu hladne vojne, neposredno in posredno vplivajo na vsa področja in institucije v družbi, v veliki meri tudi na oborožene sile. Sprememba varnostnih razmer po koncu hladne vojne, iskanje, oblikovanje in preizkušanje novih načinov zagotavljanja miru, spremembe v političnih, gospodarskih in socialnih sistemih, tehnološki razvoj in sprememba družbenih vrednot vplivajo tudi na (pre)oblikovanje in delovanje oboroženih sil kot še vedno po- membne družbene institucije. Eden zelo pomembnih procesov, povezan s sodobnimi družbenimi spremembami, je zmanjševanje obsega oboro- ženih sil. Kot razloge gre v veliki meri upoštevati omenjene spremembe, zelo na splošno pa je mogoče reči, da so države začele zmanjševati obseg svojih oboroženih sil zaradi splošnega izboljšanja varnostnih razmer (vključno s končanjem nekaterih oboroženih spopadov). Še posebej ob- sežna in v kratkem času izvedena so bila zmanjšanja v državah članicah nekdanjega Varšavskega sporazuma, svoje oborožene sile pa (dokaj na- črtno) zmanjšujejo tudi zahodne države. Zmanjšanje je za državo po eni strani koristno, saj zmanjšani kontingent oboroženih sil zahteva manj sredstev za opremo in osebje, po drugi strani pa povzroča številne težave, kot: kam z odvečno in običajno zastarelo opremo, z odvečnimi skladišč- nimi in nastanitvenimi zmogljivostmi, pojavi pa se tudi vprašanje presež- ka vojaškega osebja. V državah nekdanjega Varšavskega sporazuma v Srednji in Vzhodni Evropi presežke vojaškega osebja predstavljajo pred- vsem podčastniki in častniki, izobraženi in usposabljani za tradicionalno vojaško kariero (kot vseživljenjski poklic). Odpust ali odhod iz vojaške službe vsaj v tradicionalnih vojskah zato ne pomeni enostavnega preho- da iz enega poklica v drugega oziroma enostavne menjave poklicnih družbenih vlog (pri vojaškem poklicu predvsem zaradi v civilnem okolju 1 Prispevek izhaja iz doktorske disertacije Maje Garb z naslovom Demobilizacija in reintegracija vojaškega osebja v razmerah sodobne družbene tranzicije (Fakulteta za druž- bene vede, Ljubljana, 2002). XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 171 neuporabnega oziroma manj uporabnega, včasih celo nezaželenega zna- nja ipd.). Govorimo lahko torej o težji civilni zaposljivosti nekdanjih vo- jakov v teh državah, ki pa vendarle ne izhaja le iz posebnosti vojaškega poklica, ampak v veliki meri nanjo vplivajo tudi splošne politične, gospo- darske in socialne razmere srednje- in vzhodnoevropskih držav na pre- hodu. Proces znatnega zmanjševanja številčnosti osebja v oboroženih silah po publikaciji Conversion Survey 1996 (str. 146 – Box 4.1) lahko imenuje- mo demobilizacija vojaškega osebja. Po Dictionary of Military Terms (1986: 71) je demobilizacija vrnitev osebja ali sil iz vojaškega v civilni sta- tus. Obe opredelitvi ustrezata zmanjševanju številčnosti vojaškega osebja tako v postkonfliktnih državah kot v državah, ki zmanjšujejo svojo voj- sko v mirnodobnih razmerah. Obstajajo pa tudi ožje opredelitve demobi- lizacije. Tako Vojna enciklopedija (1971: 373) navaja, da je demobilizacija prehod oboroženih sil v celoti ali po delih iz vojnega v mirnodobno ali mobilno stanje. Sodobnega mirnodobnega zmanjševanja številčnosti osebja v oboroženih silah držav Srednje in Vzhodne Evrope po tej opre- delitvi torej ne bi mogli obravnavati kot demobilizacijo. Nekateri avtorji se zato pojmu demobilizacija izognejo in uporabljajo pojme, kot so odho- di iz vojske ali oboroženih sil, prehod ali tranzicija iz vojske v civilno oko- lje ipd. Po odhodu iz vojske se za posameznika začne proces družbene reinte- gracije – ponovnega produktivnega vključevanja v civilno okolje. Druž- bena reintegracija ima več vidikov. Poudarimo lahko ekonomski (pridobi- tev sredstev za preživetje) in socialni vidik (prilagoditev civilnemu okolju, pridobitev občutka sprejetosti in sama sprejetost v okolje) (glej Conversion Survey 2000: 114). Ruth Jolly, ki je opravila raziskavo med nekdanjimi pripadniki britanske vojske, opozarja, da se vojaškemu oseb- ju, ki zapušča vojsko, dajejo podatki o zaposlovanju, denar in možnost nastanitve, zanemarja pa se »odvajanje« od vojaškega življenja oziroma sprememba identitete. To spreminjanje oziroma privajanje na novo živ- ljenje pa ima več stopenj. Prva je soočenje z nastalimi razmerami oziro- ma s potrebo po odhodu, druga je ločitev od vojaške organizacije (potre- ben je čas za razmislek), tretja pa je resocializacija oziroma prevzemanje nove vloge v družbi. Posameznik mora skozi vse tri stopnje spreminjanja; bližnjic ni; prehod ni uspešen, če posameznik želi s stopnje soočenja na resocializacijo brez prehodnega obdobja. Za uspešno spremembo pa je ključna tudi želja posameznika doseči nov cilj v civilnem življenju (Jolly, 1996: 4, 10–16, 155). Vendar so opozorila o posebni vojaški identiteti in vojaškem slogu živ- ljenja, ki ju je ob demobilizaciji za uspešen prehod v civilno okolje treba spremeniti, običajno na drugem mestu razprav o demobilizaciji in druž- beni reintegraciji vojaškega osebja, poudarjajo pa se ekonomske razsež- nosti obeh procesov. Tako se kot glavni oviri reintegracije poudarjata predvsem svoboden trg delovne sile in potreba po zamenjavi poklica. 172 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Tudi pomoč posameznikom, ki zapuščajo vojaško organizacijo, tako do- mača kot mednarodna, skuša v veliki meri premostiti le ovire pri zapo- slovanju v civilnem okolju. Trendi zmanjševanja obsega oboroženih sil Število vojakov v svetu je svoj vrhunec doseglo leta 1987, ko je oborožene sile v svetu sestavljalo 28,8 milijona oseb, nato pa se je število začelo zmanjševati. Do leta 1999 je število vojakov padlo na 21,7 milijona, kar pomeni 25-odstotno zmanjšanje. Trend zmanjševanja obsega oboroženih sil je značilen za skoraj vse svetovne regije2 (glej graf 1), najobsežnejše pa je bilo zmanjšanje v Evropi (za 42 %) (Conversion Survey 2001: 69–70, 162–167). Graf 1: Gibanje številčnosti vojaškega osebja v svetovnih regijah v obdobju 1985–1999 180 160 Afrika 140 Amerika 120 Azija 100 Evropa Indeks števila osebja 80 SVET 60 1985– 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 povprečje leto Vir: Conversion Survey 2001: 70 – Figure U.11 in str. 158 – data appendix. Nadaljnja primerjava trendov zmanjševanja številčnosti vojaškega osebja med evropskimi regijami pokaže (graf 2), da je ta trend v Vzhodni Evropi3 še skrajnejši kot v drugih regijah. Če med državami Srednje in Vzhodne Evrope izberemo tiste, ki so leta 1999 postale nove polnopravne članice Nata (Češka, Madžarska in Poljska), ter Rusijo, ki si zasluži pozor- 2 Trend zmanjševanja obsega oboroženih sil se je v drugi polovici devetdesetih let preteklega stoletja v nekaterih delih sveta (v vzhodni Afriki, južni Aziji in južni Evropi – glej Figure U.11 v Conversion Survey 2001: 70, in data appendix v Conver- sion Survey 2001: 158–162) zaradi (ponekod ponovnih) izbruhov spopadov in posle- dične mobilizacije obrnil; tako je bilo v Afriki leta 1999 celo več vojakov kot pa leta 1987 (povzeto po Conversion Survey 2001: 69–70). 3 Kategorija Srednja Evropa v viru ni posebej navedena. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 173 nost zaradi obsega njenih oboroženih sil in množičnosti demobilizacije, vidimo, da je trend zmanjševanja obsega njihovih oboroženih sil (graf 3) nad evropskim povprečjem. Izjema je le Poljska po letu 1993. Izstopata pa tudi Češkoslovaška oziroma Češka in Sovjetska zveza oziroma Rusija, pri katerih v grafu uporabljeni podatki kažejo, da se je ob prelomnih dogod- kih številčnost osebja v oboroženih silah skokovito povečala, z razpadom držav in umiritvijo razmer (verjetno pa deloma tudi novo metodologijo preštevanja) pa se je prav tako hitro zmanjšala. Vendar je treba opozoriti na vprašljivost podatkov o številčnosti vojaškega osebja v teh državah. Po- kaže se, da je podatek o obsegu oboroženih sil močno odvisen od vira. Publikacija ( The) Military Balance v nasprotju s publikacijo Conversion Sur- vey ne prikazuje povečanja številčnosti osebja v oboroženih silah teh držav, Pauwelsova (2000: 110) pa opozarja, da je realni obseg oboroženih sil lahko tudi od 10 % do 50 % manjši od uradnih podatkov. Graf 2: Gibanje številčnosti vojaškega osebja v evropskih regijah 220 Evropa 200 vzhodna Evropa 180 = 100) severna Evropa 160 140 južna Evropa Indeks (1999 120 zahodna Evropa 100 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 leto Vir: Conversion Survey 2001: 158 – data appendix. Graf 3: Gibanje številčnosti vojaškega osebja v državah Srednje in Vzhodne Evrope 260 240 220 200 = 100) Češka / Češkoslov. 180 160 Poljska 140 Indeks (1999 Madžarska 120 100 Rusija / SZ Evropa 1989 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 leto Vir: Conversion Survey 2001: 158–163 – data appendix. 174 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Bjørn Møller (1996: 11–12) ugotavlja, da so oborožene sile vedno velik porabnik človeških virov – v raznih »oblikah«: navadnih vojakov, pod- častnikov in častnikov ter tehničnega in podpornega osebja. Zmanjševa- nje obsega oboroženih sil prizadene vse te kategorije in ima različne obli- ke in posledice: 1. Manjše število nabornikov (ali krajši vojaški rok) je predvsem »stati- stični problem«, pomeni pa, da bo več prosilcev za službe oziroma več- ji naval na izobraževalne ustanove. 2. Zmanjševanje števila poklicnih vojakov in častnikov je konkretno vprašanje iskanja alternativnih zaposlitev ali pa zgodnjega upokojeva- nja za številne ljudi. Večinoma je potrebno poklicno usposabljanje. 3. Podčastniki sestavljajo precejšnjo skupino poklicnih vojakov (v tistih državah, v katerih so podčastniki poklicno osebje in ne vojaški obvez- niki). Njihovo znanje zelo težko najde vzporednice v civilnem okolju in so zato zelo težko zaposljivi (čeprav se najdejo tudi niše – so, na pri- mer, preddelavci v tovarnah). 4. Častniki imajo pri prehajanju v civilno okolje resne težave. Njihovo znanje se le redko zahteva v civilnem okolju, so socializirani v duhu, ki ni skladen z normami, ki prevladujejo v poindustrijski družbi, poleg tega pa so precej stari, kar še zmanjšuje njihove možnosti za civilno zaposlitev. Vendar obstajajo tudi skupine častnikov, ki s civilno zapo- slitvijo nimajo težav (npr. piloti in ladijski kapitani). 5. Podporno osebje pri iskanju civilnih služb praviloma nima težav (ra- zen če so težave z brezposelnostjo v gospodarstvu nasploh). Dodatno težavo pomeni dejstvo, da so vojašnice praviloma na manj pose- ljenih območjih in je vojaška služba v teh okoljih prevladujoča. Tako alternativnih služb v civilnem sektorju v domačem okolju niti ni, mobil- nost vojaškega osebja pa je omejena zaradi družin (Müller, 1996: 11–12). Ko govorimo o načinih zmanjševanja obsega oboroženih sil, je treba upoštevati tudi potrebo oboroženih sil po primerni starostni strukturi in primerni usposobljenosti kadra. Čeprav bi bilo najenostavnejše le kore- nito zmanjšati rekrutacijo, pri tem pa prisilnih odhodov sploh ne bi bilo, je treba paziti na ustrezno kadrovsko popolnjenost. Vojska namreč potre- buje primerno ravnotežje med mladim in starejšim ter s tem izkušenim kadrom. Hkrati je treba zmanjševati količino osebja s čini in ohranjati dotok mladih oseb v vojsko, kar pa je včasih zaradi zmanjšanja zanima- nja med mladimi za vojaško službo4 težko. Zaradi tega so, kot ugotavlja Natalie Pauwels (2000: 114), za vojsko neugodni prostovoljni odhodi (obi- čajno odhajajo mladi z nižjimi čini), prav tako pa tudi zagotavljanje ugodnosti pri upokojevanju, saj motivira starejše, da ostanejo v vojski toliko časa, da dosežejo te ugodnosti. Posledica je staranje skupine vojaš- kega osebja. 4 The Stars and Stripes, October 10, 1997. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 175 Češka Češka je primer države, v kateri vojaki sami zapuščajo vojaško službo in se zaposlujejo v civilnem okolju. Veliko mladih vojakov je zapustilo voj- sko (predvsem je šlo za odziv na depolitizacijo vojske, tisti, ki pa so v voj- ski ostali, so si prizadevali za nekakšen politični izolacionizem) in si naš- lo dobre službe v hitro razvijajočem se zasebnem sektorju. V novih službah so koristno uporabili navade in veščine, pridobljene v vojaški službi (delavnost, nesebičnost, disciplino, vodstveno in organizacijsko znanje). Odločitev za odhod iz vojske so še olajšali slabšanje socialnih in življenjskih razmer zaposlenih v vojski, zmanjševanje proračuna, stalne reorganizacije v organizacijski strukturi vojske in nizek ugled vojaškega poklica. Vsi, ki so slekli uniformo, pa vendarle niso odšli v zasebni sek- tor. Zaposlili so se v civilnih službah na obrambnem ministrstvu (Vlac- hová, Sarvaš, 2000). Zmanjševanje čeških oboroženih sil je potekalo brez posebnega načrta ter pod stalnim političnim pritiskom parlamenta in javnosti. Vojska se je na eni strani znebila kompromitiranih častnikov iz časov nekdanjega ko- munističnega režima,5 toda hkrati ni mogla zavreti odhajanja mladih lju- di iz vojske (npr. kar polovica tistih, ki so vojsko zapustili v letu 1993, je bila v vojski manj kot deset let). Raziskava, opravljena decembra 1993 med nekdanjimi češkimi vojaki,6 je pokazala, da so se nekdanji vojaki uspešno preusmerili v civilno življenje ter hitro našli zanesljivo in dobro plačano delo. Dve tretjini anketirancev sta našli delo v zasebnem sektor- ju, 5 % pa jih je ostalo brezposelnih (kar pa ustreza letni stopnji brezpo- selnosti na Češkem – tj. 4,5 % v povprečju). Večinoma so se nekdanji vo- jaki zaposlili kot direktorji, menedžerji, računovodje, davčni svetovalci in uradniki v zasebnih ali državnih podjetjih, raznih organizacijah, na magi- stratih ipd. Več kot polovica jih pri svojem novem delu vodi podrejene. Dohodek polovice nekdanjih vojakov se je po odhodu iz vojske povišal. K ugodnim razmeram za zaposlovanje nekdanjih vojakov sta pripomogla sorazmerno nizka stopnja brezposelnosti in razvoj zasebnih podjetij. Hkrati so ugodno vplivali vojaška visoka izobrazba, sposobnost in izkuš- nje pri upravljanju oziroma vodenju ljudi, pa tudi tipično vojaške navade, lastnosti in značilnosti, kot so disciplina, natančnost in samoodpovedo- vanje, ki so jih nekdanji vojaki pridobili v vojaški službi.7 Dokaz, da so 5 Praviloma so morali vsi s činom polkovnika ali z višjim činom pridobiti potrdilo o nesodelovanju z nekdanjo notranjo obveščevalno službo. V prvih treh mesecih leta 1992 je za takšno potrdilo zaprosilo 7125 častnikov, med njimi so jih 1179 ali 18 % spoznali za sodelavce obveščevalne službe. Med njimi so mnogi morali oditi iz voj- ske, pri čemer pa so bili to predvsem mladi ljudje (61 % starih pod štirideset let in tretjina celo pod trideset let) (Vlachova, Sarvaš, 1997: 98). 6 Vprašalnik je bil razdeljen 540 leta 1993 odpuščenim vojakom. Vrnjena sta bila 202 vprašalnika. V primerjavi s celotno populacijo 6592 vojakov, ki so leta 1993 zapustili vojsko, je v vzorcu nekoliko več anketirancev med 30. in 50. letom starosti (Vlacho- va, 1994). 7 Med pomanjkljivostmi nekdanjih vojakov pa so slabo znanje tujih jezikov, pomanj- 176 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX se nekdanji vojaki sorazmerno dobro prilagodili novim razmeram, je tudi dejstvo, da se družinske razmere, življenjski standard (ta se je celo zvišal – zlasti med tistimi, ki so se zaposlili v zasebnih podjetjih na vodilnih po- ložajih), nastanitev, način prevažanja in zaposlitev žena niso znatno spre- menili. Življenjski standard se je znižal predvsem pri starejših od 50 let (zlasti tistih brez zanesljive zaposlitve) (Vlachova, 1994). Pri odhodu iz vojske oziroma prehodu v civilno življenje so bile češ- kim vojakom v oporo tudi (pokojninska) denarna nadomestila8 (Vlacho- va, 1994): – vsak, ki je bil v vojski več kot pet let, je lahko zaprosil za tri mesece prekvalifikacije za civilno delo (stroške je plačala vojska); – nadomestilo za delo (20–30 % zadnje plače – odvisno od trajanja služ- be v vojski; nadomestilo so nekdanji vojaki dobivali vsak mesec eno leto po odhodu iz vojske, če so služili 10 let, in dve leti, če so služili več kot 10 let); – odpravnina v enkratnem znesku (od eno- do šestmesečne plače – odvi- sno od trajanja službe v vojski). Nekdanji vojaki niso pretrgali stikov s kolegi, ki so ostali v vojski. Prav tako so ohranili visoko stopnjo identifikacije z vojaškim poklicem. Veči- na anketirancev ni obžalovala, da so bili nekdaj zaposleni v vojski. Le 16 % anketirancev je bilo zadovoljnih, da so lahko zapustili vojsko. Tretji- na nekdanjih vojakov bi se vrnila v vojsko, če bi imela priložnost (zlasti tisti, ki niso zadovoljni s svojo novo službo) (Vlachová, 1994). Primerjava dela v vojski in dela v civilni službi pokaže, da je bila služ- ba v vojski privlačna predvsem zaradi določene socialne varnosti, ki jo je dajala (možnost pridobitve stanovanja, zanesljivost dohodka, zdravstve- no in socialno varstvo, pokojnina), pa tudi dobre organizacije dela. Nek- danji vojaki pa so zelo zadovoljni, da so v civilni službi plačani po svojem dejanskem delu, cenijo pa tudi dobre odnose oziroma pošteno in primer- no vedenje svojih nadrejenih (25 % anketiranih nekdanjih vojakov je na- mreč navedlo slabe odnose med pod- in nadrejenimi kot glavni razlog, da so zapustili vojsko). Zadovoljni so z ugodnejšimi delovnimi razmerami, kot pa so jih imeli v vojski. Večina jih tudi ceni višji družbeni ugled civil- ne službe (Vlachová, 1994). K odhodom iz vojske je nedvomno prispeval tudi nizek ugled češke vojske. Ta je v zadnjih letih močno padel. Raziskave kažejo, da je bil vojaški profesionalec leta 1967 po ugledu nekje na sredini lestvice dvaj- setih najbolj cenjenih poklicev (pred policistom, delovodjo, strojevodjo in učiteljem). Nekaj let pozneje je bil profesionalni vojak na takšni lestvici kanje znanja računalništva ter preslaba podlaga v ekonomski teoriji in izkušnjah iz podjetništva (Vlachová, 1994). 8 Vlachová (1994) ugotavlja, da so ta nadomestila v primerjavi z zahodnimi vojskami dokaj nizka. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 177 na predzadnjem mestu. Vendar je mogoče ugotoviti tudi pozitivnejši trend. Raziskava med srednješolci in študenti visokih šol kaže, da se je vojaški poklic po oceni ugleda pomaknil v prvo polovico seznama pokli- cev. Več kot dve tretjini teh študentov ocenjujeta služenje čeških vojakov na sedežu Nata in v brigadi za hitro posredovanje, delo pilota ter služe- nje v mirovni operaciji kot privlačno. Nasploh je iz javnomnenjskih an- ket mogoče ugotoviti, da je članstvo v Natu izboljšalo mnenje javnosti o vojski in njenih pripadnikih (Vlachová, Sarvaš, 2000). Poljska Poljska je med letoma 1989 in 1999 svoje oborožene sile več kot prepolo- vila. Večinoma je to zmanjšanje šlo na račun skrajšanja dolžine služenja vojaškega roka (najprej leta 1990 s 24 na 18 in od leta 1999 naprej na 12 mesecev), vendar je zmanjšanje števila nabornikov oziroma obveznikov spremljalo tudi zmanjšanje števila poklicnih oziroma profesionalnih pri- padnikov oboroženih sil. K zmanjšanju je na eni strani prispevalo zmanj- šanje sil držav članic Varšavskega sporazuma, ki ga je spodbudila Sovjet- ska zveza, na drugi strani pa mednarodne obveznosti (v okviru pogodbe CFE A1 v juliju 1992). Skupaj je vojsko od 1. januarja 1989 do 1. novem- bra 1998 zapustilo 71 296 posameznih poklicnih pripadnikov vojske, od tega skoraj 50 % v letih 1989–1991. Številni so vojsko zapuščali prosto- voljno9 (skoraj polovica; predvsem so bili to mladi ljudje – med 35. in 50. letom starosti)10. Drugo skupino, ki je zapustila vojsko, so sestavljali tisti, ki so se upokojili, tretji pa so morali iz vojske zaradi zdravstvenih razlo- gov. Najbolj je zmanjšanje prizadelo tiste na administrativnih položajih; v državah članicah Nata namreč takšna dela opravljajo civilisti (Heine- mann-Grüder, 2000: 146–148). Zamisel o čistkah v častniškem zboru na podlagi političnega delovanja v komunističnem režimu na Poljskem ni bila sprejeta. Namesto politič- nih čistk so vojsko pomladili. Upokojili so starejše generale in visoke častnike (nekatere še veterane druge svetovne vojne) ter jih nadomestili z mlajšimi častniki, ki so zato izredno hitro napredovali. S tem so na Polj- skem dosegli, da so se umaknili tisti častniki, ki so bili nekoč najbolj po- litično dejavni, hkrati pa so bili mladi kadri zadovoljni s svojimi novimi položaji (Wiatr, 1997: 81). Leta 1996 je minister za obrambo predstavil program reintegracije demobiliziranih častnikov. V okviru tega programa so demobilizirane častnike seznanili s trgom delovne sile, ocenjevali so poklicne veščine, ponujali usposabljanje, zagotavljali psihološko podporo, izvajali seminar- je o konverziji, usposabljali za določene poklice ter pomagali pri iskanju 9 K temu so verjetno prispevali slabi življenjski pogoji, ki jih je zagotavljalo delo vvoj- ski; mnogi so živeli v revščini (Heinemann-Grüder, 2000: 146). 10 Vojske držav Srednje in Vzhodne Evrope se zato srečujejo s težavo, da imajo preveč polkovnikov in generalov glede na število navadnih vojakov (Heinemann-Grüder, 2000: 154). 178 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX zaposlitve in nove nastanitve (Heinemann-Grüder, 2000: 147). Po sicer zelo skopih podatkih o povojaški usodi nekdanjih vojakov je v letih 1993 do 1996 našlo plačano delo 68,8 % teh vojakov, drugi so se trudili delo najti ali pa sploh niso nameravali delati. Poljska vojska je v svoji državi cenjena in ugledna, vendar vojaški po- klic za mlade vseeno ni privlačen. Veliko je kandidatov za častnike iz t. i. vojaških družin. Večina poklicnih vojakov si vojske ne želi zapustiti (ra- zen osebja s tehničnim znanjem – predvsem piloti). Na Poljskem trenut- no velja zakon, ki omogoča prejemanje pokojnine kljub (civilni) zaposli- tvi nekdanjih vojakov, vendar obstaja nevarnost, da se ta zakon razveljavi. Vojaki si zato še toliko manj želijo zapustiti službo v vojski (Wiatr, predavanje 17. 12. 1999 na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije). Madžarska Civilna družbena reintegracija je za nekdanje madžarske vojake, zlasti častnike, zelo težavna naloga. Raziskava, ki jo je v osemdesetih letih izvajal Oddelek za sociologijo na Vojaški akademiji Miklos Zrinyi, je na- mreč pokazala, da častniki sestavljajo posebno zaprto družbeno skupino – s posebnimi vrednotami, stališči, identiteto in skupinsko kohezivnost- jo. Med značilnosti, ki jih ima vojaško osebje, je mogoče uvrstiti (Kiss, 1999: 216–217): – politični konservatizem (se povečuje s starostjo in činom), pesimistič- na prepričanja o človeški naravi in strogo spoštovanje formalne avtori- tete; – posebna, institucionalna samozaznava in identiteta; – latentno nezadovoljstvo z vojaškim statusom in vplivom na družbo ter z zaznanim družbenim ugledom poklicnih vojakov. Heinemann-Grüder (2000: 149–150) ugotavlja, da so bile v letih 1989 do 1991 madžarske oborožene sile zmanjšane za 30–35 % (vključno z manj- šim naborniškim kontingentom in upokojitvami). Vsi častniki, starejši od 55 let (z izjemo doktorjev), so se morali upokojiti do 1. julija 1991. Med letoma 1989 in 1998 je iz vojske odšlo med 9500 in 10 000 poklicnih vojakov. Precej jih je zapustilo vojsko prostovoljno (verjetno tudi zaradi slabih življenjskih pogojev, ki jih je nudila zaposlitev v vojski), tudi na Madžarskem so bili to predvsem dobro izobraženi, fleksibilni, izkušeni in mladi ljudje. Pri iskanju novih služb in nastanitve nekdanjim vojakom ministrstvo za obrambo ni pomagalo. V vojski je sicer delovala posebna služba (angl. Human service), pri reševanju socialnih, nastanitvenih in po- klicnih težav pa so pomagali tudi vojaški sindikati. Velik delež vojaškega osebja je prizadelo splošno prestrukturiranje oboroženih sil Madžarske (kamor sodi tudi njihovo zmanjševanje). Kar 66,2 % podčastnikov in 61,2 % častnikov so prizadele posledice reorgani- zacijskega procesa v vojski med letoma 1992 in 1997. 65,3 % jih je spre- XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 179 menilo dolžnost, 36,2 % jih je moralo zamenjati enoto, 19,2 % zamenjati vojašnico in 25,8 % zamenjati svoj poklic (službo/rod ali orožje, s katerim so se ukvarjali) (Kiss, 1999: 223). Zmanjševanje oboroženih sil ne priza- dene torej le odpuščenih oziroma tistih, ki zapustijo vojsko in se zaposli- jo v civilnem okolju, ampak tudi tiste, ki ostanejo v vojski in morajo za- menjati svoj poklic oziroma delovno okolje, zlasti pa se sprijazniti z večjo količino dela, ki ga morajo opraviti. Demobilizacije v madžarski vojski ni spremljala primerna stopnja »konverznega upravljanja«, ki bi lahko zmanjšala negativne družbene in gospodarske posledice kvalitativne in kvantitativne razorožitve in demili- tarizacije ter ki bi pomagala pri reintegraciji nekdanjih vojakov v civilno družbeno okolje. Posledično sta se zmanjšala prej močna korporativni duh ter skupinska kohezivnost častnikov in podčastnikov, v njihovem vrednostnem sistemu pa je nastala določena praznina (Kiss, 1999: 224–225). Demobilizacijski in reintegracijski proces vojaškega osebja torej ni bil primerno voden oziroma upravljan, zlasti ne v obdobju med letoma 1990 in 1995. Po decembru 1995 so se razmere izboljšale (Kiss, 1999: 228). Težava pri zmanjševanju številčnosti osebja v madžarski vojski je tudi v tem, da so odšli mladi ljudje, visokokvalificirani, z dobrim znanjem tujih jezikov in z znanjem, dobro uporabnim tudi na trgu v civilnem oko- lju (informacijska tehnologija, telekomunikacije, organizacijsko znanje) (Kiss, 1999: 226). Zoltan Laszlo Kiss (1999: 227) ocenjuje, da konverzija11 vojaškega osebja na Madžarskem ni bila preveč uspešna. Niso namreč vzpostavili učinkovitega sistema in primernega finančnega zaledja za us- posabljanje za alternativno uporabo vojaškega osebja in preusposablja- nje tistega osebja, ki ne razpolaga z na trgu delovne sile zaželenim in pre- nosljivim znanjem. Poleg tega ni bilo zagotovljeno primerno obveščanje. Madžarska vojska torej ni bila dovolj pripravljena na prisilno mobilnost svojega osebja. Rusija Rusija zahteva nekaj pozornosti že zato, ker v njej poteka najobsežnejša demobilizacija na svetu. Številčnost ruskih oboroženih sil se je po letu 1992 zmanjšala skoraj trikratno, vendar se je demobilizacija začela že prej – z umikom sovjet- skih enot iz Vzhodne Evrope in Mongolije (Gonchar, 2000: 169). Zmanj- šanje sovjetskih sil pa je že leta 1988 v Generalni skupščini Združenih narodov napovedal Mihail Gorbačov (za 500 000 oseb), napoved pa se je kmalu začela tudi uresničevati. Med letoma 1990 in 1993 se je število vojaškega osebja v sovjetski vojski zmanjšalo s 3,4 milijona na 2,3 milijo- 11 Konverzija (po enem od pristopov) pomeni premik obrambnih virov (tudi vojaškega osebja) iz vojaške v civilno uporabo (glej koncept konverzije v publikaciji Conversion Survey 1996, ki jo izdaja Mednarodni center za konverzijo v Bonnu – Bonn Internatio- nal Center for Conversion). 180 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX na. Zakon o obrambi iz leta 1993 je določil, da mirnodobna ruska vojska 1. januarja 1995 ne sme šteti več kot en odstotek prebivalstva Ruske fede- racije (kar ustreza približno 1,5 milijona oseb). Vendar se je rok zmanjša- nja premaknil za eno leto, vmesni cilj pa je bil postavljen na 2,1 milijona oseb. Decembra 1998 je Boris Jelcin naznanil, da rusko vojsko sestavlja 1,2 milijona oseb (Rohall et al, 2001: 74–75). Leta 2001 se je po besedah ruskega obrambnega ministra ruska vojska zmanjšala za več kot 100 000 oseb (od tega 91 000 vojaških in 14 500 civilnih oseb). Prvega januarja 2002 naj bi tako rusko vojsko sestavljajo 1 274 000 vojakov,12 do leta 2003 pa naj bi se njihovo število zmanjšalo na 1 milijon (The Russia Journal, February 01, 2002, medmrežje). Po letu 1991 se je ruski častniški zbor srečeval s stalnim in resnim iz- gubljanjem prihodka in družbenega ugleda,13 slabo je bilo poskrbljeno za nastanitev. Leta 1996 je 500 častnikov naredilo samomor, več kot 20 generalov pa je bilo v preiskavi zaradi korupcije.14 Leta 1998 so poročali, da ruski častniki trpijo zaradi moralnih, psiholoških, duševnih in fizičnih poškodb, ki slabijo kakovost.15 Vse to večinoma izhaja iz nesposobnosti Ministrstva za obrambo, da bi častnikom zagotovilo zaslužene plače in ugodnosti – vključno z ugodnostmi ob odhodu (Rohall et al, 2001. 75). Demobilizacija v Rusiji je slabo organizirana, tako da obstaja precejš- nje socialno tveganje, vojski pa, kot menijo nekateri, grozi celo razpad. Praksa sicer daje nekaj dokazov o nasprotnem – tj. o ustrezni skrbi za demobilizirane vojake. Obstajajo celo posebni programi, ki naj bi prepre- čili družbeno marginalizacijo nekdanjih vojakov, na drugi strani pa pris- pevali k regionalnemu razvoju. Eden takih programov je moskovsko- sanktpeterburški program reintegracije. Temelji na povezavi potreb regije in upokojenih vojakov (Gonchar, 2000: 169, 97–198). Demobilizacija v Rusiji je del široke vojaške reforme, v okviru katere se med drugim pove- zujejo letalstvo in zračna obramba ter vojaške vesoljske sile s strateškimi raketnimi silami (Conversion Survey 1999: 82). Med oblikami zmanjševanja številčnosti osebja so: zmanjšanje števila obveznikov in zmanjšanje števila vojakov po pogodbi, nižanje starosti za upokojitev,16 zmanjševanje števila delovnih mest in prisilno zaposlovanje 12 Podatki se izkažejo za deloma nezdružljive, kar priča o nezanesljivosti uradnih po- datkov, ne vemo pa tudi, katere kategorije osebja so pri posameznem viru vštete v število oseb v vojski (le vojaki ali tudi civilni pripadniki vojske ali celo ministrstva za obrambo in obveščevalnih služb). Na pomanjkanje natančnih podatkov o obsegu ruskih oboroženih sil opozarja tudi Gonchar (2000: 171). 13 Primarni vir: International Center for Human Values (1997): The Process of the Ar- med Forces Reduction in the Russian Federation. Unpublished Manuscript, Mos- cow. 14 Primarni vir: Stern, J. (1997): Preventative Defence. The Washington Post, June 23: A19. 15 Primarni vir: Blank, Stephen L. (1998): Russia’s Armed Forces on the Brink of Re- form. Carlisle Barracks, PA: Strategic Studies Institute, U.S. Army War College. 16 Zakon o vojaški službi in vojaški dolžnosti iz aprila 1998 določa starost za upokojevanje XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 181 na nižjih delovnih mestih, prostovoljna demobilizacija,17 pa tudi nado- mestitev vojakov s civilisti na določenih delovnih mestih. Mnogi strokov- njaki vidijo zmanjšanje sil tudi kot način reševanja socialnih vprašanj v vojski. Pripomoglo naj bi k izboljšanju družbenega okolja, discipline in operativne učinkovitosti, čeprav je le malo dokazov, da bi se zato zmanj- šali korupcija in kriminaliteta ali da bi starejši vojaški obvezniki manj zlorabljali mlajše (Gonchar, 2000: 171, 176–177). Za demobilizacijo najbolj problematična skupina so častniki. Leta 1991 je državna Duma sprejela poseben predpis o demobilizaciji, s tem pa je demobilizacija postala stroškovno pomembna zadeva. Država naj bi namreč zagotovila stanovanje in »odpustna« sredstva v višini dvajsetih mesečnih plač, po potrebi pa tudi sredstva za preselitev v drugo regijo. Povprečno naj bi tako stroški demobilizacije častnika znašali več kot 100 000 rubljev (16 000 USD po tečaju menjave, ki je veljal za sredino leta 1998). Poleg tega so poklicne/profesionalne kvalifikacije častnikov, ki so bili praviloma v vojski dolgo obdobje, neprimerne za trg delovne sile. Nujno je torej preusposabljanje, potrebna pa je tudi socialna in psihična prilagoditev (Conversion Survey 1999: 82). V Rusiji posebno pozornost pri demobilizaciji in reintegraciji namenja- jo štirim sestavinam reintegracije: družbenemu prilagajanju, ponovni zaposlitvi, preusposabljanju in nastanitvi. Pri družbeni prilagoditvi gre na eni strani za prilagajanje nekdanjih vojakov civilnemu življenju, na drugi strani pa za (ne)sposobnost družbe, da sprejme nekdanje vojake. Sociologi poudarjajo, da pri nekdanjem vojaškem osebju prihaja do krize identitete (sprememba temeljne vloge in osnovnih vrednot ter neprimernost zanašanja na nekdanje izkušnje). Tipična skupinska identiteta, ki velja v oboroženih silah, pride v konflikt z individualistično identiteto civilne družbe in okolja. Posebej problema- tično je prilagajanje vojnih veteranov (npr. iz Afganistana in Čečenije). Raziskava med njimi je pokazala, da se jih kar polovica srečuje z nerazu- mevanjem v družinah ali svojem okolju. Polovica jih je morala zamenjati službo tri- do štirikrat, četrtina se jih je ločila. Skrb vzbujajoče pa je to, da je kar 75 % anketirancev pripravljenih vrniti se v oborožen spopad v Čečeniji ali pa na druga vojna območja (Gonchar, 2000: 185–187). Ponovna zaposlitev se odvija v zelo težkih razmerah na trgu delovne sile. Vendar ima nekdanje vojaško osebje v primerjavi z drugimi brezpo- selnimi nekaj ugodnosti. Ima večje dohodke kot civilni iskalci zaposlitve. 45 let. Pokojnine so nižje kot plačila ob odpustitvi, poleg tega so stvar socialnega sektorja in ne obrambnega. Pomanjkanje denarja je namreč ena resnih ovir za de- mobilizacijo (Gonchar, 2000: 179). 17 Raziskava je pokazala, da je med 1000 častniki le 52 % takih, ki so si želeli nadalje- vati vojaško kariero. Med preostalimi jih je 25 % želelo oditi, 23 % pa jih je bilo še neodločenih (Gonchar, 2000: 179, po Krasnaya zvezda). Vojska je tako bolj zaskrb- ljena zaradi odhodov mladih kot pa zaradi demobilizacije na splošno (Gonchar, 2000: 179–180). 182 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Na trgu delovne sile ima nekdanje vojaško osebje tudi vrsto značilnosti, ki veljajo kot prednosti. To so discipliniranost, lojalnost in sposobnost obvladovanja večjih skupin ljudi. Poleg tega ta skupina oseb glede zapo- slovanja ni med najbolj ranljivimi, saj so večinoma mlajši od 40 let. Nji- hov položaj na trgu delovne sile pa zapletajo vedno manjša absorpcijska moč trga, prepad med profesionalnimi in izobrazbenimi značilnostmi nekdanjega vojaškega osebja ter zahtevami trga, strukturalna in regional- na neravnotežja, nizke povprečne plače, ki so ponujene, in obsežna mi- gracija delovne sile v Rusijo. Demobilizirani častniki predvsem pričaku- jejo uspeh pri ustanavljanju lastnih podjetij (na primer za popravilo televizijskih in radijskih sprejemnikov ipd.) ter pri zaposlovanju v poli- ciji18 in drugih paravojaških skupinah (Gonchar, 2000: 187–190). Pri preusposabljanju sta demobiliziranim vojakom na razpolago dve obliki: popolno terciarno izobraževanje na državnih univerzah ali kratko- ročni tečaji preusposabljanja (bodisi v tradicionalnih šolah bodisi v pose- bej organiziranih centrih za preusposabljanje). Možnost terciarnega izo- braževanja pomeni za nekdanje vojake veliko ugodnost, saj je drugače treba opravljati sprejemne izpite in plačevati visoke šolnine. Vendar pa se je za pomoč pri usposabljanju odločilo manj ljudi, kot pa se je pričako- valo. Razlog je moč najti v tem, da imajo nekdanji vojaki že dvojno izo- brazbo ali pa se prezaposlujejo v drugih vojaških ali paravojaških institu- cijah in zato ne potrebujejo novega poklica. Drugi razlog za nezanimanje za preizobraževanje pa je, da tudi nova, spremenjena izobrazba ne zago- tavlja zaposlitve in dohodka (Gonchar, 2000: 190–192). Nastanitev je v Rusiji nekdanjim vojakom posebej zagotovljena. Lju- dem, ki so v vojski služili deset let in več, namreč po zakonu o demobili- zaciji pripada zastonj stanovanje. Tako se je pokazalo, da je včasih zaradi pomanjkanja stanovanj demobilizacija celo nemogoča (Gonchar, 2000: 192–193). Raziskava, opravljena leta 1995 in leta 1997 med častniki ruske vojske, ki je merila vpliv zmanjševanja obsega vojske na vojaško osebje (s kazal- 18 V policijske sile so nekdanje vojaško osebje spravili tudi na Kitajskem (Pauwels, 2000: 110). Kitajska ima po številu uniformiranih oseb največjo vojsko na svetu. Ob- seg sil je že večkrat zmanjševala. V sredini osemdesetih let jih je zmanjšala s štirih na tri milijone, v septembru 1997 pa najavila zmanjšanje za pol milijona z 2,8 milijo- na pripadnikov. Kljub zmanjšanju pa naj bi vojska ohranila svojo moč, in sicer s po- sodobitvijo ter novim orožjem in opremo, sile pa naj bi se prenehale uporabljati za nevojaške gospodarske vloge. Vlada je prek svoje centralne vojaške komisije podjet- jem naložila, da morajo pomagati demobiliziranim vojakom pri iskanju služb. Kot argument je pri tem navajala strah, da brezposelni nekdanji vojaki lahko ogrozijo nacionalno varnost in socialno stabilnost. Pomoč pri iskanju služb/dela za demobili- zirane vojake naj bi celo postala del nacionalnih razvojnih načrtov. V okviru celotne- ga gospodarstva Kitajske sicer ni pričakovati, da bi demobilizacija povzročila veliko novih težav, prispevala pa bo k že tako naraščajoči brezposelnosti in povzročala do- datne gospodarske in socialne težave na določenih območjih. Za eno od zaposlitve- nih rešitev za demobilizirane vojake se je izkazala njihova vključitev v oborožene policijske sile (Conversion Survey, 1999: 83–84). XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 183 nikoma »kakovost življenja« in »duševno zdravje«), je pokazala, da so med tremi kategorijami osebja – tisti, ki so ostali v vojski, tisti, ki so v pre- hodnem položaju, in tisti, ki so odšli iz vojske – s kakovostjo življenja naj- bolj zadovoljni tisti, ki so odšli iz vojske in našli novo delo, najmanj pa ti- sti, ki so v prehodnem položaju. Prav tako se pri zaposlenih nekdanjih vojakih v najmanjši meri izražajo strah, depresija in sovražnost, v največji meri pa se ti negativni znaki duševnega zdravja izražajo pri tistih, ki so v prehajanju med vojsko in civilnim okoljem. Med tistimi, ki so ostali v voj- ski, in tistimi, ki so odšli iz vojske, vendar niso zaposleni, ni statističnih razlik, se pa uvrščajo med obe skrajnosti (Rohall et al, 2001: 77–86). Nemčija Nekdanja Nemška demokratična republika (NDR) je bila del vzhodnoe- vropskega bloka, demobilizacija nekdanje vzhodnonemške vojske pa je zaradi združitve Nemčij poseben primer, zato jo uvrščamo med obravna- vane primere. Nemčija po združitvi 3. oktobra 1990 ni načrtovala vključevanja vojske nekdanje Nemške demokratične republike v zvezno vojsko ( Bundeswehr). Predlogi in programi za civilno zaposlovanje, ki so nastali v zadnjem ob- dobju obstoja NDR, so bili potisnjeni v ozadje; prednostna naloga zvezne vojske je bila, da se čim hitreje utrdi na »novih ozemljih«. Z dnem združi- tve je za vseh 51 000 poklicnih vojakov, podčastnikov in častnikov prene- halo veljati pravno varstvo. Zvezna vojska je tako imela proste roke pri najemanju tistih nekdanjih pripadnikov vzhodnonemške vojske, ki so zaprosili za zaposlitev v zvezni vojski. Prošenj je bilo okrog 25 800, spre- jetih pa je bilo 1700 prosilcev, s katerimi je bila sklenjena dveletna po- godba z možnostjo podaljšanja. Zdi se, da so službo dobili profesionalno in politično sprejemljivi kadri. Tisti, ki niso bili izbrani – v glavnem sta- rejši in tisti z višjimi čini – so morali vojsko zapustiti do konca leta 1990. Ponudili so jim nekaj tečajev usposabljanja za prehod na civilno zaposli- tev, vendar so le redki našli novo delo (trg delovne sile je bil v tem času pod hudim pritiskom). Tisti, ki niso bili dovolj stari za upokojitev, so bili odvisni od socialne podpore ali pa so sodelovali v posebnih programih za zaposlovanje. Pokojnine za nekdanje pripadnike vzhodnonemške vojske so bile nizke, pokojninska reforma leta 1995 pa jih je deloma popravila. Tisti, ki so dobili službo v zvezni vojski, so morali pogosto sprejeti službo na nižjem položaju, kot so ga imeli v vzhodnonemški vojski, njihova pla- ča pa je bila na začetku le 60 % redne plače (isto pravilo je veljalo za zapo- slene v celotnem javnem sektorju nekdanje NDR). Leta 1994 je bilo v Bundeswehru še okrog 4000 nekdanjih vzhodnonemških vojakov (Con- version Survey 2000: 128–129 – Box T.2; Brzoska, 2000: 119).19 19 Primarna vira: Lapp, Peter Joachim (1992): Ein Staat – Eine Armee. Von der NVA zur Bundeswehr. Bonn: Friedrich-Ebert-Stiftung. Giessman, Hans-Joachim (1992): Dasunliebsame Erbe. Die Auflösung der Militärstruktur der DDR. Baden-Baden, Germany: Nomos Verlagsgesellschaft. 184 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Mednarodna pomoč Odločitev za zmanjšanje številčnosti vojaškega osebja je, čeprav pogojeva- na z razmerami v mednarodni skupnosti, del nacionalne obrambnovar- nostne politike. Toda v državah, v katerih ni bilo ustaljenih načinov za de- mobilizacijo vojaškega osebja (tiste države, ki že imajo izkušnje s poklicno vojsko, lahko številčnost vojaškega osebja zmanjšujejo z obstoječimi me- hanizmi za redno menjavanje vojaškega osebja), je bilo v razmerah splošne družbene in gospodarske tranzicije težko oblikovati učinkovite programe pomoči vojaškemu osebju za prehod med vojaškim in civilnim okoljem. Nekatere mednarodne institucije in države so se zato odločile, da prizade- tim državam pomagajo reševati demobilizacijske in reintegracijske težave. Mednarodno pomoč demobilizacijskim prizadevanjem v srednje- in vzhodnoevropskih državah na prehodu zagotavljajo zlasti zahodne države, Evropska komisija in Japonska. Tako, na primer, Velika Britanija s projektom usposabljanja ter pomoči pri poslovnem menedžmentu in informacijski tehnologiji pomaga Rusiji (skozi njen projekt je do januarja 1999 šlo že približno 7000 častnikov in več kot 70 % jih je našlo službo v štirih mesecih po diplomi). Nemško-ruski program za preusposabljanje je bil ustanovljen že leta 1992 (skozi deset centrov lahko gre letno 7000 častnikov). Evropska komisija financira projekte za podporo pri preuspo- sabljanju in prezaposlovanju demobiliziranega vojaškega osebja v Rusiji in Ukrajini s programom TACIS. S programom so v Rusiji vzpostavili mrežo trinajstih regionalnih centrov (zagotavljanje splošnega usposablja- nja, specializiranega menedžerskega usposabljanja in svetovanja glede služb), v katerih se je usposabljalo okrog 30 000 častnikov, stopnja njiho- vega zaposlovanja pa je bila med 60 % in 70 % (Conversion Survey 2000: 133, 134 – Box T.3; Pauwels, 2000: 117). Tudi Nato je začel sponzorirati inovativni program, ki pomaga častni- kom, ki so odšli ali bodo kmalu odšli iz vojske, da poiščejo novo delo in začnejo novo življenje zunaj vojske. Program se zazdaj izvaja v Bolgariji in Romuniji, zanimanje zanj pa kažeta tudi Albanija in Hrvaška. Pro- gram je nastal v okviru Pakta stabilnosti za Jugovzhodno Evropo ter združuje institucije in organizacije, ki običajno ne delujejo skupaj – Nato in Svetovna banka, na primer. Nato pomaga pri zmanjševanju obsega oboroženih sil, Svetovna banka pa posoja denar za financiranje reform in pomoč pri prehodu vojakov v civiliste. Program se izvaja različno: Romu- nija si je od Svetovne banke izposodila 500 000 USD, Bolgarija pa se je odločila za donatorsko financiranje. Program v Romuniji vodi ministrs- tvo za obrambo, v Bolgariji pa nevladna organizacija, ki jo vodi upokojen bolgarski polkovnik. Do septembra 2001 je v Romuniji program uporabi- lo okrog 2000 nekdanjih vojaških oseb, v Bolgariji pa je centre, ki izvajajo pomoč, do julija 2001 obiskalo 3000 razrešenih častnikov (Easing the Transition to Civvy Street, 2001:23). XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 185 Sklep Po koncu hladne vojne se je v svetu uveljavila politika zmanjševanja ob- sega oboroženih sil. Razlogi so tako politični kot družbeni, ekonomski in tehnološki, končni učinek te politike pa je viden na ravni posameznika – nekdanjega, demobiliziranega pripadnika oboroženih sil. Zanj, pa tudi za oborožene sile in preostalo družbo je pomembno, kako se mu bo po odhodu iz vojske uspelo vključiti oziroma reintegrirati v civilno okolje. Države Srednje in Vzhodne Evrope, nekdanje članice Varšavskega spo- razuma, prednjačijo v trendih zmanjševanja številčnosti vojaškega oseb- ja. Vendar ta trend nima tako hudih posledic za osebje samo, kot se to zdi na prvi pogled. Najprej lahko podvomimo o verodostojnosti uradnih podatkov glede številčnosti oboroženih sil in s tem tudi o obsegu zmanj- ševanja. Pomembno je tudi dejstvo, da so bile vojske teh držav obvezniš- ke, tako da je zmanjšanje šlo na račun zmanjšanja letnega kontingenta vojaških obveznikov – običajno z zmanjšanjem dolžine služenja vojaške- ga roka in povečanjem števila tistih, ki opravljajo alternativno, civilno služenje vojaškega roka. Število častnikov in podčastnikov se je v nekate- rih srednje- in vzhodnoevropskih državah zmanjševalo s političnimi čist- kami ali podobnimi rešitvami, tako da so odpadli »politično neprimerni« oziroma indoktrinirani kadri ter starejše osebje, ki se je upokojilo. Oseb- je, zlasti mlajše, je oborožene sile zapuščalo tudi prostovoljno, če se je ponudila služba v civilnem okolju, kar je bil zaradi lastninjenja oziroma razmaha zasebnega sektorja v nekaterih državah (na Češkem, na primer) dokaj množičen pojav. Vendar pa so posledice prostovoljnih odhodov mladih ljudi za vojsko predvsem negativne, saj prihaja do staranja (pod)častniškega zbora, kar vpliva na operativno učinkovitost vojske. Ti- sti, ki so se neprostovoljno znašli na civilnem trgu delovne sile, pa so se zelo težko privadili civilnemu življenju. Bili so izobraženi na vojaških akademijah, s čimer so pridobili predvsem ozko strokovno vojaško zna- nje, pogosto neuporabno v civilnih poklicih (čeprav tudi civilni trg delov- ne sile ceni organizacijsko in vodstveno ter informacijsko znanje, ki ga ima vojaško osebje, v vojski pa obstajajo tudi t. i. dvouporabni poklici – predvsem tehnični), pripadali pa so vojskam, za katere so veljali izrazita institucionalnost, tradicionalne vojaške vrednote in poseben način vojaš- kega življenja. Upoštevati pa je treba tudi, da je skupina nekdanjih pri- padnikov oboroženih sil le ena od mnogih brezposelnih družbenih sku- pin, ki se je znašla na trgu delovne sile v gospodarsko že tako prizadetih državah. 186 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Literatura: Brzoska, Michael: Dissolving East Germany’s National Volksarmee. V: Nata- lie Pauwels (ed.): War Force to Work Force: Global Perspectives on De- mobilization and Reintegration, str. 119–120. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft. Conversion Survey 1996: Global Disarmament, Demilitarization and Demo- bilization. Bonn International Center for Conversion, Oxford Univer- sity Press, 1996. Conversion Survey 1999: Global Disarmament, Demilitarization and Demo- bilization. Bonn International Center for Conversion. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft.. Conversion Survey 2000: Global Disarmament, Demilitarization and Demo- bilization. Bonn International Center for Conversion. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft.. Conversion Survey 2001: Global Disarmament, Demilitarization and Demo- bilization. Bonn International Center for Conversion. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft. Dictionary of Military Terms (1986): A guide to the language of warfare and military institutions. Compiled by Trevor N. Dupuy, Curt Johnson, Grace P. Hayes. New York: The H. W. Wilson Company. Easing the Transition to Civvy Street (2001). NATO Review, Volume 49, Au- tumn 2001, str. 23. Gonchar, Ksenia (2000): Adjusting Through Transformation and Reform – Russia’s Demobilization and Reintegration Balance Sheet. V: Natalie Pauwels (ed.): War Force to Work Force: Global Perspectives on Demo- bilization and Reintegration, str. 169–196. Baden-Baden: Nomos Ver- lagsgesellschaft. Heinemann-Grüder, Andreas (2000): Armed Forces in Central Eastern Euro- pe – In Search of Business. V: Natalie Pauwels (ed.): War Force to Work Force: Global Perspectives on Demobilization and Reintegration, str. 141–162. Nomos Verlagsgesellschaft, Baden-Baden. Jolly, Ruth (1996): Changing Step: From military to civilian life: people in transition. Washington: Brassey’s, London. Kiss, Zoltan Laszlo (1999): Changes of the Military Mind in Hungary: In the Miror of Empirical Data. V: Ljubica Jelušič, John Selby (eds.): Defence restructuring and conversion: Sociocultural aspects, str. 214–273. Brus- sels: European Commission, COST Action A10, Directorate-General Research. Møller, Bjørn (1996): Military Restructuring and Conversion in Post-Cold War Europe. V: Bjørn Møller, Lev Voronkov (eds.): Defence Doctrines and Conversion. Aldershot, Brookfield USA, Singapore, Sydney: Dart- mouth; str. 1–22. Pauwels, Natalie (2000): Part 2: Transition Countries.V: Natalie Pauwels (ed.): War Force to Work Force: Global Perspectives on Demobilization and Reintegration, str. 109–118. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 187 Rohall, David E., V. Lee Hamilton, David R. Segal, Mady W. Segal (2001): Downsizing the Russian Army: Quality of Life and Mental Health Con- sequences for Former Organizational Members, Survivors, and Spou- ses. Journal of Political and Military Sociology, Vol. 29 (Summer), str. 73–91. The Military Balance (1990/1991, 1991/1992, 1992/1993, 1993/1994). The In- ternational Institute for Stategic Studies. London: Brassey’s. The Russia Journal, February 01, 2002, DM: military personnel decreased in 2001. Dostopno na: http://russiajournal.ru/news, 1. 2. 2002. The Stars and Stripes, October 10, 1997: Recruiters tenser in safer world (Tom Philpott). Vlachová, Marie (1994): Former Czech Soldiers as Opinion-Leaders on Que- stions Concerning Defense, the Military and the Military Profession. Paper to be presented at the IV. Biennial Conference of ERGOMAS, Turino, May 26–29, 1994. Vlachova, Marie, Štefan Sarvaš (1997): From the Totalitarian to the Post-To- talitarian Military. V: Anton Bebler (ed.): Civil-Military Relations in Post-Communist States: Central and Eastern Europe in transition, str. 93–100. Westport, Conncticut, London: Praeger. Vlachová, Marie, Štefan Sarvaš (2000): Democratic Control of the Armed Forces in the Czech Republic: The Way Out of Isolation. Prispevek za konferenco Democratic Control of Armed Forces in Central and Ea- stern Europe: Civil-Military Relations and Defence Planning in the New Era, Kiev, March 24–27, 2000. Vojna enciklopedija (1973), 2. izdaja. Beograd: Izdanje redakcije Vojne enci- klopedije. Wiatr, Jerzy J. (1997): Military Politics and Society in Poland during the De- mocratic Transition. V: Anton Bebler (ed.): Civil-Military Relations in Post-Communist States: Central and Eastern Europe in transition, str. 77–92. Westport, Conncticut, London: Praeger. Wiatr, Jerzy J.: Poljska vojska po vstopu Poljske v Nato. Predavanje na Mini- strstvu za obrambo Republike Slovenije, 17. 12. 1999. 188 Vladimir Prebilič UPRAVLJANJE KONVERZIJE VOJAŠKIH OBJEKTOV Uvod Konverzija je kot postopek za uspešno preobrazbo nekdaj vojaških objektov, orožja in prekvalificiranje osebja prišla v ospredje šele po kon- cu hladne vojne, vendar to ne pojasnjuje njenega izvora. Potrebe po de- militarizaciji, ki je opredeljena kot »krepitev civilnih vrednot, norm in miselnih vzorcev na račun vojaških ter omejevanje in odpravljanje siste- mov orožja pripadnikov oboroženih sil, vojaškonamenske industrije in drugih vojaških dejavnosti« (Grizold, 1999: 41–42), se pojavljajo vzpored- no z nastankom vojsk. Povezanost med demilitarizacijo in konverzijo je očitna, saj prva načeloma ustvarja pogoje za drugo. Kljub temu pa obsta- jajo še številni drugi razlogi, ki pripeljejo do konverzije. Kot posebno sestavino demilitarizacije, ki je v vojaški zgodovini naj- bolj izstopala, lahko opredelim demobilizacijo. Obsežne vojske so bile neorganizirano razpuščene (države niso oblikovale alternative za nekda- nje vojake), kar je pogosto pripeljalo do hudih notranjih trenj v državi (kot se je to dogajalo v rimskem imperiju ali Vojni krajini). Nato je demo- bilizacijo kot prvo možnost za oblikovanje konverzije dopolnilo veliko drugih sestavin. Med njimi je zelo pomembna vloga pripadla razvoju orožja in vojaške opreme. »Vsak revolucionarni napredek pri oboroževa- nju (od samostrela do bombnika) so spremljali pozivi k prepovedi nove vrste orožja ali vsaj k omejitvi njegove uporabe« (Lubi, 1991: 18), kar se posredno nanaša na konverzijo. Pomen varnosti in sredstva, ki so jih v ta namen porabljale države, so se stalno povečevali. Razvoj obrambnega podsistema je zahteval ogrom- na sredstva za opremljanje, razvoj in usposabljanje oboroženih sil. Vrhu- nec globalne porabe sredstev je bil dosežen med hladno vojno, ko je po- tekala oboroževalna tekma med ZDA in SZ. Tovrsten razvoj dogodkov je pripeljal do absurdnega stanja, ki ga je John Herz opredelil v teoriji var- nostne dileme. Prevelika poraba sredstev za obrambni podsistem je re- sno ogrozila delovanje (ponekod celo obstoj) drugih podsistemov v državi. Posledično mrzlično zagotavljanje varnosti je postalo grožnja. Pospešen razvoj orožja in razmah obrambnih podsistemov, ki je v končni fazi pripeljal do čezmernega oboroževanja in militarizacije, sta bila pod- laga za razvoj konverzije. Obdobje hladne vojne je bilo mogoče najpreglednejše (ponekod še XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 189 vedno je) na tleh evropske celine. Velesili sta vodili dokaj agresivno poli- tiko do svojih evropskih zaveznikov in bili pripravljeni novo vojno voditi na njihovih tleh. Tedanja strategija in taktika vodenja bojev sta temeljili na uporabi konvencionalnega orožja ter nenapovedanega in bliskovitega napada. V ta namen sta velesili namestili številne vojake in orožje v bliži- no meje svojega vpliva. Z ustanovitvijo zveze Nato in nato Varšavskega sporazuma so se državam članicam poleg medsebojnega zagotavljanja varnosti naložile tudi nekatere obveznosti. Med njimi je bila zagotovitev območij za namestitev zavezniškega orožja in zavezniških oboroženih sil, to je vojaških baz. Zgrajena so bila številna vojaška oporišča in baze ter vsa potrebna vojaška infrastruktura. Hkrati pa so se pojavile bistvene razlike v načinu delovanja zahodnih in vzhodnih vojaških baz. Medtem ko so bile oborožene sile ZDA na Zahodu sprejete kot porok varnosti, so sovjetske čete na Vzhodu pomenile v marsikaterem pogledu sovražen element, kar se je še stopnjevalo po vojaškem posredovanju enot držav Varšavskega sporazuma leta 1956 v Madžarski in leta 1968 ob »praški pomladi« na Češkoslovaškem. Povezanost s civilnim življenjem okolja je bila izrazitejša pri vojaških bazah in oporiščih ZDA. Z obstojem baze se je ponudila možnost zaposlovanja lokalnega prebivalstva, česar v Vzhod- ni Evropi ni bilo. Po koncu hladne vojne, ko se je v številnih državah začela demilitari- zacija, je konverzija našla mesto med strokovnjaki za družbena, ekonom- ska, ekološka in varnostna vprašanja. Čeprav so se potrebe po konverziji pojavljale skozi vso zgodovino, so ji nasprotovali tako predstavniki obrambnih podsistemov kot vodilne politične elite. Demilitarizacija je dolgo časa pomenila šibkost in nemoč države, da vzdržuje oborožene sile. Posredno je omogočala politične pritiske nasprotnikov, ki so v tem videli priložnost za lastno uveljavljanje. S tega vidika je demilitarizacija pomenila ogrožanje nacionalne varnosti. Če upoštevamo, da je nekate- rim državam (predvsem proizvajalkam orožja) med oboroževalno tekmo uspelo ustvarjati dobiček pri razvoju in prodaji orožja, je demilitarizacija pomenila destabilizacijski dejavnik za ekonomski razvoj in socialno ne- gotovost za stotine zaposlenih v vojaškoindustrijskem kompleksu. Ker se konverzija praviloma začne po demilitarizaciji, je velikokrat prihajalo celo do enačenja obeh postopkov in nepripravljenosti obrambnih podsi- stemov za njeno izvajanje. Razloga, da do konverzije pride sorazmerno pozno, sta dva: – Obrambni podsistem kot pravni lastnik in upravljavec premoženja, na- menjenega usposabljanju, delovanju in opremi oboroženih sil, ob zmanjševanju obrambnih proračunov ne more zagotoviti dodatnih sredstev za postopek konverzije. Prav tako obrambni podsistem tega ni dolžan storiti. V številnih primerih obrambni podsistem v demilita- rizaciji celo vidi možnost za pridobitev minimalnih sredstev, ki bodo zapolnila izpad proračunskih. Potreba po tovrstnem pridobivanju sredstev nastane zaradi slabo načrtovanih reform oboroženih sil in 190 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX celotnega obrambnega podsistema, s katerimi se najprej zmanjšujejo sredstva in nato obseg podsistema. – Obrambni podsistem demilitarizacije in zmanjševanja sredstev pravi- loma ne sprejema z odobravanjem. Zato se procesa konverzije veliko- krat ne udeležuje dejavno oziroma mu celo nasprotuje. Zaradi omenjenih težav, ki se jim pridružijo še politična neenotnost pri tovrstnih vprašanjih, pomanjkanje sredstev in spremljajoče gospodarske težave v državi, nesprejeta pravna podlaga za izvedbo konverzije, nereše- na lastninska vprašanja (številni vojaški objekti so bili v preteklosti na- cionalizirani), neoblikovan proces odločanja (decision making process) in odgovornosti posameznih organov pri konverziji, neusklajeni zakoni na okoljevarstvenem področju ipd., se proces konverzije v številnih državah ni oblikoval oziroma ni bil uspešno izpeljan. Zato se je v števil- nih državah oblikoval negativen odnos do konverzije. Konverzija vojaških objektov Opredelitev pojma KONVERZIJA se kot pojem pojavlja že ob koncu sedemdesetih let, ko je S. Melman opredelil ekonomsko področje konverzije, in sicer »ekonom- ska konverzija vključuje oblikovanje, načrtovanje in izvajanje organiza- cijskih, tehnoloških, poklicnih sprememb za preoblikovanje industrije la- boratorijev, poligonov, vojaških baz in druge infrastrukture, namenjene vojaškim potrebam, v civilno uporabo« (Melman, 1990: 21–22). S to defi- nicijo je Melman jasno poudaril, da je konverzija obsežen proces, ki zah- teva podrobno načrtovanje in oblikovanje modela odločanja. Møller pro- ces konverzije opredeli kot vodene in politično povzročene spremembe oboroženih sil v demilitarizirane strukture (Møller, 1996: 10). Isti avtor v Slovarju alternativne obrambe opredeli konverzijo kot preobrazbo vojaš- kih virov v civilno uporabo. Pri tem opozarja na številne pomene konver- zije, ki jih uporablja obrambni podsistem: konvencionalizacija kot oblika konverzije pomeni nadomeščanje jedr- skega orožja s konvencionalnim, »preoboroževanje« (transarmament) po- meni preoblikovanje defenzivnih enot v ofenzivne, konverzija vojaških enot pa nadomeščanje aktivnega dela oboroženih sil z rezervno sestavo. Vse tri pojave, ki jih lahko zasledimo v oboroženih silah in obrambnih podsistemih, spremlja tudi pojav odvečne tehnike, vojakov, objektov in drugih vojaških virov. Tovrstne težave je obrambni podsistem največkrat reševal kar »ad hoc« (Møller, 1995: 92). SIPRI označuje konverzijo kot premik vojaških virov v civilno rabo. Pri tem poudarja ekonomsko sesta- vino konverzije (SIPRI 1997, XXI). Novejši pristopi konverzijo opredelju- jejo kot preobrazbo različnih vojaških virov v civilni namen in poudarjajo XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 191 predvsem vidik ponovne uporabe virov (resource reuse): obrambna sredstva se namenijo za porabo v drugih ministrstvih, vojaška industrija začne s proizvodnjo civilnih dobrin (tovarne s proizvodnjo tankov začne- jo s proizvodnjo tovornjakov), vojaki se upokojijo ali zaposlijo v civilnih sektorjih, vojaški poligoni postanejo nakupovalna središča ipd. (Brzoska, 1999: 16). Prav tako Brzoska umesti postopek konverzije v tri različne koncepte razoroževanja. Zmanjševanje števila in obsega vojaških objek- tov pomeni kvalitativni vidik razoroževanja s ciljem oblikovanja sistema defenzivne obrambe in posledično postopka konverzije kot vojaško-poli- tičnega procesa (Brzoska, 1999: 29). Različnost vojaških virov je predvsem v zadnjem desetletju narekovala oblikovanje povsem različnih oblik konverzije. Med njimi so najpomem- bnejše: – ekonomska konverzija (konverzija vojaške industrije in relokacija vojaških sredstev), – konverzija odvečnega orožja, – konverzija nekdanjega vojaškega osebja, – konverzija vojaških objektov. Zadnja oblika konverzije je na mednarodni ravni prišla v ospredje šele z umikom zahodnih in vzhodnih zavezniških enot, medtem ko jo je na na- cionalni ravni povzročila predvsem demobilizacija. V številnih primerih je izredno težko ločiti posamezne oblike konverzije, saj se posamezni vojaški viri med seboj dopolnjujejo in sestavljajo obrambni podsistem, za uspešno delovanje katerega je potrebna njihova interakcija. Zato je ne- mogoče proučevati zgolj posamezno obliko konverzije, saj se posredno srečujemo tudi z drugimi. Pri proučevanju konverzije vojaških objektov je treba jasno opredeliti, kaj vse je vojaški objekt oziroma posredno kaj je delovno področje te oblike konverzije. Pojem objekt pomeni, »kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje dolo- čene dejavnosti« (SSKJ, 1994: 702). Če temu dodamo pridevnik »vojaški«, lahko med tovrstne objekte uvrstimo vse objekte, ki jih obrambni pod- sistem uporablja pri svojem delovanju. Med posameznimi tipi objektov sicer obstaja razlika glede vloženega dela in materiala, kljub vsemu pa lahko trdim, da so tudi najbolj ekstenzivni poligoni posebej zgrajeni in pripravljeni. Pojem nepremičnina je pomensko bistveno širši in oprede- ljuje »stvar, ki po svoji naravi ne more spremeniti mesta, položaja« (SSKJ, 1994: 661). Ob tem moram opozoriti, da SSKJ poudarja pojem nepremič- nine v povezavi s tržno vrednostjo. Ker vojaški objekti nimajo prvenstve- no tega namena (tudi v postopku prodaje zgolj izjemoma dosegajo realno tržno vrednost), je pojem »vojaški objekt« pri proučevanju tovrstne obli- ke konverzije primernejši. Kljub temu delovno področje konverzije vojaš- kih objektov ni omejeno. Med vojaške objekte lahko uvrščamo tudi šte- vilne druge objekte, ki so predmet dela in proučevanja drugih oblik konverzije (objekti vojaške industrije), kar poudari nujno sodelovanje in 192 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX povezljivost posameznih oblik konverzije. Da bi kljub temu vsaj deloma razmejil posamezne oblike konverzije, prištevam v skupino vojaških objektov tiste objekte, ki omogočajo bivanje, usposabljanje, urjenje, skla- diščenje in vodenje oboroženih sil ter v tem procesu sodelujočih civili- stov. V to kategorijo spadajo sicer različni objekti, ki se v praksi največ- krat pojavljajo v obliki vojaških baz1, vadišč ali poligonov2, vojašnic3 in skladišč vojaškega materiala. Delovni obseg konverzije vojaških objektov ima dve sestavini. Prva, materialna, je določitev vojaških objektov, ki so predmet samega postop- ka. Druga, časovna, pa se neposredno nanaša na trajanje samega postop- ka in s tem porabo sredstev. Posledično so se oblikovala različna pojmo- vanja konverzije vojaških objektov v različnih političnih prostorih. Če ponekod konverzija vojaških objektov poteka do popolne vključitve nek- daj vojaškega objekta v civilno okolje (ZRN), pa isti pojem drugod ozna- čuje zgolj zagotavljanje osnovnih sredstev za vrnitev objekta v prvotno stanje (pred prihodom oboroženih sil) in zagotavljanje know-howa pri tem (ZDA) ali zgolj prenehanje vojaškega lastništva in umik vojaških enot iz objekta (VB). Različno tolmačenje konverzije vojaških objektov je posledica razvoja obrambnega podsistema v državi, njegove odgovorno- sti do civilnega okolja, političnega sistema in zakonskih opredelitev nje- govega delovanja. Širina samega pojma je neposredno povezana tudi s sredstvi, ki jih je v postopku konverzije vojaških objektov dolžan zagoto- viti obrambni podsistem. Hkratno zmanjševanje sredstev in povečana poraba denarja na drugih področjih posredno prisiljujeta obrambne pod- sisteme v »njihovo« tolmačenje pojma konverzije vojaških objektov, ki se razvija predvsem v smeri zmanjševanja njegovega obsega delovanja. 1 VOJAŠKA BAZA je območje na kopnem ali na kopnem in morju, njen namen pa je omogočiti koncentracijo ter izvajanje vojaških in bojnih dejavnosti v vseh zvrsteh oboroženih sil. V ožjem smislu se uporablja izraz vojaška baza kot skupno ime za kakršno koli podporo delovanja drugih večjih vojaških kontingentov. Vojaško bazo poleg območja, ki ga pokriva, predstavlja tudi osebje, ki je lahko civilno in vojaško. Civilno osebje največkrat skrbi za nemoteno delovanje, oskrbo in podporo vojaške baze. Številčnost civilnega osebja vojaške baze je v tesni korelaciji z namembnostjo vojaške baze. Vojaške baze, ki so namenjene opazovanju in drugemu informacijske- mu delu, imajo številnejše civilno osebje kot npr. pomorske vojaške baze (Vojna en- ciklopedija, 1970: 519). Vojaška baza je določena v treh različnih okvirih. V prvem je opredeljena kot območje ali lokacija, s katere se izvajajo, načrtujejo in podpirajo bojne operacije. V drugem vojaška baza pomeni območje ali lokacijo, na kateri so objekti ter vsa potrebna sredstva za logistično podporo in vzdrževanje. Medtem ko navedeni opredelitvi predstavljata vojaško bazo kot splošen izraz ne glede na zvrst vojske, ki jo uporablja, pa tretja definicija opredeljuje posamezno vrsto vojaške baze, ki je v zvrsti mornarice in vojaškega letalstva najbolj nepogrešljiva. V tem pri- meru je vojaška baza objekt, kjer so nameščena bojna letala in bojne ladje, kamor se po vsaki opravljeni operaciji (bojni ali zgolj vaji) tudi vračajo (Dictionary of military terms, 1986: 24). Dopolnjena izdaja Slovarja vojaškega izrazoslovja opredeljuje bazo kopenske vojske kot skupino objektov, ki so v pristojnosti lokalnega poveljnika. Ve- likokrat kopensko bazo predstavljajo različni logistični sistemi, ki omogočajo nemo- teno delovanje kopenske vojske (Dictionary of military terms, 1990: 60). XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 193 Čeprav spada konverzija med tujke v slovenskem jeziku, je vsebinski prevod (v povezavi z vojaškimi objekti) nemogoč. Etimološko beseda konverzija pomeni preoblikovanje, preobrazbo, prestop (verski), spre- membo. SSKJ besede ne razlaga v zvezi z obrambnim področjem, kjer je pomenska vrednost pojma konverzija opredeljena predvsem z dvema temeljnima tolmačenima izrazoma: spremembo in preobrazbo. Prvi se nanaša na spremembo namembnosti samega objekta, drugi pa na preo- brazbo iz vojaškega v civilno lastništvo. Zaradi tega besede konverzija ni mogoče enopomensko prevajati. Hkrati izraza konverzija ne moremo enačiti z zmanjševanjem vojaških virov in opuščanje vojaških objektov. Konverzija ni zgolj postopek prenosa lastništva vojaških objektov, odpuš- čanje vojakov in krčenje vojaškega proračuna, ampak se konča s popolno vključitvijo v civilno okolje. Analiza različnih modelov konverzije vojaš- kih objektov kot tudi različna pojmovanja le-te omogočajo takole oprede- litev pojma: konverzija vojaških objektov pomeni voden in organiziran proces opuščanja, zagotavljanja ekološke neoporečnosti nekdaj vojaških objektov, prodajo (spremembo lastništva) in uspešno vključitev objekta v civilno okolje, ki se konča s ponovno uporabo in prispeva k razvoju lo- kalne skupnosti. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje pojma konverzije kot obratnega procesa, to je postopka »militarizacije« objektov oziroma spreminjanja njihove namembnosti iz civilne v vojaško. Čeprav je danes tovrstni po- stopek redkost, sta njegov pomen in vpliv na civilno okolje popolnoma drugačna. Postavitev vojaške baze v neko okolje praviloma ni omejevala regionalnega razvoja, velikokrat je bilo celo obratno. Seveda je to odvisno od tipa vojaškega objekta. Kljub temu je praviloma obrambni podsistem pri graditvi in umestitvi vojaških objektov iskal za civilno okolje najspre- jemljivejše možnosti, kar je neposredno vplivalo na pozitiven razvoj civil- no-vojaških odnosov na regijski in državni ravni. Konverzija za vsako ceno Konec hladne vojne je pripeljal do obratnega procesa, to je do demilitari- zacije območij v vseh pogledih. Umik vojske ter zapiranje vojaških opo- rišč in baz sta ponovno posegla v življenje lokalnih prebivalcev. Zanaša- 2 Znotraj kategorije vojaških poligonov je mogoče opredeliti vsaj dve podskupini: vojaški poligoni za preizkušanje vojaških sistemov (velikokrat brez prisotnosti voja- kov zaradi uporabe nekonvencionalnega orožja) in vojaški poligoni oziroma vadbe- na območja za vojake z uporabo konvencionalnega orožja. 3 V nekaterih državah (predvsem tistih, ki so ohranile obvezniški tip popolnjevanja oboroženih sil) se klasične vojaške baze niso oblikovale ali pa so manj številne. V teh državah prednjačijo vojašnice kot nekakšen ekvivalent vojaški bazi, čeprav so med vojašnicami in vojaškimi bazami bistvene razlike. Medtem ko prve skrbijo predvsem za usposabljanje obvezniških vojakov in so zato temu primerno opremlje- ne ter locirane (t. i. šolsko orožje, tesna povezanost z lokalnimi skupnostmi, postav- ljene v bližino večjih mest in nesamozadostnost), vojaška baza omogoča hitro bojno delovanje in urjenje vojakov (prostovoljcev), njena lega pa temelji predvsem na pre- soji vojaških strategov. 194 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX nje na zaslužek, pridobljen med obstojem vojaške baze, se je sprevrglo v mikro-, ponekod celo v makroekonomske težave. Po odhodu vojakov so ostajala izpraznjena območja s posebno vojaško infrastrukturo. Razlike med vojaškimi bazami po odhodu vojske v Vzhodni Evropi in na Zahodu so zdaj postale še očitnejše, kot so bile v preteklosti. Po natančnih ogle- dih nekdanjih sovjetskih baz so jih predvsem ekološki strokovnjaki raz- glasili za ekološke bombe, ki so skozi celotno obdobje hladne vojne ogro- žale zdravje lokalnega prebivalstva (BICC, 1999). Čeprav so vojaški objekti podvrženi procesu racionalizacije delovanja obrambnega podsistema in posledično konverzije, to najizraziteje velja za vojaške baze. Poveljniška mesta so bila večinoma nameščena v večjih mestih, kar ob opuščanju vojaške namembnosti objektov pripomore k uspešnemu izvajanju konverzije. Vojaški poligoni in druga vadbena ob- močja bodo obstajali toliko časa, kolikor bodo obstajale oborožene sile. Vzdrževanje usposobljenosti oboroženih sil zahteva nenehno preverjanje v obliki najrazličnejših vaj. Čeprav se število vojakov v oboroženih silah zmanjšuje, ni realno pričakovati zmanjševanja števila vadišč. Uporaba sodobnih oborožitvenih sistemov velikokrat celo narekuje povečevanje površin vadišč ali relociranje vadišč, kar med lokalnimi prebivalci pov- zroča nasprotovanje. Velikokrat je lega vadišč zgodovinsko pogojena in danes (po izrednem tehnološkem napredku) vadišča po eni strani ne us- trezajo zahtevam oboroženih sil, po drugi strani pa so lokalni prebivalci s poselitvijo nekdaj varnih in oddaljenih območij izpostavljeni vsem nega- tivnim učinkom, ki jih prinaša uporaba vadišč. Temeljna cilja razvoja oborožitvenih sistemov sta bila predvsem dva: izboljšanje mobilnosti in povečanje obsega delovanja orožja (večji domet in večja ognjena moč na cilju izstrelka). Tako sodobnejše orožje zahteva večja območja, predvidena za izvedbo učinkovite vojaške vaje. Na podla- gi tega se je spremenila taktika vojskovanja (sodobna vojska lahko deluje uspešno zgolj ob sočasnem usklajenem delovanju posameznih vojaških rodov). Sodobno orožje (predvsem artilerijsko) ne zahteva več zoženih lo- kacij, temveč predvideva kar največjo razpršenost, kar zmanjšuje njego- vo ranljivost, povečuje pa učinkovitost. Tabela 1 prikazuje, kako se je skozi zgodovino spreminjala površina oziroma velikost bojišča, ki jo je pokrilo 10 000 vojakov (Dooxford, 1995: 15–30). Tabela 1: Obseg delovanja vojaških enot Območje, ki ga Antika Napoleonove Državljanska I. svetovna II. svetovna Zalivska zasede 10 000 vojakov vojne vojna v ZDA vojna vojna vojna Km2 1,00 20,12 25,75 248 2 750 213 200 Dolžina fronte (km) 6,67 8,05 8,58 14 48 400 Globina fronte (km) 0,15 2,5 3,0 17 17 533 Število vojakov na km2 10 000 4 790 3 883 404 404 2,34 Število m2 na vojaka 10 200 257,5 2 475 27 500 426 400 Vir: Savege, 1995, The Future For The Defence Estate: 35. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 195 Del usposabljanja je prav zaradi pomanjkanja možnosti uporabe obo- rožitvenih sistemov opravljen v obliki simulacij, ki vsaj v določenih fazah uspešno nadomeščajo usposabljanje na poligonih. Poglavitni dejavnik, ki danes spodbuja razvoj in uporabo simulacij, je cena polnitev za nekatera orožja ter veliki stroški za pripravo in izvedbo večje vojaške vaje. Upora- ba simulacij omogoča tudi hitrejše usposabljanje večjega števila vojakov. Hkrati simulacija omogoča preizkušanje najbolj »nemogočih« dogodkov, ki bi se lahko zgodili na bojišču in bi jih bilo pri terenskem usposabljanju nevarno uporabljati. S tem se, čeprav zveni paradoksalno, poveča stvar- nost pri izvedbi posameznih vaj ali operacij. Nekaterih vrst orožja kljub razpoložljivim naravnim virom ni mogoče uporabiti (varnost) pri t. i. »ži- vem streljanju« (kot npr. topov in havbic velikega kalibra ali raketnih sistemov).4 Simulacije nimajo neposrednega učinka na okolje. Naravo- varstveniki opozarjajo, da lahko uporaba različnih vrst smodnika in stre- liva bistveno zmanjša kakovost prsti ter tako negativno vpliva na rastlins- tvo in živalstvo območja, na katerem se izvaja vojaško usposabljanje ali poteka vojna.5 Pogosto predvsem delovanje težkih oklepnikov in topniš- tva spremljajo izlitja nafte in drugih naftnih derivatov ter maziv. Tovrstna onesnaževanja je najteže odpraviti in ponovno zagotoviti neoporečnost zemlje. Oblikovanje simulacij in priprava simulacijskih sistemov nista poceni, še zlasti v začetku, ko so potrebne velike investicije v simulacij- sko strojno in programsko opremo. Kljub temu stroški simulacije in terenskega usposabljanja niso primerljivi, saj prvi znašajo samo 5 % vrednosti drugih. Poleg tega vojaki opozarjajo, da le simulacija ne more v popolnosti nadomestiti terenskega bojnega usposabljanja, zato je nujno vsaj v določeni fazi vojakom omogočiti tudi usposabljanje na terenu (Sa- vege, 1995). Kljub razvoju simulacij ne moremo v prihodnosti pričakovati konverzije vseh vadišč in vojaških poligonov. Možnost simulacij naj bi omogočila manjšo intenzivnost usposabljanja na terenu ter s tem manjše pritiske na okolje in lokalne prebivalce. Ta dejstva omejujejo in opozarjajo na nerealna pričakovanja nadaljnje- ga konvertiranja vojaških objektov predvsem v tistih državah, v katerih je obrambni podsistem že omejil in racionaliziral vojaške objekte. 4 Tudi to je mogoče samo v zelo oddaljenih in posebej prilagojenih vadiščih (Savege, 1995: 25). 5 Znani so podatki o dogodkih na soški fronti (1915–1918). Ko je na slovenskih tleh divjala I. svetovna vojna, je bilo okolje reke Soče popolnoma uničeno. Največjo ško- do so utrpeli gozdovi zaradi nenadzorovanega sekanja. V okolici večjih taborišč v vi- sokogorju so sekali višinski varovalni gozd, ki ščiti pred plazovi. Hrup bojišča, grad- bena dela in množice vojaštva so pregnali divjad. Hudo obremenitev za okolje so pomenila vsa vojaška taborišča, še posebej v visokogorju – onesnaževanje s fekalija- mi in odpadki (Butkovič, 1999). Največjo obremenitev pa so pomenili vsi mogoči iz- strelki. Samo v enajsti soški bitki je bilo izstreljenih na italijanski strani več kot 3 milijone topovskih granat. O porabi ročnih bomb in streliva za puške ni natančnih podatkov, ocene se gibljejo okoli milijona v vsaki soški bitki. Vsi ti vplivi so resno poškodovali naravno okolje reke Soče (Simić, 1996). 196 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Obrambni podsistem sodi namreč med tiste podsisteme, ki lahko omeje- no delujejo zgolj do določene kritične meje. Oborožene sile pač zahtevajo določeno infrastrukturo, brez katere ne morejo obstajati. Izvajanje konverzije vojaških objektov Med letoma 1990 in 2000 je bilo zaprtih in opuščenih več kot 8000 različ- nih tipov vojaških baz, vadišč, skladišč in drugih vojaških objektov. Od tega sta bili za kar 80 % odgovorni obe velesili ZDA in Rusija (Conversion Survey 1996: 122–145). Velikokrat so bile vojaške baze obremenjene s skladiščenjem nevarnega kemičnega in jedrskega orožja. Zato zasledimo tesno sodelovanje mednarodnih organizacij, nacionalnih vlad in številnih nevladnih organizacij, ki poizkušajo najti čim manj boleč postopek kon- verzije, ki bo omogočil civilno uporabo nekdaj vojaških objektov. Možnosti izvedbe uspešnega postopka konverzije mednarodni stro- kovnjaki pripisujejo prav konverziji vojaških objektov, čeprav so ti raz- lični tako od države do države kot znotraj države same. Največkrat so bili zunanji dejavniki ogrožanja tisti, ki so narekovali število, velikost, opremljenost, razmeščenost ter samo obliko in načine gradnje vojaških objektov. Ob navedenem je treba upoštevati še nekatere druge nacional- ne dejavnike, ki so ponekod omogočali oblikovanje izjemno potrošnih in velikih obrambnih podsistemov. V to skupino uvrščam vojaško-zgodo- vinski razvoj države in njene izkušnje, politični sistem države, način po- polnjevanja oboroženih sil, sodelovanje v mednarodnih obrambnih in varnostnih organizacijah ter obliko vodenja zunanje politike države. Danes se konverzija vojaških objektov kot proces oblikuje in upravlja z namenom doseči ugodnosti za vse stranke v procesu. Ker se konverzija vojaških objektov nanaša na širšo lokalno skupnost, se pritegnejo različ- ne skupine (ministrstva, župani, generali, ekonomisti, nevladne organi- zacije in univerze), ki nato sodelujejo pri izvedbi uspešnega postopka konverzije. Celoten postopek je vpet v okvir zakonov, odlokov, prednost- nih nalog, dogovorov in politike posamezne države. Zato je glavna zna- čilnost konverzije unikatnost izvajanja postopka od objekta do objekta. Tovrstne razlike praviloma ne omogočajo neposredne primerljivosti mo- delov med seboj. Izvajanje konverzije vojaških objektov bi v idealnem primeru omogočalo: – oceno stanja in premoženja, predvidenega za postopek konverzije; – oblikovanje finančne strukture ter upoštevanje vseh spremljajočih zu- nanjih in notranjih dejavnikov postopka konverzije; – oblikovaje samega poteka konverzije (decision making process); – izvedbo postopka; – ovrednotenje postopka uspešnosti konverzije glede na vlaganje in dol- goročne dobičke (Conversion Survey 1996: 20–24). Ker je dobiček (predvsem dolgoročni) cilj vsakega postopka, se zlasti v zadnjem obdobju pojavljajo zahteve in predlogi, da bi bilo izvajanje kon- XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 197 verzije zaupano strokovnjakom s področja ekonomije. Sam objekt pa naj bo podvržen odprtim zahtevam trženja, kar bi nekdanjemu vojaškemu objektu zagotovilo tržno konkurenčnost in razbremenilo obrambni pod- sistem kot predhodnega lastnika dodatnih vlaganj. Vendar takšna politi- ka izzove negativne posledice tako za sam objekt konverzije kot okolico, kjer je objekt, saj je nemogoče pričakovati od določenih tipov objektov (hangarji, bunkerski kompleksi, …) tržno usmerjenost že v samem začet- ku (pred finančnimi vlaganji v konverzijo objekta). Velikost posamezne- ga objekta lahko povzroči t. i. spillover učinek, kar posledično pomeni prenos in porabo sicer namensko predvidenih sredstev za postopek kon- verzije v popolnoma sekundarne težave, ki so nastale zaradi slabega in neučinkovitega izvajanja konverzije. Tržni pristop do objektov konverzije lahko povzroči visoko stopnjo brezposelnosti. Spremljajoči proces je ponovno zaposlovanje specializirane delovne sile, ki je na prostem trgu delovne sile nekonkurenčna. Številni vojaški objekti so bili namenjeni hrambi orožja in drugih bojnih sredstev, kar je v desetletjih obstoja in ob morebitnem nepravilnem skladiščenju povzročilo resne ekološke težave v objektu samem in neposredni okolici, kjer je bil objekt. Spremljajoče ekološke težave pogostokrat pomenijo slabosti objekta na prostem nepremičninskem trgu. Opuščanje vojaških objektov brez načrtnega preusmerjanja v mnogih primerih pomeni resno ogrožanje varnosti. Pri konverziji vojaških skladišč vojaškega materiala in objektov vojaškoindu- strijskega kompleksa je lahko brez primernega izvajanja konverzije možen prenos orožja v konfliktne regije, npr.: nenadzorovana trgovina z orožjem (Møller, 1996: 9–22). Prevelika angažiranost države oziroma obrambnega podsistema v obli- ki subvencij prizadetemu okolju lahko negativno vpliva na samo izva- janje konverzije. Odsotnost tržnega gospodarstva velikokrat povzroči zastoj gospodarskega razvoja. V tem primeru kratkoročna vlaganja posta- nejo dolgoročna in območje se kmalu uvrsti med nerazvita območja z »omejenimi« razvojnimi viri. Spremljajoč proces v prvem koraku je »beg možganov«, ki se konča s splošnim procesom odseljevanja iz regije. Zato se v zadnjem času pri upravljanju konverzije uveljavlja t. i. kombinirani pristop, ki omogoča v začetku visoko finančno podporo države, namenje- no predvsem gospodarskemu razvoju, in nato postopno osamosvajanje lokalnega gospodarstva. Zato je izvajanje konverzije vojaških objektov zelo kompleksen proces, ki ga morajo spremljati finančna vlaganja, de- javno sodelovanje lokalnih in državnih oblasti ter usklajevalni organ, ki ga praviloma sestavljajo strokovnjaki z različnih področij. Uspešno kon- verzijo vojaških objektov, ki se konča s popolno vključitvijo (finančno) objekta, je mogoče izpeljati zgolj s skrbno pripravljenim procesom uprav- ljanja konverzije ter dejavnim sodelovanjem vseh vzvodov lokalne in državne oblasti. Na samo konverzijo vojaških objektov, to je na njeno oblikovanje, učinkovitost in uspešnost, neposredno in posredno vplivajo mnogi 198 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX dejavniki. Najpomembnejša dejavnika sta politični sistem države, kjer se postopek oblikuje, in gospodarska moč države. Politični sistem določi rav- ni oblasti ter njihov odnos – opredeli lastnika in upravljavca vojaških ob- jektov. Ker se politični sistemi razlikujejo od države do države, se posle- dično razlikujejo tudi načini izvajanja konverzije. Pri tem poudarjam odgovornost in vodenje procesa. Praviloma z vojaškimi objekti razpolaga obrambno ministrstvo. V ZDA je zato odločitev o zapiranju in s tem kon- verzija zaupana predsedniku ZDA, v Nemčiji ministru za obrambo in v Veliki Britaniji spodnjemu domu parlamenta. Nadzor nad postopkom je zaupan parlamentu oziroma odborom za obrambo, ki jih ima parlament oblikovane za obrambno področje. Postopek vodijo različne strokovne skupine. V ZDA je v ta namen imenovana komisija BRAC (Defence Base Closure and Realignment Commission), v Veliki Britaniji postopek izvaja DEA (Defence Estate Agency), v Nemčiji pa je vodenje postopka zaupa- no posameznim koncesionarjem v obliki družb z omejeno odgovornostjo (Prebilič, 2001). Ker je izvajanje konverzije postopek, ki neposredno po- seže v civilno okolje oziroma civilno družbo, je politična dejavnost na tem področju skrajno previdna in vedno prisotna. V številnih primerih postane izvajanje konverzije postopek, ki prinaša »politične točke« oziro- ma se z njegovo pomočjo pridobiva politična prednost. Pozicija in opozi- cija prav glede upravljanja konverzije delujeta še posebej previdno. Sam proces se izvaja počasi, ob spremljajočih nesoglasjih celo med pozicijo, ki proces tako ali drugače vodi. Ko govorimo o političnem sistemu, je pomembno poudariti stopnjo demokracije in razvojno stopnjo političnega sistema. Pri konverziji sode- lujejo vse politične ravni, nevladne organizacije, državni in zasebni kapi- tal, predvsem pa lokalne skupnosti. Politični sistem oziroma njegova organiziranost (federalizem ali centralizem) in visoka stopnja politične kulture sta dejavnika, ki opredeljujeta način, uspešnost in hitrost izvedbe postopka. Kakovostno oblikovanje vodstvenih skupin, politično sodelo- vanje in možnost zagotavljanja znanstvene podpore so mogoči zgolj v izoblikovanih demokracijah z razvito politično kulturo.6 Gospodarska stabilnost države in močno gospodarstvo sta dejavnika, ki v veliki meri omogočata uspešno in kakovostno konverzijo ter s tem uspešno civilno reintegracijo objekta v civilno okolje. Razmeroma visoki finančni vložki v samem začetku upravljanja konverzije bistveno zmanj- šajo možnosti za uspeh. Zagotavljanje sredstev je možno v gospodarsko razvitih državah, medtem ko se v gospodarsko nerazvitih državah ali državah na prehodu finančna sredstva razporejajo na tista področja, ki so (vsaj po mnenju vlad držav) pomembnejša za delovanje države. Tako 6 Predvsem opozarjam na pravno urejene odnose med posameznimi vejami oblasti in natančno spoštovanje le-teh. Sicer pa pojem politična kultura pojasni naslednje: »Politična kultura je sindrom velikega števila političnih stališč, opredelitev, postop- kov in procesov. Velikokrat sodijo v politično kulturo tudi povprečne cenitve, občut- ki, stališča in predstave, ki jih imajo ljudje o politiki« (Južnič, 1989: 208). XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 199 konverzija ostaja drugotnega pomena. V državah Vzhodne in Jugovzhod- ne Evrope sta zaradi neizvajanja konverzije resno ogroženi ekološka var- nost in gospodarska stabilnost lokalnih skupnosti. Dolgoročne posledice povzročijo stopnjevanje težav in s tem se povečujejo finančne zahteve, ki bodo nujne za poznejšo izvedbo konverzije. Tudi če pride do konverzije v gospodarsko nestabilnih državah, mora biti izvedba učinkovita. Kakršne koli napake, zavlačevanje postopkov in nesodelovanje lokalnih skupnosti onemogočijo ponovno izvedbo postopka. To je dodatna oteževalna oko- liščina, v kateri se znajdejo pri izvajanju konverzije gospodarsko nerazvi- te države. To trditev podpira dejstvo, da v državah Vzhodne in Jugovz- hodne Evrope skoraj ne zasledimo konverzije, čeprav so ravno na teh območjih številni opuščeni vojaški objekti. V omenjeni regiji se v zad- njem obdobju uveljavlja nov pojav, imenovan »vrzel v konverziji«. Vlade, še bolj pa oborožene sile, niso pripravljene prodati ali se kako drugače odpovedati vojaški lastnini, čeprav objektov ne potrebujejo, in so prisilje- ne vlagati vsaj mininalna finančna sredstva v vzdrževanje sicer praznih objektov (Conversion Survey 1998: 46–54). Zapiranje vojaških baz in konverzija vojaških objektov Proces zapiranja vojaških baz kot najbolj kompleksno izvajanje konverzi- je vojaških objektov je samo v letu 1996 potekal v več kot 6000 vojaških bazah, ki pokrivajo več kot 1 000 000 ha površin (Conversion Survey 1996). Večina od njih bo prešla v civilno uporabo, uspešen postopek kon- verzije pa bo omogočil kakovostno uporabo v civilne namene, predvsem za lokalne skupnosti. Zaradi groženj, ki jih je prinašalo obdobje hladne vojne, je večina objektov na območjih zveze Nato in nekdanjega Varšav- skega sporazuma.7 Učinek zapiranja neke vojaške baze je tesno povezan z velikostjo, namembnostjo in njenim tipom. 7 Po zadnjih podatkih so najštevilnejša zapiranja vojaških baz v zgodovini potekala na ozemlju držav članic nekdanjega Varšavskega sporazuma. SZ je zgradila največja oporišča v Estoniji, Litvi, Latviji in Ukrajini, ki so mejile na sosednjo Poljsko, Češko- slovaško, Madžarsko in Romunijo. Vsem navedenim državam so bile vrnjene velike površine v ponovno – civilno uporabo. Skupno je bilo to 1 283 165 ha ozemelja ome- njenih držav. Za velikanske površine, ki jih je zasedala sovjetska vojska v državah nekdanjega Varšavskega sporazuma, sta značilna: ekstenzivna izkoriščenost oze- melj, samosvoje obnašanje sovjetskih vojaških enot na območju držav članic Var- šavskega sporazuma. Vojaške enote SZ so za potrebe vadišč zavzele več kot en ha ozemlja za vsakega vo- jaka, nameščenega v bazah Poljske, Latvije in Litve. Bolj skoncentrirani so bili voja- ki v Češkoslovaški in Estoniji, kjer so bile zgrajene vojašnice in nameščena vohun- ska dejavnost – KGB. Tako so se vzhodnoevropske in baltiške države srečale z dvoj- nim postopkom konverzije. Zaradi prestrukturiranja in sprejemanja novih (zahod- nih) standardov ter vojaških doktrin so bile prisiljene v prerazporejanje sredstev v obrambnem proračunu in izvedbo reform – zapiranje »domačih« vojaških baz. Temu postopku so se nato pridružila še bistveno večja ozemlja, ki jih je upravljala SZ oziroma Rusija kot naslednica. Po sklenjenih meddržavnih pogodbah se je ruska vojska začela umikati iz držav Vzhodne Evrope, območja, ki jih zapustila ruska voj- ska, pa so najprej opozorila nase s svojo onesnaženostjo (Beutler, 2000: 12–23). 200 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Odločitev za zapiranje vojaških baz je večinoma posledica številnih dejavnikov. Najpogostejši med njimi so: – Neposredni vplivi sprememb zunanjih dejavnikov na varnostne siste- me držav, kamor uvrščamo zadnje velike spremembe po koncu hladne vojne, padcu berlinskega zidu in ponovni združitvi Nemčije. Številne vojaške baze držav zveze Nato in nekdanjega Varšavskega sporazuma danes ne opravičujejo svojega obstoja, zato so jih veliko zaprli (Cun- ningham, 1995: 2–8). – V zadnjem obdobju smo priča velikim spremembam v vojaški strategi- ji in doktrini posameznih držav. Tak je primer v ZDA, kjer je strategija načrtovanja oblikovanja pomorskih vojaških baz v začetku osemdese- tih let temeljila na konceptu disperzije. Tako so na atlantski in pacifiš- ki obali zgradili številne manjše pomorske vojaške baze, ki bi ob napa- du ohranile delovanje pacifiškega ali atlantskega ladjevja. Danes je več kot polovica pomorskih vojaških baz že zaprta. Uveljavila se je bolj centralizirana strategija razmeščanja vojaških baz (Collins, 1998: 307– 318). – Po koncu hladne vojne in z razpadom Varšavskega sporazuma vojaške baze v državah članicah sporazuma niso več smiselne. Njihov prvens- tveni namen je bil vojaška prisotnost vojakov Sovjetske zveze in s tem ustrahovanje članic pred morebitnimi »nestrinjanji«. Vojaške baze so upravičile svoj namen med revolucijo na Češkoslovaškem leta 1968 v t. i. »praški pomladi«. Danes teh baz ni več oz. se je število močno zmanjšalo. Večina vojakov SZ se je po pogodbah, ki so bile sklenjene med novimi državami in tedanjo Skupnostjo neodvisnih držav, že umaknila z ozemlja nekdanjih držav članic Varšavskega sporazuma (Kießlich, 1996: 8). – Zaprtje vojaške baze omogoči hitro zmanjšanje izdatkov ministrstva za obrambo, ki upravlja in financira delovanje vojaških baz. Vendar to ni tako preprosto, saj ima lahko zapiranje baz velik vpliv na okolje, hkrati pa je treba upoštevati, da stroški zapiranja vojaške baze niso majhni, predvsem kadar gre za velike baze. Stroški zapiranja so veli- kokrat odvisni tudi od namembnosti baze. Zapiranje vojaške baze, v kateri so bili nameščeni jedrski izstrelki, je neprimerno dražje, kot to velja za radarsko bazo. Pri zapiranju je treba upoštevati celotno politi- ko posamezne države, saj je treba ves »odvečni« kader prerazporediti ali odpustiti. Zato se za zapiranje vojaških baz odločajo šele po temelji- tem premisleku in opravljenih natančnih izračunih, kaj bo v prihodno- sti prineslo zaprtje določene baze. V ZDA mora ministrstvo za obram- bo predstaviti, koliko denarja bo privarčevalo z zaprtjem vojaške baze v naslednjih petih letih. Če je predlog sprejemljiv, sledi postopek zapi- ranja (Gansler, 1995: 85–86). – Vojaška pripravljenost naj bi se povečala ob koncentraciji vojaških sil in enot. Po načrtih in raziskavah strokovnjakov in ministrstev za obrambo je pri zapiranju in prerazporejanju vojske pomembno, da se XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 201 pri zmanjševanju števila vojakov in drugih bojnih sredstev zapiranje vojaških baz usklajuje ter se s tem vzpostavi ravnovesje med infra- strukturo in vojsko. Po besedah britanskega ministra za obrambo naj bi se učinkovitost vojske povečala ob skupnem delovanju različnih enot vojske in enot, ki zagotavljajo podporo (Conversion Survey 1996: 178). – Velikokrat zapiranje vojaških baz prinaša dobiček za državo gostitelji- co, saj so baze postavljene na kakovostnem zemljišču, z obdelavo kate- rega se lahko poveča dohodek okolja, v katerem je bila baza. Še po- membnejše so vojaške baze, ki so v neposredni bližini mesta ali celo v središču mesta. Zaradi širitve mesta (proces suburbanizacije) je vred- nost vojaških objektov in s tem zemljišč, ki so v upravi vojaške baze, velika. V nekaterih primerih lahko zaprtje velike baze celo vpliva na trg nepremičnin posamezne regije. Drugod prihaja do konverzije vojaških baz tudi zaradi civilnih potreb. Tako so na Kitajskem zaprli oz. odprli za civiliste kar 11 letalskih baz in jih namenili za civilna leta- lišča, saj so se potrebe po letalskem prometu bistveno povečale (Con- version Survey 1996: 178). – S tehnološkim napredkom so se zmanjšale potrebe po vojaških bazah oz. nekaterih tipih vojaških baz. Takšen primer je vedno večja uporaba satelitov. Veliko baz je bilo zgrajenih zaradi opazovanja in druge vrste komunikacij. To vlogo so zdaj prevzeli sateliti, ki so učinkovitejši, na- tančnejši in cenejši. – Veliko vojaških baz je v tujih državah zgrajenih po mednarodnih dogo- vorih. Večina jih je bila sklenjena po dogovorih, ki ne predvidevajo po- daljšanja. Tako je bilo veliko vojaških baz zaprtih po izteku dogovora med državama. Tak primer se je zgodil pred kratkim, ko je Hongkong prešel spet pod oblast Ljudske republike Kitajske iz rok Velike Britani- je, ki je umaknila vse vojake in zaprla tudi vojaške baze. O zaprti bazi govorimo takrat, ko je vsaj 80 % civilnega in vojaškega osebja premeščenih ali odpuščenih in je vsaj 80 % območja, ki ga pokriva vojaška baza, predanih civilnim oblastem. Vsako drugo zmanjšanje zmogljivosti vojaške baze ne pomeni zapiranja baze (Conversion Survey 1996: 175). Postopka zapiranja vojaških baz ne smemo enačiti s postop- kom konverzije. Čeprav prvi omogoča drugega, samo zapiranje vojaških baz ni pogoj za konverzijo. Kljub temu, da postopek zapiranj vojaških baz v končni fazi pomeni sorazmerno veliko privarčevanih sredstev za obrambni podsistem, se velikokrat pojavljajo težave, ki včasih upočasnijo postopek konverzije oziroma ga lahko celo onemogočijo. To povzroča iz- gubo sredstev za vzdrževanje nekdaj uporabljenih vojaških objektov in izpad dohodka lokalnih skupnosti. Čeprav so med vojaškimi objekti (predvsem vojaškimi bazami) neka- tere razlike, opažamo posamezne značilnosti, ki so skupne določenim tipom baz in povzročajo primerljive težave pri izvajanju konverzije. 202 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX a. Posebna vojaška infrastruktura Vojaški objekti se razlikujejo od civilnega okolja v vseh pogledih. Kljub vsemu je spremljajoča infrastruktura posameznega objekta odvisna predvsem od namembnosti oziroma funkcije, ki jo objekt opravlja v obrambnem sistemu države. Tako vojaške baze po vsem svetu spremlja dokaj podobna infrastruktura. Npr.: vojaške letalske baze sestavljajo vzletne steze, hangarji (velikokrat utrjeni pred morebitnim napadom), re- zervoarji za gorivo, radarsko-navigacijska oprema, kontrolni stolp, meha- nične delavnice, skladišča za orožje, upravne stavbe in bivalni prostori za osebje. Ob tem primeru lahko vidimo, da vojaško bazo sestavljajo zelo različni objekti. Nekatere od njih je zaradi njihovih posebnosti izredno težko uporabiti v civilne namene in tako izvesti konverzijo. Pri letalski bazi Hahn v Nemčiji se je izkazalo, da je letalske steze in nekatere han- garje dokaj lahko uporabiti v civilne namene. Ker je bilo v omenjeni bazi kar 24 močno utrjenih hangarjev za zaščito letal F-16 (hangarji so pre- majhni za potniška letala in so lahko preprečili poškodbe letal tudi ob težkem in neposrednem bombardiranju ter so bili brez oken), se je celo- ten proces konverzije trenutno ustavil. Hangarje je praktično nemogoče uničiti oziroma bodo za to potrebna ogromna sredstva (Rheinland-Pfalz, 1993). b. Lokacija vojaške baze Največkrat je lokacija vojaške baze in drugih vojaških objektov najpo- membnejši dejavnik, ki neposredno vpliva na uspešnost postopka kon- verzije in višino osnovnih vlaganj. Na približevanje vojaškega objekta zahtevam nepremičninskega trga vplivajo različni dejavniki, ki jih lahko strnemo v tri skupine: – Razporeditev objektov neposredno narekuje vojaška strategija. V ZDA so večino vojaških objektov gradili na odročnih predelih in tako poiz- kušali zmanjšati število žrtev med civilisti, če bi prišlo do vojaškega spopada. V Nemčiji pa so oborožene sile ZDA vojaške baze gradile v neposredni bližini večjih mest in tako poizkušale zagotoviti hitro mo- bilizacijo sil in organiziranje obrambe ob morebitnem konvencional- nem napadu vojaških enot Varšavskega sporazuma. Posledično se ZDA srečujejo z večjimi težavami pri konverziji vojaških baz v ZDA, kot to velja za Nemčijo. – Tip oziroma vloga vojaškega objekta v obrambnem podsistemu veliko- krat vpliva na lokacijo objekta samega. Medtem ko so poveljstva in vojašnice praviloma nameščeni v neposredni bližini mest, so vojaška letališča, vojaški poligoni in raketna izstrelišča na oddaljenih, pone- kod celo osamljenih krajih. Izjema so vojaška pristanišča, ki so zaradi infrastrukture velikokrat zgrajena v neposredni bližini civilnih prista- nišč (globina vode, reliefni tip obale, komunikacije z zaledjem – želez- niška povezava). Ker se gospodarsko razvite države danes srečujejo s preobremenjenostjo pristanišč, sta v tem primeru zapiranje in konver- XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 203 zija postopek, ki lokalnemu in regionalnemu (v nekaterih primerih tudi narodnemu) gospodarstvu omogočata hitrejši napredek. – Za izrazom »izvor« vojaškega objekta se skriva način, kako je obram- bni podsistem vzpostavil lastništvo nad objektom. Veliko je namreč primerov, ko je obrambni podsistem zaplenil zgradbe za potrebe obrambe (tako so vojaki SZ pri oblikovanju poveljstev v državah člani- cah Varšavskega sporazuma zasedli veličastne zgradbe v središčih več- jih mest). Vrednost teh objektov je bila (praviloma) pred tem velika, vendar se je zaradi spremembe namembnosti bistveno znižala. Kljub vsemu je objekte ob postopku konverzije zaradi velike tržne vrednosti (lokacija) težko ohraniti v obliki državnih institucij, npr. muzejev, gale- rij, … (Conversion Survey 1999: 115). c. Okoljsko onesnaženje Čeprav je pri zapiranju vojaških baz skoraj nemogoče pričakovati okolj- sko neoporečnost, so ob zapiranju potrebna izredno velika vlaganja za t. i. »clean up« ali postopek ekološkega čiščenja. Tudi če je mogoče okolje očistiti, to poveča predvidena vlaganja, hkrati pa vsaj za določen čas us- tavi sam postopek konverzije in postavi tržna izhodišča objekta na nižjo osnovo (ljudje imajo že tako zadržke pri konverziji vojaških objektov, če pa so bili ti še dodatno onesnaženi, je uspešna konverzija nemogoča). Tako so ZDA povečano onesnaženost odkrile na 9700 primerih od 27 000 (36 %) različnih vojaških objektov (BRAC, 1993). Največkrat so viri one- snaženja nafta in njeni derivati. Krivca za onesnaženje ni težko najti, ve- liko teže pa je zagotoviti sredstva za očiščenje. Obrambni podsistemi se že predhodno srečujejo z zmanjševanjem proračuna, ki ponekod ne omo- goča več normalnega delovanja samega podsistema. Zato le redko sreds- tva zagotovi povzročitelj onesnaženja. To je še dosti očitnejše v primerih, ko je bila vojaška baza postavljena zunaj ozemlja države. Tako so ZDA ob zapiranju svojih vojaških baz največkrat stroške čiščenja preložile na ramena države gostiteljice (Congressional Budget Office, 1995). Velikokrat je bil odhod vojakov SZ iz držav članic Varšavskega spora- zuma zaradi nezaželenosti sovjetskih vojakov pospremljen s pozdravom. Večino vojaških baz so države naslednice spremenile in jih danes upo- rabljajo v civilne namene (69 %), samo 22 % jih je ostalo za potrebe njiho- ve vojske, kot je bil primer v Latviji. O številu vojakov in bazah, ki jih da- nes ni več, še ni točnega podatka. Pri umiku vojakov SZ in zapiranju baz se je pojavila še dodatna težava. Zaradi malomarnega ravnanja z inven- tarjem in različnimi snovmi, ki so bile dolga leta skladiščene v bazah, so se države naslednice srečale z različno mero onesnaženja. Največkrat so bili to naftni derivati, ki so samo v primeru Češke republike onesnažili več kot 1,27 milijarde m3 tal. Velikokrat so potrebna dokaj velika sreds- tva za odpravo škode, ki je nastala zaradi malomarnega ravnanja z različ- nimi za okolje nevarnimi snovmi. Ob umiku je bila večina inventarja, ki je ostal za ruskimi vojaki, skoraj neuporabna, tako da so veliko nekda- 204 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX njih zgradb na tleh vojaške baze porušili (gradnja ni potekala po predpi- sih). Vso opremo, ki je imela kakršno koli vrednost, so odnesli in pozne- je preprodajali ter si zagotovili vsaj nekaj denarja ob odhodu (celo bakre- no napeljavo, okvirje vrat, …). Vojaki so zaradi nezadovoljstva ob umiku v Rusijo uničevali celo zidove in se tako ali drugače izživljali nad nekda- njo vojaško bazo. Sovjetska vojska je le redko nadgradila infrastrukturo (električna napeljava, vodovodna napeljava, ogrevalni sistem, …), ko je prevzela objekte, nadaljnje vzdrževanje objektov pa je bilo slabo. Na dru- gi strani so bili objekti t. i. zahodnih vojaških baz uporabljeni v vsakda- njem življenju (Conversion survey 1996: 173–212). Kmalu se je pokazalo, da je onesnaženje območja bistvenega pomena za izpeljavo kakršnega koli postopka konverzije območja. Glavni razlogi pri tem so: – Očiščevanje območij je padlo na ramena držav »gostiteljic«, ki so že brez teh težav v gospodarski krizi. Postopki za odpravo posledic različ- nih oblik onesnaženja (odvisno od namembnosti baze) niso bili izve- deni, saj zahtevajo veliko sredstev. – Poznavanje postopkov in zaznavanje oblik onesnaženja sta v državah vzhodnega bloka velikokrat omejeni. – Države ne izdelajo posebnih načrtov, s katerimi bi zagotovile učinkovi- to odpravo posledic onesnaženja. č. Politična nasprotovanja Ne glede na številne razlike med političnimi sistemi posameznih držav je upravljanje konverzije politično dejanje. Zaradi tega so prisotna spremljajoča nestrinjanja tako med različnimi ravnmi oblasti (zvezna in državna) kot celo na posamezni ravni (politična neskladja med pozicijo in opozicijo). Na ravni zvezne politike je najprej treba uskladiti sodelova- nje med posameznimi službami in agencijami. Vojaški objekti so v lasti ministrstva za obrambo. Ko se oblikuje postopek konverzije, se vanj vključijo še številna druga ministrstva. V nekaterih primerih lahko pride do pomanjkanja usklajenosti, ponekod celo namernega nesodelovnja. Takšen primer je v Južnoafriški republiki, v kateri je bilo ministrstvo za obrambo lastnik objektov, ministrstvo za javna dela pa lastnik zemljišča, na katerem so stali objekti. Nestrinjanje med ministrstvoma je tako pri- peljalo do odmikanja oblikovanja in izvajanja konverzije, zaradi česar je na objektih zaradi nevzdrževanja nastala ogromna gmotna škoda (SANDF, 1997). Lokalne vladne organizacije velikokrat nasprotujejo oblikam konverzi- je, kakršne ponujajo zvezne oblasti. Pogosto se lokalne oblasti borijo pro- ti zapiranju vojaških baz, ker te pomenijo dokaj velik vir zaslužka za lokalne prebivalce in možnost zaposlovanja. Ker se s tem prebivalci osre- dotočijo na boj za obstoj vojaške baze, se najprej odloži samo zapiranje (praviloma do zaprtja baze vseeno pride) in izčrpajo vsa sredstva lokal- nih oblasti, ki bi jih bilo primerneje usmeriti v upravljanje konverzije. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 205 Tako so se prebivalci Pensilvanije leta 1992 borili proti zaprtju pomorske vojaške baze. Politiki so sprožili tožbo proti zveznim oblastem in za dve leti ustavili postopek zapiranja. Kljub temu se je postopek po dveh letih začel. Lokalne skupnosti so tako porabile vsa finančna sredstva za tožbo. Upravljanje konverzije, ki bi sicer pritegnilo lokalno gospodarstvo, potem ni bilo več možno (Cynkar, 1993: 5–23). Naslednjo možnost nasprotovanja konverziji pomenijo spori med po- sameznimi oblastmi glede jurisdikcije. Vojaški objekti so lahko upravno pod različnimi mestnimi, občinskimi in državnimi oblastmi. Vsaka od njih želi po svoje izvesti konverzijo objekta in pri tem ustvariti dobiček. Če že v samem začetku upravljanja konverzije dejavno ne sodelujejo vse stranke, je konverzija praktično nemogoča. Vsi postopki se ustavijo v birokratskih aparatih ene ali druge oblasti in na objektih ponovno po- sredno nastaja gmotna škoda. Nesoglasja so toliko pogostejša pri tistih vojaških objektih, ki ležijo na ugodni lokaciji, kar zelo poviša tržno ceno (Cunningham, 1993: 46). Na mednarodni ravni pogosto nastajajo spori, povezani s čiščenjem vojaške baze in spremljajočimi stroški. Pogajanja med državami pogosto zadržijo upravljanje konverzije, čeprav se le redko z njimi uspejo zagoto- viti sredstva države gostiteljice za očiščenje. Ta pogosto meni, da je tržna vrednost zapuščene infrastrukture veliko večja, kot so stroški čiščenja, zato ni pripravljena zagotoviti dodatnih sredstev. Pri vojaških bazah, ki so bile v lasti SZ, ni mogoče pričakovati nikakršnih sredstev, saj se da- našnja največja naslednica nekdanje SZ srečuje z velikimi gospodarskimi težavami (Cunningham, 1997: 13). Sklepne ugotovitve Globalne spremembe, ki jih zaznamujejo razpad Varšavskega sporazu- ma, razpad in preoblikovanje nekdanje Sovjetske zveze ter postopno zbliževanje nekdaj razdeljenega sveta, so narekovale preoblikovanje za- vezništev in nacionalnovarnostnih sistemov držav. Obrambni podsistemi in oborožene sile držav se zmanjšujejo, preoblikujejo v manjše, vendar fleksibilnejše, sodobno opremljene vojske. Kot posledica omenjenih procesov in predvsem spremljajočih težav se je razvil in oblikoval postopek konverzije kot rešitev in pomoč tako obrambnim podsistemom, civilni družbi in končno državi kot celoti. Vendar je prav pri oblikovanju postopka konverzije prihajalo do številnih premalo opredeljenih načel njegovega izvajanja. S tem je postal postopek konverzije breme za obrambni podsistem, civilno okolje je v njem videlo izgubo dohodka, kar vodi do zaviranja razvoja lokalnega ali regionalnega gospodarstva, državi pa zaradi preslabo oblikovanega nadzora nad sa- mim postopkom ni uspelo preprečiti politizacije in zlorabljanja konverzi- 206 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX je v interese posameznikov ali političnih elit.8 Veliko omenjenih pomanj- kljivosti se je zelo jasno pokazalo pri konverziji vojaških objektov. Postopek konverzije, ki v svoji osnovi pomeni izkoriščanje nekdaj vojaških virov v civilne namene, pa velikokrat postavlja države v para- doksalen položaj. Danes so proračuni držav in posledično obrambni pro- računi pod velikim pritiskom čim racionalnejše porabe. Demografska gibanja jasno opozarjajo na staranje prebivalstva (predvsem to velja za evropske in severnoameriške države), kar narekuje prestrukturiranje sredstev v državnih proračunih in varčevanje s sredstvi v javnem sektor- ju. Postopek konverzije pogosto zahteva velika investicijska sredstva, ki v daljšem obdobju omogočijo povračilo vloženih sredstev. Zato se že pri prvem koraku države razdelijo v dve skupini: – države, ki imajo na voljo dovolj sredstev za izpeljavo postopka konver- zije; – države, ki teh sredstev nimajo. Velikokrat obstaja negativna korelacija med državami, ki sredstev nima- jo, in nujnostjo ter obsegom nekdaj vojaških virov, potrebnih konverzije. Tovrstne primere lahko zasledimo v vzhodnoevropskih državah (med nji- mi najbolj izstopa Rusija). Prav nezmožnost izvajanja konverzije v tem prostoru pomeni vir ogrožanja evropske varnosti in razširitev le-tega na sosednja območja. Zato danes konverzija predstavlja resne težave pri na- daljnji graditvi nacionalnovarnostnih sistemov in pripravi nalog obram- bnih in gospodarskih zvez v prihodnosti. Čeprav je cilj konverzije vojaških objektov v vseh državah enak, so civilno-vojaški odnosi tisti, ki so v posamezni državi določili model kon- verzije. Odnos, ki se je v posamezni državi skozi zgodovino vzpostavil med oboroženimi silami in civilno družbo, je posredno vplival na razme- stitev oboroženih sil in vpetost življenja vojaških baz v civilno okolje. (Ne)sodelovanje oboroženih sil s civilno družbo je odločilno vplivalo na posledice zapiranja vojaške baze in intergacijskih alternativ za civilno okolje. Upoštevajoč ta dejstva, so se razvili različni modeli konverzije, predvsem pa institucije, ki so vodile postopek.9 Ob zapiranju vojaških baz in izpeljavi konverzije se izkažeta: 8 Že ob samem začetku zapiranja vojaških baz in oblikovanju postopka konverzije se je izkazalo, da je konverzija politično dejanje, ki zahteva soglasje političnih elit. Tako je konverzija postala postopek, kjer sta tako pozicija kot opozicija iskali naklo- njenost volivcev. Politizacija konverzije je dosegla vrhunec v ZDA zaradi političnega sistema (neposredna odvisnost predsednika in celotne izvršilne oblasti ZDA od pod- pore volivcev). V zveznih državah Kalifornija in Teksas so zapiranja vojaških baz in izvajanje konverzije zelo redka ali pa potekajo takoj po imenovanju novega predsed- nika in administracije. Postopek konverzije v ZDA je povsem v pristojnosti zveznih oblasti, ki ob morebitnem neuspehu neposredno odgovarjajo volivcem posamezne zvezne države. Zato so ZDA izdelale izredno pregleden postopek zapiranja in kon- verzije vojaških baz. 9 V Veliki Britaniji, v kateri so oborožene sile sestavljale dokaj ločen sistem od civilne- XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 207 – pozitivni vpliv, ki se kaže v poznavanju stanja v prizadeti lokalni skup- nosti ter sodelovanju lokalnih in zveznih oblasti pri nadaljnjem izvaja- nju konverzije; – negativni vpliv, ki je posledica odvisnosti lokalnega gospodarstva od obstoja vojaške baze v določenem kraju. Danes je postopek konverzije vojaških objektov med strokovnjaki za var- nostna in ekonomska vprašanja po vsem svetu že uveljavljen izraz. Ven- dar ostajajo razlike pri opredelitvi in nato oblikovanju ter vodenju po- stopka. Te velikokrat postavljajo postopek konverzije vojaških objektov kot negativen, nepotreben in celo škodljiv. Obrambni podsistemi vidijo konverzijo vojaških objektov kot nepotreben izdatek, ki bo še dodatno osiromašil njihov proračun. Nepripravljenost za dejavno sodelovanje, po- manjkanje usmerjene strategije razvoja oboroženih sil in obrambnega podsistema v celoti, slabo razviti civilno-vojaški odnosi ter neurejena raz- merja v političnem sistemu so bili in bodo tudi v prihodnosti ostali glavni zaviralni dejavniki pri oblikovanju, delovanju in uspešni izpeljavi konver- zije vojaških objektov. V številnih državah se konverzija vojaških objektov še ni uveljavila. To velja predvsem za tiste države, za katere val demilitarizacije po koncu hladne vojne nima tako velikega pomena. Vendar v ospredje stopa drug razlog, zaradi katerega konverzija vojaških objektov še ne bo zamrla. Šte- vilne države izvajajo korenite obrambne reforme, ki praviloma vodijo v reorganizacijo in racionalizacijo obrambnih podsistemov. Tovrstne dejav- nosti že med reformami jasno opozarjajo na potrebo po konverziji, ki bi učinkovito zmanjšala in racionalizirala nepotreben obseg vojaških objek- tov. Vendar kljub temu do tega ne pride. Številni strokovnjaki opozarjajo obrambne podsisteme, da je že ob vsakem nakupu, gradnji, pripravi in celo samo posegu v različne vojaške objekte treba hkrati razvijati načrte za njihovo konverzijo, ki praviloma prej ali slej sledi. Intenzivnost različ- nih dejavnikov, ki neposredno ali posredno vplivajo na razvoj in spre- membe v načinu delovanja obrambnih podsistemov, praviloma ne omo- ga okolja, postopek konverzije (če ga lahko sploh tako imenujemo) vodi obrambni podsistem samostojno in neodvisno od lokalnih skupnosti. Popolno nasprotje so modeli ZR Nemčije. Oborožene sile so z vzpostavitvijo posebnih civilno-vojaških odnosov (vojak je državljan v uniformi) razvile vsakdanje dejavno sodelovanje med oboroženimi silami v vojaških bazah in civilnim okoljem. ZDA so pri konverziji raz- vile svojstven pristop, ki je posledica razvoja v svetovno velesilo in oboroževalne tekme med ZDA in SZ. Razvoj strateškega orožja je neposredno vplival na razmesti- tev oboroženih sil na ozemlju ZDA (vse večje vojaške baze so bile oddaljene od več- jih naselij zaradi morebitnega napada SZ z jedrskim orožjem). Zato so oborožene sile razvile avtarkičen način življenja in delovanja vojaških baz (kar se je izkazalo tudi pri sodelovanju ameriških oboroženih sil na Balkanu). Zato zapiranje vojaških baz bistveno ne obremeni lokalnih skupnosti (izjema so vojaške baze pomorskih oboroženih sil ZDA, ki so v bližini večjih mest – obale ZDA so gosto poseljene) ozi- roma je število prizadetih zaradi zapiranja bistveno manjše, kot je to v ZR Nemčiji. 208 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX goča razvoja stalnih vojaških baz in centrov, kar bo tudi v prihodnosti ne- nehno gibalo razvoja, izvajanja in proučevanja konverzije vojaških objek- tov. Literatura: Beutler, H. (2000): Landschaft in neuer Bestimmung: Russische Truppen- übungplätze. Neuenhagen: Buch- und Zeitschriftenverlag Prust & Bärisch. Bonn International Center for Conversion (1998): Conversion Survey 1996, Global Disarmament, Defence Industry Consolidation and Conversion. Oxford University Press. Bonn International Centre for Conversion (1998): Midterm Work Program, Bonn. Bonn International Centre for Conversion (1999): Conversion of military resources for civilian purposes, Bonn. Brzoska, M. (1999): Conversion in a resource-reuse perspective. Journal of Peace Research, Vol. 36, No. 2, pp. 131–140. Butkovič, T. (1999): Bohinj 1914–1918. Celovec–Ljubljana–Dunaj: Mohorje- va družba. Collins, J. M. (1998): Military Geography for Professional and the Public. First Brassey’s Edition. Washington D.C: National Defence University. Congressional Budget Office (1995): Cleaning Up Defense Installations, Is- sues and Options, Washington D.C. Conversion Survey (1996). Oxford University Press, Bonn International Cen- ter for Conversion. Conversion Survey (1999). Oxford University Press, BICC. Cunningham, K. (1993): Base Closure and Reuse: 24 Case Studies, Business Executives for National Security, Washington D.C. Cunningham, K. (1997): The World wide Base Closure Lag. Paper prepared for the GEM Base Closure and Conversion Workshop, Johannesburg, South Africa. Cunningham, K. B., in Klemmer, A. (1995): Restructuring the US Military Bases in Germany. Report 4. Bonn BICC. Cynkar, R. J, Petrie, B., Steven, T. W., Peterson, A. C. (October 1993): Motion for Leave to File Brief and Brief for Business Executives for Na- tional Security as Amicus Curiae in Support of Petitioners. Colorado, Cockle Law Brief Printing Company. Dooxford, D., in Savege, J. (1995): The Policy and Practice. Journal of Envi- ronmental Planning and Management, Volume 38, No. 4. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 209 Dooxford, D.(1995): A Comparison of Land-use, Access and Conservation in Military Training Areas in France, Switzerland and the UK. University of Sunderland, School of the Environment. Dictionary of Military Terms (1986). New York: The H. W. Wilson Com- pany. Dictionary of Military Terms (1990). London: Greenhill Books. Gansler, S. J. (1995): Defense Conversion, Trasforming the Arsenal of De- mocracy. Cambridge, Massachusetts: A Twentieth Century Fund Book. Grizold, A. (1999): Evropska varnost. Ljubljana: Knjižna zbirka Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede. Južnič, S. (1989): Politična kultura. Sociološka in politološka knjižnica. Mari- bor: Založba Obzorja. Kießlich, D. (1996): Zossen Wünsdorf: Streifzüge durch eine alte Garnison. Förderverein Garnisonmuseum Wünsdorf. Lubi, D. (1991): Demilitarizacija in razoroževanje. V: Demilitarizacija Slove- nije in nacionalna varnost. Ljubljana: Znanstveno in publicistično sre- dišče. Melman, S. (1990): The Demilitarized Society, Disarmamen & Conversion. Montreal: Harvest House,. Møller, B. (1995): Dictionary of Alternative Defense. Boulder, USA: Lynne Rienner Publishers. Møller, B. (1996): Defence Doctrines and Conversion. Vermont, USA: Dart- mouth Publishing Company. Prebilič, V. (2001): Temeljni modeli konverzije vojaških objektov, magistr- sko delo. Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani. Rheinland-Pfalz (1993): Konversion in Rheinland-Pfalz. Mainz, Germany: Ministerium fuer Wirtschaft und Verker. Savege, J. (1995): The Future For the Defence Estate: Changing Demands For Army Training. London: The Centre for Defence Studies,. Simić, M. (1996): Po sledeh soške fronte. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1994). SAZU. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 1490 in 1617. Vojna enciklopedija, prva knjiga. Beograd 1970, str. 373, 519–527. 210 Iztok Kočevar PREOBLIKOVANJE VOJAŠKE INDUSTRIJE Uvod Mnogi analitiki označujejo sodobni liberalizem kot čas mirovnih nasto- panj in nikoli se v svetu ni toliko govorilo o miru, demokraciji in politič- nem dialogu kot po razpadu Varšavskega sporazuma in združitvi Nemčij ter negativnih izkušnjah na tleh nekdanje SFRJ. Vse te globalne politične spremembe pa so negativno vplivale na vojaško industrijo. Vojaška indu- strija razvitega sveta ni bila po drugi svetovni vojni nikoli v večji krizi, kot je ta, ki je nastala v osemdesetih letih s koncem hladne vojne, ki pa seveda ni edini vzrok krize. Na drugi strani pa smo priče hitrega razvoja vojaške industrije v državah Bližnjega in Daljnega vzhoda ter južne Azije, in medtem ko v vojaški industriji razvitega sveta poteka temeljna preo- brazba, se novonastajajoča poizkuša prilagoditi novim gospodarskim gibanjem. Pri tem so najpomembnejši kazalec stanja obrambni in vojaški stroški. V letu 1998 je bilo v svetu za pokrivanje obrambnih stroškov namenjenih 745 milijard USD, kar znese 125 USD na prebivalca ali 2,6 odstotka povprečnega BDP. V primerjavi z letom 1987 so vojaški stroški zmanjšani za več kot tretjino. Največji padec je imela Rusija, sledijo pa ji ZDA, Latinska Amerika, Afrika in Evropa, medtem ko so edino v Aziji v zadnjem desetletju vojaški stroški zrasli za približno 27 odstotkov ( http://editors.sipri.se, 1999). Kljub zmanjševanju oboroženih sil pa je po letu 1999 ponovno vidna rast povprečja vojaških stroškov tudi v svetu, kar je prikazano na grafu 1. Del vojaških stroškov odpade tudi na vojaš- ko industrijo, kar dokazuje, da vojaške industrije proizvajajo naprej, če- prav je velik del teh industrij že tako ali drugače preoblikovan. Priznati je treba, da je kljub vsemu vojaška industrija v mnogih razvi- tih državah še vedno ena pomembnejših vej gospodarstva ter da v mno- gih državah igra odločilno gospodarsko vlogo (Kapstein, 1992), medtem pa ima globalno kot »kompleks iz sence« izredno velik vpliv na svetovno politično prizorišče. V zadnjih letih se s situacijo v vojaški industriji povezuje nekaj ključ- nih izrazov, in sicer: prestrukturiranje, preobrazba, preoblikovanje, di- verzifikacija, konverzija, demasifikacija ipd., kar so dejansko posledice krize, ki je nastala po koncu hladne vojne. Do podobnih kriz je prišlo bolj ali manj po vsaki vojni, razen po drugi svetovni, ki se je nadaljevala v »hladno vojno«. Krize globalne vojaške industrije pa le ni mogoče tako XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 211 Graf 1: Vojaški stroški (1991–2000) 100 900 800 700 600 500 400 Constant (1998) US$ b. 300 200 100 0 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 Vir: SIPRI 2001 enostavno pojasniti in konec hladne vojne, čeprav eden najpomembnej- ših, vseeno ne more biti edini razlog za takšno stanje. Tudi ko govorimo o spremembah, ki so trenutno zajele vojaško indu- strijo, o njenem proizvodnem zastoju, diverzifikaciji, konverziji ipd., mo- ramo to opazovati predvsem v določenih državah in skupinah držav (ki jih je konec hladne vojne posebno prizadel), ne pa vseh državah sveta, kajti ponekod trend razvoja tudi močno raste. Za občutno padajoč trend in težave v vojaški industriji večjega dela držav sveta v osnovi še zdaleč ni krivo samo zmanjševanje napetosti, temveč tudi vse večje širjenje, raz- poreditev in globalizacija vojaške industrije. Od konca druge svetovne vojne pa do danes je namreč uspelo že večini držav zgraditi lastno vojaš- ko industrijo, kar vse bolj zmanjšuje trg dosedanjim proizvajalcem, po- puščanje napetosti v svetu pa je k temu le še pripomoglo. Naslednji dejavnik, ki ga ne smemo prezreti, je razvoj sodobne, poseb- no informacijske in mikroprocesorske tehnologije, ki je s svojimi značil- nostmi omogočila materialno (in posledično tudi v moštvu) zmanjševa- nje oboroženih sil. To pa ne pomeni zmanjševanja bojnih zmožnosti oboroženih sil, temveč nasprotno, njihovo večjo učinkovitost in profesio- nalnost. Ravno tako tudi količinsko zmanjševanje v proizvodnji vojaške industrije in zmanjševanje njenih zmogljivosti ne pomenita vedno tudi manjšega priliva kapitala in manj smrtonosnih izdelkov, nasprotno, sodobni izdelki so vse bolj sestavljeni, bolj sofisticirani, zmogljivejši in vse dražji. Poudarjanje zmanjševanja dodeljevanja sredstev za vojaške raziskave in razvoj ni več zadosten kazalec, kajti sodobna vojaška tehnologija vse pogosteje uporablja izsledke civilnih raziskav in razvoja posebno v raču- 212 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX nalniški, pa tudi v elektronski, optoelektronski in drugih tehnologijah. Civilna tehnologija postaja danes veliko bolj vojaško uporabna kot kadar koli do zdaj in »vojaško« postaja vse bolj vprašanje namena kakor obliko- vanja (CREDIT, 1995: 19). Prenehanje dvopolne napetosti v svetu in hiter tehnološki razvoj sta sprožila velike spremembe, ki so posebno vidne na vojaškem področju. Na shemi 1 je prikazano dogajanje v zadnjih letih. Velik del držav se na- giba k zmanjšanju konvencionalnih oboroženih sil in teži k uvajanju manjših, profesionalno izurjenih vojsk z visokotehnološko razvito opre- mo ter oborožitvijo. Njihove zmogljivosti ne bodo nič manjše, nasprotno, povečale se bodo glede na dosedanje konvencionalno opremljene oboro- žene sile. Posledica zmanjševanja napetosti in zmanjševanja oboroženih sil pa so tudi manjše potrebe po množični proizvodnji vojaške industrije. Ta mora iskati svojo pot v konverziji, delni konverziji ali v diverzifikaciji. Medtem ko je popolna konverzija iz vojaške v civilno proizvodnjo zelo redko uspešna, pa sta tako diverzifikacija in usmeritev na dvouporabne izdelke ena od možnih različic uspešnega preoblikovanja. Shema 1: Proces preobrazbe vojaške industrije Na drugi strani pa vojaške industrije ne smemo jemati kot samostojne, samozadostne in samoodvisne kategorije, temveč kot zelo pomemben politični, vojaški, gospodarski, znanstveni in ne nazadnje tudi socialni dejavnik določene države, obenem pa posredno tudi kot zelo pomemben dejavnik javne politike države. To pomeni, da se mora kljub vsemu tudi sama država zanimati za obstoj in preživetje svoje vojaške industrije. Vojaška industrija v Evropi doživlja po koncu hladne vojne ravno tako kot večji del svetovne vojaške industrije težko krizo in zato se tudi pro- izvajalci orožja v Evropi poizkušajo prilagoditi novim razmeram in XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 213 novim svetovnim gibanjem. Zmogljivosti vojaške industrije v Evropi so prevelike in jasno je, da so spremembe neizogibne, toda splošno pre- strukturiranje vojaške industrije v Evropi je tudi politično izredno občut- ljivo vprašanje (Cornish, 1997). Ne glede na politično ureditev držav so si težave vojaške industrije po- dobne in imajo kar nekaj skupnih značilnosti. Preveč jih je in preveč proizvajajo, konkurenca na domačih in zunanjih trgih pa je množična in se z vsakim dnem zaostruje. Rešitve težav v vojaški industriji se bodo, če- prav so si globalno podobne, razlikovale od države do države in celo od podjetja do podjetja, kar je odvisno od političnih, makroekonomskih in mikroekonomskih razsežnosti razvoja gospodarstva v državi. Kljub vsemu je sedanje stanje vojaške industrije (do zdaj že tako ali drugače videno) le prehodno obdobje, ki pa bo označeno samo z določe- no obliko sprememb oziroma pretvorbo, ne pa kot popolno odmiranje vojaške industrije. Mnenje ima tudi nasprotnike, kar pa ni čudno. Politi- ki in znanstveniki niso enotnega mnenja o trenutni svetovni politični ureditvi, katere določitev bi že sama ponudila določene odgovore. Dvo- polnosti je konec, mogoče vstopamo v večpolno dobo, v kateri bo vladalo več velesil (ZDA, Evropska unija, Daljni vzhod, Japonska), ali pa počasi prehajamo v enopolnost, v kateri bodo imele ZDA največjo vojaško in tudi gospodarsko moč (Kapstein, 1992: 204). Opredelitev pojmov Ob določanju vsebine pojma »vojaška industrija« se v angleškem jeziku srečamo kar s štirimi osnovnimi izrazi, in sicer: military industry, defense industry, arms industry in weapons industry. Za vse štiri izraze imamo sicer slovenske prevode, nimamo pa vsebinske določitve slovenskih ustreznic. Izraz vojaška industrija je znan že dalj časa in je tudi natančno dolo- čen v Vojaški enciklopediji: Vojaška industrija (angl. Military Industry); kot vojaško industrijo lahko opredelimo del industrije kake države, ki je namenjena in specializirana za proizvodnjo oborožitve in vojaške opreme (Vojna enciklopedija 10, 1975: 553). Ta opredelitev je dovolj popolna in povsem zadovoljiva, le da zahteva dodatna pojasnila, kaj vse se šteje kot oborožitev (vojaška oprema, operativna tehnika ipd.), kot je to določeno v Uradnem listu Republike Slovenije z Uredbo o namenski opremi (Ur. l. RS, št. 43 z dne 15. 7. 994).1 Med članicami Nata je sprejet izraz obrambna industrija (angl. Defense (Defence) Industry). Glede na to, da med vsebino, ki jo določata en in 1 Podobna pojasnila ima vsaka država v svojih zakonih o prometu z oborožitvijo in vojaško opremo. Ameriška vlada npr. s Predpisom o mednarodnem prometu z orož- jem v točki 121 – US munitions list točno določa, kaj se šteje za namensko opremo. 214 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX drug izraz, ni posebne vsebinske razlike, gre pri razlikovanju med »mili- tary« in »defense« predvsem za praktične, diplomatsko-politične motive oziroma poizkus »opravičiti« legitimnost proizvodnje orožja in vojaške opreme ter trgovine z njima z vidika obrambne namembnosti. Podobno izrazje se uporablja tudi pri predstavitvi izdelkov vojaške industrije, pri kateri se beseda »orožje« pogosto zamenjuje z izrazoma »izdelki« in »ma- terial«, za opise raznih bojnih zmogljivosti pa se uporabljajo splošni izra- zi, kot so »preživetje« ali »… izogibanje nevarni okolici, ki jo ustvari so- vražnik …« (Sampson, 1978: 25). Tretji in četrti izraz, ki ju zasledimo v angleškem jeziku in sta še naj- bolj neposredna, pa sta oborožitvena industrija (angl. Arms Industry) in orožna industrija ali industrija (za proizvodnjo) orožja (angl. Weapons Industry). Izraza se redkeje uporabljata in neposredno označujeta industrijo, ki proizvaja orožje. S tema izrazoma namreč ne bi mogli označiti tovarne pnevmatik (ki proizvaja pnevmatike za vojaška vozila), je pa ta lahko umeščena v okvir vojaške industrije. Čeprav sta besedi v osnovi različni (arms – oborožitev, weapon – orožje),2 imata kot pridevnika v konkret- nem primeru enak pomen.3 V nekdanji SFRJ se je za vojaško industrijo uporabljal izraz namenska industrija. Tudi ta izraz je bil (podobno kot v angleškem jeziku – defense) bolj politično-diplomatskega pomena in je imel namen omiliti grobo opi- snost izraza »vojaška«. V Sloveniji se po osamosvojitvi uporablja kar nekaj izrazov, in sicer: vojaš ka industrija, namenska industrija, obrambna industrija in celo oborožitvena industrija ter industrija orožja. Izraz namenska industrija izvira še iz nekdanje SFRJ in je presplošen, premalo opisen in nenatančen, kajti vsaka industrija je namenska oziro- ma ima svoj namen. Na ta izraz opozori tudi Uradni list Republike Slove- nije, kjer se v zakonski uredbi št. 1713 vojaška oprema imenuje namen- ska oprema. Po tej logiki je proizvajalec take opreme seveda namenska industrija. V množičnih občilih se pogosto zasledi tudi izraz oborožitvena industrija, ki pa je preveč neposreden (to občilom ustreza za afere), obe- nem pa je pojasnitveno preozek, kajti vojaška industrija zajema veliko večje področje kot samo oborožitev. Izraz vojaš ka industrija je torej najbolj opisen in se tudi največ uporab- lja. Izraz mora zagotoviti natančno opisnost, vsaj kadar je govor o stro- kovnih pristopih, čeprav je res, da je v diplomaciji pomembno uporablja- ti izrazoslovje, ki dovoljuje variacije na znano temo. 2 Primer: Ameriške sile so oborožene z ameriškim orožjem (US Forces are armed with US weapons) ali pa: Oborožitvena industrija proizvaja orožje (Arms industry produ- ces weapons). 3 Izrazi military industry, arms industry, weapons industry, arms manufacturing in- dustry … se uporabljajo predvsem v množičnih občilih in načelno v primerih, ko se poudarja kritičen odnos do vojaške industrije. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 215 Merilo, po katerem bi umestili določenega proizvajalca (družbo, pod- jetje, obrat, poslovno enoto …) v vojaško industrijo, je, da ta proizvaja vojaško opremo (oborožitev, opremo ali specialno operativno tehniko). Kot vojaško industrijo ne moremo šteti proizvajalcev, ki proizvajajo in prodajajo oboroženim silam dvouporabne izdelke, ki se lahko prosto kupijo na trgu. Dober primer je lahko tovarna živil, ki ne sodi v vojaško industrijo (čeprav vojska kupuje njene izdelke za svojo prehrano), vse dokler so ti izdelki dvouporabni oziroma po kakovosti, obliki, embalaži … namenjeni tudi civilnemu trgu. Ko ta tovarna začne proizvajati namen- sko vojaško prehrano (obroke posebne kakovosti, oblike, pakiranja …), proizvajalca (podjetje, poslovno enoto …) lahko umestimo v vojaško in- dustrijo. Podobno lahko umestimo tudi druge industrije, kot so konfek- cijska, gumarska, čevljarska … Enako merilo velja tudi za proizvajalce, ki izdelujejo polizdelke. Ti so del vojaške industrije, če so njihovi izdelki namenjeni izključno kot sestavni deli vojaške opreme in jih ni mogoče kupiti prosto na trgu. Iz navedenega se torej vidi razlika med vojaško proizvodnjo (proizvod- njo vojaške opreme) in proizvodnjo za vojsko (proizvodnjo civilnih izdel- kov, ki pa jih lahko kupuje in uporablja tudi vojska), pri čemer uporablja- mo navedena merila. Sedanja dogajanja v svetovni vojaški industriji se poimenujejo z mno- gimi izrazi, med katerimi so najpogostejši: transformacija (preobrazba ali preoblikovanje), prestrukturiranje (sprememba zgradbe, strukture), inte- gracija (združevanje, povezovanje), diverzifikacija (razširitev, razčlenitev, povečanje raznovrstnosti) in konverzija (pretvorba). Navedene pojme lah- ko razporedimo po naslednji logiki: – Pojem transformacija lahko poimenujemo kot preobrazba ali preoblikova- nje in ga določimo kot najsplošnejše poimenovanje vseh vrst dogajanj, ki vsebuje vsa nižje navedena dogajanja (prestrukturiranje, integracijo, di- verzifikacijo in konverzijo). – Pojem prestrukturiranje je v našem jeziku popolnoma sprejet, pod njim pa razumemo tako spremembo zgradbe, organizacije dela in proizvodnje določene delovne organizacije kakor tudi spremembo načina proizvodnje (če to ni diverzifikacija ali pa konverzija). – Pojem integracija poimenujemo kot združevanje in pod njim razumemo združevanje vojaške industrije na ravni organizacij in na ravni skupnih projektov. – Pod pojmom diverzifikacija lahko razumemo tako razčlenitev ali razši- ritev proizvodnje na druge (nesorodne) vojaške izdelke kakor tudi na proizvodnjo dvouporabnih oziroma popolnoma civilnih izdelkov. Diverzi- fikacija se je kot pojem za določeno dogajanje v vojaški industriji začela posebno pogosto uporabljati ravno v zadnjih, za vojaško industrijo kriz- nih letih in je kot taka (za zdaj) sprejeta tudi v slovenskem jeziku. V an- gleško-slovenskem slovarju je pojem označen kot: raznoličnost, raznoli- kost, razlika in sprememba. Dejanskih pojasnil dogajanj, ki jih izraža 216 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX pojem, je namreč več. Worldbook pojasnjuje, da je »diverzificirano« tisto podjetje, ki proizvaja več vrst med seboj nesorodnih izdelkov (World- book 1999, diversification). Conversion Survey pojasnjuje diverzifikacijo kot delno konverzijo oziroma diverzifikacijo umešča v konverzijo, opom- ni pa, da tako kot dvouporabna tehnologija tudi diverzifikacija ne zago- tavlja popolnega prehoda v civilno proizvodnjo (Conversion Survey 1996: 20), temveč dovoljuje delen prehod v komercialno (civilno) proizvodnjo (Conversion Survey 1996: 121). Jasno mora biti, da se diverzifikacija, proizvodnja dvouporabne tehnologije in prestrukturiranje sicer umeščajo v preobrazbo vojaške industrije, vendar ta ne zagotavlja prehoda iz vojaš- ke v civilno proizvodnjo. – Za popoln prehod kakega podjetja iz vojaške v civilno proizvodnjo se uporablja angleški izraz konverzija (angl. conversion – zamenjava, pre- tvorba, preračunavanje, preureditev, spreobrnitev, prestop …), kajti izraz je sprejet tudi v drugih jezikih in dejansko pomeni ravno pretvorbo vojaške industrije v civilno. Izraz (conversion) torej v osnovi pomeni po- poln obrat ali popolno spreobrnitev, zato tudi ni čudno, da je sprejet kot pojasnilo prehoda vojaške industrije v civilno (Brzoska, 1998: 3). Konver- zija je lahko samostojen proces, lahko pa je podrejena diverzifikaciji in v tem primeru je diverzifikacija širša (višja) oblika procesa kot konverzija. Obraten proces, proces preobrazbe civilne industrije v vojaško (recimo ob vojni nevarnosti), se imenuje rekonverzija. – Tehnologija dvojne uporabnosti (angl. dual-use technology) ali dvoupo- rabna tehnologija (izdelki, polizdelki, materiali …) je sorazmerno nov izraz, ki opisuje sodobne materiale (izdelke, polizdelke, dele, tehnologijo …), ki se lahko uporabijo v vojaške in civilne namene oziroma obratno. Opredelitev pojmov (slovar) v SIPRI-ju pojasnjuje, da dvojna uporabnost pomeni možnost uporabe (tehnologije) za civilne in vojaške namene (SIPRI Yearbook 1996: XXV). Po Kapsteinu dvouporabnost pomeni sta- nje, v katerem je razlika med civilno in vojaško tehnologijo vse manj pre- poznavna (Kapstein, 1992: 7). Izraz dvouporabnost je nastal v šestdesetih letih predvsem z razvojem informacijske in visoke elektronske tehnologi- je, ki se je poleg svoje civilne uporabnosti vse več vgrajevala tudi v sodobne bojne sisteme. Materiali in sistemi, ki so določeni kot izdelki dvojne uporabnosti, se uvrščajo v skupino »strateško pomembnih izdel- kov« (kakor posamezne vrste orožja in opreme). Ob sedanji krizi vojaške industrije, gibanjih za njeno preobrazbo in združevanju s civilno indu- strijo pa je zasnova dvouporabnosti posebno zanimiva kot izhodišče za vladno spodbujanje raziskav in razvoja. V zadnjem času ne gre več samo za to, da ima civilna industrija korist od vojaških raziskav in razvoja, tem- več da šele dokazani razvoj za civilne namene (dvojna uporabnost) omo- goči vlaganje v vojaške raziskave in razvoj. Čeprav proizvajalcev dvoupo- rabnih izdelkov ne moremo uvrstiti v vojaško industrijo (čeravno je tudi njihova trgovina pod strogim nadzorom države), je vseeno določena meja, na kateri določen dvouporabni izdelek prehaja v vojaški. Dvoupo- XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 217 rabni izdelek (surovina, material, izdelek …) se torej umešča v skupino dvouporabnih izdelkov vse do vgraditve (uporabe za, na, ob …) v kakšen končni vojaški izdelek, odtlej pa ga štejemo med vojaške izdelke. Diverzifikacija in konverzija vojaške industrije Diverzifikacija je pojem, ki se je v vojaški industriji pojavil šele pred krat- kim in je le izraz za že znane načine delovanja v industriji. V vojaški in- dustriji – enako kot v civilni – lahko govorimo o dveh različicah diverzifi- kacije (ki pojmovno nista posebno opredeljeni), in sicer o širjenju obstoječe proizvodnje na proizvodnjo drugih vojaških (nesorodnih) izdel- kov in širjenju obstoječe proizvodnje na proizvodnjo (poleg vojaških) še dvouporabnih ali čisto civilnih izdelkov. Oba primera sta zelo razširjena in pomenita prvi poizkus določene industrije, da z večjim naborom raz- ličnih izdelkov zajame tudi večji trg oziroma najde še nezapolnjene tržne niše. Prednost diverzifikacije je, da se podjetju z majhnimi sprememba- mi in dopolnitvami zmogljivosti ter izobrazbe kadra uspe izogniti kon- verziji ali celo propadu. Podjetje torej izkorišča vse svoje človeške in materialne zmogljivosti ter tehnologijo in znanje za proizvodnjo novega, tržno zanimivega izdelka. Na drugi strani pa diverzifikacija in konverzija nikakor nista enostavna postopka, kajti obe obliki zahtevata, prvič, na- tančno odkrivanje »praznine« na že tako zasičenih trgih in, drugič, prila- goditev strategiji trženja, ki pa je posebno za civilni trg popolnoma dru- gačna. Najbolj uveljavljena oblika diverzifikacije v sedanji krizi vojaške industrije je širjenje proizvodnje na dvouporabno tehnologijo, ki je so- rodna že postavljeni proizvodnji in njenim procesom, obenem pa je zani- miva tudi za civilno uporabo. Najzahtevnejši in najteže uresničljiv gospo- darski postopek pa je konverzija vojaške industrije v civilno. Uspeh procesa je odvisen od nekaterih pomembnih dejavnikov, kot so: gospo- darska moč in finančna podpora, organizacijske in strokovne spremem- be vodstev podjetij, prekvalifikacija delavcev in skoraj popolne spre- membe tehničnih zmogljivosti (Hartley, 1997: 61). Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je bila konverzija predstavljena kot ena osnov- nih poti iz centralističnega gospodarstva proti pravemu tržnemu ter kot simbol in zagotovilo socialnopolitične preobrazbe in odvzema oblasti do- tedanji vojaško-industrijsko-politični eliti. Praksa pa je pokazala, da je konverzija v resnici zelo drag projekt, da traja veliko dlje, kot je zamišlje- no v začetku, in da s seboj prinaša veliko težav. Po koncu hladne vojne se je verjelo, da bo konverzija vojaške industri- je izvedena enostavno in bo samodejno prinesla mnoge, posebno gospo- darske koristi. Obetajoča »mirovna dividenda« pa je prinesla le zapiranje podjetij in zmanjševanje zaposlenosti. Konverzija se je pokazala kot zelo zapleten proces, ki prinese prej neuspeh kakor uspeh. Izid konverzije pa 218 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX je odvisen od mnogih dejavnikov, tako zunanjih kakor notranjih, med katerimi pa je najpomembnejši gospodarski položaj države oziroma po- moč, ki jo daje država, da bi podprla proces konverzije. Praksa je pokaza- la, da je nesmiselno izvajati konverzijo za vsako ceno, kajti včasih je vojaško podjetje bolje zapreti, kakor pa nadaljevati proizvodnjo na stro- jih, neuporabnih za civilno proizvodnjo. Cilj konverzije ni število konver- tiranih podjetij, temveč koristi od tega. Konverzija zahteva velika vlaga- nja, ki lahko prinašajo koristi šele po določenem času, če je seveda ekonomsko upravičena. Največ se je pri preobrazbi vojaške industrije v vzhodni in srednji Evropi zgodilo v letih 1990–1994, in sicer: nekaj podjetij so zaprli, nekaj podjetij je začelo proces konverzije z različnimi uspehi (uspešni konverzi- ji: Bakony Muvek (Madžarska), Meopta – Bratislava (Slovaška); propadle konverzije: Orion in Danuvia (Madžarska), Tesla Liptovsky Hradok (Slo- vaška), PZL-Warszawa II (Poljska); nekatera podjetja pa so se vrnila na vojaško proizvodnjo: Skoda-Plzen, Adast-Adamov, Zbrojovka-Vsetin (Češka)). Veliko podjetij pa je izvedlo takšno ali drugačno obliko diverzi- fikacije (Kiss, 1997: 2). V devetdesetih letih pa so se posebno v vzhodni in srednji Evropi za- čele ponovno obujati zamisli o podobi vojaške industrije, ki naj bi bila temelj gospodarske rasti. Zrasli so upi o vlaganju tujega kapitala in sode- lovanju z zahodnimi vojaškimi industrijami. V državah, ki so izstopile iz Varšavskega sporazuma, se je na novo vzbudil duh nacionalne samostoj- nosti in pripadnosti, ki je posledično vzbudil željo po lastnih, močnih oboroženih silah. Prizadevanja za vstop v Nato so dala vojaški industriji nove razsežnosti in pomen, saj naj bi zdaj institucionalno sodelovala z zahodnimi vojaškoindustrijskimi institucijami. Glede na težave, ki so se pojavile pri izvajanju konverzije, je ugotovlje- no, da je bolje izvesti le delno konverzijo ali diverzifikacijo. Diverzifikaci- ja proizvodnje iz vojaške v civilno je namreč postala eden najbolj razšir- jenih procesov v vojaški industriji in celo podjetje, kot je Lockheed Martin, je od leta 1991 do leta 1997 zmanjšalo svoj vojaškoproizvodni del v korist civilnega s 74 na 55 odstotkov (Brzoska, 1998: 10). Konverzijo je mogoče izvesti le z delom zmogljivosti podjetja, kar po- meni, da je konverzija lahko le dejavnik procesa diverzifikacije. V osnovi procesa konverzije je treba izvesti spremembe v raziskavah in razvoju, ki je v vojaški proizvodnji eden večjih porabnikov sredstev, tj. denarja. Rav- no zaradi tega se navadno na tem področju pojavi tudi največji odpor do sprememb. Pri konverziji podjetij iz vojaške v civilno proizvodnjo se torej pojavljajo te glavne težave: cena konverzije in izobrazbe vodstva ter de- lavcev, cena vstopanja na civilni trg, cena sprememb navad v podjetju glede na druge načine trženja, različen trg in trženje na splošno, boj z močnejšo konkurenco na civilnem trgu, prehod iz državne v zasebno last (za podjetja držav na prehodu) ipd. To so med drugim tudi najpomem- bnejši razlogi za zelo skromen uspeh konverzij vojaških podjetij v civilna. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 219 Splošno rečeno, popolna konverzija iz vojaške v civilno proizvodnjo je zelo težka in draga ter je včasih ekonomsko celo bolj upravičeno podjetje enostavno ukiniti in zapreti, kot pa ga prilagajati civilni proizvodnji (Hartley, 1997: 7). Navadna premočrtna konverzija iz vojaške v civilno proizvodnjo na Vzhodu v glavnem ni prinesla zaželenega učinka, kajti načelno so bili iz- delki 5- do 6-krat dražji, kot so na civilnem trgu. Posledica tega je bila, da sta, recimo, v Rusiji od leta 1996 šli v stečaj dve tretjini konvertiranih podjetij. Na drugi strani je jasno, da ZDA in Zahod na splošno tudi fi- nančno podpirajo konverzijo v Rusiji, kajti s tem počasi omejujejo moč- no tekmico na trgu oborožitve. Zavedajo pa se, da konvertirana podjetja še dolgo ne bodo mogla z njimi tekmovati na civilnem trgu (Shulga, 1997: 30). Raziskave so pokazale, da je uspeh konverzije v Ruski federaciji odvisen od medsebojnega delovanja trikotnika: vojaško podjetje-oblast- banke in finančne ustanove. Dejansko stanje kaže, da je nedelovanje tega trikotnika eden od razlogov za neuspešnost večine konverzij v fede- raciji. Nekdaj absolutna oblast vlade vse bolj prenaša odločitve na nižje ravni in odločanje postaja bolj ali manj vodoravno. Tako je skoraj vsaka ruska regija začela z lastnimi oblikami konverzije. Naslednja težava pa je odnos bank in finančnih ustanov do konverzije, ki je nesprejemljiv, saj je le 8 do 12 odstotkov bank vključenih v proces konverzije vojaške in- dustrije. In ne nazadnje, svoje vloge ni odigrala niti os med oblastjo in bankami, kjer je v večini primerov prevladala korupcija (Denezhkina, 1998: 3). Tudi Zahod ni pokazal večjega navdušenja nad konverzijo in kot pri- mer lahko vzamemo Veliko Britanijo, v kateri ravno tako ni bilo zaznati večjih uspehov v konverziji vojaške industrije. To je čudno glede na to, da je vojaška industrija Velike Britanije ravno tako v krizi kot vse druge, da je ena največjih v Evropi, da ima nekaj konverzijskih kampanj4 in nekaj svetovalnih teles za konverzijo. Razlogov je več, proces konverzije je na- letel na velik odpor pri vladajočih strankah in vladah, drugi dejavniki državne zgradbe pa nimajo dovolj moči za pomembnejše ukrepe. Vodilni organi vojaške industrije so zavrnili konverzijske procese in raje usmerili svoje delovanje v organizacijo industrije. Dejansko so se podjetja in druž- be raje usmerili v diverzifikacijo in celo zmanjševanje kakor pa v konver- zijo. Podobno je tudi v Franciji, v kateri se podjetja ne glede na velikost raje usmerjajo na zmanjševanje zmogljivosti kakor pa na diverzifikacijo ali celo konverzijo (Serfati, 1997: 9). Diverzifikacija in konverzija nimata samo organizacijsko-tehnične na- 4 Npr.: Lucas Plan iz leta 1970, DDA (Defence Diversification Agency – Obrambna agencija za diverzifikacijo) iz leta 1990 in DERA (Defence Evaluation and Research Agency – Agencija za obrambno vrednotenje in raziskavo) želijo pomagati vladi pri diverzifikaciji in konverziji vojaške industrije, za to pa imajo na voljo okoli 7000 znanstvenikov in inženirjev. 220 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX rave, temveč sta bolj kot to element zaznave in dojemanja pomembnosti tega vprašanja v vojaško-civilnem okolju, kar bi se imenovalo »mentalna konverzija«. Dejansko imajo poleg visoke stopnje protilobiranja elemen- tov vojaškoindustrijskega kompleksa pri tem veliko vlogo tudi vlada in drugi dejavniki državne zgradbe, ki so, čeprav niso umeščeni v navedeni kompleks, zainteresirani za obstoj vojaške industrije, takšne kot je. In ne nazadnje se še vedno postavlja vprašanje realne zaznave spre- memb in novih gibanj v svetu. Mnogi analitiki trdijo, da velik del Evrope, čeprav je »fizično« dojel položaj po hladni vojni, dejansko še vedno delno »živi v preteklosti« in še ni, kot trdi Everts (1998: 5), pripravljen na »men- talno konverzijo«. Navzoč je torej tudi najpomembnejši del, to pa je nacionalni ponos in občutek varnosti (vojaškega in civilnega okolja) ob razviti domači vojaški industriji, ki nikakor ni zanemarljiv posebno v Zahodni Evropi. Menim, da se v teoriji evropskega združevanja prehitro pozabljene zgodovinske izkušnje Evrope podzavestno še vedno čutijo v civilnih okoljih držav. Cela zadeva lahko gladko deluje vse do prvih večjih gospodarskih težav in kriz, potem pa bi znala ravno ta nasprotja kaj hitro udariti na povr- šino. Dvouporabna tehnologija Nova razsežnost, ki se dotika tehnologije, obrambe in gospodarstva, je razvoj in uporaba dvouporabne tehnologije. Splošno se ta izraz uporablja za prvine, ki se lahko vgrajujejo in uporabljajo tako za civilni kakor tudi vojaški namen, načelno pa je to nov izraz za že od nekdaj znan pojav. Medtem ko so se v večini držav sveta po hladni vojni obrambni stroški zmanjševali, je začel posebno v razvitih državah znatno rasti komercialni trg. Uspeh civilnega trga je tako zelo hitro odpravil vodilno vlogo vojaš- kih stroškov v inovacijah, raziskavah in razvoju. To se vidi v prizadeva- njih, da se, kjer koli je to mogoče, čim bolj združita vojaško in komercial- no področje proizvodnje oziroma da se začno, kjer je to mogoče, izdelovati dvouporabni izdelki. Pri tem se misli na združitev razvite, močne, produktivne in konkurenčne komercialne infrastrukture z edins- tveno specifičnostjo vojaške tehnologije in proizvodnje. Med vojaško in civilno tehnologijo kot takšno dejansko ni tako velike razlike, kot je razlika v njenem prihodnjem razvoju in umeščenosti. Teža- va namreč nastane, ker je civilni izdelek pogosto premalo zanesljiv za vojaško uporabo, vojaški izdelek pa predrag in neredko prenevaren za civilno uporabo. Ravno tu se pojavi razcep, ki ga želi zapolniti načelo dvouporabnosti, ki je postalo v svetu vse bolj poudarjeno. Spodbujanje k usmerjanju v dvouporabno tehnologijo se uresničuje skozi tri osnovne metode, in sicer: podpora tehnologijam, ki so že v osnovi dvouporabne, XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 221 spodbuda vojaškemu okolju, da sprejme čim več civilnih aplikacij, in obratno spodbuda civilnemu okolju, da prevzame čim več vojaških apli- kacij (Conversion Survey 1996: 92). V letih hladne vojne, nekako vse do šestdesetih let, je imel razvoj vojaških tehnologij prednost pred civilnim ter večina raziskav in odkritij, ki so se pozneje znašli v civilni in komercialni uporabi, je izvirala iz vojaških projektov. V šestdesetih letih, posebno pa po koncu hladne voj- ne se je položaj postopoma obrnil, pomanjkanje občutka ogroženosti je bilo povod za recesijo vojaške industrije, kar je med drugim zajelo tudi vojaške raziskave in razvoj ter odprlo pot širitvam civilnega znanstvenega sektorja. Edini izhod iz krize pa je bil viden v uporabi določenih komer- cialnih iznajdb tudi na vojaškem področju. Zaradi višjih kakovostnih zahtev vojaških izdelkov sta nedvomno potrebna tudi dodelava in prila- gajanje, toda tesna povezanost s civilnimi raziskavami lahko znatno zmanjša ceno in čas za proizvodnjo vojaškega izdelka. Strategija, usmerjena v spodbujanje razvoja dvouporabne tehnologije, se zrcali v treh temeljnih nalogah, in sicer: vlaganje v razvoj dvouporabne tehnologije, posebno tiste, ki je najbolj kritična za vojaške potrebe, zdru- ževanje vojaške in civilne proizvodnje ter vgradnja čim večjega nabora civilnih izdelkov v vojaške izdelke (Kaminski, 1997: 65). Logika takšne strategije ima trdne temelje, kajti ravno sodobne, za vojaško oborožitev in opremo zelo kritične tehnologije5 so doživele v civilni proizvodnji tudi največji kakovosten skok skladno z nenehnim zmanjševanjem cen. Pri tem se misli predvsem na informacijsko, komunikacijsko, mikro- in op- toelektronsko ter satelitsko tehnologijo, na katerih je utemeljena tudi nova zahodna doktrina bojevanja, imenovana »digitalizirano bojišče«. Se- veda bi bilo idealno, da se večji del, če že ne vsa vojaška oprema in obo- rožitev proizvajata na civilnih proizvodnih linijah, vendar je to ravno za- radi posebnosti vojaške opreme nemogoče, razen pri dvouporabnih izdelkih. Uporaba popolnoma civilnih elementov v vojaških sistemih je torej mogoča le tedaj, kadar so tehnološke zahteve zanje enake ali podobne tako v civilni kakor tudi v vojaški uporabi. Kadar ni tako, pa se lahko dvignejo zmogljivosti civilnih elementov na vojaško raven zahtev, razlika v ceni, ki bi pri tem nastala, pa naj bi se pokrivala v višji ceni za vojsko oziroma bi bila proizvodnja subvencionirana iz obrambnih proračunov. V praksi je za to treba najti pravo ekonomsko računico. Najboljša primera za to sta MCM (Multi-Chip-Modul) in GPS (Global Positioning System), katerih razvoj in proizvodnjo je financiralo ameriš- ko obrambno ministrstvo (Kaminski, 1997: 66). MCM so postali osnovni elektronski sestavni deli vseh sofisticiranih bojnih sistemov, in čeprav so še vedno predragi za komercialno uporabo, strokovnjaki menijo, da se bo njihova cena z množično proizvodnjo kaj hitro znižala. Podobno je bilo z 5 Računalniška, informacijska tehnologija, GPS, elektronika, elektrooptika … 222 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX GPS-om, katerega cena je bila v letu 1980 celih 20 000 ameriških dolar- jev. Z nadaljevanjem razvoja in množične proizvodnje ter vsestransko uporabnostjo instrumenta tudi v civilne namene pa je cena GPS-a začela zelo padati. Zdaj se GPS za civilno uporabo lahko kupi že za borih 300 do 400 ameriških dolarjev in se po osnovni zgradbi sploh ne razlikuje od vojaškega. Na drugi strani pa je seveda tudi nešteto obratnih primerov uporabe vojaške tehnologije pri civilnih izdelkih, o čemer je že bil govor. Dodajmo samo še mikrovalovno pečico, ki jo ima danes že skoraj vsako gospo- dinjstvo, razvilo pa jo je ameriško podjetje Raytheon iz tehnologije mi- krovalovnih radarskih sistemov druge svetovne vojne (Conversion Sur- vey 1996: 93). Konverzija slovenske vojaške industrije Slovenska vojaška industrija je v svoji razmeroma kratki zgodovini doži- vela kar nekaj prehodov iz vojaške v civilno proizvodnjo in obratno. Če zanemarimo čas pred drugo svetovno vojno, je bila takoj po njej vsa in- dustrija preusmerjena v neke vrste bolj ali manj vojaško namembnost, posebno po napadu informbiroja, čeprav je vzporedno nenehno proizva- jala tudi najosnovnejša sredstva za civilne potrebe. Odstotek deleža v vojaškem in civilnem programu se je nenehno spreminjal, eden od razlo- gov je bil nedvomno majhen trg v državi. V sredini petdesetih let so bile potrebe Jugoslovanske ljudske armade bolj ali manj zadovoljene, primanjkovalo pa je blaga za široko porabo. Zmogljivosti vojaških tovarn so se izkoristile s prehodom na civilno proi- zvodnjo, kar pa se je kazalo tudi v pretoku kadrov iz vojaške industrije v civilno. Večji del vojaških obratov je bil s svojimi izkušnjami dobra pod- laga za razvoj civilnih tehnologij, kot je bilo npr. znanje, pridobljeno pri razvoju smodnika in eksploziva, dobra podlaga za razvijanje kemične industrije, znanje iz proizvodnje vojaških motorjev in tovornjakov za proizvodnjo civilnih vozil in avtobusov ali pa znanje, pridobljeno iz vojaških optoelektronskih instrumentov, za medicinske instrumente ipd. V tem času s konverzijo in proizvodnjo civilnih materialov še ni bilo te- žav, kajti gospodarstvo je bilo nerazvito, primanjkovalo je blaga za široko porabo, uvoz je bil skrajno omejen, konkurence skorajda ni bilo, proizva- jalci pa so imeli na voljo cel trg in niso bili prisiljeni izvažati blaga iz države ter se tako spoprijemati s tujo konkurenco. Globalno gledano je v petdesetih letih vojaška industrija nekdanje Jugoslavije glede na civilno upadala. Tabela 1 prikazuje veliko rast civilne industrije nekdanje Jugo- slavije v primerjavi z vojaško v obdobju 1957–1961, kot izhodišče pa je vzeto leto 1957. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 223 Tabela 1: Rast civilne industrije v primerjavi z vojaško (Pezo, 1983: 256) LETO VOJAŠKA CIVILNA 1957 100 % 100 % 1959 194,6 % 262,8 % 1961 148,6 % 516,6 % Delitev na vojaški in civilni del industrije je bila, recimo, v kamniški tovarni smodnika in eksploziva izvedena leta 1964/65. Tedaj je odpadlo 31 odstotkov zmogljivosti na vojaški, preostalo pa na civilni del. Podobno je bilo tudi v podjetju TAM, ki se je že po prvem uspešnem izdelku za vojaško-civilne namene (tovornjak Pionir) usmeril na uvajanje proizvodnje novih motorjev po licenci Deutz, ki so bili pravi dvouporab- ni izdelki. Vgrajeni so tako v vojaška vozila kot tudi v civilne tovornjake in avtobuse (Pezo, 1983: 257). Civilna (tržna) proizvodnja vozil in motor- jev je začela hitro rasti posebno po letu 1954 (gledano za celo območje nekdanje Jugoslavije), in to po 25 odstotkov letno. Samo v letu 1956 je bilo izdelanih 920 potniških avtomobilov, 708 terenskih avtomobilov, 1198 poltovornjakov, 1300 prikolic, 2488 dizelskih motorjev ipd. V šestdesetih letih se je pojavila potreba po sodobnejši vojaški opremi, posebno po boljših sredstvih zvez in elektroniki. Civilna proizvodnja teh sredstev je bila sicer v razmahu, vendar je bila tehnologija že zastarela. Tedaj je bilo odločeno, da se del finančnih sredstev, namenjenih za JLA, preusmeri v financiranje posodobitve teh proizvodnih področij. Kriza vojaške industrije ob koncu petdesetih let je mnoge obrate pripe- ljala na rob propada, zato je bil del sredstev iz splošnega investicijskega sklada preusmerjen za konverzijo vojaških programov v civilne (Pezo, 1983: 230, 234, 266, 352, 389). Danes nastajajo pri poizkusu konverzije iz vojaške v civilno proizvod- njo veliko večje težave, kajti trg je zasičen z izdelki za široko porabo, uvoz je prost in konkurenca je močna. Civilna podjetja imajo bolj ali manj prožno organizacijo proizvodnje in samodejno proizvodnjo ter so zaradi tega cene končnih izdelkov zelo nizke. Organizacija vojaške proizvodnje, strojna oprema in zmogljivosti pa so prilagojene popolnoma drugi obliki proizvodnje in danes ne morejo več izpolnjevati navedenih pogojev za civilno proizvodnjo. Izdelki bi bili predragi in na trgu nekon- kurenčni. Kot primer navajam največje podjetje za proizvodnjo optoelektronike v nekdanji Jugoslaviji, sarajevski Zrak. Podjetje je med štiriletno vojno v BiH popolnoma opustilo proizvodnjo, izgubilo je večji del strokovnjakov, in kar je najpomembnejše, štiri leta je v zaostanku z razvojem in tehnolo- gijo na tem zelo hitro razvijajočem se področju. Sedanjemu vodstvu pod- jetja je jasno, da je domači trg premajhen, na svetovnem pa zaradi po- manjkanja kadrov in zaostanka v razvoju ne morejo biti konkurenčni. Konverzija v civilno optoelektronsko proizvodnjo je še slabša rešitev, kaj- 224 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX ti strojne zmogljivosti in organizacija procesa proizvodnje ne ustrezajo hitri samodejni proizvodnji (in nizki ceni), kakršno zahteva civilni trg (vir: pogovor z vodstvom podjetja Zrak). Rastoča6 slovenska vojaška industrija ima določene prednosti pred drugimi podobnimi industrijami v svetu, kajti razen edinega vojaškega podjetja, ki je uspešno prestalo pretvorbo iz jugoslovanske v slovensko vojaško industrijo – Fotone, d. d.7, izvajajo druga (olastninjena) podjetja rekonverzijo iz civilnih v vojaška. Natančneje rečeno, ob svojih civilnih programih proizvajajo tudi opremo za oborožene sile, pri tem pa natanč- no analizirajo trg in potrebe oboroženih sil. To je pristop, ki ga zagovarja »zamisel o dvouporabnosti«, torej ugotoviti možnost za uporabo civilne- ga izdelka v vojaške namene. Treba je poudariti, da je to načelo laže ure- sničiti pri sestavnih delih kot pa pri določenih končnih, strogo vojaških izdelkih, kot je to npr. tank. Obratno zamisel o dvouporabnosti je podjet- je Iskra EO oziroma Fotona, d. d., uresničila s svojim osnovnim izdel- kom, laserjem. Prvi Iskrini laserji so imeli popolnoma civilno namem- bnost in so jih uporabljali kot učila v šolah. Kmalu zatem so doživeli neverjetno razširitev na vojaškem področju v vseh vrstah daljinomerov, že konec osemdesetih let pa so jih Iskrini strokovnjaki začeli vgrajevati v medicinske instrumente (za dentologijo, dermatologijo, oftalmologijo …) in industrijske stroje (laserski rezalnik in vrezovalnik). Dvouporabnost je popolnoma pravilna usmeritev in izhod, še posebno za manjše in industrijsko slabše razvite države, ki si ne morejo privoščiti množične strogo vojaške industrije, nesmiselno pa je ne imeti vojaške in- dustrije vsaj v skladu s svojimi zmožnosti. Slovenska industrija je že tudi v nekdanji Jugoslaviji zagovarjala zamisel o samostojnih in neodvisnih civilnih podjetjih z vojaškimi obrati, kar je bilo dobro izhodišče za razvoj dvouporabnih tehnologij, in takšno strategijo naj bi tudi nadaljevala. Sklepne ugotovitve V vojaški industriji podobno kot v oboroženih silah poteka proces teme- ljite preobrazbe. Razlogov je kar nekaj, glavni pa so: globalni kvantitativ- ni razvoj vojaške industrije, politične spremembe in hiter tehnološki na- predek. Nekdanji velikani množične proizvodnje vojaške opreme in oborožitve so prisiljeni k zmanjševanju, združevanju, diverzifikaciji in k najtežjemu ter najbolj »bolečemu« procesu – konverziji. Medtem ko je za posamezne veje vojaške industrije konverzija zelo težko izvedljiva (celo 6 Če vzamemo primerjavo iz katalogov vojaške industrije Slovenije za leti 1997/1998 in 1999/2000. 7 Vojaški del Fotone, d. d., je bil v letu 1999 zmanjšan na minimum in združen s civil- nim delom. XOBRAMBNO PRESTRUKTURIRANJE PO HLADNI VOJNIX 225 neizvedljiva) in negospodarna, je lažja za proizvajalce dvouporabnih iz- delkov in materiala, vendar so tudi tu potrebna finančna vlaganja in po- moč države. Takšni primeri do zdaj v zgodovini niso bili znani, kajti pred časom je imela vojaška industrija vse prednosti (posebno tehnološke) in možnosti ter zmogljivosti za raziskovanje in odkrivanje novih izdelkov. Pozneje, ko so ti izumi dokazali vojaško uporabnost, so bili z določenimi spremembami uporabljeni tudi v civilne namene. Najboljši primer za to so komunikacijski sateliti, reaktivni motorji, računalniki in podobno. Na drugi strani pa civilna industrija še ni bila tako razvita in toliko avtomati- zirana. Zdaj je vojaška tehnologija posebno na posameznih področjih daleč za civilnim razvojem (Gansler, 1995: 88), obenem pa sta hitrost in samodejnost proizvodnje v civilni industriji daleč pred vojaško. To skoraj povsem onemogoča uspešno konverzijo, tako da se večji del podjetij vojaške industrije poizkuša rešiti z neko obliko delne konverzije oziroma z diverzifikacijo in s prehodom na proizvodnjo dvouporabnih izdelkov. Zdaj imata glede na razvoj sodobne (informacijske) dobe in sodobne veščine vojskovanja civilna in vojaška industrija vse več skupnih, konč- nih izdelkov, ki so sestavni deli posameznih sistemov, vendar kljub pri- zadevanjem zamisli o tehnologiji dvojne uporabnosti le ni mogoče ure- sničiti na vseh področjih vojaške industrije, še zlasti ne na posebnih vojaških področjih, kot so orožje in oklepna vozila (že pri letalih je to mogoče le 50-odstotno). V svoji daljnosežni strategiji načrtujejo strokov- njaki dvouporabnost tudi na področjih, kot je npr. izdelava tankovskih motorjev iz keramike, ki bi se lahko vgrajevali tudi v tovornjake (Gan- sler, 1995: 35). Toda kljub navedenemu vojaškega raziskovanja in razvoja ne gre zanemariti, kajti ravno njegovi cilji vodijo raziskovalce na področ- ja, ki civilnega znanstvenika redko zanimajo. Kot je bilo že rečeno, globalna preobrazba vojaške industrije pomeni le količinsko zmanjševanje proizvodnje sredstev za ubijanje (manj podjetij »klasične« vojaške industrije), ne pa manjšega dobička, ki ga to področje ustvarja s proizvodnjo in trgovino oziroma zmanjševanja bojnih zmoglji- vosti oboroženih sil sveta. Vojaška industrija se le preobraža v prožnejše- ga proizvajalca sodobnih, dragih, tehnološko visoko razvitih sredstev za »obrambne namene«. 226 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Viri: Brzoska, Michael (1998): Conversion in a resource-reuse perspective. Konfe- renca COST, 9.–12. julij, Bled. Conversion survey (1996): Global disarmament, demilitarization and demo- bilization. BICC: Oxford University Press. Cornish, Paul (1997): Politično občutljivo prestrukturiranje evropske vojaš- ke industrije. Evropski dialog, januar-februar 1997/1. CREDIT (1995): Defence related research and technology in transition. CREDIT seminar, 23. in 24. januar 1995, Bruselj. Denezhkina, dr. Elena (1998): Economic Integration in the CIS and the Transformation of Defence Industry. International Congress, Kiel, 27–29 March 1998. Everts, Philip (1998): The software of defense restructuring and conversion: a paradigm shift? Konferenca COST, 9.–12. julij, Bled. Gansler, S. Jacques (1995): Defense conversion, transforming the arsenal of democracy. Cambridge, London: The Twentieth Century Fund Book, The MIT Press. Hartley, Keith (1997): Conversion in the West. COST Conference, 25. in 26. november 1997, Bruselj. Kaminski, G. Paul (1997): Developement of dual use technologies and a stra- tegy for application. COST Conference, 25. in 26. november 1997, Bru- selj. Kapstein, Ethan Barnaby (1992): The political economy of national security. Harvard: Institute for Strategic Studies. Pezo, Omer (1983): Vojna industrija Jugoslavije. Beograd: Vojno izdavački i novinski centar. Sampson, Anthony (1978): Barantači z orožjem. Ljubljana: Državna založba Slovenije,. Serfati, Claude (1997): French Arms Industry Restructuring. Referat na Gu- stav-Stresemann-Institute, Bonn, Nemčija. Shulga, Ingard (1997): Russia’s Military-Industrial Complex – as non-conver- tibile as its Currency. Russian Arms, March 1997. SIPRI (Yearbook 1996). New York: Oxford University Press. SIPRI 2001: World military expenditure, 1991–2000. Dostopno na: http:// projects.sipri.se/milex/mex_world_graph.html.2001. World Book (1998): Cold war. Multimedia Encyclopedia. 227 O AVTORJIH Dr. ANTON BEBLER, redni profesor na FDV. Področja proučevanja: mednarodni odnosi in mednarodna varnost, urav- navanje oboroževanja in razorožitev, primerjalni politični sistemi, med- narodne politične institucije, regionalne študije, vojaška politika, vojaška sociologija. Dr. MAJA GARB, asistentka, raziskovalka na ORC, IDV-FDV. Področja proučevanja: vojaški profesionalizem, sodobni trendi v razmer- jih med vojaško organizacijo in civilnim okoljem, družbena reintegracijo vojaškega osebja, kadrovski vidiki mednarodnih mirovnih misij. Dr. ANTON GRIZOLD, minister za obrambo in redni profesor na FDV. Področja proučevanja: nacionalna varnost Slovenije, varnost v medna- rodnih odnosih, primerjalni obrambni sistemi, civilno-vojaška razmerja, reševanje konfliktov. Dr. LJUBICA JELUŠIČ, izredna profesorica na FDV, predstojnica Katedre za obramboslovje na FDV. Področja proučevanja: civilno-vojaški odnosi, obrambno prestrukturiran- je in konverzija, javno mnenje o nacionalni varnosti, sodelovanje Slove- nije v mednarodnih mirovnih misijah. Mag. IZTOK KOČEVAR, vojaške operacijske raziskave, vojaške izobra- ževalne in upravne ustanove. Dr. IGOR KOTNIK-DVOJMOČ, državni podsekretar na MORS in docent na FDV. Področja proučevanja: popolnjevanje oboroženih sil, mobilizacija oboro- ženih sil, nove naloge oboroženih sil, morala in kohezivnost vojaških enot, ženske v oboroženih silah. Dr. MARJAN MALEŠIČ, izredni profesor na FDV, predstojnik ORC, IDV-FDV. Področja proučevanja: nevojaška (civilna) obramba, analiza varnostne politike, mediji, javnost in konflikt, krizno upravljanje in vodenje, javno mnenje o varnostnih vprašanjih, civilno-vojaška razmerja. 228 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Mag. VLADIMIR PREBILIČ, asistent na FDV. Področja proučevanja: konvezija vojaških objektov, mirovne operacije, krizni menedžment, vojaška zgodovina s poudarkom na razvoju vojaške logistike, analiza pravnih podlag za izvedbo nacionalizacije na teritoriju nekdanje Jugoslavije. Mag. IZTOK PREZELJ, asistent, raziskovalec na ORC, IDV-FDV. Področja proučevanja: nacionalna varnost, mednarodna varnost, krizno upravljanje. Mag. VINKO VEGIČ, asistent, raziskovalec na ORC, IDV-FDV. Področja proučevanja: evropska varnost, sodobne varnostne institucije, motivacija za vojaški poklic, javnost in obrambno-varnostna vprašanja. Kratice: FDV – Fakulteta za družbene vede IDV – Inštitut za družbene vede MORS – Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije ORC – Obramboslovni raziskovalni center 229 PREDSTAVITEV RAZISKAV ORC 98–02 230 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX vred- h onalno- za oprav- seta leta, varnosti očitvi za lne omske, in za čni ravni litičnih tudi Slovenija, gracije u te akcije je nverzija in 3. ovanja razisko- rm institucij tem področju. ce. beni reintegraciji , edited by Philippe , edited by Mark ej pa posledice teh procesov za 998–2002 JU 1 : Defence restructuring and conversion: Sociocul- Government-company relationships in the arms industry: Between European defence restructuring: military and public view VALNEGA CENTRA V OBDOBO Restructuring the means of violence: Defence restructuring and conversion VNEGA RAZISKO , edited by Claude Serfati, 2000; , edited by Ljubica Jelušič and John Selby, 2000; PREDSTAVITEV Raziskovanje odnosa slovenske mladine do vojaškega poklica izhaja iz potrebe Slovenske vojske, da se seznani s pripravljenostjo ljanje vojaškega poklica/profesije tistega dela mlade populacije, iz katerega izhajajo potencialni kandidati za poklicne vojake visokošolsko izobraževanje bodočih vojaških profesionalcev. Medtem ko raziskovanje te problematike v Sloveniji sega že v osemde sta bili v zadnjih letih izvedeni dve zaporedni empirični raziskavi s podobnim instrumentarijem. Raziskavi na znanstvenoteoreti predstavljata analizo odnosa mladih do varnosti, domovine, do svetovnega miru in do groženj v sodobnem svetu (analiza sprememb nostnega sistema mladih). Praktični namen raziskave je proučiti subjektivne in objektivne dejavnike, ki mlade vzpodbujajo k odl vojaški poklic ali pa jih pri tem zavirajo, ter pridobiti konkretne podatke o motiviranosti mladih v Sloveniji za vojaške pokli COST – “European Cooperation in the Field of Scientific and Technical Research” – se v okviru akcije A10, v katero je vključena posveča problemom obrambnega prestrukturiranja in konverzije: konverziji obrambno-industrijskih kapacitet za proizvodnjo v civi namene, racionalizaciji in prestrukturiranjem obrambne industrije v Evropi, zapiranju vojaških baz in njihovi preureditvi, druž nekdanjega vojaškega osebja ter spremenjeni percepciji nevarnosti ter vloge oboroženih sil v času po hladni vojni. Delo v okvir potekalo v treh delovnih skupinah: 1. prestrukturiranje obrambnih industrij v Evropi (makroekonomski pristop), 2. regionalna ko sociokulturni vidiki obrambnega prestrukturiranja in konverzije. V okviru projekta so se izvajale mednarodne delavnice ter gost valcev na tujih znanstvenih ustanovah, izdanih je bilo več publikacij – med drugim tural Aspects change and stability Manigart and Ljubica Jelušič, 2001; Elam, 2001 (vse izdala European Commission – Directorate-General for Research). Predmet raziskovalnega projekta je sodobno evropsko varnostno okolje z vidika procesov integracij, poseb varnostni položaj in varnostno politiko Slovenije. Znatna pozornost je bila v projektu namenjena tudi proučevanju vloge in refo pomembnih za evropsko varnost: Nato, Evropska Unija, OVSE, ZEU in Svet Evrope. Preučevanje fenomena varnosti v sodobnih razmera zahteva pristope, ki presegajo obravnavo problema varnosti zgolj z vidika vojaških dimenzij. Obravnava nacionalne in mednarodne mora upoštevati varnostno soodvisnost in večdimenzionalnost fenomena varnosti, ki poleg vojaških vključuje tudi politične, ekon socialne, ekološke, kulturne in druge vidike varnosti. Rezultati projekta zagotavljajo predvsem temeljna vedenja o varnostno-po procesih in mehanizmih za zagotavljanje varnosti v sodobnem evropskem okolju. Lahko pa služijo tudi oblikovalcem slovenske naci varnostne politike pri sprejemanju odločitev in so v pomoč pri oblikovanju konkretnih sistemskih in organizacijskih rešitev na V okviru projekta je bila izvedena tudi javnomnenjska raziskava (SJM 1999/1) o nacionalni varnosti in o varnostnih vidikih inte Slovenije v evropske institucije. VALNEGA DELA OBRAMBOSL VZOREC 1820 dijakov slovenskih srednjih šol (realizirani vzorec N=1398 ali 77,2%) — — O NOSILEC Anton Grizold Ljubica Jelušič Anton Grizold VENORAZISK TRAJANJE 1999–2000 1996–2001 1998–2001 PROJEKTA PREGLED ZNANST IME SLOVENSKA MLADINA IN VOJAŠKI POKLIC 2000 COST akcija A10 – OBRAMBNO PRESTRUKTURI- RANJE IN KONVERZIJA / COST Action A10 – DEFENCE RESTRUC- TURING AND CONVERSION VARNOSTNE INTEGRACIJE V EVROPI XPREDSTAVITEV RAZISKAV ORC 98–02X 231 nter kavi sni vade SFOR- ave so ov s e države in e. kumentov m (vojni Slovenian security policy vne oblike, prostorska in časovna smo empirično (z intervjuji ter prek (Harmonie papers, 13), Centre for European Security Studies, Groningen, 2000. PREDSTAVITEV Raziskavo, za katero je pobuda nastala zaradi angažiranja mirovnih sil v Bosni in Hercegovini, je Obramboslovni raziskovalni ce izvedel po naročilu odbora švedske vlade, ki je odgovoren za psihološko pripravo vojakov napotenih v mirovno operacijo. V razis smo preučili odnos bosansko-hercegovske javnosti do nacionalnih in lokalnih medijev ter do operacije v podporo miru, ki jo v Bo in Hercegovini izvaja mednarodna skupnost. Namen raziskave je bil identificirati najbolj vplivne medije v državi in medijske na prebivalstva, razkriti potencialne točke kolizije med prebivalstvom in mirovnimi silami, poiskati načine za izboljšanje imidža ja ter razkriti dezinformacije in propagandne prijeme, ki jih uporabljajo množična občila v proučevani državi. Rezultati razisk objavljeni v poročilu z istim naslovom (2000. Stockholm: Styrelsen for Psykologiskt Forsvar). Raziskava se je osredotočila na raven varnostno političnega odločanja v Republiki Sloveniji, pri čemer pregleda temeljnih dokumentov proučevanih akterjev), v kontekstu procesa oblikovanja varnostne politike proučili odnos političn civilne družbe do morebitnega članstva Slovenije v Natu. Izsledki raziskave so objavljeni v: Malešič, Marjan: and NATO Obramboslovni raziskovalni center je za potrebe Ministrstva za obrambo Republike Slovenije opravil primerjalno analizo dokument področja nacionalne varnosti različnih držav in izdelal metodološko podlago za izdelavo nekaterih strateških in doktrinarnih do nacionalne obrambe Republike Slovenije. Študija je bila 17. aprila 2000 javno predstavljena v Državnem zboru Republike Slovenij V projektu se analizira vloga oboroženega nasilja v procesu razpadanja bivše SFRJ, njegovi vzroki in poja dinamika, vojaškotehnična raven, smrtonosnost, rušilnost in druge posledice ter patološki pojavi, povezani z oboroženim nasilje zločini, kršitve mednarodnega humanitarnega prava, kriminaliteta itn.). VZOREC – 600 polnolet- nih državljanov BiH s stalnim bivališčem v dobojski regiji, – 30 osrednjih TV dnevnikov RTV BiH, HRT in SRT — — — NOSILEC Marjan Malešič Marjan Malešič Anton Grizold Anton Bebler TRAJANJE 1999–2000 1999–2000 1999–2000 1999–2001 PROJEKTA IME PEACE SUPPORT OPERATIONS, MASS MEDIA, AND THE PUBLIC IN FORMER YUGOSLAVIJA /OPERACIJE V PODPORO MIRU, MNOŽIČNI MEDIJI IN JAVNOST V NED. JUGOSLAVIJI SLOVENIAN SECURITY POLICY AND NATO /VAR- NOSTNA POLITI- KA SLOVENIJE IN NATO HIERARHIJA IN STRUKTURA DOKUMENTOV S PODROČJA NACIONALNE VARNOSTI OBOROŽENO NASILJE POVEZANO Z RAZPADOM BIVŠE SFRJ (1990– 1995, 1998) 232 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX ije. i, merila a sistema atkov, ki venske e, v kateri ? (Študija mogljivost e: zaznavanje je ORC m prouče- rani, da se boljše velikokrat držav, ki analiza popol- anje (European obravna- vnjakov spre- t so priprave na kt, krizno eoretičnem in ke države prehajajo na poklicni PREDSTAVITEV Empirična raziskava je v sklopu raziskave SJM 2001/3 potekala oktobra in novembra na vzorcu 1095 polnoletnih državljanov Sloven Temeljni cilj raziskave je poudariti soodvisnost med spremenjenimi mednarodnimi varnostnimi okoliščinami in socialno-ekonomskim političnimi, varnostnimi in vrednotnimi spremembami v Sloveniji, na eni strani ter potrebo po prilagajanju nacionalnovarnostneg naše države zahtevam, ki izhajajo iz evropskih integracijskih procesov, na drugi strani. Raziskava je obsegala naslednje vsebin ogroženosti Slovenije, značilnosti varnostne kulture v naši državi, odnos do nacionalnovarnostnega sistema in še posebej do Slo vojske ter odnos do procesa političnega, ekonomskega in varnostnega združevanja v Evropi in vloge Slovenije v tem procesu. Način popolnjevanja oboroženih sil je sodobno obrambnovarnostno vprašanje mnogih držav. Številne evrops način popolnjevanja svojih oboroženih sil, razprava o spremembi načina popolnjevanja pa poteka tudi v Sloveniji. Študija, ki jo pripravil za Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, naj bi nudila strokovno podlago za takšno razpravo, ki je bila doslej predvsem politično motivirana. Študija je potekala v dveh fazah. V prvi fazi so bile izdelane študije primerov osmih evropskih bodisi vztrajajo na naborniškem načinu popolnjevanja oboroženih sil bodisi so se odločile za poklicnega. V tej fazi smo predvse vali argumente “za” in “proti” konkretnemu načinu popolnjevanja oboroženih sil. Druga faza predstavlja študijo primera Slovenij smo proučevali ključne dejavnike, ki vplivajo na način popolnjevanja oboroženih sil. Rezultat študije sta poročili Primerjalna njevanja oboroženih sil v Evropi / Comparative Analysis of Manning the Armed Forces in Europe in Obvezniška ali poklicna vojska primera Slovenije). Upravljanje in vodenje v kriznih razmerah je raziskovalni projekt, ki ga izvajamo v okviru Evropske akademije za krizno upravlj Crisis Management Academy). Raziskovalni projekt se osredotoča na analizo posameznih kriznih primerov, s čimer se določajo tudi in standardi za zagotavljanje varnosti pred vsemi vrstami kriz. S preučevanjem kriznih primerov se ustvarja mednarodna baza pod imajo posebno vrednost zlasti pri načrtovanju, upravljanju in vodenju ter izobraževanju in usposabljanju kadrov, ki delujejo na vanem področju. Namen raziskovanja je spodbuditi znanstvenike in raziskovalce na eni strani in širok krog praktikov na drugi st začno celovito in bolj načrtno ukvarjati s področjem kriznega upravljanja. Temeljno vodilo pri tem je, da čim širši krog stroko jme nove teoretične podlage in metode raziskovanja, jih uporabi za izdelavo študij in tako pridobi nova spoznanja, kar ustvarja razmere za civilno krizno načrtovanje in krizno upravljanje v Sloveniji. Krizne primere preučujemo z vidika analitičnih tem, ko krizo, odločanje, vodenje, zaznavanje in opredeljevanje krize, konflikt vrednot, politično-organizacijsko sodelovanje in konfli komuniciranje in odnosi z množičnimi občili, internacionalizacija krize, časovni učinki in pridobljene izkušnje oz. znanje. V t metodološkem smislu pri raziskavi uporabljamo kognitivno-institucionalni pristop h kriznemu odločanju, ki vključuje spoznavno z ljudi, ki odločajo v krizi, in institucionalni okvir, v katerem delujejo. VZOREC N=1095 polno- letnih državlja- nov Slovenije — 10 kriznih primerov v Sloveniji v obdobju 1991–2001 NOSILEC Marjan Malešič Marjan Malešič Marjan Malešič TRAJANJE 2001 2001–2002 2001– PROJEKTA IME NACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOST – empirična raziskava POPOLNJEVANJE OBOROŽENIH SIL – študija UPRAVLJANJE IN VODENJE V KRIZNIH RAZMERAH 233 NATIONAL AND INTERNATIONAL SECURITY (SUMMARY) The book Nacionalna in mednarodna varnost (National and International Security) is based on the research efforts of the Defence Research Centre, which operates within the Institute of Social Sciences at the University of Ljubljana. In the last five years researchers have conducted a great deal of basic and applied research projects, analyses and studies, the results of which have formed the basis for the preparation of this book, and some of these are summarised below. The groundwork for planning and carrying out all forms of responses to individual types and forms of crises lies in interdisciplinary research, on a long-term basis, into the causes, forms of manifestation and conse- quences of crises, as well as possible preventive measures, preparations and the planning of actions in a crisis and addressing the resulting situa- tions. The research project Upravljanje in vodenje v kriznih razmerah ( Crisis Management) contains the results of the study of political, legal, econom- ic, social, psychological, organisational and communication aspects of crises, providing answers to the questions of optimal action during a cri- sis. Great time pressure and uncertain circumstances (the situation and its possible development) are characteristic of crises, and these demand rapid decision-making on the part of responsible individuals, agencies and institutions. In this, a decision that is adopted and added to the process often demands other institutional routes and connections than those that are ordinarily prescribed for normal, non-crisis situations or that demand the advance activation of planned mechanisms of crisis management, or “standby” mechanisms. In the research projects, we proceed primarily from a subjective understanding of the appearance of a crisis, which manifests itself in the realisation of a threat to basic social values, the insecurity and complexity of situations, and the sensation of the necessity or limited time available for taking action in the given situ- ations. The studies Primerjalna analiza popolnjevanja oboroženih sil v Evropi (A Comparative Analysis of Manning the Armed Forces in Europe) and Obvez- niška ali poklicna vojska – študija primera Slovenije (Conscription or All-Vol- unteer Force – A Case Study of Slovenia) deal with the method of manning the armed forces, which is an important defence and security question for contemporary countries. Many European countries, including Slove- nia, are moving toward professional manning of their armed forces. The 234 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX studies, which the Defence Research Centre prepared for the Ministry of Defence, offer an expert basis for such a decision. The investigation was carried out in two phases. With the help of colleagues from abroad, in the first phase we conducted case studies of eight European countries that either are maintaining the conscription method of manning their armed forces or have decided on a professional system. In this phase we particularly determined arguments in favour of a concrete method of manning the armed forces and those against such a method. The second phase encompasses the case study of Slovenia, in which we investigated the key factors that have an effect on the selection of method of manning the armed forces. These include: history; experience; threats; functional factors; the country’s international obligations; social, political and psy- chological factors; demographics; and economic and technological fac- tors. National and International Security is an empirical public opinion survey that took place in October and November 2001 based on a sample of 1,095 adult residents of Slovenia. The basic goal of the investigation was to accentuate the interdependence between the changing situation in international security and changes in socio-economics, politics, security and values in Slovenia on the one hand, as well as the need for an adap- tation of the national security system of Slovenia to the demands arising from European integration processes on the other hand. The study encompassed the following: awareness of threats to Slovenia, character- istics of the security culture in Slovenia, the attitude to the national secu- rity system and especially to the Slovenian Armed Forces, and the atti- tude to the political, economic and security integration in Europe and Slovenia’s role in this process. The study for the Dutch-commissioned Slovenian Security Policy and NATO examined the method of forming Slovenia’s security policy in relation to Slovenian efforts to become a member of the NATO Alliance. We investigated the attitude of the political and official elite versus civil society to NATO in an empirical fashion (that is, through interviews, analysis of reports on the content of mass communication, basic docu- ments and statements by those engaged in research, as well as secondary analysis of public opinion data). We drew attention to the deep divide between the political and official elite, and civil society, which is the con- sequence of deficiencies and errors in shaping Slovenia’s security policy. Peace Support Operations, Mass Media and the Public in Former Yugoslavia is a study to which support was provided by the Swedish authorities, because their peacekeeping units are actively taking part in peace sup- port operations in Bosnia and Herzegovina. In the study we investigated people’s media habits and the public’s confidence level in mass commu- nication on the territory of Bosnia and Herzegovina. We ascertained that in Bosnia and Herzegovina there are three media systems addressing three different, ethnically-determined publics with very little in com- XNATIONAL AND INTERNATIONAL SECURITY (SUMMARY)X 235 mon. We also investigated the attitude of the public to actors in the inter- national community that are participating in peacekeeping operations in Bosnia and Herzegovina, especially to the military units of SFOR and the NORDPOL brigade. Analysis shows that the attitude to peacekeeping forces and their mission depends on people’s ethnic affiliation. The only point of view held in common is that armed conflicts would begin anew if the military and civilian agencies of the international community were to withdraw from the country. The research project Varnostne integracije v Evropi (Security Integration in Europe) addresses the contemporary European security environment, which is marked by alliances. We were especially interested in the conse- quences of this process for Slovenia’s security position and security poli- cy. The project also directed considerable attention to investigating the role of and reform in institutions that are important for European securi- ty: NATO, the European Union, the Organisation for Security and Coop- eration in Europe (OSCE), the Western European Union (WEU) and the Council of Europe. Investigating the phenomenon of security in contem- porary situations demands approaches that extend treatment of the issue beyond what is merely its military dimensions. In addressing national and international security one must take into account security interdependence and the multidimensionality of the phenomenon of security – which, in addition to military aspects, includes also political, economic, social, ecological, cultural-identity and other aspects of securi- ty. The results of the project primarily provide a basic knowledge of security policy processes and mechanisms for ensuring security in the current European environment. These results can also assist those shap- ing Slovenia’s national security policy in adopting decisions and in shap- ing concrete systemic and organisational solutions in this area. The research project COST – Defence Restructuring and Conversion, within the framework of the A10 action (which includes Slovenia), is dedicated to the questions of defence restructuring and conversion: the conversion of military industrial capacity for production for civilian pur- poses, economising and the restructuring of the defence industry in Europe, the closure of military bases and their rearrangement, reinte- grating former military personnel into society, and the changing aware- ness of threats to security and the role of the armed forces following the Cold War. The work that falls within this action was carried out in three working groups: 1) restructuring of defence industries in Europe (a macroeconomic approach), 2) regional conversion and 3) socio-cultural aspects of defence restructuring and conversion. The research project Slovenska mladina in vojaški poklic (Slovenian Youth and the Military Profession) investigates the relationship of Slovenian youth to the military profession. It arises from the Slovenian Armed Forces’ need to discover how prepared Slovenian youths that represent potential candidates for professional soldiers and for the higher educa- 236 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX tion of future military professionals are to engage in the military profes- sion. Research on this issue in Slovenia extends back to the 1980s, and in recent years two empirical studies have been carried out with similar research tools. At the theoretical scientific level, these two studies analyse youth attitudes on security, their homeland, world peace and sources of threats to the modern world. The results of the analysis show a change in the value system of youths towards a stronger presence of post-modern and post-materialistic values. The practical aim of the study was to investigate the subjective and objective factors that influence youths to choose a military career or reject it, and to obtain concrete information on what motivates youth to choose a military profession. The book publishes contributions based on the studies described out above and other studies. These contributions can be divided into three groups. The first group contains reflections on European integration processes in the field of security and on complex threats to security in Europe and the world that are of current significance. This group also included perspectives on the development of NATO from the point of view of realist, institutional and constructivist theories, and the military implications (the composition and manner of organising the armed forces in the most developed countries) of the changes in the world secu- rity environment, especially in Europe. The second group addresses questions connected with the security of Slovenia and its citizens. Its central themes are the military policy aspects of Slovenia’s indepen- dence from a historical perspective, the inclusion of Slovenia in NATO, the functionality and organisation of the Slovenian Armed Forces and the civil protection and disaster relief system. The third group comprises contributions that deal with defence restructuring in Europe following the end of the Cold War and presents various scientific approaches to investigating the conversion of the military, the issue of the military industry, the conversion of military personnel, the reduction of defence expenditures and changes in military thinking. The demobilisation of military personnel brings with it certain societal advantages, but also dif- ficulties, which manifest themselves in endeavours to reintegrate demo- bilised military personnel into society. The introductory article by Anton Grizold defines certain basic insti- tutional and structural elements in the European security environment following the end of the Cold War and presents modern processes and tendencies in the European security environment that have a significant effect on the future of European security structure. The European securi- ty environment is the result of the operation of various international and national factors in European economics, politics and security, and is also the result of joint efforts by European countries and international securi- ty organisations to ensure “common security in Europe”. Iztok Prezelj analyses the terrorist attacks by extremist Muslim groups on particular targets in the US on 11 September 2001 from the perspec- XNATIONAL AND INTERNATIONAL SECURITY (SUMMARY)X 237 tive of the theory of complex threats to security and the formation of complex crises. The complex security environment that formed at the end of the Cold War has contributed to the formation of a multi-dimen- sional understanding of security and the concept of a complex threat to security, which the author also defines at the theoretical level in his arti- cle and shapes into a model called “complex threats to security”. This model makes possible the analysis of urgent security crises that extend beyond the states’ national borders and goes beyond the perspective of there simply being one source of threat to modern states. Prezelj tests the model against the case of the terrorist attacks on New York’s World Trade Centre and the Pentagon, where the terrorist attack triggered a complex threat encompassing dimensions of security in economics, poli- tics, the military, crime and cultural identity. In his contribution, Vinko Vegič explains the role of NATO in emerg- ing European security arrangements from the perspective of theories on alliances, which are oriented toward an understanding of the legality of the alliances coming into being, the dynamics of the relationships between alliance members and the question of the stability and disinte- gration of alliances. In the past, the theory of alliances was dominated by a realist paradigm. However, for a better understanding of the transfor- mation of NATO, the author also presents a neo-liberal and construc- tivist theoretical approach. Vegič sets up a theoretical framework that forms the basis for understanding complex issues connected with the future role of NATO and European security, and which also makes possi- ble a better understanding of Slovenia’s efforts for membership in the NATO Alliance. Igor Kotnik-Dvojmoč addresses the organisation and composition of the armed forces in modern developed, post-industrial countries. The armed forces of these countries are composed of active and reserve com- ponents, because none of them have sufficient resources to enable the establishment of an active component large enough to meet the require- ments for carrying out a defensive war or the demands of military inter- vention. The author notes that the application of military standards for defining the peacetime size of the armed forces would make neither mili- tary nor economic sense, and the establishment of a military reserve component is thus logical and economical. This raises questions of ensuring the reserve component during the transition from conscription- based military service to the professional manning of the armed forces. This is an important concern in Slovenia as well, and the practical value of Kotnik-Dvojmoč’s analysis is readily apparent. Anton Bebler presents the military policy aspects of Slovenia’s achievement of independence from a historical perspective. The develop- ment of Slovenians from a relatively small ethnic group in the multi- national Austro-Hungarian empire into a nation with its own interna- tionally recognised state required at least a century and a half. The 238 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX evolutionary flow of national emancipation was sometimes broken off and even reversed by dramatic international and domestic events, bring- ing about radical shifts and turnabouts in the position of the Slovenians. Some of these shifts were emancipation-oriented, or even revolutionary, for the Slovenes and their position, whereas others were decidedly regressive. In periods of fundamental changes in the position of the Slovenes, the armed forces have played a distinctive and at times even decisive role. This is especially true for the period during the final disso- lution of the dual monarchy, the short period of the Kingdom of the Serbs, Croats and Slovenes and the national government in Ljubljana, the time of the military defeat and dismemberment of the Kingdom of Yugoslavia in April 1941 and the occupation and division of Slovenian ethnic territory, the nearly four-year long period of the struggle for national liberation in 1941–1945 and the period of the dissolution of the former Yugoslavia (SFRY) after 1988 and the armed conflicts on the terri- tory of the former SFRY in the years 1990–1995. Following the indepen- dence of Slovenia, the armed forces became the first regular army of the independent Slovenian state. In the last decade of the twentieth century, through their legal representatives, the citizens of the Republic of Slove- nia thus assumed the burden of responsibility for the defence of the national territory of their independent state. This ended the long process of the attainment of independence for Slovenians in the military sphere. In his contribution, Marjan Malešič addresses certain key questions of Slovenia’s security through an analysis of the results of public opinion surveys. The point of departure of the analysis is established by the con- cept of material and perceptible threats to the country and its interna- tional environment, followed by the attitude of the public and the politi- cal-administrative elite towards Slovenia’s eventual membership in NATO, the manner of manning the Slovenian Armed Forces in the future (in which alternatives represent general conscription, All-Volun- teer Force, civic service and a combined method of manning the armed forces) and civil protection and disaster relief as a component of the national security system. The results of a secondary analysis of public opinion survey data are logically supplemented by results achieved through the use of other methods, in particular the analysis of docu- ments, mass media reports, official statements and interviews. Certain results of the analysis fall under the question of the legitimacy of Slove- nia’s security policy, which is especially evident through a comparison of the attitude of the public versus the political and administrative elite toward Slovenian membership in NATO. Ljubica Jelušič begins the collection of contributions on military con- version, which became a phenomenon after the end of the Cold War that clearly demands an interdisciplinary approach in which economic (gen- erally quantitative) procedures cannot take precedence over those of sociology, political science and psychology, which contribute greater XNATIONAL AND INTERNATIONAL SECURITY (SUMMARY)X 239 weight to the qualitative aspects of military conversion. From past expe- rience, military conversion is known as a process of reorganising society following armed attack, but in the 1960s theoreticians used this concept to interpret the contraction of defence sectors and disarmament in vari- ous countries around the world. Although defence conversion was ini- tially a phenomenon oriented against the armed forces, at that time it transformed itself into a phenomenon acting in the interest of the mili- tary, in the interest of services supporting the military (the defence industry) and also in the interest of civil society. If, at its outset, the con- cept of conversion represented a theme of opposition between the mili- tary and civil society, today this concept serves as a link in civil-military relations. Maja Garb presents social and security changes in the world that, fol- lowing the end of the Cold War, have also had an effect on reducing the size of armed forces, which some sources define as a process of demobil- isation. In the short time in which it was accomplished, reductions have been particularly extensive in the member states of the former Warsaw Pact, although Western countries are reducing their armed forces (in a rather planned fashion), as well (the cases of the Czech Republic, Poland, Hungary, Russia and Germany are presented in the study). On the one hand, reduction benefits a country because a reduced contingent of armed forces places less demand on resources. On the other hand, it raises a number of difficulties, including the phenomenon of excessive military personnel. In the countries of the former Warsaw Pact in Central and Eastern Europe, the excess in military personnel is represented pri- marily by NCOs and officers that are socialised, educated and trained for a traditional military career (as a lifetime profession). Dismissal or depar- ture from the military service and reintegration into civil life does not represent, at least for traditional armed forces, a simple transfer from one profession to another or a simple change of professional social roles, especially because that transition, to a large degree, also depends on the general political, economic and social conditions in the country. Vladimir Prebilič makes a contribution in the area of research to establish quality procedures for converting excess military resources into the civil sphere. The author describes the difficulties in shaping a univer- sal procedure for the conversion of military facilities; many particulars dictating the structure and operation of the country’s defence subsys- tems exert an influence in this, and thus in observing general legalities he proposes the formation of conversion procedures that take into account (national) particulars. Procedures for converting resources from military to civil use must be economical. Through this type of conver- sion, many countries have succeeded in fundamentally reducing the vol- ume of military resources and the expenses connected with them, and have acquired additional means for continued reform of the defence sub- system. 240 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX In the area of defence conversion, Iztok Kočevar deals with the influ- ence of political changes in the world on the military industry. The mili- tary industry in the developed world never experienced a greater crisis than appeared at the end of the Cold War, which was not the only cause of the crisis. On the other hand, the military industry in certain other areas of the world has been quickly developing and adapting to new eco- nomic movements. Despite the crisis, the military industry in many developed countries remains one of the most important branches of the economy and plays a decisive economic role, and as a “shadow complex” has an unusually large influence on the world’s political stage. Kočevar explains certain expressions that have become connected with the mili- tary industry in recent years: transformation, restructuring, diversifica- tion, conversion and reduction. We offer the book National and International Security to the professional and the general public for critical judgment and reflection in a year when important decisions are being adopted on Slovenia’s security. First, at its summit meeting in Prague NATO will decide on the admission of new member states – and one of the candidates for the second round of expansion of the NATO Alliance after the Cold War is Slovenia. Second, the Slovenian government has adopted a decision on the provisional abolition of the institution of general military conscription and the tran- sition to a professional method of manning the Slovenian Armed Forces. Third, the state is facing the demanding project of shaping a crisis man- agement system that would logically and economically link all state insti- tutions that are responsible for ensuring the security of the Slovenian state as well as of the social groups and individuals. Marjan Malešič, Editor 241 STVARNO KAZALO A Č agresivnost 108 češka pomlad, praška pomlad AIDS 117, 118 189, 200 Al-Kaida 68 čistke častniškega zbora 177, 185 Arpanet 156 človekove pravice 21, 29, 34, 69, 115 B begunci 20, 32, 60, 117, 164 D berlinski zid 18, 200 demasifikacija 11, 31, 63, 68, 72, boji za severno mejo 100 210 bojišče: demilitarizacija 150, 155, 156, – parametri sodobnega b. 81 158, 159, 165, 179, 188, 189, bojna učinkovitost 91 190, 193, 207 Bonn International Center for demobilizacija: Conversion (BICC) 147, – vojaškega osebja 8, 148, 148, 152, 160, 167, 186, 208, 152, 170, 171, 179, 184 226 depolitizacija vojske 175 borzni indeks 64, 71 diplomacija 29, 38, 214 brezposelnost 19, 62, 64, 92, – preventivna 29 118, 146, 158, 162, 174, diverzifikacija 8, 11, 153, 154, 175, 197 155, 158, 210, 212, 215–218 – obrambna 153, 155, 158 C doktrina cilj: – oboroženega ljudstva 81 – strateški 26 – obrambna 27, 104 civilizacija 48 domino učinek 61 civilna kariera: država: – izobraževanje za c.k. 162 – disfunkcionalna 23 civilna obramba 133, 134 – postkonfliktna 171 civilna zaščita: državljanska služba 10, 92 – enote in štabi 137 državljanska, nenasilna obramba civilno-vojaška razmerja 120, 227 133, 134 civilno-vojaški odnosi 206, 207, dvouporabnost 216, 220, 224, 227 225 Copenhagen Peace Research Institute (COPRI) 147 E cost-benefit 40, 85 ekonomski determinizem 116 cost-efficiency 85 elita: 242 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX – politična 30, 125, 158, – vojaške 53, 54, 55, 64, 71, 189, 206 79, 117 – politično-uradniška 10, – zdravstvene 60, 61, 71 116, 119, 120, 122, 124, 127, – zunanje 40, 44, 49, 50 128, 141, 217 emancipacija: H – nacionalna 9, 100 hladna vojna 8, 10–19, 24–34, 37, – narodnostna 100 41, 44, 48–50, 54, 59, 60, 125, – politična 101 146–160, 164, 165, 170, 185, etika: 188, 189, 193, 194, 199, 200, – poklicna 128, 129, 141, 207–212, 217, 221 162 humanitarne akcije 27 Evroatlantski varnostni svet (EAPC) 19, 25 I Evropska unija (EU) identiteta 178, 181 – obrambna razsežnost 28 – vojaška 163, 165, 171 – skupna zunanja in varnost- igra ničelne vsote 15 na politika (CFSP) 30 industrija: – vrh v Helsinkih (1999) 33 – oborožitvena 214 evropska varnostno-obrambna – obrambna 7, 10, 147, 150, identiteta (EVOI) 27 151, 152, 155, 158, 213, 214 evropski integracijski procesi 48, – orožja 214 52 – turistična 66, 72 – vojaška 8, 11, 147–153, 191, G 210–225 genocid 100 informacijska tehnologija 179 globalizacija 59, 73, 212 informatizacija 59 gospodarska obramba 133, 134, Informbiro 222 135 interes: Grenada: – med mladimi za vojaško – Urgent Fury 90 službo 174 grožnje (varnosti): – nacionalni 47, 95, 121, – gospodarske 61, 60, 64, 71 128, 129 – identitetne 61, 63, 71 – prebivalcev za opravljanje – informacijske 61, 60, 63 vojaške službe v rezervi 83 – kompleksne 9, 60, 61, 62, Internet 156 64, 71, 73 internetna vojna 156 – kriminal 17, 24, 31, 60, islamski fundamentalizem 117 63, 64 izolacija vojske 83 – nevojaške 63, 64 izredne razmere 105, 134 – okoljske 60, 64, 71 izredno stanje 138 – politične 63, 71 – prepletene 61 J – terorizem 17, 24, 31, 63, javnost 7, 10, 11, 24, 55, 80, 95, 64, 66, 71 100, 110, 116–132, 136–142, XSTVARNO KAZALOX 243 149, 150, 158, 159, 175 – vojaških enot 149, 150 jedrska nesreča 61 – vojaških objektov 11, 148, jedrska oborožitev: 188, 190, 191, 193, 196, 199, – širjenje 20, 118 206, 207 jedrsko orožje 18, 19, 20, 118, – vojaško-politična 155 129, 190, 196 korupcija 63, 180, 181, 219 jedrsko sevanje 81 Kosovo: – operacija Nata 1999 28 K kriminal: koalicija 38, 39, 40, 73 – mednarodni 61 kohezija, kohezivnost 40, 50, 85, – organizirani 17, 24, 31, 87, 90, 91, 178, 179 117, 118 kolonializem 17 – protietnični 72 kompleks velesil 17 – protirasni 72 koncept Evrope: – protiverski 72 – od Atlantika do Urala 15 kriza identitete 181 – od Poljske do Portugalske kriza: 15 – evropska ali svetovna 52 koncept moči 38 – kompleksna 61, 62, 64, Konferenca o varnosti in sodelo- 71, 72 vanju v Sredozemlju (CSCM) – nevojaška 71 22 – varnostna 9, 61 Konferenca o varnostni in sodelo- – vojaška 71 vanju v Evropi (KVSE) 16, – vojaške industrije 210, 20, 22 212, 215, 216, 223 konflikti: krizno upravljanje 5, 12, 28, 30, – interesni 55 54, 125 konkurenca, konkurenčnost 93, krizno žarišče 25 197, 213, 218, 220, 222, 223 ksenofobija 20 konvencionalizacija 190 kultura: konvencionalno orožje 17, 32, – miru in nenasilja 116 189 – politična 118 konverzija: – profesionalna 162 – (nekdanjega) vojaškega – varnostna 6, 115, 129 osebja 8, 148, 160, 163, – vojaška 162 191 – delna 212, 216, 218 L – družbe 158 legitimnost 126, 214 – ekonomska 148, 150, 155, – varnostne politike 10, 115 156, 159, 191 – vojske 83 – mentalna 220 Londonska deklaracija (1990) 26 – obrambna 10, 146–152, 155, 157, 158, 164 M – odvečnega orožja 191 Maastrichtska pogodba 30 – regionalna 7 Makedonija: kriza 2001 120 244 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX mamila 32, 68, 117, 118, 119, nacionalnovarnostna politika 7, 140 24 Manevrska struktura Narodne nacionalnovarnostna strategija 90 zaščite 105 nacionalnovarnostni sistem 5, 6, manjšina 20 69, 115, 116, 121, 159, 205, – etnična 29 206 marginalizacija: Napoleon 17, 194 – družbena m. nekdanjih naravne in antropogene nesreče, vojakov 180 naravne in druge nesreče, marginalne etnične skupine 163 naravne in tehnološke mednarodna skupnost 20, 138, nesreče 62, 116–119, 125, 165 130, 134, 137, 142 – akterji 25 nataliteta: mednarodne organizacije: – nizka 117 – razvoj 18 Nato, Severnoatlantsko migracije 61, 63, 119, 182 zavezništvo: militarizacija objektov 193 – 5. člen 66, 73 mine: – Akcijski načrt članstva 27 – služba za odkrivanje m. 88 – članstvo Slovenije, vključe- mirno reševanje sporov 22, 24 vanje Slovenije 8, 115–122, mirovna dividenda 146, 151, 217 125, 130, 140, 141 mirovne enote 6, 164 – delovanje zunaj meja članic mirovne operacije 147, 154 44 mirovni sindrom 116 – javna podpora članstvu množične vojske: Slovenije 124, 125, 126 – zmanjševanje obsega 164 – koncept civilnega načrto- mobilizacija 81, 86, 88, 132, 133, vanja ukrepov za krizne 202 razmere 139 – selektivna 90 – nov strateški koncept 26, model kompleksne grožnje 27 varnosti 62 – nove članice 12, 26, 51, 130 modernizacija oboroženih sil 23 – preoblikovanje 26, 27 mortifikacijski proces 164 – prvi krog širitve 125 motivi za vstop v vojsko 8, 78, – razlogi za članstvo Slovenije 163 52 – divergentni, konvergentni – sestanek na vrhu v Pragi 163 12 motiviranost 88, 90, 91 – sestanek v Berlinu, vrhun- – mladih za vojaški poklic 8 sko zasedanje v Berlinu (1996) 26 N – srečanje v Madridu, vrhun- nabor: sko zasedanje v Madridu – zdravstveni standardi 130 (1997) 120, 125 naborniki 130, 131, 141, 174, 177 – strateški dokumenti 50 Nacionalna varnost 115 – širitev 26, 50, 51 XSTVARNO KAZALOX 245 – vloge (nove / tradicionalne) ogrožanje (varnosti) 16, 37, 41, 45 – gospodarsko 60, 61 – vrhunski sestanek v Bruslju – identitetno 60 (1994) 30 – informacijsko 61–64, 70 – vrhunsko zasedanje v – kognitivne prvine 72 Washingtonu (1999) 26 – kriminalno 60, 63 neoliberalni pogled 38 – kulturno 60, 63 neorealizem 42 – nevojaške in vojaške nevtralnost 23, 123 dimenzije 59, 115, 118 – nevojaški viri 52 O – okoljsko 62, 71 oborožen odpor 110 – politično 62, 63 oborožene sile: – tradicionalni viri o. 23 – odvračalna vloga 76, – viri 8 – poklicne 6, 78, 79, 85 – vojaško 22, 52, 61, 66, 72, – spremenjena vloga v družbi 79, 90 159 – zdravstveno 62, 63, 70, 61 – zmanjševanje obsega 10, ogroženost: 79, 81, 164, 170, 174 – kompleksna ali prepletena oboroženost in opremljenost 8, 9, 17, 24, 59–64, 71–73, 119 (stalne in rezervne sestave) – Slovenije 115–118, 140, 80, 127 – stvarna 116, 119 oboroževalna tekma– regionalna – temeljnih družbenih 188 vrednot 5 oboroževanje: – vojaška 52, 53, 95, 115, – nadzor 29 118, 119, 132 obramba: – zaznana 52, 116, 118 – kolektivna 26, 27, 28, 78, – zaznavanje o. 52, 95, 115, 119, 120, 125, 130 116, 118, 132 – politična 133, 134 onesnaženost, onesnaževanje 61, obrambna učinkovitost: 195, 203 – zmanjšanje 158, 220 operativna sposobnost 87 obrambni izdatki, obrambni stroški – poklicnih vojsk 82 126, 156, 157, 210 Organizacija za varnost in sodelo- obrambni proračun 79, 84, 88, vanje v Evropi (OVSE) 7, 146, 189, 193, 203, 206, 221 16–22, 28–34, 139 obrambno prestrukturiranje (in – temeljne vloge 29 konverzija): Organizacija združenih narodov – načrtovano 158 (OZN) 16, 18, 21, 24–34, 142 – nenačrtovano 158 – Generalna skupščina 179 – sociokulturni vidiki 7, 147 – Varnostni svet 139 Obramboslovni raziskovalni center orožje za množično uničevanje 17, 5, 6, 115, 228 20, 117, 118 odvračanje 34, 43, 44 otroci vojaki 164 – oboroženo 25 – demobilizacija 164 246 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX P psihološko propagandno delovanje pacifikacija 25 110 Pakt stabilnosti za jugovzhodno psihološko vojskovanje 88 Evropo 32, 184 Panama: R – Just Cause 90 rasizem 20, 31 Partnerstvo za mir 25, 124, 139, rast prebivalstva 117 142 ravnotežje grožnje 39 Peace Research Institute of Oslo – teorija 40 (PRIO) 147 ravnotežje moči: Pekre 107 – teorija 39 perestrojka 108 – večpolno 23 Petersberg 30 – vojaško 50 popolnjevanje oboroženih sil, razoroževanje: popolnjevanje vojske 6, 9, – sporazumi 19 10, 130, 131, 196 razorožitev 10, 105, 149, 153, – kombiniran sistem 10 154, 156 – naborniški način 6 – kvalitativna 154, 155, – poklicni način 6, 9, 90, 95, 178, 191 130, 131 – kvantitativna 154, 155, popuščanje napetosti 22, 108, 178, 179 211 razorožitvena pogajanja postindustrijska družba 9, 130, 148 174 realistična paradigma 9 postmoderna družba 159 realistična teorija 38, 39, 53 povezljivost, interoperabilnost 27, reforma: 123, 129, 132, 192 – obrambna 207 prekvalifikacija, prekvalificiranje regionalizem 22 176, 188, 217 rehabilitacija: prestrukturiranje 7, 8, 11, – psihološka 163 145–158, 178, 210–216 reintegracija 148, 170 – v obrambnem sektorju – družbena 107, 171, 178 146, 153 – družbena r. vojaškega profesionalizacija: osebja 148, 152 – strukturna in funkcionalna rekonverzija 157, 216, 224 147 rekrutiranje 158, 161 prometne nesreče 117, 118, 140 remilitarizacija oboroženih sil propagandno delovanje 110 in obrambnega sektorja 146 protiteroristični ukrepi, proti- resocializacija 163, 171 teroristično ukrepanje 9, rezerva: 71, 72, 73 – miličniško-teritorialna 78 protiteroristični zakon, proti- – primarna 77 teroristična zakonodaja – sekundarna 77 69, 72 – stalne sestave 77, 78 psihološka obramba 133, 134 rezervna in stalna sestava: XSTVARNO KAZALOX 247 – količinsko in kakovostno splošna vojaška obveznost 12, razmerje 90 130, 131, 141, 158 – strukturno razmerje 90 spopadi: – tekmovalnost 83, 89 – etnični 117, 118 rezervna sestava – oboroženi 7, 52, 61, 105, – urjenje in usposabljanje 107, 108, 111, 112, 119, 150, 77, 85, 95 153, 157, 170 Rimska deklaracija (1991) 26 spori: – etnični, medetnični 32, S 63 samomori 117, 118, 180 – manjšinski 19 SFOR 7 – med državami, meddržavni SFRJ: 22, 24 – razpad 10, 101, 112 – mirno reševanje s. 24, 25, SIPRI (Stockholm International 34 Peace research Institute) – ozemeljski 19 112, 119, 147, 148, 190, 216 – po koncu hladne vojne 25 sistem: – reševanje s. 27, 45, 49, – nacionalne varnosti 10, 72, 164 115, 116, 121, 124, 132–136, Srednjeevropska pobuda 32 140, 141 stabilnost 16, 21–34, 44, 46, 147, – SLO 105 198, 199 skladišča vojaškega materiala 192, – politična 20, 42 197 stalna sestava (oboroženih sil) 77, skupne (evropske) vojaške sile 83, 87, 104 30 staranje prebivalstva 117, 206 Slovenska vojska 6, 7, 8, 10, 12, strateški in doktrinarni dokumenti 113, 128, 130, 137, 141, nacionalne varnosti in Služba državne varnosti 105 obrambe RS 128 služenje vojaškega roka 131, 161, strukturalizem 8, 14, 38, 45, 182 185 suverenost držav 32, 138 socializacija 51, 163 svet za nacionalno varnost 120, – mednarodna 47, 50 128, 129 – oscilirana 85 Svetovna banka 65, 184 – profesionalna 160 Svetovni trgovinski center (WTC) – vojaška 163 59, 64, 67, 70, 71 socialna dezintegracija 31 socialna mreža 162 T socialna varnost 176 tehnologija: socialni imperativ 137 – dvouporabna 216, 217, sodobni oborožitveni sistemi 81, 220, 221, 224 194 – informacijska 156, 179, spillover učinek 197 184 splošna ljudska obramba 104, – nevojaška 156 105, 141 – sodobna 89, 138, 164, 211 248 XNACIONALNA IN MEDNARODNA VARNOSTX Teritorialna obramba 103, 104, – mednarodna 5, 6, 11, 106, 113 148 – razorožitev 105 – medsektorska 60 teroristični napad 9, 65, 66, 67, – nacionalna 5–7, 10, 11, 21, 68, 69, 70, 72 23, 32, 52, 69, 72, 83, 90, 94, terorizem 115–123, 128–138, 141, 159, – mednarodni 24, 32 165, 189 tihotapljenje 63, 119 – nevojaške razsežnosti 21, totalna obramba 130 24, 30, 31, 59, 64 totalna ustanova 163 – notranja 61 trg delovne sile 171, 181, 183, 185 – raziskovanje 5, 59 – vojaški 171, 181 – referenčni objekti 59 trg: – sistem kolektivne v. 33 – civilni 185 – vojaške razsežnosti 7, 20, trgovanje z orožjem, drogami, 43, 59, 62, 64, 72 nevarnimi materiali 61, 119 – vojaški vidik evropske v. trgovina: 29 – s heroinom, z mamili 32, – zagotavljanje v. v Sloveniji 68, 140 8, 12 – z orožjem 197 – zunanja 20 varnostna dilema 188 U varnostna politika 127 ugovor vesti 130 – akterji oblikovanja 121, uničevanje okolja 117, 118 128 upiranje agresiji: – Slovenije 6, 10, 141 – oboroženo 133 varnostna skupnost– demokratična upokojevanje 174 48 – zgodnje 158, 162 varnostne institucije 44 varnostne študije 60 V varnostni instrumenti 16, 18, 24, varna skupnost 18 34 varnost: varnostni mehanizmi 7, 23, 24, – celostni koncept 15, 24 28, 29, 34 – ekološka razsežnost 62 varnostni položaj 7 – evropska 14, 15, 24, 32 varnostni ustroj 17 – gospodarska razsežnost varnostno okolje: 32 – kompleksno 8 – humanitarna razsežnost varstvo pred nesrečami 133 20, 32 Varšavski sporazum/pakt 18, 34 – individualna 31 velesile: – kolektivna 24, 31, 33, 34 – gospodarske 17 – koncept demokratične v. – tekmovanje 18 31 vestfalski mirovni kongres (1648) – kooperativni model 23, 24, 17 29, 35 vladavina prava 21, 31 XSTVARNO KAZALOX 249 vojaki: – v Sloveniji 1991, oboroženi – obvezniki 77, 78, 104, 105, spopadi v Sloveniji 1991 110, 174, 177, 180, 181, 185 108, 110, 112 – poklicni 9, 12, 77, 81, 82, Vojna Krajina 107, 188 86, 92, 153, 163, 174, 178, 183 vojni veterani 181 vojaška infrastruktura 150, 158, vrednote 189, 194, 202 – duhovne in materialne 116 vojaška integracija 41 – postmoderne 8 vojaška kariera 162 – postmaterialistične 8 – tradicionalna 11, 170 – politične 48, 51 vojaška miselnost 8, 162, 163 – spremembe v. 8, 159 vojaška obveznost 81, 147 vrednotni sistem mladih 8 – ponovna uvedba 78 vrhovni poveljnik 105, 113 vojaška proizvodnja, proizvodnja za vojsko 156, 215, 223 W vojaška sila 17, 82, 84, 164 World Disaster Report 60 vojaška strategija 28, 103, 200, 203 vojaška vzgoja 162 Z vojaške baze: Zahodnoevropska unija (ZEU) 7, – čiščenje 205 17–21, 28–32 – dejavniki zapiranja 200 – generalni sekretar 43 – stroški zapiranja 200 zalivska vojna, vojna v Zalivu 84, – zaprta v.b. 200 86, 87, 88, 90, 94 vojaške družine 178 zastraševanje 34 vojaške operacije (nevojne) 161 zaščita in reševanje 10, 132, 133, vojaški izdatki 41, 154, 155 134 vojaški poligoni 191, 194, 195, zaupanje v vojsko 154 202 zavezništvo 16, 39, 40, 42–51, 55, vojaški rok 78, 105, 130, 131, 159, 124, 140 174, 177, 185 – kohezivnost in trajnost z. vojaški viri 11, 52, 115, 13, 140, 40 157, 191 – obrambno 55 vojaškoindustrijski kompleks zdravstveni problemi 117, 118 106, 189, 197 zgodnje opozarjanje 29, 34 vojašnice 110, 111, 158, 174, 202 zmanjševanje števila vojakov 82 vojaštvo: Zveza komunistov 105, 107 – sekularizacija 159 – Gibanje za Jugoslavijo 107 – vloge 159 vojna 18, 37, 40, 49, 60, 78, 89, Ž 108, 111, 112, 132, 149, 194 ženske bojevnice 163