Podučila in kratkočasna povést . 

Poslovenjena 

od 
tir. Malavašiča. 

Pridjana šestimi tečaju 

kmetijskih In rokodelskih novic .


ubtjani. 

Natisnil Jožef Blaznik.
I s 5 o.



I. 
Kako ozbalt iz vojske domú prid e 
i kaj Ijudjé govorijo. 

nedéljo po poldne je bilo in v Zlati. Vasi so 
mlajši fantini in dekleta pod staro lipo sedéli i n 
peli, ali pa se smejali , kadar jo je kdó iz pivnic e 
prilomil, eki je pregloboko v kozarček polukal . Nekteri kmetje s svojimi zenami so pa v gostivnici sedéli in pri bokalu prav zidane volje bili, ,kakor je 
ze to navada, kadar sta vino in vol po ceni . 

Kar jo primaha nék neznan človek v vas . Terdne 
in velike postave je bil in kakil tridesét lét je mogel iméti, obléčen je bil v sivi suknji, na stran i 
je imel veliko sabljo, na herbtu pa žakelj za oves . 
Grozno stermo je gledal, in na čelu je imel velik o 
prasko, pod nosam so se mu pa dolge b~rke vihal e 
de so vsi otroci pred njim bežali . 

Dve stari zenici ste ga berž sposnale, ko ju 
je nagovóril ,in rekle ste : „Lejtesi no! to je učiteljev (~olina~trov) 0'be , kteriga so pred sedemnajstimi léti na vojsko vzeli . Mete vunder! kako 
se je potegnil in kakošin korenjak de je!”. In ko 
ženici tak hrup zaženete.; ritčé vse — mlado in 
staro — iz pivnice in izpod lipe, in kmalo je bila 
cela vas okóli njega. 

Oibe vsim svojim nekdanjim znancam in prijati= prijazno roko podá, jih lepo pozdravi in jim 

poslednjič oznani, de bo odslej med njimi, dom á 
ostal, ker je dokončal svojo vojú"ko službo . Vsakter ga je hotel beli v gostivnico peljati ; eden ga 
je na désno vlékel , drugi na lévo : ,,Pili ga bom o 

danes en poliček na tvoje zdravje Oibe! ti nam 


boš pa kaj od vojske povedal," Ožbe pa se jiin lép o 

zahvali rekóe : „Ves truden sim dolziga popotovanj a 
in šel. bom se spočit. Povejte mi, kdó stanuje v 
hiši mojiga rajnciga ()Uta, in kdo obdeljuje njegove njive? ” 

To slišati stopi mlinar izmed mnóžice in reče : 
»Tkavca téfana sim v hišo vzél in pohištvo in polje 
mu v najem (štant) dal. Zdej pa se mora beri' vatakniti, ker si ti prišel . Gospóska me je oskerbnika tvojiga posestva postavila . Boš pa pri meni prebival 
toliko časa, de se tkavec preséli, in med tem ti 
bom rajtingo svojiga oskerbništva naredil ." 

Mlinar pelje Ožbalta na svoj dom in mu napravi 
dobro večerjo in mehko posteljo. Oibe je imel veliko 
popraševati po eni in po drugi reč i, kako se je kaj 
v vasi godilo, in mlinar in mlinarica sta iméla dovolj odgovarjati. Ožbe je med tem vedno čez miz o 
pogledoval, kjér je zala Lizika, mlinarjeva hčérka, 
sedela, ki ga je vsa zamaknjena posluala. Oibe 
je bil zarés berhek korenják, ko bi le tacih strašnih berk ne bil imel ; in njegovo govorjenje je bil o 
tako omikano in prijetno, kakor de bi bil kak go 
spod iz mésta. Lizika se je zató bala ž njim govoriti, in če jo je pogledal, ni vedila oči: kam djati. 
Pa vunder mu je natihama nekaj od berk rekla . — 

Ko Ožbe drugo jutro k zajtriku pride, že ve č 
ni imel berk pod misalu. Rad bi bil vse svoje živ e 
dni v mlinu prebival ; zakaj mlinar in njegova zen a 
sta mu bila prijazna , in Liziki se je dobrovoljnost 
na očéh brala. Pa 'pr"len en teden mine, se je 
Ožbe že lahko v očetovo hišico preselil in svoje go

spodarstvo prevzél. Pét oralov senožet in lep ver t 
je imel, pét oralov pa poljá . Verh tega si je še kravico kupil za denarje, ktere mu je mlinar prihranil . 

Ker mu je staro hišico popraviti treba bilo, mu 
je soseska dobrovoljno Iesá in kamnja dala. Ožbé 

začne berž popravljati ; sam je zidaril, delal, belil , 
ometal od jutra do večera, de bi bilo vse čedno in 

lépo 1'n brez velieih potroškov . 


V jeseni je bila njegova hiša že nar čedniši 
in nar lépši céle vasi, v sredi vesta ob potóku . Tudi 
vertec je bil tako lep , de ga ni bilo IeOiga v celi 

soseski ; na steze med gredami je peska nasul, ke r 
se na pótih, kolar „ljudje hódijo, takó nič prida 
trave ne prikosi, v deževji pa mokra trava le čevlj e 
kvari. Dobro se mu je zdélo, če je mlinarjeva biziba včasi čez zeleni plót na vert pogledala ; tudi 
cvetlic mu je večkrat dala, in obljubila mu jih j e 
spomladi še več dati. 

Zlatovasčani dolgo niso védili, kaj bi od Ožbalta mislili. Tako ubóžen je prišel iz vojske,ekakor 
je v vojsko '

šel; to so dobro védili. Skrinjo je dobil iz mesta polno obléke in perila ; še bukve so 
bile v nji. In to je bilo njegovo celo premoženje ,
zakaj de denarji skrinje niso težili, je vsak védil. 

Pustite ga!” — so rali nekteri „Ubóg capin 
je in bedak tu.diverh tega, kteriga še vojaški stan 

spametoval. Se v nedeljo ne gré v pivnico, d e 
bi er) polieek vina spil, se men pa ga je h godca m 
spraviti. Zraven -tega pa dela kot živina od jutra 

do terde noči. Le sreča je, de je po očetu nekajdobil ; sicer bi še nam na glavo prišel . ” 

»Pustite ga!" — so drugi rali — v vojski že 
nič

ni nič posebniga opravil, ker nam ne vé m povédati. In kdo vé, kje de je to prasko na eelu dobil. 
Iende je prav vesel, de je vojski Ote odnesel." 

Pustite ga!" — so besedovali še drugi „L e 
zato ne privóši nikomur kake lepe beséde, ker misli 

de ga mora vse častiti, ker je vojaško suknjo nosil. Mu jo bodemo že pokazali ošabnežu, ki nej b o 
vesel, de ga ne spodimo.” 

»Pustite ga!"— so se drugi godernjali. —»Ta

cima človeku ni nič zaupati. Bukve ima, ki jih nihče 
ne ume brati morebiti gospod fajinošter ne. Polne 
neznanih čačk so, de je že gróza, va-nje pogledati. Kaj veljá, de je s hudičem v savezi in d e 
morebiti clo coprati zná ." »Bog nas obvari! —s o 
čenčali e drugi upati mu nikakor ni . zato neki 


nobeniga človeka ne pusti v zadnjo kamrico ,
mlinarjevih ne, ki imajo vunder z njim veliko opraviti. Naš čuvaj je že večkrat pripovedoval, de vidi 
sleherno noč v ti skrivni kamrici luč goreti , ki s e 
skoz špranje pri oknu sveti ; sicer jo pa ima vedno 
tako terdno zaklenjeno, de okin še pri belim dnev u 
ne odpre." 

Tako so Ožbaltovi sosedje govorili in ga nis o 

nič kaj ohrajtali . 

2. 
Kaj Ožbalt v vasi vidi 

Akoravno sosedje niso Ožbalta dosti obrajtali , 
je bil vunder prav postrežin in z vsim.i prijazen. 
Sperviga je vsaciga obiskal in popraš'eval po družini, po živini, kakó polje obdeljujejo in po mnozi h 

druzih rečeh . 

Nekadaj je bila zlata Vas berhka vas ; silno 
veliciga bogastva sicer nikoli ni bilo tukaj, pa premoženje je bilo pri vsih hišah. ,idej pa je bilo , 
razen nekterih kmetov in keremarjev, in razna mlinarja, vse revno . Revšina je že pri oknih vin gle

dala, in na ognjišu so nezabeljen močnik kuhali . 
Zmed stó gospodarjev jih je gotovo dvajset svoj e 
otroke beračit pošiljalo ; šestdeset jih je komej v 
dolgovih naprej rilo in le malo je bilo tacih, ki s o 

samogli davke opravljati in polteno shajati. 

Hiše so že zunej kazale, kakošne de so motirej beraštvo se je vidilo na sterganih strehah, n a 
podertim zidovji, na mazanih stenah in vratah, n a 
pobitih in s papirjem prepetih oknih. V hišah je 
bilo zgol blato in smrad ; mize in klopi mazane ,

tla vse strohnjene, čeme kot zemlja od ostaranig a 
blata. V kuhnjah je bilo le malo orodja in to j e 
vse mazano in poterto bilo. V vertih pri hišah j e 
vse križem ležalo; gredice so bile prazne, le nekoliko sočivja je semtertje raslo. Veseli so bili, če 
so ljudje in svinje dovolj krompirja imeli. Pred hi

amž vprek ležalo poljsko orodje , gnoj les in 


kar se scer pod streho spraviti ni dalo. Možki in 
ženske so nosili stergane ali gerdo zašite vmazan e 

oblačila ; glavo so si le malokterikrat česali, obraz 

in roké kamej vsak tretji dan umili . Majhni otročiči 
so cele dni v nesnažnih plenicah v zibelkah ležali ;
ko so nekoliko odrasli, so se na pol nagi pred hišami v blatu igrali . 

Ni bilo tedej čudo, če so ljudje v taki beraški 
nesnagi bolehali. Kadar je kdo zbolel, so šli raj i 
h kaki stari babi, h konjedercu, k rabeljnu (frajmanu )
ali h kakimu druzimu mazaču, svojo vodo skazovat,
namesti de bi bili pomoči iskali pri kakšnim pame t 
nim, učenim zdravniku. Ce je gospodar zbolel ali 
pa gospodinja, je šlo pri hiši vse rakovo pot . Eno 
živinče za drugim, ali en kos polja za drugim s e 
je moglo prodati, kader je sila pritisnila, ali pa s o 
mogli denarjev za velike obresti ali čimže od vohernikov na posodo jemati. To je terpelo toliko časa ,
de je bilo v marsikteri hiši več dolga kakor premoženja, in de je poslednjič kmetija na kant šla ,
gospodar pa s svojo družino na beražko palico . 

Ce je Ožbalt til ali tam hotel dober svet dati , 

ali če je enimu ali druzimu svojih sosedov zapravljivost in nerodnost očital, je dobil kisle obraze v 
hvalo. Eni so (bali : „Pri ubogih ljudéh ne more vs e 
lepo in olikano biti ; se mora poterpeti, kakor pride!” 
Drugi pa so rali : „Kaj je to tebi mar? Pometajsam pred svojo hišo!” 

Pri nekterih premožnih kmetih pa se je še premoženje vidijo v vsih reeéh. Vunder pa je bilo tudi 
pri téh nesnainiga in zanikerniga dovolj . Premoi

niši kmetje so namreč povsod okoli sebe pri sosedi h 
le beraško nemarnost vidili, zató so se tudi oni te 
nemarnosti navadili in so ravnali kot uni. V delavnikih so bili umazani in stergani ; samo v nedelj o 
so se ošabno bahali. Zató tudi pri njih ni bilo ničesar druziga slišati , kakor de so čez hude čas e 
godernjali, gospósko in druge ljudi opravljali. 

V Zlati vasi je bil tadaj sploh eden zoper 


druziga in vedno so se prepirali ; sosed je bil s 
sosedam kot pes in mačka. Ubogi so bili nevošljivi 
bogatim ; bogatini pa so stiskali in derli uboge, ka r 

koli so mogli. Ce je bogatin svojima sosedu denarjev posodil, je terjal brez vesti po dvanajst, dvaj

set in še več od stó. Ubogi pa so se nasproti tud i 
maševali, kakor je pri nepoštenih ljudi večidel navada ; so bogatin= skrivaj sadno drevje in ograje 
poškodovali in kradli kar so mogli : sadje, derva ,
golobe, kuretno i. t. d. Besedi in prisegi nihče več 
upati ni smel ; mož beseda je bila pri njih prazna 
reč. Med zakonskimi ljudmi je bilo več jeze in preprepira kakor edinosti in prijaznosti. Otroci to vsak 
dan vidijo in se nič boljšiga ne ueé . 

Akoravno je soseska dan za dan bolj božal a 

in akoravno je sleherni imel kaj čez gospósko i n 
hude čase tožiti in se je povsod siromaštvo kazalo ,
je bila vas vunder polna bahačev. Težko delo j e 
malo kterimu dišalo. Premožnii so sami pri sebi 
djali, če so pozneje na polje prišli in se že pre d 
sončnim zahódam domú vernili : ,Ilvala Bogú, de 
se nam ni treba preveč truditi!" Ubogi pa in delavci so rekli, če so pri delu roké križem derial i 
in okrog zjali : „Nli tudi nismo živina! Po delu 
mora počitek biti!” 

Ko je pa nedelja prišla, je večidel vsak saj to 

liko krajcarjev skupej spravil, de je mogel v gostivnico iti. Tit se je pogosto slišalo : „Gostinčar . 
še en poliček in pa kvarte! — Zaslužek celiga tédn a 
je po goltancu splaval; velikokrat še več. Eden je 
zgubil v igri denár ; drugi je zapil ali zaplesel do 
biček. Tudi med tédnam ni ostala pivnica prazna. 
Ljudem suho gerlo ne dene dobro. Domá pa niso 
imeli otroci in žene kaj ,lesu. Kadar so pa bili denarji v hiši, je mogel kofe na mizi biti in pa cvet.
tje. Izgovarjali so se : »Moj Bog! sej nas malokdajkaj dobriga doleti. Vsak človek mora vunder ka k 
dober dan iméti. Sicer bi bilo življenje vedna tlaka !” 

Malih praznikov je tudi veliko in ti se morajo 


po njih mislih tudi praznovati. V lffinjim mestu, je 
somenj ; obiskati ga morajo in viditi, kaká se kajljudjé po mestnih gostivnicah sučejo , in slišati kaj

je kaj rtoviga na svetu . Tudi tožbá se jim ne manjka ; 
treba jim je tedaj okoli pravdnikov hoditi . S tem se 

pa veliko zamudi in denarjev izdá, pa malo dobičk a 
vjame. Tako je slo premoženje s curkam doli, p o 
niti pa gori. In zavoljo tega je vsak slabe čase 

gospósko in svoje sosede preklinjal. 
. 

Kaj pametni mlinar pripoveuje. 

Toliko hudobij in grehov v vasi viditi, Ožbalt a 
od jeze serce boli. V malin gre, kakor sicer, kada r 
je nejevoljen bil. In kadar se mu Ijubeznjiva Lizika 
n.asrnehlja, ga nevolja mine kakor zgine megl a 
izverh gore, kader sonce zasije. 

Ožbe reče mlinarju ;, „Dete, kako so ljudje vsi 
brez vere v Boga, in Kise polno revAine! Tako nekadaj ni bilo! Na. polji je bilo vse pridno , v vas i 
vse snažno, v hišah je bila sloga in edinost in v 
hramih bogastvo . Takrat so rnestnjani kmete spoštovali, in. dostikrat so jih gospode Zlatovaseane imenovali. Zdaj je vse narobe , in ubožtv o 
sedi kric hudobnosti skorej pod vsako streho . 
Strašno veliko nesreče je vojska prinesla! ” 

Mlinar mu odgovori:, rekoč : ,,NaAa vas je zares veliko več v vojski terpéla, kakor druge vasi i n 
mesta. Ptujci so se med nas vlegli in naše hrame 
spraznili; bojevavcam smo mogli služiti in dajati 

kar koli so poželéli ; zaslužki so bili slabi ; zakaj

kupčija je počivala ; obertnost je bila podertnost ; verh 
tega smo pa iméli še tudi poredama slabe létine, de j e 
seno na travniku, žito na njivah, sadje na drevj i 
grozdje na tercah pognalo . Pa vunder nasa nesreč a 
ne izvira samo od vojske in dragine . Zakaj tudi drug e 
mesta in vasi so terpéle, kakor mi , pa si vunder 

zopet začenjajo lepo pomagati. Pri nas pa vsak dan 
hujši prihaja. Druge mesta so od nadlóg in rev:šine ko 


nec jemale, kakor mi, pa vunder se z Božjo pomočj o 
zopet na noge spravljajo . Nam pa ni več pomagati ! " 

„Bog nas tega obvari!” — reče Ožbalt — „O d 
kod to pride? Mlinar mu odgovori : " ó pride o d 
toda : Jiii si prizadevajo, de ne vtonejo v vodi, i n 
plavajo ; mi pa se prepustimo valovam, kamorkol i 
nas sreča ali nesreča žé'ne. Res je, de so se čas i 
zlo spreménili ; kaj pa nas taka sprememba časo v 
uči? Kaj neki druziga, kakor de se tudi mi moramo spre b e r n i t i. Ce bomo le v eno mero čez slabe čase godernjali, in zraven tega pa roke križe m 
deriali, smo kraljevim enaki, kteri se ne morejo 
is mesta ganiti, če jim kdo palico vzame, na kter o 
so bili navajeni opirati se . Poglej okoli sebe v vasi : 
ali vidiš pri deseterih naših sosedov pravo ter d-
n o voljo, svoj stan poboljšati? Ali vidiš le v en i 
reči napredik? Ali ni izreja otrók naših sosedov 
Okov oreh, iz kteriga ne bo nikadar čversto drevo israslo? Kaj nam, more sama gospóska pomagat i 

v.
e si sami necemo pomagati? Fajmos'ter naj Jla m 
še takó lepe poduke dajejo, kaj vse to pomaga? I z 
navade hodimo v cerkev ; kopa iz cerkve pridemo, 
smo taki, kokoršni smo bili . Dokler se človek sa m 
sebe ne čuti, dokler ne spozná, de omika* sami 
ga sebe mora iz iyožlahnjeniga serca priti, j e 
vse drugo zastonj ; prava ljubezin do bližnj iga je perva potreba naši vasi. Dokler se bom o 
kmetje sami živini enačili, ki vse opravi, če orje ,
seno vozi, proso tlači i. t. d. se ne bomo v sadanjih časih nikadar na boljši stan povzdignili . Ce je 
mestni k a m vsako léto večiga omikan j a potreba od kod hočejo ravno kmetje pravico imeti, de 
bi jim ne bilo treba, se kaj več učiti? Jez sim l e 
prost kmet ; tó pa že vunder davno vém, de bre z 
dobrih šol tudi nikdar ne bo praviga omikanja 
kmetis'kih ljudi." 

Kaj ? ali tudi šola v naši vasi nič ne veljá,” 

ga vprasa Ozbe,. 

Mlinar mu odgovori: ,Kar so tvoj oče umeril, 


ki so bili bogaboječ in umen mož, se s šolo slab o 
godi. Otroci se le za silo branja, pisanja in rajtanja ,
tudi kake molitvice navadijo. Učitelj pa nima ni č 
prave ljubezni do njih. Domá pri svojih starših p a 
otroci nič lepiga ne vidijo, marveč se naučijo laganja in goljufnosti, rotenja in kletve, nečistosti i n 
hlinjenja, prepira in pretepa, berač'evanja in tatvine igrače in pijančevanja, postopanja in zabavljanja ." 

Ož'be te reči sli'~ati, pomaje z glavo ter s e 
verne ves žalosten domu. 

4. 
Kakó si Oé prizadeva a mder 
nič ne opravi. 

Eno nedeljo popoldne po pridigi seje vsa sosesk a 
zbrala ; zakaj prédla jim je, od kod denarjev dobi 
ti, ker je bil deželi poseben davek naložen in verh 

tega tudi soseski dolg plačati napovedan, zató ke r 
niso po rédu obresti odrajtovali. Po stari navadi s o 
imeli zbor pod lipo . Zupani so bili v sredi zbran e 
množice, in zunaj kroga okoli nje so stale žene , 

hčere in otroci, slišati , kaj se godi. 

Tudi Ožbé je prišel, in sklenil je svojim sose

dam njih žalostni stan pred oči postaviti . Ko so župani govoriti nehali, je stopil Ožbe na kamen , ki 
je na sredi poti ležal . Odtod ga je vsak slišal i n 
vidil, ko je začel govoriti : 

',Ljubi prijatli! Mladenee sim pred nékimi lét i 
od vas slovó vzel, ko sim v vojsko mož pa pri 
de k vam nazaj. Skorej nisim naše vasi spoznal, 
milo se mi je storilo in grozna žalost me je olAla ,

ko sim vidil, de je vse drugače. Včasi so našo vas 
po pravici Zlato vas imenovali, ker je bila zlata 
dolina, v kteri je božji blagoslov prebival, obrinrs i 
kot v druzih krajih. predniki so bili večidel 
premožni kmétje, malo je bilo ubozih, beračev eel č 
nič. Takrat so nas zavoljo naše premožnosti po cel i 
dežel' gospode Z lat ov asean e imenovali . Zakaj 


sterganih oblek nismo nosili, kakor berači ; tudi 
nismo v hišah revšine terpéli, temuč marsikter krajcareek srno iméli že prihranjen. Takrat soseska ni 
imela dolgov plačevati, temue je od drugod obresti 
za posojene denarje potegovala. Takrat je bilo po'je dobro pognojeno in obdelano ; zakaj vsak je imel 
svojo kravo in svojiga konja v hlevu, nar menj po 
dvoje prešičev, in pa še koz in ovéc. Takrat j e 
bila naša vas podobna lepimu tergu . niše so stale 
čedne in berhke, znotrej kakor zunaj, de se' ni bil o 
nobenimu gospodu sramovati, v njih stanovati . Hišno 
in kuhinsko orodje je oznanovalo, de je vsiga do 
volj, in okna so se svetile, kakor zerkala. Malokdo je bil zadolžen, in kdor je bil, ni imel težav , 
dolgove poplačati . Takrat je dobil Z lato v ase a n 
če je bilo treba, brez pečata in poroka iz mesta n a 
samo besedo sto ali pa več goldinarjev na po 
sodo. Takrat je bil za Zlato Vas zares zlati čas." 

Ko je Ožbé tako govoril, so ga vsi mirno poslušali, in nekteri so rali : Ož'bé ima prav!" 

On pa je dalje govoril ter rekel : ,,Zdaj pa je 
vse drugae'i. Nasa vas bi se ne imela več imenovati 
Z ataVas, ampakBlatnaVas, Ternjeva Vas. 

naših njiv je zginil blagoslov Božji ; nekteri iz

med nas imajo preveč svetá, drugi nič, kar jih j e 
še, ga ne véjo s pridam obdelovati. Beraeevanja se 
malokdo več sramuje, ker misli, de je to njegov 
poklic in njegov stan . Gospodarji so večidel zadolženi in eden za drugim se ima dneva bati, de prid e 
na boben. Ni dneva, de bi ne prišel kdo tirjat v 
vas. S sosednimi vasmi se prepéramo in pravdamo 
med seboj pa imamo sovražtvo in kreg. Staro ošabnost imamo še, stariga premoženja pa ne več' ; a 
cestah blato, v hišah nesnažnost in smrad, na r 
veei nesnago pa v sercih. Zakaj ialostniga serca 
jo moram povedati de Zlatov asč ani so bolj pi.jančevanja vajen' kakor dela, bolj na posodo jemanja kakor plačevanja, bolj goljufije in tatvin e 
kakor dajanja, bolj zvijače kakor resnice. Ce tó 


dalje tako gre, moramo vsi revšine in sramote konec vzeti. ze nimamo ne v mestu ne na deželi za 

upanja več ; in če hoče kdo kteriga potepina imenovati, mu pravi : Zlatovaséan! " 

Pri teh Nbaltovih besedah so jeli z latovas'é a n i zlo mermrati in zabavljati, in Ožbeta pisan o 
gledati ; tako de je mlinarjevo Liziko velik stra h 
olAel. Na klopi pred hišo je stala in ni od Oibe a 

oči oberni1a, dokler je govoril . 
Ožbeta pa mermranje in godernjanje ni celó ni č 
oplašilo , temué dalje je govoril : 

„Ljubi prijatli! .oko je kaplica poštene in 
pobožne kervi v naših žilah, seiite si v roko in 
recite : „tó mora vse drugače biti!” Od kodi je prišla 
naša poguba? Od kodi neki kakor iz pivnic! Ta m 
so se vaše kmetije v vinskih sodih utopile, in so s e 
vaše krave s kvartarni pobile . Tam ste se varčnost i 
odvadili in delavnost pozabili . Ubožtvo dela tatove,
in lenoba je hudičeva postelja . Denarji vaših očeto v 
so pošli, in njih iprazniške suknje imajo stergan e 
rokave . Kadar imate kako petico v žépu, vas pijančevati mika, žene in otroci pa stradajo domá. 
Kaj bo iz tega? — Vprašam župane ! Kje je soseski) » 
premoženje, in kako ste gospodarili s premoženje m 
ki so ga nase spredniki zapustili? zakaj ne naredite pravične rajtinge, in zakaj ne svetujete kak o 
pomagati? zakaj ne zaperate pivnic? zakaj ne delate vodotokov, po kterih bi se voda iz naših zemljiš odtekala in se njih rodovitnost množila? zakajne napravljate cest po vaséh, po kterih si člove k 
lahko glavo ubije in živina nogé polomi? zakaj pomagate ljudem denarjev si izposodovati, zakaj jiin 
pa ne branite, se beraške palice obvarovati ? 

Ko Ožbeta tako govoriti slišijo, zavpijejo nekteri 
izmed županov : ,nMolči, ti pritepenec, molči! če ne ,
te veriemo v jeco ob vodi in kruhu, osem in štirdeset ur!" In vsa množiea je vpila . ,,Moléi molči ! 
Oibé pa réee . ,,Moč vam je dana, me v ječo pahniti ; jez pa mam moč vas pred dúelno poglavarstvo 


poklicati. Ako tam vaše gospodarstvo razodenem , 
vam bo gorkeje pri sercu , kakor meni pri vodi i n 
kruhu. Vi pa, prijatli , me prepričajte : ali krivic o 
govorim ali vas opravljam? Prašajte svojo vest : ali 

ste obogatáli ali ste obdali? Prašajte svojo vest , 
ali je vaše soseskno premoženje pomnoženo ali razdjano ? ali zvestoba in vera med vami še kaj veljá ? 
ali božji strah in ljubezin do bliznjiga med vami š e 

kraljuje, ali pa terdoserčna samopašnost, vohermja , 
zanikernost , zvijačnost, tihotapnost, krive prisege 
in potuhnjenost? In če vaša vest nima jezika, po — 
glejte svoje poderte hiše in hleve, svoje puste polj a 
in verte, svoje prazne mošnje in skrinje, svoje stergane oblačila in srajce : té mi pričujejo zoper vas . 
Poglejte svoje zapušene otroke ; oni so moje priče 
zoper vas. Za svoje krave, svinje, in kozé imate ve č 
skerbi, kakor za svoje otroke ; pa tudi krave, svinje in 
koze vam niso tako ljube, kakor pijančevanje in igra ." 

Ozbe je hotel 'se več govoriti, pa s strú'nim 
rjovenjem so ga s kamna pahnili in mu niso pustil i 
več govoriti. Eni so kotli po njem roko stegniti, pa 
on jih je s močno pestjé zagrabil in je komej divjimu 
hrupu odšel. Lizika mu pride bleda kot smert in z 
objokanimi očmi proti, in ko vidi, de ima kervavo ran o 
na čelu, se je vstrašila, de ni mogla besede govoriti . 

5. 
Kako je Ož bé od svojih sovrazniko v 

preganjan, In kaj jim nasproti stori' . 

Ožbe ni imel odsihmal ničesar druziga kakor zgol 
jezo in zamé"ro s svojimi sosedi . Hudobni potepuh i 
so mu po noči okna s kamnjem pobili. Drugo noč 
so mu šest mladih drevesc izruvali, ki jih je v ver t 
vsadil. e drugo noč so mu salato gredic pokradli . 

Ko je župan= te reči tožil, so se mu posmehovali ter rekli : „Tvoje zabavljivo govorjenje je 
ojstro kazin (štrafingo) zaslužilo ;s molči! sicer te 
bomo '3e druga& pokorili.” 


Ožbé jitxx odgovori . „Ako mi od vas 'ni ne varstva ne pravice zoper hudobneže dočakovati, oznanite de se bom sam v bran postavil in de 

se tedej vsak sani svoje 'kode vaje .” 

Njegovi sovražniki pa pri tem niso nehali 
ga nadlegovati, ,tode ne brez svoje 'kode in strahu . 
Zakaj ko je bil Oibe eniga večera v mlinu in s o 
njegovi sosedje to zvedili, de ga ni doxná, so zlezl i 

na njegov vert in MU ,hotli vse razdjati pokon

čati; kar zagromita dva streljajo iz okli). Ožboltove 
hiše. Od straha jo potegnejo berž proč in mislij o 
de imá hudóbo za čuvaja v hiši ; zakaj ko so bežali, jih Ožbe sreča, ki je ravno iz mlina prišel , 
zgrabi eniga 4zmed njih, ter reče z gromečim glasom : „Zakaj ste hotli, kakor tatovi, v moj vert iti?” 
Pa vunder jim nič ialiga ne stori. — Drugo pot s o 
mu kotli hudobneži zopet eno narediti ; o polnoč i 
žganja pijani, hočejo čez ograjo njegoviga posestva 
zlesti; pa na nogah so se bili vsi do kervi ranili , 

takó de so od bolečin na glas vpili in komaj nazaj

čez ograjo zlezli. 

Te in druge prigodbe so tak strah med ljudmi 

3 vasi naredile, de si ni noben več ponoči bliz o 
Ožbetove hiše upal . 

On pa je bil z vsakim prijazen, kakor poprej , 

temu je kaj dobriga svetoval, unimu pa je dal v 

potrebi kak denár. Revni stan svoje soseske ga je 

3 serce bolel „ torej je šel eniga dné k fajmoštru 

in mu je tožil. 

Fajmošter so rékli :' „Jez sim fajinošter, in n i 

mam tukaj v posvetnih rečéh nič zapovedovati in s e 
3 vaše pravde vtikati . Vsa nesreča pride od tod , 
ker razvujzdani ljudjé v pregrehah živijo. Po Božji 
besedi ne prasajo in se cerkovne in moje prihodk e 
kratijo. Tode Božja sodba jih bo težko zadéla i n 
milost nebéška ne bo dolgo njih grehom zapernašala .” 

Ožbé pravi : „Nej mi nikar za zlo ne vzamejo, 

gospod fajmošter , če rečem, de Oni vunder lahko , 
če le hočejo, veliko k r6'enju, te Soseske priporno 


rejo. Zakaj serca teh ljudi so obdivjále, ker je nji h 
um zataninil. Ako bi si Oni hotli šolo v mar vzéti 
in posebno um in serca mladosti omikovat' : bi 
gotovo tudi poboljšanje vidili ." 

Fajinošter odgovoré : „Za tó je učitelj, pa n e 
fajn:toker. Moji opravki mi ne dajejo časa za ti. 
Soseska sama je tega kriva, de nima praviga učitelja, ker ga slabo plačuje .” 

Ožbe reče : „Castitljivi gospod fajmošter! dober 
pastir, kakor so Oni, ki svojo čedo dobro pase, ima 
skerb za vsako glavo . Ljudje so nevedni in po neve d 
nosil vse i'.orobe delajo, ter ne mejo, kako si p o 
magati in svoje gospodarstvo popraviti. Oj, kako 
veliko dobriga bi zamogli Oni storiti ; ko bi danes 
v to, jutro v uno hišo stopili in vidili napčnosti 
ki se tu zavoljo nespameti, revši'ne ali popaeenig a 
serca godé — in ko bi po svoji modri glavi dobre 
svete dajali, v z r o k e njih siromaštva odkrivali, ji h 
svarili in jim pot k poboljšanju njih revniga stan ú 
pokazali, iz kteriga večidel vse druge napčnosti izvirajo. — Oj častitljivi gospod fajmoster! neizrečen o 
veliko bi zamogli Oni pomagati, ker bi bili tako prav 
oče svojih farmanov .” 

„Ti si jo zadel Obé” — reeejó dobrovoljno g o 
spodpod'. fajmošter. „Ti si mož, ki je — po svoji misl i 
revšino naše soseske natanjko pregledal. Meni se 
pa ne zdi, de bi bila r e v ši n a edini vzrok vsih 
druzih napák. Kar mene vtiče, mi je bil dušni prid 
mojih farmanov vedno pri sercu, dostikrat sim z e 
pomiloval siromaštvo Zla to va s č a n o v in vsak dan 
za nje molim, de bi' jim Bog pomagal. V druge posvetne reči se ne gre dusnimu pastirju vtikovati .” 

Oibé se gospod fajmoštru ponizno priklone in 
gré zalostniga serca domtl. Po poti ni nič druziga 
mislil, kakor : kako bi se dalo njegevim sosedam po 
magati. DOMU pridši, svoje praznisko oblačilo obleč e 
in se podá v poglavitno mesto dežele . V mestu gr é 
od hiše do hiše, od gospoda do gospoda, ož i 
slabi stan in revg;ino Zlatovaseanov, in prosi sveta 


n pomoči, de bi se jiiri pomagalo, predli" popolna-
uta ()božajo. Pa tudi tit ni nič opravil. 

To ga je zlo v serce spéklo . Iz mesta pri(Wmu 

se je tako milo storilo, de je britko jokati zače 

6. 
NoYosvol jeni «e .telj . 

Ko je popoldne nazaj v vas prišel, ni nikomu r 
povedal, zakaj de je v mesto šel in kako se mu j e 
godilo. Marveč še bolj dobrovoljniga se je delal in 

vsaciga prijazno ogovarjal ; še svojiga nar hujšiga 

sovražnika kere'rnarjaBr en eelj na, ki je bil velik i 
Župan in nar bogatejši mož cele vasi, je prav prijazno pozdravil. 

Brencelj je mogočno med hišnimi vratami stal . 
s kapo postrani na glavi, in z rokami čez trebuh 
sklenjenimi, se je ošabno okrog sebe oziral . 

Dober večer, oče Brencelj! ga Ožbé ogovori . 

imate že delapust ? 

Brencelj je mogočno z glavo pokimal in bre z 
de bi bil Ozbeta pogledal, mu zabavljivo odgovori : 
,Jez si vsakdanji kruh ze s tein zasluzim, ee s pasjim 
bičem domá ostanem in berače od hiše odganjam . " 

Ko Ožbé te nekeršanske besede od župana sli

ši, ki bi imel oče ubozih, vdov in sirot biti, ga gróz a 
obide, tadaj bolj urno stopi, de napuhnežu izpre d 
oči: pride, . Tolikanj bolj pa ga je zala Lizika raz 
veselila, ki je, ko je memo mlina šel, na klopipred 
hišo sedela v senci mladiga češnjeviga drevesa in je 
nove srajce šivala . Kri jo po nedolžnim obrazu za

lije, ko Obeta zagleda ; $ramo'

Ajivo mu roko podá in 
se mu prijazna nasmehljal — oči pa je imela objokane. 
',Zakaj se jokaš, Lizika?" — jo Obe prestra 
sen vprasa. 

Lizika si urno oči obriše in se .še bolj prijazno 
in ljubo nasmeja ter reče : »Danes ti ne pové,m, ljubi 
Obe, bos zvédel." — Lepši in rnilši se mu ni 
nikoli zdela, kakor danes. Pa naj bi bil šc toliko 
poprasevai, bi ne bil zvedi] zakaj de se je jokala. 

2 


Potem mu je Lizika rekla : „Ti si bil v mestu , 
Jeli, tam se ti je dobro godilo, si morebiti clo z 
mestnjankami plesal? Kaj? Ožbé, ti zdihuje? Ej , 

ej, Ožbe, to mi Uče dopasti . Zdaj se ti po mestu 
tiži in v nai ubožni vasi ti je vse pregercto .” 

Tako je rekla, on pa je žalostno svoje oči k 
ti= obernil ter molčal . Bliže njega stopi, ga prim e 
za roko ter reče s slabim glasam, de se je komaj

„Ožbe: ljubi Ožbe, kaj ti je! Povej mi po-
Ateno kaj te Oče?” 
Livika"' . ji odgovori Ožbe in oči proti nebesam oberne — » Bog sam vé, de bi bil lahko sre

čen, in srečen sim tudi in nikjer na svetu ne boljkakor pri tebi, zakaj ti si serčno dobra. Pa meni 
se smili nesrečni stan mojih sosedov . Poglej le revšino ljudi v naši ljubi Zlati vasi — pa kaj ti eer n 
več od tega pripovedovati, ker sama vse véš ." --

Lizika réče : „Ožbe, preljubi Ožbé, zakaj te 
vunder to tako žali? Sej ti nisi kriv revšine ljudi . 
Ožbe ji odgovori : „Lizika! ali bi ti mogla dobre 
volje v peklu biti? Odgovori. Taki mi tudi ne more 
dobro biti v naši vasi ki je v marsikteri reči prav a 
podoba pékla.” Ko ji je Ožbe več reči potožil, ktere 
bi se seasama odpraviti dale, mu Lizika pové, d e 
je stari učitelj, kteriga je vedno bolj v kere'mo, kakor v šolo gnalo, plačilo svoje pijanosti prejél . 
Predveeranjirn po noči pride pijan iz gostivnice, gre 
preblizo potoka domú, pade v vodo in utone. Vice-
raj sjutraj so ga našli. iJanes je pokop . K sreči 
nima ne žene ne otrok. 

Te novice Ožbe ni brez prestra'enja slišal . Prašal je t;e to in uno . Nekaj posebnega je premišljeva l 
in ves zamišljen domu šel. Lizika ni vedila, kaj de 
mu je tako naglo v glavo šinilo. Pa zvedita je v 
nedeljo. Po službi' Bozji se je soseska zbrala, novig a 

učitelja izvoliti. Tudi. Obe je sel k zboru. Lizika 
je delječ med ženskimi stala. Bala se je de bi 
Ožbe česar ne govoril, kar bi ljudém ne dopadlo ; 
zato je očeta prosila, Ozbe a, če bi se zopet pre


več vneti utegnil, tolažiti . Mlinar se tedej ni ganil 
od Ožbeta . 

Veliki župan, oče Br en.celj, oznani zbrani m 
sosedam, zakaj de so se zbrali, je ter reče : „Ker je 
učiteljevo mésto prazno, in ker ta služba težk a 
pa slabo plačana, ker plačilo le stirdeset goldinar... 
jev znése se srečniga čislam, soseski možaka priporočiti, ki se hoče te službe lotiti,v in ta mož je 
šivár (žnidar) K a v sel j c, kterimu sivavnka malo 
zasluži in ki mi je po materi v žlahti, torej ga posebno priporočiti zamorem.” 

Potem je oče V ampn e k, kerémar in drugi župan , besedo poprijel in svojega strica, kruljevig a 
godca Požirka priporočil, rekoč, de ta zato iz 
voljen biti zasluži, ker bi to službo, zavoljo revšine soseske, za pet i n trideset goldinarjev, namesti za štirdesét vzel .

Šivár Kavseljc viditi, de veči del kmetov 
godca zvoliti hoče, ga začne na glas zmirjati in s e 
s tridesetimi goldinarji dovolnjiga napové . To je 
godca tako všipnilo, de Kavseljca tatú in prešeatnika in po krivini prisegovavca zmirja, in se za 
pet i n d vaj s e t goldinarjev učitelja ponudi . Sivár 
pa je rekel, de bo godca zavoljo opravljanja tožil,
de pa za tako plačilo ne more otrok učiti. 

Ko se za to službo nihče .več ne oglasi, je ž e 
soseska sklenite hotla, jo Požirku dati. Zakaj ta 
je za silo pisati in rajtati umel . 

Zdaj pa se Ožbé oglasi, kmalo bled kmalo ru

dee v obrazu, ter réče : ,,Kravjimu in svinjskim u 
pastirju, ki vašo živino na paso goni, dajete boljši 
plačilo kakor učeniku , ki ima vase otroke boijiga 
straha in koristnih reci učiti! Otrók je človek, p o 
božji podobi vstvarjen, ne pa živina . Ali vas ni sram 
greha, ki ga delate? — O to prav dobro vém, d e 
vala mošnja je večidel prazna, kadar je treba kajkoristniga napraviti, pa tudi to vem, de za šolo starš i 
ne morejo plačevati, ki imajo komaj krompirja, kruha 
in soli. zato vam hočem jez pomagati, in se vam 

2* 


učitelja ponudim brez vsiga plačila . Še enkrat vam 
rečem : jez hočem učitelj vašim otrokam biti, in n e 
soseski ne staršem ne bo treba vinarja plačati . 

To slišaje eden druziga pogleduje. Nekteri ga 

niso hotli poterditi ter pravijo, de hoče morebit i 
uboge duše otrok hudiču prodati. Drugi pa, ko pomislijo, de nihče drug službe tako po ceni ne prevzame, vpijejo in krite, de naj bo (izbe učitelj . Potem so bili vsi poredama zaslišani —in Ozbe je bi l 
učitelj izvoljen. Lizika to slišati, se je hotla od sramote v zehal jo pogrezniti . Zakaj razun ponočniga 
čuvaja in svinjskega pastirja ni bil nihče bolj zaničevan v vasi ,, kakor učitelj. Kakor de bi jo bila 
nar veči nesreca in sramota zadéla, je hitéla v mlin . 
Tudi mlinar je nejevoljin z glavo majal ter reke : 

, de se Obetu v glavi meša ." 

Obe pa je ostal pri svojim sklepu. iupani so 
tedej to volitev po navadnih postavah šolski gosposki oznanili. V mesto je mogel Ožbe iti k očitnima spraševanju, in ker je umel gladko brati, prav 
lepo pisati in tudi dobro rajtati, sicer pa je tud i 
brihten človek bil, je bil učitelj poterjen . 

7. 
Kako Oibalt v ol ue'L 

"Lizika, Lizika! ne žali me vedno s svojo ne 

voljo in .' .alostjo!" — ogovori Oibé mlinarjevo hčerko. "Lej, naši stari ZJatovasčani so vsi sprideni in 
njim ni vet pomagati. Morebiti mi bo mogoče, naši 
vasi zgubljeno dobro imé in srečni stan zopet pri

dobiti z lepo izréjo o t r ó k, ki bojo enkrat naš i 
nasledniki. Drugače ne gré. Vém de se učiteljski 
stan, kteriga sim danes nastopil, našim sosedam n i 
zek in zaničevan zdi ; pa nikar nej te to, draga 
moja, ne žali ; — pomisli : kako zlo se je sam na s 
Gospod in Izveliéar ponizal, ljudi poboljšati, pod-
učiti in jih zveličati. Ušitelj m a lih šol, Ge dolžnosti 
svojiga stanu lepo spolnuje, je ravno taciga spošto

vanja vreden, kakor učenik visocih kol, in prav za 


prav je njegova s uiba e imenitni'~izat~, ker n a 
pervi izreji otrok vse ležeče. Pa na svetu je že 
večidel tako, de se ljudje le bolj po visokim ozira 
jo ; kar je pa nizkiga, v nemar puajo. 

Oh, Oibé Ožbe! Irm reče Lizika — Tine 
ve *-', kaj si storil.‘‘ - - Kaj pa je Lizika s temi 
besedami mislila, tega mu ni razodéla. 

,7 

Berz ko je zima prila, je zaceli Ozbalt v šol i 

ti. Pervi dan se je pred šolske vrata vstopil i n 
otr('‘ike zaporedama sprejémal. Kteri so imeli blatne 

čevlje, so jih mogli poprej s slamo očediti, in pod-. 
plate na železu pred vratini dobro odergniti, de b i 
čedniga tlaka v učilnici ne omazali . Potem je pri 
jazno vsakirnu šolare'ko roko podal . Kdor pa ,je imel 
vrnazane roke, je mogel poprej k vodnjaku iti ,

obraz in roke umit. Kdor ni imel las čedno sčesanih, ga je domu nazaj poslal, de so ga počesali . 
Tiste pa, ki so bili snažni in lepo sčesani, je prijazno na čelo poljubil (ku~nil .) Učenčki pa so s e 
čudili in niso vedili, kaj to pomén.i, ker kaj taciga 
niso bili poprej vajeni. Eni so se sramovali, drug i 
so se smejali, še drugi so se clo jokali. 

Drugi in tretji dan je bil Ožbalt spet pred vrat

mi, in takó še več dni zaporedama, dokler niso vs i 
tako snažni v šolo prišli, kakor jim je ukazal . Kdor 
je e z zmeršenirrri lasmi, z vmazanim obrazam ali 
s takimi rokami in z nečednim obuval= v šolo pri 
šel, je bil zasmehovan, na pručico vsim na ogle d 
postavljen, in ko je celo uro takó na ogledu stal , 
je bil domú poslan, de se je očedil. 

To se je marsikterimu. v vasi za malo zdelo,

pa v šoli ni imel nihče nič zapovedati, in zgodit i 
se moglo, kakor je Ožbé ukazal. Takó se je zgodilo , de so bili v nekih tednih vsi šolarji, veliki i n 
mali, ubogi in bogati, čisto čedni na truplu, vsajta čas ko so bili v kili. 

Ožbaltu pa to še ni bilo dovolj . Ko je takó svoj e 

učence skozi tri mesce telesne snažnosti vadi 
je potem tildi začel na snažnost obléke gledati. 


umazane ,prašne ali blatne niso smele biti oblačila ,
akoravno so bile stare ali stergane . Pa tega jim ni 
za zlo vzel, ker otroci niso bili krivi, če so mogl i 
stergane ali stare oblačila nositi . Kdor je bil celi 
teden nor éednisi v šoli ali zunaj šole, v cerkvi i n 
na polji; ta je bil njegov Ijubčik. Takimu je podaril 
pervi teden kako podobšino ali Sla ličniga papirja, 
drugi. teden zopet kaj druziga v spomin svoje zadovoljnosti ; poslednjič ga je vpričo vseh šolarje v 
poljubil in tak otrók je dobil pravico, v nedeljo z 
Ozbaltam na sprehod iti, ali pa, če je šel sneg al i 
če je gerdo vrelne bilo, pri njem biti in velike bukv e 
polne lepih podóbšin ogledovati, iz kterih mu je 
Ožbalt lepe povesti pripovedoval . 

Ožbe je bil človek, ki si je tudi pri odrašenih 
od dne do dné veči čast zadobiti vedli; on se ni 
nikoli rotil in ni nikoli klel, pa se tudi ni nobenig a 
bal. Ni čudo tedej, de so ga vsi otroci visok o 
spoštovali in ga poslednjič še skorej rajši imeli, kakor svoje starce . Lepo je bilo viditi, kako so se m u 
vsi s spokovanjem prikupovali, kako prijazno so k 
njemu 'hiteli, kadar jih je srečal ; kako so si prizadevali, njegovo voljo iz oči: vganiti; kako so mu 
na migljej pokorni bili ! 

Vsiga tega kmetje v Zlati vasi niso mogli 
nikakor rozumeti, menj pa, ker Ožbé v šoli ni 
nikoli ne leskovce ne brezovke v roko vzel . Nekteri 
so se jeli bati in so si staro pravlico pripovedali o d 
Ilamelškiga podganolovca, ki je tudiprilizo

vaje otrčke k sebi vabil, jih potem v berlog neke 
velike gore peljal in z njimi kot 'ákratelj zginil . Nektere stare babe so clo šeptále, de mora Jhudóba z 
Ožbaltom biti in de bi bilo prav, ,ko bi se prepovedalo, otri:ikam v šolo hoditi. — Pa to se ni zgodilo . 

Ožbalt pa je govoril in učil : ,,Ci s t o st serc a 
je zdravje Juse, snaž' nosttelesa je zdravj e 
človeka. Zivina nej se valja po blatu, človek pa ,
BoŽja podoba, nej se čist povzdigne proti čisti m 
nebesom. To mora biti z a č etik in podloga vse iz


reje otrok de že otročé spozná, de je človek in n e 
živina. Potem se umore iz njih vse storiti, z zivin o 
se ne da nič opraviti . — Učitelj pa, kterimu ni dano ,
mehke in nježne otročje serca z ljubeznijo in resnostjo takti voditi, de ga radovoljno ubogajo, ta k 
učitelj pravi Oibé na dalje nej gre raji krave 
past kakor v šolo učit. In bolje bi bilo, de bi se palica, brez ktere tak učitelj v šoli biti ne more, n a 
njegovim herbtu razbila, namest de on i njo otrok e 
pretepa, kakor de bi imel opice (xnirkuce,) pse ali 
sicer živino učit' ki nima ne pameti ne človeškig a 
serca," 

8. 
Kaj se v so I godit". 
Vpili so pa po vasi, de Oibe otroke zapeljuj e 

in de jih nove vére uči, in de se otroci nič dobrig a 
ne morejo od njega učiti. Zakaj čudno je viditi ,
kaj otroci. poe'nó, in kako de v colo silijo , kar ni 
ravno navada pri otrocih, ki se sicer radi šole ogibajo. Ravno tako je v šoli celi dan vse tiho in mirno kakor v cerkvi, kjer se je sicer vpitje in kričanje sli '

áalo , de se je po celi vasi razlegalo. Še 
kadar se peti učijo, ni več slišati, kakor '.tun, ena k 
'e'belam v panji. Dalje se sliši, de jih novih molitev 
uči, in de se otroci eopernij vadijo in strašne znaminja risati učijo. Take in še druge reči so že cel o 
gospod fajmošter slišali in šolska gosposka v mestu . 
In ker nihče ni, za prav utnel , kaj Ožbe počne , s o 
moz gi zbrali, kinaj to reč presodijo, de se resnica 
zvé. Ti možje so bili dva mestna gospoda in gospo d 

fajmošter. Zatorej pridejo eniga dne nevedaraa ,

prcdin se je šola začela, k Obetu, ter povejo, ka r 

jim je ukazano, in rečejo mu vpričo njih učiti p o 
vsakdanji navadi . 

Ko otroci posamezno v šolo pridejo, je bila tud i 

v revnih oblačilih njih snažnost in čednost lepo viditi, in kako je vsak nar pervo k učitelju, šel m u 
roko poljubit in potem se tiho na svoje mesto usedel, 


kjer so veselo med seboj kramljali in ptuje gospode 
ogledovali. Otrok je vsih bilo pét in petdeset ; fan-

tiči so sedeli na eni, deklice na drugi strani. Ko 
so bili vsi zbrani, réče Ožbé glasno : „kjubi otroci ! 
ponižajmo se pred vsim nar pervo pred vsigaprieijo'čim ljubim Bogam, svojim ()četam ; in razodenim o 
mu pobožno svoje misli in prošnje.” In ko je to rekel, vsih pét in petdeset otrok lepo ročice povzdigne 
ter poklekne, tiho pred se na tla gledaje . Tudi 
Ožb '

e je pokleknil ; in ko gospod fajmošter in gospod a 
iz mesta vidijo vse pred večnim Bog= na kolenih ,
so tudi pokleknili . Potem je učitelj lepo molitvico i z 
bukev bral, ki so pred njim na stolu ležale. Tako 
umljivo je bila pisana, de jo je tudi sestletno oh-o 
& lahko umélo . To je enimu gospodu tako v serc e 
seglo, de so mu solze v oči stopile. 

Potem so vsi vstali, in nar stanji šolarji so na 

černo s pevnimi znamkami (notami) in besedam i 
napisano tablo gledali in lepo jutranjo pesem eveteroglasno zapéli. Manjši so pa tiho samo za s e 
za njimi 'umotljali. Potem so tisti, ki so bili v branj i 
bolj vajeni, po versti iz pobožnih bukvic brali, vsako versto je pa cela šola enoglasno za njimi izgovarjala : potem so bukve zaperli, in posamezni otroci, ki jih je Oibé poklical, so brane verstice i z 
pameti (iz glave) povedali . 

Potem so se otroci na štiri kopice razdelili pred 

ravno toliko černih tabel, na kterih so bile latinsk e 
in nemške čerke, celi slogi, ali cele verste pisane 
viditi. Vsi so po teh pripodobah risali na svoje tablice, ali pa so s černilam in peresam pisali na pa .
. 
pir, kar je bilo na tablah pisaniga. Ožbé pak je 
šel od otroka do otroka, je pohvalil tega , podučil 
uniga, pokazal temu pero bolj pripravno deržati ,
in tao dalje. 

Cez eno uro so se otroci zopet v štiri kopic e 

razdelili in namesti eniga učitelja so bili štirje. 
Zakaj tisti, ki so uméli nar gladkeje brati, so na čem e 
table natisnjene latinske ali nemške čerke posarnini 


25 

ali v slogih ali v celih sostavkih sostavljali, kako r 
jim je Oibe ukazal . Cerke so bile na debel papir natisnjene, in so se dale razdjati . Potem je Ožbé po 
gledal, ali je vse prav storjeno, in vsak izmed mali h 

učiteljčkov je veljéval svojim učene= serke, sloge, 
besede in verste polglasno izgovarjati. Nihče ni 
druziga motil. Ožbe je imel povsod oči in ušesa 

in s tihhn glasam je zdaj zadaj tam poeta a l. 
In ko je ura minula, so se zopet štirje kupi 
razdelili, v in namesti serk so prišle kévke in raj

tinge na černe table, in novi učenčki in učenčice k 
njim ; eni so števke skup izgovarjali, drugi so naštevali, tretji so odštevali, éeterti so poštevali i n 
tako dalje. Kteri so nar bolje rajtati uméli, jim j e 
dal Ožbe pisane rajtinge delati . Nazadnje je vsak 
svojo rajtingo povedal . Oibé je v bukvice pogledoval,. kjer so bile rajtinge zapisane, in je pri t i 
priči povedal, če so prav ali ne. 

Prav čuditi se je bilo, kako so bili otroci vs i 
tiho , v lepim redu in ukaželjni . Kaj taciga še gospodje svoje žive dni niso vidni. 

Ko je poldne prišlo, v so šli otroci, učitelja in 
ptuje gospode pozdravljivši, domu. Zvunaj šole pa 
so se otročiči veselo smejali in poskakovali . 

Popoldne so bili otročiči zopet pred éernimi 
tablami. Umetne podobe z ravnimi in krivimi e

éerkam 
so na svoje tablice in na papir risali ; iz nekterih 
so bile že prihodnje cvetlice in posode spoznati . Ko 
je bilo to končano, so nar boljši bravci vesele po 
vesti in. pogovore v poduk iz bukev brali. Tit bi 
in igli veselje otrók viditi nad tem, kar so slišali . 
Potem je Ožbé tistim, ki so nar lepši pisati znali , 
ukazal povest, ki so jo slišali, domá spisati in mu 
jo drugo jutro — tode prav pisano — prinesti . Nazadnje je Oibé vse tiste pri imenu poklical in po 
hvalil, ki so ta dan svoje reči nar bolje opravili . 
In ker je tacih žest bilo, jirxi je veselje storil, d e 
jim je še eno uro kaj Iepiga pripovedoval . Poveda l 
jim je strašno prigodbo od moža, ki je nekoliko vi 


njen hudi zimi na cesti zaspal in zmerznill de so 
mertviga v vas prinesli ; in kako so ga nevedni kmetje 
koj v gorko hišo prinesli in otajati hotli. Pa umen 

zdravnik je še ob pravim času na pomoč prišel, ki 
je zmerznjeniga slekel in do nosa v sneg zakQpal ,
potem ga celo v ledeno merzlo vodo položil, in ko 
so se zmerznjeni udi nekako gibati začeli, ga je š e 
le v merzlo posteljo v nezakurjeni hiši prinesel, s 
suknam močno dergnil, toliko časa, de je merlv i 
zopet oživel. Kako se je vse to godilo, je Ob e 
natanjko svojim učena= razložil. 

Tako je šolski, dan minul. 

9. 
nedeljske s'iole, n kaj se v mlinu 
zgodil. 

Tako je Oibé otroke učil in sleherni dan j e 
imel kaj noviga za nje. Šolski ogléda in pa, gospod 
fajmošter sta ga zlo hvalila in ga nar bolga učitelja v celi deželi imenovala. Tega kmetje v z latsi 
Vasi niso mogli razumeti in so se med seboj menili : 
',Kako neki more Ožbe več vediti, kakor stari učitelji , tebi, ktere smo mi v mladosti meh? Pa slepiti vé 
močno , in je še ceh; gospod fajmokra in šolskiga 
ogléda osleparil. Pridna ne more biti ." 

Poleti v zlati Vasi nikoli šole ni bi ge; zakaj veei 
otroci so mogli staršem na polji in domá pomagati . 
Pa Ožbé je tudi poléti manjši otroke k sebi jemal 

in,jih je vsaki dan neke ure učil, jim potem igrač e 
ali pa majhne opravila v svojim vertu ali na polj i 
dajal, kamor so ga spremljali in karanje iz njiv no 
sili plevel pléli in kaj taciga več delali. To drugi 
otroci vidni so Oibéta lepo prosili, tudi njih ne pozabiti; in kader je bil delapust, je tudi te k sebi 
vzél in jih učil dalje. Ob nedeljah in praznikih 
se je celó z njimi na polje in v logove < sprehajat 
šel ; jim je strupéne zéliša kazal in strašile prigodb e 
po povitih strupih' pripovedal ali jim je pa kaj iz 
življenja domovanja žival , domačih in divjih 


razlagal, od studeneov, rék in morja, od gorá i n 

pečevja, od dežel in ljudi na zemlji, od zvezd i n 
mnogih. druzih stvari: pravil. 

Ko so to odrašeni mladenei iz vasi vidili, ji h 
je jélo mikati, ob nedeljah tudi k Obetu priti . In 
dovolil jim je ; zakaj zavoljo njih velike nevednosti 
so se mu smilili . Učil jih je mnogih reči, in jim dajal v prostih urah v tednu domá kaj brati, rajtat i 
ali pisati. To je z njimi ob nedeljah v soli ponavljal, in tako je bila prava nedeljska šola . In čedalj e 
več mladih ljudi je prišlo k njemu . neravno je bil 
njih učitelj in sodnik, se je vunder obnašal, kakor 
de bi bil zmiraj njih enak. llvale'no so mu več 
krat tudi med tednam pri delu pomogali, brez de 
bi jim bil ukazoval. 

Fantje pa, ki so jo z Obetam potegnili, so bil i 
v vasi zasmehovani od svojih tovaršev in zasromovani; gerde perimke so jim dajali, jih „šolmakre 
in dohtarje” zmirjali in jim na vso moč nagajali. 

upan= pa se je to dobro zdélo, če so bili Oib e 
in njegovi prijatli preganjani, ker so se bali, de b i 
se preveč ljudém ne prikupil in jih ne spodrinil . 
Torej so mu vse hudo oporekovali, kar koli so s i 
zmisliti mogli, in so, kar koli je bilo mogoče, kmete 
in njih žene zoper njega šuntali. — Ožbe pa tudi 
k nikomur ni sel ; samo k mlinarjevim je po svoj i 
navadi zahajal, kjer so ga vselej radi sprejeli . 

Ko pa eniga dné zvečer k mlinarjevim pride ,
so se vsi gerdo deržali. Stari mlinar je molčeč za 
mizo sedel in potem ves zamišljen iz hiše šel ; mlinarica se je merzlo in hudo deržala, po hiši rojila 
in z vratini loputala ; Lizika je bila vsa objokana. 

Ožbe pa se je proti Liziki obernil ter rekel : 
»Kakošna nesreča se je tukaj prigodila, in kteri hud i 
duh je v to hišo mirú prišel '? Vsi ste kakor bi bil i 
premenjeni. Povéj mi, Lizika, kaj se je primerilo ? 

Trepetaje mu odgovori : » Bogu bodi toženo ! Oibé , 
povedati ti moram, oh povédati ti moram . Prav ne


srečna sim." To mu reče, jok in, ihtenje ji ne 
pripusti dahe govoriti. 

Ko jo Ožbé potolaži, mu reče : „Léto ji minulo ,
Oibe , kar si me objokano, in si me prašal ,,

vida 

cesar ti nishn povedala. Takrat je Brone el j k nam 
prišel, in mene pri Očetu in materi snubil svojim 
sinu, ki je že mlinar v starim Kamniku bil . la oče 
in mati se nista branila, zakaj B r ene elj je nar 
bogatejši v vasi in pervi župan., ki nam veliko pomagati in veliko škodovati more ; in moj oče rečejo 
druziga zeta, kot mlinarja. .fes pak sim rekla : de 
sim se premlada in de čem se eno leto čakati ; ostala 
sim pri tem, brez de bi bili z menoj kaj opravili. — 
Zdaj je leto preteklo in Brencelj je pasel zopet 
s 'svojim sinam. Danes sta pri nas kosila ; oče in 
mati sta z Breneeljnarn vse poravnala in danes b i 
se imela ' .'ennu obljubiti. Jez pa sim. rekla, de se 
nečem možiti in sini pri tem obstala. Zakaj mlad i 
Brencelj je poredili človek, enak očetu, terdig a 
serca. In zató je danes v naši hiši taka žalost in 
nepokoj.” 

To slišati spreleti Oibéta mraz po herbtu . Mol 

Čeč gori in doli po hiši hodi. On je namreč na tihim 
upanje iinel, de bo enkrat Lizika njegova žena . 
Potem plah k nji stopi, ter reče : Lizika, ti si rekla 
de se nočeš nikoli omožiti? Tudi jez hočem svoje 

dni brez žene ostali; zakaj nobene druge bi si ne 
bil zbral, kakor tebe ." 
Lizika ga milo pogléda, kakor de bila kotla rej

de bi se njega ne branila, ko bi oče in miti 
zadovoljna bila, „Pa moj oče so bogati — zdihn e 
Lizika — in hočejo le b og at:ig a zeta imeti. Dolžnost dobriga otróka pa je starše ubogati, čeravn o 
mu serce nad tem póei.” 

čl : 

Ne obupaj, ljuba moja, de le vém, de se ti 

mene moža ne branil, — tvoj oče in mati te ljubit a 
kot punčico v očesu; tudi mene sta vedno rada iméla — zdej je poslednji čas, jima svoje serce razodeti." 
S temi besedami zapusti Liziko in gre vun sta


29 

riga mlinarja in mlinarico iskat. In o je Lizika 
Slišala Obeta s starši glasno govoriti, kakor de b i 
se prepirali, je pred oknam na kolena padla, rok e 

povzdignila ter iz serca s solznimi očmi k Bogu 
molila, de bi se vse na dobro obernilo. Ko se ji je 
serce olajšalo, ter vidi zunaj Oibeta s starši iz 
mlina v vas iti.,

To ji je veči strah in trepet storilo . Nihče 
v mlinu ni vedel,, kam de so starci z Obetam šli. 
Ona pa je vedela, de je Obe vroče kervi in nagel,
de se j:e morebiti s starši sperl in de so ga more 
biti k županu tožit šli, ki je bil Brencelj. V 
silni žalosti je goreče molila za-se in za Oibeta. 

Ura je bila desét zvečer, kar zasliši zunej ropot. Oče in mati prideta z ~etan'. Oče primej o 
svojo hčerko za roko ter rekó : »Lizika, jéli de 

.mas Obeta rada?" — Sej ne morem zato —Ul m 
odgovori — in sej ste ga tudi vi radi iméli ."" Po teh 
besedah poloié starši Obetovp roke v Lizikn e 

obá za svoja otroka blagoslovijo. Lizika se je vsa 

prestraila in ni vedila, pri čem de je . 

10. 
Nad Ozbétam Zlatovaseau rde 
jezike brusijo. 

Ko so prihodnjo nedeljo gospod fajmošter v 
cerkvi Obeta in Liziko oklicali, so se Zlatovasčani 
stermo pogledovali, babe so si na ušesa šeptale ,
inn. Brencelj j.e sel iz cerkve kakor serdit lev in s e 
je zarotil, de ne bo pred miru imel, Predin ne bo 
nezvestiga mlinarja z vso njegovo in pa učitelja v nič pripravil , iz vasi' sognal in vse v ječ o 
ali pa na vislice (galge) spravil . Pa pri vsim tem 
sta Ožhe in Lizika čez tri tedne poroko imela hudolYnimu Brenceljnu v kljub . In ko po poroki zvee'ér iz mlina v Ožbetovo hišo prideta, je Lizik a 
svojima možu rekla : »Moj Bog! kako sim srečna ! 
Ne morem verjeti, de je vse rés.. Bes pravijo, de 


je veliko žalostnih nesrečnih zakonov, jez ne vem , 
kako bi moglo tó biti." 

Ožbe ji odgovori rekoč : „Srečna bova vkupej ,
dokler bova živela na zemlji ; hode troje si morava 
obljubiti. In dokler bova obljubo deržala, bo edinost in blagoslov v najniin zakonu . Od danasnjiga 
dneva živiš ti za-me, jez pa za-te, in nikoli s i 
ni č n e zakrivaj v a, in ako tudi kaj napčniga storiva, si koj razodeniva. Tako se bova inarsikteriga 
pregreška in prepira obvarovala, ki veliko nesreč 
prinesti zamore . Potem ne razodeniva nikomu r 
nič od najnih domačih reči, še očetu in 
materi ne, de nihče od najnih reči govoriti n e 
more, in se va-nje ne vtika. Samo tako si bodeva 
vsa svoja, kakor de bi bila sama na svetu . Poslednjič ne bodiva nikoli eden zoper druzig a 
huda, in si tudi v noreii nič hudiga ne storiva, zakaj iz norčije pride dostikrat resnica, i n 
kar človek večkrat stori, tega se lahko navadi .” 

Tako je govoril Ožbe. In obá sta si to pred 
Rogam obljubila. In ko si to obljubo poterdita, se 

je pred hišo v ponočni tihoti milo lepo petje zaslišalo. Ožbetovi šolarji in šolarice so zapéli, ki s o 
svojimu učeniku po svoji moči veselje storiti hotli. 

— In ko Ožbe in Lizika drugo jutro vstaneta, vidita mnogo mož, Žen in otrok od delječ stat i 
hišo gledati in na-njo kazati. Ožbe radovedin kaj 
de to pomeni, okno odpré in vidi svojo hišo z venct 

in cvetlicami vso ovenčano . To so ponoči skrivaj 

njegovi šolarji storili in njegove šolarice . Tudi nar 
majnši otroci so za to na polji in v vertih cvetlic 
nabrali. Kar je zlata Vas stala, niso kaj taciga doživeli, in ko Ožbe zopet všola pride, so bili perv i 
dan po njegovi ženitvi vsi otroci, mali in veliki , 

bogati in ubogi s cvetlicami ovenčani , kakor de b i 
bil velik praznik. To je Obeta in njegovo ženo v 
serce veselilo ; zakaj to je bilo znamenje dobrih ser e 
polnih ljubezni in hvale~n osti. In obá sta otroke pri

jazno objemala in jim dala pogače spéei . 


V vasi je bilo pa veliko nečimerniga govorjenj a 
od ženitve, in vsak si je svoje mislil od lije. Zakajnihče ni mogel razumeti, de se prave reči godé 
zlasti pa, ker je nar bogatejši mlinar v deželi svoj o 
zalo hčerko in edino naslednico ubozimu učitelju v 
zakon dal. Radi bi bili tedaj zvedili, zakaj je mlinar take naredil? Pa stari mlinar se je le smejal 
in ljudjé niso mogli nič od njega zvediti. Tudi mlinarico so botre silno nadlegovale in ji nagajale z 
ubozim učiteljem, in de takimu pritepencu tako hče r 
dajo. Zatá so jo zaničljivi govori zalili, in ko j e 
zavoljo tega iz jéze jokala, je rekla Brenceljnovki : 
„molčite In ne govorite tako neumnih reči, ker n e 
veste nič. Ozbe bi lahko Brenceljna in Vampnek a 
splačal. Več ima kakor vi mislite . To sim s svojimi 
lastnini očmi vidila. Ce bi le govoriti smela, bi vam 
lahko reči povedala , de bi osterméli .” — Tako je 
rekla in naglo omolknila, jezilo jo je, de je v svoj i 
jezi povédala, kar je hotla zamolčati. Tudi. Brenceljnovka ni več zvedila in je še obljubiti mógla 

nikomur tega ne povédati . 
Brenceljnovka tudi zares ni nikomur druzim u 

nič povedala, kakor svoji sestri in svojimu mož u 
ki sta pa poprej obljubiti mogla, vse zamolčati. Pa 
ndinarieno govorjenje je Breneeljnovka tako razložila, kakor de hi bila z lastnimi očmi polne kupe 
zlata in srebra pri Obetu vidna, in de se v Obeiovi hiši včasi reči godé, de bi ljudém lašjé p o 
koncu stali, če bi jih slišali. Breneeljnu in Brenceljnovkni sestri so pa res ze lasje od straha po konc u 
stali, ko sta to slišala, in nista si megla druga-č i 
pomagati, de sta skrivnost nekteriin svojih nar boljših Rrijatlov povédala . 

Cez nekoliko dni so ljudjé v Zlati vasi že ve

liko več vedili , kakor je mlinarica povédala. Rekli 
so, de je Oibé s peklénsko hudóbo v zavézi in d e 
ji je z lastno kervjo svojo dušo zapisal. Pa trideset lét mora hudéba njegovo voljo spolnovati ; na 
koncu poslednjega leta bo pa na sveti večer med 


enajsto in dvanajsto uro po Oibetovo dušo prišla i n 
mu glavo takó zavila, de bo obraz na herbtu imel.

Učitelj ima zlata kolikor hoče, in mlinarjevi lizik i 
je s pijačo zavdal, po kteri bi mogla ali znoreti , 
ali revno umreti, ali pa ga mota vzeti. Dalje so še 
govorili, de zamore Ožbe duhove klicati, zaklad e 
(šace) kopati, merzliee zagovarjati, kravam storiti, de višnjevo mléko ali celó kri molsti morajo ; de 
je v stanu oginj zagovarjati ; se tako terdniga narediti, de ga meč ne presune in tudi kugla ne ubije, de zamore na metli po višavah jezdariti in ve č 
druzih reči. Vsiga tega se je iz skrivnih bukev naučil. Odsihmal so se Zlatovasčani Obeta strašn o 
bali. Nihče mu ni nič žaliga storil, iz straha de b i 
se Ožbe ali pa peklenski duh nad njimi ne maševal. 

e serditi Brencelj si ni upal, njemu ali mlinarju 
kaj vprek storiti. Nekteri ljudje so se skrivaj pre

krizali, če se je primérilo de so Obeta srečali. 

~IZ'ika slovi krog in kro , 

Kadar so pa mladi ljudjé iz vasi Liziko srečali ,
ki je evetala kakor roža, se ni nihče prog njo prekrižal, temue vsak ji. je prijazno dober dan va"il 
in kadar je 'nemo odšla, je tudi marsikdo obstal, in 
se za njo ozerl. Zakaj Lizika je bila lepa žena, i n 
skorej vsaki dan je lepši prihajala , takó de so s e 
še celó dekléta v Zlati vasi čudile. In vunder ni 
iinéla bolj drazih oblačil in bolj lépih, kakor druge 
žene. Pa nej je bilo ali v nedeljo ali v delavnik,
zjutraj ali zvečér, bila je vedno, kakor de bi imela 
na plés iti. V sončni vročini je delala na polji i n 
na vertu, je šla v hlev, kravo in svinje opravit ;
je nosila zelenjavo in jajca v mesto na prodaj, p a 
vselej je bila čedna in snazna, brez madeža na 
svoji obléki . 

„Mislim skorej, de tudi ona zna eoprati”— je 
rekla lJrenceljnovka in si je šnof tobaka v nos po-,

tlačila in z rokavam kapljo spod nosa obrisala . 


Sej bo res kaj taciga" poterdijo mladi 
mozje vsi — „de zna coprati . Če bi Lizika že omožena ne bila, bi nam vsim serce is telésa izcopra 
la, tako lepa je!” 

In oženjeni moijé v vasi so silno gerdo s sv o 

jimi ženami ravnali, in jim gerde perirnke in še el o 
zaušnice dajale, sakaj de niso tudi tako lepe ostale, kakor Ozbétova žena . Babe pa so vpile in klel e 

se rotile in kakor mačke svojim možem obraze s 
svojimi dolzirni nohtmi razpraskale . 

Dve dekleti, ki ste Lizini prijatlici bile, in ki 
ste se imele kinalo omožiti, pridete k Lizi ter re

čete : in dan si že omožena, pa si e tak o 
'vsi

lepa. Vsi moijé se čudijo nad teboj , in vse žen e 
so ti nevošljive. O 7 Lizika, povej nama, kako to 
storiš? Sej sama veš , de vsaka, ktera se pri nas 
omoži„ kmalo gerda in neprijetna postane, in ljubezin gre rakovo pot. Tako ni pri tebi." 

Zala Lizika jima odgovori : "Povédati vama ho

čem. Tega so žene same krive. Dokler niso omožene, se lišpajo kar koli morejo in vse denarje , 
kar jih imajo in zaslužijo, v cunje vtaknejo. Ta

krat so lepe in polikane, de se jim čéla svetijo . 
Kadar imajo pa možá, ne mislijo več, kako mu do. 
pasti. Torej hodijo zjutraj dolgo z nesčesanirhi lasmi ,
polnimi prahú ali perja ; se pozabijo umiti, kadar 
se vmažejo , in mislijo, de se to ženi lepo poda ,
če je prav zmer"ena, de Ijudjé mislijo, de ima veliko opraviti. Razun tega se mora krajcar hranit i 

mož potrebuje denarjev, in vsak krajcar se ne more , 
kakor poprej v Iišp vtakniti. Obleka se postara , 
vmaie in sterga ; popravljanje je drago, in sama si 

jo delati se ni nobena učila . Tako se navadijo stel.
gane in vmazane hoditi ; nesnažna žena pa je gerd a 
zena, ker sama na-se več ne derii . In poslednjič 
jo začne mož sam merzlo gledati, ker se mu ostudna 
zdi in — mir zgine iz hiše. 

Dekleti ste rekle :,,,Liza, sej imaš pač prav." 
Ona pa dalje govori : „Ko sim (»beta vzela, sim 
3 


koj mislila, kako mu zmirej dopasti . In sklenila sim 
Ae bolj na-se gledati, kakor poprej, in se mu nikoli drugače prikazati, kakor umita in čedna, vselej snažno oblečena. Zató sim skerbno svoje oblačila varovala ; zató je moglo v mojim hlevukuhinji in hramu tako čedno biti, kakor v hiši. Nar 
manjši madež v moji obleki je mogel koj iz nje. 
Takó so mi oblačila dolgo nove ostale in jez sam a 

sim svojimu možu vsak dan nova bila ." 

',Pa sčasama se vunder tudi nar lepši oblek a 
sterga; od kod potem novo dobiti, če nima mož 
denarjev? rečéte dekleti . 

Odgovori jima : „Meni je 'Tlenj denarjev za obleko treba, kakor drugim . Zakaj vsako nar manjši 
luknjico beri zašijem, de ne postane veči. Zató ne 
potrebujem. druziga kakor nitke in šivanke. Druge 
pa nosijo svojo obleko, de je stara, in ne porajtajo, 

kar je poSkodovaniga ; iz majhne luknje se velika 
naredi:, in v kratkim času ni druziga kot cunje, i n 
novo se mora kupiti ; jez pa še zmirej staro nosi m 
in si tako marsikak goldinar prihranim . Gospodinje,
ki ne znajo kerpati in šivati, veliko denarja potrosijo, in hodijo vunder, kakor de bi jih iz blata izlekel . ” 

Takó Lizo govoriti slišati je obé dekleti zl o 

sram ter jokati začnete : „Me dve se nisve učile 
tako lepo šivati in kerpati kakor ti . To nama bo 
veliko škode k hiši prineslo, in veliko terpljenja iz 
tega vidive ; pa ne moreve si pomagati .” In žalostni 
zapustite Lizo . 

Liza pove svojemu možu pogovor s prijatlicam a 

ter reče, de hoče obé šivati in kerpati učiti ; smilite se ji, če bi nesrečne biti imele . 

Ažbetu se je pri teh besedah svoje drage žen

ke v ()Uh veselje vidilo ter ji réče : ,,Prav je tako , 
s tem si boš bošji blagoslov zaslužila in boš sama 
blagoslov hiši. Ne le teh dveh, temuč vse uči, ktere 
se hočejo od tebe učiti. Veliko hiž v vasi pri vsi m 
delu In trudu ()boža in oréva, ker žene praviga 
gospodinstva ne ume'o . Ne véjo kako verte z zono 


gotero zelenjavo obsaditi, ki za živež dosti zdá . 

Kadar hočejo kaj dobrega skuhati', veliko .speha in 
masla ali olja počmérijo, ki je drago in vunder ni č 
praviga ne skuhajo , dostikrat je jed še nezdrava . 
Slaba jed dela slabo kri. Od tod pridejo bolezni,
ki prizadenejo veliko stroškov ; in delo se bolni m 
ljudém slabo odseda. — Ravno taka je z oblačili. Po 
vasi so pač mojškre, pa ker si s kvanjem svo jvež služijo, se branijo druge učiti. Ktere tadaj ne 
znajo šivati in kerpati, nosijo stergane oblačila i n 
nogoviee, ali pa imajo tako Berdo zakerpane, d e 
kerpanje gerje stoji, kakor raztergane oblačila. Zini-

raj se mora kaj noviga omisliti, to pa veljá denarje 
in dela ubožtvo . To je pač žalostno, de ni v v s aki 
vasi saj ena dobra, umna žena ? ki bi bila v vsip 
gospodinjskih opravilih tako izmena, de bi znala — 

in sicer brez plačila —kmetike hčere učiti. Tako bi 
se veliko denarja in premoženja v vasi prihranilo i n 
veliko več veselih in sreenih zakonov bi bilo . Lizika! prav je tako; zasluži si ti božji blagoslov." 

Tako je govoril Oibé .
In Lizika je vesélo privolila, svojima dvema


prijatlicami vsaki dan zvečer po delu k nji priti in 
jima je pokazala pri šivanji beliga platna tanjko ,
enako in lično šivati , odergnjene ali poškodovane 
mesta na oblekah , ali kjer so stergane, tako lepo 
zašiti, de se je komaj poznalo . Učila ju je mo4e , 
ženske in otročje srajce vrezovati, kolikor je bilo 
mogoče po dolgosti in širokosti platna, de ni bilo 
veliko odrezkov ; ravno tako tudi nogovice iz voln e 
in paolje z lepimi stopali plésti , ali pa luknje v 
njih čedno zašiti . Vodila ju je povsod po hiši ; vedno 
je bilo vse lepo pospravljeno ; zakaj vsaka reč j e 
imela svoje mesto, in kdor je kaj vzel za potrebo-
vanje, je 'zopet nazaj položil, kamor je slo. Peljala 
ju je v hlev in hram ; til je bilo vse čedno in suho ;
in ker je bilo zmiraj cejeno, ni bilo nikoli veliko 
dela. Peljala ju je na vert in učila, mnoge 141i'njske zéliša sejati in saditi , in, kadar so bile zrél e 

3* 


kako jih hraniti jih v živež' porabiti. —In peljala 

ju je tudi v kuhinjo in učila jedi čedno in snazn o 
pripravljati, in kuhati brez tratenja masti in z 
majhnim pridevkam, de je bilo vse prav prijetn o 
tečno in zdravo. Včasih se je še kaj spalo, bre z 
de bi bilo veliko potroškov prizadjalo. Liza se j e 
od matere učila, mnogo juh ali iup urno narediti i n 
meso innogoverstno pripraviti, za zimo fižol, kisl o 
zélje, repo, kumare in druge reči napraviti, in več 
taciga vsaki gospodinji potrebniga. Deklici ste se 
čudile, de Liza vse to vé ; zakaj pri svojima materama niste nikoli kaj taciga vidile, in, veselile ste 

se, de bodete, kadar se omožite, svojma mozama 

postregle, brez de bi več veljalo , kakor sicer . 

Ko tudi drugim dekletam poveste, kaj de ste s e 

pri Iolnlojštriei naučile, in de se hočete v vsinz po 
nji ravnati, so prišle dekleta po versti k Lizi jo 
prosit, jih tudi kaj učiti. Nazadnje je bilo pri Lizi 
kakor v solz. Zakaj ker je Liza vsem .mladim možem dopadla, so hotle vse žene kakor Liza biti . — 
Oibetova ženica se je mogla v začetku veliko truditi, pa se'asama se je prav dobro počutila pri tein . 
Zakaj zdaj je imela veliko pomočnic na vertu in v 
hlevu, ki so včasi tudi namesti nje kuhale in šiva 
le, če je ona imela kaj druziga opraviti. hi že drugo 
leto se je v marsikterih vertih poznalo, de se vs e 
drugače obdeljujejo. Radovedno je ena soseda drugi 
čez ograjo Iukala in gledala, kaj de seje ali sadi ,
kako to in uno dela, in jo je sajencov ali semena 
prosila. Kakor je bil letni čas — poletni ali jesenski so kmetice obilno lepih zélis v mesto na prodaj nosile. To je bilo vsip veliko veselje in velik 
prid, samo tistim ne, ki niso imele, kaj na prodajnesti. Poslednjič so tudi te k Lizi prišle in po tem 
in po unim popraševale. Lizika pa je vsirn dala 
dober svet ; jih rada podučila vsiga kar je že poprej vedita in česar se je vtem času sama naučila ,
ko je druge v uku imela. Prav rada je to storila 


zakaj dobriga serca je bila, in besede tudi nis o 

drage, zlasti pri mladih ženah . 

S tem pa si je 'olmojštrica ljubezin cele vasi 
in lepo imé prikupila, in vsak si je prizadeval, j i 
dopasti. Cela vas je pa tudi dobro dušico zlo pomilovala, de je iméla O ž b e ta moži, ki je v hu

dičevi oblasti. Zakaj gotovo so bili prepričani, de 
je copernik in de se je zato z dušo in telesom peklenski huffii prodal. 

12. 
Kako Brencelj na nós pade, In kaj

se je dalje godilo. 

Naj je Ožbé storil, kar koli je hotel, vse s o 
mu hudo razložili. Ce je otroke učil, de ni eopernie, ternue de so to samo vraže neumnih in zabitih 
ljudi : so že rékli v vasi, de ne verje ne v Bog a 
ne v hudiča. Ali če je otrókam v šoli strupene zeliša kazal, ki na polji in v gojzdih rastejo, de b i 
jih poznali in se varovali takih korenin in jagod 
jésti: so rékli v vasi, de otroke zavdajati uči. Zlasti je Brencelj po njeni stregel in skerbno vse hud e 
govorjenja zoper Ožbeta nabéral . 

Ko je že dovelj védil, je rekel : „Dosti véin od 
njega, mu vrat zaviti. K sodbi mora, in njogova 

vlastna taša, mlinarica, mora zoper njega pričati i n 
pred sodbo govoriti, kar od njega vé. Zupan sim,
in dolžnost imam resnico govoriti .” 

Napravi se tedej eno nedeljo po prazniško ; dene 
nedeljski klobuk na glavo, vzame palico s srebra m 

okovano, in korači široko in imenitno iz vasi prot i 
mestu. Pa nikomur ni nič povédal', de misli Ožbeta 
pri visoki gosposki zatožiti. Zakaj bal se je, de bi 
mu copernik, ako bi to zvedil, kako škodo narediti 
utegnil, Predin do mesta pride. 

In ko je po cesti saniši šel , je v svojih misli h 
glasno seboj govoril, kakor de bi že pred gospósk o 
stal; pri tém je pa vedno hitrejši stopal in v svoji 
jezi zdaj z desno zdaj z levo roko tako okrog sebe 


oplétal kakor de bi norel. V ti naglici se mu palica 
med noge zaplete, de se spodtakne in ees palic o 
na tla telébi. Klobuk Meječ' od njega odleti', nos 
si pobije, in noge so mu tako leviško odletéle , 
kakor de bi se bil hotel na glavo postaviti. Ko 
vstane, je stokal in klel, in svoj klobuk iz prahi 
pobral. Na čelu mu je pa bula stala, kakor de bi 
mu hotel rog zrasti, in nós mu je višnjevo zatekel,
de je bil kakor zrela češplja. „`po mi je gotov o 
Ožb~ naredil” — si misli in se boji dalje iti, de s e 
mu še kaj hujšiga ne prigodi. 

Ko si še z ruto kervavi nós briše, jo po césti 
nek gospod na konji pripra, ki je imel klobuk in 
suknjo z zlatimi portami prepréZeno . Pred Breneeljnam obstoji ter urno prala : 

„Ali tam v uni vasi ne stanuje nek gospo d 
Ozbalt po imenu? ali je domá ? 
Brencelj odgovori . »I»! stanuje ; zakaj pa pr a 

šate po njem? Ptujie reče : „Kraljevi sin ga hoče 
obiskati, Tako reče in konja spodbode v zlato vas . 
Brencelj pa se čudeč usta in oči odpre : »Ka 

ka — kaj ? Kraljevič? Kraljevi sin hoče Obeta 
obiskati.” — Komej je to izgovoril, in v ti hipi se 
pripelje krasen voz s šestimi konji menzo njega, na 
kteriin sta dva strežeta spredej sedela, dva pa za 
daj stala. V vozi je sedel mlad gospod v višnjevi 
suknji s sreberno zvezdo na persih . Voz je dirjal 
v Zlato Vas. 

„Dé'te šentaj!” — zavpije Brencelj — „kraljie' 
bo gotovo pri meni ostal . Ker pa mene ni domit', bi 
utegnil k Orlu zavoziti.” — Tekel je tedaj na vso 

moč nazaj v vas. In zopet se mu palica med noge 
vjame, de se zavali po cesti, kakor kor. Vse re-
bra mu v persih zapokajo in prazniAka obleka j e 
bila gerdo povaljana . Godernaje jc počasi nazaj v 
vas 'antal in klel. Ko pred svojo hlso voza ne vidi, je hotel od jeze razpdčiti ; zakaj mislil si je ,
kraljič je v gostivhici pri Orlu ostal. Tako grč na

aj v svojo hišo, pa nobene žive (luk ni bilo v nji 


viditi. Preblee-e se in umije obraz, pa vstraái se, s takó 

otečenim nósam in rogatim čel= se v ogledalu viditi, akoravno se v njem, ki je bilo od muh vse 
oskrtmjeno, ni mogel natanjko vidni . Razgrajal 
je, kakor serdit lev, nad družino, de so jo vsi o d 

tegnili . Kar priteče dekla ter reee : „Oee, k učitelju 
se je pripeljal nek mogočen gospod ali pa celo kralj . 
Vsa vas je pred njegovo hišo.” Brencelj ni vedU 
kaj storiti, pa vunder je koračil ves omamljen pre d 
Obetovo hišo med ljudi. Čez pol ure pride kralj

iz véže in je peljal Obeta in Lizo, vsaciga na eni 
strani za podpajzdiho in je bil silno prijazin z njima. In ko se je v voz usedel , je še enkrat obéma 

roko podal k slovesu, — in konjiči so zdirjali, k 

blisk. Pred njim je konjik jezdaril. Vsi kmetje so 
stali odkriti in so zijale prodajali. 

Zdej je bilo v celi vasi očitno, de zna ozbé 

več ko brliš-ko peči. „Kraljič ne pride k n4oni'« 

učitelju ga samo obiskat, in gotovo tudi ni bil za 
s onj tako prijazin z njim. Veliki gospodje potrebu

jejo veliko denarja, in zato potrebujejo tacih, k i 
zaklade kopljejo in zlate (cekine) delati znajo.” 

Tako so Zlatovasčani govorili. In odsihmal so premožnim iu razcapanim kmetam take in enake misl i 
po glavi rojile. In marsikter je začel misliti in j e 

svojimu prijatlu rekel: Be

,,bi le vodil, kako to reč 
začéti : nič bi ne máral. se danes bi se hudima za— 
pisal, de bi se le dolgov znebil in dovolj denarjev 
dobil. Pa drugače bi hotel storiti, kakor Oibe. 
Učitelj 'je neumen človek, ker tukaj prebiva in živi 
kakor nas eden. Jez bi se kakor kraljič s šesterimi 
vozil, bi strežete in krasne poslopja imel ; kuhinje 

pa bi mi mogle polne nar boljši jedi in hrami po 
nar ilahuejih vin biti. 

Tako pregrešno so se ljudjé pogovarjali. Bogastvo pokazi serce, pa tudi ubožtvo ga spridi . In 
kadar se ubožtvo in neumnost in. hudobe 
strasti združijo , ima hudič gladko pot. Tako je 
v marsikterlxn kraji ‘ la tako je bilo tudi v zlati Vasi . 


13.
Zlatnarska zavéza.
Oibé se ni malo čudil, ko ga je odsihmal zdej 
ta, zdej uni obiskal, skrivaj z njim govoriti hote l 
in ga potem izpraševati začel : ,,Oib~, ti umes zlato 
delati ; vsa vas vé to . Uči tudi mene to umetnost. 
Ce se hudi prikaže, se ne boin prav nič bal. Ako 
terja, de se s svojo kervjo podpišem , se mu ho 
čem z (lužo in s telesam zapisati. Saj vidiš, de me 
sila tare, sicer bi ne storil kaj taciga.‘‘ 

Oibé dolgo ni vedil kaj bi sprideniml,judém 

odgovárjal. Ker jih je pa vedno več k njemu hodilo 
in so ga vedno bolj s prokkjami nadlegovali, jih je,
pa vsaciga posebej, de eden od druziga nič ni ve 
dil, ob ravno tisti uri o polnoči k sebi povabil. 

In vsi pridejo v tanini noči v njegovo hiš o 
kakor jim je ukazal . Ko je v cerkvi enajsta ura 
odbila, Ožbé vsaciga, ki je prišel, molče v .hišo 
pelje. Dva in trideset gospodarjev je bilo ; nihče n i 
smel ne besede ziniti . Vsak se je hudo vstrúil, ko 
se je v tami druziga zadel in nekaj živiga zraven 
sebe čutil. Večidel vsim je od strahú pot od eéla 
tekel, in nekterih je bilo celi') tako strah, de bi bili 
radi zbežali. Pa bali so se, de bi se jim že kajhujšiga ne zgodilo . 

Tako so celo uro molčé in trepetaje stali in si 
komaj sopsti upali. Zdej ura dvanajst bije. In ko 
poslednjikrat udari, se na naglama vrata odprejo . 
Oficir v hišo stopi, lepo napravljen z visokim peram na klobuku in z dolgo sabljo, na persih pa z 
zvezdo. V rokah je imel dvé goreči sveči, kter e 
pred se na mizo postavi . Zdej se edin druziga sposnajo, in sramota vse obide ; vidijo se, de so vs i 

`iz enega namena prišli. In pogledajo zopet berhkiga 
oficirja, kteriga so iiviga hudiča mislili ; pa vsak 

je spoznal, de je Ožbe ! 
Ozbe se je modro deržal, ter rekel: Po lede 
vajte me le, vi nesrečneži . zdaj vidite, kdo de sim. 


4i 

Nimam coperfflških bukev ne ; na Boga zaupam. Vi 
pa ste davno od njega odpadli ; pili ste in žerli ,
goljufali in lagali, kradli in izdajali, igrali , ter žé n 
in otrók pozabili ; húdobovali ste in hudičevali . Kakor ste si postljali, tako zdaj ležite. Zató ste oboižal, in obupali. Poštenost nar dalje terpi ;,strah 
božji prinese bogastvo. Kjer je Bog, tam je sreča. 
Jez nečem biti bogat, pa tudi nisim ubog. Akro hočete biti kakor jez, delajte kakor jez." 

Tako je govoril Ožbe in potem zleče velik o 
mošnjo izpod suknje, in jo na mizo sprazne . Zgol 
zlato pade na mizo, ki se bliai, de vid jemlje . Kmetj e 
svoje žive dni niso toliko zlata vkup vidili . Serca 
so jim močno trepale . 

Ožbe pa je djal : » Resnično vam povem : zlato 
me ne dela sree'niga„ ampak modrost, s ktero se 
denar pridobi in v prid oberne! Prisli ste k meni ,
de bi vam pokazal, kako zlato delati. Prav je. 
Učiti vas hočem to umetnost. Ona je nar veči modrost življenja, in je več vredna kakor zlate. Ako 
imate modrost, bote tudi zlato imeli in ga ne boste 
precenili. Pa srečni ne boste, prediv ne boste škusani. Cas skušnje pa terpi sedem lét in sedeln 
tednov. Kdor stanoviten ostane do konca, bo ime l 

veselja čez in čez . Resnično vam povem, kadar s e 
ta čas spolni, bo vsak izmed vas več zlata na svoj o 
mizo položiti mogel, kakor ga vaše oci zdej tukajvidijo. Skušnja bo pa brezbožnimu težka, grešniku, terda. Zakaj vse svoje serce mora spreobernit i 
in nov človek postati ." 

Dva in trideset gospodarjev je s plašnim sercam Ažbeta poslušalo. Pogledovali so ga s stermi

ml očmi. 

„Kdor izmed vas” — pravi Ožbe na dalj e 
»sedem lét in sedem tednov skušnje dostati hoče, naj ostane. Kdor se pa boji ali v 
veri omaguje, naj se pobére od tod." 

Nihče ni sel 
.
» Zdej pa" — jim reče Ožbé --»morate meni



vpričo vsigapriéijoéiga Bogá sedem o b l ub sto 
riti, in jih skozi sedem lét zvesto deriati ." 

„P e r vi é: Sedem lét in sedem tednov ne s m é t e 
v kereme hoditi, pa toliko' pridniii cerke v 
obiskovati, Božje besede ne le samo poslušati ,

temuč tudi po nji ' i v é t i.” 

ru g i č: Sedem lét in sedeln tednov ne k v artati, in se nikakoršne druge igre za denarje po d 
stopiti." 

» Tretjič : Sedem lét in sedem tednov ne sm é 
nobena kletev, nobeno rotenje iz vaših ust 
priti, tudi ne kriva prisega, preklinjanje in laž." 

„Cetertie: Sedem lét in sedem tednov mora 
vaše vsakdanje opravilo molitev, delo in lepa 
izreja otrók biti. Zjutraj in zvččer morate poboino z z e n o in z o tro ei na kolena pasti, k Bogu 
moliti, svoje grehe obžalovati. Svoje delo morate 
pridno in zvesto opravljati, ne več dolgov delati, temuč varčno (šparovno) živeti.” 

» Petič : Kdor se v teh sedmih letih in sedmi h 
tednih z vinarn ali žganjem le enkrat vpijani, mora iz naše zaveze stopiti." 

e s tič : Na njivi, ktero obdeljujete, ne sméte 
plevéla terpeti , v hišah pa ne nesnažnosti. Svoje 
staniša in živinske hleve morate pridno snúiti, in 
vse orodje, kar ga imate, se mora v snaž'nostisve 
-Uti . Z živino morate miloserčno ravnati. Na tem 
vas bom spoznal." 

» Sedmič : Vaše telo naj bo tempelj božji, čist ,
sramen- in častitljiv, tudi nič nečistiga naj ne bo n a 
laseh in na obleke. Tako tudi pri otrocih. To najbo vaše znamnje." 

» Kdor tedaj te obljube spolniti hoče, nej snem 
stopi, in nej mi roko v zavezo poda . " 

Slabimu bomo pomagali ." 
ko je Ožbe tako govoril, je vsili dva in tri 
deset po versti k njemu stopilo ; sleherni je Obet u 

čez mizo, polno zlata, roko pomolil rek.oé : »Jez 
stopim v zavezo ." 


43, 

',Pojdite tedaj ,v miru domu in obernite se še ,

predin spat greste k Bogu, de vam moč dodeli 
obljubo terdno derzah. Resnično, resnično vam po . 
vern : kadar se čas spolni, bo sleherni izmed va s 
v stanu več zlata na mizo vreči, kakor ga vaš e 
oči zdej tukaj vidijo!" S temi besedami je poslovi l 
Oibé zbrano množico ; jo opominjaje, nič tega, kar 
so to noč vidili in slišali, nikomur povedati, tudi nič o d 
tega ne govoriti ali sicer razodeti, kar to noč zadeva . 

vsih dva in trideset je odrinilo tiho domu. Na 

poti ni nihče z drugim ne besedice čerhnil ; tako s o 
bili vsi čudnih reči polni, ki so jih vidili . Pa vsih 
druzih red so pri Ažbetu pričakovali, kakor so ji h 
vidili. Marsikterimu se je težko zdélo, ko se je obljub spomnil ; zakaj prav težke so bilo res . Pa sedmih lét in sedmih tednov, Ožbetovih gorečih besed 
in mize polne zlatá, in lepiga oficirja z zvezdo n a 
persih in talilne polnočne ure ni mogel nihče poza 
biti, in čudne sanje so jim po glavah blodile . 

14.
jiijé se zlo začudijo.
aj pa je, Balte ? Gašpar, kaj pa je? vpraš a 

stari šepasti čuvaj, ko je drugi dan skozi vas pri 
taval. „Kaj pa je? Ali morde spet kak kraljie ali 
selo kak mestni poglavar pride? Kaj vas je vnelo ,
de ste tako nališpani? Tako je prašalin smejali so se . 

Res pak se je čudno zdelo mnogim ljudém, d e 
je bilo v mnozih hišah vse živo . Okna so umivali ,
tla ribali, vrata čedni, mize, pručice in klopi snažni. Celi) pred hišami so vse v red devali, groblj o 
in blato stran spravljali, in vse kar je okrog ležalo, na bolji kraj devali. Dva in trideset gospodar

jev je dobro vedno, zakaj de tako delajo, pa no

beden ni nič razodel. Zakaj mislili so : čez sedem 
lét imamo vse skrinje polne zlata. 

Oibé delavnost svojih sosedov viditi,réče Lizi : 
,,Ne vém ali bi bil žalosten tega, ali bi se smejal. 


X kar ljudjé poprej niso iz prostiga nagiba, n e 
iz ljubezni do žen in do otrók, ne iz ljubezni do 
Bogá, ne iz sile in prepričanja storili, to zdej i z 
vraž ni ga str ah ~ i n up an j a delajo. Kako so vunder ljudjé neumni! — Pa po vraži nej r e s ni c o spoznajov, in po razvujzdanosti nej pošteni postanejo." 

Cudili so se v vasi od tedna do tedna bolj . Za 

kaj gostivnice so skorej prazne stale. Ob nedeljah
ni bilo ne kvart v kerémah ne kegljanja na kegli

ših, ne kletja in ne norenja slišati. Kerčmarjem s e 
je vol v hramih skisal, ker ga nihče več' ni pil. Vina 
so le malo , žganja pa niso skorej nič spečali . Večidel so vsi' doma pri ženah in otrocih ostali, al i 

pa so šli na polje njive ogledovat in se posvetovat,

kaj bi bilo čez teden storiti in popraviti . Ko so bili 
poprej veseli n~rei, so se zdej celo modro in pa — 
metno deržali ; ki so poprej razvujzdano živéli, so 
pobožni v eerkev hodili. Ki so sicer radi polegoval i 
in pohajkovali, so zdej od jutra do večera pridn o 
delali na svojim polji ali pa najeti pri sosedu. 

Kadar je kerémar amp n ek ob nedeljah prazne klopi in mize svoje gostivn~ce ogledoval, se j e 
skorej jokal. „Ali so ljudjé vsi na glavo padli?” j e 

rekel. „Kakošin zlodi jih je obsédel. To ne more 
tako ostati. Pri tem ne more noben pošten človek 
obstati. Vse mora drugače biti, ker to je od sile .” 

Zupan Brencelj je djal : „Ce bo to še dolgo 
terpélo, moram nehati točiti. Pa že vem, kaj de 
mislijo. V nič me hočejo pripraviti. Pa predirj se bo 
to zgodilo, se mora poprej vas pogrezniti . Ce bi le 
zvediti mogel, kdo de mi je te zaderge nastavil!” 

De bi se Vampnek svojiga kisliga vola znébil, ga je pol boljši kup nastavil ; vino je iveplajal 
in ga s svinčenim sladkor= sladil ; vsako *nedeljo 
je godce najél, de so mogli prav okrogle gósti. 
Pa od dva in trideset gospodarjev in -njih sinov i n 
hčera ni prišel nobeden v gostivnico . 

Kerčmar Orel je tudi na vso moč poskuša 
l
svoje poprej'nje gosti privabiti, je bil slaAlak in pri—



jazen, je marsikterimu kaj zastonj ponudil in prašal : „Zakaj pa ne prideš več pit? Pa dobil je odgovor : „Nimamo denarjev! — Potem jim ree'e : »Ej,
neumnezi! Sej veste, de nisim tako terd in de tudi 
rad upam. Sej ste mozjé.” — Pa ljudi vunder ni bilo . 

Zdaj je serditiga Brenceljna jeza prijela , 
ter ré'ée : »Prav je. Ker mi vi tako delate, vam ho

čem tudi jez zobé pokazati. Brenceljna bodete še 
spoznali, če ga še ne poznate ." 

15. 
»osine bukve se p %gledajo .

Hranilnica in občinska kuhinja . 

,Idej so začeli ubogi ljudjé , ki so bili v zla t 
narski zavezi, po persti v Ožbetovo hišo laziti, musvojo silo tožiti, in reci : »Glej, Ožbé, svoje obljube natanko deržim, akoravno so težke. Pol leta 
je minulo de molim in délain . Pol leta je minulo ,

de ne igram, ne ijančevain in se ne prepiram več. 
Moja hiša je če na, zena in otroci so snažni kar 
koli je moč. ]Nihče ne more zoper mene tožiti . Pa 
župani me nadležev,ajo, kolikor morejo . Temu in 

unimu sim dolzán. Zugajo mi, me od diše spoditi ,

ako jim dolgov ne plačam ali pa k njim pit ne pridem. Pomagaj mi Ožbe, če ne, ne morem obljub 
derzati. Cez sest lét in pol bom imel obilo denarjev ; posodi mi kaj, sej ti bom vse pošteno verni]. 
Ožbe odgovori : »Ceterta obljuba je : moliti, delati in ne več dolgov delati. Ne smem ti tedajposoditi. Pa čaj, komu in koliko si dolián; prevdariti hočeva, kako ti iz sile pomagati ." Tako reče ,
vzame pero in papir, se usede in zapise , kar m u 
je vsak na vprašanje odgovoril . Pa vsaciga posebejvpraša : »Komu si dolžán? Koliko? in koliko obre

i ali čimža daješ od sto? Na kom si se zadolžil 
in ali si kaj zastavil? " 

Ko je od vsakteriga vés njegov dolg zvedil, je 
zopet vprašal : » S kom mislič plačati? Koliko mores ti ali koliko morejo žena in tvoji otroci v tednu 


6 

zaslužiti? Koliko imaš sveta in živine, in koliko 
moreš v srednjih létih tega prodati, kar pridelaš ? 
Kako se s svojimi preživiš ? Kaj potrebuješ v tednu , 
koliko na dan v živež? Kako si z obleko, s pel-
l'-lam in z orodjem preskerbljen? Kaj ti je treb a 
znoviga napraviti, in kje se da brez škode kaj pritergati ? 

Vse to je Ož'bé od vsaciga skerbno zapisal . 
Zdej se je še le zanikerno gospodarstvo pokazalo. 
Zakaj marsikter še dobro vedil ni, koliko de j e 

dolžán bil, in ni imel nič zapisaniga. Pri posojevavcih so mogli še le popraševati. Nekteri že tri,
štiri ali pet lét ni obresti (čimža) odrajtal. Zato se 
je moglo narprej skerbéti. Marsikteri je mogel od 
vohernikov, od kterih je v sili denarje na posodo 
vzél, po osim, tudi po dvanajst , od sto plačevati . 
Ožbe je mogel v mesto iti, si na proste zemIjiš a 
denarjev po tri in po štiri od sto sposoditi in s i 
velik() prizadevati, de so bili nar poprej voherniki 
plačani in de ubozih kmetov niso več derli . Marsi-
Mer 'pa je imel več dolgá kakor premoženja. Til je 
bilo težko pomagati'. Pa vunder je Ožbe vsim sere'nost delal ter rekel : „Varčnost in delo vas mor a 
z Božjo po rilo čj o iz dolgov zpraviti. Delajte le 
vselej po mojim svetovanji . ” 

Zdej še le je vidil, kako slabo so ti ljudjé go

spodarili, iu začeli so se sramovati . — .Zdej šele je 
vsak zvedil, koliko premošenja mu po poravnanj i 
vsih dolgov vlastniga ostane. Tega je bilo včasi 
celi) malo in strah in groza jih je obhajala. Zdej so 
hotli vsi varovati, vsi delati. Pa kako to začeti ? 

Ožbé se je za blagor svojih sosedov neizrečeno 
prizadeval . Pa to prizadevanje mu je veselje delalo ,
ker je bil pravi prijatel ljudi. Vsacimu ie hišne in 
dolžne bukvice naredil, v kterih je vsak stan svojiga premoženja natanjko vidil. Potérn je šel zopet v 
mesto in je za otroke in za odrašene mnogoverstniga 
dela poiskal . In dobil ga je seasama . Kar so si z 
delam zaslužili, so mogli vsak teden zapisati in hra 


niti. Nekteri so dali denarje %betu spravili ; nekteri 

so rnu jih dajali vsak teden, de bi mu sčasama posojeni znesek (šumo) vernili . Ko je Ožbé sčasam a 
sto in še več goldinarjev vkup dobil, si je mislil : 
,emu bodo ti denarji mertvi in brez dobička lezali? Ce bodo pa vsako leto obresti dajali, bi 
ubogim ljudém, brez de bi se trudili, saj k majhnim dobičku pripomogli in. njih dolg bi se zmanjšal." 

Bukviee je naredil in vse va-nje zapisal, kar 
mu je vsak od svojiga zaslužka v tednu spraviti 
dal. Potém je šel v mesto, in tani je nekiga pošteniga gospoda pogovoril, de je prihranjene denarje , 
in bilo naj bi tudi le deset ali dvajset goldinarjev , 
vsaki mesec jemal in poa'tene obresti od njih odrajtoval . K pridu ubozih in varčnih ljudi je bilo. Gospod, ki je bil bogat kupec in ljudomil človek , j e 
vzel denarje in jih je po mestu razposodil, in kadar je konec leta obresti prejél, jih je zopet posodil, de so obresti zopet o b r ,e s t dajati mogle . 
Ožbe pa je v svoje hranilne denarske bukve doin á 
vse zapisal, koliko obresti gré vsaci'mu njegovih ljudi . 

Velika sreča je pa bila, de so ljudjé in njih 
otroci tudi delati mogli, kadar so dela imeli , ker 
niso skorej nikoli bolni bili . To nekadaj ni bilo tako . 
Zakaj ko so se ob nedeljah vpijanili, jim v pondeljk delo ni dišalo; glava jih je bolela in slabi s o 
bili. In kér so se vsi pridno česali, umivali in čede lil niso nikoli bolezin in nadlog ima', ktere sicer 
iz nesnažnosti, pridejo . 

Ko je Ožbe tistim, ki so z njim v zavezi bili, 
povedal, de je hranilnico naredil, in de denarji , 
ktere mu vsak teden hraniti prinesó, druge denarj e 

donesti morajo, so se vsi začudili in razveselili. In 
vsak je v bukve pogledal, koliko denarjev si je ž e 
prihranil in koliko denarjev sine konec leta upati. 
V začetku je le malo gospodarjev svoje denarj e 
Ošbetu prineslo. zdel pa je eden druzimu povedal. 
In ko je kdo zvedel, ,de je njegov sosed deset , 
petnajst, ,dvajset in še več goldinarjev shraniti dal 


je bil žaloSten in je hotel tudi tako storiti ; vzame 
tedej svoje denarje, kar jih ima, jih nése tudi Ožbe

tu ter reče : »bubi moj, zakaj mi nisi od hranilnic e 
nič povédal? Deni tudi moje denarje va-njo, kar 
jih v tednu na stran djati zamorem, naj jih bo veliko ali malo. Zakaj če jih imam don4, se nečej o 
pomnožiti, temuč vedno menj jih imam. Ce jih imam, 
jih pa zopet potrosim. Torej je bolje, de jih dodam 
in shranim. Ako jih ne dam tebi, mi še dolgo ne 
bo moč" dolgov plačati ." 

Tako je tedaj sleherni teden vsak nekaj prinesel, kar si je od svojiga zaslužka v tednu odter

gati mogel, in edin z drugim so se skušali, več v 
hranilnico prinesti. Nekteri so bili tako varčni (šparovni), de so skorej s svojo družino stradali, de 
bi le več denarja vkup spravili. 

To se je pa Ožbéta zamalo zdelo in govoriti j e 

začel : „Dobro je, de ste zmérni ; tode Žene in otroci 
ne smejo stradati. Kdor ima dober živež ima tudi 
moč in serčnost pri delu. Res je, de mora marsikaka žena zdej doma ostati in svoj čas s kuho 
zgubljevati, ki bi tudi lahko na polji delala ali si 
cer denarjev služila . Ko bi se ne za vsako hišo vs e 
samo kuhalo, bi ne bilo treba derv kupovati in plačevati, ali pa z naberanjem hoste v gojzdih časa zgubova« , temuč od dervne desetine, ktero mora soseska vsako leto odrajtovati, bi lahko drugim prodajali in denarje dobivali. Tako bi se dalo veliko 
prihraniti. Pa mi moramo to drugači začeti.” ,,Znano 
vam je , de srno mogli v slabih časih slabo živeti . 
Sakaj smo takrat varovali, ko nismo nič imeli, zdejpa ne , ako kaj imamo ?— zdej imamo krompir, sadje ,
in moko, in kruh in meso po ceni . Z ravno tistimi 
denarji zamoremo zdej bolje živeti in si več prihraniti kakor v časih dragine. Ce bi zdej eden za 
vse nas kuhal, bi gospodinjem za druge dela in za 
druge zaslužke veliko časa ostalo. Za trideset kotlov 
in piskrov je dvajsetkrat več lesa en dan treba , 
kakor pod enim samim kotim za trideset družin . 


To mete ; pri tein je dobiček. Kjer se pa za več 
ljudi ukup kuha je tudi menj soli in zabéle in 
pridaje in orodja treba. Poskusimo tako ." 

Tako reče Oibé. Veliko jih dovolji v tó, veliko 
ne. Oibe gre k mlinarju in ga pregovori, občinsko juho ali iupo kuhati, in trikrat v tednu mes ó 
zlasti za prodaj. Kteri so v to dovoljili, so povedali, koliko juhe in mesó, vsak dan želé ; sedemnajst družin jih je bilo pervikrat skupej stopilo . 

Odsihmal je mogla vsaka hiša— ena za drug o 
kadar jo je versta zadéla, derv h kurjavi, in h 

kuhi eniga pomagača dati . Mlinarica je pri kuhi 
gospodarila. Vsak dan so imeli drugačno zupo in 
kar gré k iupi. Kdor ni imel denarjev, je svoj del 
z moko, s sadjem, s zelenjavo, s krompirjem al i 
kako drugo reejó plačal . To ni. nobenim preve č 
težko stalo. Le kdor je mesó vzel, je mogel denarje dati. Mlinarica se je na kuho dobro omela. 
Druge kmetice in dekleta so se veliko pri tem na 
učile, česar pred niso vedite, kadar je versta njih 
zadela, de so mogle pomagati. 

Tako se je zgodilo , de so združene družine , 

med kterimi sta bila tudi mlinar in učitelj , bolje i n 
bolj tečno jedle, kakor drugi ljudjé v vasi, in vunder bolj po ceni. Sleherni dan so imeli iupo in sočivje, trikrat v tednu mesó . Ubogi to viditi, de tak i 
živež ni za svinje in de ni slab, in de imajo zraven tudi bolniki in ozdravljajoči dober živež, s o 
tudi k njim pristopili, razun teh pa še veliko ta

ih „ ki niso bili v zlatnarski zavézi . Zakaj spoz

nali so korala , de se veliko derv, truda in časa ,

veliko ziveža prihrani in de se vse bolj po cen i 

narediti more . 

Poslednjič je imela mlinarica v svoji kuhnjl pr e 

več opraviti, akoravno je imela vsak dan več o 

inagavk. svojimu pridu tedaj tudi kerčmar Orel 

tako kuhinjo napravi. Tode vsi od zlatnarske za

voze so pri mlinarji ostali. Nar umnejši gospodarje 

so odbrali ki so potrebne reči kupovali in presker 


beli , de so se prav obračale . Zakaj občinska kuhinja ni smela posamesnim ljudém k dobičku, te 
mué vsim k pridu biti. 

16. 
Rako; se pivnice v' vasi manja"a jo, ha 
kaj stari kmetje k temu pravijo . 

V Orlovi kuhinji je bilo vse drugači . Tako 
slabo juho je kuhal, de je nihče ni hotel jesti . Zavoljo tega so ga ljudjé opustili, ker svojih drazih 
denarjev niso hotli za tako svinjsko jed dajati . Torej so vkupej stopili, de bi bili ravno tako naredil i 
kakor njih sosedje pri mlinarici. Pa jim ni šlo po 
volji, zakaj v nobeni reči ni bilo praviga reda, i n 
prave gospodinje je manjkalo. To se je keremarju 
Orlu silno dobro zdélo in veselil se je, de se drugim nič bolje ne godi, kakor njemu . 

Pa vuuder se je pri njem slabši godilo, kakor pri druzih , ker je bil terdiga serca , hudobe n 

človek. Veliko premoženja si je po krivici nagrabil ; ali krivično blago ne tekne. Kadar so v časih 
potrebe mile darove na uboge ljudi v Zlati Vas i 
dobili, de bi občinsko juho kuhali in jo ljudém de 
lili, je župane pregovoril, rajši denarje med ljud i 
razdeliti. Potem se je z Breeeljnam sklenil, de sta 
ubozim ljudém moko in kruh silno drago prodaja.a. 
Tako so denarji zopet v nju mošnje nazaj prišli. 
Kadar je kdo iz sile kej sena, živine ali barnig a 
blaga po očitni dražbi (licitiringi) prodati hotel, s e 
je Orel z Brenceljnam in njegovim tovaršam zm e 
nil, de ni nihče preveč drazil in de so 'tedej p o 
ceni kupili. Vpervič sta malo ponudila in sta š e 
kaj primaknila. Potem sta edin za družim odstopila 
in nihče ni več pónujal, rekoč, . de je. predrago in 

resl.abo blago. Tako sta eden za drugim rala. In

ter so ju Zlatovaséani nar umnejši moiá čislali, si 
nobeden, drugi ni upal več ponuditi. Tako sta vse 

po ceni kupila. Ce ,

je pa redko kdaj kak drug tako 


premeden bil, de je več ponuditi hotel, sta ga z 
žuganjem oplašila, zlasti, é'e je bil liju doUnik ; in 
rekla sta : »Ako imaš dovelj denarja za tako slab o 

blagó, in ako hočeš' mojlga prijatla prekupiti, ho

čem, de mi poprej moj dolg plačaš." 

Tako je Orel delal . Pa krivično blagó ne tekne . 
Napihnjen in ošaben mož je bil, in je imel večn e 
pravde. Celó s svojimi brati in sestrami je ime l 
pravdo, ker jih je v očetovi dedšini z goljufijo in 
zvijačo prekanil. Mnogo ljudi v vasi je s pravdanjem v nič spravil . 

V Zlati Vasi je bilo pa tudi zató toliko uhožtva 7 
ker so se vedno pravdali . Zakaj dokler so ljudj e 
še kaj premoženja imeli, so se bahali ; kdor je imel 

kako pravdo, je mislil, de mu je to velika čast ,
ako se Ijudjé od njegove pravde pogovarjajo . Brez-. 
vestni zakotni pisači jezični zvijači so jih pa 

bolj podpihovali in dražili, ker jim je neumnost i n 
pravdož'eljnost kmetov njih žepe polnila . Na zadnje 

so se taki pravdoieljni ljudjé tako vneli, de ni nihč e 

od svoje pravde odstopil, akoravno bi bil imel vs e 
premoženje zgubiti. To je bila pa voda na malin 
brezvestnih pravdnikov . Pravde so se z vso zvijačnostjo na dolgo vlekle cele leta ; če ena sodba n i 
bila dosti, je šlo na drugo, tretjo in neumni kmetj e 
so plačevali, de je bilo joj . Kdor je potém zgubil ,
je sodnik= nepravico očital , in je nohtove grize l 
namesti kruha . Pravdniki pa so se mastili pri teni . 

Kar je Ožbé v vas prišel, je ljudém pravdanj e 
branil in zaveral. Zakaj če ga je kdo svetá prašal, je vselej tako svetoval, de se je reč z dobrim 
porovnala. In povedal jiin je naslednjo pravlico : 
,,Enkrat najdeta dva psa, ki sta se na votki bervi 
srečala , na sredi bervi kosček inesá. Skregata se,
čigavo de je. Tretji pes,ykterimu je mesó tudi dišalo, pride k njima in reee zdaj temu, zdaj unimu 
na uho : „likar ne jenjaj . Po pravici gre tebi ! 
Začneta se še hoji ruvati in gristi, de obá čez ber v 

v vodo padeta. Tretji pa seže polagama po mes u 
4* 


ga požré in gleda, kako una dva plavata. Tako je 
rekel Ožbe — se godi tistim, ki se pravdajo. 
Pravde so drage in prinesi uboitvo in sramot o 
naboj. Kdor pravdo zaené, pol tega zgubi, kar 

dobiti hoče : Razun tega pa se zapravi čas za de-

lo, in zavoljo jeze in togote skerbi in strahú še 
celo ljubo zdravje. 
Tako je Ožbé govoril . Orel pa ga ni nikol i 

sveti prašal, tenmč je imel sleherno leto kako nov o 
pravdo. Mnogi potroski in darovi, ki jih je pravdnikam in pisarjem dajal, in mnoge pota so ga 
sčasoma ob' vse premoženje pripravile . Ko je poslednič pravdo s sosedno srejno zgubil, s ktero se 

je zavoljo nekiga stariga hrasta pravdal, ker je 
terdil , de na njegovim svetu stoji in de je njegov,

je prav v nič prišel, zakaj hrast mu je več ko pe t 
sto goldinarjev snedel, in vedil ni od kod denarjev 
dobiti, ker je imel na hiši in na svojim svetu ve č 
dolgá, kakor so ljudjé mislili. In ker si je povsod 
denarjev sposoditi hotel, pa jih ni nikjer dobil , j e 
začelo skerbeti tiste, kterim je bil dolžan, torej so 
tirjali od njega, kar jim je dati imel. Nikakor si ni 
mogel pomagati , kakor celo svoje premoženje p o 

sodnikom pustiti. Vse je mogel prodati. To so mu 
pravde dale. 

Ker je svoje polje slabo oskerboval, je šl o 
slabo v ceno. Ker tudi ljudjé niso več tako k njemu pit zahajali, ker denarjev niso imeli ali jih zapiti niso hotli, mu tudi kerčma ni dosti nésla . Prodal jo je. Ker pa novi posestnik keréme vidi, de 
nihče k njemu priti in piti noče, je pravico gostivnice nazaj položil. Tako je sam Brencelj še na terdnim ostal ; zakaj drugi kerčmarji in žganjarji tud i 
niso imeli nič več zaslužkov in so že pred vse pustili. Nekteri stari kmetje so z glavami majali in 
rekli . »Hude čase smo doživeli ; zdaj vidimo, de 
mora naša uboga vas čisto opasan . Pred nekimi 
leti so iméli trije kerčmarji, in še nekteri volarji in 
žganjarji doveij opraviti, zdej se pa komej eden 


še preživih more. To je pač sramota naši Vas' , i n 
to priča, kako slabo stojimi ." 

Ožbé pa jim je rekel : „Nikar, ljubi prijati ! 
temue idej imam upanje, de nam bo koralo bolje. 
Veliko sveta sim obhodil in veliko vasi vidiL Kjer 
je bilo nar , več kereem, sim vedno nar več siromakva vid . In kjer ni bilo nobene kereme, kakor 
kamor so popotniki zahajali, tam se je premoženj e 
pri hizah vidilo. Kerčmarji ne devajo zastonj divjih zverin nad svoje vrata : léva in orla, medveda 
in kregulja, — te zverine iivé od premoženja in 
kervl soseske. Zlat križ nad vrata obesijo, ker hočejo zlatá imeti ljudém križ in težave zato pustiti. Zlatiga angelja obesijo pred hišo ; pa hud angelj je, ki novince lovi za siromake hiše in ječe .” 

» V vasi imamo le še eno kerčmo, pa še ta je od 
več. Ko bi tudi te ne imeli, bi sosedje bolje stali . 
Kdor v gostivnici ne kvartá, si sveto pismo in keršanski nauk za dom kupi . Kdor si pri pivcih z a 
drage denarje bolne glave ne kupi, ima domá pr i 
svoji ženi in otrocih praviga veselja dovelj. Kdor 
kerémarju nič denarjev zaslužiti ne da, jih v mošnji ohrani. Veči čast je domá v svojim hramu boká l 
vina iméti, kakor pri kerémarji poln sod . " 

Tako je Ožbé govoril, in stari in kmetje so z 

glavami kimali, ko so se prepričali, de ima pri v . 

Ali Brencelj, kterimm se je „pri 1evu” ralo, j e 

hotel od jeze p(ičiti, ko '

je slišal, de je Oibé 
zlatiga oroslana divjo zvér imenoval . In tožil 
bi ga bil rad, če bi si bil upal, kaj opraviti. Pa 
Oibe je bil prebrisan, se ga je varoval, in serditimu oroslanu povsod iz poti sel ter ga pustil tuliti in godernjati , kakor je hotel . 

&7. 
ó v fai ovi tit od norka 
fajm4tra. 

Neko noč pride silno hudo vreme čez Zlat o 
vas. Vse nebo je bilo od bliska v ognji. Grom do 


je, de so se hiše trésle in oknja ropotale . — Če so 
bili kmetje celo leto hudobni, so vunder ob hudim 
vremenu vselej na glas molili, in svoje ,grehe iz 
serca obžalovali, saj tako dolgo , de se je vrem e 
spreletelo. Potlej so pa zopet zivéli, kakor poprej . 

Kar na naglama strela s strašnim tréskam v 
vas vdari. Kakor ognjeno morje se nad farovž spusti; pa k sreči ni vnela in nobeniga poškodovala . 
Drugo jutro pak se je vidijo , kako je strela vs o 
streho raztergala , in stari gospod fajmoster so s e 
tako vstraAili , de so neke dni potem umeril . 

zdej so Zlatovasčani grajali gospósjio ter rekli : "Vsiga tega je gosposka kriva. Ako bi ne bila 
prepovedala v hudim vremenu zvoniti, bi se to n 
bilo zgodilo. Sicer se je hudo vreme z zvonjenje m 
odgnalo, - zdej je pa to prepovedano, ker velik a 
gospoda nima do nobene vére več. In odtodi je ta 
nesreča." — Tako so Zlatovasčani besedova l 

Ožbé pa jih svari „Kako hudobno je vaše serce , 
in kako neumne so vase besede! Gosposka ni strel e 
na farovško streho nepeljala, temue železni voze l 
na vremeniku nad streho je to storil. Zakaj Bog 
je strelo tako vstvaril, de gre vedno za vodo al i 
za rudninami na zemljo : To je Bog storil , de človek spozna, kako se bliska varovati. Zakaj, kadar 
strela rudninske reči zadene, de p o njih do z eni 
I je priti more, nič ne akodje .” 

Tako je rekel Oibé in pelje kmete na farovšk o 

strého. Tukej vidijo vsi v pozlačenim vozlu majhne 

vtopljéne luknjice , in kako je strela poleg žebljev,

žlebnjakov in stresnikov letela, notri pod streho d o 

železne vervice, za ktere so pred vratami pozvoni

jali , če je kdo k gospod fajmoš'h-u iti hotel. Ker 

je strela tako železno pot v zemljo našla , so vs i 

drugi deli hiše brez škode ostali, in strela je bila 

vodena, kakor na km'étih pravijo. Pa gotovo bi 

bila vžgala, ako bi ne bila tega železa našla. 

Ožbé je dhlje rekel : ,,Ker imajo cerkve visoke 

zvonike, večidel zelezne križe ali kake druge enake 


znamnja nad streho in tudi veliko železja znotraj ,
se velikrat zgodi, de va-nje treši . In ker je že 

marsikteriga človeka v zvoniku strela ubila, je pametna gospóska nečimerno in vražno zvonjenj e 
prepovedala." 

Tako je Ož'bé svoje sosede podučil ; in ker je 
vidil, de so se odsihmal še bolj kakor poprej strele 
bali, mu je bilo žal. rekeli jim je : Ne plašite s e 
ob hudim vremenu, hudo vreme, akoravno dostikrat 
ljudem veliko "kode napravi, je tudi dar usmiljeneg a 

Bogá za dežele, ker zrak čisti, bolezni odvrača i n 

zemlji radovidnost daje. Torej se groma nikar ne 
bojite. Pojdite in postavite na verh strehe svoji h 
hiš železno palico, en čevelj visoko, privežite k 
nji ielézin drat, tako debel, kakor je pisavno peró , 
in ga po strehi v zemljo v kak vlažen kraj napeljite. Tako bodete streli pot pokazali, po kteri bo 
brez škode v zemljo vdarla, ako je drat ves iz eni 
ga kosa skozi in skozi, in ako varjete, de ne zarijovi in se ne samaže. Taka priprava vse pohištvo 

in vas obvarje, de se vam ni ne nesreče ne ognja bati." 

Tako je učitelj govoril, in je na svojo lastn o 
hišo železno palico z dratam postavil (zakaj Liz a 
se je grmenja zlo bala) . Mlinar je tudi v mestu 
že davnej kej taciga vidil in je tudi tako storil. 
Veliko kmetov je po nju zgledu storilo, zakaj drago ni bilo in je vunder k pokoju pomagalo . 

Nekteri pa so se v svoji neumnosti nad tem zl o 
pohujševali in rekli : »Ali se to ne pravi Bogá v 

oči b6sti in mu postave dajati? Ali ne more s svoj o 
strelo zadeti kogar hoče?, Ali ne bodo té vremenske palice rodovitnih vremén odganjale in slabiga 
vremena delale ? 

Oibe jim odgovore in reče : »Vi neumneži! božje vremena gredo čez jezera verh dreves , kako r 
čez pole planjave ; njegovi bliski dajo zemlji rodovitnost, naj šinéjo v verh kakiga hrasta, ali v železne palice, ali v jezera, potoke in morje. Pa Bognam je dal umnost de se 'kode varjen», ktero nam 


tudi nar koristniši reč ako je na napčnun kraji , 
prizadeti zamore . Oginj s svojo lučjo in gorkoto j e 
pač dobra reč, pa ne kadar hiša gori . Zavoljo tega nam jé dal Bog vodo, oginj gasiti. Ako se tedaj poslužite vode oginj gasiti, zakaj se obotavljate, se železa poslužiti, blisk gasiti? Nič ni tak o 
hudiga na svetu, de bi ne bil Bog pomoeka zope r 
dal. To de človek mora pomoeke spoznati in hvaležno prejemati. Kdor se tedaj s slepo terdovratnostjo pomoeka brani, zaničuje božje nar veči da 
rove in le pravica ga zadene, ako mu po streli hiša 
pogori: ali če ga strela umori." 

Veliko jih je verjelo to umno govorjenje. Drugi 

pa, bedaki in napuhnjenci, so te opomine zaničevali, in niso pripustili de učitelj več vé, kakor oni ;
zakaj sramovali so se svoje neumnosti in so jo ho-
tli z modrostjo zakrivati. 

Namesti rajnciga fajmoštra so kmalo druziga do 

bili. Novi gospod fajmošter, Jernej po imenu, so 
prišli na faro ; stari so bili komaj sedem in dvajset lét . 

Nekterim Zlatovaseanam so bili 'ovi gospo d 
fajmošter premladi, nekterim pretanjki, nekterim n a 
prižnici prerahli in premalo ojstri. ,,Rajnki gospod 
fajmošter — so (bali — ,,so bili ves drug mož, d e 
jih je bilo saj kej viditi in pa tudi kej slišati . Sedanji gospod pa še nimajo prave postave za fajmokra:- Ce so rajnki nam na prižnici kaj ojstrig a 
povedali, smo jih slišali še deset hiš deljee ; če pa 
ta gospod fajmošter na prižnico stopijo, jih pri vratah skorej nihče ne razume . 

Tako so govorili nekteri Zlatovasčani v zače t 
ku — vsi pa niso bili tacih misli . 

18. 
Od nov fajmotra na dalje. 

Veliko jih je pa bilo v vasi, ki so spoznali, d 
so gospod fajmošter Jernej vse časti vredni gospod., akoravno mladi, so vunder moŽ po volji 
Božji. Ce jih je kdo dolgo ogledoval, se mu je pri 


sercu zdelo, kakor de bi bili več kakor kak n a 
vaden človek, in de so v resnici od Bogá poslani. 
Zakaj priljudni in polni modrosti so bili, iz serca 
ponižni , in zavoljo tega jih je vsak dober člove k 
spokoval. Zmerjali niso nikoli, nikoli se jezili , 
vedno so bili pohlevni in poterpeiljivi pastir svoj e 
eede. Kadar so grajali, je zgol ljubezin iz nji h 
govorila, ki je gránikam pravo pot kazal . Njih 
pridige niso nikdar nobeniga pohujsale, ker so dobro prevdarili, de dostrikrat mladost pohujša ,
kar je o d ral§ enim nauk in svaritev . 

Ko so v zlato Vas prišli, so berž vse družin e 
obiskali in se z vsiini soznanili . Potlej ni nikoli dan 
prešel, de bi ne bili zdej v to, zdej v uno(hišo 
prišli. Vedili so , zaupanje in ljubezin si pridobiti. 
Vedno so dobre svete dajali, žalostne tolažili, serc a 

prederznih mečih in prepire mirili . Ravno kakor 
nas Izveliear so tudi oni uboge ljubili in jim dobrotnik bili ; pa tudi tistih, ki so bili zavoljo hudobniga serca znani, niso sovražili, ampak si prizadevali jih z rahlo besedo poboljšati . Ko so ob nedeljah pridigo imeli, jih je vse pazljivo poslušalo. 
Zakaj vsak je mislil, de gospod fajniošter sam o 
njemu govore in, pridigovajo . Vsak je slišal popisovanje svojiga lastniga serca, skrivnosti svojih grehov in prave vzroke, zakaj de je grešil in od Bogi, 

odpadel, in poinočke, kako se mora zopet k Bogu . 

Očetu nazaj verniti. In v pridigi so ~lej Jezusa 
Kristusa in svetnike božje v izgled dajali, kako s e 
mora po božji volji živéti . To je storilo, de je vsak 
poslušavec samiga sebe premišljeval , ker je vsa k 
mislil , de je bilo samo od njega govorjenje. 

Pozabili so Zlatovasčani mladost učenika i n 
njegove mladostne postave pa ne njegoviga miliga 
glasa. Zakaj njegove besede so bile nebeke, ki 
so serce zadevale sladko in strasno . 

Ko so gospod fajinošter pervikrat š o I o obiskali , 
vidni , kakošna de je , jih je snažnost, mir in re d 

otrók neizrečeno veselil. In ko je potém Ožbe s 


svojimi učenci pobožno pokléknil in molil, jim je 
veseli pogled molijoče mladosti serce ganilo . P 
kleknili so tudi oni, se Bogu priklonili, in ko j e 

Ožbé molil, so jim solze veselja oči zalile. In na 
kolenih so ostali po Ožbetovi molitvi, roké k nebesam povzdignili ter rekli : „Moj nebeški Oče! vsliši 
tudi mojo molitev in moje zdihovanje ! Ostani s svoj o 
milostjo med temi nedolžnimi otročiči, de nikoli teb e 
ne zapustijo ; ostani pri njih do večera njih življenja, de jih pokličeš iz tega življenja polniga sku-
š' inj , v na svoje očetno serce . Blagoslovi učenika te 
pobožne mladosti, blagoslovi njegovo govorjenje in 
djanje, de močan ostane s Tvojo pomoe'jó, Tvoje 
kraljestvo razširjati '!” 

Takó so gospod fajinošter molili ; potem so vstali 
in otrókam rekli : „Ljubi otročiči, molite pridno z a 
svojiga učenika, de vam ga Bog ohrani ; zakaj resnično je ta mož vaš oče in brez njega bi bili sirot 
ni, zapušeni, ubogi otroci! To in še več Iepiga so 
govorili ; dekliči in fantiči pa so glasno ihtili in so 
svojiga učitelja še bolj ljubili, kakor poprej, zaka jpomislili so, de jim zna umréti . In veliko jih je rok e 
povzdignilo in tiho s solznimi očmi v nobo molilo . 

In ko je jntrajna šola sklenjena bila, grej() 

gospod fajmošter k učitelju, ga v pričo vseh otro k 

objamejo, na serce pritisnejo ter rekó : „0 ti pobožni, praviéni, moz , ti seme seje', ki se ti bo v 

večnosti lepo razcvetelo, uči me svoj izgled pasne 
mati; ti si že veliko storil, jež malo. In ako bi 
mi kadaj serce vpasti utegnilo, hočem k tebi priti 
se med otročiče vsesti, in hočem biti kakor oni 
poln tipanja, vére, ljubezni in vse hoče‘rn s posnemanjem tvojiga izgleda in tvoje stanovitnosti oživiti .” 

To je bil velik praznik za vse otroke v vasi. 
Ljubili so že poprej Ožbeta in njegovo ženo iz 
serca. Zdej pa, ko so vidili , kako še celó gospod 

fajmošter njih učenika spoštujejo, so ga pa še boljčastili in ljubili . 

Gospod fajm4ter so bili komej pol leta na ti 


fari, in so bili že serčni prijatel in svetovavee skoraj vsip družin. Oni so vselej nar boljši svét, r~ar 
gotovši tolažbo dali . Vtrudeni in z nadlogami obloženi so dobili pri njih pomoč. V hišah so govorili , 
kakor pravi prijatel . Ob nedeljah pa se je ljudé m 
vedno dozdevalo ; kakor de bi bili ljubi gospod 
umeril in de jim kakor poslanik iz nebés v cerkv i 
pridigova, ki jih hoče seboj v večni raj peljati . 
Tudi siromak= so veliko dobriga storili, pa tako 
skrivaj, de se je komaj zvedilo . In kjer so bolnik i 
bili tam so . bili gotovo tudi fajrnošter. Domá so 
iméli majhno apoteko, polno domačih zdravil, s kter o 
so večkrat pomagali . Zdravilske bukve so radi brali ,
in kjer jini je vést pripustila, so zdravnika namestovali ; v hujših boleznih pa so beri, po zvedeni 
ga zdravnika poslati ukazali. Tako niso bili samo 

duhovni, temue tudi telesni zdravnik svojih ovčič . 
Zavoljo tega so veliko va-nje zaupali in jim v vsi m 
pokorni bili. Tako so delali kakor Gospod Kristu s 
in njegovi učenci, ker so bolnike ozdravljevali i n 
Božje kraljestvo oznanovali. 

Tako se je zgodilo, de so nevedne ljudi 

zih vražnih domišljenih ali večkrat zlo škodljivih 
pomoekov v boleznih odvadili . Sadaj ni nihče več 
po škapulirje , nihče k rabeljnu, h konjedercam, kbabam hodil po zdravil ali svojo vodo kazat. Zakajza zdravila in trud niso nič plačila terjali, pa bol jso pomagali, kakor rini . Kadar je pa kdo zlo in 
nevarno zbolel, so ljudem svetovali, de so mogli v 
mesto po skuseniga in učeniga dohtarja iti. V začetku se jih je veliko branilo in več zaupanja v 
kako staro babo ali v kakiga sleparskiga ogledovavca 
vode imelo , kakor v kakiga pokeniga mota, ki se 
je zdravilstva učil, ali pa so od eniga dohtarja k 
drugirnu letali, in če kakošno zdravilo v enim hip u 
ni pomagalo,so vse pomoeke mešali, tako de je 
bolezin se hujši biti mogla. Gospod fajmošter so pa 
vedili ljudém oči odpréti, in jim resnico povedati. 

e veliko druzih reči so znali, ki bi nihče ne 


bil mislil. Zveden ébelar so bili in se s čbelorejo 
prav umno obnašati. Tode svojih panjev niso dolgo 
sami obderiali, ternuč so jih nar bolj ubožnim farmanam v dar dali in jih učili, kako te koristne živali rediti. Samo to so si izgovorili : nove róje loviti in jih tistim ljudém dati , ki še nobenih nis o 
imeli. Tako so sčasama skorej pri vsih hišah ebele 
imeli. In ker so se gospod fajmošter na cbelarstv o 
dobro =Mi, so se tudi čbele vsim dobro redile . 
1[edú in voska so zdej veliko v mestu prodali i n 
lepih denarjev skupili. In tako je jela zlat, Vas 
zavoljo ebelarstva po celi deželi slovéti, tako de so 
is daljnih krajev prišli kupci in ceno voska in medi l 
v vasi dražili, zato ker je vsak zlato - Vaški me d 
hvalil. In taká so si čede napravili, kteriin ni bil o 
ne polja ne paše treba; s svojimi nježnimi krilci s o 
čez polje in gojzdove rojile in svojini gospodarjem 
zlato v hišo nosile. Kakor so gospod fajmos'ter eno 
n drugo reč po hišah popravili, tako so tudi pr i 
cerkvi veliko storili. Tukaj jih pa je tetko stalo ,
zlasti zavoljo starih ljudi, ki so se terdovratno st a 
riga del-žali. Kadar so v cerkvi péli, ni bilo petje , 

temue vpitje, brez vsiga soglasja . Vsak je po svoj i 
moči vpil, s svojim sosedam na skušnjo , de so 
skoraj okna popokale in de se je zidovje treslo . 
l.ijudjé so se včasi tako napihovali, de so bili kakor 
'

skerlat v obrazu. rudeei. 

ie Ožbé jim je velikokrat to nepobožno vpitj e 

očital, pa bob je v steno metal in premalo so g a 
čislali. Zató ni maral za stare ljudi in se je inlajrših otrok bolj del-žal. Te je učil lepo, prijetno 
čveteroglasno péti, de jih je bilo lepo poslušati, p a 
mislili so , to se že da v šoli v cerkvi pa ne, in 
so zopet po starim kričali. Gospod fajmo~ter so pa 
drugači storili. Ako ravno so stare pésmi v veliki 
časti imeli, so vunder tudi nove pesiinske bukvice 
med ljudstvo delili, v kterih so bile lepe pesmice 
za take priložnosti, za ktere starih pesem niso imél 

In te bukviee so bile tiste iz kterih so otróci 


davno v šoli peli . To je starim ,Zlatova',sčanam 
dopadlo , kér jim bukvic ni bilo treba plačati . 

Ko ic ze veliko tednov in mescov preteklo s o 
gospod fajrnošter eno nedeljo lepo pridigovali, d e 

je petje pri očitni službi božji lepa reč . 

Pravili so od kralja Davidoviga petja in od 
Aleluje angeljnov pred sedežem božjim. In vsak 

kmet je čutil, de doslej ni s pravo pobožnostjo pél ,
kakor angelji pojó. Potem so rekli gospod fajmošter 
k sklepu : ,,zveličar je rekel : Pustite otročiče k 
meni priti, in ne branite jim. Tako tudi mi ne bra-

Tlilno svojim sinovam in hčeram k zveličarju iti 

Vsako nedeljo naj, preden mi zapojemo, pesmic o 
iz novih bukvic k zbujenju naših sere zapoj á 

nedeljo pervič . 

Tako so fajmoker pridigovali . V nedeljo je bil a 

vsa cerkev polna ljudi, in na černih tablah cerkvenih vrat je bila pesem iz novih bukvic, po tem pa 
ena stara pesem napisana . Ljudjé so sami nove 
bukvice seboj prinesli . In zaglasilo se je petje mladosti kakor angeljsko petje po cerkvi . Ljudjé so se 
tako omečili, de so imeli solze v očéh in vnete 
serca. Nekteri izmed starih so tiho in skrivaj lepo 
pesmico z njimi peli. 

Potem je vsa srejna staro pesim zapela. Gospod fajmošter so pa e poprej rekli : ,,Vi možjé ; 
bubi bratje, in ve keršanske žene, ne pozabite ,

de je Bog vsigapričijoč, in sliši vas, akoravno milo 
tiho pred njim pojete kakor Davidova harpa . Tako 
so rekli. Srejna je pela in tako zlahkoma, de se je 
čveteroglasno petje mladih glasno in natanjko iz 

med petja razločilo. To je bilo prav ljubo slišati . 

In če se je kaka stara baba preveč zaderla, jo j e 

sosed pod rebro sunil, de naj petja ne kazi . 

Tako je bilo več nedelj. In vsako nedeljo se je 
več starih k petju mladih pridruži'lo ; dopadlo jim 
je zlo. Nazadnje je vsa srejna tiho z njimi pela, a e 
gospod fajmoker . 

Kadar so kaki ptujci iz mesta ali iz bližnjih 


sosésk v zlato Vas v cerkev prišli in tam pri služb i 
Božji bili, so se veselja zavzéli . In pobožnejši' so 
molili, kakor kje drugjé. In v celi deželi so 

Zlatovaseane hvalili' . 

19. 
Kaj od Zlatovaseanov v deieli 

govore. 
V mestu in v bližnjih vaseh so imeli od zla-. 

tovasčanov veliko govoriti. Te ljudi so doslej zmeraj capine imenovali, so bili znani pijanci, zanikerni 
ptiči , dolžniki, kterim ni bilo eniga vinarja upati . 
Zdej pa se je vsim čudno zdelo, de v njih vasi ni 
bilo; kako pri ubozihljudéh. Njih hiše so bile čedne 
in snažne, ravno tako je vse po ulicah pospravljeno bilo, za hišami in v vertih . Poleti so bili mozjé, 

žene in otroci , Že zgodaj Da polji . Til so eni gnoj

nosili in trosil, drugi so pičli . Zmeraj so imeli kajopraviti. Veselje jih je bilo delati viditi . Vse se jim 
je ročno odsedalo. Ako je bilo v mestu delavcov 
treba, so nar rajši po Zlatovasčanih popraševali . 
Kadar so mestne gospe v terg šle nakupovati, s o 

nar rajši od Zlatovaséank kupovale. Zakaj te so 
bile zmeraj lepo snažne, v poperilnih belih oble

kah, čednih srajcah in z belimi rokami, de je veselje bilo, od njih masla, sočivja, prediva in druzih reči kaj kupiti. 

De so Zlatovaséani revni bili, je bilo znano. 

Pa od dolgov so pošteno ob dnevu obresti plač e 
vali. In nekteri so si že clo toliko pridobili, de s oŽe v mestu kaj maliga denarja izposojenega imeli. 
To je storilo, de so jim ljudjé radi upali in verjéli. 

Kadar sta Gospod fajrnošter in šolmo.ister Ožbe z a 
kakega Zlatovaseana govorila, so rajsi kakemu takimu posodili, kakor v druge soseske . In denarje 
so rajši za manjši obresti posodili, ker so vedeli

,

de so jim gotovi . To je Zlatovasčanam marsikajdobičkov dalo. Zakaj svoje dolgove so plačali, kje r 
so mogli prevelike obresti od sto dajati in so raji 


tam dolgove storili, kjér jim je bilo men) plačati 
treba. Zlato vas so ljudjé po deželi mnogo obsojevali. Rekli so sicer povsod, de imajo Zlatovasčani 
prav umnega fajmoštra in brihtniga šolmojštra, p a 
vunder vse jim je bilo le zastavica, ktere ni nihč e 
prav vganil. Zakaj fajmošter in solmojšter — s o 
rekli — vunder ne zamoreta vsiga ; in vsak fajmošter 
v deželi se je tako modrica mislil, ali pa še modrejiga, kakor sta bila fajmošter in učitelj v Zlati 
Vasi. To jim je dalo veliko misliti. Sosedni kmetje 
so naravnost rekli, de je copernija, vmés. Slišali 
so, de zna Ozbé zlato delati in de tudi Zlatovaseane tega uči. Nagajali in dražili so jih tedej d e 
znajo zlato delati . 

Pa rés je bilo čudno, de so Zlatovasčani reč i 
v terg prinesli, od kterih niso vedili ljudje, od kod 
de jih imajo. Njih sočivje, njih sadje, njih predivo , njih konopnjina , njih žito , vse je bilo dobro . 
Otroci so še celo silno lepe cvetke prodajali in v 
mesto prinesli. Sadja , precejeniga medil in voska 
so imeli več, kakor vse vasi okrog Zlate vasi skup . 
Dobro se je vedilo, de nimajo veliko živine, nekteri kmetje so imeli kaki dve kravi in kaki dve 
kozi. Pa vunder so prinesli ubogi Ijudje , ki so en o 
samo kravo filial` 3 velike hlebe sira in siroviga eistiga masla na prodaj. Neverjétno je bilo, kako ena 
sama krava toliko sira dati zamore. Ravno tako so 
imeli Zlatovasčani v jeseni vselej nar lepši sadje ,
ilahne jabelka in hruške, kakoršnih nikjér nis o 
iméli. Od kodi je to v tako malih letih prišlo ? 

Zlatovasčani so se mogli sami smejati , kadar 

so svojo vas zavoljo tega zl a t n a r s k o Vas ime

novati slišali. Zakaj Ožbé se je umel rejo sadja i n 
kjer je v mestu v vertih imenitnih gospodov z a 
žlahtno sadje vedil, je šel k njim mladik prosit . 
Potém je imel mladih ljudi pri sebi, ki so se od 

njega drevje cepiti učili. Prav po vertnarsko so s e 
sukali. Posebne nože so za to imeli. To viditi je 
hotel vsak sosed tudi v svojim vertu in na svojim 


polji bolj ž'lahtniga drevja imeti. Cepili in sadili so, 
de je bilo veselje. Nekteri kmetje so si divjih zasajencov iz gojzdov prinesli in jih požlahnili. Drugi 
so semena vsejali in drevesa zredili . Vsak je hotel 
bolje storiti in bolje iméti, kakor drugi. 

Zdej so v mestu lahko spoznali, zakaj de ima 

o Zlatovaséani vsako léto lepši sadje in vsako léto 
več, za ktero so v dobrih letih toliko denarjev ster 
žili. To ni bila copernija. Pa malo živine imeti in 
vunder veliko sira in masla narediti, to je bilo pra v 
res umetno ! 

Te umetnosti se je Oibe v neki vasi učil, k 
je na vojski bil, in jo je seboj v zlato vas prsn e 
sel. To je bilo prav čudno. Ljudjé ga v začetku 
niso hotli poslušati ; nazadnje so mu bili pa prav 
hvaležni. Delal je pa tako le : 

K svojim prijati= je šel , ki so bili z njim v 
zavesi, in ki so krave imeli, in jim je rekel: Od 
vaših krav imate malo prida. Krava mora v létu 

nar menj petdesét do sto goldinarjev dobička dati . 
Ako me hočete ubogati, vam hočem to razodeti. Povejte tó tudi drugim, ki imajo krave. Nar men.) kipdesét do petdesét krav mora vkupaj biti, de je kaj : 

Ko so stirdeset do petdeset krav skup spravil i 

jim reče : „Zdej pa že bo !” Pripravniga, poa'tenig a 
planinca je poznal, ki je znal pinjiti in sir delat i 
de je bilo kaj. Temu dve stó goldinarjev plačila na 
léto obljubi ; zató bi si mogel pa luč, sukno in p o 
mivavne cunje sam napravljati , kterih bi pri nar e 
janji sira in za čejo posód in blaga treba bilo. Po

o in soli je (>bé, na rajtingo deleznikov sa m 
napravil, izmed deležnikov so bili pa trije zbran i 
za pervo léto , ki so na to reč gledali. 

v hiši nekadanjiga kerémarja Orla je bil na r 
bolj pripraven prostor sir delati, dober hladen hra m 
in velik kotel v prostorni perilnici. Gospodar je dal 
ta prostor, zakaj pet krav je imel in sam je hotel 

to reč poskusiti in viditi, kaj de bo iz tega . — 
Zdej so mogli vsi za derva skerbeti . Dobili so jih . 


Potém je Ožim en dan odločil,- in vsi , ki so k ti 
družbi pristopili,,so mogli mléko v silno čednih posodah prinesti. Ce posoda ni čedna bila, pa ni planin.ec mléka vzél , to je bila postava. Pozneje so 

e bolj ojstro postavo naredili . 

Planinec je mléko zmeril in je pod vsaciga im é 
zapisal, koliko de je prinesel . Tudi je znal vsa k 
za-se zapisati. Tako so od vsake hiše vsak dan 

zjutraj in zvečer mléko svojih krav prinesli. Od 
ptujih krav pa ni smel nihče nikakor mléka prinesti. 

Vés mléko eniga dné je planinec v hramu vku p 
zlil, in je iz njega sirovo maslo lin sir delal . To 
je dalo lepih, velicih štruc, verh tega pa še p 

njene vode, ki je poleti zdrava hladeča pijača . 

Zdej se je prašalo : Cigavo je lepo sirovo m a 
slo in sir od vsaciga dneva? Zakaj vsak dan se je 
veliko siroviga masla sira iz mléka vsih kra v 
naredilo. Vsak bi bil rad vse imel, de bi bil berž 
v mesto tekel prodat. 

To so tako naredili : Vse, kar je vkup znešen o 
mléko eniga dné siroviga masla, sira i. t.' d. verglo, 
se je tudi le enimu deležniku na enkrat dalo, i n 

to tistima, kterirnu so bili nar več mleka dolini . — 
Perve dni so res pervi več sira in siroviga masl a 
dobili, kakor so mleka prinesli, zakaj toliko so do 
bili, kolikor se je iz vsih deležnikov storilo. Pa 
zató so za toliko, kolikor so preveč dobili, drugim 
dolžni ostali , in kolikor so preveč dobili, toliko se 
jim je od dné do dné na mléku porajtalo, ktero s o 
prinesli. To je toliko časa terpélo , de so ves dolgvernili in zopet toliko mléka k dobrima iméli, kolikor drugi. Potem so zopet sirovo maslo in sir eni

ga dne prejéli . 

Temeasi je pa tudi tisti, ki je eno samo kravo 
imel, in vsak dan le kake dva bokala mléka pri 
nesel, seasama toliko donesel, kakor vsak drugi , 
kakor se je v družbinih bukvah zapisano našlo . 
Zdej je pridelk dneva, blizo pol druziga centa siroviga masla in sira na enkrat prej& 


Sirovo maslo je vsak lahko koj tisti dan seboj 
vzel, ko je bilo spinjeno. Sir so pa toliko časa v 
hramu pustili, de se je dobro usedel in dober po 
stal. Vsak je mogel tisti dan, ko je pravico dobil , 
iz mléka storjeno blagó prejeti, planincu pri delu 
pomagati, in čedne obrisala (antlje), rijuhe, in česa r 
je bilo treba, pripravljati . V začetku niso Zlatovaseani ti reči ničkaj upali, ker je vsak mislil, d e 
bo premalo dobil. Kadar je pa kdo svoj del sira in 
siroviga masla prejél in prerajtal, koliko mléka d e 
je dal , ga je zlo veselilo . In vidno se je 'že kone c 
perviga léta , de tako po srednji meri vsaka krav a 
lep dobiček da . 

Spoznali so pa tudi kmalo od kodi to pride . 

Zakaj če je bolje mléko in če ga je več, bolje j e 
blagó. Kaj taciga ena sama hiša s svojim mléka m 
ni mogla dostati. — Dalje so sicer po hišah marsikter bokal mléka domá potratili , zdej pa so g a 
v hramu pri planincu na obrest dali. Sicer se je 
veliko časa zgubilo ali pa ni bilo časa, sir delati ;
zdaj se je to samo dalo. Sicer je vsak pri kuh i 
več derv požgal ; zdaj so se derva varovale. 

V začetku so nekteri Zlatovasčani s svoji m 
mlékam goljufati poskušali ; pa kmalo so tako ojstr e 
postave dali, de ni nihče več na goljufijo mislil 
če ne bi bil ob vse svoje mleko prisel ; in se clo 

iz družbe sunjen bil . 

Ta naredba je pa še dobiček dajala, na kteriga poprej nihče mislil ni. Namreč, ker bi bil vsak 
rad veliko sira in siroviga masla dobil, je vsak svoj o 
živino bolj oskerbljeval, kakor poprej ; je dobro 
senó zasejal, ki je veliko mléka dalo, se je po bol jmolznih kravah ozeral, namesti malih slabih, ali j e 
pa dve kravi kupil, ko je poprej le eno imel . Ker 
je vsaeimu na tem ležeče bilo, de se ni mleko o d 
bolnih krav ali pa od mladic dajalo, so imeli izvoljeni trije ogledniki pravico, vsak čas v hleve iti ,
in dolžnost, vsak po pol léta na to paziti. Tako sotudi za zdravje Živine skerbéli . 


67 

20. 
Od novit„a iupana in od Brenceljna. 
„Ožbé zna vunder le coprati!” so Zlatovasčan i 
vselej rekli se smejajoč, kadar jim je zopet kaj 
koristniga povedal. Vse se mu je skoraj po sreči 
izšlo, kar je začel ; zakaj nobene reči se ni brez 
premiselka Ml ; nikoli se ni prehitel, temu'é je vs e 
dobro prevdaril, in si ni nikoli več na ramo naložil, kakor je nesti zamogel. 

Pač lahko bi si bil kdo mislil, de je Ožbé seb e 
in svojo drago ženo z delam preobložil. Nikakor 
ne, — vselej se je tako previdil, vde so mu lahko ,
drugi nekaj dela prevzéti mogli . Se celi') v šoli ni 
imel ravno preveč opraviti, zakaj prebrisaniga kinetikiga sina Janeza Vesela po imenu, si je zat o 
izučil. Revnih staršev je bil in Oibe mu je dal stanovanje in živež iz občinske kuhinje, in učil ga j e 
mnozih potrebnih reči. Ožbé je imel svojiga Janeza prav rad, in ta je bil v šoli tako pripraven ,
otroke učiti, de je bil Ožbetu ves enak. Tudi otroci 
so ljubili Janeza, ker je bil prijazen, in še lož e 
so se skoraj pri njem učili,, kakor pri Ožbetu. Ta 
je veasi cele dni na polji in v vertu delal in se ve 
selil, viditi, kako se v vasi seasama vse prenarej a 
in popravlja. 

In res je bilo čudno viditi, kako so se ljudj é 

ki so poprej reveži bili, sčasama iz dolgóv skopali 

in svoje hiše bedake naredili ; in nasproti, kako so 
poprej premožni kmetje, ki so pri starih navada h 
ostali, séasama obdali, ker so svoje premoženj e 
zanemarili, zatopil, zapili, zapravdali, zaigrali. 

Dva in trideset tovarsev se je zvesto in teriln o 
Ožbeta deržalo, ki so bili povsod pervi, kjer je o n 
kakošno novo napravo vpeljal. Njih izgled je po 
tem veliko sosedov spodbodli, tudi tako storiti. IVIla

denči, ktere je Ožbe ob nedeljah učil, in deklice ,

ktere so se pri Lizi 'ivati učile, so tudi svojim 

starkm veliko k dobrirnu pomagale. Nekteri pa se 


OS 

niso dali po nobeni cent poboljšati in so potepuhi 
ostali. Glava vsiga hudobniga ljudstva je bil Brencelj. Ta se je vsirn novim naredbam zoperstavljal . 
Preklinjal je vedno tiste, ki so kaj noviga omislili , 

rekoč', de se vera spodkopuje, de mora drugaer 
priti in de tako ne more dalje ostati. Pa gospod 
fajmošter, ki so ga večkrat obiskali, so ga berzdali, de ni mogel, nič hudega storiti. K temu je 
tudi pomagalo, de je Brencelj svojo nar veei podporo, namreč tretjiga župana, iz svoje strani zgubil. Ko je namreč ta vidil, de njegovo gospodarstvo 
omaguje, je iz nevolje začel pijančevati., tako de 
ni bil. nobeni dan trezev. De bi zopet naglo obogatil, je začel v več loterij staviti, in je tako vs e 
denarje zastavili de je čisto na suhim ostal. Zdej

o posodniki prisil, kterim je bil dolžan, in so mu 
vse vzeli do posledniga žeblja. 
Novih županov je bilo zdej tréba. Ljudstvo v 
vasi se je v dve plati razdelilo . Potepuhi so kotl i 
imeti eniga ali dva svoje enakosti, kterim so bil i 
dolžni, pošteni jih pa niso 'hotli iméti. Veliko prepira je bilo. Nekteri so gospod fajmokra za svet 
prasali, ko so jih po svoji navadi obiskat prišli . 

ni pav, so jim odgovorili rekoč : 
„Čudno se mi zdi, de se nihče pokeniga noži ,
ne spomni, ki vam je ze toliko dobrega storil, k i 

tako moder, priljuden in delaven. Ožbalta mislim,

če tega izvolite, praviga zadenete. Res je, de ni 
izmed tistih, ki so časti željni . Pa ravno zavoljo 
tega zasluži, de ga obrajtate. Zakaj tisti, ki so 
časti in ki druge spodriniti hočejo, imaj o 
dr e namene. Napuhnjeni so časti zeljni, oni 

zelé„ kar je srejni k pridu, temue kar njih o~abnosa ~L Dalje so rekli : ,,Dobro je sicer premonega moži župana narediti, pa ne bogastvo 7 

temue nesamopaánost je narveeji čednost. Gorje 
srejni, ki taciga izvóli. Zakaj oblastnika in sodni 

ka narede v njegovih retah in po svoji neumpot njegovi suni. Tega bi 'finali rajši 


voliti, ki tudi terdos *ga posodnika in boga 
Unca berzdati zmore ." 

e dalje so d jali : „ ,Dobra glava veliko stor i 
pa pošte-no serce se vee . Zató prašajte poprej : ali 
je ta ves posten, dobrosereen mož? Potem prú'ajte : 
ali je dosti prebrisan in ali ni nobenimu bogatineu 

nič dolžan? — Srejnski župan mora samosto'

jn biti ;
sicer ni on, temue njegov posodnik, kteriga se boj i 
je župan vasi.” 

Ni ravno težka reč, nar vrednišiga mozá izvoliti. Pomislite le, kteriga mož, bi vi na svoj i 
smertni postelji nar rajši varpa svojih vdóv in 
zapušenih sirot izvolili, prepričani, de bo za srečo 
vaših skerbel. In tega izvolite župana." 

»Ce je v kakim. kraji več poštenih, dobrovoljni h 
županov, ki krivico sovražijo, se človek v vsi m 
lahko dobro 'posvetje. Ena sama dobra glava je 
dosti. Tri dobre glave brez d o briga serca se 
vkupej ne bodo terpele . Zakaj vsak hoče po takim 
bolj umen biti, kakor so drugi; in tako se razprej o 
in zavoljo njih pride tudi razpor med srejno . " 

,,Povejte mi : kdo je nar boljši oče svojim otrokam ; poln ljubezni in vunder ne premehak, ojste r 
in vunder ne terdiga serca? Ali' pa povejte mi : kdo 
je nar boljši gospodar, komur posli radi služijo 
kteriga ljubijo, kteriga se pa vunder tudi bojijo ,
ki v svoji hiši vse dobro vlada in vodi, brez hrum a 
in ''uirta, brez krega, brez jeze, in de se vunder 

vse v lepim redu godi? — Tega postavite gospo

darja cele srejne ! 
Takó so govorili modri gospod fajmošter in vsa k 
zdej drugaei mislil, kakor poprej . In ko se je 

srejna zbrala, dva župana izvoliti, so večidel vs i 
kotli imeti, ne očitno voliti, temue de naj vsak 

svojo misel, na zavitim popirji zapisano da, de 

nihče ne ve, kdo jo je dal, de vsak prosto in bre z 
straha tega voliti more, kteri se mu nar vrednffi 
zdi. Brencelj se je hotel sicer tega braniti ; zakajsklenil je že, kdo de mora po njegovi glavi izvoljen 


biti , in rad bi tudi tiste poznal, ki so z njim in 
kteri so zoper njega. Pa serditi oroslan ni nič 
opravil. Volitva je bila po pisanih listkih — in v 
pervi volitvi je bil Ožbe 9 v drugi pa mlinar 
L j ub o m i r župan izvoljen. Mlinar pa ni hotel župan biti, ker je bil Ožbetov tast ; to ne gré — je 
djal de bi iz ene žlahte dva župana bila . Torejso namesti mlinarja U r h a Mo č n i k a izvolili, tihiga, pridniga uinniga molá. 

Brenceljnu, to volitev viditi, je bilo vse pisa

no pred očrni. Upal je se 9 de se bo Oži) e tud i 
branil župan biti. Pa( goljufal se je ; OŽbe se je 
srejni za zaupanje zahvalil in svojiga ljubega J a

n ez a V es é l a prihodniga 'olmojštra priporočil. In 
Vesel je šolmojter postal. 

Brencelj je šel, kakor de bi se bil vés sve t 

čez-nj poveznil, z ornotno glavo domú. Domá je 
nar pervič nad mačko svojo jezo spustil , ki mu j e 
prilizovaje se med noge prisla ; potem nad psam ,
ki je prijazno vanj skakal ; potém nad keršenco ,
ki ga ni koj umela 9 ko je kozarček Zganja hote l 
iméti 9 potem nad ženo, ko je rekla, de je U r h 
Močnik pošten mož. 

21 . 
Srejnskl hlev se mora delati. 

O jojinini! O jojxnini !je zdihoval Brencelj i n 
se za usest praskal, kolikor krat se je spomnil, d e 
je Oibé župan postal . Pa pomislil se je, in naravnost je k Oibetu tekel, ga objél kakor svojiga to

varša, rnu srečo vošil ter rekel : »Sadaj hočeva obá 
prav dobra prijatla biti in živéti kakor brata." 

Liza se je čudila nad to naglo Brenceljnov o 
prijaznostjo , in ko je odšel, reče : ,,%bé, Ožbe ! 
Ko bi ti le ne bil postal! Brencelj je zaviden možin jamo ti bo skopal in te va-njo pahnil . OŽbe 9ljubi OŽbé 9 vari se Brenceljna ! 

Oibé pa odgovori svoji tenki . Brencelj ni ser. 


dit oroslan, vidim, de je le strahljiv, priliznjen ,

zvijačast maček. Pa porezati mu hočem kremplje ." 

Ko so se župani s srejnskim pisarjem pervi pot 

zbrali, hočeta Urh Močnik in O ž bé pred vsim i 
rajtinge in srejnske bukve viditi . Pa vse nerodno 
je bilo. Veliko reči ni bilo zapisanih. Srejna je bila 
blizo sedeln tavžent goldinarjev dolžna, skoraj polovico Brenceljnu, ki si je po pét od sto jemal, on 
pa si po tri ali štiri na sto sposodoval . Letni davki 
od srejne so bili večidel za potroške,trud, oglede ,
za obhode in druge reči dosadanjih zupanov razdani. Posebnih rajting čez te reči ni bilo, vse j e 
bilo pri eni meri zapisano. Ravno taka je bila z 
bolnišnico (špital) in s siromašnico . Z rajtingami 
za vdove in sirote je bila ravno taka. Iz gojzdov 
so dreva sekali in prodajali, kakor se jim je ljubilo,
kakor so rekli v srejne prid — brez de bi s e 
bilo zdej vedno,' kani in koliko. Kolikokrat se je 
Brencelj sam bahal: „Moja sekira je že več drevja 
poderla, kakor je nar bolje pohikvo v deželi vre 
dno.” — S srejnskim poséstvam so gerdi gospodarili, gerdá ravnali, pa vidno se je, de gospodj e 
župani sami sebe niso pozabili. Pokazalo se je celi),
de so za tavžent goldinarjev velik kos srejnskiga 
svetá prodali, de so ga župani sami kupili, denarjev ne plačali in v petih létih ne naložili. Dalje ,
de je Brencelj že pred enajstimi léti, z dovoljenje m 
svojih prijatlov zupanov , štiri tavient goldinarje v 
na posodo vzel, v imenu srejne ; de je zató srejnske gojzdove zastavil, de je srejna obrest me d 
druzimi davki plačati mogla, in de je znesek v pesteh zupanov ostal . To je bilo Obetu preveč, zat o 
je rekel : Niso me med srejnske župane posadili ,
ampak v srejnski hlev, ki je poln blata in pogube. 
`pode hlev, hočemo skidati, in smerdi naj po celi 
deželi. Vi, ki ste župani bili, niste za sremsk a 
srečo skerbeli teinuč za njeno nesrečo . Vi 
očetje vdov in sirot ste sebi izročenim otroka m 
kradli in ubogim ljudém p1esijiv kruh metali ko 


ste sami iz njih premoženja sl z vinarn in s péče 
nem mesam trebuhe pasli . Tistiga, ki je na polji dve 
repi ukradli, ste v ječo vergli, sami sebi pa mehke 
postelje kupovali z denarji , ki ste jih srejni vzéli . 
Vi gadje, ki vedno véro v ustih nosite, v persi h 
pa hudiča — resnično , resnično , žeti morate, ka r 
ste sejali : ubožtvo za ošabnost, kol za napuh!" 

Brencelj to slišati, ves ostermi, de se mu je 
serce treslo. Na svoje nekdanje tovarše se izgovarja in pred Ažbeta z vekam in krik= na kolen a 
pade in ga prosi pri Bogu in pri vshn, kar j e 

svetiga, ga ne nesrečniga storiti . 

Pa Ožbe je še tisti dan visoki gosposki pisal , 
in ji vse razodel. V vsi vasi je bil pa strah in tre 
pet : zakaj toliko goljufije bi si ne bil nihče pri nekadanjih županih mislil. Veliko jih je bilo, ki še 
verjeti niso kotli in so Ožbeta opravljivca in hudobnika zmerjali, ki hoče sebi čast, nedolžne ljudi 
pa nesrečne delati. Brencelj je po vasi divjal i n 
pri svojih prijatlih mnogoterih pričivanj iskal, d e 
bi zoper nar h7 jši obdolženja gotov bil. Tode njegovi nar veči prijatli so z ramami majali in se v 
nič niso kotli vtikati. In prej, kakor je mislil, je 
prišla gosposka na pregled . Zdej so se nesramnosti pokazale. Brenceljna so vklenili, de bi ga sodili. Odstavljen je bil in v ječo veržen. Iz njegovi-
ga premoženja so veliko povernili, ker je srejn o 
goljufal. To je bil konec napihnjeniga Brenceljna ,
zakaj krivično blagó ne tekne dobro, in ošabnos t 
se poniša . 

Ožbeta so perviga župana postavili in mu po

'teniga možá iz vasi za' tretjiga tovarša dodali . 
Cez te strašne prigodbe so gospod fajtnoker lep o 
nauka polno pridigo ,naredili. Rekli so : ,,Ce imajo 
starši spridene otroke, niso samo otroci, ampak tudi 
starši zavolj slabega skerbenja krivi . In če se v 
kaki srejni sramota, uboštvo in hudobije narašaj o 
jo to znam*, de tudi gosposka ni kej prida in d e 
je nesreče kriva. Pa Bog vsaeimu sodni dan, p4'ljé I 


22. 
Dolgovi. se morajo plačati . 

Oibe je imel zdaj silno veliko opraviti. Nihče 
ni vedi!, kaj de počne. Zdej je po polji letal, zdejje bil cele dni v gojzdih zdej zopet v mestu. 

„Oh, ti ubogi Oibé!” — je njegova žena zdi

hovala, kadar mu je zvečer pred vas na proti tekla 
in ga sprejela, „zakaj se tako ženeš in martrú' ? 
Nazadnje te vunder nič druziga ne čaka kakor nehvala in sovražtvo za vse tvoje prizadevanje.” 

Oibé ji odgovori : „Nehvaležnost je denar, s 

kterim ljudstvo nar rajši plačuje . Kdor je v srejni 
župan postavljen, naj na Boga in na svoje dolžnosti misli, ne pa na plačilo in hvalo . Glej, ljuba dušica , Bog gotovo tudi enkrat dobro plača, kako r 
vse hudo tépe.” 

Tako je govoril Oibé in storil, kar je imel,

Pokazalo se je, de je srejna še čez sest tavzent 
goldinarjev dolina, nekaj se iz časov vojske in 
dragine, nekaj pa zavoljo slabiga gospodarstva nekadajnih županov. — Noč in dan je Ožbe mislil ,
kako bi se ubogi Zlatovasčani te nadloge al i 
kako bi se saj dolgovi pomanjšali . In ko je mislil ,
de si je pravo izmislil, svoj namen svojini tovaršam 

razodene ; po dolgim posvetovanji so rekli, de j e 

dober, in so ga poterdili, rekoč : „Bog daj, de bi 
bili dolgovi ie poplačani, de bi saj vsakdo vodi l 
koliko ima lastniga in de mu ne bilo treba zmera jin ziniraj na dolg misliti.” 

Potem so sklenili, vse zemljiša vsaciga gospodarja v vasi pregledati in preceniti, de bi se vedilo, koliko ima vsak in de bo prihodnjič vsak p o 
pravici svoje davke odrajtovati mogel . Vsak je mogel župan= povedati in spričati, koliko ima dolg a 
na hiši in na svojim posestvu, in to je bilo natanjko v bukve zapisano, po kterih je bilo premoženje vsaciga prevdarjeno. 

V nedeljo po službi Božji je Ožbé s svojima 


74 

tovaršama pred zbrane sosede stopil in rekel : „Moz'jé, 
ljubi sosedje! naša vas ima šest tavient in 'tiri sto 
goldinarjev dolgá. Denarja imamo nekaj iz bližnjih 
mest sposojenega, nekaj smo si ga pa tukaj v vas i 
sami sebi za senc; , oves, voznjo in druge potreb e 
dolini. Kar imamo drugam plačati, od tega se bomo drugo dot pomenili . Zdej se bomo od tega pogovarjali, kar je srejna sama sebi dolina .” 

',Mnogim izmed nas je srejna še za slamo, oves 

in druge reči od poslednje vojske dolžni. Obresti 
(čimži) se jim sicer plačujejo, pa vunder morajo 
vselej še svoj del k obeinskimu obrestnim števil u 
pridjati. Tako si prav za prav -marsikter plačuj e 
obresti za svoje lastne reči. To ni pametno. Zdejsmo ta dolg med vse sosede po njih premoženj i 
razdelili. Bogate več zadene, uboge menja Tako s e 
srejnski dolg v dolg vsaciga posebej premeni. 
Kdor je po takim toliko dolžan, kolikor ima terjati ,
ta zbriše dolg in to, kar mu gré ; je vsiga prost , 
ne da nič in ne dobi nič . Kdor ima več terjati ,
kakor ima po novim razdeljenji plačati, náj na r 
pervo toliko svojiga dolgá zbriše, kolikor mu je 
srejna dolžna, in naj reee : „Kdo mi bo to plačal , 
kar imam čez svoj dolg dobiti?,” Odgovor je : „Tisti 
naj plačajo, kteri niso v vojski srejni nič dajali. 
Ti so dolžniki, in naj svoj mali dolg koj plačaj o 

ali naj pa od svojiga dolgá po štiri od sto goldi 
narjev na léto odrajtujejo.” 
Tako je 0»e govoril. Veliko jih je bilo, ki od 

začetka tega niso razumeli. Ko so pa previdili, d e 
pri tem nihče zgube nima, so bili vsi prav dovoljni . 
Zakaj bogatinci, ki so iméli nar več terjati, so imel i 
po primeri tudi nar več v srejni dolgá plačati . Tako 
jc ubozim menj plačati ostalo, in vsaeimu se je t o 
zavoljo tega prav zdélo, ker ste se posestva in premoženje po pravici razdelile. V nedeljo se je srejna 
zopet zbrala, in Oibé jim je tako govoril : ,,Možjé,
ljubi sosedje! mogoče nam je, denarje, ktere j e 
srejna, dolžna v bližnjih mestih za majnsi obrest 


dobiti; taká, de bo Zlata vas le dve sto in dvajset 

goldinarjev obresti plačati imela . Pa marsikteriga 
gospodarja bo težko stalo, to, kar bo njemu plača 
ti iz lastniga posestva dobiti. Torej je bolje, de 
nihče od vas obresti iz svojiga premoženja ne plača! " 

Vsi Zlatovaseani se zasmejajo ter reká : „ T 
pravo! to se da slišati ! 

Oibé pak se oglasi ter reče : Možjé , ljubi sosedje, velik kos srejnskiga pašnika imamo se. To 
je slab svét, od živine pohojen, ki nun nič dobička ne da. Vsak izmed vas, kterimu bi ta svét v 
last bil, bi se ga bolje poslužil. Kdo se ga pa zdejposlužl? Nihče. Zakaj bogatinci, ki imajo veliko 
živine in jo poleti na pašo gonijo, imajo gotovo 
zgubo pri nji.. Njih krave ne pridejo zvečer sam o 
bolj kumerne in lačne domu, kakor so zjutraj iz 

hleva- sle, temue tudi gnoj za njive se tako zgubi . 
Ubogi, pa, ki krav ne morejo imeti, nimajo tudi nikakor, sniga dobička od njega . 

Ce bi ubogi kosček poljá tam imeli, in detelj e 
in druziga sena pridelovati 'mogli, bi za svoje živinčeta dvakrat toliko bolj zdrave, tečne kerme ime 

kakor zdej. Torej svetovalno , de srejnski sv é 
(gmajno) v enake dele med sosede razdelimo, d 
vsak s svojim delam ali partam stori, kar hoce. 
Svet pa ostane vedno srejnsko posestvo ; vsak svoj 
del sam v najem (~tant) dobi, in ga ne sme n e 
prodati, ne svojim naslednik= ga dati, ne sice r 
se ga znebiti ; temuč svét vselej po smerti eniga al i 
druziga gospodarja srejni ostane. Srejna ga potéin 
kakilnu mladimu sosedu izroči, ki ima svoje pohištvo, srejnskiga svetá pa še ne. Vsak nekaj inaliga 
na, léto od vživanja tega svéta plača, in s tem s e 
obrest za srejnski dolg plačuje. Tako nihče nič iz 
svojiga posestva ne plača , temuč iz tega, kar im á 
od srejne .” 

Ko je Ožbe govoriti néhal, so začeli, Zlatovas 

'éani memrati, se prepirati, kregati in kričati kakor 

de bi se pobijali ih morili. Zakaj bogati kmetje, ki 


so doslej sami ta svét za svojo živino imeli; raz

deljenja niso' kotli pripustiti , so čez krivico vpili 
in so s tožbo pred gosposko zugali . Drugi so djali : 
Dobro vidimo, de hočejo capine bogate storiti, i z 
poštenih ljudi pa capine . Kdor lina zivino, ta najjo na paro goni : to je stara pravica, ktero srno od 
očetov dobili, in ne damo si je nikakor vzeti ! 

Tode je veči del kmetov, ki niso bili bogati , 
so bili s to razdelitvijo dovoljni ; tako tudi tisti, k i 
so svojo živino v hlevu redili, de so si več vgnoja 
pridobili, in tako se je zgodilo, de so pasovnik 
razdeliti. Koj je mogel zemljomerec priti, ves své t 

v toliko enakih delov razdeliti, kolikor je gospodarjev bilo , in potem so kosove med gospodarje razdelili. Bogati kmetje gredo togotni h gosposki to-. 
žit, de se jim njih pravica krati . Gosposka jim pa 
odgovor da : "Pašnik je srejnska lastnina, ne pa 

posestvo Zlatovasčanskih krav. Torej se sme vsak 
sosed srejnskiga svetá poslužiti, kakor koli hoče. 

Vi možjé pa se ne pravdate za svojo staro pravico ; temuéza svojo zastarano samopašnost , 
in ne spoznate svojiga prida. Zató se odsihmal na 

srejnskim svetu več ne smé pasti. Zdej pa se poberite in ostanite mirni! " 

Bogati kmetje so šli godernaje domú . Zdej

le začnó Brenceljna milovati,, ki je v ječi sedel, 
ter rekó : "Akoravno ni bil ves čist, pa je bil vunder dober mož, stare pravice in navade je varoval ; on ne bil kaj taciga storil . Oibe je Francoz , ki hoče vse prenarediti." 

23. 
4e enkrat dol,,ovl se morajo plaeat . 

Že prihodnjo pomlad je bilo veselje in vriskanjé v nekadanji pušavi srejnskiga svetá. Zakaj 
kjer so poprej le nektere krave kratko, slabo al i 
kislo travo ruvale in pulile, je zdaj bilo, kakor v 
vertu. Rastle so zdaj bob, kinina in konoplja, leča 
in lan. zelje in krompir, detelja in žito, de je bilo 


lepo viditi. Vsak je lahko plačal, veliko za-s e 
prihranil. Še bogati kmetje so svoj dobiček spoznali, ko so se jim oči odperle, kar se večkrat pra v 
težko pri tacih zgodi. Zakaj imeli so dobiček, ne 
le de so imeli živež za svoje krave v hlevu, mlek o 
in gnoj., temué tudi v denarjih. Ce bi bil pa vsak 
pri svoji termi ostal in iz svoje mošnje obsrest za 
srejnski dolg dajal, bi bili mogli oni nar več plačati, tako pa ni nobeden več plačal, kakor drugi . 
To pa e Obetu ni bilo dosti, ki se je zastonj totolikokrat, včasi cele dni po gojzdih medel. V mesto je šel celo k velikimu gojzdniku, ki je bil uče n 
gospod, in ga je po vsih Zlatovasčanskih gojzdih 
vodil in se z njim posvetoval . Ožbe je imel zopet 
nekaj, noviga v glavi, pa nihče ni vedii kaj? Bogati kmetje so rekli : „Dobro vénio, de bomo zope t 

mi terpéh! Pa motili so se ta pot. 

Vsak je bil tedej silno vedoželjin, ko se je vs a 
soseska zopet zbrala, slišat kaj de bojo župan i 
povedali. Oibé vstane in glasno reče : „Mozge, ljub i 
sosedje! Možá brez dolgá vsak v časti inaá ! 
Naša vas je pa še zadolžena. Obresti od dolgá 
plačujemo s srejnskirn svétam. Bolje bi bilo, .de bi 
te denarje sami obderžali, vsak v svoji mosnji, vsajdeset let ali pa e delt . S tem bi si pomagali, ” 

Ljudjé se posmejajo in med seboj rečejo : , To 
ni preslabo.” 

Oibé dalje govori : "Jez in moji tovarši hoče

mo to prevzeti, poroki biti, de se srejnski dolg ve s 

ali večidel plača, brez vaših potroškov, če le pri

volite tri sklepe špolniti! „Oho” zavpijejo bogat i 

kmetje : z , Zdaj borno slišali ! 

Obe reče : »Poslušajte me in premislite dobro,

ali resnico govorim ali ne. V Zlati Vasi je okoli 

sto gospodarjev . " 

To je res!" pravijo kmetje. 
„Vsako gospodarstvo dobi na léto tri sežnje 
(klaftre) derv in stelje iz srejnskih gojzdov. 
res?” 


Kmetje pravijo! „To je tudi res!” 

„In toliko potrebuje vsako gospodarstvo” — reč e 
Ožbe dalje — „nektero več, uektero pa tudi miljki ima živež iz občinske kuhinje . Pa vsi bi si z 
menj dervimi lahko pomagali, če bi jim. ne bilo vsako leto toliko derv treba za peko , za sadje sušiti 
in za perilo. Pomislite, koliko derv se pri toliko hi 
šah na enkrat poŽgé, če v enim samim tednu le pr i 
desetih, dvajsetih hišah perilo imajo ali kruh pekó ! ” 

Kmetje so godernali in djali : joje rés pa brez 
kruha ne moremo živeti in vmazani tudi ne hoditi ." 

Ožbe pa reče : „Veliko srejn je v deželi, ki so 
bolj bogate, kakor mi, in ki imajo tudi vee potreb,
ki pa vundor več prihranijo, kakor mi . Pa ravno 
zatá so bogatejši. Veliko jih je, ki nimajo toliko 

gojzdov, kakor mi, pa imajo vunder dovelj der v 
in jih še kaj prodati morejo. Pa kako tó storé ? 

Več hiš skup imá eno samo peč za kruh péči i n 
sadje sušiti. Vsak prinese svoje testó in svoje sadje, kadar ga versta zadene. In ker se peč ne razhladi, vsak le malo za kurjavo da, in peč ima vedn o 
pravo vročino. To se pravi gospodariti in varovati! — Zakaj mi tega ne moremo? Zakaj Že davno 
nismo tega storili? Odgovor : Ker smo za kaj do 
briga ali preléni ali pa preuéumni bili . Pomislite 
tudi še, kako lahko bi cela vas po kurjavi za pek o 
in sušenje sadja pogoréla. Pomislite, koliko dervbi samo s tem menj poŽgali, če bi manjši, bolj pripravne hišne peči imeli , ki menj derv potrebujej o 
namesti nezmernih ped, ktere moramo iáeti, č e 
hočemo kruh peči in sadje sušiti . D erva žgati 

se pravi denarje žgati!” 

Pri teh besedah so se vsi umni Zlatovasčani 

za ušesmi praskati jeli . 

Tode Ožbe se ni dal motiti, in je dalje govoril : ,,Glejte na desno in na levo . Druge srejne imajo 
že davno srejnske perilniee, kterih se vse hiše p o 
versti posluZijo. Pa zapisati se mora vsak. Tako se 
derva varovajo in vas je v varnosti pred ognjem. 


To nam je znano in hvalimo . Zakaj mora pa pri 
nas ,vsaka hiša posebej še domá prati? — Oginj pri 
pek, oginj pri perilu naše ognjlša dosti prej songe 
in poskodje . Oboje moramo večkrat popravljati. To 
velja denarje. Ce bi srejna občinsko perilnico , č e 
bi cela versta hiš svojo občinsko pee za kruh péč i 
imela, bi se veliko Imenj denarjev izdajalo .," 

Tedaj, ljubi možjé in sosedje! Svétjerno va m 

občinsko péč za peko in za su~enje sadja, i n 
občinsko perilnico napraviti, kakor jih imajo drug e 
soseske. Kar bodo veljale, se bo nor pervo iz 
srejnske mošnje dalo. Mi vsi hočemo pripomožni 
biti z rokami in z vožnjo. Kaj mislite." 

Kmetje so marsikaj mislili . Nekteri so hotli pr i 
starim ostati, nekteri so pa previdni, de bi bil o 

bolje občinsko perilnico iméti . Peči pa niso 
hotli imeti, ker jim niso bile znane . Drugi so pa 
tudi za peci za peko in za sušenje sadja govorili . 
Po dolgim pričkanji so vunder veči del vsi kmetje 
za perilnico in za peči dovoljenje dali . 

V veselim obličjem jim zdaj Oibé reče : jako 
je lepo, moijé in sosedje, vaš sklep vam čast del a 
in vam bo vsinz dobiček prinesel. Zdaj pride po— 
slednje na versto. Prodajte dervaktere si taká 
prihranite in plačujte s tistimi denarji srejnske dolgove. , Poslušajte me in pomagajte mi rajtati ." 

,,Ce vsaka hiša, ki zdaj razun butar pet sežnjev derv požge, v létu s štirimi sežnji prebiti 'no-
re, si bo vsih sto gospodarstev v létu sto sežnjev 
prihranilo. Seženj derv je tri goldinarje vredin, to 
stori v létu tri sto goldinarjev. V desetih létih sm o 
si tri tavient goldinarjev prihranili,, s kterirni več 
ko pol dolga lahko plačamo? ,,Poslušajte me dalje . 
Mi imamo nekaj čez sest sto oralov (johov) srejnskih gojzdov. Kar je deželno poglavarstvo v gojzd e 
živino goniti prepovedalo, vse lepši raste, kakor 
vam je znano. Z gojzdnarjem sim_ skozi gojzd šel. 
Rekel je : Vsako léto se na enim oralu pol seznja 
lesa dorase. Dalje je djal. Taci'ga drevja, ki iz 


debla poganja, bukev, jelš, gabrov, jesenov, n e 
smerno trideset lét posekovati ; veliki hrasti, bukve, 

smereke in kar je za večji pohištje, mora sedem — 
deset, sto in več lét rasti. Torej moramo, če z 
lesam prav gospodarimo, bolj nizke listne gojzdove 
v trideset delov razdeliti, vse gojzde s taki m 
lesam, ki je za pohištva, pa v sto in še več délov . 
Ce potem vsako lélo od vsakteriga gojzda le en de l 
vzamemo, bomo vsako leto enako veliko lesá imeli,
in ne bomo sekali ne preveč' ne premalo, in mi i n 
naši nasledniki bomo vselej dovolj stariga, zrelig a 
lesá posekovati imeli. Še dalje je rekel : De imamo 
v smerečji toliko stariga lesá, de bi se prev,eč za— 
staral in strohnel, če bi po redu sekali. Ce bi v 
nekterih létih ves lés posekali, bi v sto létih naš i 
nasledniki zopet dovolj stolétniga lesá, imeli . — .Mojin mojih tovaršev svet je tedej : če si vsako léto 
sto sežnjev prihranimo, bi si v desetih Iétih tavžent sežnjev prihranili. Namesti de bi pa deset lét 
čakali, posekajmo v dveh létih toliko lesá, plačujmo dolgove, obderžimo obresti sami, in pomagajm o 
si deset lét pri vsaki hiši s štirimi sežnji in z 
butarami v letu ." 

Ko je srejna to govorjenje zaslišala, so se zopet preperati začeli in kričali . Veči del vsi bi bil i 
radi obresti sami obderžali, pa tudi lés. Do terde 
noči so se pričkali, brez de bi bili kaj sklenili. 

24.
Vsak dan gré boljg .
Umni možjé, ki so Zlatovasčane dobro poznali,
so z glavami majali in rali : De bi naai'terdovrat m 
sosedje začeli derva varovati (šparati3, to pa ž e 
ne bo šlo. Obe pa se je smejal in je rekel . "Le 
počakajte! Vsaka dobra reč hoče svoj čas. Ljudjé 
se morajo poprej ees to pogovoriti, premisliti in 
prespati. Zlata *Vas ni bila v enim dnevu zidana. 
Naši kmetje, če se jim kaj koristniga, noviga pové , 

so kakor oteei, kadar kakiga xtezaauiga moiá 


zagledajo. Nar pervič z vpitjem zbeže ;potem ga 

od delječ pogledujejo ; potlej nekoliko bliže pride 
jo, ee vidijo, de ne grize ; poslednjič začnejo z 
njim igrati in so do njegovi prijatli." 

Tako jc Oibé govoril . Temčasi so jeli zidanje 
perilnice in peči pripravljati. Sekali so lés, kaxnnj e 
lomili, pesek in apno vkup vozili, vsi skupej . Gospodarji , kteri so peč za péko in sušenje sadj a 
vkup imeti hotli, so vkup stopili, sklenili, kako s e 
bodo verstili, in nar bolj varni in pripravni krajodločili. Ožbé je dal prav umniga zidarja priti, ki 
je znal nar bolj pripravne ognjiša in peci zidati . 
On sam je šel po mnogih vaséh, de bi vidil, ka

košne imajo tam, de bi tudi v Zlati Vasi tako jih 
zidali. Proti jeseni so že perilnieo in peči imeli 
kterih so se Zlatovasčani z velikim veseljem po 
služili. Zdej so gospodarji prepričani bile , de se 

tako veliko derv prihrani in de se ni ognja bati . 

Pa ena reč se iz druge snuje . Nekteri so zdejsami previdili, de nerodnih velieih peči v hišah ni 
več tako treba, kakor poprej ; de so manj š zadosti, v kterih se toliko lesá ne požge. Ožbé in 
gospod fajmošter sta take majhne pečice imela, v 
kterik se je tudi kuhati dalo . V mestu so imel i 
skorej povsod take. Nekadanji župan Brencelj s i 
je tudi že tako napravil, de je bilo bolj po gosposko. Velik dobiček je bil pri tem. Kar se je derv 
prihranilo so se lahko prodale in denarji shranili . 
Nihče ni mogel Ožbetovih besed pozabiti : D erv a 
žgati se pravi denarje žgati! Bali so se le 
denarjev dajati zidarjem . 

Veliko tistih izmed dva in trideseterih mož, ki 
so bili z OŽbetam v tako imenovani zlatnarski za 

vezi je zavoljo (Meta že v jesenipeči prenaredno, zlasti ko je nekterim bolj ubogim z denarje m 
nekoliko pripomogel. Nek pripraven mestni zidar 
jim jih je prav lično postavil . Zdej naj bi bili vidili kako so sosedje in sosednje iz vsih strani vas i 
prisl' nove peči kakor kaj eudniga ogledovat. Vsi 


S2 

so se smejali, vsi grajali nove peči. Ko je pa 
xnerzla zima z led= , sneg= in z viharjem v va s 
prišla, so se vsi čudili, de so male pečice tako lep o 
gréle. Spomlad so gospodarji, ki so take peči imeli, 
derva prodajali ; to bi bili drugi tudi radi storili. 
Stare, velike peči so svoje prijatle zgubile, in nazadnje je vsak tako majhno pečico imeti hotel . Veljko tistih, ki so jih pri druzih vidili, so si tak e 
peči prav umetno sami zidali, in še marsikaj so 
popravili na njih, kar je vsim dopadlo . Spomladi j e 
neki mož od hiše do hiše po vasi hodil, in rekel : 
„Denarjev sem! obrest od srejnskiga dolga se mor a 
plačati, zató plačajte najemeino (štant) od sveta ,
kteriga vam je srejna v najeli' (štant) dala! ” 

To je bilo hudo, tako na enkrat dva goldinarj a 

in več za nič in trikrat nič dati . Nekteri so rekli : „Vrag vzemi srejnske dolgove!” Drugi so k 
Obetu tekli in djali: »Oče župan, zakaj ne svetjete 
več, srejnske dolgove z dervmi iz gojzdov za vse 
lej plačati? Sprožite , sprožite še enkrat to reč ! 

Ravno tega je Oibe čakal . In ko je srejna 
zbrana bila, je rekel : ,,Vsa soseska želi kakor si m 
slfáal, dolgove plačati. Nihče neče cel seiinj der v 
v letu menj požgati. Pritergajte si saj pol sežnja . 
Tega ne bo pri novih naredbah nihče pretežko občutil. Jemajte tadaj na léto namesti po tri, le p o 
poltretji seženj, toliko časa, de imámo zopet dovoljlesa v gozdu. Tako smo v dveh, treh létih bre z 
vsiga dolgá. 

Čez ta svet so sicer godernjali ; pa vunder so 
storili po njem. Visoka gosposka ga ni samo dovolila, se pohvalila ga je, in blizo in delječ so na 
povedali, de bodo derva sekali. Veliko kupcov .je 
prišlo po derya od blizo in od deljee . V pričo veliciga gojzdnarja so sekali stari, in tudi mladi lés , 
kjer je bil pregost, kakor je gojzdnar ukazal, prodajali so ga pa dve léti, de bi se bolj drago prodal. V dveh létih je bilo šest tavžent goldinarje v 
skepljenih tako de Ai. IM samo srejnski dolg po 


plačan, temuč tudi lepo število je e ostalo, kter o 
je srejna v svoj dobiček razposoditi mogla . 

Zdej je pa Ožbe tudi vélikiga gojzdnarja i n 
visoko gosposko ubogal . Namreč de bi gojzd, ki 
je bil nar boljši kos srejnskiga premoženja, prav 
dobro gospodarili, so po zemljomerca poslali ki j e 
ves gojzd premeril in obris naredil . Veliki gojzdnar je ves gojzd obhodil , in ko ga obide, ga je v 
dele ali s e ee razdelil, in zapisal, kje de se vsako 
leto derva sekati zamrejo, In tako se je za tri 
deset in sto lét previdno. Gojzdnar je župan= 
pisani uk dal, kako de se morajo vsako leto ravnati , 
kadar derva sekajo in nov lés zasajajo . Zupani p a 
so srejni ukazo dali, v kteri je , kakor v postav i 

zapisane bilo, kaj de se mora vprihodnjič storiti 
kadar derva sekajo , darove razdeljujejo , potrebne 
derva odkažejo, kdor zoper to postavo dela, kadar 
se ogledniki gojzdov izvolijo i . t. d ., de se vse p o 
pravici in vsim k pridu godi . 

To je bilo prav posebno dobro . Kadar so v 
gojzdu mesto zadeli „ ki je premalo lesá imelo , s o 
toliko iz druziga vzeli, kolikor je uni premalo dal . 
Oglednika so bolje plaeevali, de je potepuhe in 

gojzdne tatove ponoči in podnevi zalazoval. Vsaki 
dve léti so poljski čuvaji, ogledniki in posestnik i 

i. t. d. gojzde,enjive in senožeti obhodili.,, ogledali 
n popravili ; njim so mogli skušeni. možje in mladenéi pomagati, de so se kaj učili . To je pomagalo ,
de se niso zavolj mej kregali in pravdali, kar j e 
sicer zavoljo nepazljivosti navada bila . 

25. 
V vasi je ''4D veliko rev41ne. 
V celi deželi niso mogli nehati se nad Zlato

vaseani čuditi. Zakaj vidilo se je, kako se je njih 
premoženje množilo . 'Vas ni samo dolgov poplačala,
ternue tudi ljudjé so svoje male dolgove poravnali ,
ki so sicer vsi zadolženi bili . Vsak mestniean, ko 
je kaj denarjev odveč imel, je nar rajsi Zlatovas 


S4 

e'anam posodil , zakaj vsak je vedil de so župan i 
vest irnéli, kadar so zastave cenili, in so dobro 
vedili, koliko je dolgá na tein ali unim zemljišu. 
Tako v druzih soseskah ni bilo ; zató sov Zlatovas

čane povsod nar raji imeli in častili. Ce je kadajkak berač kam prišel in je rekel, de je iz Zlat e 
vasi, se mu je reklo : »Fej te bodi! ali te ni sram 
beračiti Zlatovasean!" Mislili so povsod, de nihč e 

Zlate vasi beračevati ne more . 

Pa motili so se ljudjé. Zakaj v ti lepi vasi j e 

bilo ševeliko revšine iz nekadanjih časov. Nekteri 
scapani ljudjé so bili, ki se niso dali poboljšati ; najbi jih bili gospod fajmošter še tako lepo učili, al i 
jim gosposka žugala, nič ni pomagalo. ljudjé so 
bili v vasi, ki so rajsi postopali , stradali in bera

čili, kakor si z delam mervico kruha zaslužiti hotli . 
Bilo jih je clo nekaj , ki so svoje otroke rajši beraéevanja in tatvine učili, in jih zvečer pretepali ,
če niso dosti naprosili. Bilo jih je več, ki so rajši 
na vinu, žganji ali na druzih sladkarijah zapravili ,
kar so zaslužili ali sprosili. Tudi upanja ni bilo ,
de bi taki ljudjé kadaj pomedi. Ce se je bolj pre-
r,noinost v Zlati vasi množila, več je bilo tacih . 
Zeniti in možili so se med seboj, brez skerbi, kako 
sebe in otroke prelive-ti. Djali so še potepuhi : 
„Srejna imá premoženje za uboge; to je naše; in 
srejna ima dolžnost nas preživiti , naj hoče ali ne . 
Izpoditi nas ne sme ali pripustiti, de bi stradanja 
konec vzteli.” Dobrimu gospod fajmostru so ti nesramni govori prederznih heraeunov posebno k serc u 
šli. Velikokrat so županom rekli : „Delajte in trudite se, kakor hočete, dokler bodo v vasi izgled i 
lenobe , požrešnosti in zanikernosti, ki so šola vs e 
hudobnosti, se soseska nikdar ne bo do dobrig a 
na noge spravila . Zakaj kar pošteni ljudjé zasluzijo, s tem se postopači redé. Ti zmeraj premoženje druzih molzejo, in njih zanikernost tudi drug e 
zanikerne dela.” To so župani' tako dobro spoznali kakor gospod fajmošter . Pa kako bi bilo poeta 


gati? To je bilo težko! — Vas je imela ub4n o 
hišo , ktero so ubožnieo imenovali. Pa premajhna 
je bila za vse ; torej jih veliko niso mogli vanj o 
djati. Tudi so se mogli bati, ljudi va-njo devat' 

Gospod fajmošter so večkrat v ubožno hišo šli, z 
upam ljudi poboljšati, — pa zastonj . so vkupstanovali mladi in stari, moijé in babe, ki sicer 
nikjer niso imeli stanovanja . Ilia je bila, kakor so 

gospod fajmoker večkrat rekli, pravo brezno duš . 

V nji so otroci slišali in vidili strašne reči pri sta 

rib. Ker so ljudjé obo,jiga spola in gerdiga zader 
ianja vkup živeli, je bilo veliko pohujšanja . Zemlja, ki je siromake hiše bila, je bila zmeraj nor 
slabši obdelana, in Ažbe si je mogel veliko priza

deti, de je hiša vsaj odzunaj čedna bila. Pa če si 
je še toliko glavo ubijal, to vkup zn6'eno, postopavno, zanikerno derhal spreoberniti, ni mogel ni č 
opraviti, in mislil je poslednjič, de je božja volj a 
tako. Ako gospod fajinošter niso pokoja imeli; tudi 
niso té spridenosti ljudi v vasi gledati mogli . MA _ 
der gospod so bili, ki se niso hotli v srejnske reči 
mešati, ker so ,z vsimi ljudmi. v prijaznosti ostat i 
hotli, de so več dobriga storiti mogli. ali tam 
so kak dober svet dali, kako dobro misel obudili i n 
se veselili, če se jo je ta ali uni župan dobro umel . 
Potem so se pa delali, kakor de bi ne bilo od nji h 
kaj taciga prišlo, temuč županom. so čast pustili 

kakor de bi bili ti pravo zadeli. To se je županom 
dobro zdelo in toliko rajši so po pravi póti hodili . 
Gospod fajmošter so si tudi mislili : to je prav, de 

so župani v časti pri ljudstvu, in neéast bi ji m 

la, ee bi se reklo, de se dajo od gospod fajmoštra 
voditi. To bi ne smelo biti. Tako so modri gospo d 

na tihim dobro delali, brez časti ; pa več so storili, kakor so tisti vedili in mislili, kterih je dobro 
zadevalo. Ce se pa kaj ni tako zgodilo , kakor s o 
ieléli, niso bili nevoljni in nikolj od dobre redi niso 
odstopili. Zakaj mislili so po svoji tunnosti de j e 
Bog tudi Ijudém um dal, in v 'Bogih re' .

'é'h 


more biti e več, kakor njim. Vsako dobro in ko 
ristno reč so zlo pohvalili ; to je dajalo veselje 
serčnost. Ker so ljudjé spoznali, de niso prav sto— 
rili, so jim pomoto pregledali ; to je dajalo tudi 
pokoj in nevoljnim novo serčnost . 

To nemore nič več tako biti z našimi ubozim ' 
in lenimi berači!" je Ožbé djal, pa svetovati si ne — 
morem. „Ti beraei so pošteni soseski to, kar s o 
gnjide človekovi glavi : nadloga, sramota, in ta mer— 
&s popiva kri, sok in moč”, de ni moč se ozdraviti . 
Gnjusi se mi, kolikorkrat siromú' nico vidim. Toliko 
denarjev veljá in ni za nič, kakor de se sramot a 
in zanikernost v nji redite." 

Gospod fajmoker mu odgovoré in reko: „Prav 
iz moje duše ste mi govorili, Oibé. Ce bl srejna 
siroma'nice ne imela, bi tudi prebivavcov v nji n e 
bilo . Nar več beračev in postopačev se vselej ta m 
vidi, kjer se nar več darov daje .” 

Ožbé reče na tó : ,,Mislil sim že , siromašnico 
zapreti. To pa nič ne pomaga. V nar boljših soseskah se ne bo nikoli beračev in zanikerniko v 
manjkalo. Kam s temi? — Vidil sim v druzih soseskah, de svoje uboge k premožnim kmetam po

šiljajo in de imajo en teden pri kakim gospodarj i 

živež, pri kterim morde tudi v hlevu ponoči prebivajo . To je pa preterdo za starčke in bolnik e 

terdnim pa priložnost k postopanju, potuhu in po — 
hujšanji dajo. Pri' druzih sim pa vidil, ki so bera — 
&vanje odpravili, de so nau srejnske potroške pri 
nekterih hišah živež plačevali. Dali so jim pa tam 
živež, kjer so ga nar bolj po če pi dobili. Taki so 
bili pa sami siromaki, ki so si s tein kaj zaslužit i 
hotli in se v taki družini spridili. To ni srejni nič 
dobička, temue veliko sramote prineslo. Zakaj berači se niso poboljšali, drugi so pa od njih zanikernost nalezli . — Tako je, gospod fajmošter! i n 
kervave solze bi točil, kadar se ubozih otrók, posebno sirit spomnim, ktere tako kakor živino ti 

v hrano dajo , kteri jih za nar manjši plačilo 


dostanejo. Vém, kako so v hudih časih za take 
otroke denarje prejemali, otroke pa stradati pustili 
in kako so uboge červiče s palicami šeškali, ée s o 
lakote zdihovali in kričali, de bi jim usta vezali 

de bi ljudjé tega ne zvédili. Vém, kako so enkrat 
v ~elodeu taeiga otr~ka, ki je umeri, nekaj trav e 

in vode dobili, druziga pa nič, in kako je imel n a 
plečih in na herbtu od tepenja kervave klobase. 
Resnično, resnično je, deje med Turki in ajdi večkra t 
več usmiljenja, kakor med našimi sirovimi kmeti ." 

»Tudi vém dobro" — govori Ožbé dalje —,,d e 

so župani v več srejnah mislili siromašniee in bolešniee napraviti, kamor bi svoje siromake devali .
To se pa ni iz prave keršanske ljubezni godilo, temuč terdosereni, zložni župani so hotli s tem seb i 
pomagati, de bi jim ne bilo treba se vedno s siro

maki ubijati. Zakaj napuh županov ljubi v vasi le 
čast, in si polajša tako po nekeršanskim svoje skerbi, kakor le more!" Tako je Ožbé govoril . Gospod 
fajmoštaa je veselilo, mož'á tako modro govoriti slišati, in rekli so : „Jez sim čez to reč nekaj spisal,
berite te liste. Veliko je vmes, ki ni prav lično 
pa prenaredite, popravite ali zaverzite vse, kako r 
se vam zdi.” Ožbe vzame fajmrštrovo pisanje. Več— 
krat je prebral. Pogovoril se je čez to s svojimi 
sožupani. fajmoštru gre, jim reče, to mora biti 
tako , to pa tako, jih posha'a, kaj mu odgovore in 
se ,zopet s sožupani posvetje. Na zadnje s fajm4— 
tram eno skleneta, kako uboge ljudi v soseski bol jpreskerbét. Potem je nar obrajtane možé k sebi po— 
klical, se z njimi posvetoval in poslušal, kar so mu 

rekli. so mogli zopet veliko prenarediti in popraviti . 

26 . 
atovaseani s svojima'. berači 
soré. 

o so se dobro posvetovali, so začeli pripravljati, kar je bilo treba. Vunder je malo kdo vedli 
kak tako veliko beračev, postopačev, nezmožnih 

bolnikov, in otrok brez vencih potroškov zrediti i n 
preskerbeti. Nar pervič so s privoljenjem deželske 
gosposke iz siromaske lastnine število denarjev 
vzeli; za té so sekir, obljev, žag, lopat, malik, in 
druziga orodja nakupili. Tudi kúhnjo so v siromaški hiši popravili, de so za več ljudi kuhati mogli ;
v hiši se je marsikaj popravilo, tako de so v eni 
slanici mozjé, v drugi ženske delale, in dve staniei so za bolnike obojniga spola naredili . Tudi 
so skerbéli, de je vsak, ki je bil zdrav, posebejležal v celici, deset čevljev dolgi, tri široki, ki j e 
na tleh eéhto in blazino s slamo nabasano z en o 
rijuho in gorkim koltram imela . Vsaka celica j e 
imela svoje vrata z luknjico za dober zrak . 

» Beračem se ne smé nikoli premehko postlati " 
je rekel Oibé „de si prizadenejo, si s svojim 
trudam svoj stan poboljšati”. Zato so v vsakim kou postlali. Pod streho so nakupljeno zalego volne , 

konopljine, lesá in kaj taciga več hranili . 
Ko je vse pripravljeno bilo, so župani imen a 

tistih zapisali, ki brez soseskine moči niso mogli 
iivéti. To je bilo kimalo storjeno. Dobro so vse poznali. Nekteri so imeli še v vasi svoje stanovanja ,
drugi so pa brez stanovanja okrog beračili od hleva do hleva. Tisti, kteri niso iinéli svojiga stano

vanja,so vjeli in v siromašnico pripeljali . Radi so 
šli, zakaj merzla zima je že na vrata bila. Tisti , 
ki so sicer stanico iméli ki so pa z druzimi vkup

natlačeni stanovali, tako, de so mogli stari in mladi ,
Ijudjé obojiga spola v eni staniei spati, so bili v 
siromašnieo brez zgovora vtaknjeni . Samo tisti so 

v njih stanovanjih pustili, ki so skazati zainogli, d e 
oni in otroci posebej spé in na zdravim stanujejo. 

Tako so bili vsi ubogi in siromaki cele vasi n a 
dv,oj e razdeljeni. Kteri so svoje stanovanja imeli, 
so jih o s ebnik e imenovali ; tistim pa, ki so v siromašniei prebivali , so s ir om aš ni ki rekli. Za 

oboje pa je srejna skerbela, brez razločka . Kjer so 
otroke imeli so jih raO pri starih pustili. Ce je 


pa premalo prostora bilo ali če so bili starši hudobni in razujzdani ali v siromašniei : so otroke ali 
v vasi ali pa v mesto v dobre hiše dali, ne k ubogim za plačilo, tudi ne k bogatim, tem« k takim ,
ki so bili zavoljo poštenosti znani . Takim otrok= 
so oblačila iz siromašniee dajali, rejnik= pa tudi 
kaj plačali, če so hotli. Tode malo kdo je kaj vzeti 
hotel, ki je kakiga taciga otroka imel . Na opalinjevanje gospod fajmokra in iz keršanske ljubezni 
so to storili . Gospod fajmošter so bili pravi oč e 
vsih sirot. Dva hudobna, neporedna, snédena fant a 
so k sebi vzéli ki jih nihče ni hotel iméti ; pa že 
čez polléta sta se tako poboljšala, de se je vsa k 
začudil. Tako se je za otroke skerbelo in nič ve č 
niso zdej hudih izgledov svojih staršev gledali ; učili 
so se delavno in pobožno živeti, ker bi sicer zgol 

berači, tatjé, postopači ali vlaeugarji bili , 

Ko so vse uboge ljudi in njih otroke tako raz 
delili in vsakimu prebivališe dali, so tudi župani 
postavo naredili, de mora s r e j n a ali s o s é s k a z a 
vsaciga skerbéti, kdor se ne more sam preživiti 

od nikagor pomoči ne dobiva. Srejna ima pa pravico, n a vsaeiga gledati in paziti, kteriga,irn á 
preskerbeti, de se uči sam za-se skerbéti. To je 
bilo dobro in prav . 

Zató so vsaki ubožni družini pošteniga moi á 
varpa ali jérofa dali. Ta je imel za iive4 obléko , 
premoženje, dolgé in pridobljenje družine njemu 

izročene skerbéti ; je mogel čuti, de je v prebivalj

ih osebnikov vse v redu in čedno bilo. Pri tem 
so bili prav ojzstri. Ker so tudi osebniki svoj živež iz siromúniške kuhinje dobili, kjer so kakor 
v hudih časih, vkupaj kuhali, in ker so obléko i n 
orodje prejéli, so mogli tudi za to delati in s 

tem svoj kruh in kar so sicer imeli zaslužiti. Kar 

so si več zaslužili, se jim je plačalo . Pa teh de 
narjev, kakor tudi tistih, ktere so si z delam pri 
kmetih zaslužili, niso oni v roko dobivali, temu é 
shranili so jim jih. Zakaj ljud'é ne potrebujejo de 


narjev, ki so z 'v.slm preskerbUeni tode hraniti i n 

varovati so se mogli še le učiti. 

Vsak varh ali jerof je mogel gospod fajmoštr u 

od časa do rasa povedati, kako se njegova družina 
zaderži in kako se imá . Zakaj gospod fajtnošte r 
so čez vse varhe tuli ; oni so skerbeli za vse uboge 
in so irnéli za to svoje bukve . Kadar jim je bilo 
treba čez kakiga varha se pritožiti, če se je v svoj i 
službi morde slabo obnašal so ga župani kar odstavili. 

To je vsaki ubogi družini ali osebi v vasi silno 
veliko dobriga storilo. Zakaj ker je vsak varh le 
eno družino prečuti imel, mu je bilo bolj lahko to 
opravilo bolj skerbno opravljati. Vsak je pa to rad 
zastonj iz keršanskiga serca storil. Kmalo so se 

varhi začeli skušati, kdo bi svojim varvaneam s 
svetovanjem in izgledarn bolj pomagal . Tako je vsak a 
zapušena družina nenadjatna prijatla, očeta in var-
ha dobila ., kterimu je vse svoje dni hvaležna bila. 

Sadat se je pa prašalo : od kodi živeža in obleke za siromake? Obrest siromaške lastnjine n e 
vei'ie toliko. Ožbe pak je rekel : 5,Gerdo bi bilo ,

če bi si ljudjé z zdravimi rokami svojiga živeža n e 
zaslužili. Vsi vkup, osebniki in siromaš'niki, možj e 
in žene sadaj tako reči eno veliko družin o 
storé, in eden mora za vse, vsi pa za eni 
g a d elatL Osebniki morajo v tednu delati, kar 
se jim da, siroinašniki morajo v dnevu osem ur delati samo ob nedeljah in praznikih ne" . 

In tako se je zgodilo. Kdor ni hotel delati, so 
ga v tamno luknjo zaperli, kjer je v živež sam o 
merzlo vodo in krompir v obelicih, inerzel in nesla'' , 
ki je druzim ostal, dobival. Tega se je vsak bal . 
Kdor je pa delal, je imel vsak dan gorko Župo ,

sočivje in dvakrat v tednu meso . Kdor je pa e 
več kakor osim ur delati hotel, si je denarje služil . 
Kar je izdelal, je bilo za-nj prodano, denarji so 
bili pa v hranilnico na obrest djani. Tako so si 
majhno premoženje uaberali. — Kdor je klel ali se 


91. 
rotil, nečisto govoril, razgrajal, je v tamno luknjo 
brez milosti in usmiljenja iti mogel . Kdor le pa lep o 
tiho in pohlevno živel, je smel kaj boljiga upati. 
V siromašnici je lahko siromaški oglednik ali celi) 

čuvaj sir'omašnice postal. Izmed nad boljih siromašnikov so tiste izvolili, ki so na delo in zadel-žanj e 
druzih, na čednost in red v stanicah in spavnicah 
in na obléko gledali. Oglednikje vse čuvaju pove-
dal, ki je bil sam siromašnik . Čuvaju in kuharica m 
ni bilo treba vsaciga dela delati. Kar so si zraven 
svojih opravkov zaslužiti mogli, je njim ostalo i n 
v hranilnico prišlo. Ogledniki so samo stiri ure med 
druzimi delali ; druge ure so smeli za-se delati . 
Kuharice ravno tako . Liza je iinela siromašnišk e 
kuharice pod seboj . Tukaj je dve ubogi ženi kuhati 
učila. Druga siromaškinja je imela na perilo, oblék o 
in orodje siromašnikov gledati. — Tako so bili vsi 
siromašniki med straham kazni (štrafinge) in me d 
upam dobička in k svojima pridu napeljevani. 

Dela so celo léto dovelj iméli. Pred vsim so 
mogli pa siroma'ániki in osebniki vkupej rte sam o 
verte in polje siromašnice obdelovati, žito, zelje , 
repo, bob, solato, krompir, lan, konoplje, i. t. d. nadelovati, ampak tudi svet, kteriga jim je srejn a 
dala obdelovati. Pa vsak je obderžal, kar je iz 

svojiga sveta dobička dobil, tako de je razun tistiga , kar je siromašnici še za obléko, živež in stanovanje dolžan ostal, vse drugo po svojim varhu 
prodati smel ; dobiček je prišel v hranilnico. 

M o z j é so mogli tudi cesto popravljati, vodnjake čedni, moéirne kraje z vodotoki na suho de 
vati, za siromanico in za osebnike derva sekati i n 
klati, v gojzdu na prazne kraje mlade smeréke 
bukve in hrastiče saditi , in sicer, kaf je zidarskiga in tesarskiga dela pri pravljanji slromašnice ali 
osebniških stanovanj treba bilo , opravliati. V slabim vremenu in pozimi so imeli možjé se več déla . 
Zdej so mogli, kteri so se z strugo, s likavnikai n 
in z žago sukati znali, vsaktere hišne, kuhinjske 


in poljske orodja, delati. Drugi so se učili" iz voln e 
in iz preje mezlan tkati , ki dolgo terpi, ali pa iz 
preje platno delati. Poleti in pozimi so iméli ne 

kteri tkavei dosti dela . 

Žene in tudi osebniki in siromašniki so mogl i 

na polji delati, kadar druzih ni bilo ; tudi perilo in 

obleke osebnikov in siromúnikov so mogli čediti i n 
popravljati pomagati ; volno in predivo presti ali 
zonam motati ; nogovice in kape voziti, cehte 
srajce šivati in tacih reči več. V,si so za eniga 
delali in eden za vse. T,judjé so se pa pri tem tako 
dobro imeli, de so se nekteri prostovoljno med uboge zapisali, ki so poprej zavoljo strahú rekli, d e 
se brez vsiga beračevanja in brez pomoči druzih 
lahko preiivé. Ta naredba je bila zavoljo tega pra v 
dobra, ker ni bilo denarjev izdajati treba, zakajčuvaju, oglednik= in kuharicam, deklam, dervarjem i. t. d. ni bilo nič plačati treba. Siromašniki so 
bili. Gospod fajmošter, varhi, Ožbé in Liza niso z a 
take keranske dela nič plačila dobili. Novi šolmojker, Janez vesel je brez vsiga plačila rajting e 
na tanjko oskerboval, koliko denarjev se je zo siromašnike in osebnike dobilo , izdalo in prihranilo , 

Dalje vse gospodarstvo se je samo ~eržalo. judjé so sami sadili, sejali in kihali, kar s o 
v živež potrebovali ; predli, tkali in obleke delal i 
so sami iz pridelaniga prediva ; mize, klopi, stole 

in lesene plosčke ali talarje, skrinje i. t. d. sa sami 
delali ; pohištva in orodja so sami popravljali . Kmalo 
so več živeža, več preje in sukna in vsakteriga 
orodja imeli, kakor jim je treba bilo. To so v dobiček siromasniee prodan, in si za denarje omislili,
kar je bilo volne, železja in tacih druzih reči treba . 
Pridni osebniki so si še čez postavno delo lepih 
denarjev zaslužili. Te so na obrest dali ali si za 
nje kupili, kar še niso imeli, postavim orodja, voln e 

i. t. d. Ze v drugim letu ni bilo treba obresti i z 
siromašniee več načenjati . 
Ker so ljudje pri prosti hrani veliko delali in 


možjé od žen skoraj zmeraj ločeni živéli so s e 
mehkiga življenja odvadili. Razun tega je bila postava : de se nihče ni smel oženiti ali omožiti, kako r 
tisti, kteri je se brez srejnske pomoči preživiti mogel . 

Kar se je pa nar bolj hvaliti moglo, je bil strah 
božji, kteri se je téh nekadaj tako zadivjenih ljud i 
od dne do dne bolj prijemal. Tudi za to je šla gospod fajmokru hvala. Vsak teden so s siromašniki 

večerne molitve molili, h kterim so tudi osebnik i 
prišli. Tit so veliko od desne sreče govorili in 
učili in pokazali, kako po ljubezni do Bogá in d o 
bližnjiga človek časno in večno srečo doseže . To 
je veliko več k poboljšanju pomagalo, kakor gosposkine postave . 

Vsacitnu siromašniku in osebniku je bilo na volj o 
dano, siromašnico zapustiti, kadar je kdo hotel . 
Samo skazati se je mogel, kako de se samostojno 
in pošteno preživiti zamore. Postava je tudi bila , 
de je vsak svoj zaslužek iz hranilnice prejel, kdor 

je siromasnico zapustil in se eno leto brez beračevanja, brez ptuje pomoči, sam s svojo pridnostj o 
preživiti mogel; tako de so mu ljudjé hvalo in dobrc priče dale. Potem mu tudi varha ni treba bil o 
in je prosto živel, kakor vsak drugi človek . 

Zlatovasne siromú'nice je pa to od druzih raz 

ločilo, de so ubogi ljudjé prisiljeni bili, si vse ,
kar jim je v živež, obléko in sicer treba bilo, sa-
mi narediti. Nihče ni za-nje skerbel ; sami za-se 
so mogli skerbeti in delati. Tukaj niso mehkobn o 
živéli , tukaj niso imeli negotoviga, lahkiga dela ,
kakor v fabrikah, de bi se mladi ljudjé za težk e 
dela spridili ; tukaj se ni dalo nič lahko zaslužiti 
kjer bi mladi fantje in dekliči skoraj ravno toliko 
zaslužiti mogli kakor stari ; to stori mehkužno življenje, prezgodne ženitve in zanikernost . Tukaj j e 
mogel vsak svojo moč v tem skušati, karm je 
bilo vse dni življenja k pridu, če mu je moč pri-
pustila ; kopati, sekati sejati , saditi, mlatiti te 

sati likati I presti tkati ;šivati je mogel. 


SIiija veljá več kakor učenje. 

V Zlati vasi je bilo, kakor na vsakim kraji . 
De je le kak umen mož kaj noviga nasvetoval, d e 
bi se s tem kaj skodljiviga odpravilo, si je vsak 
prizadjal, mu napotje delati . Potem je imel vsa k 
kaj pomisliti dvomiti (cviblati) ; potem je vsak 

z glavo majal, z ramama otresal in pesim vsih 

strahljicov in lenuhov pél : 

Pusti! to je preteikó , 

Spod rók nikolj ne bo šló. 

To je Ožbé dobro vodil, in skušnja in škoda 
ga je zmodrila. Ako bi bil Zlatovaseanam pred vse 
razodel, kar je za siromake in uboge storiti namenil, bi se bil vsak vstraši od preniišljevanja 
znorel vse zavergel in djal : 

Pusti! to je preteik ó 
Spod rok nikolj ne bode šlo. 
Ali Oibé si je mislil : Skušnja več velj á 
kakor učenje. Tudi svojim tovaa'em svojiga na

mena ni razodel ; zakaj dobrovoljni, blagi možjé s o 
bili, pa boječi, strahljivi ljudjé. Zató ni nikoli vsiga na enkrat razodel, kar je bilo storiti . 

Nar pervič so bili ubogi in berači z otroci zapisani in v osebnike in siromašnike razdeljeni. To 
je šlo. Po tém je bil vsaki družini varh dan, kteri

mu so gospod fajmoker rasložili, kaj mu je storiti. 
To se je tudi zgodilo. Potem so vsaktere orodj a 
omislili. To ni bila copernija ; ravno tako so volne 
nakupili , konopelj in lani vsejali, presti začeli in 
siromaško kuhinjo napravili. Tako se je eno za 
drugim storilo, nič se ni pretežko zdélo ; tako se 
je vse naredilo in je od visoke gosposke z velik o 
hvalo poterjeno bilo. Zvédilo se je tudi, de so še 
nekteri gospodje od gosposke rekli, de to ali un o 
ni mogoče, kar je pa vunder skorej končano bilo . 

Nar bolj je v začetku siromúnikam predla ; v 
votkih spavnicah niso hotli spati . Pa djalo se jim 


je : Rodile pridni, in stanovanja si znate zbrati in 
hiše zidati. Delo jim pa ni dišalo, zató so v tanin a 

luknjo prišli, kjer so ob pičli merzli hrani živeli. 
To jim je še menj dopadlo . Nekteri so poskusil i 
svoj stan si s pokoršino poboljšati, in vdali so se ,
zlasti pozimi ? ko ni bilo preveč prijetno, po cesta h 
popotovati in spati . Dobrega življenja in dela so 
se navadili in si za svoje stare dni in za svoj e 
otroke nekaj prihranili, po tem so radi ostali. Za 
kaj ? kar so iméli posajenega, so kotli obderiati in 
želeli so ? to pomnožiti. — Drugi pa so ušli in se 

po svétu podali, postopat in beračit. Škoda je samo njih zadela ? dobiček je srejni ostal, de ji ni 
bilo več treba , jih rediti . Nekterih ni bilo več viditi. To je bilo za Zlato Vas sreča. Drugi, ki so 
beračili, so bili polovljeni in nazaj pritérani. Te 
so nar pred v tamno luknjo vtaknili , potem so bil i 
pa zopet v delo vpreženi, kakor nekadaj. — Prédin 
so tri kvatre minile, so bili vsi svojoglavci ugnani, in nobeniga Zlatovasčana berača ni bilo več ? 
razun nekterih, ki so jo v ptuje deLele potegnili . 

Osebniki so se v začetku tudi zoperstavljat i 
bodi, in v nesnagi in gnjusobi živeti, kakor so vajeni bili. Tožili in kričali so, de so Zlatovaseani 
tako terdoserčni, de jih več zastonj ne pasejo * 
nič denarjev v roke ne dajo. Ali lakota in tanina 
luknja je tudi tiste vkrotila, ki so bili nar bolj ter-
masti ; Zlatovaseani pa so pri tem ostali : Kdor 
hoče jesti ? mora delati; kdor hoče dobro iméti 
naj dobro stori . Siromaška hisa je nekadaj velilo denarjev veljala . Zdej nič. Ne gospod fajmošter ,
ne Oibé ? ne Liza — nihče ni hotel od siromako v 
obogatiti. Siromaki so mogli vse opravila sami opraviti. Ce so kako lajši opravilo imeli., je bilo to 
plačilo njih dobriga zaderžanja ; če so ga igubili ? 
jim je bilo to v pokoro. Eden druzlmu je pri tem 
na roke gledal. Verti in njive so jim dali dovoljiiveža, in tudi svét, ki je bil med uboge razdeljen,
je več vergel, ker so ga vsi. skup obdelovali in, 


oskerbovali. Kten niso pridni bili., so siromaški 

hiši s tem plačali, kar so pridelali, njih živež in 
obléko in kar so si prihranili, se je v denarje djal o 
in v hranilnici spravilo. Moiém v siromúnici se 
ni v začetku nikakoršno delo odsedati hotlo . Pa 
učiti so se mogli. Mojster) ki je iz mesta prišel, jih 
je koralo izučili umen moz je bil, ki je gospod fajmokra zlo spostoval in častil . Kaka obleka ni veliko veljala, in klopi, stoli, postelje, skrinje i n 
drugo orodje skorej nič . Siromašniki so mogli osebnikam orodje napravljati ; tako je bila vsaka družina z orodjem dobro preskerbljena i» se je tak o 

zložniga življenja navadila . 
Kakor je ubožna lastnina in siromae'nica s tem 

dobiček imela, ker je toliko rok samo za živež i n 
za obléko delalo, tako se je tudi premoženje, las t 
osebnikov in sirornúnikov, narasalo. Zakaj kolikorso si v prostih urah več zaslužili, so smeli prodati 
in v hranilnico položiti ; ravno tako so smeli s tem 
storiti, kar so pridelali. To ni bil majhin dobiček. 
Ljudje so se tlela privadili ; varovati in premoženj e 
mnoziti jih je veselilo, ker so čas previdni', de bod o 
s am o st o j n o živeti in neko premožnost vživati mogli . 

Na-t več dobička so pa čuvaji in ogledniki imeli, ki so sami siromúniki bili. Zakaj vse, kar so 
zraven svojih dolžnih opravkov narediti in prodati 
mogli, je bil njih dobiček. Zatá si je vsak prizadjal, se lepo zaderiati, de bi kaj taciga postal. 
Kteri so pa kaj taciga bili, so se varovali, svoje 
dolžnosti zamujati . Nar manjši pregrešek jih j e 
lahko ob službo djal, na ktero jih je veliko čakalo . 

&asa= so imeli v siromašnici ročne delavce. 
Kupovali so ne samo domači kmetje, temuč tudi 
mestni ljudjé reči, ktere so tukaj delali , ali so jim 
jih pa v delo dali. In če je je kak pripraven delavec čutil, de si sam za-se več zasluži, je siromaš 
nico zapustil, v vas ali v mesto stanovat šel in j e 
sam za-se živel. To je tudi druge spodbadalo. 'V 
vasi je bil pa vsak vesel, de ga niso več berači 


nadleževali ali hišah in v ver-tih pooči. kradli. 
Vsak je rad namesti inilodara ali almoinje v siramaAnico kaj poslal, če je bilo treba. Pa vas je 

la tudi še drug dobiček, na kteriga pred nihče 
mislil ni. Kadar namreč poleti na polji dela ni bilo 

o imeli kaj druziga zunaj hiše delati. Takó se je 
zgodilo, de so bile vse ulice v vasi s kamnejin 
vložene, kádar so mogli v slabim vremenu skoraj 
-do kolén po blatu gaziti ; de so poleg potoka jez e 
naredili, de v povodnjih ni čez breg vhajal in luž 
delal; de so bile steze in. bervi gladke; de v sre.jnskim lesu nobeniga mesta več ni bilo , kjer bi n e 
bilo lepo čversto mlado drevje zasajeno . Delječ 
okrog po deželi ni bilo le$iga gojzda in eednejs i 
vasi, kakor Zlata Vas. Celo iz mesta so prišli ime — 
nitni gospodje naredbe Zlatovaseanov ogledovat i n 
radi bi bili povsod take imeli. ode v druzihvasé h 

o zastonj po gospod fajinoštru Jerneju, po pri 
jaznim Obetu in po njegovi blagi Lizi popraevali. 
Pa tudi drugjé so srečno kaj noviga in koristnig a 
poskusili. In prav so ima. Skušnja veljá več, kakor učenje. In kjer kaj praviga iz keršanske ljubezni storiti hočejo , gotovo tudi kaj praviga storé . 
28. 
nekaj noviga. 
;,Kogii, pa Ima Ožbé zopet?" se kmetje popraj*

suejo. Zakaj kadar so že vsi ljudjé delopust ime 
je s šolmojkram in z nékimimladénei po polji dérjal. Ml'

ádénči so verižice (ketinje) za sabo vlačili,
dolge droge v zemljo vtikali in Ožbé je vedno če z 
majhno mizico na dolzih nogah na drogove kuka l 
in se ni mogel zadosti nagledati . In šolmojker Vesél je tudi rad glédal . Na drogovih pa ni bilo cel?)
nič viditi. 

To je skoraj eno léto terpelo. Ko so pa kine 
.
. 
tje zaslišali, de Ožbé zemljo in vse polje zmerit i 
in vse pota in stezé v obris spraviti misli , 
so se jeli spogledovati. Zakaj od vojske so zopet 


jéli govoriti in mislili so si, (MU bi znal deželo 
sovrazniku izdati. 

To je pa tako bilo le : »Obe si je Imel na 
poljomerstvo in bukve je irnel, v kterih je bilo o d 
poljomerstva pisano. Svojiga prijatla, Janeza Ve

séla je tud' v ti umetnosti podučil in se več druzih kmetiških mladene'ev, ki so za tá glave iinéli . 
Ko so bili srejnski gojzdovi prav dobro smérjeni „
je sklenil, sčasoma, kadar ne bo preveč druzi h 
opravkov, vse polje, pota in stezé cele srejne zni e 
riti in velik obris ali karto narediti. 

Na obrisu je bil pa viditi vsak kosček zemlj e 
vsaka pot, vsaka steza, vsaka mejiea‘„ vsaka hiša. 
En oral ali joh je imel velikost eniga stirivogljatiga 
palca. Ko je bil obris izdelan, so ga v srejnski hiš i 
na steno obesili. Sleherni dan so kmetje prišli i n 
ga ogledovaje so se čudili. Zakaj kmalo so se 
znajdli in sleherni je svojo njivo svoj vert, svojo 
senožet spoznal . Nor bolje, je pa bilo , de je zraven sleherniga kosa polja ali njive zapisano bil o 
kolikšno de je vsako. Sadaj se le je vsak zvedil, kolikošne njive in senožeti de imá, in 
,skerbno si je njih velikost zapisal . To je pri pro

dajanji ali pri kupovanji veliko pomagalo ; zakaj 
doslej so svét le na stopinje cenili in marsikdo s i 

je preveč, marsikdo pa premalo naméril . Koristno 
je bilo v resnici Oibetovo ravnanje . 

Zupan Oibe pa ljudém, kadar so obris ogle

,reee , „To še ni nor večji korist; še za 
boljši vem.” Ce ga popraajo , jim odgovori : „Ako 
je do Svečnice ne vganete, vam bom pa povedal.” 

Niso e vganili. 

večnica pride in srejna se zavoljo mnozih 
reči zbere, in ko je bilo vse opravljeno, stopi Ožb é 
med može ter reče : ,Vsi dobro poznate obris nas e 
srejne, kakor ga je solmojšter Janez Vesel s svo 
.Iimi učenci natanjko in lepo zrisal . MoŽje, ljubi pri 
»tli! Vsak si je pri tem gotovo kaj mislil sani pri 
sebi in jez sim si tudi . To vam. hočem zdej razodéti ." 


» Če sim polje ogledoval, ktero v potu svojiga 
obličja, pa vunder ne brez blagoslova ali zegn,a 
bozjiga obdelujemo, me je velikokrat serce bolel o 
de se z delam toliko trudimo, in velikokrat me j e 
serce bolelo, de veliki in tabo dobro obdelani 
polje tudi toliko ne vel-že, kolikor bi moglo e 
enkrat sim obris pogledal in idej so se mi oči odperic; spoznal sim napeinost pri naših kmetijah ." 

„Ljubi možjé in prijatli! lahko se sposná, d e 
se bo veči dél vašiga polja z manjšim trudom in z 
manjšimi potroški bolje obdelati dalo in več verglo ,
kakor doslej, če se med seboj zastopite” . 

Vsi kmetje en glas zaženejo : „K temu se lahko zastopimo, če ne veljá še enkrat toliko, kakor 
sicer!” 

Ožbé jim reče : „Bog vam daj srečo . Povedal 
vam bom, kaj vam je doslej toliko potroškovdela

o„ kterih sada] ne bo treba, če hočete. Cas je 
prišel ! Vsak izmed vas je svojo kmetijo sčasoma nakupil tli pa od sprednikov dobil, kakor j e 
prišlo. Tit ima nekaj polja na Orl, nekaj za gojzdam, nekaj unstran mosta, nekaj poleg ceste, nekaj 
ob potoku in še nekaj pri' lomu . Po pol ure delje é 
mora od eniga kosa do druziga hoditi, ravno tak o 
hlapci 'in dekle, ravno tako se mora gnoj voziti . 
Tako se več ur od dneva samo s hojo in z letanjem 
ubije, ko bi se bilo lahko delalo. Hlapec in dekla 
dobivata plačilo za hojo sem ter tj e, kar gotovo ni č 
ne nese. Toliko menj se na dan stori, in zemlja se 
s toliko manjši pridnostjo obdeluje, ker je premalo 
časa. Nekter se boji, še kaj sveta prikupiti, ker š e 
to, kar iiná, komaj opravlja, kakor gré . In vunder 
nima veliko . Pa shojo od eniga polja na drugo se 
mu čas zgublja. Ce bi pa vsi déli polja vkupej lezali, bi bilo vse polje eno samo in mogoče bi bil o 
kmetu v ravno tistim času in z ravno toliko ljudm i 

enkrat več zemlje obdelati, kakor doslejkmetje bi bili bolj premožni”. 

Kmetje odgovoré : „To je r pa prenareditl 


se ne dá. Kdo bo svoje njive na herbét opertal in 
na en kup znosil? 

Ozb+ jim reče : »To je mogoče, ako hočete, ker 
imate obris svoje srejne in sleherni vé, kolikin j e 
vsak del njegoviga posestva . Iode rečem vam , d e 
to ni lahko. Raztresene kóse svojiga polj a 
morate med seboj zamenjati, tako dobo vsak 
svoj svet vkup imel, kakor eno samo celo posestvo . 
Vsak naj se s svojim sosedam in bliznjim pomeni. 
Kjér ima kdó par komoleov svetá več ali boljši 
zemlje , kakor drugi , naj jo tloplaa . In če bi kdo 
pri zamembi res kaj zgubiti imel , dvakrat toliko s 
tem pridobi, de itná vse vkupaj . Kjér se ne morete zastopiti, vsamite pravične može, ki naj své t 
po vrednosti razeenijo ali razsodijo, ali pa vleeit e 
srečke (Loose). Jest pravim : Nič naj vas ne oplaši, ali ne bodite zavoljo tega nezadovoljni, kjer 
ste že več lét tako navajeni ; zna biti, de bodete 
pri manjšim terplenji bolj premozni". 

Ko pervi župan tako govoriti tiehá , se zbor z 
glavami majáje razide. Rečejo vsi : »Dobro sijoje 
izmislil , ali kadaj bi se vsi zastopili?" 

Temčasi pa vunder nekteri mislijo, kteri ko s 
svojiga poljá bi pač s tein ali unim mejaéem zamenjati mogli. Začeli s-o noreeváje, z niejači od tega 
govorit'i. Ni se jim vselaj pripravno zdelo, kar se 
jim je ponudilo in želeli si niso nič druziga, kakor to 
prejeti, kar se jim je dobro zdelo . Eden drtiziga suje , 
Zdaj sleherni misli, kako bi svoje posestvo obra v 
nal in vkup spravil. V kratkim začnejo poskušati. 
Nekaj se je dalo narediti, nekaj ne. Vselaj se je 

kaj storilo. V Zlati vasi je bilo, kakor pri razprodaji ali kakor na ~nji, zlasti pozimi, ko je bilo 
menj déla . Zvečer so se zbrali zdaj pri tem, zdajpri univ. Zakaj v keremo iti in svoje lepe denarj e 
po goltancu pognati in se živini enaeiga delati 9 je 
bilo vsaciga poteniga človeka v vasi sram

otrocih pili, . so kupico vina pri ženah in to 13 

le ob praznikih ali nedeljah . 


101 

Ožbe je prerokoval, te svit premenjavati ni 
lahko! Tako je tudi bilo. Pa tre perviga pol leta jih 
je pet bilo, ki so vse svoje posestvo vkup spravili . 
To se je drlczic i zamahi zdélo. Korist so spoznali . 
Zdaj so si termo .Morili, tudi tako storiti. Srejnsko 

hišo so vsak vcčér obiskovali . Zmeraj je bilo veliko 

kmc;tov pred ohrisaln ali kart() ; pogovarjali in pre

pirali so ,se , de se je vun sllsalo ; sadaj so se o d 

jeze razšli, sadlaj so•z novimi pogodbami vkup stopili . 

Kaj je bilo zadnjič? Od léta do léta so se kmetije bolj obravnovale in koliko dobriga je iz teg a 
prišlo , je bilo očitno . 

29. 
Kako je v Zlati Vasij bilo. 
Zlata Vas je bila zdaj v resnici zlata dolina . 

Bila je ležeča v sredi rodovitnih vertov, kakor za — 
kopana med žlahtnim sadjem, obdana od senožet i n 
zlatiga poljá, kakor v sredi raja. Stezé med nji— 
vami so bilo kakor steze v vertih čedne in ravne , 
ob véliki césti je bilo sadno drevje nasajeno, dokle r 
je srejna segla. 

Kdor je v vas prišel, bi ne bil verjel vas vi

diti, temuč kak čeden terg . Zakaj lciše so bile vse, 
akoravno ne velike, vundcr lepe in snažne od ver— 
ha do tal ; okna svitle, vrata vedno umite in obarvane ; strehe skorej vse s céglam krite ; zakaj srejnska postava je prepovedala slamnate strehe zavolj o 
nevarnosti ognja. Nad nlarsikterlm Slenmenm je bil a 
železna palica za strelo odvračati, skorej pred vsakim okisam cvetlice, poleg lciš majhni vertje, lep o 
obdelani , zraven pa dobro zavarovani ulljaki. 

Ludjé so vsaciga prijazno pozdravili in 'nesl o 
grcdé eden c:lruzig a norčevaje dražili. Vidilo se j e 
lahko, de so med seboj dobro in s svojim stanaui 
dovoljni živeli. Pa tudi drngaei ni biti moglo. >5e clo 
vred tednalli pri delu na polji in na vertih so bil i 
vsi, akoravno prosto, pa vundcr snažno oblečeni , 
ni je bilo vmazanc ali pa stergane oblčkc. Marsi


ktero obličje je bilo rnjavo, od solnca ogoreno, p a 
nobeniga vmazaniga, z zmer '

Aenimi lasmi ni bilo . 
moč in zdravje je vsim iz oči sijalo. Mladenči druzih vasi so si nar rajši deklice iz zlate Vasi zbrali, 
zakaj niso bile samo silno čedne in zale, ampak tud i 
priljudne, pripravne in za domovanje preinedene . 
Marsikteriga bogatina sin iz druge vasi je prišel v 
Zlato vas si neveste poiskat, če ravno ni imél a 
velika denarjev, je pa imela lepe lastnosti. 

Ce je kdo v nar majnši, nar revnejši kočo prišel, si je skorej mislil, de je nekaj prav imenitniga 
v nji. Tla so bile čedne in pometene, klopi, stoli , 
mize snažne in lične, ogledala {špegli) in okna čist e 
in svitle — kratko, nikjer ni bilo tako, kakor v svinskih hišah nekterih kmetov v druzih vaséh . Veselj e 
je bilo tukaj med tako pridnimi ljudmi prebivati. 

Poleti, od pomladi do jeseni, je bilo v zlat i 
Vasi v lepim vremenu veselo življenje. Vse je mergolélo od ljudi iz mesta. Vélika nova kerema (oštarija), ktero je— kdo bi verjél? —eden izmed dv a 
in tridesetih ubozih tovaršev zlatarske zaveze v 
svoje posestvo spravil, je bila polna mestnikov, ki 
so pogostaina na deželo hodili se oživljat . Drugi so 
šli v hiše znanih kmétov, in so sedeli v vertih pri 
mleku, sadji ali medu, ali so se v zeleno travo 
vlegli kramljaje in igraje ; ali so šli pod lipo, kjer 

je mladost vasi' včasih pri veselim petji druzih plesala. Lahko si je misliti, de gospoda iz mesta z a 
veselje, ktero je v zlati vasi imela, ni nehvaležn a 
bila, ter zložnosti in olepšanje hiš in vertov, kter e 
so priljudni kmetje preskrbeli, so dobro obres t 
vergle . Se cel' pozimi ni manjkalo ljudi iz mesta . 
Na senéh so se pripeljali . 

Ljudje v druzih vaséh so to vadili in slišali, in 

silno so se čudili, zakaj de tudi pri njih ni tako ? 
Mislili so res, de imajo Zlatovaseani kake skrivne 
umetnosti. Namesti de bi bili pa po teh umetnostih 
trav popraševali, so mirno na svojih starih gnojisih sedéli in ostali, kakor so bili . Zavist in ne


108 

voiiljivost le so kazali, kadar so od Zlate vasi g o 
volili, in so jo zasmehovaje ,Zlatnarsko Vas" imenovali. Tode to imé je bilo lepo imé. 

Zlatovaseani tega tudi porajtali niso, zakaj ka

mor so prišli, so jih ljudjé obrajtali in čislali . Kakor so začeli, so dalje aživéli in so se svojiga Življenja pri tem veselili. Če so celi teden delali, so 
se v nedeljo rav počili. V kereme pa Zlatovaséani 
niso hodili. Svojo pijačo so domá iméli. Tode pozimi so se mladi ljudjé zvečer v kerčmi pri lép i 
muziki zasukali. Od. ohnojštra Jeneza Veséla so se 
neki možje in fantje gosti in piskati naučili. Precejdobro so se izučili. Večkrat so se mladi pevci in 
pévke v večjim petji skusili, kakor se komaj v 
mestu sliši. Stari možjé in zena so se na večer 
obiskovali nekoliko domačih prigrizkov so iméli i n 
zraven pa vesele pogovore. Od pijancov, ruvanov 
od pravd in od drugačniga razuzdanja ni bilo ni 
koli nič slišati. Zakaj kar se je premoženje narastloin v šoli lépo zaderŽanje učilo, so kmetje tudi z a 
čeli kaj na se deržati in se lepo obnašati, česa r 
se sicer v druzih vaséh vidilo ni . Ko jih je kdo v 
mestu zagledal, jih je lahko od kmetov druzih krajev razločil. Res so bili prav berhki in čedni v 
govorjenji krotki in modri, v zaderŽanji ravni i n 
dobroserčni. Njih obléka sicer ni bila lična, zató jepa bilo njih zaderŽanje bolj lično . 

Ne smete pa misliti, de je vse tó iz podučenja 
ali iz občinske premožnosti prišlo ; tudi s r e j n s k e 
postave so k temu veliko pomagale . Zakaj ko so 
nekteri kmetje bolj obogatéli, so se tudi taki našli ,
ki so jo radi čez méro vdarili in se izpriditi žugali . 
Neki so se hotli prevzéti, so svoje hčére nespodobno 
oblačili, obléke iz draziga sukne prav po gosposk o 
kupovali in so se v vsip rečeh bahali. Drugi so 
zopet kvartati ali pa pijančevati začéli . To je pa,
vse pošteno ljudi v serce bolélo in rekli so : "Ako 
bomo zopet tako začeli, bomo kmalo na rakovi piti ! 
:Vsi so bili nejevoljni nad tistimi ki so prosto, lepo 


104


živeti nehali; iméti so kotli de naj s r ej n s ki možj é 
za ohranjenje dobriga zaderžanja bolj skerbé . 

De se je srejnskim moiém tako očitalo, ni Ožbalta kar nič žalilo, temue veselilo ga je še le. 
Tako so prav ojstro srejnsko postavo naredili,
ki je vés napuh v obléki prepovedala in vsaki sta

rosti svojo nošnjo zapovedala. Kvartanje in sploh 
vsaka igra za denarje, pijanost, opravljanje, zmerjenje, pretep in druge nesramnosti so bile od srejne 
ojstro prepovedane . Tako je prišlo, de se nihče ni 
prevzel in 4aben postal ; in de, ée je ravno kadajkoga pomikalo, kaj storiti, kar ni bilo ne lepo n e 
prav, ga je že strah pred sramoto in kaznijo al i 
štrafo zopet oplasil . 

Vsako léto je bila ta postava celi srejni očitn o 
brana. To so mogli stari in mladi, možjé, zena in 

otroci poslušati. Ako je bilo treba še kaj pridjati , 
se je pridjalo. Kadar je bila postava vsim prebrana, je mogel pervi župan vselej prúati : „Ali ho

čete to postavo deržati, v kteri vse naše premoženje, naša edinost in naša čast obstoji? In vse, 

staro mlado je odgovorilo glasno d e. 

30. 
I~erst. 
Ožbé je dobil sinčka, po kterim je že davno 
hrepenel, in torej je bil kakor v nebesih. 

K svojimu prijatlu, novima kerémarju Levc u 
gré, ki je bil tudi eden izmed znanih dva in tridesetih tovaršev . Reče mu : Ljubi moj prijatel, nikol i 
te še nisim nič prosil, zdaj pervikrat. Svoje žene 

ne morem zdej zapustiti in v mesto iti . Potrebujem 

pa dve sto goldinarjev, lé za osem dni, pa če j e 

mogoče v zlatu naj bodo. Ali rni hočeš toliko z a 

osem dni posoditi ? 

Leve mu odgovori : toliko reči sim ti hvale 

dolžan ; zakaj bi ti tega ne storil? Osem sto gol

dinarjev sim ravno prejél ; im(un jih še domá. Tode 

nekaj je tudi srebra vmes . e hočeš, vzemi vse . 


105 

Ožbalt mu reče : „Rajši bi imel zlato veliko mi j e 
na tem ležeče.” 

Leve mu odgovori : „Prav je, pomagal si bom . 
adaj moraš denarje imeti ? 
žbe pravi : „Prinesi mi jih jutri na večer o b 
osmi uri na (Mm. Pa nikomur nič od tega ne povej! ” 

Ko je svoj opravik tukaj končal, gré po verst i 
k vsim eden in tridesetim tovaršein in jim ravno to 
reče, kar je keremarju rékel, in za dve sto gold i 
narjev prosi, ee je mogoče v zlatu . In vsak se 
veseli, poštenimu možaku tudi' enkrat postreči, ter 
mu denarje obljubi. Vsaciga je za prihodnji dan ob 
osmi uri zvečer k sebi povabil . 

Prišli so vsi k njemu, ko je že tamno bilo . e 
je v svojo stanieo peljal ; pá luči še ni bilo prigane. Čudili so se ljudje na tihim, de jih je tolik o 
vkup. Ažbe gré po luč. Ko je pa zopet nazaj pri 
šel z dvema svečama v roki, ga vidijo, kakoršnigaso Že enkrat vidni, v lepi oficirski obléki, z visokim peram na klobuku, z zvezdo na persih in z 
dolgo sabljo na strani . Začudijo} se vsi eden druziga pogledovaje, ker vidijo, kakor pred sedmém ileti, tiste podobe, v tisti sobi, pri tisti mizi, na 
ktero je oficir sveči postavil . 

Ozbe po tem reče: »Ce ste mi prinesli, ljubi 
prijatli, kar sim vas prosil, dajte sim na mizo. " 
Vsi po versti zdaj k mizi stopijo in več njih s o 

a za zamero prosili, de mu števila nemorejo v zlat u 
N ati. On jim milostno reče : „ Tič ne dé. Dajte, kar 
imate.” In zdaj stresejo pred-nj neki zlato, neki 
srebro, drugi mu a dobre doline pisma podajo . 

Potem se Obe oglasi ter reče : „Spomnite se ,
čas skusnje je pretekel in sedem lét in sedem tednov je minulo, od kterih sim vam pravil. Več de 
narjev ste na mizo vsuli, kakor sim jih jez pre d 
sedmerni léti pred vami vsul. Takrat ste komaj v 
stanu bili, pet sto krajéerjev na posodilo dati, v 
mestu bi vam jih ne bil nihče upal. Sadaj ste v štiri 
in, dvajsetih urah vsak dve sto goldinarjev vkup 


106 

spravili, tako de čes šest 0,

.vžent goldinarjev nanagloma tukaj na mizi lezi. Cas skušnje je pretekel in 
jez sim vas učil zlato delati. In zdaj me bote 
uméli, kar sim vam rekel, ko ste pervi pot tu bili . 
Rekel sira pa : umetnost sama je e več vredna, k a 
kor zlato ; zakaj ta umetnost je nar boljši modros t 

ivlj en j a. Ostanite svojim obljubam in Bogu zve

stx , in vaša sreča in vaše bogastvo bote rastle o d 
dne do dne. Kdor svoje obljube ne derži, za sreč o 
ne mara. Vtisnite to obljubo tudi svojim otraam v 
serce in skerbite, de jo bodo deržali ; revšine ne 
bodo terpeli. — Svojo besedo, ktero sim vam dal , 
sini deržal. Vi ste za to bogati, ker ste malo potrebovali, pa veliko pridobili in ker bogati ljudj é 
vam zaupajo, de so vam njih zakladi zmeraj odperti. Tako ste se učili zlato delati, kakor se poštenim mozém zlato delati spodobi. Ali pa ste mar 
kaj druziga pričakovali ? 

Smehljali so se vsi ter rekli : „E kaj pa de! ze 
davno smo lahko uméli, kako ti to umetnost misliš . 
Pa ko smo k pravimu spoznanju prišli, nas je bil o 
tudi neumne vraže sram, ki nas je takrat slepila i n 
smo ti bili iz sere hvalezni, de si nam boljši po t 
pokazal. Brez tebe in brez tvoje pomoči bi ne bil i 
mi nikoli to, kar smo zdaj .” 

Obeta so te besede in serčna hvaležnost ve 
selile, s ktero mu je vsak roko podal . Vsakimu j e 
dal zopet njegove denarje nazaj, ker mu jih ni bil o 
treba; njih zaupanje je le skušati hotel. Oni pak so 
rekli : Zapoveduj nam, kar koli hočeš, ponoči i n 
podnevi. Zakaj ti si nas srečne storil. Réci nam , 
de naj za-te umerjerno, in smerti se ne bomo bali! " 

In tako serčno dovoljni in veseli okrog njeg a 

st* so njegovo lepo obleko in zvezdo na persih 

ogledovali ; radi bi bili zvedili, kaj to poméni. 

Reče jim : Svojimu starimu rajneimu očetu s e 
moram še po smerti zahvaliti, de so me veliko koristnih reči in tudi, poljomerstva učili. Zakaj, ko 
sim k solda-tam prišel mi je to , pa tudi poštenost 


107 

in serčnost, pomagalo, de sim svoje tovarše kmalo 
prekosil. Svojo dolžnost sim vselej storil in sim poslédnjie nadkojnik (Rittmeister) postal. Primerilo se 
je, de je mladi knez v boji predeljeé zašel. Viditi, 
de je s svojo trumo povsod od sovražnikov obdan , 

se zapras'im s svojimi konjiki med sovražnike in mladiga kneza rešim, zato sim dobil to rano tukaj na 

čelu, in to zvezdo, znamnje milosti, na persih ; raszun tega pa tudi, ko se je mir storil, dobro plačilo 
na leto, dokler bom živel . Tudi me mladi knez n i 
pozabil, ko se je skozi našo deželo peljal, in me 
je, kakor vam je znano, metno gredé tudi obiskal ." 

pa v zlato vas, v svojo ljubo domačijo 
pridem in vidim, kako revno in raztergano je vs e 
povsod, sim svojo premožnost zatajil, de me zanikerni berači ne bili nadlegovali . Tudi me ni mikalo tukaj ostati ; dalje sim se namenil iti, samo 
mlinarjeva Lizika me je nazaj deržala, ko sim j o 
zagledal., Sklenil sim v sercu poskusiti, če bi si 
mogel pri vas življenje prijetno storiti . Uboziga in 
druzim enaciga sim se storil, de bi zaupanje pri 
vas obudil. Nikomur nisim od svoje časti in od letniga plačila, ki sim ga imel, nikoli -nič povedal. 
Samo Liznim staršem sim se mogel tisti veter raz 
odeti, ko sim njih hčér snubil ; drugači bi mi ne bili 

svojiga otroka dali ; mislili so, de sim ubog. Ko 

sim pa še tisti večer mlinarja Jerneja in njegov o 

ženo v svojo hišo peljal , in svojo oficirsko obleko 
z zvezdo oblečem, jim svoje prihranjene denarje i n 
cesarjev milostni list pokazem, v kterim sta vidil a 

de je moje plačilo v létu veči, kakor mlinarjev ma

lin v tréh létih zaslužiti zamore, sta druge misl i 

dobila . Tode molčati sta mogla, treba je bilo . Zdaj

pak naj to vsak vé, to mi več ne škodje." 

Tako je Oibe pripovedoval, ljudjé pak so se 

čudili in njegova sreča jih je veselila. Tako spakovanje so ima do njega, de so se ga komaj tikati 
upali. On pa jim je rad : ,,Kaj pa počnete z menoj? — Ciino , v vasi enakosti ostanem ; .zato bo


lite: Jn ostanite moji bratje . Ne o . ska suknja ,

ne zvezda na persih, ampak blago serce poln o 

strahú božjiga stori: možaka." 

Tako je govoril in vse po versti je objel, ko

.

so domú šli ; oni pa so se zahvalili, ki je- bil stvar

nik njih posvetne in večne sreče ; očeta so ga imenovali. Vsi so mu obljubili se ž njim veseliti, kadar 
bo njegov otrók keršen, kakor de bi ta veséla pri – 

godba njim veljala. 

Ko je čez tri dni potem nedelja bila, ko je ime l 
Ožbetov sin keršen biti, je bilo vse v vasi ž.e zgodaj na nogah. Ožbe pa stopi k svoji ženici in po– 
buhne (kašne) zalo dete, rekoč : „Glej, ljuba žena ! 
serce mi hoče od veselja počiti. Naji sinček mi veliko veselje déla ; pa véči veselje občutim, kadar 
našo vas pogledam . Res je, de judjé niso tako hudobni in brezsereni, kakor velikokrat pravijo. Vere 
v človeštvo ne smemo nikóli zgubiti. Glej, to noč 
so najino hišo zopet s cvetlicami berhko ovenčali in 
olépšali, kakor na dan najine poroke . Pa to še ni 
vse. Vse hiše po vasi so s cvetlicami in vejicami 
olepotičene, kakor de bi bilo najno veselje tudi veselje vsake hiAe .” 

Tako je rekel Ožbé, mlada ženka pa v tihim ga – 

njena rudeča postane in solze veselja ji oči zah'jó. 
Med tem pride dolga versta mladih fantov i n 
déklie proti Ožbetovi hiši, po prazniko oblečenih. 

Zdej zakličejo vsi zvonovi glasno v cerkev . 
Otróka h kerstu nesejo nar naprej, za njim gresta 
stari oči in mati, za njima pa v serce ginjen oče . 

Po kerstu so gospod fajmošter lepo pridigovali 

od dolžnosti očitne hvaležnosti ljudstva proti dobr i 
gosposki. še nikoli niso tako vneto in lepo pridigo– 
vali. Vsaka beseda je serca zadela. Vse ljudstvo 
je bilo v globoki pobožnosti. Vsak se je prizadjal 
solze potolažiti. Ko so pa gospod fajmošter pri 
sklepu molili in čversto svoj glas k Bogu povzdignil i 
za dobro gosposko Zlate Vasi, pri kteri je vsak n a 
Ožbeta Mislil, ko se gospod fajmošter sami niso mogli 


dalje premagati in jini s solzami v oeéh Ožbetov o 

ime uide — se je začelo vse na glas in močno v 
cerkvi ihtiti. Zakaj vsak se je spomnil , koliko do-
briga je Ozbe srejni storil ; vsak ga je za očeta 
občinske sreče spoznal. 

Blagiga Obeta je bilo sram, de se ni vedli ka m 
djati, pa vunder mu je to serce ganilo . Komaj si 
je pogledati upal iz cerkve grede , z odkrito glavo 
je sel skozi mno~ico ljudi, ki so ga s spoštovanjem pozdravljali, k svoji Lizi. Komaj je govoriti 
zmogel. Pri kosilu so bili pri njem : mlinar in n:dinarca, gospod fajmošter, šolmojster in oba pod — 
župana. Pripovedovali so, de imajo skorej v vseh 
hišah pojedinje, h kterim so eden druziga pova

bili, ubožčki imajo pri bogatejših obed. Obe je 
rekel z glavo májaje : „To mi je preveč časti ; tega 
nisini zaslužil.” 

Pa veselje vsih je tudi njega zbrihtalo in veselega storilo . Zvečer je šel v družbi svojih gosti' 
v vas, od hiše do hiše, pri vsaki družini se je vse— 
del in se za toliko ljubezin zahvalil. Zlata vas je 
bila polna ptujcov, zakaj v mestu je bilo znano praznovanje, in kdor je mogel, je v Zlato Vas hitel, de 
bi tudi kaj vidi] . Dolgo ponoči je mladost plesa— 
la, v vsakim kotu se je muzika slišala in, petje pred 
hišami , pod lipo , pod cvetnimi venci in v vertih. 

Se idej govore v Zlati vasi, kakor so govorili od tega lepega dneva. Obeta so pa od takrat 

le o četa Ožbeta imenovali, in ljubeznivi Lizi s o 
mati. Liza rekli. 

Resnično, resnično , kar se v življenji dobrig a 
seje, gotovo enkrat svoj lepi sad obrob . Zakajnad nami dobrotljivi Bog živi, plačevavec pol n 
usmiljenosti in ljubezni! 


Ka ál .


Stran. 

Kako Ožbalt iz vojske domú pride in kaj ljudj é 

govorijo . . . 3 

2. Kaj Ožbalt v vasi vidi . 6 
3. Kaj pametni mlinar pripoveduje . . 9 
4. Kako si Oibé prizadeva , pa vunder nič n e 
opravi 1 1 
• Kako je Oibe od svojih sovražnikov preganjan, 
in kaj jim nasproti stori 1 4
• 

6. Novozvoljeni učitelj . 1 7
• 

7. Kako Ožbalt v 'soli uči 
. 
2 0 
8. Kaj se dalje v šoli godi 2 3 
9. Od nedeljske šole, in kaj se v mlinu zgodi . 26 
10. Nad O žbetam Zlatovasčani gerdo jezike brusijo 2 9 
1.1 
. 
Lizika slovi krog in krog . 3 2 
12. Kako Brencelj na nós pade in kaj se je dalj e 
godilo. . . 31 
• 

13. Zlatnarska zavéza . 4 0 
14. Ljudjé se zlo začudijo	 4 3 
15. Doline bukve se pregledajo. Hranilnica in ob
činska kuhinja . . . . 45 

16. Kakó se pivnice v vasi man&jo, in kaj stari 
kmetje k temu pravijo 5 0 
17. Kakó v farovž tréé'i , in od noviga fajmokra 5 3 
18. Od noviga fajmoštra na dalje . . 5 6 
19. Kaj od Zlatovasčanov v deželi govoré 6 2 
20. Od noviga župana in od Brenceljna 6 7 
21. Srejnski hlev se mora skldati 70 
22. Dolgovi ae morajo plačati 7 3
• 


23 . Še enkrat, dolgovi se morajo plačati 
24 . Vsak dan gré boljši . . 
25 . V vasi je e veliko revAine . . . . 
26 . Kaj Zlatovasčani s svojimi berači store 
27 . Skušnja veljá več kakor učenje . 
28. Se nékaj noviga . . 
29 . Kakó je v Zlati Vasi bilo 
30 . Kerst . . 
. 
n . 
7 6 
8 0 
8 7 
9 4 
9 7 
10 1 
104 
NARODNA IM UNIVERZITETNA 
KNJI2HICA 
00000346098