OB NOVI IZDAJI TAVČARJEVE VISOSKE KRONIKE Decembra 1917 je prišla v javnost prva novica, da pripravlja pisatelj dr. Ivan Tavčar, ki je bil dobro leto dni prej s Cvetjem v jeseni skomponiral sklepni akord svoje simfonije o malih poljanskih kmečkih ljudeh, nov lepo- slovni tekst. Leto dni je pisatelj še oblikoval in ob letu je Ljubljansld Zvon že najavil novo in zanimivo daljšo povest splošno priljubljenega pri- povedovalca, tokrat posneto iz zgodovinske snovi o gradiču na Visokem, o Skofji Loki in o bližnji okolici. In na straneh te revije se je skozi vse leto 1919 brala povest Visoška kronika. Letos, po 38 letih od prve objave, je doživela že sedmi ponatis v knjižni obliki. Do vojne je izšla v dveh natisih šestega zvezka Tavčarjevih zbranih spisov (1921, 1938) in v izdaji goriške Mohorjeve družbe (1931), po osvoboditvi pa dvakrat pri Državni založbi Slovenije, 1948 v Klasju in 1956 v šestem zvezku Tavčarjevega zbranega dela, in dvakrat pri Mladinski knjigi, 1953 v bibliofilski iliistrirani izdaji in drugič 322 med izbranimi deli iz domače in tuje književnosti zbirke Kondor. Tavčar je gradil svoja pripovedna dela — razen začetnih mladostnih poskusov in nekaterih poznejših redkih izjem — večji del iz snovi, ki mu jo je nudila domača Poljanska dolina. Tematično je nihal med sodobnimi pro- blemi iz kmečkega in malomeščanskega sveta in med zgodovinskimi, za roje- nega romantika tako privlačnimi motivi. V obeh smereh je ustvaril dragocene umetnine, ki mu z vso pravico odmerjajo mesto med najboljšimi našimi leposlovci. Ce tehtamo Tavčarjev pisateljski opus z literarnega in estetskega vidika, potem bomo brez dvoma dali prednost njegovim umetniško uspelim novelam in povestim iz kmečkega cikla pred zgodovinskimi; na drugi strani pa prav tako drži, da so njegovi spisi z zgodovinsko tematiko bolj v čislih med povprečnim beročim občinstvom, in to največ prav po zaslugi Visoške kronike. Za obravnavanje zgodovinskih snovi v leposlovnem ustvarjanju je Tav- čar pokazal že zelo zgodaj svoje zanimanje in sposobnost (n. pr. Antonio Gledjevič, 1873). Vanjo sta ga vodili romantična narava in bujna fantazija, ki sta se v takšnem okviru mogli laže in popolneje izživljati. Vendar je tudi tu že kmalu prišla do izraza druga stran njegovega značaja, navezanost na domače okolje, ki se je pričelo vse pogosteje razodevati kot krajevno ozadje zgodovinskemu dogajanju. Dve povesti z zgodovinsko motiviko sta postavljeni sicer v Ljubljano: Ivan Sobice (1885-1886) in Izza kongresa (1905-1908), vse druge pa v domačo Poljansko dolino: V Karlovou (1880), Vita vitae meae (1883), Grajski pisar (1889), V Zali (prva zgodba, 1894) in kot zadnja ter za- ključna Visoška kronika. Visoška kronika stoji z vso pravico poleg Cvetja v jeseni na drugem vrhu Tavčarjevega leposlovnega dela. Snov je močna, fabulativno jasna, logično izpeljana in vsebinsko pretresljiva, kompozicijsko dobro premišljena, slogovno izklesana, zraven pa je v osnovi svojega dogajanja tudi zgodo- vinsko utemeljena, s sicer diametralno nasprotnimi, toda spretno in skladno izoblikovanimi značaji glavnih oseb, obdanih z galerijo obrobnih dogodkov in osebnosti, ki so po svoje tako pomembni in potrebni za pričaranje pravilnega kolorita časa ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja, kateremu odlično služi starinsko patinirana in na efekt preračunana dikcija, včasih zgodovinsko skopa in suha, včasih lapidarna in klena, včasih domača in zveneča. Res da so osnovni družbeno-poiitični problemi časa in njegove družbe le nakazani in služijo bolj kot pisana kulisa dogajanju pred nami, ki sega v notranjost, v čustvovanje posameznih oseb, na katerih sloni celotna kronika. Toda teh problemov pisatelj niti ni nameraval reševati niti ne pisati zgodovinskega romana. Kronika je zgolj povest o mračni usodi prvih posvetnih gospodarjev visoškega dvorca ter o usodah in tegobah z njimi zgodovinsko ali samo po pisateljevi fantaziji zvezanih ljudi iz domačega okolja in na tujem; včasih se človeku zazdi, da je vsa ta poudarjana vdanost bogu, posvetni gosposki in usodi morda rahel posmeh miselnosti tedanjega časa in ljudi. To je pravzaprav nedokončana pripoved o moralni krivdi in o večni pokori zanjo, ki gre iz rodu v rod visošldh gospodarjev; nedokončana kot zamišljena trilogija, -a vendar kot njen prvi del v sebi zaključena celota. In samo po sebi se razume, da je v takšen okvir postavljeno in v takšno smer usmerjeno pripovedovanje pisatelja Tavčarjevih umetniških zmožnosti moralo roditi enega najlepših cvetov slovenske klasične proze. Zato ni prav nič čudnega, da se je založnica odločila za novo izdajo tega dela Visoška kronika je berilo, ki mora biti stalno na knjižnem trgu, ker se povpraševanje po njem ne neha. Za to govori tudi dejstvo, da je razmeroma majhen krog slovenskih bralcev v devetih letih pokupil eno množično poljudno izdajo, eno bibliofilsko ilustrirano in eno znanstveno izdajo tega de-a, tako da se je pokazala potreba po novi množični komentirani izdaji, ki je sedaj pred nami.* Izdaja je pripravljena po vzorcu izdaje v Klasju s to razliko, da je papir finejši in tisk dositi boljši, da je spremna beseda bolj zgoščena in opombe * Ivan Tavčar, Visoška kronika. Prired'la Marija Jamar. Ilustriral Boris Kobe. Izdala Mladinska knjiga. Knjižnica Kondor, izbrana dela iz domače in tuje književnosti, zvezek 12. 'lO^ Urednik Uroš Kraigher. V Ljubljani 1957 . 223, 8». skrajšane na najnujnejše in da je besedilo opremljeno z več uspelimi stilnimi ilustracijami. Gotovo pa je, da bralca moti tehnična razvrstitev obrobnih glos, saj je ob njihovi sedanji funkciji podnaslovov popolnoma zbledela njihova osnovna vloga, da dajo delu že na zunaj videz starinske kronike iz 17. stoletja. Popolnoma odveč bi bilo znova navajati vse argumente, ki govorijo, da je knjiga primemo berilo in pomožno učno sredstvo za srednje šole, ker o tem dovolj glasno govori že sam njen naslov. Branko Berčič 324