18 Leta 1971 je bil med ustanovitelji Med- narodnega odonatološkega društva (Societas internationalis odonatologica – SIO) in takrat je organiziral tudi prvi evropski odonatološki simpozij. Eden od sklepov tega »gremija« je bila tudi usta- novitev revije Odonatologica, ki izhaja od leta 1972 do danes, od leta 1978 dalje pa tudi Notulae odonatologicae. Bil je tudi urednik znanstvenih časopisov Genetica (1971–1990), Odonatologica (1972– 2013), Notulae odonatologicae (1978– 2013), Opuscula zoologica fluminensia od leta 1984 in ustanovitelj revij Advances in Odonatology (v Parizu) in Malangpo (v Bangkoku). S tem njegova uredniška de- javnost še vedno ni izčrpana, saj je bil še v uredniških odborih različnih drugih revij. O njegovem delu sta izšli dve knjigi, po- svečeni njemu osebno, prva z naslovom Odonata: Biology of Dragonflies leta 2007 in druga, novejša Dr. Bastiaan Kiauta, Kokolitofore lahko zaznamo tudi iz vesolja Recentna vrsta kokolitofor Emiliania huxleyi je en od najbolj pogostih organizmov v so- dobnih oceanih, ki ob cvetenju dosega množino več milijonov (1 do 115 x 106!) celic na liter vode. Zaradi sipanja svetlobe na odpadlih kokolitih so ti pojavi opazni tudi iz ve- solja. Na sliki Barentsovo morje v Arktičnem oceanu, fotografirano 6. 7. 2016 iz satelita Terra, kjer mlečno modro barvo predstavljajo kokolitofore. (foto: NASA – Jeff Schmaltz in Joshua Stevens; več fotografij na: https://earthobservatory.nasa.gov/images/88316/ the-barents-sea-abloom) Odonatologist and Polymath leta 2019. Obe je uredil in pripravil dr. Tyagi iz Indi- je in pri tem povabil k sodelovanju odona- tologe s celega sveta. Število njegovih znanstvenih in strokov- nih publikacij je več kot 400, napisal je tudi neverjetnih 19.880 kratkih prikazov tujih odonatoloških del. Leta 2002 je bil ob upokojitvi imenovan za zaslužne- ga profesorja Univerze v Utrechtu. Leta 1981 je bil imenovan za častnega člana SIO. Nizozemska kraljica ga je leta 2002 počastila z nazivom vitez Oranje-Nassa- uskega reda. Nizozemsko odonatološko društvo pa mu je leta 2004 podelilo zlato odlikovanje. Na Slovenijo ga vežejo poleg spominov na mlade dni zasluge za ustanovitev Sloven- skega odonatološkega društva (SOD) leta 1992, bil je tudi pobudnik in soorganiza- tor prvega regionalnega odonatološkega simpozija leta 1994. V Mariboru je leta 1997 pomagal organizirati XIV. Medna- rodni odonatološki simpozij. Seveda je bil dejaven sodelavec slovenskih kačje- pastiroslovnih revij Exuviae in Erjavecia, saj ni bilo številke, v kateri ne bi objavil kakšnega tehtnega, večinoma zgodovin- skega prispevka. Leta 2015 je postal tudi prvi častni član SOD. Za člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil izvoljen leta 2007 in le- ta 2015 za rednega člana. Kljub želji, da se udeležuje sej našega IV. razreda za na- ravoslovne vede, mu to zadnji čas ni bilo dano. Boštjan je imel težave s srcem in to srce ga je na koncu tudi izdalo. Haptofiti (deblo Haptophyta) so evka- riontske enocelične alge in ena od naj- pogostejših komponent morskega fito- planktona. Večina znanih živečih vrst meri med 2 in 40 μm in tvori skelet iz kompleksno oblikovanih kalcitnih ploščic, ki jim pravimo kokoliti. Celo- ten skelet celice imenujemo kokosfera, vrste haptofitov, ki nosijo kokolite, pa kokolitofore. Kokoliti se tvorijo v celicah, od koder se z eksocitozo izločijo na površino. Pogo- sto se dobro ohranijo kot (nano)fosili in so lahko glavna sestavina morskih karbo- natnih sedimentov. Najstarejši kokoliti so znani iz zgornjega triasa, molekularne ure pa kažejo na bistveno starejši izvor skupi- ne – v karbonu. Kokoliti so zelo odporni in se lahko ohranijo skozi daljša časovna obdobja, če jih ne uniči raztapljanje. Na račun izpiranja iz sedimentov in ponov- ne sedimentacije se starejši kokoliti po- gosto »preselijo« v mlajše plasti. Vrhnja plast usedlin v Piranskem zalivu tako na primer vsebuje znaten delež fosilnih ko- kolitov, ki izvirajo iz laporovcev v flišnih klifih na obali. FOTOZGODBA: Spoznajmo kokolite Besedilo in foto: Miloš Bartol Z nestorjem raziskovanja kačjih pastir- jev v Sloveniji smo v Trdoživu (IV/2) objavili intervju. Vabljeni k ponovnemu branju. 19 Helicosphaera minuta (VEM, 7.500-x povečava). Discoaster deflandrei (SM). Pontosphaera multipora (VEM, 10.000-x povečava). Pontosphaera discopora (SM). Coccolithus pelagicus (VEM, 5.000-x povečava). Discoaster variabilis (SM). Površina laporovca, bogatega z nanofosili (VEM, 1.800-x povečava). Discoaster variabilis (VEM, 10.000-x povečava). Lithostromation perdurum (SM). Površina laporovca, bogatega z nanofosili (VEM, 1.100-x povečava). 1 μm 1 μm 5 μm1 μm Kokolitofore so kozmopolitski morski or- ganizmi, za katere je značilna hitra evolu- cija. Zato in zaradi izredne pogostosti so ena od najbolj uporabnih skupin za bio- stratigrafijo – datiranje sedimentnih ka- mnin na podlagi sestave fosilnih združb. Poleg datacije sedimentov so haptofiti tu- di predmet paleoklimatskih in klimatskih študij, saj sestava planktonskih in fosilnih združb odraža fizikalne in kemične para- metre okolja, v katerem so nastale. Priložene slike prikazujejo nanofosile iz Slovenskih goric, ki so nastali pred 13,5 milijona let v toplem morju – Centralni Paratetidi. Zaradi izredne majhnosti lah- ko kokolite pod svetlobnim mikroskopom (SM) opazujemo samo pri 1.000-x pove- čavi, slike pa so nekoliko neostre. Za bolj ostre slike potrebujemo vrstični elektron- ski mikroskop (VEM).