* Napuhu je padec za petama. trt y_5-, (Iz ncmščine preložil Iv. Torašič.) tiagutina je bila hči zelo imovitih starišcv. Hodila je vedno pražnje oblecena ter je zaničljivo glcdala na svoje ubožne soufienke, katerih bedni stariši niso utrpoH toliko trošiti na obleko svojib ot,rok, kakor so to storili bogati stariši brdke Dragntinke. Dragutinkina ošabnost je delala materi dosti skrbi in žalosti. Večkrat so jo svarili in rekli, da lepa obleka ne dela človcka ne boljšega ne modrejšega. Kdor išče hvale z obleko ali s kako drugo prazno stvarjo, kaže, 106 da ima prevzetno in napihneno srce. Kekli so jej, da pod ubožno oblcko večkrat bije boljše in plemenitejše srce, nego-li pod uglajeno obloko bogatina. Zatorej naj se pazi napuha in ošabnosti, ako hoee kdaj srečna biti. Tudi so jo opominjevali, naj se raje pridno uci in si nabira potrebnih naukov za živ-Ijenje, ker samo to jej bode kdaj dobro hodilo, a nikoli ne pretirano samo-Ijubje, ki kvari človeka na duši in telesu. Ali zaman so bili vsi dobrohotni opoiaini skrbne matere, ker se niso prijeli srea njene ošabne hčerke. Dragutina je sicer vselej obljubila matori, da se hoče poboljšati, ali kaj pomaga še tako lepa obljuba, ako pa ni rosne volje, izpolniti, kar se obljubi. Največ zaničevanja in podsmehovanja od ohole deklice je raorala prc-bijati Eotija, hei uboge vdove. Mati jej je bila perica tor je delala noč in dan kakor sužnja, da bi si vsaj toliko zaslužila, kolikor je človoku treba, da si ohrani svoje skromiio življenje. Da-si je bi]a Eotijina obloka zakrpana in zašita, vender ni bila umazana niti raztrgana; bila je vedno čedna in snažna, eesar pa ni bilo videti na Dragutini. Ees je, da jc irocla Dragutina obleko zmirora po najnovejšem kroji, ali tako snažna in čcdna ni biJa, kakor obleka ubožne Kotije. Ge je dobila Dragutina danes novo krilo, bilo je jutrodan vže vse zamazano in raztrgano. Kadar so jej drugi otroci očitali, da premalo pazi svoje lepe obleke, zasmijala so je in rekla: ,,Kaj to komu mar! moji stariši so dosti bogati in kupili mi bodo novo obleko, kadar to umažcm ali raztrgam." V ueilnici se je Dragutina vedno podsmehovala ubožncj Eotiji zaradi njcne slabe obleko in nekatere liilikoumnc in brezmiselne tovarišice so jej celo prikiraavale k grdim psovkam, ki jih je motala na siroto Kotijo. Ali uboga Eotija je strpljivo prenašala vse sramote, s katerimi so jo sramotilc njeno součonke, sosobno pa ošabna Dragutina. Po večkrat se je prijokala domov in tožila matori svoje trpJjonjc. Ali mati so jo tolažili in rekli: KNe joči se, dcte moje! Ce imaž le dobro srce tcr vestno in po.steno spolnuješ svoje dolžnosti, potem si mnogo boljša od svojih lepo in bogato oblečenih tovarišie." Eotija je imela te raaterine besede vedno pred očmi; učila sc je pridno tcr pazila na vsako besedo svoje dobrc nuitoljice, zato jc pa tudi bila vedno prva med svojimi vrstnicami v šoli. Vse drugačc je bilo z Dragutino. Da-si jc imela razven šolskcga poduka tudi doma šc posebnoga ueitelja, ki jo z njo ponavljal šolske naloge, vcnder ni nikoli kaj prida znala niti doma niti v šoli, ker ni imela pravc volje niti vcselja, da bi se kaj naueila. JSfi eudo potem, da je prinesla vseloj le slabo šolsko spričalo domov. Ali Dragutiua se za vse to ui prav uič brigala ; mislila si je v svojej neuninosti: B(Jimu naj se uSini toliko stvari, katerib mi ne bodc nikoli treba? Učiti se raorajo le ubožni Ijudje a meni tcga ni treba, ker moj oče imajo novcev dosti in to je več vredno nego-li vsa Eotijina modrost, ki si jo je pridobila v šoli! Zna se, da Dragutinkin oce niso bili teh misli in so jo večkrat strogo opominali, naj bi se tndi ona učUa, kakor drugi pridni otroei. Ali oče so bili premehki in so preveč ljubili svojo hčcrko, da bi jo bili kaznovali zaradi njene lelikoumnosti iu nemarnosti. Zatorej pa niso imeli vsi ti dobrohotni oporaini in lepi nauki pri Dragutini, žalibog! nikakoršnega uspeba. Tako jo proteklo več let in obe dcldici, Dragntina in Eotija, ste navršili Tsaka po štirinajst let. Eotijo so dali mati k spretncj švelji v nauk, da bi se 107 ^^^^^M naueila šivati, plesti in še drugih takih stvari, ki jih je treba mlademu aeklelu^^ ako si žcli pošteno kruha služiti. Dragutina je pa ostala doiua, nosila se gosposki in se vedla kakor bogata gospodična, ki niraa drugega dela nego dan gubiti brez najmanjšega opravila. Ge sta se Dragutina in Eotija slu-čajno srečali kje na costi, nikoli ni Dragutina prva pozdravila svoje nek-danje součenke, nogo Eotija jo je morala prva pozdraviti in nagovoriti. ln kaj mislite, kako je odzdravila ošabna gospodiena svojej nekdanjej tovarišici ? Komaj da jo je pogledala. Videlo se je, kakor bi jej hotela reči: Ali vidiš zdaj, koliko ti koristi vsa tvoja šolska učenost? Druzega nisi kakor ubožna švelja in to tudi ostaneš vse svoje žive dni. A jaz, ki se nisem nikoli dosti brigala za šolske stvari. jaz sem gospodična, kateroj se klanjajo gospo in gospodje. — Ali tako ošabno in razžaljivo pozdravilo ni žalilo uboge Eotije; vselej je prijazno in spoštljivo pozdravila svojo nekdanjo soucenko, kadar koli jo je srečala. In tako je minulo zopet nekoliko let. Dragutina je bila vedno ošabnejša in njen napuh je vzrastel do vrha. Kor so bili njeni stariši zelo imoviti, mislila si je, da je ona mnogo boljša od drugih Ijudi, in ravno to je bila njena najslabejša lastnost. Zato pa tudi Ijudjo niso marali za njo, in nihče je ni ljubil. Tu je pač resničen pri-govor, ki pravi: ^Neumnost in ošabnost ste na jednej korenini." A tudi pri poslih m bila Dragntina priljubljena. Vedno se je z njimi prepirala in jili pitala z grdimi pridevki, kar je bilo krivo, da je posli niso niti spoštovali niti Ijubili. Da-si ona sama o sebi ni znala nieesa storiti, ker se ni v mladosti nič prida naueila, jezila se jo vonder vedno nad posli, da niso za nobeno rabo, da so preleni ter nobenoga dela vajeni. Nihec ui mogel njenih psovk prenašati in zato so .šli vsi boljši posli iz službe. (irajati je pač lohko, ali boljo kaj storiti, to je tcžavno. Zna se, da stariši s takim surovim vedenjcm svoje hčerc niso bili zadovoljni ter so jo morali vedno svariti in opoaunati, ali zaman je bilo vse, ker se Dragutina ni hotela poboljšati. Nii, prišli so drugi časi in z njirai tudi cela vrsta nesreč za ošabno gospodičuo Dragutiuo. Ne dolgo — in poproj tako bogata in srečua Dra-gutina je bila zdajci uboga in zapuščena sirota. Hiša njenih starišev jc do tal pogorela, ko je ob hiulej uri treščilo va-njo. Njen oče so izgubili živJjenjo v plamenu gorečega poslopja, ko so skočili v ogenj, da bi oteli skrinjico z denarji in drugimi dragocenostmi. Dragutinina mati so kmalu po tom žalostnem dogodku umrli vsled velikega strahu in žalosti, ki so ju morali prebiti. In tako je bila Dragutina zdaj sirota in popolnem sama na tein svetu. V svojem rojstnem kraji ni iraela nikogar, ki bi jo bil vzel k sebi in jej pomagal v njenoj velikej stiski in britkosti. Sorodnikov ni imela v mestu nobeuih a drugi ljudje se niso hoteli brigati za ošabno in prevzetno gospodično, ki jo mislila, da je bogastvo največja sreča na svetu. Ogenj je uničil vso iinovino .njenih starišev, in šo to malo, kar. je bilo ostalo, pobrali so jej hndobni Ijudje, katerih sc nikoli ne manjka tam, kder je čutiti, da se lehko kaj vzame ia odnese. Tako je ostala Dragutina brez vsega, bila je zdaj sirota v največjem siromaštvu. Vse njene dobrc prijateljice so jo zapustile, ker gospodične iz boljših hiš niso hotele občevati s siroto. Tako je tudi tukaj rcsničen prigovor, ki pravi: nEedki so prijatelji v nadlogi." Eotija je bila zdaj jedina prijateljica, ki jo L 7* 108 je obiskovala in tolažila, a tolažiti jo je mogla le z besedami ne z dejanji, ker je bila sama tudi ubožna in je morala mnogo delati, da bi preživela sebe in svojo staro, bolohno mater. S samimi besedami pa ni nikomur pomagano in tako je bil stan uboge Pi-agutine rsaki dan žalostnejši. Nekoliko novcev, ki jih je sknpila za prodani lišp, pošlo je in bila je zdaj v največjej bedi. Druzega jej ni prcostajalo, nego podati se k starej teti, ki je živela v bližnjcm mestecu, ter njo pomoči prositi. Ali to jej je bilo zdaj zelo težavno, ker poproj, dokler so še živeli njeni stariši, ni nikoli obiskaJa svoje tete. da-si jo je ta večkrat prosila in vabila k sebi. Končno sklcne, da gre. Teta jo je prav prijazno vzprejela, česar se Dragntina ni nadejala. Ali dve reei je zahtevala teta od nje: da mora biti poštena in delovna. To je Dragutiua rada obljubila in si tudi mnogo prizadejala, da bi ustregla dobrej teti. Prve dolžnosti jej ni bilo težko izpol-njevati, ker nepoštena in lmdobna ni bila nikoli. Ali druga dolžnost, ta jej je bila težka, ker ni bila vajena nobenemu delu. Vender je sklenila prav pridno in strpljivo delati, da bi le ne razžalila tete, ki je bila vže po naravi nekoliko preveč stroga in svojeglavna. In res je bilo videti prva dva meseea, da je delala teti vse po volji. Ali tretji mesec je bilo drugače. Njena pridnost jc ponehavala in preobladala jo je stara nemarnost. Ni ga bilo dne, da bi ne bila teta mrmrala nad njo in nekcga jutra jej odločno reee, da se mora takoj pobrati iz njene hiše, ker jej je ukradla arebrno žlico. S solznimi očmi je Dragutina zatrjevala svojo nedolžnost. AJi vse ni pomagalo nič. Vse njene solz6, prošnje in trditve niso raogle omeeiti tetinega trdega srca. Teta jej je rekla: »Moje srebrne žliee ni nikjer, in nihče drugi je ni ukradel, kakor ti; ¦tatice pa uočem imefci v hiši, zatorej poberi se proč od mene!" Ker je Bra-gutina še vedno branila svojo nedolžnost. razjezila se je naposled teta in jej pretila, da poklice birifia na pomoč, Le se tekoj ne spravi iz hiše. Vsa v sojzah, ker leta ni hotola pripozaati njeno nedolžnosti, zapustila je Dragutina jcilino zavetje, katero je imela pri svojej starej teti. Pripovedovati mi paf. ni treba, da Dragutina srebrne žlice ni nkradla. ali njena nemarnost pri pomivanji je bila kriva, da jc prišla žlica v pomije in s pomijami vred v gnojišče. Kam sc H hof:e zdaj spustiti? Kje hoče pomoči iskati? Nikjer nima nikogav, ki bi se, usmilil uboge sirote. Nevcdoč, kam bi se dejala, gre, kamor jo of.i vodijo. V vsem raestu ne pozna nikogar, razven neusmiijene tete, katera jo je ravnokar iz biše zapodila, nikogar, ki bi jo vzol vsaj 6ez doP. pod svojo streho. Krivica, s katero jo je teta dolžila, pelda jo je globoko v sree ter jo narfidila nezmožno, da bi bila mislila na kaj pametnega. Dolgo je hodila brez vsfi namere vedno dalje in dalje, nevedo^, kje si naj išče zavefja, kje strehe. Tako je prišla iz mesto daloč ven na veliko eesto, ki jc bila na debelo s sncgom zamotena. Bil je mrzo.l dan meseca dcccmbva. Mrzla burja je brila in razpibo-vala sneg v gostih kosraih na vse strani. Žalost, da raora po kriviei trpeti, in hnd zimski mraz sia jo preobladala tako. da se zgnizi na kiip( visoko nametanega snega ter ondu obloži brezzavestna. Trud jo prevzame ter kraalu trdo zaspi. Znano vam je, otroei, da je zelo opasno (nevarno) zaspati v mrzlej zimi zunaj v snp.gu. Mrličn podobna jc ležala uboga Dragutina v globokem snegu; samo zdaj ter zdaj so se ustuiee genile, kakor bi kaj govorile. Srečen nasraeh je 109 - igral na bledem lici. Skoraj celo uro je ležala v zmrzlein snegu, da pride neki voznik mimo. Ta jo najde in vzame na svoj voz. Poskušal je vse, da bi jo zvabil k življenji. Dolgo so bile njegove poskušnje brez vsega uspeha, končno pa Dragutina globoko vzdahne, odpre oči in bojazljivo gleda okolo sebe. Zdaj voznik nažeue konja in kmalu so bili v bližnjej vasi in v hiši usmiljencga voznika. Dobra žena voznikova je skrbela za-njo in jej Ijubeznjivo stregla, dokler si ni popolnem opomogla. Tudi pozneje še je ostaJa Dragutina pri teh dobrih in usmiljenih Ijudeh. Pomagala je voznikovej ženi pri vsakem delu ter ui gledala svojih nežnih rok, naj si je bilo delo še tako težavno. V potrebi in pomanjkanji izučena, bila je zdaj Dragutina zelo pridno in pametno deklo. Poštena človeka, ki sta jo k sebi v hišo vzela, ljubila sta jo kakor bi jima biJa rodna hei. Dragutina je biJa zdaj sieer rešena pomanjkanja in bede, ali težka dela je morala opravljati, katerih pa njeni roki niste bili vajeni. 1 Prav pogosto se je Dragutina kesala, da ni vže v nežnej mladosti spo-zuala svojih pregreškov, ki bi je bila laže popravila uego-]i zdaj. Minulo je zopet nekaj let. Nekega dne — bilo je ravno leto, odkar je bila vzpre-jeta v hišo svojega gospodarja — pripelje se lepa koeija, ki obstoji pred hišo. Lepo oblečena gospa stopi iz kočije. Dragutina gleda nekaj časa vsa osupela, ter ne verjame svojira očera. Končno pade inladej gospej okolo vratii in zavpije: ,,Eotija! o Ijuba moja Eotija!" Tega seštauka s svojo nek-daujo součeuko se je Dragutina tako razveselila, da niti poinislila ni, kako ošabno se je nekdaj vedla proti Rotiji. JSfu bodi si toniu, kakor jc bilo, vže davno je obžalovala svoj pregrešek. Spoznala je, kako grdo in krivieno je nekdaj svoje tovarišice zasmehovah in še celo zaničevak zaradi njih uboštva in slabe obleke. In vse to je zdaj njo v njonih slabih razinerah zclo bolelo. Niti pomisliti ni smola, da je ona v nekdanjih boljših časih svoje ubožne součenke, sosebno pa ubogo Kotijo, zaradi siromaštva tolikokrat zasruehovala in večkrat hudo razžalila. 0 kako jo je zdaj to peklo! Niti pogledati si ne upa v to veselo iu nedolžno lice nekdanje uboge Eotije. Ali neki notranji glas jcj pravi, da jcj je Eotija vže davno odpustila, ter nima nobenega sov-raštva do nje. In tako je tudi bilo. Veselje je razvnelo njeno srce, ko je eutila, da se je Eotija morda ravuo zaradi nje pripcljala tu sem. In v tej misli se ni motila. Ko je namreč Eotija slišala, kako lnido se godi uekdanjej gospodični Dragutiui, takoj je skleoiJa, obiskati jo in tolažiti, ako jo tolažbe potrebna, ter jo potlej tudi s seboj v mesto vzeti, če bode v to privolila. . Saino še nekaj malega, a toliko bolj vesclega vam bočem povedati. Uboga Eotija se je pri švelji vseh potrebuih ročnih del tako dobro izueila, da se je švelja večkrat morala euditi njenej pridnosti, vztrajnosti in velikoj spretnosti v šivanji. Ker je bila tudi v pisanji in račnnanji zelo izurjena, dobila je knialu prav dobro službo v nekej prodajalnici za novošegno žensko blago. Tu se je Eotija tako vrlo obnesla, da jej je njena gospa izroeila vso trgovino. S pridnostjo, umnostjo in veliko spretnostjo v izdelovanji ženskib ročnih del si je pridobila lepo število naročnikov. Kmalu je bila povsod znana kot najboljša švelja v mestu. Vsakdo je le pri njej kupoval blago in tako si je v kratkem času pridobila lepo premoženje. V svojej sreči se je spomnila svoje nekdanje soužeuko Dragutine. Vzela jo jo k scbi in učila ženskih ročnili del. Dragutina se je vsega potrebnega izučila. To je bilo za njo mnogo 110 ugodnejše nego li kmetsko delo pri dobrem in poštenem vozniku. Od sih dob se jej je prav dobro godilo. Tudi ni nikoli pozabila svojega dobrotnika, ki jej je življenje otel. Vsako leto je obiskala njega in njegovo prijazno ženo in vselej so se prav dobro imeli, kadar koli je bila pri njih.