144 : KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 DONESKI K opusu BAROČNIH KIPARJEV STRAUBOV IN JOŽEFA HOLZINGERJA SERGEJ VRIŠER V Številki Kronike, posvečeni zgodovinski problematiki Maribora in njegovega zaledja, bi želel kratko opozoriti na nekaj doslej ne- preučenih baročnih kiparskih del, ki se po ' slogovnih ugotovitvah uvrščajo v opus mari- ; borske delavnice Jožefa Strauba in Jožefa i HoLzingerja, osrednjih osebnosti baročnega | kiparskega ustvarjanja na slovenskem Sta- ; jerskem. Kiparja sem prvič obširneje pred- ; stavil pred dvajsetimi leti.^ Tej predsta- vitvi gre zasluga, da smo v poznejših letih odkrivali nadaljnja dela obeh moj- strov v severozahodni Hrvaški, Straubo- va tudi na Madžarskem. A tudi na štajerskih tleh so se nam nekatere plastike ob vnovič- nem vzporejanju z že dognanimi deli slednjič i razkrile za delo enega ali drugega avtorja ali ] pa jih je bilo moč vsaj okvirno uvrsititi v : mariborsko delavnico. J. Holzänger, Dobri pastir, Lovrenc na Pohorju Ko omenjam mariborsko delavnico, imam v mislih slogovne značilnosti, ki so Se naj- prej pokazale pri Jožefu Straubu (1712 — 1756), zvesto pa jih je posnemal mladi Jožef Holzinger (1735—1797). Straub je oblikoval krepke figure z ostro rezanimi obrazi, eksta- tičnimi pogledi, izrazito modelacijo rok in še bolj izrazito, zalomljeno in dramatično na- glašeno draperijo. V spominu nam ostanejo nadalje kompaktni, s svedrom narejeni kodri las in brad ter globoke, cevaste gube oblačil, ki se pri tleh lijakasto odpirajo. Prav te zna- čilnosti lahko zasledimo tudi v zgodnejših Holzinger j evih delih, npr. na oltarjih in pri- žnicah v Spodnji VoMčini in Kamnici pri Ma- riboru. Ko bi arhivski viri — ohranjeni ra- čuni z letnicami in navedbo kiparjevega ime- na teh del ne razglašali za Holzinger jeva, bi jih prav gotovo imeli za Straubova. Tako pa se je pokazalo, da je bil Holzinger v svoji zgodnji fazi dosleden posnemalec Strauba in več kot zanesljivo njegov pomočnik. Prav ta ugotovitev me je tudi pripeljala do skle- pa, da je veliki oltar pri Sv. Jožefu nad Slo- vensko Bistrico iz let 1757/58 delo obeh ki- parjev: Straub je najverjetneje oltar zasno- val, po njegovi smrti 1756 pa ga je uresničU Holzinger.2 V nadaljevanju bi rad predstavil dve deli, kjer prihaja zamenljivost med Straubom in Holzinger jem močno do veljave. Se prej pa beseda o Straubovem kipu, ki smo ga do ne- davnega poznali samo po fotografiji iz za- puščine dr. Avguština Stegenška^ in se nam je po analogijah zdelo mogoče, da bi utegnil izvirati iz Slovenskih Konjic ali Zičke kartu- zije, da pa se je v teku časa pač izgubil. Spomeniško varstvenemu evidentiranju se imamo zahvaliti, da so kip pred nekaj leti odkrili v župnišču v Cirkovcah. Pred tem je stal v bližnji obcestni kapelici, kjer je utrpel precej poškodb, najbrž pa je bil prvotno na- rejen za opremo stare cirkovške cerkve. Kip predstavlja svetnika, morda Janeza Krstnika, ali Kristusa z iztegnjeno levico, ki je nekoč držala atribut — najverjetneje križ ali drog z banderom. Telo figure je rahlo ukrivljeno v levo in počiva na desni nogi, desnica je položena na prsi, prek telesa pa potekajo poševne, trdo zalomljene gube. Tu- di stilizirani kodri in brada ter lijakasta gu- ba oblačila so znaki, ki nas vodijo k plasti- kam Jožefa Strauba. Posebej dobro lahko KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 1451 figuro primerjamo s kipom sv. Janeza Krst- nika, ki je bil domnevno v Zički Kartuziji, danes pa je v Pokrajinskem muzeju v Ma- riboru. Način, kako sta figuri usločeni, na- dalje igra rok in vegetabilna stilizacija ko- drov, vse 'to govori zanesljivo za mariborske- ga moijistra. Neustrezna recentna poslikava in poškodbe so figuri odvzele precejšen del izvirnosti. Stegenškova fotografija, narejena nekje pred sedemdesetimi leti, pa bo pripomogla, da kip primerno obnovimo in uvrstimo med po- membnejše stvaritve Jožefa Strauba. :Ce ostanemo še naprej v Cirkovcah, nas na mariborsko rezbarsko delavnico opozori tudi prižnioa, ki je prav tako še ostanek opreme iz stare cerkve. Kancela je umirjene polkrožne oblike, njeno ograjo poživljajo ma- sivne rokokojiske kartuše, tri od teh z reli- efi, in novejše, neustrezne plastike evange- listov. Na strehi prižnice, katere rob se zdi zopet nebaročno predrugačen, sta figuri dveh angelov, vrh kupole pa Dobri pastir z jagnje- tom. Ce si odmislimo novejše spremembe, je pr- vi vtis, da gre za Straubovo prižnico. Zanj bi govorila prej težka kot lahkotna rokokojska omamentika, enak rokopis pa razodevajo tudi reliefi z Noetovo barko, Davidovim stol- pom in Jerihonsko rožo. Spodnji rob balkon- ske ograje spremlja niz školjkastih ornamen- talnih oblik, kot jih srečujemo na Straubo- vih prižnicah v Selnici ob Dravi in na Slad- ki gori. Manj straubovska, bližja Holzinger ju se zdita klečeča angela na ostrešju, enako tudi angelska glavica, ki je, bržkone poleg drugih, nekoč krasila prižnico. Večjo pozornost za- služi kip Dobrega pastirja. Kristus z ovčico na ramenih sklanja glavo v svojo desno, oko- li telesa pa mu vihra ogrinjalo. Ob tem delu bi prav gotovo najprej pomislili na Jožefa Strauba, nadrobnejše primerjave pa nas bolj kot k Straubu vodijo k Holzingerju. Nje- mu namreč lahko pripišemo še drugo figuro Dobrega pastirja — iz župnijske cerkve v Lovrencu na Pohorju. Figuri si sicer nista povsem enaki v merilu, zelo blizu pa po za- snovi in detajlih. Pri obeh kipih ugotavlja- mo enako mero kompaktne, z igro svetlobe in senc podčrtane plastičnosti, razgibanosti in stilizacije. Vse to je v našem prostoru zna- čilno začrtala Straubova šola in se je nato s postopnim odmikanjem v mehkejše in bolj lirično niansirane interpretacije nadaljevalo z dosežki Holzinger j evega dleta. jAli sta bila v Cirkovcah morda na delu kar oba kiparja? Najbrž bi bilo za okvirno opre- J. Holzinger, Veliki oltar v Cmureku (detajl) delitev dovolj, če rečemo, da je prižnico izde- lala delavnica Straub-Holzinger. Pri določ- nejšem ugotavljanju se zdi vabljivejša mi- sel, da gre za Straubov koncept prižnične ar- hitekture in njegov način omamentalnega dekoriranja, pri kipih pa bi se prej izrekli za Holzingerja. Tudi iz Holzinger j evega zrelejšega obdob- ja se idoslej znanim delom pridružuje neka; pozneje ugotovljenih plastik. Najprej bi po- segel na avstrijsko stran, v župnijsko cerkev v Cmureku (Mureck), kjer sodi po mojem mnenju v okvir našega zanimanja veliki oltar. Ce prelistamo novejšo štajersko stro- kovno literaturo, ugotovimo, da je to delo z letnico 1767 Rochus Kohlbach pripisal graš- kemu kiparju Filipu Jakobu Straubu.* Isto domnevo sta ponovili tudi obe umetnostni topografiji Štajerske iz let 1981 in 1982,' medtem ko Georg Kodolitsch v vodniku po Cmureku avtorja tega oltarja ne omenja.« Lahko povem, da me je Kohlbachova atribu- cija pred leti odvrnila od temeljitejšega pre- učevanja tega oltarja, čeravno je že nekoli- ko neizrazita fotografija v njegovi knjigi zbujala glede F. J. Strauba določene pomi- sleke. Veliki oltar v Cmureku je monumentalna stebriščna arhitektura, značuna za drugo po- 146, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 lovico 18. stoletja. Leta 1905 so oltar neko- liko predelali, vendar je ohranil svoj pozno- baročni značaj. Med visokim stebriščem ob oltarni podobi stojijo kipi svetnikov Blaža, Petra, Pavla in Martina, figuralika krasi tudi ogredje in oltarno atiko. Kohlbach je menil, da so te figure izredno sorodne plastikam na velikem oltarju v St. Erhardu i. d. Breite- nau iz leta 1744. Posebej je vzporejal ško- fovske like in angele, prav pri teh figurah pa se mi dozdeva, da je v Cmureku moč pri- tegniti k primerjavi prepričljivejša dela, ki kažejo v drugo smer. Čeravno so sv. Peter in Pavel ter sveti škofje v baročnih oltarjih pogost ikonograf- ski motiv, ki utegne kaj lahko pripeljati k zmotnim pripisovanjem, se kažejo pri obrav- navanju teh motivov med posameznimi ki- parji vendarle razpoznavne razlike, podčr- tane razumljivo še z značilnostmi osebnega sloga. Zdi se mi, da je umirjeni patos cmu- reških figur manj značilen za Filipa Jakoba Strauba in bližnji interpretacijam Jožefa Holzingerja. Nanj ne spominja samo zamak- njenost figur, marveč tudi nekatere nadrob- nosti svetniškega habita, risanje bradatih ob- razov, pri obeh škofovskih figurah pa tudi značilno »pluskanje« gub ob spodnjem ro- bu oblačil, kar se pojavlja kot posebnost pri starejših Holzingerjevih delih. K primerja- vam s cmurškim oltarjem bi mogli s pri- dom pritegniti figuri sv. Petra in Pavla z Destrnika pri Ptuju, za svetnika škofa kipe s stranskih oltarjev v Lovrencu na Pohorju, za angele sorodne kerube z atike lovrenškega velikega oltarja, da omenim samo poglavit- nejše od sorodnih Holzingerjevih stvaritev. J. Holzinger, Angela, Kamnica F. J. Straub, Sv. Jurij, Pokrajinski muzej IVIaribor O Holzingerju sem že večkrat zapisal, da se je v zrelih letih sicer srečal s klasicizmom, da je v osnutke svojih oltarjev in prižnic tam od sedemdesetih let 18. stoletja dalje vklju- čeval arhitekturne in ornamentalne elemente tega obdobja, a da je do konca življenja os- tal zvest poznobaročni figuri. O tem nas pre- priča vrsta klasicistično streznjenih kompo- zicij, ki pa jim figuralika še vedno vliva ne- kaj baročne dinamičnosti. Nekaj let je tega, kar se nam je kot Hol- zingerjevo delo predstavil oltarček v odmak- njeni kapelici nad Kamnico pri Mariboru. Nastavek oltarja je v bistvu okvir k manjši Marijini podobi, okrašen s klasicističnimi ro- zetami, girlando in vazo ter obdan s puščiča- stimi žarki. Kar je na njem baročnega, sta figuri dveh razgibanih angelov s svečnikoma rokokojskih oblik, kot jih srečujemo sicer ob Holzingerjevih tabernakljih in še pogosteje na volutah oltarnih atikah. Tu bi za primer- javo lahko našteli celo vrsto podobnih del, postavimo, angele z oltarja v kapeli župnij- ske cerkve v Zgornji Ložnici, Marijinega ol- tarja v Slovenski Bistrici, velikega oltarja v Makolah itd. Naj še pripomnim, da je omenjen© Holzin- ger j evo delo eno izmed redkih, ki je prišlo v muzejsko posest, saj so njegovi kipi zve- čine še po cerkvah. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 147 i Ob koncu bi se želel pomuditi še pri dveh plastikah, ki sem ju v svojih razpravah že omenjal, a so se mi ob njiju, tako mislim, zbistrili novi pogledi, ki postavljajo deli v novo luč. Gre za kipa sv. Jurija in Martina na konjih, po tradiciji z gradu Kozjak pri Spodnji Kungoti, sicer pa danes v maribor- skem muzeju. Sv. Jurij je upodobljen kot antični vojščak na vzpenjajočem se konju. Svetnik zabada sulico v zmaja, ki leži pod konjem in v bo- lečini razpira zašiljeni gobec. Konj s sv. Mar- tinom je prikazan v mirnem koraku, svetnik, prav tako v rimski noši, si z mečem reže konec ogrinjala in ga daje pod njim sedečemu siromaku z umetno nogo in berglo. Kipa sta izredno slikovita, k čemer pripomore pred- vsem akcija jezdecev in konj. Omeniti je tudi posebnost, ki ,je značilno baročna: če- ravno sta svetnika upodobljena v antičnih krojih, imaita ob sedlu pritrjena tulca s ko- njeniškima pištoloma, kot so jih nosili vojaki v 18. stoletju. Konjeniška sakralna plastika je v našran patrimoniju sorazmerno redka. Zato se ni čuditi, če smo se pri iskanju avtorja teh del ozirali najprej za ikonografsko sorodnimi stvaritvami. Posebej vabljiva se je zdela pri- merjava z znanim »konjeniškim« oltarjem Jožefa Tadeja Stammla v St. Martinu pri Strassgangu blizu Gradca, četudi je bilo pri tem kaj hitro moč ugotoviti, da so primerja- ve samo približne. Stammla sem v naš ki- parski krog pritegnil bolj okvirno in domnev- na kipa s Kozjaka s pridržkom pripisal Stammlovi delavnici.' Ker se je zdelo verjetno, da kipa nista na- stala na slovenskih tleh, sem se okoli njih posvetoval z avstrijskimi kolegi. Ti so bili mnenja, da ne gre za Stammla, kaj več pa ugibanja niso prinesla. Naj sporočim, do kod so me pripeljala lastna raziskovanja. Po večkratnih primer- javah sem ugotovil, da kažeta mariborska konjenika precejšnjo sorodnost s kipi velike- ga oltarja Italijanske cerkve (Welsche Kirche) v Gradcu iz leta 1746, ki ga pripisujejo graš- kemu kiparju Filipu Jakobu Straubu (1706 do 1774). Predvsem gre za sv. Floiljana in Donata, figuri v antični vojaški nošd. Znano je, da je barok historične noše pri- kazoval precej po svoje. Tudi antični je do- dajal različne okrasne elemente, ki so bili napol nasledek renesanse napol baročna do- mišljija. Tako se v tej noši pojavljajo reli- efno okrašeni oklepi, golenice s figuralnimi okraski, slikovite, fantazijsko oblikovane če- F. J. Straub, Sv. Martin, Pokrajinslcl muzej Maribor lade z baročnimi perjanicami in, kot že ome- njeno, celo baročno strelno orožje. V prav takih oblačilih se nam kažeta kipa v omenjeni graški cerkvi, nadrobnosti te no- še pa so me pripeljale tudi k sv. Juriju in Martinu v Mariboru. Seveda ne gre samo za sličnosti pri noši, marveč se k primerjavi z Gradcem ponujajo tudi druge nadrobnosti npr. obraza naših figur. Prav sorodni sta si po poudarjenih očeh, brkih in ustih maribor- ski sv. Martin in graški sv. Florijan. R. Kohlbach omenja, da so graški kipi prežeti z življenjskostjo, energijo in dramatičnostjo, H. Schweigert pa pripominja, da razodevajo tudi ekspresivno črto zrelega Straubovega sloga.* Najbrž bi smeli ugotovitve ponoviti tudi ob naših dveh konjenikih. V slovenskem gra- divu zavzemata po ikonografski plati in umetniškem izrazu nedvomno posebno mesto, če ju motrimo kot delo Filipa Jakoba Strau- ba, pa se tudi v njegovem opusu uvrščata med pomembne dosežke." OPOMBE 1. S. Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963. — 2. S. Vrišer, Done- ski k baroku v Slovenski Bistrici, Zbornik ob- čine Slovenska Bistrica, Slovenska Bistrica 1983, str. 229—231. — 3. Fotografije so v fotoarhivu , 148, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Pokrajinskega muzeja v Mariboru. — 4. R. Ko- hlbach, Steirische Bildhauer, Graz 1956, str. 207— 209. — 5. P. Krenn, Die Oststeiermark, österrei- chische Kunsttopographie, Bd. XI, Salzburg 1981, str. 200. — 6. G. Kodolitsch, Mureck, Graz 1976, str. 31—32. — 7. S. Vrišer, Baročno kipar- stvo, o. C, str. 175. — 8. R. Kohlbach, Die baroc- ken Kirchen von Graz, Graz 1951, str. 207, H. Schweigert, Zum Frühwerk Philipp Jakob Stra- ubs, Jahrbuch d. kunsthist. Insitiitutes d. Uniiver- siität Graz, 11, Graz 1976, str. 95. — 9. S. Vrišer, Mariborski muzej II, Kulturni in naravni spo- meniki Slovenije, zbirka vodnikov 96, Ljubljana 1979, str. 13.